Magnetogram posveta: Mesta - urbani izziv prihodnosti

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bila 18. maja 2010 v prostorih Državnega sveta RS.

            Posvet se je pri?el ob 10.23 uri.

ALENKA JAKOMIN: Spoštovani udeleženci, govorci, vabljeni gostje, gostitelji, ostali udeleženci. Lepo pozdravljeni na posvetu Mesta – urbani izziv prihodnosti. Z današnjimi razli?nimi predstavitvami bomo poskušali zajeti tri vidike mestnega utripa, in sicer: vidik prenove, vsebine samih mest in turizem. V prvem delu današnjega posveta bomo gostili govorce s podro?ja arhitekture, ekonomiste, sociologe in strokovnjake s podro?ja turizma, ki nam bodo v kratkih, 20-minutnih predstavitvah poskušali prikazati razli?ne razvojne izzive mest. Po vsakem predavanju, predstavitvi oz. referatu bo na voljo tudi nekaj minut za kakšno kratko vprašanje, namenjeno posameznemu predavatelju. Približno ob 12. uri bomo imeli 20-minutni odmor,  potem nadaljujemo z gostitvijo predstavnikov mest, ki bodo predstavili primere dobre prakse v mestih. Sledila bo razprava, približno polurna, vseh udeležencev današnjega posveta, pri kateri boste imeli tudi sami možnost razpravljati. Po razpravi bomo poskušali strniti tudi bistvene povzetke in sklepe današnjega posveta, ki bi jih soorganizatorji poslali tudi Vladi kot priporo?ila. Zaklju?ili bi predvidoma najkasneje do 15. ure.
Današnji gostitelj in soorganizator posveta je tudi Državni svet Republike Slovenije. Zato k besedi in uvodnemu pozdravu udeležencev vabim mag. Blaža Kav?i?a, predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Izvolite.

MAG. BLAŽ KAV?I?: Spoštovane udeleženke, udeleženci posveta, spoštovano predsedstvo, predavatelji, referenti, vsa zainteresirana javnost, gospe in gospodje. Naj vas prav lepo pozdravim v prostorih slovenskega parlamenta, kjer se sprejemajo najpomembnejše odlo?itve o prihodnosti Slovenije. Med izredno pomembno strateško razvojno podro?je spada tudi podro?je urejanja prostora. Da je upravljanje s prostorom eno vitalnih, nadvse ob?utljivih vprašanj, kaže med drugim tudi dolgotrajnost sprejemanja državnega strateškega prostorskega na?rta. A pri tem ostaja odprto vprašanje, ali bomo po desetletjih vendarle pristopili k na?rtovanju prostora od nacionalne ravni navzdol ali bomo še naprej sprejemali rešitev, da prostora dejansko ne na?rtujemo celovito, strokovno in proaktivno, ampak prostorski na?rti predstavljajo bolj zlaganje omejitev in ambicij posameznih prostorskih akterjev: prometa, energetike, vodarjev, Nature 2000, varuhov biotske raznovrstnosti, varuhov kulturne dediš?ine in drugih.
V Državnem svetu smo o problematiki prostora že ve?krat govorili in opozarjali na pogosto nedomišljene posega vanj. Na to smo opozorili na posvetu na temo Ohranitev kraške krajine kot razvojna priložnost Krasa in tudi na posvetu z naslovom ?as je za spremembe v urejanju prostora, ki smo ga organizirali skupaj z Inštitutom za politike prostora. Ugledni razpravljavci so prav v tej dvorani ve?krat opozorili, da je treba zagotoviti dosledno vrednotenje prostorskih razsežnosti razvojnih programov in politik na ravni države.
Živimo v dobi, ko divji kapitalski in parcialni zasebni interesi žal preve?krat diktirajo namensko rabo dragocene in omejene dobrine kot je prostor. To velja tudi v primeru mest. V Državnem svetu, kjer so zastopani nosilci socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov in kjer se državni svetniki ne delijo na pozicijo in opozicijo, se zavedamo pomena vitalnosti mest kot središ? civilizacije, gospodarskega razvoja ter družbenega, kulturnega, duhovnega in znanstvenega napredka. Zato smo skupaj z Združenjem zgodovinskih mest Slovenije in Fakulteto za arhitekturo z veseljem pristopili k organizaciji današnjega posveta. S posvetom bi želeli prispevati k izostritvi pogleda na situacijo v slovenskih mestih, zlasti tistih z dragocenimi in enkratnimi starimi mestnimi jedri, ki so se v zadnjih 20 letih znašla v primežu navskrižnih razvojnih interesov. Posledice so vidne in zaskrbljujo?e. Stara mestna jedra, ki so od nekdaj srce in duša vsakega mesta, se praznijo. Njihova starodavna gospodarska, socialna in kulturna vloga se opuš?a, s tem pa jim grozi postopen propad. Ta za stara mestna središ?a izjemno neugodna družbena klima se je v Sloveniji stopnjevala zadnjih 20 let. Medtem ko so se stara mestna jedra praznila, so se vztrajno pozidavala najbolj rodovitna kmetijska zemljiš?a na obrobju mest. N ta paradoks smo državni svetniki že ve?krat opozorili.
Težiš?e pravne in realne oblasti na podro?ju urejanja prostora se je od skupnega interesa, ki ga je vsaj na deklarativni ravni zastopal preminuli socializem, preneslo v zasebnost. Prevladal je model neoliberalnega tržnega kapitalizma brez omejitev. Tržna logika je prevladala nad javnim interesom. Razvojne pobude je narekoval kapital in ekonomske zakonitosti kratkoro?nega zna?aja, javni interes se je umaknil v ozadje. Zato nas lahko veseli, da se je z željo po revitalizaciji starih mestnih jeder in tudi mest kot celote prebudila civilna družba. Na ta na?in se postopoma vendarle krepi tudi potreba po natan?nejši definiciji javnega interesa v prostoru. Krepijo se tudi upravi?ene zahteve po ve?jem vplivu stroke, zlasti urbanizma.
Za kvaliteto življenja v mestih je bistvenega pomena kvalitetno grajeno javno dobro kot so prometne površine, trgi, tržnice, igriš?a, parki, zelenice in podobno. O javnem interesu, javnem dobru in podobnih javnih elementih dobrin, ki naj bi služile vsem, bi morali ve?krat javno spregovoriti. V tem kontekstu naj še posebej pozitivno ocenim prizadevanje Združenja zgodovinskih mest Slovenije in njihovo izhodiš?e, da stara zgodovinska, najve?krat srednjeveška mesta predstavljajo za državo Slovenijo izreden potencial, narodovo bogastvo, ki bi ga lahko izkoristili po zgledu tujih držav ali pa z lastnimi inovativnimi rešitvami.
Problematike oživljanja starih mestnih jeder se žal zaenkrat bolj zavedajo ob?ine same kot pa država. Prav na ob?ine je glede na zakonodajo s podro?ja lokalne samouprave odpadlo tudi veliko finan?no breme prenove. Vlada je v odzivu na gospodarsko in finan?no krizo pristopila tudi k spremembam operativnih programov kohezijske politike cilja 1. V Slovenije je osnovno vodilo tega programa »Od zidov k inovativnosti, delovnim mestom in trajnosti«. Dobro. A žal se s temi spremembami predvideva tudi zmanjšanje razpoložljivih pravic porabe sredstev v višini 10 mio € za investicije v kulturno dediš?ino in infrastrukturo.
Spoštovani, v Državnem svetu smo ob tem ve?krat poudarili, da je treba, še posebej kadar gre za skupno dobrino kot je prostor, s posebno pozornostjo prisluhniti glasu civilnih združenj in skupin, skozi katere se lahko s politi?nimi diskusijami neobremenjeno sliši glas pogosto prezrte ali celo utišane stroke. Vse bolj je jasno, da so potrebne kakovostne in celovite rešitve, da so potrebne tudi inovativne in kreativne rešitve, ki bodo dvignile raven bivanja v starih mestnih središ?ih, obenem pa poudarile pomen kulturne dediš?ine ter naravnih vrednot v skladu z na?eli vzdržnega, trajnega prostorskega razvoja. Ali kot je neko? dejal znani nizozemski arhitekt Rem Koolhaas: »Mesta so vse, kar imamo.« Zato si ne moremo privoš?iti, da bi mesto opustili, da bi dopustili njegov propad. To bi bilo usodno tako politi?no, ekonomsko kot socialno in kulturno.
Prof. Gabrijel?i? je na posvetu lani decembra pozval k politizaciji problema prostora, ki bi moral postali ena od klju?nih prioritet vladne politike. Po njegovem mnenju bi bilo potrebno o prostoru dose?i stvarno parlamentarno razpravo, jo odlepiti od dnevne politike, da bo na na?elnem nivoju vzpostavila hierarhijo nacionalnih prioritet in postavila potrebo po urejenem nacionalnem prostoru na najvišje mesto. Prepri?an sem, da je Državni svet Republike Slovenije pravo mesto za tovrstne razprave. Zato vas vse skupaj vabim, da z vso pozornostjo prisluhnemo referentom in razpravi.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa predsedniku Kav?i?u. K uvodno otvoritvi in pojasnitvi namena današnjega posveta bi pa povabila Matejo Hafner Dolenc, sekretarko Združenja zgodovinskih mest Slovenije in tudi vodjo oddelka za okolje in prostora na Ob?ini Škofja Loka. Gospa Hafner je tudi že od vsega za?etka aktivno vklju?ena v dejavnosti združenja, zato jo vabim k besedi.

MATEJA HAFNER DOLENC: Lep pozdrav v imenu ob?in, ?lanic Združenja zgodovinskih mest Slovenije, ki smo danes eden od soorganizatorjev tega posveta, za katerega smo prepri?ani, da je v pravem trenutku in da bomo lahko opozorili na stanje, življenje v naših mestih po eni strani, po drugi strani pa mogo?e poiskali priložnosti v zdajšnji gospodarski krizi in ugotovili, da naša mesta svojevrstno krizo živijo zadnjih 10 let. Mogo?e prav ob tej drugi, splošni evropski gospodarski krizi lahko ponudimo rešitve oz. smo pripravljeni na težje pogoje organiziranega življenja, ustvarjanja v naših mestih.
Prvo izhodiš?e za kakršnokoli dogajanje, za oživljanje naših mest je prav gotovo prenova. Prenova mestnih središ?, javnih površin, infrastrukture. Najprej je potrebno zagotoviti kvalitetne lupine oz. obnoviti naša središ?a, naša mesta, naše kulturne spomenike. V te kvalitetno obnovljene spomenike bomo potem dokaj enostavno ali pa vzporedno lahko privabili primerno vsebino. Vsebino v spomenike pa tudi na ulice in trge. Kvalitetna prenova skupaj s vsebino pa prav gotovo vodi v razvoj. Mesto, mestna središ?a bodo postala zanimiva za stanovalce, za turiste in v  kon?ni fazi, kar je pa v primeru naših mest zelo pomembno, tudi za investitorje. Krog je sklenjen ali pa, lahko re?emo, krog se za?ne.
Žal danes z nami ni Briana Smitha, predsednika Evropskega združenja zgodovinskih mest in pokrajin, tako kot ne, tudi v nadaljevanju bomo slišali, župana Igorja Drakslerja, župana Ob?ine Škofja Loka. Oba prihajata iz angleško-irskega konca in prah ju je zadržal doma. Zato sem jaz pripravila samo 2 takile sliki in en kratek povzetek iz 2 študij, ki jih je pripravilo Evropsko združenje zgodovinskih mest in pokrajin na temo poseganja, investiranja in obnove dediš?ine (Investirati v dediš?ino oz. Investing in Heritage). Študija ali pa ena taka skupna naloga je izdelana leta 2007, v njej pa so sodelovali Newcastle, Belfast, Göteborg, Gdansk, Verona in Ubeda. Skupaj so iskali primere dobre prakse ali pa kvalitetno izvedene primere in potem tudi postavili neke zaklju?ke. In kaj so ni v tej študiji ugotovili? Lahko si jo ogledate tudi na internetni strani Evropskega združenja zgodovinskih mest in pokrajin, katerega ?lan je tudi Združenje zgodovinskih mest Slovenije.
Razmišljati in delovati pozitivno. Jaz mislim, da tukaj ni kaj dodati. Upoštevati identiteto in raznolikost. Po svoje dve nasprotujo?i si trditvi, a hkrati bo najbrž vsako okolje, vsak prostor resni?no polagal svojo skrb v svojo specifiko, a hkrati se moramo zavzemati tudi za to, da ne bomo zapadli v šablonskost, v monotonost. To pomeni, da mora pa imeti pred sabo ves razpoložljiv spekter. Investirati v obnovo. Zlasti v obnovo javnih površin in delovati povezano. Povezano misli v segmentu od lokalnih skupnosti, prebivalcev, gospodarstva. Mogo?e ja najbolj poznan primer Newcastla, ki smo ga pred leti lahko bolj natan?no spremljali. Mislim, da je bil leta 2006 zaklju?en, 4 leta je trajal, 197 mio £ je bil vreden ta projekt. Newcastle je bil svoj ?as eno zelo veliko mesto, vendar je bila glavnina dejavnosti rudarjenje. To je bilo seveda v zatonu in pa v zapiranju. Tudi mesto je bilo temu primerno neurejeno, nekateri predeli mesta pa sploh. Tako da so oni šli v eno veliko akcijo, obsežno akcijo, v kateri so uspel celoten predel Newcastla resni?no obnoviti. Ampak najbrž si pa lahko predstavljamo, da, ?e ne drugega, so morali delovati zelo povezano.
Evropsko združenje zgodovinskih mest in pokrajin je pripravilo še eno študijo, in sicer trajnostni kulturni turizem v zgodovinskih mestih. Najprej so ugotovili, da je v dediš?ino potrebno investirati, potem so pa iskali priložnosti, kako pa to investiranje nadgraditi. Ugotovili so, da je kultura in turizem ena od možnosti ali pa priložnosti. Najprej so prikazali turizem kot tak in ugotovili, da pomeni poslovne priložnosti, podpira investicije v dediš?ino, tudi tukaj vidimo eno povezavo med dediš?ino in turizmom, podpira lokalno obrt in oskrbo, prispeva k ohranjanju šeg in navad… Skratka turizem je pomembna ekonomska kategorija tudi v teh obmo?jih. Ena od sestavin turizma je tudi kulturni turizem, za katerega pa so zapisali kratko ugotovitev, da spodbuja zavedanje in spoznanje o vrednosti naše kulturne dediš?ine. In kulturni turizem je lahko sestavni del trajnostnega razvoja. Potem so postavili tudi en takšen diagram ali pa eno takole shemo o povezanem delovanju, prepletu med 4 komponentami trajnostnega kulturnega turizma, ki so zaznane v vsakem prostoru in med katerimi je potrebno vzpostaviti ravnovesje. Nekje, saj si lahko predstavljamo, je ena kategorija mo?nejša, drugje druga, vendar naloga prenove ali pa kulturnega turizma je uravnovesiti obiskovalce, ki veliko pri?akujejo, njihovo dobro po?utje, zahteve, želje, gospodarstvo, ki bo prav gotovo delalo samo zaradi profita, ker sicer za gospodarstvo to ne bo zanimiva dejavnost, lokalno skupnost, kjer imamo seveda prebivalce, doma?ine, meš?ane, ki imajo tudi svoje vrednote in svoje potrebe, in pa okolje. Naša skrb za okolje mora biti vedno prisotna. To pomeni, da je preplet teh komponent dinami?en.
Samo na kratko. V Sloveniji imamo tudi izdelano Strategijo razvoja in trženja kulturnega turizma. Pripravil jo je STO leta 2009. Iz te obsežne študije sem izvzela sem samo 4 to?ke. Ugotavlja, da je kultura v mestih najvišje rangirana kot zvrst kulture, ki jo lahko vklju?imo v trženje kulturnega turizma. Pravi, da je to kultura v mestih, saj je prav v njih ponudba kulture dosegljiva v najve?ji koncentraciji in omogo?a najlažje oblikovanje turisti?nih storitev na njeni osnovi. Zanimiva je trditev, da je glede na to, da imamo v Sloveniji majhne razdalje, glede na to, da imamo izjemno naravo, povezava mestnega kulturnega utripa z naravo nujna oz. priporo?ljiva, v kolikor pripraviti celovito ponudbo tako mesto kot okolice ali pa podeželja. Ugotavlja, da med podro?jem kulture in turizma ni sti?nih to?k organiziranosti. S tem misli na državni nivo. To pomeni, da nekih povezanih oblik sodelovanja ali pa nekih organiziranih oblik sodelovanja med Ministrstvom za kulturo in Ministrstvom za gospodarstvo. ?eprav pa potem v nadaljnji to?ki pravi, da Ministrstvo za kulturo pripravlja analizo o ogroženosti kulturne dediš?ine in oceno priložnosti za njeno vklju?evanje v gospodarstvo in družbeno življenje nasploh. Skratka ta analiza bo najbrž dober pogoj za trženje kulturnega turizma. V eni od to?k pa predlaga, da bi tudi mogo?e tudi Ministrstvo za kulturo lahko imelo posebna sredstva, ki bi bila namenjena promociji Slovenije kot kulturne destinacije, kar je najbrž eden od zanimivih predlogov.
Ob koncu pa samo še nekaj aktivnosti ?lanic Združenja zgodovinskih mest Slovenije, ki so bile opravljene. Za?ela sem z Acto Slovenico. Mogo?e se je kdo med vami še spomni. Sicer je iz daljnega leta 2003, vendar gre za takrat zelo inovativen pristop, za eno zelo posre?eno, inovativno akcijo. Vpeljali smo jo skupaj s podjetjem Hosting. To je sicer predhodnica vseh kartic. Recimo danes, 1 teden ali pa 14 dni nazaj je bila predstavljena Urbana, kartica Ljubljane. Acta Slovenica je bila podoben sistem, le da je deloval na podro?ju 10 mest, da smo pokrili skoraj celotno Slovenijo in da je bilo vklju?enih ve? kot 100 ponudnikov. Namen te Acte je bil spodbuditi, mi smo tako razmišljali, predvsem doma?e goste, Slovence, da popotujejo po Sloveniji in spoznavajo naša lepa mesta. To pomeni, da v naših mestih ustvarjamo tudi nek pozitiven gospodarski trend. Zanimivo pa je, da smo ob zaklju?ku akcije ugotovili, da je bila ve?ina od teh, ki so sodelovali v tej akciji, tujcev. Težko je re?i, ali Slovenci ne popotujemo po naših mestih ali pa se mogo?e s tako obliko še nismo sre?ali in je nismo poznali. Kartice so bile v tistem ?asu pri nas še ?isto nove, tujina jih je pa poznala. Tako da je mogo?e prav v tem trenutku, ko govorimo o iskanju nekih priložnosti za naša mesta, potrebno razmišljati o ponovni kartici Acta Slovenica. Pripravili smo film Nikoli ustavljen ?as, kjer smo predstavili naša mesta, katalog Zgodovinska mesta Slovenije 2005, s ponatisom 2007. Katalog je zelo hitro pošel. Pripravljen je bil skupaj z STO. Sodelovali smo v projektu Sejem bil je živ, to so bila sicer gorenjska mesta, združenje je bilo partner, kjer smo tudi iskali primere in na?ine oživitve naših mest s pomo?jo oz. z dejavnostmi, programi, prireditvami, ki potekajo na javnih površinah, na trgih. To pomeni, da obudimo tudi naša mesta. Sodelovali smo na turisti?nem sejmu BIT Milano. Zakaj? Zato ker so po analizi turisti?nega obiska Italijani po številu obiskovalcev na prvem mestu. Dale? na prvem mestu so tudi po trošenju, po porabi sredstev na obiskovalca, mnogo pred drugima dvema narodoma (Avstrijci in Nemci), poleg tega pa na drugo mesto v anketi, zakaj so se odlo?ili za obisk Slovenije, postavljajo kulturne znamenitosti in dediš?ino. Zato mislim, da je naše sodelovanje na tem turisti?nem sejmu nujno in za nas velika priložnost.
In pa ?isto na koncu: mislim, da je v preddverju popolnoma nov, še svež katalog Mesta – kultura, v katerem spet na nov na?in predstavljamo naša mesta in vso ponudbo v mestih. Pripravili smo ga skupaj z STO in je namenjen predstavitvi ponudbe naših mest, tako na doma?ih kot na tujih trgih. Prepri?ani smo, da bo to spet ena od boljših spodbud.
Ob koncu pa samo še hvala za vašo pozornost in na mladih svet stoji. Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa gospe Hafner Dolenc. Fakulteta za arhitekturo je tudi soorganizatorica današnjega posveta. Prof. Peter Gabrijel?i?, dekan Fakultete za arhitekturo, se poleg pedagoških in znanstvenoraziskovalnih obveznosti s podro?ja urejanja izven mestnega prostora tako teoreti?no kot prakti?no posve?a še arhitektonskemu in urbanisti?nemu projektiranju, in sicer tako z raziskovalnimi nalogami, sodelovanjem na javnih strokovnih nate?ajih ter s številnimi aplikativnimi nalogami. Prof. Gabrijel?i? bo spregovoril o mestih kot generatorjih razvoja prostora, s ?imer se ukvarjajo tudi na fakulteti. Stara mestna jedra - identitetne to?ke generi?nega mesta. Prof. Gabrijel?i?, izvolite.

PROF. PETER GABRIJEL?I?: Spoštovani predsednik, spoštovani zbor. Glede na to, da so ta izto?na predavanja ali pa predstavitve le uvod v kasnejšo diskusijo, sem svojo temo v bistvu namenil odpiranju enega širšega pogleda na problematiko starih mestnih jeder z eno, bi rekel, perspektivo na globalnem nivoju, kajti današnji ?as, ?as interneta, ?as elektronike nam omogo?a, da smo pravzaprav v vsakem hipu vsepovsod in da imamo pravzaprav svet v svojih rokah, da se stvari v svetu dogajajo so?asno, primerljivo, ne glede na družbene in politi?ne situacije. In tisto, kar najbolj usodno zaznamuje našo dobo, je mogo?e neizmerna urbana rast, povezana, jasno, s potrošniško družbo. V tem svetu se danes dogajajo veliki premiku v smislu konkuren?nosti. Govorimo o konkuren?nosti v transkontinentalnih razmerah, kjer posamezni kontinenti, kot lahko danes že re?emo, konkurirajo na trgu. Tukaj se pojavlja tudi Evropa, ki postaja vedno bolj opešana, ker je tisto, kar je njena prednost, hkrati tudi njena slabost. Namre? velika kulturna, prostorska, politi?na raznolikost, ki jo Slovenci, Evropejci jemljemo kot neko kvaliteto, se v konkurenci z nekimi azijskimi državami, recimo tudi z ameriškim kontinentom, kjer je prostora neizmerno, kjer zgodovina ni ovira… za nas je to prednost, ampak te družbe so lahko v neki grobi kapitalisti?ni konkurenci dosti bolj konkuren?ne. Zato Evropa danes iš?e na?in, kako bi poenotila ta evropski prostor, tako v ekonomsko-socialnem prostorskem oziru, kot nek enoten funkcionalen prostor, ki bi lahko vzdržal konkurenco teh danes velikih razvojnih obmo?ij. Tukaj se pojavlja zdaj predvsem Kitajska, cela Azija ipd. Tako je Evropa nekako zaradi te svoje namere, postati konkuren?na, vzpostavila eno novo evropsko arhitekturo, ki gradi na razvoju velikih mest, ki se med seboj povezana z u?inkovitimi transportnimi sistemi. Ta mesta so v resnici središ?a enih velikih mestnih regij. Vse skupaj pravzaprav postaja eno veliko enotno mesto, v katerem prevladuje vtis obrobja ali rasti periferije, ki jo lahko sicer ozna?ujemo z bolj permisivnim izrazom kot obmo?je nekega novega generi?nega mesta, v katerem se vse dogaja so?asno in se hkrati vse tudi umika. To pomeni, da gre za prostor nenehnih sprememb in v tem prostoru si mesta med seboj konkurirajo, ?eprav je namen Evrope, da bi mesta bila v koeksistenci, da bi to bil en velik sistem, ki bi deloval skladno. Danes vidimo, da ta mesta konkurirajo in se želijo predstaviti na zemljevidu Evrope z atrakcijami, ki so lahko ekonomske, politi?ne, kulturne, ampak tudi prostorske. Tako ni naklju?je, da vidimo, da se v mestih, ki so neko? bila anonimna, ki nimajo nekega zgodovinskega tkiva, ki bi bilo vredno omembe, pojavijo nove generativne to?ke kot npr. Bilbao, kjer je bil na novo vzpostavljen en takšen atraktor v prostoru, ki je, vemo, vsaj za nek hip pritegnil pozornost in s tem interes vlagateljev, ki so vlagali v to mesto. In vsaj za hip se je to mesto za?elo tudi razvijati. Mi danes vemo, da so vsaj doma?ini do tega projekta, potem ko so žarometi nekako umaknjeni iz te osrednje to?ke, skepti?ni. Seveda to vodi v neko obliko generi?nega mesta, kjer se vse povprek tekmuje za primat v medijskem prostoru, ampak vra?a se pa seveda nazaj z množi?nostjo zopet v neko anonimnost. Kajti v prekompleksnosti posamezne generi?ne to?ke niso ve? razvidne. Zato tudi nek takšen poskus, ki je bil narejen v Pragi s strani Franka Gehryja. Gre za neko ekscesno arhitekturo ali pa neko atraktivno arhitekturo, ki je za hip pritegnila pozornost. Danes, po skoraj desetletju od njenega nastanka se lahko samo še prizanesljivo nasmehnemo, kajti ne more nadomestiti ne?esa, po ?em mi Prago poznamo. Ne?esa, kar ima stoletno zgodovino in je usidrano v zgodovinski spomin, ne samo Evropejcev, ampak tudi širšega sveta. Podobno je s Parizom. Parizu ni treba z ekscesnimi arhitekturami dokazovati, da obstaja na zemljevidu sveta, ?eprav je tega zgodovinskega tkiva, po katerem mi Pariz prepoznamo, razmeroma malo proti temu ogromnemu, novemu generi?nemu mestu, ki mu pravimo Pariz. Tisto, po ?emer mi poznamo Pariz in po ?emer ga verjetno poznajo tudi Parižani, je silno skromno po obsegu.
Zelo se mi je zdelo zanimivo razmišljanje enega od mladih avstrijskih arhitektov na urbanisti?ni delavnici v Rotterdamu, ko je razmišljal o Evropi resni?no kot o enotnem mestu. Namre? to je zelo blizu temu, kar sem jaz razmišljal že leta nazaj – o Sloveniji kot nekem enotnem mestu. Namre? on se sprašuje, kaj so prednosti posameznih obmo?ij v tem mestu. Vidimo, mi smo nekako umeš?eni v centralni park Evrope. Tudi to je neka misel, ki se v naših glavah pa tudi v glavah naših sosedov pojavlja že od leta 1960, ko pravimo »Slovenija – vrt Evrope«. Notri, v tem prostoru so od?itane posamezne prioritete obmo?ij in mesta imajo v tem velikem mestu svoj pomen in delujejo ne konkuren?no, ampak kot koeksistenca med posameznimi mesti.
Tudi v Sloveniji je ?as, da razmislimo kako naprej. Kako voditi našo prostorsko politiko. Kajti Slovenija, po tem ko so se dvignile meje, ko smo postali prakti?no del širšega evropskega prostora, ker meje niso ve? tiste, ki bi š?itile našo kulturno, ekonomsko, torej nacionalno prostorsko integriteto, je pred nevarnostjo, da smo kot samo 2-milijonski narod z glavnim mesto, ki šteje komaj 300 000 ljudi, izpostavljeni procesu, ki ga mi imenujemo pranje možganov, odliv možganov v velike centre, recimo v münchenski, milanski, Dunaj se pojavlja kot eno tako pomembno, zoper srednjeevropsko središ?e. Vprašanje je, kako lahko preživimo kot neka nacionalna, prostorska, kulturna entiteta v tem, tako prepišnem prostoru. …(zazvoni telefon) Jaz se bojim, da je tole v mojem plaš?u. ?e nekdo utiša… Nehalo? Prav. Spomnim se neko? prof. Hershbergerja, ki je bil strašno nervozen, ko je za?el na predavanju zvoniti telefon in je gledal po dvorani. Potem je ugotovil, da je v njegovem žepu. No, tako se mi zdi primerljivo z Evropo, da se stvari skoraj fraktalno ponavljajo, ki tudi razmišlja, kako to raznolikost povezati v neko celoto, da bi lahko konkurirala kontinentom. Tudi v Sloveniji lahko razmišljamo o tem, da bi Slovenija živela kot neko veliko, enotno somestje, kot neko vrtno mesto. Nenazadnje imamo za to tudi neke zgodovinske osnove. Želi okoli leta 1970, 1975 smo se odlo?ili za policentri?ni razvoj, kar je pomenilo, za razliko od ostalih jugoslovanskih republik, da smo ohranili poseljenost celotnega slovenskega teritorija, nismo populacijsko osušili, recimo, najmanjših mest ali krajev, ampak smo v resnici v okviru teh velikih mest in njihovih zaledij zadržali populacijo v prostoru, da ne re?em na podeželju, ampak danes rajši re?em v krajini. To je ena stvar. Druga stvar. Takšna ideja o somestju, o tem vrtnem mestu ne pomeni izgube identitete posameznih mest, ampak tako, kot smo videli na tisti skici tega mladega avstrijskega arhitekta, pomeni, da vsako posamezno obmo?je zadrži svojo identiteto, svoje prioritete. In tako kot v Ljubljani si težko predstavljaš, da bi nekdo pozidal Tivoli ali npr. Zvezdo, ker je to v interesu vseh meš?anov, tako si tudi ne predstavljam, da bi, recimo kot ?rnogorci, razprodali tujcem del ali pa celotno plažo oz. morsko obmo?je Slovenije ali Logarsko dolino ipd. Skratka gre za to, da je možno govoriti o tem, kar je danes stvarnost, da se v Sloveniji pojavlja neka široka urbana poselitev, ki se ve?inoma veže na tisto, kar smo v?asih imenovali podeželski prostor, kar ni nujno slabo, kajti ta poselitev zagotavlja tudi ohranjenost kulturne krajine, ?e je kulturna, in da se s tem zelo približujemo tistemu, kar si je že Frank Lloyd Wright leta 1934 nekako predstavljal kot neko veliko vrtno mesto, kjer ljudje živijo v stiku z naravo, so zato tudi malo manj ekonomsko odvisni od kriznih nihanj, so v stiku z naravo.
To so vse te paradigme, ki so danes silno, silno atraktivne. In še nekaj. Da je danes takšen koncept seveda možen zaradi tega, ker se ve?ina dela seli na naše domove. To pomeni, da ni ve? res, da življenje je v nekem širšem prostoru, se pravi v tem podeželskem, nekdaj podeželskem prostoru, energetsko potratnejše itd., kajti transport oz. to gibanje po prostoru je potem samo še stvar kulturne potrebe, ne pa ve? dejavnostne potrebe. Predvsem arhitekti vemo, da danes delujemo tako. Mi ne hodimo ve? na sestanke, stvari si pošiljamo, pogovarjamo se preko interneta. To pomeni ?isto nek nov izziv. S tem, da se je Slovenija danes povezala z zaenkrat u?inkovitim avtocestnim križem, ki bo potem tudi dobil še pre?nice in da je danes do tega avtocestnega križa v resnici že skoraj ve? kot polovica ozemlja dostopna v 5 minutah. To je namre? shema. Te avtoceste postanejo nekakšni novi urbani bulvarji. To pomeni, da je Slovenija za?ela delovati, vsaj v tem, transportno fizi?nem smislu, kot nek enoten prostor. Kaj pomeni ena dobra komunikacija, kaže ena raziskava, ki smo jo tudi s študenti ob neki delavnici delali pred nedavnim: da je razdalja od Benetk do Ljubljane enaka razdalji od Ljubljane do Raven na Koroškem. Kaj je za nas danes razdalja? Je ?as, ki ga porabimo za potovanje. Do Raven porabiš 2 uri, do Benetk 2 uri. To pomeni, kako je bilo zelo pomembno in kako bo pomembno, verjetno tudi kasneje, z izgradnjo nekega železniškega omrežja povezati državo v neko celoto, da lahko potem za?ne v tem enotnem nacionalnem prostoru kot nekem vrtnem mestu, v katerem zadržijo mesta svojo identiteto, kako je v resnici pomembno to transportno ogrodje. V tem vrtnem mestu ostajajo zgodovinska jedra, v tem mestu, ki je v bistvu neko predmestje, tako danes lahko ?lovek tudi ob?uti ta prostor, ostajajo ta zgodovinska jedra pravzaprav manjši del. Nekje so mogo?e zreducirana na desetino, na 5 % celotnega prostora, pa vendar so zadržala najpomembnejši identitetni naboj, kajti Ljubljano poznamo po Stari Ljubljani. To je edina to?ka, s katero se identificirajo vsi Ljubljan?ani, ne glede na to, v katerem koncu živijo, in po kateri poznajo Ljubljano tudi Slovenci in tudi tujci. Tako je tudi s Celjem, tako je z Mariborom, tako je s Ptujem. ?eprav so v vseh teh mestih situacije razli?ne. Tako v Ljubljani lahko re?emo, da so Ljubljana tudi Fužine, je tudi Šiška itd., ampak to ni Ljubljana Maribor?ana ali Celjana, niti ne nekoga iz Trsta ali Milana. Zato re?i, da Ljubljana danes rabi zaradi teh predmestij novo identitetno to?ko ali, kot je kolega Boris Podrecca zapisal v intervjuju oz. izrekel, rekel je, da mesto rabi neko novo atrakcijo, da bi bodo prišli Japonci in to slikali. Tega Ljubljana ne rabi, kajti ona ima ta simbol. Ta simbol je trajen. Vidi se, da je tudi Zmajski most, ki je hotel biti en takšen atraktor, sicer postal eden od elementov Ljubljane, vendar še danes na razglednici kažemo grad oz. staro Ljubljano kot tisto identitetno jedro, tisto dnevno sobo, ki je dnevna soba Ljubljan?anov in v katero sprejemajo tudi tujce. No in na ta na?in ohranijo svoje sledi v prostoru.
Jaz mislim, da je iz tega izhodiš?a popolnoma jasno, da imamo Slovenci nekaj, s ?imer se neka Amerika ne more pohvaliti, ena nova, verjetno tudi kitajska mesta tega ne bodo imela. Postala bodo pa? ikonografija generi?nega mesta kot sem pokazal prej. Zato je pomembno, da se ta mestna jedra ohranijo v dobri kondiciji. Ampak, kot sem rekel, tukaj so razli?ni interesi. Tam, kjer ne bi bilo varovalne politike, bi imeli efekt, da kapital želi vlagati tam, kjer je že prisotna neka identitetna vrednost. Graditi prav tam, prav porušiti nekaj, kon?no tudi to poznamo iz Ljubljane (ti nekaj porušiš, zato da se postaviš na tisto mesto). To pomeni, da so v mestih, ki imajo rast, ta mestna jedra še kako atraktivna kot lokacijske to?ke, ki jih kapital želi razvrednotiti kot takšne, da jim v resnici odvzame vrednost in postavi surogat. Na drugi strani imamo zgodovinska jedra, ki so ostala samo nek relikt izven tega razvojnega interesa. Potem so jedra, ki so postala samo še turisti?na kulisa, ki niso niti ve? dnevna soba meš?anov. Danes iti v Prago je prav žalostno, kajti v Pragi, v starem mestnem jedru ne sre?aš ve? Pražana, tako kot ne v Benetkah. Tukaj notri zdaj najti neko razmerje, ki jaz mislim, da je zaenkrat, ?e pogledamo Ljubljano, idealno. Stara Ljubljana je dnevna soba meš?anov, tukaj je življenje za meš?ane, ampak tudi za dolo?eno koli?ino tujcev, tudi za dolo?eno število stanovanj, komercialnih dejavnosti ipd. Ravnokar sem se vrnil iz enega zagovora doktorata v Benetkah, kjer je imel nek mlad kolega diplomo na temo sitizacija starih mestnih jeder ali mestno jedro kot veletrgovina, kjer je kazal na to, da bi se ta mestna jedra dala spremeniti v en velik trgovski center. Njegov rezultat je bil, da bi bilo to seveda katastrofalno za sama jedra. Dobili bi Birmingham efekt, ?e poznate to re?enico. Tam so hoteli s takšno sitizacijo starega mestnega jedra vrniti življenje v mesto, ampak s tem so to zapuš?ino uni?ili.
Najlepša hvala.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa tudi gospodu prof. Gabrijel?i?u. Oba govornika, tako Hafner Dolen?eva kot prof. Gabrijel?i?, sta dala dva zanimiva izziva. Mogo?e, ?e bo kakšno vprašanje v smislu povezovanja Ministrstva za kulturo in Ministrstva za gospodarstvo, skratka gospodarskega in kulturnega, hkrati tudi turisti?nega povezovanja, ki ga v Sloveniji o?itno zaenkrat še manjka. In drugi izziv za razpravo je mogo?e v smislu, ali Slovenija in njena mesta potrebujejo nove atrakcije ali lahko vzpostavljamo konkuren?nost s t.i. evropskimi regijami in mesti tudi s tem, kar imamo in ohranjamo dobro kondicijo starih mestnih jeder v Sloveniji.
Ali je mogo?e kakšno vprašanje? ?e ga zdaj ne bo, upam, da bo v nadaljevanju, potem kasneje v razpravi. Sicer bi k besedi povabila naslednjega govorca, prof. dr. Petra Fistra, prav tako s Fakultete za arhitekturo, ki je tudi sam izdelal kopico na?rtov, po katerih so bile izvršene prenove, rekonstrukcije, adaptacije v stavbah in spomeniški stavbni dediš?ini po vsej Sloveniji. Aktivno delujejo tako v vrsti strokovnih mednarodnih društev in komisij, ki se ukvarjajo z vprašanji spomeniškega varstva stavbne dediš?ine, prenove arhitekture, prostorskega planiranja in raziskav zgodovine arhitekture. Reurbanizacija in prenova kot izjemna priložnost za kakovostno prihodnost mestnih središ?, novosti in vzorci ob dejstvu, da je prostor naša velika dobrina. O tem bo spregovoril na današnjem posvetu prof. Fister. Vabljeni k besedi.

PROF. DR. PETER FISTER: Hvala lepa za povabilo. Mislim, da ne razpravljamo prvi? tukaj, v tem prostoru. Pred leti smo že razpravljali in moja prva pobuda je, da naj vsaj nekaj teh idej, ki bodo tukaj ali pa v razpravi sporo?ene, doseže nekoliko širšo javnost. O javnosti je bilo veliko govora in potrebno bi bilo, da se o tem seveda ve? govori. Dela in pa na nek na?in pripravlja tudi možnosti, da se do te naše kulturne dediš?ine druga?e obnašamo, bom kar malo kriti?no povedal, kot se dejansko obnašamo v današnjem ?asu. Za to, da je prenova ali reurbanizacija izjemna prilika za prihodnost, ne samo mestnih središ?, ampak celotnega prostora, je danes premalo ?asa, ker govorimo predvsem o mestnih središ?ih. Tukaj vidite, da bo nekaj primerov in jaz bom s primeri (doma?imi in tujimi) skušal pokazati, kakšne možnosti vse že imamo in jih ne izrabljamo. Kar recimo, da je to izgubljena priložnost za trajnostni razvoj. En sam podatek: Nem?ija je v 70-ih in 80-ih letih postavila državno strategijo, takrat je bila še samo Zahodna Nem?ija, da ima prenova prednost pred novogradnjo. Po kon?anem desetletju so naredili zelo skrbno analizo, najbrž jo znajo narediti bolje kot pri nas, in ugotovili, da so prihranili ve? kot 20 % potrebnih investicij za razvoj, prosim, ne za varstvo kulturne dediš?ine, za razvoj mest v Nem?iji. Tiste investicije, ki bi bile sicer potrebne, videli bomo primer, kako je to mogo?e narediti tudi pri nas, so seveda uporabili za boljši razvoj. Bodisi infrastrukture, bodisi razvoja gospodarstva, sociale in podobnega. Torej gre za nekaj, kar je bilo dokazano, da ima prednost. Bom povedal, zakaj.  Namre? mi smo v tem trenutku, ?eprav je re?eno, kako to lepo deluje v Evropi in nekdo, recimo, pozna tole publikacijo CIPRE, ki govori o Alpah na odru itd. – notri je zemljevid, kjer se zelo jasno kaže, da ima tole naše obmo?je med tistimi, ki imajo v širšem predelu Alp, od Švice, Bavarske, Avstrije in našega prostora, najve?jo depopulacijo, t.j. zmanjševanje interesa za bivanje tem prostoru. To so tisti deli. Torej kaj izgubljamo, ker ne obnavljamo tistega, zaradi ?esar bi ljudje tukaj pri nas stanovali? Naprej. ?e želimo samo pospešiti novo gradnjo, potem je jasno, da ta novogradnja, ki sega izven mest, dosega najprej uni?enje kulturne krajine. Mi smo zelo jasno dokazali, vse to, kar zdajle pripovedujem, je na osnovi raziskav in sodelovanja z Ministrstvom za okolje in prostor v zadnjih 20-ih letih (približno), da je v 10 letih pri nas, najprej je bilo dokazano približno do leta 2003, izginilo in bilo uni?eno 10 % kulturne krajine. Napovedovali smo, da se bo do leta 2010, torej do danes ali recimo do 2011, uni?ilo naslednjih 10 %. Zadnja raziskava je pokazala, da se je uni?ilo 12-13 % kulturne krajine. Kam gre to v našo bodo?nost in v našo strategijo razvoja? Jasno je rezultat takšen zaradi tega, ker se ne upošteva cele vrste ugotovitev in spodbud strok, razli?nih strok in javnosti. In ?e na koncu povem samo to, kaj je politika… Strategija razvoja Slovenije iz leta 2004 ima na strani 32 napisano: »Prenova naselij je prednostna razvojna usmeritev v Slovenije«. In na strani, prosim, želel bi, da to pogledate, 40 je zemljevid, ki ga bom potem še enkrat pokazal, kjer je bilo analiziranih preko 750 naselij do te mere, da lahko svoj razvoj naprej uresni?ijo s prenovo. Kaj je zdaj to, prenova? Ko smo skušali ugotoviti, kaj je prenova, smo že leta nazaj seveda pravzaprav vedeli, kaj je to, ampak smo skušali dobiti podporo v širšem prostoru. Od leta 2002 do 2005, 2006 je tekel raziskovalni projekt v skupnosti Evropske unije, t.i. Re Urban Mobil ali Reurbanizacija mest in tale shema, ki jo tukaj kažem, je pravzaprav rezultat te reurbanizacije. Kot vidite, je nastala v Leipzigu. Leipzig, Bologna, Leos v Španiji in Ljubljana so bila vzor?na mesta za to, kako naj se reurbanizacija pojavi kot prenova, ki bo mestom dovolila razvoj, omogo?ila razvoj in hkrati tudi ohranila tisto pomembnost identitete ali kulturne dediš?ine. ?e ho?ete, tole je rezultat tega. To je zelo jasna metoda, ki je nastala skupaj z 18 državami Evrope in po tej metodi se pri nas, naj mi ne zamerijo, niti en urbanisti?ni dokument ne na?rtuje. Poglejmo si, zakaj. Kaj je vsestranska prenova? To je strategija, ki mora celovito usmerjati. To, kako se mestni prostor razvija in gospodari in skupaj med bivalnim okoljem, delovnim okoljem itd. tudi vklju?uje grajeno dediš?ino. Ker govorimo o zgodovinskih mestih Slovenije, je seveda ta dediš?ina ena izmed posebnosti. In ker to hkrati pomeni tudi varstvo, mora biti seveda nova metoda na?rtovanja in izvajanja za nov pomen varstva kulturne dediš?ine kot trajnostnega razvoja, trajnostnega varstva. To pa ne pomeni muzejsko varstvo – zaš?iti en spomenik kot muzejski objekt, danes je dan muzejev, to je popolnoma narobe, da, recimo, š?itimo neko stavbo samo kot muzejski objekt, ki ga nekdo pride pogledati, ali turist ali kdo drug, ampak mora živeti v prihodnosti. Zato je to druga?nost prihodnosti. Ob planiranju te prenove se seveda ugotovi naslednje ugotovitve, to niso moje ugotovitve, to so ugotovitve, ki so se od te izkušnje, ki sem jo povedal, v Nem?iji razvijale naprej z vrsto, recimo, nekih dobesedno zakonov in predpisov, ki so nastajali v Evropski uniji ali širše v svetu, do Unesca itd.: prenova mora postati strateška sestavina na?rtovanja razvoja mesta in hkrati tudi varstva kulturne dediš?ine. Vgrajena mora biti v dolgoro?ne plane. Na?rtovati samo za jutri ali za danes uni?uje kulturno dediš?ino. Kulturna dediš?ina mora živeti v prihodnosti, ker je iz preteklosti. Tukaj imamo neko posebno zaporedje. Torej to je na?rtovanje nove rabe obstoje?ih struktur, regeneracije degradiranih delov in revitalizacije in varstva kulturne dediš?ine. To, kar je tukaj pod?rtano, so seveda tiste prednosti, ki bi jih lahko danes posebej obravnavali. Ta prenova se seveda razširi na vse mogo?e druge sestavine in ti strateški dokumenti so nujni dokumenti v okviru mestnih razvojnih na?rtov. Tukaj spet opozarjam na nekaj, kar ne bom podrobno kazal, ampak kar bi morali vsi poznati. Pred nekaj leti, tri leta nazaj, je izšel novi zakon o na?rtovanju prostora, pred 2 letoma Zakon o varstvu kulturne dediš?ine in ?e seveda to združimo še s Strategijo razvoja Slovenije je notri zelo jasno napisano, da je to pravzaprav obvezna, zakonsko obvezna sestavina na?rtovanja posegov v prostor. Prenova. OPPN ali OPN na ob?inah itd. – to so tiste kratice, ki jih, recimo, predvsem pozna struktura na?rtovalcev prostora, ob?inski (podrobni) prostorski na?rt, ampak ko je prišlo do preizkusov, kaj to pomeni, zadnje 2 leti, smo ugotovili, da je to nujni sestavni del strategije razvoja, ne samo detajlnega projektiranja. Ne more biti, ker to edino omogo?a kvaliteto bivanja in kvaliteto življenja in nenazadnje kvaliteto ekonomike tega prostora. Potem boste videli, kako se ta kvaliteta ekonomike lahko tudi izrazi.
Posebne naloge, ki so tukaj, vse to so osnovna navodila, ki so nastala v glavnem iz evropske izkušnje in iz tega bi rad ven poudaril predvsem stalno povezava z javnostjo, ki mora biti ne samo informirana, ampak, kako bi rekel, dobesedno nau?ena, kako naj sodeluje v tem primeru. To je tisto, kar naj bi bilo sestavni del. Potem, jasno, aktivna vloga možnih investitorjev, uporabnikov, lastnikov, ne samo nekih politi?nih presoj, ampak ko se vse združuje, tisti, kdor uporablja, želi v tem prostoru bivati itd., takrat šele nastane ustrezna strategija. Tole je bilo ?isto preprosto predstavljeno prebivalcem Avstrije, kako naj se udeležujejo v teh na?rtih za prenovo. Kdo naj na?rtuje? Na levi strani zgoraj plešaste glave, tu niso mišljeni samo vsi strokovnjaki, ampak izbor nekih strokovnjakov, ali skupaj s prebivalci, ki naj soustvarjajo te rešitve. Torej takih pobud je seveda cela vrsta in mislim, da tukaj v celoti zaostajamo. Tukaj nismo niti na ravni varstva kulturne dediš?ine niti razvoja prostora. Na koncu izdelanega projekta, ko je projekt nekega, recimo ljubljanskega strateškega projekta za razvoj predstavljen javnosti, ki naj da pripombe, ne vem koliko, 2000, 3000 jih je bilo, je to prepozno. To je treba uveljaviti prej in to je sistem, ki se uveljavlja v, kako bi rekel, napredni in razviti Evropi s pozitivnimi primeri.
Cilji, ki so tu navedeni, so nastali iz te študije Re Urban Mobil, ki je združevala sociologe, ekonomiste, naravovarstvenike, arhitekte, urbaniste itd. v teh državah in so bile, recimo, med drugim narejene tudi ankete za Ljubljano. To je povzeto, zato po navodilih Evropske unije v okviru projekta Re Urban Mobil.
Samo še kratek skok na stran… Kdaj bomo zdaj uspešni pri pridobivanju strukturnih sredstev za razvoj in prenovo mestnih središ? v Evropi? Takrat, ko bomo imeli po teh na?elih, ki jih je sprejela Evropska unija, pripravljene na?rte. Ne me razumeti narobe, ampak sam, zato lahko to povem do podrobnosti, že nekaj let sodelujem in ravno v?eraj so mi poslali potrdilo, da moram sodelovati še naprej pri presoji takih strateških na?rtov, ki se pojavljajo kjerkoli v Evropi, zato da bodo na podlagi tega pridobljena sredstva iz strukturnih skladov Evrope za razvoj. Za Slovenijo ne smem odgovarjati, prosim.
Primer, ki smo ga naredili že pred temi, novimi zakoni. Škofja Loka. Strokovni nadzor nad tem poskusom, enim izmed poskusov na?rtovanja prenove je nadzorovala posebej izbrana komisija takratnega Sveta Evrope. Samo nekaj utrinkov iz tega. Tisto, kar je v krogu, je nekje staro mestno jedro, vse ostalo je Škofja Loka, ki se tako ali druga?e širi. To je samo pogled na to, v kakšni gostoti se to staro jedro pravzaprav navezuje na mesto. Seveda tukaj še vsebinsko… Najprej likovno, tukaj vsebinsko, zdaj ne bom razlagal podrobnosti, ampak Škofja Loka je takrat, torej leta 2003, imela tale urbanisti?ni na?rt razvoja. Z rde?o linijo je obkrožen razvoj mesta. Ko smo naredili podrobno analizo, smo tukaj že ugotovili, kam je pravzaprav možno vklju?iti tiste razvojne smernice v obstoje?e dele, bodisi degradirane, premalo razvite, neustrezno razvite, s kulturno dediš?ino itd. in tole je rezultat. Tista notranja struktura, vse tisto, kar je prazno in nepošrafirano, bi lahko opustili in ne bi bil treba zgraditi nove komunalne infrastrukture, dati toliko in toliko sredstev za to, da se tam lahko na novo gradi od cest do ne vem ?esa še, ampak mesto bi reurbanizirali, dvignili na višji nivo, na višjo raven kvalitete bivanja, življenja itd. Jaz upam, da bo potem odgovor na to, koliko se je, recimo, lahko Škofja Loka temu posvetila. No, to so potem detajli, kjer je šlo vse od detajlov v notranjost, vzorci, kako se to dela. To je ta študijo, pri kateri so me opozorili, da moram pohiteti. To delamo že 30 let, prosim, zaradi tega bom težko v 20 minutah pokazal. To, levo je osnovna publikacija, lahko je na internetu, desno je ta naloga… Ljubljana je imela presojo od železniške postaje do Krakovega za vsako hišo posebej. Vidite, kakšne so primernosti za nove vsebine itd. in kakšna je potreba po investicijah. Nikjer ni višje investicijske potrebe kot pa gradnja novega. V primerjavi z gradnjo novega je bilo to izra?unano. Razni primeri, potem vzorec za posamezni detajl. To res samo vzamem ven kot maj?ken vzor?ek. Na ta isti na?in so delali bodisi v Španiji, bodisi v Italiji, v Bologni, bodisi v Leipzigu. Vseh primerov ne bom tukaj kazal. Tukaj je en vzor?en primer tistega naselja iz Bavarske (Arnstein), enega takega, ki je naredil ravno tak na?rt in je s tem prihranil za razvoj mesta toliko in toliko odstotkov. Na levi strani zgoraj: tisto, kar je ?rno, je tisto mestno središ?e, ampak to je del celotnega mesta, ne samo mestnega središ?a. In potem vsi detajli in analize, ki so prišli do podrobnosti. Pravzaprav vsaka hiša posebej ima v tej strategiji svoje dolo?eno mesto, kako naj se to, prednostna prenova itd. dela. Zdajle, v zadnjih letih, ko poskušamo delati ta vzor?na izhodiš?a, kako naj bi se ta strategija prenove tudi vklju?no in skupaj z novim konceptom t.i. konservatorskega na?rta za prenovo, mogo?e malo ponesre?eno ime, ampak vseeno, so sestavine tega varstva, naredili smo recimo za Piran, za Ptuj in še za vrsto drugih mest pravzaprav pripravljamo skupaj s spomeniškim varstvom, skupaj z vsemi tistimi, ki lahko dajo podatke, z Geodetskih inštitutom Slovenije pa vse drugo, izhodiš?a, po katerih se lahko to ugotovi. Tu imamo seveda neka izhodiš?a, ki so lahko zelo podrobna, tudi vsaka hiša posebej. Namre? glavni problem slabih urbanisti?nih na?rtov je nepoznavanje prostora. Gre samo za na?rtovanje novega, ne pa za detajlno poznavanje prostora itd. Tukaj so primeri iz bivših 70-ih, 80-ih let, recimo Kranj, ki je že takrat dobil tako izhodiš?e pa se do danes nekako ni niti smel vklju?iti to v strategijo razvoja. Za Kranj smo delali še v zadnjih nekaj letih dodatne raziskave. Primer Radovljice. Obstaja ta na?rt prenove, ki nikoli ni bil uraden dokument pa je Radovljici vendarle uspelo vsaj v najožjem središ?u to upoštevati in izvajati kot tako prenovo. To so podatki iz Strategije razvoja Slovenije. V 750 naseljih ima prenova prednost pred novogradnjami. V mestih 23 % delež stanovanjske forme, 30 % z javno vsebino, prenova je lahko najbolj smotrna in priporo?ljiva oblika razvoja, na podeželju celo 50 %. Tu spodaj je resnica, ki smo jo dali preveriti celo na posameznih stavbah. Pravilno izvedena prenova je v povpre?ju za 20 % cenejša od novogradnje. To je podatek 150.000 stanovanjskih enot, ki je bil posredovan Ministrstvu za okolje in prostor in seveda ima to prednost, to je iz strategije. To je pa še enkrat zemljevid, ki zelo natan?no kaže, kaj naj se v posameznih naseljih dogaja. Mislim, da je to?na številka 756 naselij. Za vsa ta naselja so bile izdelane analize, kaj v resnici ponujajo posamezna naselja.
Samo za zaklju?ek še povem: vsa ta dokumentacija in vse te analize so v tem trenutku morale, ker ni bilo prostora niti na Fakulteti za arhitekturo niti na zavodih za spomeniško varstvo, še manj pa mogo?e po posameznih ob?inah, biti prenesene v državni arhiv Slovenije, ki je že leta izražal željo, da to dragoceno gradivo shrani in pripravi kot dostopno javnosti. Od junija naprej bo to na državnem arhivu Slovenije. Vse te študije in vse te podrobnosti. Gre za skoraj 50 000 posameznih stavb, gre za 4600, ?e se prav spomnim, naselij, ki so bila v Sloveniji tako obdelana. Da se to ne uporablja kot osnovno izhodiš?e v na?rtovanju razvoja Slovenije, mislim, da je zdaj ?as, da o tem re?emo besedo. ?e se vrnemo samo nazaj na tisto: ?e to ne bo izvedeno tako, ne bo mogo?e koristiti sredstev iz strukturnih skladov za razvoj Slovenije.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. Hvala, prof. Fister. Nekaj zanimivih izhodiš? smo slišali. Depopulizacija, gradnja izven mest kot uni?enje kulturne krajine v Sloveniji na podlagi raziskav, ki jih je omenjal dr. Fister. Javnost, ki jo moramo še nau?iti, kako naj pravzaprav sodeluje pri prenovah in posegih v prostor. Tu naj bi Slovenija zaostajala. Zanimiv izziv, pobuda za razpravo. Ali je post festum zbiranje pripomb že prepozno? Ali je participacija tista, ki bi nam lahko pomagala pri tem razvoju? In seveda vprašanje pridobivanja sredstev za prenovo, kjer Slovenija prav tako pravzaprav ne izkoriš?a vsega tistega, kar je zaenkrat še ponujeno iz strukturnih skladov. Je mogo?e kakšno vprašanje? Da. Se lahko predstavite?

…………….: Ja. Lahko kar od tu povem?

ALENKA JAKOMIN: Lahko.

……………..: Saj imam samo dva stavka. Sama sem po poklicu geografinja in ker imam tu biser slovenske arhitekture, bi prosila v imenu slovenskega naroda. Namre?, ko mi vidimo, da se rodovitna zemlja zgradi, ogradi, nas boli srce. Vidite, ker se nismo nikoli mogli nikamor pritožiti. Prosim, ohranite nam tisto malo rodovitne zemlje, ki jo Slovenija ima.
Samo še ena re?. Izgleda, kot da bi 2-milijonski narod lahko nastal 2-milijonsko mesto. Slovenija se tako razvija. Ni? nimam proti, ampak predlagala bi pa, vi, ki delate na tem, v Sloveniji ohranite tudi rodovitno zemljo, vse sloje prebivalstva – tudi kmetijstvo. Ker bo ob svojem ?asu tudi to potrebno, ne glede na sedanjo situacijo. Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. Je mogo?e še kakšno kratko vprašanje? Sicer nadaljujemo. K besedi bi povabila gospo Damjano Pe?nik, generalno direktorico Direktorata za kulturno dediš?ino na Ministrstvu za kulturo, ki nam bo spregovorila o starih mestnih jedrih in o tem, kako le-ta pravzaprav lahko percipiramo, ali so nam breme ali so lahko dodane vrednost za mesta, predvsem z vidika ustanove, ki jo pravzaprav danes tukaj predstavlja. Gospa Pe?nik, izvolite.

DAMJANA PE?NIK: Lepo pozdravljeni. Jaz nisem pripravila fotografij, ker so vam moji predhodniki to že predstavili, sem pa tudi prepri?ana, da imate vsi pred seboj sliko vseh naših posameznih srednjeveških mestnih jeder, tako da jih ni potrebno še posebej fotografsko predstavljati.
Pri prenovi dediš?ine, ki je nadgradnja vrednotenja na?ina dojemanja naše materialne in duhovne preteklosti, se ve?krat pogledamo v ogledalo. Vzrok ni naša minula lepota, vzrok je prepoznavanje samega sebe, v vseh pozitivnih in negativnih lastnostih. Zato kriti?en pogled in naš videz ne odražata napak drugih, kažeta pa lastni ego danes in sedaj. Kulturna dediš?ina je najprej duhovno stanje, zatem pa materialni ostanki. Ti segajo od knjige pa vse do gradu. Grad, nekaj zgrajenega, je prvi starejši sinonim za mesto, ki je najprej pomenilo samo dolo?en kraj, dolo?en prostor, kakor ga je zarisal recimo Rem. Ker je bil prvi, ki je na?rtno risal likovno in smiselno podobo Ve?nega mesta, ga je brat ubil. Na?rtovalci mest in varuhi dediš?ine smo še danes dedi?i tega, da nas krive ali ne razglašajo za krivce vsega, od tega, da puš?a streha in da je trgovina zaprta. Teoretiki ugotavljajo, da so mesta najbolj kompleksne stvaritve ?loveka na Zemlji. Posamezna so stara že ve? tiso?letij. Celo pri nas arheologi leta 2010, ravno zdaj odkrivajo koliš?arske naselbine na robu Ljubljane in s tem vsaj 4.500 let kontinuitete naše prestolnice. Mogo?e bi bilo zanimivo, da si vsi prisotni, ki ste tukaj, ogledate to izjemno najdiš?e in s tem pokažete svojo pripadnost slovenskemu narodu in prostoru.
Mesta prepogosto razumemo samo kot strnjeno poselitev, prometno zagato, nize preštevilnih trgovin. Mesta so žal veliko ve? kot to. So zelo ob?utljivi organizmi, ki jih eno samo napa?no dejanje politike ali katere od strok lahko spremeni v mesto duhov, kar kažejo nekatere industrijske aglomeracije v ZDA in pa tudi pri nas, v Evropi. Mi smo se temu delno izognili, ?eprav nismo izkoristili vseh prednosti selitev ali propada industrije v Mariboru in na Jesenicah, v Trži?u, Ljubljani in Celju. Prepogosto so prostore tovarn, skladiš? in celo rodovitnih njiv zasedli trgovski kompleksi, ki bodo naslednji razpo?en balon našega navideznega razvoja.
Zgodovinsko in kulturno pogojena mesta so pomemben del naše kulturne dediš?ine, ki jo skušamo varovati tako, da bi ohranjali osnovne zna?ilnosti in jih nadgradili z ustvarjalnim trajnostnim razvojem. Vzporedno so lahko u?no gradivo dosežkov in napak preteklosti, da ne bi ponavljali istih napak v novem prostoru.
Kadar se pogovarjamo o slovenskih mestih, je najprej potrebno omejiti predmet obravnave. Rekli smo že, da slovenskih mest ni ravno veliko. Z Ljubljano, ki nima niti 250.000 prebivalcev, in z Mariborom, ki jih ima manj kot 100.000, se vrstijo mesta, ki so za evropske razmere zelo majhna, kaj šele za svetovne. V primerjavi z megalopolisi Azije, kjer obmo?je Tokia poseljuje že 32 mio ljudi ali Šanghaja s 14 mio, kjer ima smo Kitajska ve? kot 160 milijonskih mest, so naši kraji nekoliko ve?je vasi. Pogosto omenjena ljubljanska ?etrt Fužine ima sama ve? prebivalcev kot vsa slovenska mesta od osmega na seznamu (Ptuja) navzdol. Dodatna posebnost Slovenije je še velika razpršenost naselij, saj dobra 2 mio ljudi živi kar v 5981 naseljih, kar pomeni, da v povpre?ju ljudje živijo v naseljih, ki nimajo ve? kot 340 prebivalcev. Še v slovenskem parlamentu se dogaja tako, da se ve?ina vozi domov, v Pomurje, na Štajersko in Primorsko ali vsaj do Domžal, Litije in Škofje Loke. Slovenija je z mrežo avtocest postala eno samo veliko mesto s kopališ?em in pristaniš?em v Kopru, v vlado in študenti v Ljubljani, s parkom na Pohorju in z ve?ernim zabaviš?em na Lentu.
Kakor v nedavni akciji ?iš?enja Slovenije bi morali vedeti, da je Slovenija enost, da je kulturna dediš?ina po Ustavi in v realnosti ena sama in enako naša v vsakem naselju. Ob velikih, zgodovinsko zanimiv jedrih so kolegi kot dediš?ino prepoznali in vrednotili, mogo?e tudi malo nekriti?no, kar 1103 slovenska naselja in jo vpisali v register nepremi?ne dediš?ine. S statusom mesta se že stoletja ponašajo tudi kraji, ki so svojo mestno funkcijo izgubili. Kostanjevica na Krki, Višnja Gora, Vipavski Križ. Vsi našteti kraji so tudi kulturni spomeniki, zanje pa ne moremo skrbeti in jih oživljati samo tako, da jih popisujemo, merimo, fotografiramo in barvamo pro?elja. Celostna prenova in trajnostni razvoj res terjata temeljito renoviranje posameznih objektov. To pa še zdale? ni dovolj in niti vse. Pomembna je tudi vsebina, ki omogo?a življenje.
Na drugi strani smo skupaj s pobudniki zgodovinskih ali prej obzidnih mest ve?inoma tradicionalnih srednjeveških jeder, najmanj treh s potrjenimi anti?nimi mestnimi predhodniki, že leta 1998 trdili, da so mesta temelj urbanizma in s tem eden od stebrov varovanja dediš?ine v prostoru. Zavod za varstvo kulturne dediš?ine je svoje Dneve dediš?ine posvetil srednjeveškim mestnim jedrom, trem na Primorskem, Kopru, Izoli, Piranu, pa Gorici, Kamniku, Kranju, Škofji Loki, Radovljici na Gorenjskem, ?rnomlju, Ko?evju, Kostanjevici na Krki, Krškemu Ložu, Metliki itn. Naštevanje ni samo sebi namen. 2 ducata imenovanih predstavlja elito slovenskih mest, od najmanjših do najve?jih, tistih krajev, ki so zaznamovali našo zgodovino posebej do razvoja železnic v 19. in motornega prometa v 20. stoletju. Desetino med 12 najve?jimi in najstarejšimi slovenskimi mesti smo tudi zavarovali z razli?nimi predpisi, kar je nujno in seveda koristno. Sprašujem pa se, ?e samo papirni akti dovolj. ?e starejši ne u?inkujejo, se pa? sprejmejo novi. In za njimi še eden pa še eden… Slovenija je v svoji mladi zgodovini sprejela že dva zakona o varstvu kulturne dediš?ine, kar je glede na starost naše države svetovni rekord. Kljub temu stanje za živo, premi?no in nepremi?no dediš?ino, posebej gosto posejano v mestih, ni ravno rožnato.
Izhodiš?e ve?ine srednjeveških mest je grad, utrdba nad ali sredi mesta in hierarhi?en razpored podrejenih funkcij, tako sakralnih kot bivalnih in industrijskih ter nakupovalnih. Zato je prva naloga vseh, od urbanistov pa do politikov, da ohranijo sistem sožitja in ne ustvarjajo monokultur. Kajti selitev šol ali uradov na obrobje je selitev mestotvornosti. Župan Škofje Loke pa? mora živeti in bivati v jedru mesta, ravno tako župan Kopra lahko bivali ali pa predseduje samo v Pretorski pala?i, župan Maribora v mestni hiši v Mariboru in seveda ljubljanski v Rotovžu. Otresti se je treba tudi miselnosti, da je kralj vsega šofer, ki skupaj z avtomobilom predstavlja grožnjo sebi in svojim potomcem, saj onesnažuje okolje, s svojim stresnim gibanjem pa škoduje svojemu zdravju, psihi in seveda tudi dediš?ini. Razvitejši del Evrope, ZDA in Azije je že ugotovil, da 10 minut hoje koristi in je zdravo za vsakogar, tako za otroke, starejše in gibalno ovirane. V tem ?asu se da prehoditi prakti?no vsako slovensko srednjeveško jedro, ?e se le ni treba izogibati zaparkiranim avtomobilom. Zato bi garažne hiše morali seliti izven, na zunanji rob nekdanjih obzidij, kakor je za glavno prometnico, Ringom že pred letom 1900 to pokazal Dunaj. Smiselno urejene cone za pešce vseh mest, od Rotterdama pa do srednjeveške Ljubljane, dokazujejo, da so prava atrakcija za turiste, pravzaprav za promet zaprta srednjeveška jedra, kjer lahko turisti brez skrbi, da bi jih povozil avto, opazujejo in gledajo fasade in gledajo tudi trgovine, ki so v pritli?jih.
Eno od temeljih vodil varovanje dediš?ine je zato sprememba miselnosti in zgled, ki ga lahko da vsak politi?ni predstavnik tudi sam. Predstavnik spomeniške stroke v parlamentu ne more razpravljati o odtenku barve na stenah, o avtenti?nosti materialov, o interdisciplinarnosti med restavratorji, konservatorji, arhitekti, umetnostnimi zgodovinarji. Vse to je lahko del strokovnih debat. Ena takih je potekala prejšnji teden v okviru simpozija umetnostnih zgodovinarjev. Lahko pa opozorimo na ve?no pomanjkanje denarja, vendar je to premalo za celostno ohranjanje dediš?ine, posebej mestnih jeder. Predvsem arhitektom je potrebno omogo?iti in zagotoviti, da pridobijo znanje o prenovi. Prenova, kot so to spoznale že ostale evropske države, je tista, ki bo pomagala preživeti mestom in tudi arhitektom. Hiše v zaš?itenih mestih morajo biti polne, morajo imeti vsebino. To je osnovni na?in varovanje dediš?ine. Meš?anska hiša z bivalnimi prostori zgoraj, delavnico in trgovino spodaj je pravo izhodiš?e t.i. ekohiše, ker skrajšuje nepotrebne poti, omogo?a sožitje družinskega življenja in bivanja s tradicijo, ki je potrjena najmanj od anti?nih Pompejev, ki jih vsi, verjetno tudi tukaj prisotni, ob?udujemo, naprej. Dodatna izolacija oken in sten je pri dvojnih oknih in debelih stenah pa? odve?. Gradnja iz starih avtohtonih materialov pa je zdrava, obvladovanje obrti pa bi omo?ilo zaposlitev lokalnemu prebivalstvu. Znova so tu politiki tisti, ki bi morali obdav?evati. Pa ne mladih družin, ne stavb in zemljiš? kar tako, ne pridnih trgovcev in ne marljivih varuhov dediš?ine. Obdav?iti bi morali prazne prostore, prazna stanovanja, prazne hiše, prevelike površine in odve?ne avtomobile. Dediš?ina namre? ni le vir kulturnih in zgodovinskih vrednot v ožjem smislu, pa? pa ustvarja veliko drugih, pozitivnih u?inkov in je tudi pomemben generator gospodarskega razvoja. Ker je dediš?ina s svojimi neposrednimi in posrednimi pozitivnimi u?inki tudi pomemben generator gospodarske uspešnosti, bi moral del odgovornosti za njeno financiranje biti tudi na strani gospodarskih subjektov, ki imajo neposredno ali posredno korist od obstoja in ohranjanja dediš?ine.
Naj opozorim na nekaj, kar je bilo že predlagano in zapisano. To je nadomestilo za izkoriš?anje dediš?ine, t.i. spomeniška renta, ki bi jo pla?al vsak gospodarski subjekt, ki na obmo?ju države opravlja eno ali ve? od taksativno naštetih dejavnosti, tudi v primerih, ko pri opravljanju svoje dejavnosti neposredno ne uporablja dediš?ine kot oglasnega pripomo?ka, kot delovnega prostora ipd. ?e slikate blejski grad, ne pla?ate. ?e slikate manekenko, pla?ate vsaj 100 €. Gre za dejavnosti, ki imajo neposredno posredno korist od obstoja dediš?ine, to je predvsem dejavnosti, ki so povezane s turizmom, potniškim prometom in gradbeništvom, na katere ima kulturna dediš?ina posreden pozitiven u?inek. Sredstva zbrana z nadomestilom bi se uporabila izklju?no za obnovo kulturnih spomenikov in tako prispevala k ve?ji urejenosti in privla?nosti lokalnega okolja, kar bi spodbudilo tako turisti?ni obisk kot ve?jo gradbeno dejavnost. S temi sredstvi bi v pretežnem obsegu lahko neposredno upravljale lokalne skupnosti. Dober zgled za tak na?in je naša soseda Hrvaška, ki zelo uspešno koristi instrument spomeniške rente in u?inki so vidni prav v vsakem od njihovih spomeniško zaš?itenih mest. To je nujnost trajnostnega razvoja in ne monokulturna koncentracija megacentrov za nakupe in na drugi strani ne spreminjanje mestnih jeder v umetne tvorbe za masovne turiste, ki pridejo in gredo. Na glavnem trgu pa na Lontrgu v Škofji Loki, ?e vzamemo za vzorec mesto s hierarhijo grad, gornji in spodnji trg in obro? ob reki, bi se morali brezskrbno sredi ceste igrati otroci, v miru na klopi po?ivati njihovi dedki in babice, v trgovini pa bi morala doma?im in tujim obiskovalcem ponujati kruh in ?ipke srednja generacija. Umakniti se jim morata tako avtomobil kot turist. To so izhodiš?a, kjer ne bo konflikta med kakovostno novo arhitekturo in kakovostno prenovo.
?e bo koncept dolgoro?no naravnan, bodo mesta živela. Najprej za prebivalce, ki so tam in vzporedno tudi za turiste, ki tja pridejo. Hvala.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa, gospa Pe?nik. Nekaj zanimiv izhodiš?, v katerih se ujemate s podobnim razmišljanjem kot prof. Gabrijel?i?. Naj samo na kratko povzamem vaš poziv k temu, da imamo priložnosti in tudi nalogo do ustvarjanja sistema sožitja in ne postavljanja šol, uradov in ostalih ustanov na obrobje mest, poziv k postavljanju garažnih hiš izven starih mestnih jeder, k spremembi miselnosti, tudi poziv k pridobivanju dodatnih znanj samim arhitektom, ki naj imajo priložnost spoznati znanje o prenovi in tudi poziv politiki na ve? ravneh: tako poziv k obdav?itvi praznih prostorov in praznih hiš v starih mestnih jedrih, poziv k interesu za ohranjanje dediš?ine tudi tako, da bi gospodarstvo našlo svoj prostor v tem kontekstu, poziv k taksam, spomeniškim rentam in še bi lahko naštevali. Skratka kar nekaj zanimivih izzivov, ki jih bomo kasneje v razpravi lahko predebatirali.
Je mogo?e kakšno vprašanje že zdaj? Ja, izvolite. Se lahko predstavite? Pa pritisnite na gumbek tam zraven.

MILAN KOVA?: Moje ime je Milan Kova?. Jaz imam tukaj vprašanje. Gospa je omenila koliš?e na Špici. Jaz bi rad vedel, kaj se bo s tem zgodilo. Ali se bo prezentiralo in situ in ohranilo in situ ali se bo odstranilo in se nadomestilo z nekim Disneylandom ali kaj se tukaj dogaja. Gospod župan je namre? omenil, da niso problem finance in da ?aka sporo?ilo stroke, kaj naj se s tem zgodi. Stroka je povedala svoje in predlagala, da se ta projekt prezentirala in situ. Ampak kljub temu odgovora iz ministrstva ni. Prosim.

DAMJANA PE?NIK: Špica: prezentacija ali ne, prezentacija in situ ali ne. To ni stvar Ministrstva za kulturo. Ministrstvo za kulturo je tisto, ki ima za to svoj javni zavod, Zavod za varstvo kulturne dediš?ine, in stroko. Stroka bo v dialogu z drugimi strokami seveda povedala, kaj s Špico: ali tam prezentirati koliš?e in situ ali pa v bistvu odstraniti dediš?ino, ki se tam nahaja. Tako da jaz mislim, da to ni stvar politike niti stvar Ministrstva za kulturo, ampak, tako kot ste pravilno ugotovili, stvar stroke. Stroka bi morala tukaj tvorno sodelovati v konstruktivnem pogovoru in iskati rešitve, kako na najbolj primeren na?in prezentirati tako izjemno arheološko najdiš?e, ki je, kot vsi vemo, znano že 150 let.

ALENKA JAKOMIN: Še kakšno kratko vprašanje? Sicer bi nadaljevali še z zadnjo predstavitvijo. K besedi vabim prof. Janeza Koželja, profesorja na Fakulteti za arhitekturo, kjer pou?uje predmet Urbanisti?no oblikovanje. Mislim, da je sam tako z dušo kot s srcem pri svojem delu dokazal s prevzemom funkcije podžupana Mestne ob?ine Ljubljana, kjer je zadolžen za urbanizem. Funkcijo opravlja neprofesionalno in se tudi sicer strokovno ukvarja z arhitekturo mesta že ves ?as svoje kariere in zadnja leta to tudi preverja v praksi. Danes nam bo spregovoril o javnem prostoru kot katalizatorju prenove. Izvolite, prof. Koželj.

PROF. JANEZ KOŽELJ: Cenjeni gospod predsednik mag. Blaž Kav?i?, spoštovane kolegice in kolegi. Mi smo sedaj slišali že ogromno prepri?ljivih ne samo misli, tudi argumentov, ki mi nekako nalagajo, da ji ne bi niti ponavljal, še manj pa, da bi z njimi polemiziral. Zato bom malo spremenil vsebino svojega prispevka, ampak samo zato, da bo mogo?e bolj zanimiv. Da ne bomo ponavljali tistega, kar si ve?krat izre?emo pa vendar potem iz tega ni ni?.
Skratka glavni problem, s katerim se sre?ujem na svoji, seveda prostovoljni, funkciji enega mestnega arhitekta, mislim, da imamo v Sloveniji 3, ki si to upamo re?i, ker nikakor ne moremo dose?i, da bi nas mogo?e kdo priznal. Da bi priznal funkcijo tudi s primerno zakonsko podporo. Ampak ta funkcije je zelo pomembna in na tej funkciji je seveda treba prevzeti odgovornost za stotine in stotine malih in velikih stvari, malih, velikih odlo?itev, ki spremljajo razvoj in urejanje mesta vsak dan. Prav se mi zdi tudi že na za?etku povedati, da bo moje poro?ilo potemtakem operativno, t.i. delno poro?ilo o za?etih procesih, katerih rezultat boste seveda videli, se bodo videli, bodo vidni v organizmu tega mesta ?ez ?as. Eni so vidni že sedaj, eni bodo vidni ?ez par let, eni bodo vidni ?ez desetletja. Proces, kot veste, urejanja, prenavljanja, presnavljanja mesta je trajen proces in mesto je, kot je nekdo danes povedal, živ organizem in ga seveda ne moremo dati v noben model, ga ne moremo postaviti v nobeno predvidljivo, bi lahko rekel, smer. Z njim je treba ravnati vsak dan, vsak trenutek pravzaprav in v vsej njegovi raznolikosti. Klju?en problem, ki ga jaz vidim in ki je bil danes premalo izre?en, je, da smo mi seveda na deklarativni ravni mojstri. Slovenci se znamo pripraviti, dati argumente na mizo, potem ko pa pride trenutek, da bi za?eli izvajati tisto, za kar se zmenimo, se za?nemo cepiti. Cepiti se za?nemo v vsaki stvari. Ves ?as živimo sredi živahnega politi?nega dogajanja in ves ?as smo razcepljeni. Tudi takrat, ko ne bi smeli biti. Zato je tudi prenova mest, problem, ki je seveda širši od same prenove mestnih jeder, v bistvu edina možnost, ki nam je dana, da mesta ves ?as, kot re?eno, prenavljamo in jih na ta na?in seveda tudi razvijamo skozi presnovo. Prakti?no edina možnost, pri kateri smo se na deklarativni ravni že ves ?as na istih pozicijah. Mi vemo, da tako moramo delati pa vendar ne delamo. Nobeno mesto se ne razvija trajnostno, skoraj nobeno naše vsakodnevno ravnanje ni trajnostno. Tudi ljudstva ne vzgajamo, ga ne vodimo, da bi se obnašalo trajnostno. Kot re?emo, ko se tako kot moja malenkost skupaj z mojima kolegoma sre?ujete v vlogi tistega, ki je v mestu odgovoren za vse, se seveda tudi sam sre?ujem s vprašanjem, kako prenavljati to mesto, Ljubljano.
Prvo, kar bi povedal, da ne bi tako prišli na polemi?ne tone, je, da sem ponosen, ker se vse, kar se v Ljubljani gradi, gradi na degradiranih obmo?jih nekdanje industrije, opuš?enih gramoznic, deponij. Vse, kar se gradi, je v starem mestnem jedru, mi pa prakti?no sledimo. ?eprav je razlika, kot je seveda splošno mnenje civilnih iniciativ in drugih javnosti. Nasproti temu se pravzaprav držimo teh reurbanizacijskih na?el, ?eprav seveda z zelo veliko težavo, ker nimamo pravih razvojnih instrumentov, ki jih prevajamo tudi v prakti?no delo. Skratka za tem se postavlja eno zelo preprosto stališ?e, da, tako kot ste prej citirali enega res bistroumnega, bi lahko rekel, spremljevalca razvoja mest, Rema Koolhaasa mi uporabljamo tisto, kar imamo. Recimo mesto je vse, kar imamo in Ljubljana ima vzdrževalna dela v javno korist. Vse, kar imamo. To je edini instrument, s katerim mi prenavljamo mesto. Tako se to imenuje. Tako tudi piše na tablah. In na drugi strani, logi?no iz tega izhaja, imamo mi samo javni prostor, ki je mestna lastnina. Še ta ni vsa v mestni lasti. Moram re?i, da cele ulice, celi odseki cest niso privatni, kot veste. Pustimo to, ne bom naprej govoril o tem. Vendar vse, kar imamo, je javni prostor. To nam je edino na razpolago. Vsaka druga oblika aktivne prenove v bistvu, ko se je lotimo, ko se soo?imo s konkretnimi lastniki in s konkretnimi problemi, nekako nima tiste zakonske podpore, s katero bi lahko sprožili proces prenove mesta, ga na?rtovali, financirali in potem tudi skozi ?as izvajali. To je pa? moja konkretna izkušnja. Mogo?e teh instrumentov še ne poznamo, ampak že ko smo se lotili plana, smo vedeli, da mi nimamo… Ali mi imamo v zakonu kje, da lahko razglašamo sanacijska obmo?ja? Ali imamo instrumente, ki jih imajo vse druge države, ki jih poznamo? Na katerih od teh sanacijskih obmo?ij ali obmo?ij prenove, celovite prenove lahko uporabljamo druga?ne ukrepe, ki veljajo za ?as prenove? Lahko uveljavljamo ukrepe, ki se ti?ejo lastninskih pravic, obvezne izložbe itn., da ne bi preve? našteval? ?im naletimo na kakršnokoli vprašanje lastnine, že naša služba na ob?ini tako prepove vsako nadaljnje delo, ker pravzaprav kršimo ustavno pravico do nedotakljivosti zasebne lastnine, ki je seveda, kot vemo, samo pravica ne pa tudi dolžnost. Tako smo v Ljubljani, kot veste, primorani, da mesto prenavljamo na še edini, bi lahko rekel, pragmati?ni na?in, tako da preurejamo javni prostor v okviru vzdrževalnih del, komunalnih del. Seveda se s tem držimo ene, mogo?e zelo zanimive, izkušnje Jožeta Ple?nika, ki je, kot veste, v podobnem ?asu z omejenimi finan?nimi sredstvi, ampak mogo?e z malo ve? podpore javnosti ali pa tudi ne, ampak kakorkoli že, v polemi?nih ?asih s t.i. minimalnimi ureditvami javnega sektorja, prora?unskih sredstev iz fragmentov sestavljal ene ve?je mestne poteze in v bistvu poskušal držati mesto v kondiciji, kot se temu re?e. Tako se tudi mi, kot veste, držimo njegove izkušnje in smo tole enkrat, na neki razstavi napisali kar na tla, da bi pokazali, da je temelj prenove mesta, katerega smo za?eli in kateri je v razli?nih fazah procesa presnavljanja, vendar javni prostor.
Drugi model, ki nam daje eno veliko oporo, je barcelonski model. Barcelona že 40 let razvija svoj razvoj, svojo preobrazbo na strateškem instrumentu urejanja javnega prostora, ki ima potem seveda dolo?ene poživljajo?e, kakorkoli že re?emo, u?inke na prenove celih mestnih predelov. Zato sem tudi svojemu prispevku dal naslov, da so javni prostoru katalizatorji mestne prenove. Katalizator je taka ?udna beseda, ki se je jaz spomnim še iz kemije. Spomnim se, da je bil natrij tak, dosti aktiven katalizator. Ampak gre se za to, da so to pobudniki, pospeševalci, spodbujevalci, povezovalci, usmerjevalci. Skratka to je tista funkcija javnega prostora, ki kaže, da ima nek smisel. Namre? v Ljubljani moramo tako kot v Barceloni javni prostor prenavljati celovito. Najprej prenavljati infrastrukturo, se pravi modernizirati vse vode. Moramo od vsega za?etka delati usklajeno. Potem moramo seveda vzpostaviti to …(nerazlo?no) v stanje nekega naravnega, kvalitetnega javnega prostora – s tem prenovimo histori?ne tlake, jih damo novo uli?no opremo in seveda, kot veste, to isto?asno povezujemo, to je mogo?e neka nova politika v mestu, s projektom Ljubljana, moje mesto, s katerim pravzaprav spodbujamo investitorje, da se s sorazmerno velikim sovlaganjem mesta potem na teh obmo?jih, na katerih se javni prostor po?asi prenavlja, potem tudi opogumijo za prenovo lupin in streh (med drugim). Mnogi seveda tudi fizi?no prenovijo stavbo po na?elih, odvisno od konservatorskega programa.
Drugi tak projekt, ki se mi zdi zanimiv, je gradnja mostov. Gradnja mostov in brvi. Tukaj vidite, koliko jih je, koliko je novih, koliko jih bo. Tudi ta veliki mestni projekt izvajamo po delih in ga v glavnem povezujemo s potrebami prenosa premo?enja infrastrukture iz levega na desni breg. S tem seveda lahko s partnerstvom z javnimi podjetji potem take projekte tudi realiziramo.
Prenova javnega prostora kot strateškega instrumenta, ki potem po?asi prispeva k prenovi mestnih predelov, zahteva usklajeno delovanje. Brez tega se tega projekta ne da voditi. Veste, da ima tudi ta prenova ve? obrazov, ve? na?inov. Prvo, kar je pri javnih prostorih pomembno, je t.i. reokupacija prostora za pešce in kolesarje. To je klju?no. Da se prostor izprazni, da se prostor na novo uredi in da nekako, kako bi rekel, možnosti, da se vanj vseli novo življenje, nove dejavnosti, ki sledijo prenovi in te seveda posledi?no vplivajo tudi na gospodarske subjekte ali kakorkoli na gospodarsko dinamiko, ki opažamo, da pritegne tudi nove vlagatelje. Kar zanimivo je, da v Ljubljani pritegne tudi nove stanovalce, predvsem tiste, ki sodijo v t.i. kreativni razred. To so tisti stanovalci, ki mesto seveda rabijo, potrebujejo staro mesto in mu dajejo žlahtnost, ne samo življenje.
Pokazal bom par primerov, kako se življenje vseli na prostore, ki smo jih osvobodili prometa v sorazmerno kratkem ?asu (3 letih). Tukaj bi dal en tak polemi?en odgovor: zato je treba tudi marsikatero garažo narediti v mestnem središ?u, zato da avtomobile, predvsem tiste, katerih lastniki so stanovalci starega mestnega jedra, lahko spravijo pod zemljo. Tako ravna med drugim tudi ve?ina primerljivih mest, seveda tudi Barcelona. Prepri?ani smo, da se da s tem modelom veliko narediti. Tudi ta, sorazmerno velik obseg prenove javnega prostora in seveda tudi nekega spodbudnega, motivacijskega u?inka, ki ga ima potem na prenovo mesta, je bilo mogo?e seveda narediti samo zato, ker je to en pristop, ki poleg tega, da je kompleksen, druga?e se sploh ne da narediti, usklajen mora biti med razli?nimi akterji, med razli?nimi, ?e drugega ne, oddelki že v upravi, da ne govorimo o arheologih, spomeniškem varstvu, da ne govorimo o javnih podjetjih, ki morajo sodelovati. Skratka za vsak tak del?ek javnega prostora se povezuje približno okoli 40-50 akterjev, deležnikov, kar pomeni, da se na ta na?in seveda lahko proces sploh odvija, na drugi strani pa to tudi pomeni najbolj racionalno rabo omejenih finan?nih možnosti, ki jih mesto ima. To si lahko mislite. Tukaj bom pokazal u?inke mestnega trga. To je mestni trg pred prenovo, prenova, zamenjava infrastrukture, nova uli?na oprema, nov tlak. Poglejte stavbe, ki so okoli in seveda stavbe, ki so danes prenovljene skupaj s tem znamenitim stolpom, ki se je enkrat pojavil in ki je meni še posebej v veselje, na pobudo lastnika. Lastnik (»owner's pride«) je narekoval, se zavzel, da manjkajo?i stolpi? nadomesti. Pomembno se mi zdi kot simbolno dejanje. Skratka ta prostor je, kot vidite, danes odprt za ljudi, je osvobojen in temu na nek na?in sledi proces prenove kot nek tak proces, do tistega stopnje, ko ga mesta lahko na nek na?in spodbuja, ko mu lahko da smer, ko mu lahko da neko celoto, celovitost, zaokroženost, da se lahko skozi ?as posamezni deli, posamezni segmenti javnega prostora pove?ajo v ene velike poteze, ki bodo neko? imele že neko kilometre dolgo omrežje. Skratka treba je tudi premišljeno sestavljati posamezne fragmente prenove, da lahko ?ez ?as soustvarijo eno ve?jo potezo, ki ima potem še bolj pomemben, še bolj u?inkovit vpliv na prenovo mesta. Veste, da je tudi programiranje tega procesa zahtevno po drugi strani pa tudi ni. Veste, da ga je treba za?enjati tam, kjer so pa? to?ke najbolj šibke. Najbolj šibke to?ke pa je težko obvladati, ?e niso v vaši lasti. Tukaj mesto seveda ne more skoraj ni?. Mesto si prizadeva, ?e drugega ne, se ves ?as sre?uje s finan?no krizo in omejenimi finan?nimi viri, z javno-zasebnimi partnerstvi mogo?e izboljšati pogoje za bolj u?inkovito ravnanje pri dolo?enim mestnih projektih, na drugi strani pa pravzaprav poskuša z odprodajo spomeniških stavb, tistim in pod pogojem, da jih res prenovijo in da jih prenovijo v dolo?enem ?asu in da se v njih naselijo tiste dejavnosti in tisto prebivalstvo, ki ga to mesto potrebuje, vplivati v bistvu tudi na proces t.i. gentrifikacije, ki ga jaz, moram re?i, smatram kot pomemben proces, medtem ko ga mnogi kolegi, predvsem sociologi, smatrajo kot proces, ki ni na mestu, ki ustvarja preseljevanje prebivalcev v dolo?eno enklavo. Vendar veste, da je najpomembnejši del izboljševanja kvalitete okolja skozi prenovo javnega prostora, je tudi nek najbolj pragmati?en na?in, kako odgovarjati na socialne zahteve v starem mestu in hkrati optimizirati, kot sem že rekel, omejeno rabo javnih sredstev.
Tukaj bom pokazal take vrste gentrifikacijski projekt, ki ga, kot veste, spremlja prenova nabrežja, ki ga spremlja potem tudi gradnja brvi, prenova celega nasipa. Pokazal bom par primerov, kako recimo kombinacijo modernizacije sistema ravnanja z odpadki spremlja isto?asno tudi gradnja nove, moderne infrastrukture, kabliranja itn. in kako se prostor, ki se potem naenkrat sprosti, za?ne s temi projekti uprizarjanja polniti in sam po sebi oživljati in s tem, kot vidite, spodbujati lastnike lokalov in seveda lastnike stavb k bolj dejavnemu ravnanju. Ta slika je, moram re?i, zelo pou?na. Tukaj slu?ajno vidite, kako je ta proces natan?no na?rtovan, insceniran ali kako bi rekel. Vidite kavalir, elektri?ni avto, ki je del tega prožnega javnega prometa na klic znotraj con za pešce in ki je posebej prijazen do starih in gibalno oviranih ljudi, tudi na to se moramo navaditi. Na drugi strani vidite nekaj obešeno – to je oznaka, da gre za prostor, za ?italnico na prostem. Tukaj se je usedla ena fabula, za?asen objekt, ki oživlja en del brega. V ozadju vidite gradnjo, ki napreduje, ki pravzaprav dopolnjuje in bo dopolnila to potezo v nek arhitektonsko in vsebinsko zaokrožen kompleks. Tukaj pa seveda že vidite, kako se umetniki odzivajo na to priložnost, da zasedajo prostor, kako se seveda tudi zasebniki s temle cvetli?arjem… Mi seveda tukaj zgoraj že vidimo, kako je ta »owner's pride« izredno pomemben element, ki je nekako tudi sprožil prenovo te, do zdaj zapuš?ene in stare hiše. Zelo zanimiv trenutek je ujet. V njem vidite, da je seveda proces prenove skozi uporabo instrumentov javnega prostora dinami?en proces. Ves ?as se nekaj dogaja, ves ?as je nekaj vrši, predvsem pa da sproš?enih prostorov ne bi usedli v nova življenja. Ta dilema je seveda odve?. ?e nadaljujemo, poteza, ki gre potem, kot veste, vse do Špice… Tudi ta prostor je naenkrat postal veliko bolj prijazen, to je razpoložljiv prostor za najrazli?nejše funkcije in prav te razli?ne funkcije so tiste, ki dajo ta poživljajo?i vpliv. To je še zimska slika, spomladi pa si boste lahko ogledali, kako bodo ljudje zasedli prostor. Tukaj kon?ujem z brvjo, za katero ni klju?no, kakšna je, kdo jo je naredil, kdo jo je oblikoval, ampak je v bistvu pomenila priklju?itev enega predela, ki je bil en tak žep, in odpirala neko novo priložnost za prenovo tega dela mesta in je v bistvu tudi spremenila poziciji botani?nega vrta v mestu in po pogovorih z direktorico sprožila tudi pozitivno gibanje. V botani?nem vrtu se je naenkrat za?elo dogajati, gradi se nov rastlinjak. Naenkrat je nek pozabljen prostor mesta postal atraktor in s tem tudi razširja blagodejni vpliv na svojo okolico. Najbolj pomemben, najbolj znamenit projekt nizke prora?unske porabe, nizkih prora?unskih sredstev z velikim motivacijskim in akumulacijskim u?inkom na prenovo stavb je bil t.i. Projekt Slovenska. Prostore, ki so bili v bistvu nedostopni, smo s premišljenimi potezami prenovili. Potem je sledila prenova vseh pala?, kolega Pollak, ki tam sedi, bo vedel, koliko jih je, mislim, da jih je 35, tam okoli 35. Namesto razpršenosti usmeritev na eno os, ki potem prinese ta akumulacijski u?inek seštevanja. Potem ena akcija prinaša drugo, ker prenova banke pospešila prenovo neboti?nika, kon?ujemo pa, kot veste, s prenovo kozolca, ki po mojem mnenju traja preve? let.
Skratka s takimi malimi intervencijami se da dose?i velik u?inek. Z najmanjšimi – npr. kako v neke izložbe, v to praznino dati nek grafi?ni objekt. Ta seveda potem da vedeti, da je ves prostor v procesu prenavljanja in nabira tudi druge akcije kot je recimo prenova oz. dopolnitev igriš?a in seveda potem tudi prenova kozolca, ki jo komaj ?akamo. Te ureditve so minimalne. Tukaj vidite, kako neka parcela ?aka, pri?akuje. Vendar ker to ni prostor, ki bi bil izlo?en iz mesta, nedostopen za nekimi ograjami, ampak je prostor, ki je narejen prakti?no zastonj, narejen s ?istimi donacijami, mogo?e vse skupaj z na?rtom ni stalo niti ve? kot 1000 €, ?aka, da se bo tukaj zgodila neka vogalna stavba. Pripravljena na nek na?in spodbuja investitorje k razmišljanju, kaj narediti iz tega prostora.
Za zaklju?ek še ta, po mojem mnenju eden najlepših mestnih projekt, ki je bil skrbno izbran v najbolj razpadlem, v prazni ulici, kjer se v glavnem opravlja potreba, v ozadju ene take, bi rekel, velike pivske osi mesta, da je ta prostor enkrat dobil pomembno kulturno vsebino, ki že sproža razli?ne polemike, ampak vendar željo po tem, da se lastniki teh stavb za?enjajo zanimati, kako sprožiti prenovo. Enako je z gradom. Veste, da je ta infrastruktura, ki je še vedno polemi?na, sprožila dokon?no odlo?itev, da se grad prenovi do konca. Zdi se mi, da je letos res dokon?no urejen, zapolnjen z novimi vsebinami.
Ne bom vas ve? zadrževal. Kon?al bi samo z eno mislijo. Temeljimo na izhodiš?u, da je mesto dejansko vsota njegovih javnih prostorov. To je pa? tisto, kar imamo, s ?imer lahko operiramo. In drugi?, javni prostori so strateški instrument preobrazbe, prenove in gradnje mesta in to v najrazli?nejših oblikah in najrazli?nejših velikostih. To pozitivno izkušnjo želim, da bi uporabila tudi druga mesta.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa gospodu prof. Koželju. Mislim, da je bilo pred odmorom zanimivo predavanje, ki je dalo kar precej izhodiš?, mogo?e kasneje celo za polemi?no razpravo. Misel, ki jo je prof. Koželj izrekel ob za?etku svoje predstavitve, da pravzaprav nimamo pravih razvojnih instrumentov… Kaj je torej tisto, kar bi rabili za to, da bi do teh urbanih izzivov, kakšen je danes pravzaprav tudi naslov posveta, v Sloveniji sploh lahko prišli? Omenjal in navajal je tako javni del vzdrževalnih del in mesto kot javni prostor, ki drugega žal nima zaradi t.i. zasebnih lastnikov. Ali je pravzaprav javno-zasebno partnerstvo lahko rešitev? Ali je to morda odprodaja spomeniških stavb, kot je med drugim tudi omenjal? Ali je to prenova javnega prostora, ki pravzaprav zahteva sodelovanje, motivira in spodbuja tudi ostale zasebne lastnike, donatorje in ostale k prenavljanju? Ali je potem nujna reokupacija, ki pravzaprav zgodi že kar sama po sebi, kadar se dogajajo tovrstni posegi? Pritegnila naj bi vlagatelje, nove stanovalce in pripomogla k temu, da mesto potem dejansko postane vsota teh javnih prostorov, kot se je slikovito izrazil.
Predlagam odmor. Mislim, da smo ga že vsi težko pri?akovali. Nadaljevanje ?ez 20 minut.

Odmor se je pri?el ob 12:21 in kon?al 12:51.

ALENKA JAKOMIN: Spoštovane udeležence posveta ponovno vabimo v dvorano. Nadaljujemo še s tremi referati. Kot je že gospa Hafner omenila na za?etku, je gost iz tujine zaradi dima nad Evropo žal ostal doma. Tudi dr. Bogomir Kova? se je zjutraj opravi?il. Nadaljevali bi še s tremi referati. Prof. dr. Marjan Ho?evar iz Fakultete za družbene vede, ki se med drugim ukvarja tudi s prostorsko in urbano sociologijo, bo s sociološkega vidika osvetlil revitalizacijo mestnih središ?, torej z drugega vidika kot tisti, ki smo jih poslušali v dopoldanskem delu. Giblje se lahko, kot slikovito pove tudi sam, med romanti?nimi pri?akovanji in realisti?nim pristopom.
Dr. Ho?evar, izvolite besedo.

PROF. DR. MARJAN HO?EVAR: Hvala. Tudi mene ima, kot enega od predhodnikov, da bi za?el druga?e in da ne bi pripovedoval tistega, kar imam pripravljeno, ker je bilo že zelo veliko povedanega. Moje izvajanje bo morda malo bolj iritabilno, ker ne bo tako zelo afirmativno, manj romanti?no, ampak vseeno mislim, da nek tak pogled, ki je v bistvu bolj realisti?en, pride prav.
Skratka najprej sem se nekaj domislil. Ni ne vem kakšna domislica, ampak vseeno. ?e bi recimo, zdaj se je sicer ob?instvo malo razred?ilo, tukaj naredili eno anketo, ki bi bila seveda nereprezentativna, in vprašali ljudi, koliko nas med nami živi v starih mestnih jedrih ali pravzaprav sploh v mestih, bi dobili seveda dobili malo druga?en rezultat kot ga dobimo, kadar delamo javnomnenjske raziskave na slovenski populaciji. ?e bi vprašali tiste, ki ne živijo v mestih, ali bi živeli v starih mestnih jedrih, bi bil rezultat zopet verjetno nekoliko nereprezentativen – bilo bi jih malo ve?. Tega seveda sedaj ne bomo po?eli, ker bi koga spravili v zadrego, ampak vseeno bi bil ta odstotek relativno nizek. Ne glede na lepe besede o prenovi, o tem, kako so mesta civilizacijsko pomembna itn. imam jaz malo druga?en pristop do tega. V prvem delu bom malo širši, v bistvu bo šlo za neko tako dolgoro?no perspektivo o t.i. razsrediš?eni družbi, iz katere seveda sledi tudi razsrediš?enje v prostoru, saj je prostor seveda v vsakem primeru odsev nekih družbenih razmerij in prostorske konstelacije so potem na nek na?in fizi?ni odziv na to.
Pri revitalizaciji mestnih središ? je torej po mojem potrebno upoštevati neka bolj dolgoro?na in splošna družbena dejstva, ki s to afirmativnostjo, ki jo sicer seveda zelo strastno podpiram v smislu urbanosti kot na?ina življenja in podobno… Pa vendar moramo izhajati iz neke realne situacije o dolgoro?nih družbenih trendih. Po mojem prepri?anju pa je sedaj že res ?as, da se to tipi?no funkcionalisti?no teritorialno pojasnjevanje organizacije sodobnih mest spremeni (okrog koncentracije, dekoncentracije in podobnih stvari). To razsrediš?enje družbenih razmerij je seveda posledica pove?anja dostopnosti. Tu zraven uvrš?amo še virtualno dostopnost, ki seveda dodatno komplicira stvari in to ponavadi sociologi ali pa recimo drugi (neprostorci, tisti, ki se ne ukvarjajo s prostorom) opisujemo s procesi individualizacije, osamosvajanja, dehierarhizacije in to se potem prenaša na prostor v bistvu z neko relativizacijo dihotomij. To je razmerje med središ?em in obrobjem, se spreminja oz. se relativizira. Težko je danes kar tako ali pa v vseh elementih re?i, kaj je središ?e in kaj je obrobje itn. Kaj je mesto? Kaj je vas? Kaj je blizu? Kaj je dale?? Da ne naštevam naprej. Te morfološke posledice v prostoru pa so seveda posledi?ne, to je dekoncentracija, decentralizacija, fragmentacija. Karkoli že. Zelo veliko je teh t.i. base word-ov, ki opisujejo dejansko situacijo. Potem seveda organizacijske posledice v prostoru prinesejo to, kar je že kolega Gabrijel?i? govoril in nekateri drugi, t.i. omrežno povezanost pravzaprav zaradi tega, ker je vedno manj teritorialnih meja. Danes smo recimo neštetokrat videli zemljevid Slovenije – ?eš to bi bilo lahko eno samo obrtno mesto, ob tem pa seveda ta zemljevid Slovenije ob deteritorializaciji, se pravi ob tem, da ni ve? meja, niti fizi?nih, vedno manj jih je seveda tudi v glavah, lahko pomeni, da se stvari ne bodo koncentri?no ali centrifugalno širile, ampak druga?e. Se pravi tisti, ki so na robu tega zemljevida, se bodo lahko povezovali z drugimi akterji na drugih teritorijih, npr. na Štajerskem z Gradcem, na Dolenjskem z Novim mestom, na Primorskem s Trstom ali kakorkoli že. Tega ne moremo prepre?iti. To je dejstvo. V bistvu je ta deteritorializacija samo en pokazatelj tega, da se moramo soo?iti s tem, da se družba in prostor razsrediš?ujeta ali ne vem, kako naj tem re?em. Druga stvar je seveda, kot smo že prej rekli, da danes oz. že dolgo ?asa ne merimo stvari ve? v kilometrih ali pa v merskih enotah, ampak v ?asu. Te ?asovno-prostorske poti bodisi ljudi ali pa kogarkoli (skupin, kolektivov ali pa podjetij) so v vseh teh intervalih, bodisi da analiziramo stvari v dnevu, mesecu ali v sezoni ali pa v življenjskem obdobju ?loveka ali neke stvari, izrazito fleksibilne in raznotere. V geografskem smislu se pove?ujejo, torej vsak posameznik obvladuje vedno ve? prostora. Zdaj na nek na?in prehajam na tisto, kar se že malo navezuje na mestna središ?a, ampak še ne popolnoma. To je povezano z realizmom. Imamo nekaj takih opredelitev, ki jih je po mojem treba upoštevati tudi, ko govorimo o nekih partikularnostih v zvezi z urbanizacijo ali pa v zvezi z urbanostjo kot na?inom življenja. Torej v zvezi s tem konceptom »network society« ni ni? novega. Mesta so vedno bolj odprti in seveda tudi z oddaljenimi okolji povezani sistemi. Nekatere evropska mesta so med seboj bolj povezana kot pa recimo skupina mest v nekem teritorialnem okvirju. Ljubljana je recimo bolj povezana, to kažejo raziskave, tudi Maribor, z nekaterimi mesti v Evropi ali pa celo izven Evrope kot pa z nekaterimi slovenskimi mesti. Razlogov je seveda ve?. Eden je jasno dostopnost, drugo so pa pa? neki indikatorji velikosti ali karkoli že. Ta omrežnost dejansko ima vpliv, naredi razliko v zvezi s tem. Spreminjanje mesta, razvoj ali ohranjanje in zlasti to družbeno-prostorska organiziranost je vedno manj mogo?e obravnavati s spremembami znotraj mesta ali pa v vsaki enoti – jasno, mestno središ?e s širšim okoljem ali pa s širšim mestom ali karkoli že. Naslednja stvar je seveda tudi to, in to je tudi zelo bole?e za tiste, ki se ukvarjamo z mesti in ko, kot sem rekel že prej, z vso strastjo skušamo nekaj dose?i na tem podro?ju, da mesta niso ve? nujno edini kontejnerji raznovrstnosti, kot bi recimo rekel Manford ali pa še kdo drug, niti edina vozliš?a preto?nosti. To lahko empiri?no vidimo vsak dan. Prostor, torej koli?ina ali pa delež prostora, ki je danes namenjen razli?nim mobilnostim, t.i. mobilnostni prostori kot so parkiriš?a, letališ?a, križiš?a, je tisti, ki je bistven in ki zaseda najve? in vedno ve? prostora. To v bistvu pomeni, da so ljudje kar naprej v gibanju in ta stara, tradicionalna središ?nost, to promenadništvo, kavarništvo ipd., ki se sliši zelo romanti?no in je v?asih tudi zelo lepo, ?e se tega poslužujemo, pode v neko ?rno luknjo. Tudi v tem smislu torej te prispodobe trga, ulice, agor, forumov ipd. so zelo romanti?ne in seveda lahko delujejo, ne re?em, da ne. V nadaljevanju bom pokazal, da v nekem omejenem obsegu ravno v tem smislu lahko govorimo o revitalizaciji. Za t.i. komunitarni prostori ne vemo ve?, ali so res javni ali so poljavni ali so zasebni. Ne v smislu, da to kritiziramo, ampak dejansko to prepletanje in vse te stvari, ki se dogajajo, so pa? takšne. To je del dolgoro?nih družbenih trendov, ki se jim tudi z na?rtovanjem, takim in druga?nim, dobrimi zakoni itn. ne moremo izogniti, ker to enostavno živimo. Tu je v ozadju tehnologija, ki se ji ljudje enostavno no?ejo odre?i ipd.
Mestna središ?a potemtakem ne predstavljajo ve? nujno neke usklajenosti bivalnosti in prizoriš?nosti. Saj to ni ni? novega. Mislim, da sta dve osnovni funkciji ali pa dve osnovni stvari, ki sta bistveni za to, da mesto ali pa nek kraj, nek prostor, nek agregat živi – to sta bivalnost in prizoriš?nost. V to pravzaprav vklju?ujem vse, pri ?emer eno razumem kot zaseben, drugo kot javni prostor. Prelivanje iz enega v drugega v seveda možno. Tule, v tretji to?ki se že direktno usmerjam v to, kar je povezano z revitalizacijo. Torej v kolikšni meri je na navede dolgoro?ne procese, ki sem jih ravnokar na hitro opisal, na neke trende, mogo?e vplivati in jih usmerjati oz. prostorsko na?rtovati. Seveda lahko. To takoj povem. Ne moremo pa po mojem tako mo?no kot si predstavljamo. Ta afirmativnost, v bistvu ta deklarativnost, ki jo je izpostavil podžupan je seveda lahko nek obrambni mehanizem, lahko so pa seveda tudi neke dobre želje, ki jasno v popolnosti ali pa v taki obliki, idealizirano ne morejo biti izpolnjene ravno zaradi navedenih družbenih trendov. Tukaj smo že takoj pri suburbanizaciji, pri tem, kako so se stvari po?ele v preteklosti itn., kam so se ljudje naseljevali, zakaj so se naseljevali. Malo kasneje bom pokazal, kaj si ljudje pravzaprav o tem mislijo: kje bi radi živeli, zakaj, kako itn. Torej to, da predmestja požirajo mesta in vasi, nam nekaj pove. Lahko re?emo, da je ve? ali manj v Sloveniji ali pa tudi drugje danes eno samo predmestje. Lahko bi tudi rekli, da je eno samo mesto. Ni ravno vrtno, ampak je recimo eno samo mesto. Ta stari izrek, da staro mestno jedro postajo obrobje, BTC pa središ?e mesta, to je že zelo stara krilatica. Malo je zajedljiva, a v njej je seveda nekaj resnice. Funkcionalno, glede na poti, ki se dogajajo in glede na koli?ino blaga, ljudi ipd. se to dogaja. Ne glede na to, ali to ocenjujemo negativno ali ne, se dogaja. Dileme, ki so podlaga za govor o revitalizaciji, vse gredo iz suburbanizacije v reurbanizacijo. Vsi prejšnji referati v smislu ohranjanja kulturne dediš?ine, stavbne dediš?ine itn., tako da bi ljudje tam kvalitetno živeli ipd. so seveda usmerjeni v reurbanizacijo. Reurbanizacija, kolikor jo jaz poznam, še nikjer ni uspela tako, kot je bila zastavljena. Prav nikjer. Nikjer. Res pa je, da je v marsikaterem mestu, to je naslednja moja stvar, predpostavka, da je urbanizem kot na?in življenja usidran v vrednotah prebivalstva. V tem primeru so seveda reurbanizacijski projekti, veliko ?lankov je napisanih na to temo, veliko raziskav narejenih, bistveno bolj uspešni.
Zdaj sem po mojem že pri bistveni stvari, ko ne moremo z glavo skozi zid in ko enostavno moramo upoštevati neke realnosti. Najprej splošne, dolgoro?ne v prihodnost, ozreti pa se moramo tudi v preteklost. Da ne bi ponavljal, kar je tukaj napisno, ker si lahko sami pogledate, je ena stvar gotova: vse naše raziskave javnega mnenja in druge empiri?ne raziskave kažejo, da je urbanost kot na?in življenja, kot so ga recimo definirali predstavniki ?ikaške šole s tremi elementi (heterogenost, velikost in gostota, v tem vrednotnem vzorcu pri prebivalcih Sloveniji izrazito negativno vrednotena. Po doma?e re?eno: v povpre?ju v Sloveniji ljudje ne marajo mest oz. ne marajo živeti v mestih, ?e to ni nujno potrebno. Politika, ki je v preteklosti krojila usodo suburbanizacije in prostorskega razvoja, ni bila dosti druga?na od javnega mnenja, saj je tudi politika del javnega mnenja. Poglejmo, kaj se dogaja v parlamentu, pa bomo videli. Ta t.i. protiurbana ideologija, kot jo jaz imenujem, ni samo stvar prebivalstva, ampak je tudi stvar politikov, stroke ali strok – tako arhitekture kot sociologije in drugih. Protiurbanost je na nek na?in usidrana v zavest ljudi in to kažejo tudi podatki. Vidim, da imam samo še tri minute, mogo?e bom rabil kakšno minuto ve?… Tukaj imam navedeno, kako so se stvari dogajale v preteklosti. Industrializacija se je pri nas odvijala. Pa tudi urbanizacija. Ni? dosti druga?e kot drugje, vendar pa, to je že dolgo ?asa moja teza, temu ni sledila urbana kulturacija. Ljudje se preprosto niso dobro po?utili in se, kot ugotavljamo v raziskavah, še vedno ne po?utijo dobro v mestih, v mestnem okolju. Seveda govorimo povpre?ju. Ta situacija se sicer deloma spreminja z nekimi demografskimi spremenljivkami, kot je starost, izobrazba itn., ampak ne zelo bistveno. Na splošno bi lahko rekli, da recimo par odstotkov ljudi v Sloveniji, vprašanja, ki smo jih postavljali v raziskavah so bila zelo navskrižna in razli?na, mogo?e najve? 7, 8 % danes. Po mojem je treba potem iz tega tudi izhajati pri revitalizaciji. Tale slika in naslednje, ki jih bom na hitro pokazal, npr. kažejo obmo?ja, v katerih bi recimo ljudje najraje stanovali. Tukaj zdajle žal nimam primerjalnih slik, ?e pogledate na COBISS je ve? ?lankov na to temo. ?e primerjamo z nekaterimi drugimi raziskavami, ki so bile identi?ne v drugih okoljih, je seveda slika precej druga?na. Res pa je, da so v Evropi nekatera okolja, ki so podobna našim. Ampak tako ekstremno, razen na južnem Bavarskem, v južni Avstriji in še na nekaterih obmo?jih, ni nikjer. Recimo 2. slika - bivanjske vrednote, ki kažejo, kje bi ljudje najraje živeli. Ta konkretna raziskava, ki jo trenutno kažem, je iz leta 2006. Kaže na to, kakšne so bivanjske preference. To so bivanjske, tem pa potem sledijo tudi prizoriš?ne preference. Tip bivališ?a kot vrednota, torej kako bi najraje stanovali, ?e bi imeli možnost za to, kaže to sliko zelo jasno. Potem smo v nekaterih raziskavah (ne vedno) spraševali… Jaz sem si moral posebej izboriti, da smo postavljali take trditve in vprašanja v vprašalnik, ker, kadar nisem sam vodil raziskave oz. bil odgovoren za to, jih nisem mogel postavljati. Odnos do velikih mest, kot vidite, je sicer raznoroden, postavljamo trditve, ki so afirmativne in odklonilne in pravzaprav testiramo, kaj si ljudje mislijo o tem. Ampak to so seveda samo neka stališ?a, ki ne kažejo pravzaprav še bolj realnega stanja glede bivanja. To so samo neka mnenja o tem, kaj si ljudje mislijo. Zelo površinsko. Tako kot si ljudje mislijo nekaj o ekologiji, delajo pa drugo. Zelo podobno. Ali pa zelo podobno ni bi efektu - lahko, ampak ne na mojem dvoriš?u. ?e zaklju?im s temi grafi… to je vrednotenje starih mestnih jeder. Recimo naslednja trditev: »Stanovalci mestnega jedra so tisti, ki zaradi pretiranega hrupa lahko zahtevajo krajše obratovalne ?ase gostinskih lokalov.« In tako naprej. Te trditve smo postavljali zato, da ugotavljamo realno bivanjsko možnost revitalizacije, ki je, kot bomo videli, bistvena stvar. In tako naprej. »Prebivanje v starem mestnem jedru je primerno za tiste, ki si ne morejo zagotoviti kaj boljšega«. Vprašanja so direktna in nalaš? taka, da se morajo ljudje na nek na?in, kot se temi re?e, na prvo žogo odlo?iti. Kot vidimo, rezultati so zelo zanimivi. To nam pri?a tudi o tem, kaj lahko pri?akujemo od revitalizacije.
Po moje je revitalizacijska demografija bistvena. Torej tukaj že prihaja do nekih bolj afirmativnih principov. Po mojem mnenju so zaradi tega razsrediš?enja družbe in prostora možne neke vrste specializirane koncentracije, agregati ali pa centri, v tem primeru seveda, središ?nosti. Staro mestno jedro se mi zdi, da je res dober primer tega, kako to lahko obstaja, vendar z nekimi omejenimi izidi. Še enkrat ponavljam: prizoriš?ni in bivanjski princip je bistven. V to sodi pravzaprav vse, kar se tam dogaja, javni, zasebni prostor, bivanje in javna mestna sfera. Skozi raziskave, ki smo jih delali in tudi drugod pravzaprav ni dosti druga?e, se kaže, da so neki populacijski profili, ki bi jih bilo treba, kot se grdo re?e, ozna?iti, naslavljati, ko se stvari prenavljajo ali ko razmišljamo o prenovi. Temu bi lahko rekli tudi gentrifikacija. Jaz ne nasprotujem temu, kar pravi kolega Koželj, gentrifikaciji, ?eprav temu mnogi sociologi nasprotujejo. Torej gre za mlajšo populacijo, aktivne upokojence, samske, zlasti za ljudi z dolo?enimi specifi?nimi poklicnimi profili, tudi takšne, ki delajo doma, imajo fleksibilni delovni ?as ipd. Torej klju?ni dejavnik za revitalizacijo mestnih središ?, zlasti starih, ?eprav je tudi tukaj veliko vprašanje glede na to, da so zdaj lahko stara mestna središ?a že tudi tista, ki imajo neko industrijsko dediš?ino ali karkoli že, ?e govorimo o dediš?ini – ampak vseeno to je druga stvar, so poleg upoštevanja vsega tega, o ?emer smo že govorili, je seveda, zdaj pa že malo ponavljam in soglašam z ostalimi, nek tak ?ezsektorski in ?ezdisciplinarni pristop k revitalizaciji – tako na nivoju zakonov kot na nivoju izvajanja. Torej to, kar smo prej slišali, da pravzaprav ni zakonov, na katerim bi nekaj po?eli, ne ostajajo oz. se š?iti privatna lastnina ali karkoli že, tako v smislu strokovnosti. Tudi ne mislim vulgarno, kot mislijo nekateri, da je treba vse ljudi prepri?ati, da bodo sodelovali v smislu javnega mnenja prebivalstva pri tem, kar se dogaja, ampak neke ciljne javnosti in ljudi, ki bodisi tam živijo bodisi bi tam živeli, skratka deležnike, ki imajo nekaj pri tem, ne pa kar vse ljudi. To je vulgarno razumevanje tega, kar javno mnenje je. Jasno je potem potrebna neka politi?na, strateška uskladitev. V grobem gre za to. To pa že ve? ali manj poznamo.
Torej ta koncept konzervacije, ki je bil danes po mojem mnenju prevladujo?, ima tako pozitivne kot negativne lastnosti. Zdaj govorim o idealnih tipih konceptov. ?e so obravnavani skupaj, prinesejo nek pozitiven rezultat. ?e pa so posami?ni koncepti premo?ni, recimo koncept konzervacije, ?e je recimo konservatorska stroka absolutno premo?na med vsemi ostalimi, ti zavirajo razvoj. Govorjenje o tem, da je tisto, kar ohranja identiteto, samo staro, pri ?emer ne vemo, kako zelo staro je - je to staro 500, 600, 200, 100 let. Kam potem v Ljubljani uvrstimo neboti?nik, ki je zdaj sicer merilo za višino, za gabarite)? Je nekaj takega, kar je malo staro, malo novo. Kaj je zdaj tisto merilo? Dobro. To se lahko izrodi v neživljenjsko omejevanje ali celo blokado celotnega procesa, ?e imajo ljudje, torej strokovnjaki in tisti, ki tako mislijo, ki so zelo vplivni, preveliko mo?.
Druga stvar je koncept turistifikacije ki tudi, ?e je ta res izrazit, pripelje do neke vrste kombinacije konzervacije in v neko disneyzacijo ali pa v kalifornizacijo oz. v neko amuzealizacijo. Ta izklju?uje zlasti nek tak fleksibilen bivanjski del tega t.i. kreativnega razreda, kot smo slišali v zvezi s Florido ali pa od tistih, ki jo tako opredeljujejo. To zagovarjajo zlasti dolo?eni vplivni poslovni in politi?ni profili -  poslovni seveda zaradi zaslužka, politi?ni pa z drugimi nameni.
Tretji koncept, kmalu kon?am, je koncept sitizacije, o katerem smo danes tudi že slišali. Tudi ta, ?e so korporacije ali podjetniki ali kdorkoli že preve? pri koritu ali pri institucijah ali pri vladi, ?e je veliko korupcije, v spregi s politiko, ni v redu, ker se potem dogaja neko razvrednotenje – tako likovno, torej ambientalno, kot tudi bivanjsko ali pa prizoriš?no.
Potem pa še ta, zadnji koncept gentrifikacije, ki je pravzaprav še najmanj problemati?en, ?eprav, ne vem sicer zakaj, sociologe obsojajo, da ne podpiramo principa gentrifikacije. Razume se, da smo vsi bolj ali manj socialni delavci in se ukvarjamo samo z reveži in tistimi, ki ne morejo ni?, ?eprav to še zdale? ni res. Koncept gentrifikacije je seveda lahko OK, ampak jasno: ?e je pretiran, ?e se pravzaprav sili v izsiljevanje in izseljevanje in ?e je preko mere dobrega okusa, se seveda lahko ogrozi legitimnost javnega mnenja in privržence izgubi tudi v nadaljnjih fazah.
To je pa zdaj že konec. Skratka po moje je treba upoštevati neke splošne družbene trende, ki so dolgoro?ni in tukaj lahko govorimo o desetletjih, stoletjih. Ne si zatiskati o?i, da živimo v razsrediš?eni družbi in v razsrediš?enem prostoru. In središ?nosti, kot je bila v preteklosti, stoletja, tiso?letja, v rimskem imperiju itn., to se zelo lepo sliši, ni ve?. Navaditi se bomo morali, tudi ko bomo obravnavali revitalizacijo ali pa stvari, ki so delane nekih agregatnih ravnem, da to upoštevamo. Druga stvar je tudi to, da se pri revitalizaciji tudi usklajeno upošteva razli?ne pristope. ?e tako ali druga?e nekdo prevladuje in ne odstopa od nekaterih stvari, recimo ?e spomeni?arji ne odstopijo niti pedi od tega, da se npr. odstrani nek kamen, medtem ko recimo gentrifikatorji zahtevajo, da je v starem mestnem jedru samo kreativni razred, ni? pa tistih ljudi, ki so tam že prej živeli, potem to ne pomaga niti turizmu, niti… pravzaprav ni?emur.
Hvala.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa dr. Ho?evarju, ki je tudi dal zanimiva izhodiš?a za diskusijo. Vse to, kar je povzel v zaklju?ku in poudaril, brez urejene politi?ne odlo?itve najverjetneje ne more biti te uravnoteženosti. Zato bomo mogo?e tudi v razpravi kaj ve? povedali na to temo. Ker smo malo v zamudi s ?asom, bom kar povabila naslednjo predavateljico, in sicer doc. dr. Tadejo Jere Lazanski s Fakultete za turisti?ne študije v Portorožu. Raziskovalka in prodekanka za mednarodne odnose, ki sodeluje pri razvoju novih visokošolskih programov in programov s podro?ja sistemov in turizma. Aktivna je pri povezovanju evropskih in zunajevropskih fakultet in uspešno redno predava na doma?ih in tujih univerzah. Je aktivna ?lanica svetovne organizacije pedagogov v turizmu in ?lanica svetovnega združenja znanstvenikov in strokovnjakov. Danes nam bo tu spregovorila o sistemski mreži mest v turizmu. To podro?je tudi raziskuje.
Izvolite.

DOC. DR. TADEJA JERE LAZANSKI: Hvala lepa vsem. Kar direktno bi se navezala na vse moje predhodnike. Na vse 4 kolege in kolegico. V bistvu, ko sem vas poslušala, sem ugotavljala, da pravzaprav vsi govorite o podsistemih enega velikega sistema pa ve?jega sistema, ki se mu re?e mesto. Sama skušam sisteme razlagati na na?in povezovanja, na na?in sinergije. Tako kot tudi sami veste: skupaj lažje rastemo. Mesta, med seboj povezana, sistemska mreža mest pravzaprav temelji ne samo na arhitekturi, ki je recimo eden od podsistemov enega mesta, ne samo na urbanizacije, ne samo na institucijah, ampak predvsem na ljudeh, ki pa smo tudi podsistemi vseh teh mest. Imam samo nekaj prosojnic, bistvo bo pa potem precej jasno povedano.
Zakaj o sistemih? Zato, ker mi pravzaprav živimo v sistemskem okolju. Na podlagi teh sistemov lahko ustvarjamo in soustvarjamo sedanjost in našo prihodnost. Seveda na temeljih bivših podsistemov, preteklosti. Da potegnemo vse tisto, kar lahko med seboj povežemo v sinergiji. Sistemi smo vsi. Smo živi sistemi, tehni?ni sistemi, evolucijski sistemi. Kakšna je pravzaprav razlika med neko množico elementov in sistemom? Vsi sistemu, naprej, bomo rekli, ?loveški sistemi življenja smo med seboj ekstremno povezani. Drug na drugega vplivamo, ljudje na splošno, s svojimi elementi, s svojimi stebri razvitosti (?ustvenim, intelektualnim, fizi?nim, duhovnim). Nesistemi oz. množice nekih elementov, ?e jih odstranimo, ne bo nikakršne razlike. ?e pa pri nas karkoli odstranimo, naj bo to pri ?loveku, se to ne bo poznalo samo pri tem ?loveku, ampak se bo to poznalo najprej v njegovi ožji okolici, v širši okolici, da ne govorimo potem, ?e odstranimo recimo jedro nekega mesta. Tudi ?e ga nadomestimo z novim. Torej zelo na kratek na?in sem spregovorila o sistemih. Mi smo v bistvu kompleksi sistemi. Zakaj smo kompleksni sistemi? Zato, ker smo sestavljeni iz manjših sistemov. ?lovek gre od celice, molekule, do organov, do fizi?nega telesa, da ne govorim potem naprej, da gremo do ?ustvenega, intelektualnega stebra… Enako velja za vse, torej tudi za naša mesta, o katerih bomo zdaj govorili in o naši povezavi z njimi. Tako tesno se prepletamo, tako tesno vplivamo drug na drugega, da v bistvu, vsi, ki poznate, Lorentzov efekt pravzaprav drži. ?e nekje na Japonskem metulj zamahne s krili, to lahko pomeni nek potres v Srednji Ameriki.
Tako približno razdelimo sisteme. In mi smo pravzaprav del vsega tega. Na mehke oz. ?loveške, organizacijske, trde sisteme, tehni?ne in evolucijske sisteme. Mi smo pravzaprav del mehkih sistemov, kar pomeni, da vplivamo drug na drugega. To pomeni, da spreminjamo svojo sedanjost, lahko spreminjamo svojo prihodnost s tem, ko vplivamo drug na drugega. Smo nadomestljivi. Seveda smo nadomestljivi, ampak reakcija nadomeš?anja vzbudi turbulenco v širšem okolju. Pri tehni?nih sistemih nimamo kaj dosti… Recimo prezentacija ni bila kompatibilna s starim programom Powerpoint. Prišel je strokovnjak in jo prestavil na drug ra?unalnik. Torej ni neke posebne spremembe. Tukaj lahko urejamo stvari na eni zelo, zelo profesionalni, ne?ustveni ravni. Potem imamo evolucijske sisteme. To razdelitev omenjam zaradi tega, ker smo v tem ?asu pri?a velikim dogodkom, velikim spremembam. Predvsem evoluciji zavesti  celotnega ?loveštva, ki prehaja iz obdobja etike v obdobje zavestnega soustvarjanja.
Na kakšen na?in mi pravzaprav lahko za?nemo graditi neko sistemsko mrežo? S tem, da se zavedamo, da je naše mišljenje, analiti?no mišljenje zakoreninjeno zadnjih 400 let. Že od takrat, ko je Newton postavljal svoje prve fizikalne zakone. Torej ko smo samo delili, delili, delili in separirali. To naše analiti?no mišljenje, ki je sicer ?isto v redu, ker smo prišli celo do nanodelcev, ampak na koncu nismo mogli iti ve? naprej. Ugotovili smo torej, da je energija, ampak daje nam samo nek omejen vidik, vidik, ki se mu re?e »znotraj ?rne škatle« ali pa znotraj nekega akvarija. Ta vidik je vedno samo »zakaj« in »zato«. Analiti?en, linearen – od A do B. Hišo so porušili zaradi tega, ker je bila stara. To je to. Pa je to res? Sistemski vidik se s tem ne zadovolji. Sistemski vidik vedno dela s povratno zanko. Povratna zanka nam pravzaprav da odgovor za vse naše vizije v prihodnosti in za vse strategije. ?e profesorji delamo strategije na podlagi bivših papirjev, torej bivših strategij pa jih napišemo pa je to pravzaprav zelo lepo. Okoli 5, 6 se nas zbere, strategija je potrjena recimo za 4, 5, 6 let. Potem pa na koncu ugotavljamo in se kregamo, zakaj to ni delovalo. Zato, ker je bila ustvarjena analiti?no. Sistemsko se prej soo?amo s povratno informacijo, z naborom strokovnjakov, z vsemi, ki lahko kakorkoli prispevajo s svojim znanjem in svojim okoljem, s svojo zgodovino in ki bi kakorkoli lahko vplivali na strategije prihodnosti.
Torej ?e tukaj pogledamo, na kakšen na?in pravzaprav razmišljamo v sistemih… Podala sem primer uradnika in stranke. ?e je nek uradnik zelo prijazen, torej ima velik plus in tako so zelo prijazne tudi stranke. Ko so stranke zadovoljne, je prijazen tudi uradnik. Po drugi strani pa vidimo, da imamo tudi negativne, torej minuse. Tem krogom mi re?emo ne katastrofe, ne groza, ne opozicija, ampak jim re?emo krogi regulacije, ker regulirajo preve? plusa. V tem primeru to pomeni, da ?im ve? dela ima uradnik, tem manj dela bo opravljenega. Ko za?nemo razmišljati v tej vzro?no-posledi?ni zvezi, v povratnih informacijah, veste, kaj se potem zgodi? Nehamo obsojati vse stranke, nehamo obsojati parlament, ampak enostavno za?nemo razmišljati ustvarjalno. Povratna informacija nam je torej pokazala, da je nekaj narobe. Gremo torej iskati rešitve. To je tako kot, ?e bi rekli študentom, da gredo na zabavo pa spijejo eno kozar?ek pa en kozar?ek pa en kozar?ek… Kaj na koncu da preve? plusov? Regulacijo. Minus. ?aka vas nekje v neki kopalnici. To ni katastrofa, to je samo ravnovesje sistema – v tem primeru ?loveškega sistema.
Mi smo tisti, ki tudi ustvarjamo sisteme okrog sebe, torej tudi družbene sisteme. Tako si recimo lahko predstavljamo vizijo nekega turizma ali pa vizijo nekega mesta, rekli bomo družbenega sistema. Ker sem s podro?ja turizma, zelo rada uporabljam turizem. Vsi smo med seboj povezani. Še in še bi lahko bilo teh podsistemov. ?e je v središ?u skupna vizija turizma v lokalni skupnosti, kdo vse sodeluje? Akterjev oz. podsistemov, kot jih imenujemo, je ogromno. Vsak ima razli?ne misli, razli?ne možnosti, razli?ne ideje. Na nas je samo, da te ideje spravimo v sinergijo in naredimo recimo en mo?en projekt, eno mo?no strategijo. Zdaj v bistvu prihajamo do tiste to?ke, zaradi katere me je gospa Mateja Hafner Dolenc pravzaprav prosila, da pridem. Leta 1996 smo na ministrstvu za gospodarske dejavnosti, takrat je bil gospod Vesenjak tudi državni sekretar, ki je te stvari tudi podprl, dobili eno zgodbo, eno idejo, in sicer prišla je iz Avstrije, o tem, da bi kot novo strateško turisti?no možnost podprli projekt Venerina pot (Die Venus Fahrt), projekt srednjeveškega turizma, ki temelji na resni?ni zgodbi Ulricha Liechtensteinskega, štajerskega ministeriala, viteza, ki je v 13. stol. popotoval po 49 mestih Habsburške monarhije, med drugim tudi po 7 naših mestih. 7 jih je bilo na ?eškem, 25 v današnji Avstriji, 10 v Italiji in 7 pri nas. Prva stvar v tem projektu je bila, da združimo mo?i. Avstrijski kolegi so rekli, da bodo dobili finan?na sredstva s strani Evropske unije (projekt Filoxenia). Kaj lahko naredimo pri nas? Lahko samo povežemo mesta. Kako se bo pa dalo povezati mesta? Dalo se jih bo. Dejansko je nastala mreža 7 mest: Radovljice, Škofje Loke, Kamnika, Ljubljane, Postojne, Komna in Nove Gorice. Pravzaprav gre za gradove, ker v 13. stol. Ulrich ni potoval oz. ni jezdil po teh mestih, ampak po gradovih. Mesta, ki so pa odgovorna za to kulturno dediš?ino, so pa seveda izjemno sodelovala. Rezultat vsega tega je bil ta, da, sama sem leta 1998 odšla iz ministrstva v šolske vode, Venera še vedno obstaja. Mesta so bila tako izredno dobro povezana in so še vedno in še ve?: izjemno me veseli, da se je v Škofji Loki iz Venerine poti razvil Škofjeloški pasijon. Dr. Erženova, ki je iz Kamnika, mi je povedala, da bodo letos predvajali Carmino Burano ob Veronikinih srednjeveških dnevih. Bilo nas je torej možno povezati. 3 leta smo mo?no delovali. In veste, kaj je najlepše pri vseh tem sinergijskem delovanju? Da se je ta ideja in turizem širil tudi na lokalno prebivalstvo. Lokalno prebivalstvo, meš?ani so za?eli ?utiti s tem turisti?nim projektom. Vsako leto je bilo ve? idej, bolj so iskali po glasbenih izvorih… Ko smo razvijali ta projekt, smo seveda prosili strokovnjake, kot je bil dr. Ivan Stopar, naš kastelolog, dr. Bogataj, da smo ohranjali avtenti?nost samega projekta. Kaj je bilo pa najlepše? Filoxenia nam nikoli ni prinesla denarja, finan?nih sredstev, ker je bil v tistem letu generalni sekretar za turizem v Bruslju obsojen neke korupcije in je cel projekt propadel. Vendar v Sloveniji je »Venera« obstala in zaživela, ker smo se dejansko sistemsko povezali. Sistemsko pomeni fizi?no, intelektualno, ?ustveno in v duhu oz. z duhom. Gremo naprej. Vsako mesto je videlo svojo priložnost. Idej je bilo ogromno. Iz zgodovine se lahko izbrska še in še. Kar je pa res najlepše, kot sem že rekla, je to, da, ko je bilo potrebno razviti tudi srednjeveška obla?ila oz. jih posneti, sešiti, se je zgodilo tudi to, da so se meš?ani oblekli, še vedno se oble?ejo v cehovske mojstre, prodajajo svoje izdelke, ki temeljijo v 13. stol.
Morda še ena anekdota. Župana Kamnika sicer ni tukaj, ampak leta 1996 sem tudi sama imela srednjeveško obleko, da gremo res v tem duhu naprej, in g. Smolnikar je to videl in rekel: »Veš, saj to je vse lepo in prav, ampak mene spraviti v srednjeveško obleko – ni govora!« Veste, kakšna je bila posledica vsega tega? Da je eno leto kasneje celotno svojo upravo oblekel v težek frotir Svilanitov, v srednjeveška obla?ila in ravno tisti vikend, prvi vikend v juniju ima Kamnik srednjeveške dneve, je bilo okrog 35 stopinj. Tako da so imeli naravno slovensko savno. Ampak bil je izredno ponosen – celo na  konju se je potem dal portretirati. To je v bistvu ena taka sistemska mreža iz leta 1996, ki se pravzaprav še vedno na nek na?in ohranja. Takrat, se spomnim, je tudi Ptuj klical, ?e bi lahko prišli zraven, ampak jih zaradi avtenti?nosti zgodbe nismo mogli vzeti. Kaj je bilo najlepše? Da se je ta srednji vek potem kar razbohotil, da so mesta našla svoje srednjeveške korenine in da, ?eprav se akterji menjamo, projekt ostaja. Povezuje oboje: turizem, kulturo in mesta oz. gradove.
To je pravzaprav sistemska mreža institucij v enem mestu. To je realno, to je pa spletno. Tako tesno, dejansko grafi?no vidite, kako smo med seboj prepleteni in povezani. Kako pa dose?i to povezanost med nami? Vsi so nekako mnenja kot, da se Slovenci ne znamo med seboj povezati. Kako, da ne? Seveda se znamo, samo imeti moramo motivacijo in videti moramo veliko sliko. To, kar je že rekel mag. Kav?i? ?isto na za?etku. Pogled od zgoraj navzdol. Nobena stvar ni taka, kot jo vidimo na prvi pogled. ?e pogledate, ve?ina prebivalstva na Zemlji razmišlja konvencionalno, analiti?no. Berete medije. Pišejo konvencionalno, analiti?no. Torej od A do B in to je to. Z analizo ni ?isto ni? narobe, ampak ni dokon?na. Nekaj zmanjka. ?e pa re?emo sistemsko analiti?no, tudi v sistemih analiziramo, moramo analizirati, ampak analiziramo zato, da pridemo do strukture situacije, da lahko potem na novo vzpostavimo ravnovesje. Pomagamo sistemu, da vzpostavi ravnovesje, ?e ga sam ne vzpostavi. Približno na tak na?in lahko razložimo grafi?no konvencionalno analiti?no mišljenje in naše razmišljanje ali pa sistemsko analiti?no. Mi gremo od A do B – torej A, B, od A do C. Ideje, scenariji, nekaj se pa? dogaja v procesu pred izpolnitvijo naše vizije in potem pridemo do rezultatov. To je to. Pri sistemskem analiti?nem mišljenju gremo pa iz drugega konca. Za?enjamo pri viziji, se vprašamo, kaj se bo spremenilo v okolju, ?e je ta vizija uresni?ena. Kakšna je ta naša povratna informacija? Ali je to darilo? C – ideje, scenariji so strokovnjaki, ki skupaj delujejo z namenom, da potem pridemo do dejanskih rezultatov in ta povratna informacija nam omogo?a, da neprestano kontroliramo naš proces, da imamo grafi?no vizijo postavljeno, ko jo pa apliciramo v realnost, je pa samo še pikica na i.
To je vrh ledene gore, kot past (ena od zadnjih prosojnic). Vrh ledene gore, ?ista špica je v bistvu konvencionalno analiti?no mišljenje. ?e mi vidimo samo vrh, potem se nam bo dejansko sistem zrušil. ?e mi vidimo samo, kaj se dogaja na podro?ju izgradnje Ljubljane pa na pamet re?emo, zakaj morajo to delati. Pa beremo, zakaj morajo to delati. To nas moti. Ne vemo pa, kaj je v strukturi, kaj v procesih in smo zaradi tega v veliki zmoti. Dejansko nas lahko ta kratkovidnost potopi kot Titanic.
In še zadnja prosojnica: razmišljanje za sistemsko soustvarjalno povezanost mest. Vsak udeleženec, ki bo sodeloval v projektih, ali pa vsak od nas bi moral videti veliko sliko. Torej ne samo vrh ledene gore. Vsak bi moral usklajevati perspektive, kratkoro?ne, srednjero?ne, dolgoro?ne. Kaj je v nekem trenutku primerno. Predvsem pa moramo vedeti, da so oboji, kvantitativni in kvalitativni podati pomembni. Da je pravzaprav vse samo dinamika, veliko turbulence, ki jo moramo uskladiti in da smo vsi del enega ve?jega sistema, ve?je (lahko) mreže mest, ki vpliva drug na drugega še takrat, ko cela mreža vpliva na nas. To je to.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa, doc. dr. Lazanski. K besedi vabim še gospoda Petra Vesenjaka, direktorja razvojno svetovalne družbe Hosting d.o.o., ki nam bo v teh zanimivih recesijskih ?asih postregel z zanimivim referatom, ki govori o turizmu kot generatorju razvoja in oživljanja mesta prav v tem ?asu. Gospod Vesenjak je nekdanji državni sekretar za turizem, ki je svojo pot pravzaprav za?el v turizmu v ob?ini Ptuj in je tam z zanimivimi razvojnimi nastavki postavil tudi temelje turisti?ne prepoznavnosti Ptuja, ki ji bomo tudi v nadaljevanju, med primeri dobrih praks prisluhnili.
Gospod Vesenjak, izvolite besedo.

PETER VESENJAK: Hvala lepa organizatorjem za povabilo, lep pozdrav vodstvu Državnega sveta, županom, kolegom in vsem vabljenim. Jaz sem po principih, ki jih je dr. Ho?evar predstavil, predstavnik turistifikacije ali pa prevladujo?ega principa turistifikacije v kombinaciji vseh principov. To je najbolj zdravo, vendar s prevladujo?im principom.
Osnovno vprašanje, na katerega sem poskušal oz. bom poskušal odgovoriti z izzivi ali pa tudi dilemami, predstavitvijo dolo?enih podatkov, je, ali je turizem dejavnost oz. pojav, ki lahko v ?asu krize in po krizi ali pa v nekih novih razmerah pripomore k oživljanju mest, k razvoju mest, ali je to zgolj iluzija ali romanti?en pristop, kot je bilo danes re?eno. Glede na to, da je turizem pojav oz. dejavnost, ki uporablja in valorizira številne danosti, resurse (kulturne, zgodovinske, okoljske, predvsem pa ?loveške), zato da doseže svoj uspeh in ker ima turizem najve?jega ali pa enega najve?jih multiplikatorjev (ekonomskih in socialnih), vsak evro potrošen v turizmu se v okolju multiplicira nekje od 2,5 do 3x in vsako delovno mesto v turizmu v okolju generira še najmanj 0,6 do 1 delovno mesto (tudi posredno), je to vprašanje, ki je na mestu. Lahko torej zelo resno razpravljamo o tem oz. zelo resno razpravljamo o vlogi turizma za mesta. To ni kar tako. To ni kar nekaj romanti?nega, ampak je nekaj bistvenega za preživetje, ne samo za razvoj – za preživetje in za razvoj mest. Tudi v Sloveniji, tako kot vsepovsod drugod.
Nimamo dovolj ?asa, da bi zahajali v vse podlage, ki bi jih bilo potrebno poznati, da bi lahko še bolj prepri?ljivo spoznali pomen turizma za mesta, tudi slovenska mesta. Danes se bom ukvarjal predvsem s tem, kje smo danes, v današnjem ?asu na podro?ju turizma in kakšne so priložnosti ter izzivi za slovenska mesta, za preživetje in razvoj. Poudarjam: tudi preživetje in razvoj slovenskih mest. Zadnji 2 leti je z negativnim trendom, z zaostritvijo razmer na finan?nih, kapitalskih trgih, v gospodarstvu izredno negativen trend povpraševanja v ekonomiji, ki izredno vpliva tudi na turisti?ni promet, na ekonomske in socialne u?inke, ki jih turizem generira za mesta ali pa mogo?e predvsem za mesta v tem ?asu. Posledica te krize so bolj premišljene poteze turistov, potrošnikov, poslovnežev, vseh tistih kategorij, ki prinašajo denar in življenje v mesta in od katerih so mesta vedno živela in živijo tudi danes. Turisti potujejo v tem zadnjem ?asu bližje doma, potujejo manjkrat, za manj ?asa, na svojih potovanjih potrošijo tudi manj. Predvsem podjetja, institucije, organizacije so var?nejše, skromnejše, rušijo se budžeti. Klju?ni izzivi, s katerimi se bo zaradi vsega tega soo?al turizem v letošnjem in v naslednjem letu, so nezaposlenost, ki bo v Evropski uniji, v EU obmo?ju dosegla med 10 in 11%, mogo?e celo kaj ve?, upajmo, da manj, javni dolg in posledi?no reforme ter zmanjševanje javne porabe držav, ki seveda tudi vplivajo na potrošnjo, dogajanje in življenje mest, možnosti ponovnih naravnih nesre?, pojavov, vulkani, danes spet vidimo, da 2 udeleženca nista mogla priti na današnji dogodek zaradi vulkanskega pepela, potresi, nevarnost širjenja nalezljivih bolezni, vsako leto se odkrije neka nova bolezen, groze?a pandemija itn. To je vse tisto, kar bo v naslednjih 2 letih spremljalo razvoj turizma kljub temu, da je turizem izredno trdoživa dejavnost, kot bomo videli.
Kakšen je položaj mest v Sloveniji v turisti?ni dejavnosti? Nekaj podatkov, ki sem jih zbral za mestne ob?ine v Sloveniji. Glede preno?itev turistov so seveda doživele kar drasti?en, 6 % padec od ?isto predkriznega leta 2008, kar je kriti?no, ne pa katastrofalno kriti?no. Predlani je bil padec 1,64 % glede na leto 2007, v letu 2009 pa nadaljnji padec za 4,65 % - skupaj cca. 6 % v zadnjih dveh letih. Slovenska mesta oz. mestne ob?ine prispevajo k vsem no?itvam v Sloveniji, torej k fizi?nemu turisti?nemu prometu 12 %. To je seveda kar velik delež, ki pa ima tudi velik potencial rasti. Zanimiv je pogled na položaj v turisti?ni dejavnosti v mestih, ko pogledamo sezonskost turisti?nega prometa po posameznih mesecih v letu. Tukaj je recimo podatek za zadnja tri leta (2007, 2008 in 2009), ki nam v bistvu pokaže, da slovenska mesta sploh nimajo poslovnega, politi?nega in tistega življenja, ki bi generiralo turizem, ki je tipi?en za zahodnoevropska ali pa za mesta nasploh, ampak je sezonskost popolnoma enaka, kot je v izrazito turisti?nih destinacijah. ?ista sezona, poletje, malo »shoulder season« spomladi in jeseni, ampak ?ista poletna sezona predstavlja 70 % celotnega prometa. To je ena od pomembnih ugotovitev in skrbi, ki si jih zadajam tudi jaz glede turizma v slovenskih mestih in je zelo težko rešljiva s strani posameznih mest ali pa s strani posameznih ponudnikov v mestih, ker ima korenine v širših družbenoekonomskih in politi?nih okoliš?inah, v katerih se Slovenija nahaja kot nepomembna, majhna, neodprta, zaprta država, ki nima dovolj pretoka ekonomije, kapitala, kulture s tujino. Kljub temu, da si v?asih mažemo o?i, da je tako. Pa ni tako, še zdale? ni tako, ko pogledamo dejstva. To nas lahko zelo skrbi. Tako da so slovenska mesta v turizmu bistveno odvisna od turisti?nih atrakcij in izrazito tipi?no turisti?nega obiska ali tranzita. Mislim, da v veliki meri tudi tranzita in da je veliko priložnosti slovenskih mest v turizmu neizkoriš?enih – še zdale? neizkoriš?enih in nevaloriziranih.
Kakšno je okolje in kakšni so trendi v krizi in v tem izhodu iz krize v našem ožjem in širšem okolju, ki bi nam morali služiti kot nek pokazatelj ali pa usmerjevalec naših aktivnosti v bodo?e? Klju?ni trendi povpraševanja v prihodnje, kratkoro?no in tudi srednjero?no, najmanj so demografija, staranje prebivalstva, torej aktivnejša starejša generacija, zdravje, izobraževanje, spremembe izkoriš?enosti in razpoložljivosti prostega ?asa, kar se izredno spreminja, potovalne izkušnje in sodobni na?in življenja, informacijska tehnologija, ki je izjemno vpliva na odlo?itve ljudi glede tega, kam bodo potovali, zakaj bodo potovali tja, okoljevarstvo, prevozna sredstva itn. Ve? potovanj se dogaja in se bo v teh kriznih ?asih dogajalo v mati?nih državah ali v bližnje države, poraba na potovanjih bo skromnejša in ?edalje ve?ja bo uporaba interneta in mobilnih komunikacijskih orodij. Izredno pomemben dejavnik odlo?itve bo postala turisti?na programska vsebina destinacije oz. mesta, kar bo zelo vplivalo na razvoj novih privla?nih destinacij, in dejavnik znanja in inovativnosti ponudnikov in mest v razvoju privla?ne ponudbe. Torej ni dovolj, da imaš samo lepo mesto, ampak boš moral znati valorizirati to lepo mesto, njegovo zgodovino, kulturo, neko danost, ki so ti jo zapustili tvoji predniki, tudi v tistem, kar ti danes znaš, kar zmoreš narediti iz tega. Ali si dovolj sposoben in aktiven, da boš znal to oblikovati v zanimive komercialne produkte, prodati, zaposliti prebivalstvo v svoji ob?ini, omogo?iti visoko kvaliteto življenja sebi in svojim zanamcem, ali bomo to samo ob?udovali, gledali in konzervirali? Od tega bodo nekaj imeli tisti, ki bodo pisali lepe knjige o tej dediš?ini. Žal se seveda tako ne da ekonomizirati in valorizirati mesta. Pove?uje se število potovanj v lastni režiji in povpraševanje po last minute oz. celo ultra last minute ponudbah ter dodatnih popustih… Skratka izreden pritisk na cene. Hotelirji, turisti?ni ponudniki so prisiljeni. Mi sedaj delamo tudi na analizah tako za mesto Ljubljana, Maribor, tudi za nekaj drugih mest. Ugotavljamo, da so pritiski na cene izredni in da so popusti, ki jih morajo dajati ponudniki, kar veliki, da sploh lahko dosežejo to zasedenost. Ta nizek padec ali pa padec, ki je bil, bi bil še ve?ji v kolikor ne bi bilo še dodatnega pritiska na cenovno politiko. Tako razmere še zdale? niso optimisti?ne. Turisti?na konkurenca torej v krizi postaja tudi vse ostrejša. Vsak ponudnik, vsako mesto se bori za obstoj, za preživetje in za svoje mesto. Tukaj se seveda tekmuje z inovativnostjo, kvaliteto, atraktivnostjo in tudi konkuren?nostjo stroškov in cen.
Poslovni mestni hoteli po svetu in Evropi se sre?ujejo z upadom prihodkov zaradi zmanjšanja prora?unov za poslovna potovanja in var?evanja na poslovnih potovanjih. Vsi potniki pa tudi seveda zahtevajo ve?jo dodano vrednost za isto ceno. Manj je poslovnih potovanj, manj je dogodkov, manj je konferenc, manj je kongresov, ?e se že kam potuje na neko konferenco ali kongres, se manj dni preno?i v hotelu in turisti se odlo?ajo tudi za manj dodatnih storitev.
Klju? za ponovno rast in zmožnost razumevanja in prilagajanja produktov in storitev spremenjenemu postkriznemu trgu je to, da se iš?e izvirnost, originalnost in ve?ja dodana vrednost. Skratka dosti ve?ja tekmovalna sposobnost se zahteva od vsakega posameznega ponudnika in od neke organizacije ali mesta kot celote. Da ponudi nekaj ve?, atraktivnejše, boljše zato, da bi uspelo prepri?ati kupce.
Kaj so pa pri?akovanja v tem izhodu iz krize? Kaj pa vseeno lahko pri?akujemo? Potem gremo tudi na priložnosti in izzive. Vseeno se pri?akuje naraš?anje mestnega kulturnega turizma in hkrati ve?ja konkurenca med evropskimi mesti. Pri?akuje se novo odkrivanje šarma doma?nosti, pristnosti in gostoljubja, manjših buti?nih in zasebnih hotelov in celo penzionov,  ki ga je v ve?jih poslovnih hotelih vse manj. Hkrati je kulturni turizem v evropskih mestih dosti konzervativen in bolj konzervativen kot inovativen in zato je tukaj prostor, da lahko ta tradicionalna kulturna evropska mesta izgubijo svoj tržni delež, ?e pridejo neki novi ponudniki. Tudi tisti, ki do sedaj še niso bili na evropskem ali pa na svetovnem trgu razpoznani kot neki centri kulturnega turizma. Pojavljajo se priložnosti z inovativnostjo in dinami?nostjo za umestitev tudi preko nekih novih turisti?nih kulturnih mestnih destinacij.
?e spet malo pogledamo konkretne številke, kar je vedno dobro, in sicer glede okrevanja mestnega turizma v Evropi ob koncu leta 2009. To postkrizno leto oz. izhajanje iz krize, ki je sicer po?asno in trdo, se za?enja kazati v drugi polovici leta 2009 v evropskih mestih od julija naprej, vendar zelo previdno. V slovenskih mestih, kjer je zdaj primerljiv podatek za slovenska mesta s stopnjami rasti v letu 2009 po mesecih v primerjavi z meseci v letu 2008, je ta rast vseeno malo zamaknjena za evropskimi mesti pa dosti bolj nestabilna in nesigurna. Tudi padec je bil globlji, kot je bil v povpre?ju v evropskih mestih. V Sloveniji smo seveda z nekim ciklom izhoda iz krize odvisni tudi od našega širšega okolja, vendar bomo na koncu morali biti odvisni tudi od sebe.
Kaj so dejavniki rasti turizma v mestih in kaj nam lahko pomaga pri tem premagovanju kriznih razmer? Nižjecenovni letalski prevozniki, število letalskih linij in povezav z nekimi svetovnimi destinacijami je zelo pomembno za mesta zaradi hitrega dostopa za kratek obisk. Razvoj mreže hitrih vlakov in sodobnih železniških povezav in infrastrukture bo v bodo?e izredno pomemben. Tudi v primeru, ki ga vidimo zdaj, ko je letalski promet ogrožen. ?e bi obstajala mreža kvalitetnih, hitrih železniških povezav, bi seveda v tem delu Evrope bilo marsikaj druga?e. Na tem se tudi dela in kot vidimo, tudi slovenska vlada pripravlja neke ukrepe na tem podro?ju. To gre v pozitivni smeri. Naraš?a povpre?na stopnja izobrazbe, kar pomeni pove?anje povpraševanja po ogledih muzejev, kulturnih, umetniških prireditev in razstav. To, kar mesta ponujajo. Vse hitrejši razvoj komunikacijskih tehnologij je spet nekaj pozitivnega za mesta, ki seveda to infrastrukturo tudi imajo in jo uporabljajo. Potrebno se je soo?iti s tem, da so novi, perspektivni trgi vseeno ti za danes še eksoti?ni trgi (Kitajska, Indija, arabski svet), ki se vse bolj zanimajo za tradicionalna in zgodovinska evropska mesta. Na teh trgih bo treba aktivno delati.
Za konec bi navedel, kje vidim priložnosti in izzive mest v Sloveniji. Vidim jih v eni izrazito celoviti revitalizaciji in upravljanju teh starih zgodovinskih mestnih jeder.  Po principih, ki jih je predstavil dr. Ho?evar, bi rekel, da je to mogo?e kombinacija teh principov z izraženo turistifikacijskim principom ali pa tudi ne. Vendar tudi jaz menim, da je brez celovitega pristopa, ki obvladuje to komercialno ponudbo, gospodarsko življenje, kvaliteto življenja, privla?no za gospodarsko poslovanje, za življenje ljudi tam in za vse funkcije, ki jih mesto mora imeti… ?e vse to ni vklju?eno v neko skupno kvalitetno upravljanje, tukaj sem navedel sindifikacijski princip (?), tudi model velikega doživljajskega in nakupovalnega središ?a, sem prepri?an, da je v tej smeri, seveda ob kombinaciji konzervativizma in ohranjanja dediš?ine in tudi avtohtonega življenja, potrebno nekaj narediti. Druga?e ekonomija ne bo dovolila, da bi imeli dovolj sredstev, da bi ta mesta živela. Seveda v ustrezni kombinaciji vseh principov in ob upoštevanju tega, da moramo ljudje tam živeti, delovati in se razvijati. Skratka mislim, da je izziv mest v tem, da pripravljajo in profesionalno vodijo celovito programsko poslovne in naložbene modele in tržno ter poslovno privla?ne projekte za revitalizacijo starih mestnih jeder. Prav projekte je potrebno pripravljati – ali po karejih, ?etrtih, sklopih mestnega jedra – in jih potem plasirati kot dobro pripravljene modele v obliki projektov na doma?em in mednarodnem trgu zasebnega kapitala, bodisi v obliki javno-zasebnih partnerstev, bodisi izklju?no zasebnih naložb, ki pa jih inicira in usmerja javni sektor. Menim, da v javnem sektorju ne bo dovolj denarja, da bi se mesta lahko dovolj hitro razvijala in valorizirala svoje potenciale v prihodnjih letih. Zato je potrebno pripraviti neke trajnostne, ampak poslovno atraktivne modele in jih plasirati na mednarodno tržiš?e kapitala. V Sloveniji se bo moralo izrazito pove?ati odprtost mednarodnemu zasebnemu institucionalnemu kapitalu in mednarodnim virom financiranja pri naložbah v mestih. Turizem je namre? dvostranska pot in zaprtost za mednarodni kapital je ena od klju?nih zavor razvoja turizma pa tudi turizma v mestih. V Sloveniji nimamo niti ene tuje investicije v turizem. Tam, kjer ni tujih investicij v turizem, tudi tujih turistov ni oz. je to omejeno s plafonom tam, kjer smo mi zdaj. V Sloveniji nikoli ne bo ve? turistov, kot jih je sedaj ali pa jih bo mogo?e 5% ve?, kot jih je sedaj, ?e ne bo v turizmu prisoten tudi mednarodni kapital. Ker je vsepovsod, kjer je turizem razvit in kjer ljudje dobro živijo od turizma, tudi mednarodni kapital. Tako kot za turizem velja, da je dvostranska cesta, to velja tudi za kapital. A nih?e ne bo tako neumen, da nam bo pošiljal samo turiste, denarja mu pa k nam ne pustimo vlagati. Vse, celo življenje je dvostranska cesta, ki se danes prepleta po celem svetu. Svoje identitete pa mislim, da z mednarodnim kapitalom ne bomo izgubili, ampak jo bomo samo okrepili. Skratka izrazito pove?ati vklju?enost Slovenije v mednarodno poslovno, kulturno in socialno okolje. Priložnost in izziv je tudi projekt EPK Maribora in mest vzhodne Slovenije, ki mislim, da bo v enem delu tudi predstavljen. Potem u?inkovitejše usklajevanje med državo in ob?inami oz. med Ministrstvom za kulturo in ob?inami pri definiranju pogojev za izvedbo obnov infrastrukture in objektov, ki je po eni strani v javnem interesu, z javnimi programi in tistih, ki so namenjeni komercialni izrabi in v katero lahko vlaga zasebni kapital. Da bodo ti pogoji enkrat dore?eni, jasni, dokon?ni in plasirani tistim, ki se zanimajo za naložbe. Ne pa da razpravlja, razpravlja, razpravlja, nikoli se ne pride do konca, samo v principih. Enkrat je treba re?i, da je to to in jasno definirati pogoje. Seveda pa je treba oblikovati inovativne, privla?ne projekte in ponudbe mest z vzdrževanjem turisti?nih, kulturnih, inovativnih trgovskih in drugih storitvenih programov, zgodovinskih in naravnih danosti ob upoštevanju sodobnih potreb in pri?akovanj turistov in prebivalcev mest. Nenehno generiranje dogodkov, aktiviranje prebivalstva ali pa sprememba strukture stanovalcev starih mestnih jeder oz. naseljevanje prebivalcev, ker v nekaterih starih mestnih jedrih prebivalcev sploh ni ve? oz. ni pogojev za to, da bi prebivalci tam bili. Potem urejanje okolja in privla?nosti atrakcij starih mestnih jeder v javni lasti, v upravljanju s strani javnega sektorja in seveda tudi dostopnosti. Tudi stara mestna jedra morajo biti dostopna. Zato je treba urejati tudi mirujo? promet, uskladiti peš cone, parkiriš?a, dostopnost so?asno z gospodarskih in kulturnim oživljanjem.
Ni se bati, da bi turizem negativno vplival na razvoj in življenje mest in izgubo lokalne identitete zato, ker je turizem tista dejavnost, ki je najbolj lokalni proizvod, trži se pa najbolj globalno. Turisti?ne ponudbe nek investitor ali ponudnik ne more preseliti iz Škofje Loke, Ptuja, Ljubljane, ker je tam naredil nek hotel ali pa restavracijo v centru starega mestnega jedra, ki temelji na okolici, v katero je umeš?ena, jutri v Bolgarijo zato, ker je tam cenejša delavna sila tako, kot to lahko stori tovarna ?evljev, tovarna obla?il ali pa tovarna elektromotorjev. Ta ponudnik temelji svoj produkt in njegovo konkuren?nost, to, da obstaja na tem, da je to?no v tem okolju in je zaradi tega tam. Zaradi tega pa je turisti?na dejavnost izredno stabilna in ne beži ob vsaki majhni krizi. Menim, da je turizem vseeno tisto, kar lahko prispeva k razvoju in preživetju mest in mestnih jeder v Sloveniji, nam pa na tem podro?ju ?aka še ogromno izzivov.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa, gospod Vesenjak. V kratkih, 5-minutnih predstavitvah si bomo v nadaljevanju pogledali, ali katero od slovenskih mest pravzaprav že uveljavlja priporo?ila, izzive in pobude, ki smo jih slišali v vseh teh današnjih referatih.
Zato bom k besedi povabila predstavnika Mestne ob?ine Ptuj, ki bo danes nadomestil župana, gospoda ?elana, ki se je opravi?il zaradi službene odsotnosti, in sicer gospodarja EPK Ptuja, g. Franca Mlakarja. Izvolite.

FRANC MLAKAR: Lep pozdrav. Naš župan je opravi?eno odsoten in me je prosil kot koordinatorja Evropske prestolnice kulture 2012, mesta Ptuja, kot veste, se je tukaj vzhodna kohezijska regija združila v šest mest in naredila skupen program, povabil oz. poslal danes sem, kajti odlo?ili smo se, da skozi program evropske prestolnice kulture naredimo nek projekt, ki bi temeljil na revitalizaciji našega mesta kot regijskega središ?a. Danes je bilo ogromno povedanega. Najprej moram re?i, da ?estitam organizatorjem za idejo teme, ki je v Sloveniji nekako neljuba, kot je že nekdo rekel. Neradi govorimo o meš?anskem življenju, o urbanizaciji življenja, ampak žal si brez tega jaz osebno in verjetno tudi vsi vi ne predstavljate neke države. Imel sem to sre?o, da sem bi na otvoritvi Expa v Šanghaju. Njegovo sporo?ilo letos je »Boljša mesta, boljše življenje«. Tudi tam smo se Slovenci spretno izmuznili tej temi in gremo na to pot tradicionalno. ?estitam za izbor teme in grem, kajti ?as je omejen.
Mi smo rekli, da bomo skozi evropsko prestolnico nekako poskušali obdelati to temo. Zavedamo se, da je proces, da se tega ne da narediti ?ez no?, ampak evropska prestolnica je pa kot nek okvir prava priložnost, da si nekatere stvari povemo, jih naredimo, ker se v obi?ajnem, vsakodnevnem procesu ne dajo tako eksplicitno ali organizacijsko hitro izvesti. Mariborska KIBLA, ki je delala projekt kandidature za Evropsko prestolnico kulture 2012 v Bruslju, nam je dala neko pravo podlago. Sporo?ilnost je »?ista energija« in iz nje smo tudi izhajali ter ustvarili ta organigram, ki ga vidite na zaslonu. Je organizacijski in vsebinski. Zato smo razmišljali, kaj pa ?ista energija je. To je zagotovo resnica. Resnica je staroslovanski rek za zmago, ?e se spomnite tistega panterja. Resnica je zmaga in zdi se nam, da je nekje v naših genih in je tudi življenjska. ?e ho?eš kaj dose?i, si moraš najprej naliti ?istega vina, kot pravi slovenski rek. In pa seveda ljubezen, katero so dodali ?ehi pri svoji žametni revoluciji. To sta dve ?isti energiji, na katerih si tudi mi poskušamo ustvariti nek nov duh v mestu ali neko novo energijo, ki je nujno potrebno, ?e ho?emo mesto narediti ne samo za administrativni center, kar mesta v Sloveniji so, ampak za urbano središ?e združevanja potencialov. Da se ne more zbrati, oprostite izrazu, nekaj vaških posebnežev in v sosednji vasi narediti 3x boljši projekt, kar bi rušilo koncentracijo regijskega centra, za kar so mesta v zgodovini tudi nastajala. Rekli smo, da moramo najprej narediti neko zgodovinsko analizo oz. zgodovinsko sociološko analizo o tem, kdaj je naše pravzaprav zabredlo v težave, za katere danes vsi vemo Da ne igra vloge regijskega centra, ki jo je igral 1.500 ali pa 1.800 let v zgodovini, da je moralo iti nekaj hudo narobe. Temu smo rekli zgodovinska uravnoteženost, ki jo moramo obdelati. Te teme so v?asih neljube, ampak vendarle je resnica zopet tista, na kateri lahko gradimo, da ne obupamo v neki kontinuiteti na dolgi rok.
Mogo?e na za?etku samo organizacijsko razložim ta organigram. Torej ?ista energija, ki je naš podmoto, nova energija ali nov duh v mestu, uravnoteženost oz. povezava starega in novega Ptuja in pa Art & Heritage Carnival, ki je bil neka osnova, s katero smo v Bruslju kandidirali, so kot filtri, skozi katere moramo vizijsko iti, štirikotniki, ki jih vidite razvrš?ene spodaj, so pa temeljili, ?e ho?emo narediti neko veliko zgodbo ali malo ve?jo zgodbo, moramo dose?i mobilizacijo. Mobilizacija okolja je tisti nujni in zadostni pogoj, da nastopi faza razsvetljenja. Kdo smo, kje smo bili in kam želimo iti. Skupina, ki združuje mestne zavode in neka ekipa, ki se je zbrala, je prevzela najodgovornejši, sredinski del, ki smo ga razdelili na mehke in trde oz. »soft« in »hard« projekte, kot temu ljube?e re?emo. Štirikotnika levo in desno sta pa pravzaprav prevzela družbene dejavnosti, civilno iniciativo, novinarje. Skratka vse strukture smo za razlike od mnogih želeli speljati skozi prestolnico kulture. Kajti kultura ni samo umetnost, je vse, kar ljudje po?enjamo… Konec koncev tudi urbano življenje, ki je današnja tema. Na desni strani gospodarstvo, skozi turizem… Seveda ne pri?akujemo neke velike aktivnosti teh subjektov pri projektu, ampak vendarle imajo ti subjekti ob?utek, da so zraven. Provociramo jih in jim polagamo na dušo, da je urbanizacija oz. ponovna oživitev ali neka vizija mesta tudi njihova odgovornost. Pa nekaj ve? o sredinskem štirikotniku, kjer smo si pravzaprav dali v mehkih projektih neke analize, o katerih sem že govoril, eminentnih sociologov, zgodovinarjev, ne samo iz Slovenije, ampak tudi in predvsem iz držav bivše Avstro-Ogrske, katere kulturni prostor smo si delili skozi stoletja, da nam z njihovega zornega kota povedo, kako so se oni tega lotili in kako oni razmišljajo, ker imajo verjetno podobne izkušnje (predvsem ?eška, Slovaška, Madžarska, Poljska, ki ni bila del tega kulturnega prostora, ampak prve 3, ki sem jih omenil). Zdi se mi, da je slovenski prostor v?asih omejen pri tej resnici, pri tem odobravanju, kajti šli smo skozi podobne filtre in si v?asih zaradi majhnosti neke resnice ali nekih zgodb ne znamo ali ne upamo povedati na svoj na?in. Tukaj smo seveda dali pomembno vlogo umetnikom. Umetnik si upa nekaj ve?, je bolj analiti?en, v?asih razume ali po intuiciji ?uti nekaj ve?. Zato smo se nekako odlo?ili, da pritegnemo k sodelovanju slovenske pisatelje, da napišejo romane o našem mestu (analiti?ne, zgodovinske, znanstvenofantasti?ne ali kakršnekoli), s kakšnega zornega kota oni vidijo nas itn. Festivali kot žive zgodbe našega mesta in združevanje ptujskih potencialov. Ptuj?ani so uspešni in živijo tako, kot Slovenci po celem svetu. Marsikdaj niti ne vemo za njih, kaj šele, da bi slišali, kaj menijo o svojem rodnem mestu in kako ga oni vidijo od zunaj.
Prehajam še na t.i. trde projekte, ki so nujno povezani s sporo?ilnostjo, skozi mehke projekte. Šele takrat prehajamo na potrebe. Naša želja ni graditi neboti?nikov in ne vedeti, kaj bi z njimi. Neboti?nik je metafora, je na nek na?in tudi simbol urbane kulture zahodnega sveta. Želja je graditi objekte, kulturno infrastrukturo in drugo za potrebe tega novega duha, nove zgodbe v mestu. Seveda si vsi skupaj po tem projektu želimo neko boljše mesto, neko boljše regijsko središ?e v nekem razvojnem in sodelovalnem smislu.
V petih minutah je težko povedati vse, kar si želimo. Hvala, da ste me poslušali.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. To je bila Ob?ina Ptuj. Sedaj bom nekoliko spremenila vrstni red, ki ga imate v programu, ker so me prosili, ?e lahko damo prednost ob?inam, ki imajo danes tukaj župane.
Najprej bi povabila župana Ob?ine Slovenske Konjice, gospoda Mirana Gorinška, ?e je tukaj. Je. Konjice so sicer manjše mesto, ki pa je uspelo z intenzivnim prebojem na podro?ju prepoznavnosti turizma in dobilo tudi priznanje za najlepše urejeno evropsko mesto. Gospod Gorinšek bo predstavil svoj primer.
Izvolite.

MIRAN GORINŠEK: Spoštovane in spoštovani, lep pozdrav tudi iz štajerskega konca, kot radi re?emo. Poglejte, jaz bom v ?asu, preden odpre, za?el tole (res 5-minutno) predstavitev z eno mislijo, ki mene bega že vrsto let. Namre?: kdo živi v mestu? Otroci v vrtcu vedo, da meš?ani. V temle delu so vrsto let živeli meš?ani, bogati ljudje, potem pa je prišlo leto 1945 pa še kakšno kasneje, ko smo ta družbeni sloj marsikje uni?ili. In kaj se je tu notri dogajalo? Imeli smo socialna stanovanja in zato se danes ne moremo ?uditi. Ko smo te slabo vzdrževane objekte z denacionalizacijo vrnili v roke proletarcem, kot smo v?asih temu rekli, je prišlo do posledice. Teh 40 oz. 50 let je zamuda, ki se je ne da v tako kratkem ?asu nadoknaditi. Zdaj za?eti z iskanjem možnosti, kako bi to ?im prej zavrteli… Nekaj je. Govorimo o t.i. javnem sektorju ali pa o javnem prostoru. ?e vam povem, da je recimo od teh stavb, 41 jih je na teh 450 m, v javni lasti oz. v lasti ob?ine še 6 objektov oz. 5… Pa še od teh je eden pod denacionalizacijo. Vse ostalo imajo danes v rokah zasebniki, ki pa (prvi?) nimajo ideje, nimajo denarja in vso zadevo je silno težko premakniti.
Vseeno bom prišel na bistvo, kako smo se mi lotili oz. kje so danes. Namre? ta stari trg s tem »S-om«, tule vidite še poto?ek, takšno stanje s tem poto?kom je nastalo malo pred letom 1960. Pred tem je bilo stanje takšno, kot ga vidite na tej sliki, kajti Konjice izvirajo oz. prva pisna omemba kraja je iz leta 1146, ta poto?ek pa se vseskozi ohranja. Ta, leva slikica je iz ?asa pred 1. svetovno vojno. Mogo?e na kratko, da vemo, o ?em se pogovarjamo. Pred smo govorili o velikih in majhnih mestih, ob?inah itn. Naša ob?ina ima dobrih 14.000 prebivalcev na sorazmerno majhnem prostoru in pa razpršenost. Samo ?e pogledate to: 58 naselij na tako majhnem prostoru, od tega jih je pa v samih Konjicah 5.600. O tem se mi danes pogovarjamo, o tem starem trgu v mestu Slovenske Konjice.
Kako pristopiti? Vse, kar je bilo v naši mo?i, smo nekako združili in tako smo se v zadnjih dveh letih lotili obnove starega mestnega jedra tam, kjer že sama logika, samo življenje zahteva, to je zamenjati vodovodne cevi in kanalizacijo. To je osnova vsega. Kaj ti pomagajo tiste rože, ki ste jih videli uvodoma, ob potoku, iz katerega prihajajo malo ?udne vonjave pa da ne govorim, da ven sko?i še kakšna živalca. Ko to razkopljemo, ko ta asfalt razkopljemo, je potrebno pristopiti k temu, da površino in pa uli?no opremo prilagodimo temu sedanjem oz. staremu, nekdanjemu videzu, jasno, v moderni podobi. K temu smo nekako dodali še en manjši projekt, to je ureditev tržnice na starem trgu, vse govorim o tej ulici, o tem starem trgu. Takšnih zalogajev v kratkem ?asu si noben prora?un nobene ob?ine ne more privoš?iti brez sredstev Evropske unije. Bom malo pokazal. Glejte, govorim o tej prvi rekonstrukciji vodovoda in pa sekundarni kanalizaciji. Vrednost investicije 1,3 mio in nekaj. To bomo v kratkem kon?ali, torej nekje do poletja, na to pa potem navezujemo tole drugo zgodbo, ki pa je seveda gradbeno in finan?no zahtevnejša. To pomeni celovito ureditev starega trga in pa nato še znamenitega parka oz. ribnika in pa obnovo igral. Vse to že obstoja, ampak v kakšnem stanju je, to je pa seveda druga zgodba. Ra?unam, da bomo v gradbenem smislu ve?ji del zadeve naslednje leto nekako uspeli pokriti. Finan?no je pa projekt trileten in tu pa? ne moremo spreminjati same dinamike. Kot sem že prej omenil, smo na to navezali še en manjši projekt iz programa LEADER. To je tržnica, kjer smo morali nekako za ¾ m znižati površino in na nekdanjem vhodu v tovarno Konus gradimo tole zgodbo… Tako bo izgledalo. Jaz verjamem, da se na slajdu bom slabo vidi, zato vam bom povedal, da je 30. 7. zaklju?ek. Kar kmalu se bo to dalo videti tudi v naravi.
Ob tem, kar sem rekel uvodoma, se pozabil še eno bistveno stvar. Kaj se je še dogajalo v teh, starih mestnih jedrih. Poskusi, kako narediti moderno nekaj, kar nikoli ne sme biti moderno. Po teh ulicah je neko? tekel promet, celo glavna cesta Ljubljana-Celje-Maribor. Ko je bil promet preusmerjen, je bilo potrebno s tem prostorom nekaj narediti. In kaj so naredili? Najslabšo možno izbiro. Kot sem rekel, za ¾ m so napravili nasutje in ves trg tlakovali z betonskimi tlakovci, ki na tem prostoru nimajo kaj iskati in jih tudi danes prakti?no ni ve?. Bilo je pa seveda moderno pa zelo ravno. Lahko si potegnil vrv. Danes to zgodbo spreminjamo v drugo smer.
Prej smo se pogovarjali o teh lastnikih objektov. V teh stavbah so v pritli?jih izložbe, lokali, ki pa so zaradi izgradnje ve?jih trgovskih centrov nekje na obrobju prazni. Mi smo se lanske jeseni lotili ene zgodbe. Mogo?e tule prepoznate Pepelko itn. v ?asu pred boži?em so se v kakšnih 12, 13 lokalih pojavile takole urejene, da se niso ve? sprehajali pajki. Stari trg je dva dni, dva popoldneva, dva ve?era živel v pravlji?nem dogajanju. To je mogo?e kot en dober primer, kako se te izložbe prirejajo letnemu ?asu. Danes seveda nimate boži?ka, danes je marjetica pa sv. Jurij. Da se narediti nekoliko bolj privla?no tudi takrat, ko je kriza. Jaz sem trdno prepri?an, da ko bomo vse tri projekte, ki sem jih uvodoma omenil, zaklju?ili, da se bo tudi tu notri po?asi vrnilo življenje. Sami vidite.
Vabim vas na ogled in pa pokušnjo vin iz Škavc. Ve?krat se pošalim, ko Maribor?ani trdijo, da je Maribor metropola Štajerske. Ni res. Središ?e Štajerske so pa Slovenske Konjice. Ljubljana, Gradec in Zagreb so oddaljeni približno 100 km. Vabim vas tudi v skrivnostno Ži?ko kartuzijo. Še vedno velja.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. Gospod župan Konjic nam je s to predstavitvijo ambicioznih projektov nekako dal vedeti, da ga verjetno lahko pri?akujemo tudi letos na lokalnih volitvah.
K besedi vabim naslednjega govorca, in sicer predstavnika Kranja, Ob?ine Kranj, gospoda Damjana Perneta.
Izvolite besedo. Samo, da najdemo prezentacijo.

DAMJAN PERNE: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni. Jaz nekako ne morem iz kože mojega osnovnega poklica psihiatra in bom najprej naredil eno primerjavo. Stara mesta so kot nekoliko ostarele, histeri?ne gospe. Potrebujejo veliko pozornosti, vendar vsaka, nekoliko bolj izrazita akcija, ki jo napraviš, izzove histeri?ni napad.
Staro mestno jedro oz. mesta, ki se lahko pohvalijo s starimi mestnimi jedri, polnimi zgodovine, polnimi lepih spominov, polnimi kulturnih spomenikov, so seveda po eni strani blagoslovljena. Na vse to so lahko ponosna, imajo nekaj, kar bi ljudem lahko pokazale. Seveda pa to pomeni tudi marsikatero odgovornost in marsikatero težavo. Pa da ne bomo za?eli s težavami, bi se najprej obrnil na tiste potenciale, ki jih takšno mesto ponuja. Kranj kot tipi?en primer takšnega mesta se lahko pohvali z zelo specifi?nim zgledom. Stoji na konglomeratnem pomolu, obdan z naravnimi vrednotami, s reko Kokro, z reko Savo. Lahko se pohvalimo z zelo lepim kanjonom reke Kokre, ki bo neko? v bodo?nosti, verjamem, zaživelo tudi kot lep mestni park, morda mesto za rekreacijo in še kaj drugega. Ravno tako je takšno mesto seveda obmo?je kulturne dediš?ine, spomenik nacionalnega pomena. V mestu je živelo veliko znanih ljudi, med drugim France Prešeren, na katerega smo tako zelo ponosni. Seveda je pomembno, da te potenciale izkoristimo. Prav zato, ker jih poskušamo izkoristiti, se v takšnem starem mestu lahko ponudi veliko. Lahko se ponudi razne prireditve, vezane na zgodovinske dogodke, vezane morda na neke trenutno aktualne stvari. To se v mestu poskuša napraviti in temu poskušamo slediti. Se so pa tukaj, kot sem že prej rekel, tudi težave, morda nevarnosti, kot je tukaj napisano. Kljub velikim potencialom se mesto Kranj vedno znova soo?a s številnimi težavami. Številni, ne samo javni, pa? pa tudi zasebni objekti so potrebni temeljite prenove. Te potrebe so seveda veliko ve?je kot pa je finan?na sposobnost, da se sledi vsemu temu. Problem pa tudi posebnost Kranja je, da je na tem pomolu. Velika težava je v tem, da je slabše dostopen. Neko? je skozi Kranj potekala pomembna prometna žila, ves potniški promet je potekal skozi zelo ozke ulice in to je bilo prakti?no nemogo?e obvladovati. Odlo?itev je bila, da se ta promet zaustavi, da se vsaj del starega mestnega jedra spremeni v cono za pešce. Na drugi strani je to povzro?ilo težave marsikomu. Tako pa? je. Ena od težav, nevarnosti je tudi, morda bom malo preve? kriti?en, ?e re?em, slabo razumevanje življenja mesta v preteklosti in slabe odlo?itve, kot smo slišali že malo prej, da se je pravzaprav iz mestnih jeder pognalo tiste, ki so tam neko? živeli in so mesto razumeli. Mestna jedra so se v enem obdobju za?ela spreminjati v socialne gete. Problem je seveda ostal naprej. Tudi v Kranju je bilo tako, da je v enem obdobju v nastalo kar nekaj t.i. socialnih stanovanj, ki s seboj prinesejo tudi težave v prihodnosti: padec kupne mo?i in še kaj drugega. Posledica vseh teh stvari skupaj pa je seveda nižanje cen nepremi?nin. Vrednost teh, sicer zelo vrednih stavb v mestnem jedru s tem pada. Zanimanje za nakup pada in posledica je tudi beg prenekaterega trgovca iz mestnega jedra zaradi takšnih ali druga?nih razlogov. V Kranju je bilo v tem trenutku oz. aprila preštetih 46 praznih lokalov (od 91) v mestnem jedru. To so težave, s katerimi se je potrebno soo?iti.
Kaj storiti, da bi napravili korak naprej? Že prej smo slišali o tistih, bom rekel, »hard« ukrepih, ki jih imamo, torej ukrepih, investicijah v infrastrukturo, in o tistih »mehkih«, prefinjenih delih tega napredka, s katerimi se ukvarjamo in za katere sem jaz pravzaprav prvi? slišal, ko smo se pogovarjali z Norvežani, ki so nam predstavljali svoj na?in oživljanja mestnih jeder. Predstavili so njihove na?ine sodelovanja z vsemi udeleženimi v mestnem jedru. Kako smo se pri nas lotili oživljanja? V prvi vrsti smo poskušali okrepiti turisti?no ponudbo. V ta namen smo šli v investicije v kranjske rove, ki so kljub skepsi marsikoga postali velika kranjska znamenitost in v zadnjem ?asu privedejo v Kranj vedno ve? turistov. V Kranju smo za?eli oživljati, v?asih že pozabljene, prireditve, ki zdaj ponovno postajajo tradicionalne in dobro obiskane. Kar nekaj projektov smo zastavili v mestnem jedru, predvsem z namenom vrniti v Kranj vsebino in s tem privabiti ljudi. Kranjska knjižnica, ki se že kar nekaj ?asa obnavlja in v tem trenutku ureja, bo letos zaživela. Sicer je na obrobju tega mestnega jedra, vendar bo zagotovo predstavljala del, pomemben del mestnega jedra. Kulturna ?etrt s centrov v gradu Kieselstein, ki bo postal velik prireditveni prostor, hkrati pa tudi center zgodovinskega dela Kranja, ki bo tudi lociran kranjski, gorenjski muzej in bo zagotovo zelo zanimiva destinacija za vse, ki bodo prišli v Kranj. Projekt Trije stolpi, to je obnova obrambnega sistema Kranja, kranjskega obzidja s tremi razglednimi stolpi, bo zagotovo zelo zanimiva stvar za vsakega obiskovalca. Potem pa smo se lotili še prenove ulic in trgov v mestnem jedru in ko bo prenovljen še, kranjska sramota v tem trenutku, hotel Jelen, ki bo postal stanovanjska soseska, bo mestno jedro na nek na?in zaokroženo in zanimivo na svoj, druga?en na?in.
Mehki del, ki sem ga prej imenoval. V zadnjem ?asu, moram re?i, predvsem v mesecu aprilu in marcu je Mestna ob?ina Kranj organizirala tedenske sestanke z zainteresiranimi trgovci, da bi s sodelovanjem našli tudi bolj kratkoro?ne rešitve za njihovo poslovanje. Težave so imeli zdaj priložnost izraziti vsi poslovni subjekti, predlagali pa so lahko tudi kar nekaj inovativnih in dobrih, kompleksnih rešitev, npr. program za prazne lokale ipd. Vsi, ki so bili vklju?eni v tem pogovore, so zelo aktivno sodelovali in rezultat je ta seznam ukrepov za oživljanje mestnega jedra, kjer smo vsi napravili pomembne korake. Tako tisti, ki v mestnem jedru delajo, kot tudi mestna ob?ina. Naj povem tudi to, da smo naredili korak naprej tudi kar se ti?e prometa. Uredili smo parkirne površine, tako za stanovalce mestnega jedra kot tudi za obiskovalce. Po novem lahko dve uri zastonj parkira vsak obiskovalec, ki pride v mestno jedro. Mislim, da bo to pomagalo, medtem ko so lastniki lokalov v mestnem jedru podaljšali svoje delovanje v ve?erno uro, kar bo zagotovo zanimivo za vse obiskovalce. Izhajali smo iz naslednjih stvari: boljša dostopnost, nadgradnja uli?nega programa, urejanje prostora, ekonomski ukrepi, kot so uvedbe žetonov, kuponov za nakupe v mestnem jedru, trženje obmo?ja starega mestnega jedra kot mesta nakupov (v to gre izdelava logotipa, celotne podobe »Nakupujmo v mestu«, na?rt trženja) in konec koncev oglaševanje (promocijske tiskovine, brošure, plakati in vse ostalo, kar spada zraven – tudi oglasi na avtobusih, ki bodo vabili in ponujali mestno jedro kot nek pomemben objekt).
Še formalna plat ukrepov. Vsi jo poznate, veste, kaj je potrebno narediti, da do tega prideš in jaz verjamem, da, ?e sem prej govoril o stari, histeri?ni gospe, bo ta stara, histeri?na gospa enkrat tudi ozdravljena in da bo verjetno tista glavna blodna, kot je bilo re?eno v nekaterih papirjih sedanje oblasti, res samo ta, da smo se pripravljeni pogovarjati, v mestno jedro vlagati veliko ve? denarja, kot ga je bilo kdaj koli do zdaj in s tem na nek na?in verjeti v neko boljšo bodo?nost, ki pa je v tem trenutku seveda še ni mo? dose?i. Verjamemo, da so ti ukrepi na dolgi rok, nikakor ne ?ez no? in ?e se bomo tega vsi zavedali, bomo neko? dosegli takšen Kranj, kot smo si ga zadali v naši strategiji.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. Malo preganjamo govorce. Se opravi?ujem. Gospodu Pernetu najlepša hvala. Vabim Trži?, gospoda Sajovica, župana Ob?ine Trži?.

MAG. BORUT SAJOVIC: Vsem skupaj prijazen pozdrav. Tistim, ki še vztrajate in ki še niste zaspali. Pozdravljam prireditev, Državni svet s tem dokazuje, da je seveda v tej državi še kako potreben in pa zaželen, druga?e od tistih, ki sedimo zgoraj in cel dan preve?krat izgubljamo v prepirih.
Kaj re?i? Trži? je tisto mesto, ki ga vidite na tem prospektu. Namre? naša ulica, polna ob Šuštarski nedelji je tista slika, ki je na tem vabilu. Moram re?i, da smo v Trži?u na tem podro?ju dosegli nek premik, na eni strani v gradbeni zgodbi, na drugi strani pa, kar se mi zdi še pomembnejše, premik v obnašanju, v glavah in pa v razmisleku ljudi. To seveda ni zasluga župana, ampak vseh skupaj – tako gorenjske razvojne agencije, tistih, ki so nam pomagali pridobiti evropska sredstva in pa tudi mojih sedanjih in bivših sodelavcev, ki so prisotni v tej dvorani in se jih zahvaljujem. Kar nekaj je tudi tistih, ki z našim mestom živijo in so danes tudi tukaj prisotni.
Prva zadeva, ki smo se je lotili, je prenova 6 ulic za Mošenikom. Pred volitvami smo to mesto kot politi?no provokacijo imenovali tržiški Darfur, saj mu je bilo res zelo podobno. Tam smo imeli stare, propadajo?e stavbe in na desetine ton smeti, neurejeno parkiranje, makadam 50 - 100 m od županove pisarne, divje odlaganje odpadkov, prometno nedostopnost itn. Po zaslugi razpisa regij smo tam dobili projekt, katerega rezultat je šest obnovljenih ulic (imena niso pomembna), skupno pa to pomeni malo manj kot kilometer vodovoda in kanalizacije, 40 parkirnih mest, kar je izredno pomembno, 10.000 m2 na nanovo asfaltiranih površin. Za to, da smo ta projekt izvedli, smo na trasi bodo?e obvoznice zgradili tudi interventno cesto, ki še danes odli?no deluje in predstavlja osnovo za bodo?o obvoznico, hkrati pa pomeni dobrodošlo in pa zaželeno interventno cesto, brez katere investicij, ki jih danes izvajamo v naslednji fazi, to je Glavna ulica, Trg svobode in Blejska, ne bi bilo možno izvesti. Gledamo pa še na naselje Zavirje, katerega obnove se lotimo v jeseni letošnjega leta in jo nadaljujemo v leto 2011.
Zakaj sem rekel, da so bistveni ljudje? Prav je, da sem vsebinsko najprej za?el z obnovo. Potem se spremeni na?in življenja. Tudi Trži? je bil podobno mesto tistemu, o katerem je prej govoril kolega Damjan Perne. Moram re?i, da v Trži?u, kljub temu da sem lahko župan, državljanstva ne bom dobil naslednjih 50 let – prišel sem namre? pred 30 leti od drugje. Ne razumem, da so ljudje lepe, meš?anske hiše z dušo, s polkni, s portali zamenjali za stanovanja v Bistrici in v ve?ini primerov prostovoljno zapustili doma?ije in rodno ognjiš?e ter se dobesedno preselili v stavbe, ki so bile mogo?e moderne, zagotovo pa nimajo duše. Trži? kot mesto, kraljestvo lesa, kamna, vode, zanimivih ljudi ima seveda zgodovinski pomen. Bil je eden od pomembnejših centrov na poti od Ljubljane proti Münchnu in pa Salzburgu. Danes je to mesto, kjer se je železnica kon?ala, ampak smo na dobri poti. Predvsem zaradi ljudi. Tam, kjer se je prej parkiralo križ kraž, kjer so se odpadki odlagali na sosedovo dvoriš?e, je danes, ko je to urejeno, na?in življenja ?isto druga?en. Kljub temu, da še nimamo dovolj košev in urbane opreme, odpadkov nih?e ve? ne odmetava. Ljudje parkirajo v redu, kadar ni v redu, kli?ejo na pomo? redarstvo. Alergi?ni so, ?e tam nekdo parkira avtodom, ki tam seveda nima kaj po?eti. Ljudje si želijo veliko frekvenco in pa tisto, kar je še bolj zanimivo: tam smo obnovili tudi prostore Rde?ega križa, ljudje pa so sami za?eli obnavljati stanovanja. Nekaj hiš, ki so bile prazne, je dobilo lastnike in nekatere od njih tudi že nova stanovanja. Ljudje so za?eli popravljati fasade, strehe, ker jim je bilo enostavno nerodno. Zdaj obnavljamo Glavno ulico in potem tako naprej. S tem bodo pa v bodo?nosti dani pogoji za razvoj turizma. Vendar jaz bi pred turizem dal še eno zadevo: najprej morajo biti z mestom, v katerem živijo, s stanovanji zadovoljni tisti, ki so tam doma. Mesto je treba najprej narediti privla?no, atraktivno za doma?ine, predvsem za mlade družine, potem bo pa samo po sebi brez vseh ukrepov postalo zanimivo tudi za turiste.
Moram re?i, kar mogo?e ne velja vsesplošno za Slovenijo, da dobro sodelujemo tudi s spomeniškim varstvom. Naša edina pripomba je, da postopki trajajo predolgo, druga?e pa imajo probleme z odprtjem lokalov, postavitvijo stolov, miz na ulice. In jaz mislim, da je to prava pot. Govoriti tudi o sodelovanju z ljudmi, ki so bili priseljeni v mesto in ne znajo niti našega jezika, to je kdaj misija nemogo?e, ampak njihovi otroci bodo pa že druga zgodba. To so naše izkušnje, druga?e pa dušo in ?ar mestu seveda dajejo tudi prireditve. Tamle zadaj je Šuštarska nedelja, ki jo kdaj obiš?e od 30.000 do 50.000 ljudi. Ampak to je enkrat na leto, takrat, ko je lepo vreme. To je pa ob?inski atrij. V tem atriju se veliko dogaja, zadnja leta tam organiziramo silvestrovanje, ne boste verjeli, kar 31. decembra, tam se dogajajo boži?no-novoletni sejmi, svetovni festival bržol, poletne prireditve in še kaj. Poleg tega ste zadaj videli Kulturni center Trži?, obnovljena dvorana z 240 sedeži, veliko prireditev v mestu, v neposredni bližini je tudi osnovna šola.
Mislim, da je nekaj življenja, želimo si ga zagotovo še ve?, vendar potrebni so ne tako dolgi, ampak predvsem vztrajni koraki in pa kar nekaj sredstev. Ko nekaj zaklju?imo in smo na koncu, se nam pokaže še ve? dela. Ta trenutek se nam zdi bazi?no to, da imajo ljudje vodo v pipah, zdravo neopore?no, normalno, da imajo kanalizacijske priklju?ke, plin, javno razsvetljavo, telekomunikacijske in elektro storitve. Tam se za?ne, potem pa naprej.
To je tisto, kar sem vam želel povedati na kratko. S ?asovnico mislim, da smo v okviru plana, tako da ne bo treba vsem skupaj preno?evati v Ljubljani. Hvala lepa za pozornost, ?e bo pa kdaj v diskusiji ali pa tako priložnost, smo tudi pripravljeni odgovarjati na vaša vprašanja, oddali smo tudi pismeni tekst, ?e bo zbornik, ga boste lahko prebrali. Druga?e pa seveda povabljeni v Trži?. Želimo si vas kot sodelavce, tiste, ki iš?ete rešitve za svoje kraje in pa seveda tudi kot goste. Trži? in njegova okolica sta zanimiva vseh 365 dni v letu. Hvala lepa. Sre?no.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa gospodu Sajovicu. Janko Sebastijan Stušek, župan Ob?ine Radovljica bo predstavil svoj primer.

JANKO SEBASTIJAN STUŠEK: Lep pozdrav, lep dober dan. Hvala lepa za potrpljenje. Tudi sam se pridružujem vsem ?estitkam ob tem, bi rekel, nenavadnem posvetu, torej posvetu, ki daje priliko in možnost predstavitve in ki lahko da tudi vzgon vsem, ki se s tem tako ali druga?e ukvarjamo ali si želimo uspeha za svojo ob?ino.
Ob?ina in mesto Radovljica, tukaj vidite, rekel bom tako, kot moj prijatelj Miran, je v osr?ju Gorenjske, ni ?isto v centru, ampak do Rate? je približno enako kot do Ljubljane, odnosno vemo, da je Gorenjska bila v?asih od Šentvida oz. celo od Šiške pa do Bele Pe?i, zdaj pa je samo še do Rate?. To se je sedaj že vse preraslo. Zdaj je od Jezerskega, v?asih ni bilo ?isto od Jezerskega, pa do Žirov. Mi smo s to dolino nekje v sredini. Re?emo ji tudi Dežela. Tu vidite izkaznico, kaj imamo. Ob?ina Radovljica ima 18.700 prebivalcev, obsega obmo?je 119 m2, 12 krajevnih skupnosti, 52 naselij. Najbolj zanimivo je to, da je bil referendum o delitvi nekdanje skupne ob?ine Bohinj in Bled negativen. Ljudje so povedali, da ne želijo narazen. Ampak država nas je potem razdelila. Danes so to 4 ob?ine, zraven je še Gorje. Radovljica je v obmo?ju, kjer imamo turisti?ni potencial predvsem v povezavi z znanimi turisti?nimi destinacijami (Bledom, Bohinjem, Kranjsko Goro), imamo tudi ogromno tranzitnega potenciala - po bivši regionalni cesti, zdajšnji avtocesti gre letno okrog 8 mio vozil. In to ne kamionov tako kot na Štajerskem, ve?ina je osebnih vozil. To bi želeli izkoristiti, zato si tudi prizadevamo za to. Turizem je pravzaprav alienirana, prazna beseda. Turizem je tako kot sadje – ne moreš ugrizniti. Turizem je pa lahko, ?e imaš krožnik, posteljo, stol in seveda, ?e imaš ljudi, da vse to postrežejo. To je tisti cilj, ki ga želimo dose?i. Globoko se strinjam z mnenjem g. Sajovica, ki pravi, da, ?e ljudje v svojem kraju niso zadovoljni, ?e niso ponosni na tisto, kar ustvarijo, potem tudi turistov ne bo. V tak kraj ne hodijo. To je negativna energija. Mora biti plus. Za to si prizadevamo in za to prebivalci tudi delamo. Glede zaposlitve smo nekaj nad povpre?jem, torej še vedno držimo nek nivo, ker imamo tudi tak potencial, da se lahko koristi. Tudi izobrazbeni del je, kot vidimo, 2,4 % višji, ?e gledamo visoko izobrazbo, od slovenskega povpre?ja, kar tudi želimo izkoristiti. Vidimo, 1.000 ve?inoma malih in srednjih podjetij, med ve?jimi so Žito, Elan, Gorenjka, Seaway, Iskra Mehanizmi Lipnica. To so sicer neko? bili paradni konji, danes pa niso ve? v takem obsegu. Tudi veriga, ki je nekdaj zaposlovala 1.560 delavcev, je danes 50, 60 firm, podjetnikov, kar pomeni, da se je vseeno pojavil nek Feniks in nastal, sicer na druga?en na?in. Po številu no?itev smo na 4. mestu na Gorenjskem in 17. mestu v Sloveniji. V 1. ?etrtini letošnjega leta nam no?itve rastejo. Zanimivo pa je, da padajo v Šobcu, tudi v letnem povpre?ju. To pomeni, da je »cost-benefit« vendarle od vložka in izplena. Tam se bo moralo tudi kaj zgoditi, da bo prostor, ki je lep, uporaben… 5 mesecev na leto ni ve? zadosti za to, da bi bil izkoriš?en, tako kot je v tem hipu. Tega vala ni ve? in treba se je boriti za vsakega turista. To je osrednji del.
Zgodovina Radovljice. Nasprotno od tega, kar je rekel kranjski župan, imamo mi sre?o. Radovljica je obstala taka zaradi recesije v 18. stol. ?e bi bilo druga?e, bi bilo danes že vse prezidano. Takrat je obstalo, tudi cesarska pot se je odmaknila, ni šla ve? skozi Radovljico in zato se je ohranila. Ima 2 dela, tistega, bi rekel, srednjeveška oz. iz poznega srednjega veka in zgodnje renesanse in pa pozidavo v za?etku 18. stol., drugi del je secesijski, konec 19. stol., za?etek 20. stol., kar se tudi izrazito vidi po hišah. ?e poznate, tam je sodnija, zgradba ob?ine, ?ebelica (prva hranilnica iz leta 1906), zapori, banka. Vse to je bilo potem narejeno. Ker je bila Radovljica središ?e regije, od Bele Pe?i, tam je pa? bil del takratnega središ?a. To je ta osrednji del, torej Linhartov trg, ki smo ga obnavljali, kot boste videli, 40 let, staro mestno jedro Radovljice, primer dobre prakse ve? kot 10-letnega, zdaj intenzivnejše in prej konstantno. Na nek na?in smo to želeli uveljaviti, tudi skozi evropske projekte, s pomo?jo države in s konstantnim delom ter skupno voljo, smo uspeli, kot smo. Seveda se nam to pozna. To se nam pozna, ker k nam prihajajo turisti na enodnevne izlete z Bleda ali iz Kranjske Gore ali iz Bohinja in naredijo turo – nekaj pustijo, nekateri celo preno?ijo, ker imamo nove kapacitete. Imamo pa tudi že svoje turiste, nismo ve? samo pomožna destinacija. Tudi sicer lahko re?em, da ima turisti?ni potencial Radovljice kar nekaj takih to?k, ki še niso povsem izkoriš?ene. Potrebna so vlaganja in tudi tu se strinjam – brez tujih vlaganj ne bo tujih gostov. Tu je enako kot pri vsaki drugi stvari. Ker sicer nimaš tuje reklame, nimaš povezav, ne poznajo, imajo strah itd. Imamo npr. Begunje kot eno od poddestinacij, potem so tudi Brezje, ki so narodno svetiš?e, v naši ob?ini pa Kropa s kovaško tradicijo, Lesce kot stacionarni in rekreativni turizem sem že omenjal, lahko kot privesek Bledu ali pa samostojno – tudi ta možnost obstoji.
Prenova starega mestnega jedra je trajala 4 desetletja, kot vidimo tule kratko zgodovino, 1976 je bila odkupljena Siv?eva hiša, danes ena najbolj znanih, potem je bil sprejet odlok o zaš?iti, ob?ina sprejme ureditev, na?rt starega mestnega jedra Radovljice. To so bile pravzaprav pisne podlage, da se je sploh lahko za?elo, 1994 je bila zaklju?ena obnova pritli?ja v graš?ini, potem je sledila obnova župniš?a, atrija, kapele, galerije, kaš?e. Da ne bi bral – tu si lahko preberete. ?ebelarski muzej itd. Želim, samo povedati, kako postopno in korak za korakom je bila ta gradnja nujna in potrebna. Ni bila odvisna od enega župana, ni bila odvisna od ene generacije, ampak vsaka sproti je imela isti cilj. Vidimo, potem kasneje smo prišli vse do tega, da smo 2003 obnovili novo razsvetljavo mestnega jedra, vse nanovo pretlakovali, tudi z infrastrukturo in najpomembnejši korak pri tem je bil, da smo jedro zaprli za promet. Prej je bil še promet skozi staro mestno jedro in prav podvig je bil, kako to zapreti. Ljudje so proti, predstavljajo si, da se morajo pripeljati v hišo, predstavljajo si, da se morajo pripeljati za šank. Potem je pa kar naenkrat nekaj na novo. Z njimi smo imeli vrsto sestankov in dopovedovanj, novih, nadomestnih parkiriš?, narediti je bilo treba novo zgradbo itd., da smo uspeli. Nekaj imamo še v na?rtu. Želimo urediti parkiriš?a takoj pod obzidjem. Imamo še borbe s krajevno skupnostjo, ampak upam, da bomo uspeli. Tu je še lastnik Lectarja, gospod Andrejaš, s katerim smo se dogovorili, pridobili smo celo zemljiš?e. Dobro se zavedamo, da je promet pomemben, ?e ho?eš, da pridejo ljudje, ?e želiš dose?i, da pridejo ljudje. Vendar ga je treba urediti tako, da ni vsiljiv. To pomeni, da ?e ga pripeljemo pod obzidje in od tam pridejo stopnice naravnost v mestno jedro, s tem ne obremenjuje mestnega jedra s prometom. Tisto lahko zapremo z zelenim, zaš?ito in tako imamo neke nove možnosti in kapacitete. Tudi nadalje so vse obnove šle… Pravzaprav smo obnovili vse hiše, razen dveh ali treh, kjer gre za problem lastništva, dedovanja. Tudi Linhartova rojstna hiša še ni ob?inska, ker je v privatnih rokah, ampak potekajo pogovori, odvisno je še od cene.
Pot, ki smo jo ubrali, je pokazala rezultate. Pot, ki jo peljemo in na kateri se zavedamo, da so potrebni neki pogumni koraki, verjetno bomo tudi neko? s steklom prekrili ves trg, ob ?emer se nekateri kar križajo, kaj to pomeni, ampak s tem bi se bistveno pove?ale možnosti prireditev. Obnoviti moramo grad Kamen, da bo v druga?ni funkciji. Imamo sedem gradov in graš?in (tri so za turisti?ne namene, štiri so še prakti?no neizkoriš?ene). Treba se bo bolj povezati z Bledom, s sosedi in z vsemi drugimi, izkoristiti vse te potenciale. Nih?e ne bo ni? naredil sam, ampak samo v povezavi z okolico, v povezavi z ljudmi, tudi v povezavi s takim predavanjem oz. posvetom, kot je danes. Vsaka stvar, da nekaj novega in neko novo voljo. Toliko.
Kaj pa izzivi? Kot vidimo, bi predvsem radi pove?ali trženje, zato je prišlo tudi do nove organizacije LTO, do novega pristopa. Lo?ili smo kulturo in turizem. Na tem trgu imamo veliko prireditev, v Radovljici, na Linhartovem trgu… Da ne pozabim, vas zdaj vabim, da se udeležite našega, radovljiškega festivala stare glasbe v mesecu avgustu. Mislim, da je pot, ki jo ubiramo, tista prava, ker imamo predvsem stik z ljudmi, imamo stik s prebivalci, tudi z neposredno žive?imi na trgu in mislim, da kakšnih ve?jih konfliktov ni. Želimo si samo, da so pogoji, ki so vedno znova težki, vendarle takšni, da lahko vplivamo nanje in da lahko privabimo ljudi, ne da se sam kakšna stvar podere. Ob tem izzivu in ob teh uspehih upam, da bo tudi Venerina pot imela pot, tako kot jo je imela doslej.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa županu Stušku. Gospod Draksler, župan ob?ine Škofja Loka se je opravi?il, ker je ostal na Irskem, žal, zaradi dima. Gospod Popovi?, župan Mestne ob?ine Koper pa ima ta teden svoj ob?inski praznik in se je tudi opravi?il, tako da bi k besedi povabila še dva župana, in sicer Ob?ino Piran in potem za zaklju?ek primer Novega mesta.
Gospod Gantar? Ne?

LJUBO BERTOK: Jaz sem Ljubo Bertok. Nisem župan.

ALENKA JAKOMIN: Nadomestni župan?

LJUBO BERTOK: Ne. Sem koordinator aktivnosti na podro?ju prometa in bi samo na kratko povedal nekaj o aktivnostih, ki jih je Ob?ina Piran izvedla v zadnjih treh letih in ki bistveno vplivajo na sam na?in življenja in dela v starem mestnem jedru Pirana.
?isto ni? novega ne bom povedal, ?e povem, da so prometni problemi stalnica v vseh mestnih središ?ih in toliko bolj v starih mestnih jedrih. Naraš?ajo?i promet to stanje iz leta v leto poslabšuje. Pri tem mesto Piran prav gotovo ni nobena izjema. S prometno ureditvijo se v Piranu nekako ukvarjamo ali pa jo rešujemo že mnogo, mnogo let. Skratka ureditev prometa se dolo?a z ob?inskim odlokom tako kot v vseh drugih ob?inah, vendar vedno predstavlja neko kompromisno rešitev, s katero praviloma nikoli niso vsi zadovoljni. Z namenom, da bi se opredelila neka jasna zasnova nadaljnjega razvoja mirujo?ega prometa in prometa kot celote v ob?ini, je pa? ob?ina izpeljala postopek javne obravnave strateških podlag za ureditev prometa in na tej podlagi je tudi sprejela strategijo mirujo?ega prometa in javnega prometa v ob?ini Piran. Na osnovi javne obravnave, javnih razprav so bile nekako izpostavljene številne tematike ali pa problematike, naj jih poudarim samo nekaj: lokacija garažnih hiš, ki so predvidene ter njihova povezanost z mestnim jedrom Pirana, torej problem oddaljenosti, nadalje problem mobilnosti ljudi in problem dostave blaga in iz tega izhajajo?a ureditev javnega potniškega prevoza. Naj omenim, da je bila v približno istem obdobju sprejeta tudi nova strategija turizma v ob?ini Piran, v kateri je bila prav tako izpostavljena problematika prometa s poudarkom na mirujo?em prometu v mestu Piran in tudi širše v ob?ini kot ena izmed klju?nih slabosti za nadaljnji razvoj turizma in ob?ine kot celote. Torej glavna izhodiš?a, ki jih opredeljuje strategija, so predvsem dejstva, da v ob?ini Piran kot izrazito turisti?ni ob?ini primanjkuje zmogljivosti za mirujo?i promet, ki ne more biti umeš?en na prostorsko atraktivnih obmo?jih. To pomeni, da naj bi bila obala, obalno obmo?je namenjeno bolj turisti?ni in drugi dejavnosti. Nadalje je problem dejstvo, da mesto Piran s svojo specifi?no lego in pozidavo ne more omogo?ati sodobnega odvijanja motornega prometa, skratka ne more si dovoliti tega, kar je bilo prej že omenjeno, da se z avtom pride v vsako sobo ali lokal. Potrebno je tudi dolo?iti vlogo novih površin za mirujo?i promet glede na njihovo lokacijo in zmogljivost ter glede na novo, vsakodnevno logistiko stanovalcev, obiskovalcev in na dostavo. Bodo?e prometne ureditve morajo v ?im ve?ji meri zadostiti potrebam razli?nih uporabnikov. Pri tem je treba seveda dati posebno prednost stanovalcem, ki tam dnevno živijo, imajo najve? življenjskih problemov.
V tem dokumentu so opredeljeni trije strateški cilji. Prvi je razbremeniti celotni obalni pas in urbana središ?a v ob?ini od avtomobilskega prometa, skratka zagotoviti izboljšanje varnosti in pa bivalne pogoje. Nadalje se mestno jedro opredeli kot obmo?je omejenega prometa in obmo?je za pešce. To pomeni, da je potrebno postopoma omejiti vstope v mestno jedro z osebnimi vozili in seveda izboljšati javni potniški promet ter vzpodbujati druge, alternativne oblike prevozov, recimo kolesarske, pešpoti ipd. No, klju?no pri vsem tem je to, da je ob?ina v zadnjih 3 letih speljala kar nekaj, bom rekel, takih aktivnosti, ki so nekako že vplivale na to, da se je strategija mirujo?ega prometa za?ela udejanjati.
Poleg sprejetja obeh, že navedenih strategij je ob?ina s podelitvijo stavbne pravice omogo?ila izgradnjo nove garažne hiše pred Piranom z 850 dodatnimi parkirnimi mesti. To dejansko za predstavlja za 110 % ve? kapacitet, kot jih je ob?ina imela do zdaj in izhajajo? iz te pomembne pridobitve je ob?ina lahko oblikovala tudi prometno ureditev, kjer je dolo?ila namenskost parkiranja, nov tarifni sistem, skratka opredelila je pa? novo prometno ureditev in, poudarjam, vse z obstoje?im prometnim odlokom. Da bi pa ob?ina zagotovila tudi ve?jo mobilnost ljudi na obmo?ju ob?ine, smo v za?etku leta 2009 obnovili oz. podelili novo koncesijo za izvajanje javnih prevozov. Njena bistvena novost je bila ta, da je bila cena ugodna za ob?ane. Znašala je dobre 4 evre mese?no, uvedli smo pa tudi ugodno ceno za obiskovalce, konkretno 20 voženj za 6 evrov. Ugotovili smo, da se je v prvem letu izvajanja te koncesije promet pove?al za dobrih 70 %. Poudariti moram tudi to, da smo nadaljevali tudi s tradicijo, ki je bila uvedena pred dobrimi 15 leti, in sicer brezpla?ni prevoz na obmo?ju od parkiriš?a pred Piranom do mestnega jedra. Vozi na 15 min in mislim, da so ljudje to pozitivno sprejeli.
Na koncu naj povem še eno tako malo ?rno pikico, in sicer to, da je dejansko sicer ob?ina sprva nameravala sprejeti nov prometni odlok, vendar je ta prometni odlok žal padel na referendumu predvsem zaradi dejstva, da se je tega referenduma udeležilo 16% ljudi, kar je bistveno vplivalo na rezultat. Vendar, kot sem povedal v uvodu, so bile vse te spremembe narejene na osnovi obstoje?ega prometnega odloka. Navsezadnje naj povem še to, da je bil v letu 2008 sprejet tudi ukrep, ki bistveno vpliva na samo revitalizacijo mesta Piran, torej prenova Tartinijevega trga. Prej je tam parkiralo 60 vozil, sedaj tega ni ve? in tako, kot je že prej omenil prof. Gabrijel?i?, je Tartinijev trg dnevna soba. Ne znamo si predstavljati, da bi se ljudje zdaj odlo?ili, da bi vozila vrnila nazaj. Prakti?no je to nedopustno in mislim, da si na to nih?e ve? ne upa pomisliti.
Predvidene aktivnosti. Ob?ina namerava v bodo?e vpeljati še sistem izposoje javnih koles in kolesarnic. To je predvideno za naslednje leto. Nameravamo bolj srednjero?no zagotoviti logisti?ni center pred Piranom in pa seveda nadaljnjo izgradnjo garažnih hiš. Tukaj naj povem samo, da ima ob?ina sprejet odlok, v katerem je opredeljena gradnja zasebnih garažnih hiš brez pla?ila komunalnega prispevka z namenom spodbujanja gradnje teh dodatnih parkirnih mest.
Za zaklju?ek mogo?e samo še to. Jaz sem se osredoto?il na prometno ureditev, seveda pa je ob?ina Piran prenavljala tudi številne objekte. Lastniki nepremi?nin so prenavljali kar dosti objektov in mislim, da je to vidno tistim, ki pridejo na obisk. To je to. Tako, kot smo predstavniki vseh ob?in vabili na obisk, seveda tudi jaz vabim, da nas obiš?ite. Se vidimo tam dol.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa za kratko, jedrnato in bogato predstavitev, v kateri smo spoznali, kako mesto in turizem pravzaprav živita skupaj, kljub temu da besede niso govorile, slika pa so podpirale to.
Prišepnili so mi, da bo Ob?ino Škofja Loka, natan?neje pasijon predstavila Romana Bohinc, vodja projekta. Se opravi?ujem – prej so me zavedli z dimom. Vabim k besedi, zaklju?ujemo pa potem s primerom Novega mesta.

ROMANA BOHINC: Dober dan tudi v mojem imenu. Prihajam iz Škofje Loke in nadomeš?am župana Igorja Drakslerja, ki je obstal nekje v Evropi. Predstavila bom Škofjeloški pasijon kot primer dobre prakse ohranjanja kulturne dediš?ine v mestu.
Škofjeloški pasijon je bil nazadnje uprizorjen lansko leto, torej v pomladnem ?asu leta 2009. Pasijon je živa dediš?ina mesta Škofje Loke in se vedno, kadar se uprizarja, uprizarja na izvoren na?in, ?as in pa v izvornem kraju. V izvornem ?asu, torej v postno-velikono?nem ?asu, ker je bil napisan kot procesija za velik petek v ?asu baroka, na izviren na?in – to je procesijska predstava, ki se v celoti odvija zunaj, v samem mestnem jedru in v kateri sodeluje prek 800 nastopajo?ih, od tega je 80 igralcev na konjih. Pri tem je pomembno morda predvsem to, da se to dogaja na izvirnem kraju – v samem mestnem jedru Škofje Loke, ki tako v ?asu predstav postane eno samo zunanje gledališ?e, saj se v ?asu predstav v mestnem jedru, na Spodnjem in Zgornjem trgu postavijo 4 prizoriš?a, na katerih se potem odvija 20 prizorov zgodbe eden za drugim.
Glede na veliko število nastopajo?ih v sami predstavi ne smemo pozabiti, da je ?lovek tisti, ki je edini nosilec kulturne dediš?ine. Škofjeloški pasijon je bil v letu 2008 kot prvi vpisan v novoustanovljeni Register žive kulturne dediš?ine Republike Slovenije, ki je namenjen ohranjanju nesnovnih dobrin in pa izobraževanju ter poudarjanju pomena žive dediš?ine za narodni obstoj. Nosilci žive dediš?ine so seveda v prvi vrsti ljudje, skupine in pa posamezniki, ki to znanje in dobrine na tradicionalen na?in in pa z umetniškim pristopom sodobnega na?ina življenja prenašajo iz roda v rod. Razlog za vpis je seveda ta, da Škofjeloški pasijon ostaja živa zgodba predvsem zaradi ljudi. Napisan je bil v ?asu baroka (1721), potem se je uprizarjal nekako do sodobnega ?asa. Sledila je daljša prekinitev in prva sodobna postavitev je bila leta 1999, sledili sta še dve (2000 in 2009), naslednji dve pa sta predvideni za leto 2015 in 2021.
Razlogi oz. kulturnozgodovinsko ozadje. Kulturnozgodovinska vrednost Škofjeloškega pasijona je v tem, da velja za prvi, za najstarejši ohranjeni dramski tekst, napisan v slovenskem jeziku. V evropskem prostoru pa je pomemben zato, ker je njegova režijska knjiga najstarejša ohranjena režijska knjiga v Evropi za katerokoli dramsko delo. Obseg in velikost predstave sta tisti dve komponenti, ki predstavi dajeta še posebno vrednost, in pa ljudsko ljubiteljsko gledališ?e. Vse to so razlogi, da se pasijon na nek na?in mora ohranjati in živeti v mestu, da se more in sme uprizarjati v mestu, kot je Škofja Loka. Za samo mesto Škofja Loka pa to pomeni ohranjanje dediš?ine in pa priložnost za velik kulturno-turisti?ni dogodek ter za samo promocijo mesta, ne smemo pa pozabiti na velik sociološki u?inek. Kot smo danes že ve?krat slišali, so mesto ljudje in za tako velik projekt, kot je bil Škofjeloški pasijon v zadnjih uprizoritvah, pri katerem se združi preko 1.000 ljudi, je pomembna dodana vrednost, ki se ob tem ustvari, saj so ljudje, ki so sposobni sodelovati kot prostovoljci, ljubiteljsko, na tak na?in sposobni najbrž ustvariti tudi druge dodane vrednosti v tem okolju in mestu.
Cilji projekta so bili: zagotoviti razli?ne vire za izvedbo projekta, delovanje v dobro družbe, zadovoljstvo obiskovalcev in pa ?im ve?ji obisk mesta in predstav ter seveda tudi zadovoljstvo obiskujo?ih, ker je to edini garant, da bo Škofjeloški pasijon še kdaj uprizorjen.
Kakšen je doprinos projekta v okolju? Finan?ni u?inek je iz ?iste finan?ne slike gledano lahko majhen, po drugi strani pa, kot je bilo že prej ve?krat povedano, se vsak evro, vložen v turizem obrne ve?krat in povrne na druge na?ine v tem okolju. Pomembna je promocija mesta in pa države ter velik prispevek k pripadnosti sodelujo?ih in pa njihovo povezovanje, nadgradnja delovanja na izkušnjah preteklosti ter graditev in krepitev blagovne znamke Škofjeloškega pasijona, ki ima ne samo nacionalno, ampak tudi težo v evropskem prostoru, ker je ena najve?jih pasijonskih predstav v celotni Evropi.
Bistvene sestavine so, poleg tega, da je tako širna množica ljudi, kot jo vidimo tukaj na fotografiji, podarila svoj ?as in zaupanje in k projektu pristopila prostovoljno, torej nepla?ano, ne smemo pozabiti, da nam je podarjeno tudi samo mesto, ki služi tudi kot enkratna kulisa sami predstavi in ki ponuja velike možnosti tudi v medpasijonskem ?asu, torej v ?asu do naslednje uprizoritve, ?e jih bomo znali izkoristiti in jih primerno predstaviti obiskovalcem, ki bodo obiskali mesto Škofja Loka.
Povabljeni v Škofjo Loko 2015.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa, gospa Bohinc. Hitro, jedrnato in slikovito. K predstavitvi vabim še Novo mesto, in sicer g. Izidorja Jeralo, ki bo danes namesto župana.

IZIDOR JERALA: Moje ime je Izidor Jerala. Prihajam iz oddelka, ki je zadolžen za razvoj mesta na Mestni ob?ini Novo mesto. Župan mi je posebej naro?il, da vam prenesem njegove pozdrave in opravi?im njegovo zadržanost. Ni na Irskem, ampak ima druge obveznosti, ki so tudi pomembne.
Opravi?ujem se, ker nimam slikovnega gradiva. Prejel sem navodila, da pripravim prispevek v Wordu 2003 in ker nimam s seboj prenosnega ra?unalnika, bo lo?ljivost preslaba in zadeve ne bomo pokazali.
Bi pa želel povedati naslednje. Ne vem, ?e je primer dobre prakse, jaz bi prej želel povedati, kaj se dogaja, kaj so aktualne informacije iz Novega mesta na temo razvoja mesta. Glede na vse predstavitve, ki so se danes zgodile, vidim, da smo mogo?e na tisti, malo lažji strani poti, ker smo imeli zgodovinske okoliš?ine malo druga?ne, ampak središ?e Novega mesta, ?e govorimo o tistem delu, ki je mogo?e zanimiv za ta avditorij, še vedno relativno dobro preživi v podobi ljudi. Ljudje so radi tam, cene nepremi?nin ne padajo in naraš?ajo in zelo veliko je zasebnih lastnikov, ki so svojo nepremi?nino sposobni tudi prenoviti. Zato Novo mesto v tem smislu najbrž mo?no napreduje in mogo?e odstopa od drugih takih mest, ki so imela malo ve?je težave. Mogo?e je pomemben indikator tega to, da je Novo mesto ta trenutek mogo?e v proizvodnem smislu res najboljše slovensko mesto. Morate vedeti, da 35 000 Novomeš?anov proizvede toliko, kot Mestna ob?ina Celje in Mestna ob?ina Kranj skupaj, v seštevku, da je najve?ji slovenski izvoznik itn. To se mora nekje poznati in dediš?ino je lažje ?isto gradbeno, tehni?no in finan?no prenavljati. Da je pa mesto zanimivo tudi za zasebne investicije pa recimo kaže, to pa dejansko je primer dobre prakse in krasno bi bilo, ?e bi bili povabljeni tudi avtorji oz. prijavitelji, novomeška založba Goga. Skupaj z deležem nepovratnih sredstev je investirala v mladinski hotel Situla v centru mesta, obnovila staro stavbo, Situla pa je kot hostel v nasprotju z ljubljansko Celico popolnoma posve?ena situli kot arheološki identifikaciji Novega mesta in njegove okolice. Tako da to je kraj, ki bi si ga kazalo pogledati. In ne samo to – imamo tudi drug tak projekt, ki se je izvedel, prakti?no zasebno galerijo. V Novem mestu torej ni investitor v prenovo mesta izklju?no samo ob?ina.
Od ob?inskih projektov, ki so mogo?e taki, da so pomembni na simbolni ravni: župan se je pred nedavnim preselil iz obrobja mestnega središ?a v rotovž - stavba je seveda simbolno mo?na, prostori simpati?no urejeni in tam ima prostor tudi ob?inski svet. Mislim, da je to v simbolnem smislu najve?, kar lahko ob?inska uprava, župan in ob?inski svet storijo, dajo neko dejansko zavezo, da se bo poskrbelo za to, da samo središ?e mesta ne bo opustelo in da ne bo devastirano.
Je pa tako. V decembru 2009 smo bili, mislim da, prva ob?ina v Sloveniji, ki je prišla do faze, v kateri je ob?inski svet sprejel neko bolj dolgoro?no odlo?itev, tudi o razvoju mesta, seveda v obliki sprejetja ob?inskega prostorskega na?rta, ki ga sicer danes delajo vse ob?ine. Zgleda kot dokument, ki bo spremenil neke velike stvari v prostoru. Najbrž ne. To je dokument. Je pomemben po svojih vidikih, je seveda nujni pogoj, ni pa zadosten za to, da se v mestu stvari za?nejo spreminjati. Danes bi vam mogo?e povedal par stavkov, kako smo v ob?inski upravi razmišljati v zvezi z razvojem Novega mesta kot mesta. Ti premisleki so seveda vgrajeni tudi v ta dokument, predvsem v strateški del. Moram povedati, da je bil v ob?inskem svetu sprejet s soglasjem, brez glasu proti. Dokument bo najbrž dolgoro?no obarval sliko Novega mesta in tudi okoliških mest in ob?in, ki se porajajo in iš?ejo svojo svetlobo na soncu.
Na prvem mestu smo mi prepri?ani, da se bodo v pojmovanju mesta zgodile velike spremembe. Danes sem slišal zelo dobro besedo, ki je prej nisem poznal. Žal je gospod s fakultete že odšel. Razsrediš?enje mest je pojem, zoper katerega bi jaz rekel, da se moramo urbanisti in na?rtovalci vendarle poskušati boriti. Proces je zaznaven, se dogaja in proti temu procesu se lahko borimo samo tako, da v središ?ih vle?emo niti, vezi, povezave, ki se medsebojno sekajo in sekati se morajo seveda tudi v tistih delih mesta, ki jim re?emo stara mestna jedra. Ta so nosilci posebnih gradbeno-tehni?nih in drugih problemov. Tudi tam se morajo sekati, ?e želimo, da ta prostor preživi. V tem okviru je mogo?e zelo pomembna odlo?itev Državnega zbora, da se Slovenija tudi nadalje razvija policentri?no, kar pomeni, da je dolo?enim naseljem, ki so mesta, mislim, da jih je 10 ali 12, priznal najvišjo funkcijo v tej državi. To pomeni, da postanejo središ?a nacionalnega pomena. In teh središ?ih bi se morale vse številne vezi, ki niso nujno prostorske, lahko so virtualne, lahko so finan?ni tokovi, vse to se mora v teh to?kah sekati, da potem mesto uspešno raste in se razvija in je zanimivo. Ker je v ekosistemski primerjavi gozd višek pestrosti, deževni gozd pa sploh. Tako mora biti v poselitveni strukturi mesto najbolj pestro. ?e mesto ni pestro, ni zanimivo, ga za?nejo dejavnosti zapuš?ati. Mislim, da je to v Sloveniji problem in proti temu se v Novem mestu borimo, zato iš?emo vse možne na?ine, da mestu dodajamo sloje pestrosti. Pri tem gremo tako dale?, da govorimo o zgodbi nedokon?anega Novega mesta. Ker, kot veste, je mesto, ki ga na pol deli reka Krka v prometnem smislu, druga?e je to posoda, ki drži celo Dolenjsko in JV Slovenijo skupaj, v prometnem smislu razdeljeno na dve polovici – samo dva mostova je povezujeta, povezujeta vso gospodarstvo, Belo krajino s Slovenijo. Zgodbo je treba dokon?ati v infrastrukturnem smislu in pripeljali smo jo tako dale?, da smo z državo uskladili potek 3. razvojne poti, povezani smo z Biha?em v Bosni, ker cela Bosna težko ?aka to 3. razvojno os – to je stara jonska magistrala in predstavljate si lahko, kakšen razvojni potencial ima in kakšen nov presek bo prišel skozi Slovenijo. Nove energije, novi dogodki. Vsa mesta, ki so v vplivnem obmo?ju tega, bodo seveda pridobila.
Vidik povezovanja z mesti. Ne samo s tistimi, ki so v vplivnem obmo?ju, ne samo s tistimi, ki jim je Novo mesto prakti?no upravno, izobraževalno središ?e itn., ampak tudi z mesti, ki imajo podobne interese in so lahko geografsko precej oddaljena. To mislim, da moramo pri razvoju slovenskih mest, posebej skrbeti, da tudi prostorske ureditve omogo?ajo takšne rešitve. Druga stvar, ki se mi je zdela zelo pomembna, je pa to, prej mislim, da je kolega, ki se ukvarja s turizmom, rekel, da je turizem najbolj globalni proizvod, hkrati pa najbolj lokalen. Razvoj mesta mora biti lokalno obarvan v tem smislu, da izkoriš?a tisto, kar je avtohtonega v prostoru. To so spoznale že generacije dale? pred nami, ko so dolo?enim zna?ilnostim v prostoru za?ele dodajati vrednostne opredelitve, da je nekaj dediš?ina, nekaj lepo itn.
Novo mesto, mogo?e je sicer to najbrž stvar premislekov, mislim, da najbolj karakterizirajo 4 zgodbe. Velika ve?ina neslovencev bi Novo mesto prepoznala po arheologiji. Mi, prostorci smo jo za?eli odkrivati prakti?no ve? kot 110 let po tem, ko so bila v Novem mestu opravljena prva izkopavanja. Tisti, ki razume zgodbo, ki je v ozadju arheologije v Novem mestu, bo razumel, da je to dejansko evropsko pomembna dediš?ina in mi prostorci moramo na to temo seveda v prostoru narediti intervencije, ki bodo dodale nove sloje na dodajanju to?k v prostoru, torej novo pestrost. In mesto bo zaradi tega bogatejše. Arheologi danes na Dolenjskem odli?no delajo, Dolenjski muzej odli?no dela, zadeva je publicirana itn. Najprej gremo v prostorskem smislu. Odlo?ili smo se celo za obliko arheološkega parka, kjer bo zavarovano obmo?je prakti?no v središ?u mesta itn. Ne gre za primer dobre prakse, ker na projektu še delamo, ampak za eno od ob?inskih prioritet.
Slovenci bi pa Novo mesto najbrž najprej prepoznali po cvi?ku in po zidanicah. Vinogradniška obmo?ja. Avtohtona oblika poselitve je malo izgubila kompas, ker so se procesi za?eli spreminjati, ampak kljub temu je vredna ene posebne skrbi, ker to Novo mesto in okolico nelo?ljivo identificira v odnosu do ostalih vinogradniških obmo?ij v Sloveniji. Morate vedeti, da ima štajerska vinogradniška zgodba druga?no zgodovino in razloge, zakaj je struktura v prostoru taka, kot je v Novem mestu.
Krka. Reka Krka. V celotnem poteku, ne samo skozi Novo mesto. Zanimivo je, da imate v Novem mestu Naturo 2000 na odseku Krke, kar dejansko kaže, kakšen velik nabor razli?nih stvari se zgodi. Staro, zavarovano, histori?no mestno jedro, Krka kot pojav romanti?ne reke in še živalski svet, ki je na to vezan (tudi vidra živi v Novem mestu – ?e nas boste prišli obiskat, jo boste lahko sre?ali ali celo opazili). To so tiste to?ke poleg samega središ?a mesta, ki so naša osrednja jedra zanimanja. Na to temo razvijamo številne projekte tako kot ostale ob?ine. Recimo eden ve?jih je knjižnica, ki je rekonstruirana, Križatija… Mogo?e je za vas zelo zanimiv projekt Heritage Trail Net, skupni projekt vseh ob?in JV Slovenije. Za tiste, ki ga še niste uporabili: na spletni strani imate prakti?no vso ponudbo skupaj z vodenjem po GPS-u, ponudbe vseh možnih sprehodov po JV Sloveniji, uporabe kanujem, ?olnov, dolo?ene so konjske poti za tiste, ki radi jahajo itn. Prakti?no cela JV Slovenija ima evidentirane vse ponudnike: kje lahko preno?ite, kje si lahko izposodite… V GPS-u imate vse trase, steze, da vas lahko vodi. Mislim, da je zelo uporabno. Lansko leto je bil projekt zaklju?en in se zelo prijemlje. Moram re?i, da je tak projekt v skladu z našo idejo, da skozi prostor tkemo mreže, ki jih v tistem, ?emur re?emo mesto, poskušamo presekati. Torej vlagamo energijo, da ne prišlo do prevelikega razsrediš?enja Novega mesta kot enega od 8 najpomembnejših mest v Sloveniji.
Hvala lepa. Zadnji pa zato malo daljši.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa, g. Jeraj. Jerala, se opravi?ujem. Nekaj zanimivih izto?nic za zaklju?ek je dodal pravzaprav tudi sam. Mislim, da so nas gostitelji že opozorili s tole lu?jo, da moramo po?asi zaklju?iti, tako da bi rada, ?e smem, povabila še h kakšnemu vprašanju za zaklju?ek, h kakšni zanimivi misli, ki se vam je utrnila ob poslušanju vseh današnjih referatov in ob, bom rekla, ogledovanju primerov dobrih praks v popoldanskem ?asu. Mogo?e, ?e želi še kdo kakšno misel… Izvolite.

PROF. DR. PETER FISTER: Imam sre?o, da lahko tukaj prižgem mikrofon…

ALENKA JAKOMIN: Prof. Fister, izvolite.

PROF. DR. PETER FISTER: Jaz se bom opravi?il tudi za naprej zaradi tega, ker med drugim odhajamo s skupino v enega od teh krajev, ki pa to želi narediti brez udeležbe na današnjem posvetu, ker imamo ob petih nekje na Dolenjskem tak sestanek…
Vprašanje ni vprašanje, ampak pobuda. Toliko je bilo razli?nih primerov in vzrokov… Opredelimo se za to, da vendarle skušamo razumeti primere dobre prakse. Pa naj bo to iz Radovljice, o kateri smo zdajle slišali, ali iz tujine. Namre? ugotovitev, da nikjer ni bila izvedena reurbanizacija, ne drži. Treba je pogledati samo recimo, ?e ho?ete nemške, angleške primere itd. Teh je še in še. Tudi ni res, da bi ljudje ne želeli bivati v mestu. Zakaj pa je najvišja cena m2 povsod v Evropi v mestnih središ?ih? Zaradi tega, ker gre tukaj, ne za na?rtovano gentrifikacijo, to je življenje na najvišjem nivoju, ampak za zelo kvaliteten na?in življenja. Tako kot smo prej videli v Radovljici. ?isto preprosti ljudje bivajo v jedru. Povedal bom kot vzorec, da je ravno Trži? v letu 1974, ko je bil izdelan prvi na?rt prenove za Trži?, tudi prvi v Sloveniji, bil odklonjen, ker ni bil v skladu z zakonodajo. Organizirali smo javni referendum (leta 1974, prosim), ki takrat sploh ni bil obi?ajen in 94% vseh prebivalcev Trži?a se je odlo?ilo, da bi ta na?rt moral biti izvajan. Nikdar ga sicer niso dovolili, ampak potem se je vseeno na skrivaj uporabljal. Torej ne trditi, da danes v naši najnovejši zakonodaji nimamo možnosti za vse te cilje, ki so bili danes navedeni. Jaz bom raje rekel, da se tistega, ki ne zna ali no?e razumeti današnje zakonodaje, ki je vendarle kon?no usklajena (vsaj do neke mere) z Evropo, lahko razglasi za tistega, ki na?rtno uni?uje kulturno dediš?ino.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa za to pobudo. Pobud je še nekaj. Gospod Gabrijel?i?.

PROF. MAG. PETER GABRIJEL?I?: Jaz že od leta 1980 govorim isti »schlager«, tako da se že sam sebi gnusim. Dokler ne bomo mi v velikih mestnih središ?ih vzpostavili nazaj javnih urbanisti?nih zavodov, ki so v bistvu moderator za urejanje prostora, kajti ko govorimo o varovanju prostora, urejanje, neko smotrno urejanje to varstvo že vklju?uje. Torej šele na nivoju urbanisti?nega urejanja celotnega mesta lahko komponenta varovanja, prenove najde svoj smisel. Ker pa tega nivoja, ki skrbi za javni interes, torej javnih zavodov, ki so urbanisti?ni, ki usklajujejo vse te parcialne interese med seboj, ki ugotavljajo razmerja, o katerih smo govorili, stopnje varovanja, konservativnega, aktivnega, stopnje razli?nih vsebin, da ne gre za neke monokulturne rešitve, ker tega nivoja ni, potem verjetno tudi takšne parcialne akcije, kot je npr. prenova starega mestnega jedra, ne morejo najti svojega smisla. Jaz to ugotavljam že od leta 1980, na zadnjem posvetu, ki je bil tukaj in ki ga je tudi omenil predsednik, g. Kav?i?, smo to izpostavili. Jaz upam, da bo slej ko prej v Sloveniji dozorelo spoznanje, da je treba nazaj vzpostaviti stroko urbanizma in ji dati tudi mandat.
Hvala.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. Bi še kdo rad besedo? Izvolite. Se lahko predstavite?

ALEKSANDER PAVŠLAR: Dober dan. Aleksander Pavšlar, stanovalec starega mestnega jedra v Kranju. Najprej bi pohvalil organizacijo tega posveta. Mislim, da je zelo pozitivno, da smo za?eli razpravljati o teh stvareh, seveda pa sama razprava ni dovolj, ampak po treba te izsledke, ki so zbrani v razpravi, potem tudi preliti v prakso.
Zelo pozorno sem poslušal to razpravo. Res se že malo vle?e in smo nekoliko utrujeni. Ampak tisto, kar bi jaz potegnil iz te razprave, ker so pravzaprav v glavnem vsi govorci ponavljali, je predvsem to, da je za oživljanje mestnih jeder pomembna ustrezna vsebina. Mislim, da je prof. Gabrijel?i? posebej poudaril, da mesto ne sme postati turisti?na kulisa, poudaril je tudi, da ne sme postati nakupovalni center. Prof. Fister je opozarjal na pomen komunikacije s stanovalci, na to, da je potrebno rešitve iskati nekako od spodaj navzgor in ne vsiljevati nekih vizij od zgoraj. Tudi gospa Pe?nik je opozarjala na pomen vsebine in na to, da morajo biti hiše polne. Edini, ki je nekoliko odstopal od tega, je bil gospod Koželj, ki je poudarjal predvsem investiranje v javne površine in potem izrekel neko misel, s katero bi se pa jaz težko strinjal: namre?, da je mesto vsota javnih prostorov. Mislim, da ta definicija pa zagotovo ne drži. Javni prostor je sicer nekaj, kar mesto potrebuje, da deluje, ampak za obstanek mesta so pa pomembne tiste dejavnosti, ki v njem potekajo in stanovalci, ki v njem prebivajo. Oni so tisti, ki mestu dajejo utrip in nenazadnje tudi kot lastniki nepremi?nin skrbijo, da je mesto urejeno.
Opozoril bi še na nekaj stvari, ki jih je povedal g. župan Perne. Kot sem rekel, vsebina mestnega prostora, obstoj stanovalcev. ?e zdaj pogledamo razmere v Kranju, ki so bile predstavljene danes na tem listu, ki ga imam pred seboj, pravzaprav vidimo, da se Kranj soo?a z velikimi problemi. Tukaj imamo napisano, da je skoraj 50% poslovnih prostorov v mestnem jedru praznih. Mislim, da je ta delež sicer nekoliko previsok, ampak vseeno je stanje v mestnem jedru zelo kriti?no. Opozoril bi tudi na to, da se stanovalci iz mestnega jedra odseljujejo in da kupna mo? v mestu ni ogrožena samo zaradi tega, ker so v mestu neprofitna stanovanja, mislim, da teh neprofitnih stanovanj niti ni veliko, ampak je problem predvsem v tem, da se stanovalci, ki so lastniki stanovanj, v katerih živijo, izseljujejo iz mesta in ta stanovanja prodajajo. ?e recimo pogledate na spletne strani Nepremi?nine.net, boste našli ogromno nepremi?nin iz starega mestnega jedra, ki se v tem trenutku prodajajo. Glede na to, da Kranj pravzaprav šepa tako po vsebini kot tudi po kakovosti bivanja, ker se sicer ljudje ne bi selili iz mesta, se mi postavlja vprašanje, po kakšnem klju?u se Kranj tukaj predstavlja kot primer dobre prakse. Namre? po ?em mi zdaj merimo uspešnost nekih projektov, ki se navajajo? To je eden klju?nih problemov, na katerega jaz že leta opozarjam. Nedvomno se v Kranju veliko investira v razne kulturne objekte, v razne tlake, nepremi?nine, ampak bistveno vprašanje je, kakšen je pravzaprav u?inek teh investicij, kaj smo s tem dosegli, kako mi merimo to oživljanje mestnega jedra, s katerimi kriteriji. Moje mnenje je, da vse te stvari, ki so tukaj navedene kot primeri dobre prakse, pravzaprav ne presegajo investiranja v stene, investiranja v tla in v podzemlje. Vprašanje pa je, kaj mesto s tem pridobi. Kako recimo u?inkuje tlakovanje ulic, še zlasti, ?e je to tlakovanje tako zamudno in gradbena dela potekajo tako dolgo, da trgovci propadejo in potem ko je ulica obnovljena, je prakti?no prazna. Torej v Kranju je velik problem vsebin, ki se umikajo – ne samo komercialnih, ampak tudi javnih programov. Tukaj je naveden primer knjižnice. Piše, da se bo knjižnica preselila v obnovljeni Globus.  Rad bi opozoril, da Globus ni v starem mestnem jedru, ampak je že zunaj starega mestnega jedra, knjižnica, ki se seli v Globus, pa je prej bila prav v starem mestnem jedru. Ta selitev v Globus pravzaprav pomeni izgubo javnega programa v…

ALENKA JAKOMIN:  Se opravi?ujem, ampak ali lahko poveste vprašanje, pobudo…?

ALEKSANDER PAVŠLAR: Ja, bom takoj. Samo še… No, bom prešel k pobudi. Opozoril bi samo še na to, da pravzaprav komunikacija s stanovalci, na katero so vsi govorniki opozarjali, v Kranju ne deluje ravno najbolje. Mislim, da je razlog delno v tem, da tudi ob?inska oblast te komunikacije ne želi oz. jo doživlja kot histerijo. Mislim, da je bil ta izraz danes uporabljen.
?e se vrnem k predlogom, kaj bi pravzaprav morala država narediti glede mestnih jeder. Jaz mislim, da je intervencija države nujno potrebna, prvi?, na podro?ju prostorskega na?rtovanja. Mislim, da je bila urbanisti?na stroka v Sloveniji v zadnjih letih ali pa desetletju prezrta in pa si ni izborila prostora, ki bi ga morala imeti. Vsi problemi, ki jih imamo z nakupovalnimi centri itd. so odraz nedelovanja urbanizma v Sloveniji. Druga stvar, ki mislim, da bi jo država lahko naredila, je seveda tudi na podro?ju lokalne samouprave. Morala bi v bistvu vzpostaviti mehanizme, prek katerih bi ljudje, ki živijo in delajo v mestu, lahko imeli ve? vpliva na odlo?itve, ki jih sprejemajo ob?ine. Kot je povedal gospod iz FDV-ja, redko kdo sploh še živi v mestnem jedru in ve?ina ljudi, ki odlo?ajo o tem, kaj se v mestu dogaja, z mestom nima nekega neposrednega stika oz. ima zelo abstraktne predstave. Tretja stvar, na katero bi opozoril, je pa obdav?itev nepremi?nin. O tem je govorila ga. Pe?nik. Predlagala je, da bi problem reševali na ta na?in, da bi obdav?ili prazna stanovanja in prazne hiše. Jaz bi zelo posvaril pred tem ukrepom. Dejstvo, da so te hiše oz. poslovni prostori prazni, nima nobene zveze s špekulativnim ali nešpekulativnim ravnanjem lastnikov, ki bi te hiše namerno držali prazne, ampak je povezano s pomanjkanjem povpraševanja po poslovnih prostorih in pomanjkanjem interesa, da ljudje živijo v mestu, iz mesta se pa umikajo predvsem zaradi tega, ker so bivalni pogoji ?edalje slabši. ?e bomo mi zagotovili pogoje, da bodo ljudje v mestu lahko normalno živeli, da bodo lahko normalno poslovali, se bodo tudi te hiše napolnile, poslovni prostori bodo polni, v nasprotnem primeru pa tega noben davek ne bo spremenil oz. bojim se, da bi zadeve lahko celo poslabšal. Toliko.

ALENKA JAKOMIN: Hvala lepa. Izvolite. Zelo na kratko, ker moramo žal zapustiti prostor.

………………: Hvala lepa. Prihajam iz Idrije, sem arhitekt. Žal mi je, da Idrija ni bila predstavljena, ker gre v to smer v velikih korakih. Pred nami je namre? UNESCO – letos bo verjetno razglasitev, drugo leto bo Alpsko mesto leta. Veliko je narejenega, od infrastrukture do Podreccovega trga, ki je povzro?il veliko hrupa. Mislim, da je Idrija, tudi ?e je v tej skupini starih zgodovinskih mest, ker smo v tej skupnosti že nekih 10 let, ne kot srednjeveško mesto, ampak kot mesto neke tehni?ne dediš?ine. In ravno zato je Idrija zanimiva, zato je tudi prenova prof. Podreke v tem smislu, da so materiali in zadeve od lu?i naprej just-in-time, saj je bila Idrija vedno tehnološko vzporedno z napredkom v Evropi. ?eprav je to med ljudmi povzro?ilo veliko negodovanja, ampak mislim, da smo se zdaj privadili na trg, trg je po?asi za?el dobivati dušo, ljudje so ga za?eli uporabljati kot dnevno sobo mesta. Jaz mislim, da je zdaj Idrija res na dobri poti. Arhitekti smo dolžni po svojem znanju osveš?ati v vsaki sredini, kjer se nahajamo, s tem svojim znanjem in prednostmi, da spremenimo tok mišljenja v Sloveniji. Od šolskega sistema naprej premalo slišimo o arhitekturi, o vseh teh odnosih v prostoru. Arhitekt je v bistvu družbeni delavec, ki bi moral biti v tej družbi bolje valoriziran, kot je.
Hvala lepa.

ALENKA JAKOMIN: ?e ni nobenega vprašanja ve?, bi jaz vendarle zaklju?ila, ker so že z lu?kami opozorili, da moramo zapustiti prostore. Vse pobude iz razprave, referatov in primerov dobrih praks bodo tudi objavljene v zborniku in še posebej poslane v obliki zaklju?kov posveta kot priporo?ila Vladi Republike Slovenije.
Lepo pozdravljeni in vsem skupaj hvala za udeležbo.

Posvet se je kon?al ob 15.41 uri.