V zrelih demokracijah sta priprava in izvajanje nacionalnih razvojnih programov pomembna vzvoda vladanja. Kljub temu pa njihovo pripravo urejajo ohlapni predpisi, ki dopuš?ajo zelo razli?ne in celo povsem nasprotujo?e si pristope predvsem glede odprtosti za soudeležbo vseh raznovrstnih javnosti. Na tem širokem intervalu demokrati?nih možnosti bi nacionalne programe po na?inu priprave lahko ocenjevali glede njihove verodostojnosti navzven (legitimnosti, doseganja ob?ih ciljev) in po njihovi kohezivnosti navznoter glede na uspešnost povezovanja razli?nih potreb in želja kulturnih javnosti. Verodostojen in koheziven nacionalni program bi bil indikator dolo?enega stila - kulturnega vladanja.
In nasprotno! Vendar pri tem ne gre le za formalno demokrati?nost priprave, ampak za vse interakcije med posebnimi javnostmi samimi ter njimi in vlado o urejanju vprašanj, ki v na nekem podro?ju dolo?ijo pogoje vsakdanjega življenja. Pri tem pa presene?a, da je javnost in kulturni stil vladanja bolje uveljavljen pri presojah 'posegov v naravni ali urbani prostor', kot pri 'posegih v nacionalno kulturo'. V tem spisu izzive nacionalnega programa zato opazujem v lu?i zgledov teženj razli?nih akterjev priprave programa k nekulturnemu stilu vladanja v kulturi.
Vladarjeva kultura
Najprej o prvem. Verodostojna 'politika' oziroma vladna garnitura je zavezana podedovanemu pravnemu redu in usmeritvam predhodnih garnitur, saj svoje lastne verodostojnosti nih?e ne more dolgo graditi samo na odvzemanju (in dodeljevanju) verodostojnosti drugim. Še najmanj predhodnikom. Dvom raste tudi iz opažanja odpora ministrstva do spremljanja uspešnosti uresni?evanja veljavnih nacionalnih programov ter nezanimanju za možne izboljšave. ?e se vladne garniture ne zanimajo za tako osnovne stvari niso le neverodostojne, ampak tudi potratne, vprašljiva pa lahko postane tudi njihova temeljna demokrati?nost.
Naslednja pomembna, a zaenkrat prav zanemarjena plat verodostojnosti so postopkovna zagotovila za konsistentno vladanje. Delovanje izvršne oblasti je na koncu mogo?e zvesti na postopke kot pripomo?ke za uresni?evanje s strani ljudstva (njegovih reprezentantov) predvidenih vsebinskih ciljev. Postopke torej lahko ocenjujemo s stališ?a njihove skladnosti z izvirnimi nameni. Kot je jasno, da demokracije ni mogo?e vsiliti s trdo roko, bi moralo biti samoumevno tudi, da javne politike svojih ciljev ne morejo dose?i s postopki, ki omejujejo dostop javnosti do vladanja. Tržna tranzicija ni prinesla le privatizacije in nacionalizacije ter s tem mo?nega koncentriranja nacionalnih bogastev. Vzporedno je nekako v ozadju država prevzela vpliv nad javnimi zadevami, zato je javni sektor nemalokrat bojiš?e struktur mo?i, osvojene enklave pa nedotakljiva prizoriš?a spletanja politi?nih in ekonomskih oligarhij. Z okupiranjem sfere javnih interesov so se nove politi?ne elite sicer v glavnem ukoreninile, obenem pa je prišlo do radikalne odtujitve javnih zadev ob?ankam in ob?anom ter njihovim skupnostim za sodelovanje pri preskrbi in upravljanju javnih in skupnih zadev. S stališ?a splošne javnosti se je torej v tranziciji skoncentrirala tako lastnina, ki se uporablja za zasebne, kot tista za javne namene.
Kulturna kot tudi vsaka druga javna politika bo bolj verodostojna, ?e javnih interesov ne postavi nad posami?ne (niti nad/pod kakšne druge javne cilje), ampak oblikuje samo okvir, znotraj katerega se lahko konsistentno oblikujejo družbene izbire. Rešitev je nujno zastaviti kar se da prakti?no, saj nikakor ne gre za na?elnost, ampak za pomembna vprašanja o naših lastnih prihodnostih. Ta prakti?ni vidik lahko strnemo v nekaj temeljnih postopkovnih zahtev ministrstvom pri pripravi nacionalnih programov, ?e jim je mar njihova verodostojnost.
Temeljna je zahteva, naj bo nosilec priprave programa - državna administracija - hkrati tudi njegov glavni pripravljalec. Demokrati?no bi težko sprejeli, da bi nacionalni program smeli pisati njegovi uporabniki, še najmanj pa izbrani uporabniki. Vloga sveta modrecev (ali pa? vodilnih izobraženk) je pomembnejša od srednjero?nega usmerjanja vladnih politik. Svet modrecev bi pred za?etkom priprave programa lahko objavil dolgoro?no vizijo nacionalne kulture, potem pa le spremljal pripravo programa, dajal pripombe in na koncu ocenil opravljeno delo uradništva ter drugih sodelujo?ih.
Kot vsak vzvod vladanja je tudi postopek priprave nacionalnega programa smiselno obravnavati v njegovem razmerju do vladajo?imi in do vladanimi. S stališ?a participativne demokracije ta odnos ni tako travmati?en kot se zarisuje med nasprotnimi ideologijami, ker vladajo?i in vladani niso v izklju?evalnem odnosu. Medtem ko skušajo ideologije ena drugo premagati, se skušata vladar in vladani en drugemu le naprtiti. Na enem bregu priprave programa stojita akterja, ki naj ne bi imela preferenc v zvezi s srednjero?nimi cilji, in skrbita predvsem za splošno ustreznost programa (vlada, svet modrecev) s stališ?a temeljnih vrednot. Na drugem bregu pa so vse raznovrstne kulturne javnosti, ki bi pri pripravi programa želele sodelovati s svojimi posebnimi preferencami in so edine zmožne program napolniti z vsebinami.
V postopku torej ni nikogar, ki bi na enem mestu zmogel dojeti, opredeliti in poosebiti klju?ne interese vseh, ne obstaja kraj odkoder bi ga bilo mogo?e v uzreti 'kot takšnega'. Spoznanje družbene funkcije blaginje je lahko le nepredvidljiva posledica interakcij, ki se spletejo pri pripravi nacionalnega programa. Na?eloma bi moral postopek priprave programa uravnovesiti splošne interese, ki jih branijo modreci in uradniki, s posebnimi interesi kulturnih javnosti, in sicer tako, da bodo upoštevani posebni interesi in da bo kon?na vsebina programa tudi kolektivno najboljša. Na eni strani naj bo program oblikovan demokrati?no, na drugi pa mora ostati racionalen, torej v prid uresni?evanju najvišjega dobra. Kako to dose?i, je navdihujo? predmet prou?evanja številnih strok, od filozofov do ekonomistov. Kot ekonomist nisem usposobljen za razlago prvih. Za druge pa vem, da so doslej prispevali pomembne ugotovitve o tem, kakšen naj bo postopek oblikovanja družbene funkcije blaginje - teoretskega ekonomskega sinonima za nacionalni razvojni program.
Nacionalni program ne more nastati od spodaj navzgor kot sinteza posami?nih interesov - to spoznanje je s teorijo javne izbire postalo znano kot teorem nezmožnosti, za katerega je Arrow prejel Nobelovo nagrado (1972). Teorem pravi, da zato, ker posami?ne preference zaradi netranzitivnosti niso konsistentne (?e ima nekdo raje možnost A pred B in B pred C, ni re?eno, da se bo v primerjavi s C nujno odlo?il za A). Rešitev njegove teorije javne izbire (social choice) je, da je treba preference posameznikov najprej družbeno omejiti. S pomo?jo Arrowa torej ne moremo rešiti problema, ker niiti ne pove niti se ne trudi pokazati, kje so meje svobode individualnih izbir, oziroma kako jih dolo?iti.
Tudi popolnoma nasprotna situacija, ko program pripravijo najbolj posve?eni (diktator) ali najbolj prosvetljeni (modreci), s stališ?a družbene funkcije blaginje ni konsistentna. Individualna izbira je za rešitev zastavljenega problema neuporaben pristop. Družbena funkcija blaginje je kolektivna funkcija, ki jo lahko dolo?i le kolektivna izbira (collective choice). Ravno temu služijo participativne tehnike.
Zato samo nekaj okvirnih opazk o njihovih namenih. Participacija javnosti ni namenjena iskanju soglasja, niti na minimalnem skupnem imenovalcu ne. Še manj pride v poštev iskanje ve?ine, ne glede na pravi?nost uteži, ki bi jo pri seštevanju glasov upoštevali. To sta postopka individualnega agregiranja kolektivnih odlo?itev, ki predpostavljata, da je kolektivno izvedeno iz posami?nega in ne obstaja kot antipod individualnemu, kakor trdijo drugi. Participativna demokracija uporablja povsem druga?ne tehnike premoš?anja razlik! ?e bi, recimo, ministrstvo, zadolženo za pripravo nekega nacionalnega programa, zagotovilo, da v procesu ne sodeluje nih?e, ki ne priznava splošnih programskih izhodiš? (vizije), niti ne izklju?uje drugih sodelujo?ih ali njihovih 'posebnih' kulturnih preferenc oziroma kulturnih identitet, in nasprotno, da sodelujejo vsi, ki želijo in jim ni mogo?e o?itati izklju?evanja kogarkoli, so ustvarjene razmere, ko je vsaka možna interakcija med posami?nimi kolektivnimi interesi že hoja po poti doseganja splošnih ciljev. Vladno poseganje v izbiranje je torej nepotrebno. A kako potem pri?akovati, da bi se lahko uredili in razvrstili posebni interesi?
Pri pripravi nacionalnega programa morajo sicer vsi imeti na?eloma enako možnost prispevanja, vendar pa najve?ji vpliv posebni interesi tistih kulturnih javnosti, ki so najbolj povezujo?i, oziroma, sistemsko povedano, najbolj multifunkcionalni. Osnovni na?in povezovanja posebnih interesov in hkratnega doseganja splošnih vrednot je spodbujanje teh horizontalnih ve?smernih interakcij. Naloga ministrstva torej ni javnosti v razpravo ponuditi že razvrš?enih ciljev kulturnih politik, ampak vzburkati kulturno življenje, spodbuditi raznovrstne kulturne skupnosti, da v odprti in vklju?evalni interakciji uglasijo svoje kolektivno efektivne zamisli. S pripravo programa v odprtem participativnem postopku mora oblast zagotoviti pogoje za sodelovanje raznovrstnih javnosti od samega za?etka in še preden so za?rtani osnovna ideja, temeljna problemska struktura in hierarhi?nost ciljev programa. Pri tem je tudi sam postopek lahko predmet odlo?itev, sprejetih v okviru participativnega procesa, in ni nujno, da ga (kot minimalnega) na nekaterih podro?jih predpiše in se ga kr?evito drži pripravljavec programa.
Participativni pristop omogo?a samo razreševanje obstoje?e kompleksnosti. ?e so pri pripravi programa uveljavljeni demokrati?na pravila oblikovanja in racionalno izražanje posebnih interesov, nobena parcialna izbira ne more ve? biti nekonsistentna. Ministrstvo mora samo uspešno ubraniti demokrati?nost postopka priprave programa, nevtralno preverjati skladnost posebnih interesov raznovrstnih kulturnih skupnosti s splošnimi usmeritvami in usmerjati instrumente nacionalnega programa v prid bolj povezovalnih programov. ?im bolj pa naj se vzdrži intervencij v izbiro konkretnih vsebin in prioritet programa. ?eprav izidov participativnih procesov ni mogo?e predvideti, to ni niti bistveno, saj je pri uveljavljenih za?etnih pogojih vsaka kon?na izbira nujno povsem 'dovolj pravilna' (ni neskladna s splošnimi preferencami niti z ostalimi posebnimi).
Nacionalni program zadeva predvsem javne dobrine in u?inke. To pa še ne pomeni, da ga je mogo?e zarisali s stališ?a nekakšnega homogenega javnega interesa, ki ga izrazi pooblaš?eno uradniško telo, svet modrecev ali kako druga?e izbrani reprezentanti kulturnih javnosti. To, kar smo v korporativnih ?asih države blaginje razumeli kot javni interes, danes ne obstaja ve?, kot tudi država blaginje ne. Javni interes je v tudi kulturi kot povsod drugod v glavnem dolo?en z ustavnim in pravnim redom, nad tem torej ni nikakršnega dodatnega javnega interesa. Javni interes lahko razumemo na dva na?ina - kot minimum, ki ga obvezno zagotavlja država ali kot maksimum, ki ga financirav nacionalnem programu. Javni interes je samo prvo. Drugo ni ve? javni interes ampak posledica spleta interakcij, ki smo jih tu in zdaj zmožni - to naj nacionalni program poiš?e in temu naj posveti svojo pozornost.
Za dediš?ino javnega interesa se zdaj ne spopadata ve? levica in desnica ampak 'elite imperija' (Negri, Hardt) s kulturno, socialno, ekonomsko obubožanimi, neorganiziranimi, pasivnimi množicami. V tem konfliktu država nima ve? osrednje vloge in bo na koncu podrejena bodisi prvim ali drugim. Suverena je lahko samo druga pot. Nacionalne elite morajo homogeni 'javni interes' najprej sebi v prid nadomestiti s heterogenimi 'interesi javnosti' kot osnovnim gradivom nacionalnega programa kulture. Pogoji za tako vladanje so zaupanje ljudi v pravno državo, zagotovljeni socialna in osebna varnost, neodvisnost medijev, enak dostop do ekonomskih priložnosti, javnih in skupnih dobrin ter odpravljanje ovir za vsako neškodljivo delovanje. Na malokaj ima država ve?ji vpliv kot ravno na naštete pogoje za kulturno vladanje.
Povzemam: program naj bo pripravljen v treh osnovnih korakih. Najprej oblikovanje okvirov programa na ravni vlade in sveta modrecev, nato izbira vsebin programa (raven posebnega) med samimi kulturnimi skupnostmi, nazadnje pa participativni procesi med ravnema posebnih in splošnih izbir, torej med kulturnimi skupnostmi na eni in vlado (oz. svetom) na drugi.
Kultura vladanih
Druga plat zastavljenega problema zadeva kulturne skupnosti in konkretno njene lastne oziroma njej lastne poglede na usmeritve in na na?in priprave nacionalnega programa kulture.
V postmodernem obdobju je kulturna strategija skupnosti navajala k neskon?no principielnim razlikovalnim bojem, ki so sicer rojevali raznovrstnost, vendar ta diverziteta le obstaja, ni pa pripravljena organsko sobivati v negaciji modernisti?nih vrednot. Celo nasprotno, saj se zdijo razlikovanja med samimi diverzitetami (kot denimo med alternativnimi umetniškimi izrazi) v?asih celo pomembnejša. Morda v postmoderni ni tako pomembna negacija moderne, kot smer napada nanjo in njegova ostrina. Na?elna razlo?evanja in relativizem vodi le v pasivnost. Ned Rossiter je v knjigi Organized Networks ugotovil, da je osnovna lastnost mrež, ki danes edine kolikor toliko povezujejo novonastajajo?e diferencirane kulturne skupnosti, samo 'potencialnost, ki se ji ni treba realizirati'. Torej upravi?eno pomislimo na potrebno vzburkanje kulturnega življenja, ?eprav zaradi brstenja razlik na zunaj ni mogo?e takoj opaziti, da je ravno v tem težava. Pod površjem te diverzitete namre? vlada ve?inska pasivnost.
V takšnih razmerah uspeva le nevidna in neformalna organizacija zametkov nove mo?i 'nevladniških' ali 'nesistemskih' elit, ki po še ve?inoma nejasnih postopkih reprezentirajo interese kulturnih javnosti in s tem edini aktivno sodelujejo pri pripravi in izvajanju javnih politik. Takšno sodelovanje kulturnih javnosti pri nastajanju kulturnega programa je povezano z razmerji mo?i in družbenim vplivom in potemtakem v prvi vrsti ni kulturno.
Pere? vidik 'sektorske nekulture' so pogosti izbruhi netolerance med razli?nimi oblikami kulturnega izražanja, predvsem v odnosu do manjšin, južnjakov, tujcev, druga?nih, marginaliziranih. Pri teh dogodkih igrajo kulturne institucije in ob?anske pobude vedno klju?no vlogo. Nacionalni program bi v tem moral videti enega temeljnih dolgoro?nih problemov Slovenije, ker bo to kulturno okolje pred-dolo?alo možnosti in nezmožnosti kulturnega univerzalizma na ra?un provincialnosti in zaprtosti. V prihodnosti je treba odvre?i taktiko zapiranja in posebne kulturne cilje dose?i z odprtostjo in kozmopolitsko. Kdor ho?e ostati zaprt v dolo?ila manifesta svojega gibanja ali kluba naj ostane, to je njegova izbira, zato pa mora izgubiti vpliv na uveljavljanje svojih družbenih pretenzij.
Naslednji primer nekulturnosti je povezan z razmišljanji, da kulturnikom pripada neka osnovna raven socialne varnosti zaradi zaslug, ki izvirajo iz prispevka k oblikovanju nacionalne identitete. Stališ?e, da zasluge - ne le za identiteto, ampak tudi za ustvarjeno nacionalno bogastvo in naravne vire - pripadajo vsem ob?anom in ob?ankam enako, je demokrati?no, zahteva po 'državljanski renti' pa upravi?ena. Vendar so danes kulturniki zaradi državnega pla?evanja socialnih prispevkov v privilegiranem položaju pred vsemi drugimi, ki imajo legitimne zasluge za narodov blagor. Gre za zahtevo ene družbene skupine proti vsem drugim, kar prispeva k odtujevanju javnih dobrin od javnega vpliva. Obstajajo skupine lojalnega in ustvarjalnega prebivalstva, ki nimajo dostopa do nikakršnih eksluzivnih zaš?it. Socialne zahteve kulturnikov bi bilo zato pametneje zastaviti kot zavzemanje za univerzalni državljanski dohodek, ki bi obenem prispeval tudi k odpravljanju revš?ine, zagotavljanju osnovnega materialnega standarda za študente in mlade družine, ženske, prekerne in za vse svobodne poklice.
Kulturniki naj pri uveljavljanju svojih lastnih družbenih pretenzij zavržejo argumentiranje svojih zahtev s stanovskih izhodiš?. Nacionalni program predvsem ni prizoriš?e razdeljevanja kulturniškega kola?a in potemtakem dokument, skozi katerega si kulturniki zagotovijo preživetje za naslednjih toliko let. ?e na izzive nacionalnega programa kulture pogledamo širše, je kulturni napredek naroda odvisen predvsem od razvoja ustvarjalnosti in njene avtonomnosti. Ustvarjalnost in avtonomija sta danes pred hudimi preskušnjami na univerzi, v medijih, kulturnih ustanovah, svobodnih poklicih in drugod. Vendar pa boj za avtonomijo univerze ostaja lo?en od boja za avtonomijo medijev in ta spet od enakih prizadevanj kulturnikov in vseh ostalih. Enako so razbiti tudi 'interesi ustvarjalnih', kognitariata oziroma novo nastajajo?ega 'ustvarjalnega razreda'. Družbene možnosti ustvarjalnih so urejene z razli?nimi predpisi, razli?ne skupine ustvarjalnih imajo razli?ne pravice in so razbiti v pravni ureditvi, strukturah znanja, statisti?nih klasifikacijah, sindikalni organiziranosti in celo pri organiziranju nevladnih in anti-sistemskih gibanj. Stanovski interesi kulturnikov so potemtakem ravno v prid tako razcepljeni ustvarjalnosti kot tudi nepovezanosti prizadevanj za osebno in kolektivno avtonomijo. Namesto tega se je treba zavzeti za odstranjevanje vsakršnih ovir ustvarjalnosti in preprek avtonomiji ustvarjalcev nasploh. S tega stališ?a bi kulturne skupnosti in cela kulturniška sfera na?eloma morala težiti k ?im bolj univerzalnim oziroma vsaj povezovalnim programskim rešitvam dale? prek meja enklav razli?nih kulturniških in 'nekulturniških' sfer ustvarjalnosti.
Sklep
Med zrelimi zahodnjaškimi demokracijami je stopnja demokrati?nosti vladanja eminentni kriterij presoje uspešnosti vladnih garnitur in 'normalnosti' držav. Vendar pa je 'resni?no' demokrati?nost vladanja v obstoje?i politi?ni ureditvi težko preveriti na volitvah, kjer za odlo?itev zadoš?a že pridobitev ve?ine glasov, niti pri uresni?evanju oblasti, ki je sama po sebi represivna. Bolj kot ti inštrumenti vladanja nudi priprava razvojnih programov vladarju priložnost pokazati pravo demokrati?nost z obvladanjem svoje premo?i pri uveljavljanju kolektivnih izbir. A tudi vladanim sodelovanje pri pripravi nacionalnega programa lahko pokaže podobo ravno o njih samih, glede na to ali jim uspeva sebi lastno partikularnost v interakciji z drugimi kolektivnimi preferencami izraziti bolj univerzalno. Kultura nacionalnega programiranja je v obeh primeri razvidna v sposobnosti sodelujo?ih videti prek samih sebe in obvladanju lastnih premo?i - tako težnje vladarja k unitarnosti kot težnje vladanih k posploševanju posebnosti svojega položaja. Takšno na?elo sodelovanja pri pripravi programa bi bilo mogo?e 'u?inkovito' uresni?iti, saj bi za to z medsebojnim preverjanjem in nadzorom poskrbeli sodelujo?i partnerji in partnerice sami.
