Tone Peršak: "Pisateljska ustava" kot predmet pogledov

Prispevek s posveta Izvori slovenske ustave - 20 let po "pisateljski" ustavi, 20. november 2008
Avtor: Tone Peršak, ?lan Državnega sveta RS

Danes, po dvajsetih letih, so mogo?i zelo razli?ni »pogledi« na t.i. pisateljsko ustavo oziroma »Gradivo za slovensko ustavo«, ki sta ga leta 1988 pripravili in ponudili javnosti, predvsem pa tedanji slovenski politiki v uporabo delovni skupini dveh stanovskih društev (pisateljskega in sociološkega).  

Z naslovom tega »pogleda« v preteklost želim potemtakem, kot eden soavtorjev in pobudnikov njenega nastanka, opozoriti na raznolikost predmeta naše pozornosti, ki je z današnjega vidika lahko deležen zelo razli?nih sodb. Strokovnjaki za ustavno pravo bodo »Gradivo za slovensko ustavo«, ki je nastalo v sodelovanju Ustavne komisije upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev in Delovne skupine za ustavni razvoj pri Slovenskem sociološkem društvu pozimi in spomladi l. 1988 ter izšlo aprila 1988, gotovo ocenjevali druga?e kot zgodovinarji, ki prou?ujejo nastanek in razvoj slovenske državnosti. A tudi ti zgodovinarji bi najbrž to dejanje ocenjevali precej druga?e, ?e bi besedilo s takšno vsebino nastalo na primer v okviru kakšne podtalne politi?ne skupine, ki bi se kasneje prelevila v politi?no stranko in ne v okviru Društva slovenskih pisateljev, torej v okviru združbe ljudi, ki vsaj po tedaj veljavnih teorijah in samoopredelitvah proizvajajo fikcijo. Priznani pravniki so že ob nastanku o tem besedilu izrekali zelo razli?ne sodbe: od tega, da gre za »ustavo za 19. stoletje«, do tega, da gre za dokument, ki pravzaprav niti ne ustreza definiciji in je predvsem neke vrste politi?ni pamflet.

Prav to dejstvo, da je pobuda za oblikovanje »vzorca« slovenske ustave nastala v okviru DSP (po letu dni dolgem prizadevanju, da bi tedanja slovenska politika zavrnila predlog amandmajev k Ustavi SFRJ), je gledano s širšega vidika, nenavadno. Kadar to skušamo razložiti pisateljskim kolegom iz drugih držav, še posebej zahodnih, vedno naletimo na za?udenje in domneve, da najbrž to društvo ni bilo stanovsko društvo pisateljev in pesnikov, ki bi bilo primerljivo s tovrstnimi društvi drugo po svetu oziroma, da je najbrž to bilo samo nekakšna krinka za dejansko politi?no (opozicijsko) organizacijo. Pri tem ne gre samo za dejstvo, da se je pa? pisateljsko društvo politi?no opredeljevalo in angažiralo, temve? predvsem za dejstvo, da se je lotilo pisanja »vzorca« ustave. V se to govori po eni strani o seveda res nekoliko nenavadnem položaju tega (pa tudi sociološkega) društva, ki je dejansko tedaj predstavljalo neke vrste opozicijo vladajo?i politiki, vendar ne kot, recimo, desna politi?na izbira nasproti vladajo?i levi, temve? kot ena izmed sfer, ki si jih je tedanja politika preprosto skušala podrediti oziroma jih nekako »impregnirati« z ideologijo; seveda vsi vemo, da leta 1988 že manj nasilno in manj intenzivno kot morda dvajset, trideset let pred tem, vendar pa je bilo glede na zunanje okoliš?ine (neuspešnost sistema, informiranost o dogajanju v svetu, grožnja z velikosrbsko srbsko hegemonijo pod krinko integracije SFRJ) takšno prizadevanje v tem ?asu tem bolj nevzdržno. Zato odlo?itev DSP za tovrstno »akcijo« in zato, po drugi strani, tudi razlage, da pravzaprav ne gre za politi?no akcijo v smislu tedaj uveljavljene politike, temve? za vse kaj drugega…

Kot fikcijo je razložil objavljeno »Gradivo…« tudi tedanji predsednik DSP Rudi Šeligo; deloma gotovo iz »varnostnih« razlogov, a vsaj deloma tudi zares – glej tudi priloženi prispevek Videnje in stvarnost, napisan l. 1998 za Novo revijo!

Klju?nega pomena so torej motivi in vzgibi, ki so spo?eli in spodbudili zamisel o oblikovanju vzorca slovenske ustave, ki bi izhajal iz ideje o pravici do samoodlo?be, iz predpostavk od ustreznejšem (demokrati?nem) družbenem redu, gospodarskem sistemu…

Ti motivi so izšli iz ob?utka ne le ogroženosti, temve? tudi iz ob?utka neke vrste razžaljenosti in prizadetosti ob ignoranci, s katero se je tedanja politika (tudi slovenska) odzivala na opozorila o pravi vsebini in težnjah, ki so jih izražali predlagani amandmaji k Ustavi SFRJ, oblikovani pozno jeseni l. 1986 in objavljeni po Novem letu 1987.

Zato smo se vsaj nekateri tako srdito osredoto?ali na vprašanje ?lovekovih pravic, posameznikovih in kolektivnih, in zato so se ob nastajanju »Gradiva…« skušale udejaniti tudi nekatere (filozofske ipd.) ideje, ki so bile tako zelo tuje in nesprejemljive za nosilce tedanje politi?ne oblasti…

Da bi se izognili o?itkom o rušenju sistema v imenu idej, nekriti?no prevzetih od (politi?nega) zahoda in morda celo nevarnosti, da nas skušajo utišati, smo tudi nekoliko takti?no zelo poudarjali navezavo na zgodovinsko izro?ilo OF itd. To ne pomeni, da se na to izro?ilo nismo sklicevali iskreno in zares, ampak pomeni, da smo to še nekoliko bolj poudarjali, kot je vsebinsko gledano morda bilo samo po sebi potrebno. Vendar smo pri tem izbirali ali izpostavljali  tiste to?ke programa OF, ki so korespondirale z zavzemanjem za ?lovekove pravice in svoboš?ine ter opozarjale na potrebo, da slovenski narod postane (se spremeni tako, da bo postal) aktivni subjekt.

Temeljnega pomena pa je bilo vseeno prizadevanje za uveljavitev koncepta, ki naj bi ob vseh samoumevnih notranjih zavorah piscev, še vedno »obremenjenih« s tedanjimi koncepti politi?nega razmišljanja, temeljil na spoštovanju ?lovekovih pravic in svoboš?in, kar je samo po sebi postavilo v ospredje zlasti pravico do samoodlo?be in zahtevo po demokratizaciji politi?nega sistema (politi?ni pluralizem z vsemi pripadajo?imi pravicami).

Dodajam tudi zapis »Videnje in stvarnosti«, pripravljen l. 1998 za okroglo mizo ob 10-letnici pisateljeske ustave in objavo v Novi reviji.