Magnetogram posveta: Zaš?ita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na podro?ju leposlovja in humanistike

Nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis) posveta, ki je bil 11. septembra 2008 v prostorih Državnega sveta RS.
Posvet je vodil državni svetnik Anton Peršak.

            ANTON PERŠAK: Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, kolegi, kolegice. Lepo vas pozdravljam na posvetu Zaš?ita avtorskih pravic pisateljev, prevajalcev, lektorjev in drugih ustvarjalcev na podro?ju leposlovja in humanistike. Pozdravljam seveda tudi predstavnike založnikov, predstavnici Ministrstva za kulturo in Agencije za knjigo. Upam, da bomo danes ?im bolj jasni in da bomo dosegli ?im ve?jo stopnjo medsebojnega razumevanja, ki je pogoj, da se na tem podro?ju tudi kaj spremeni. Za za?etek bi pa prosil za nekaj uvodnih in pozdravnih besed dr. Zoltana Jana, državnega svetnika, ki bo tudi v imenu predsednika Državnega sveta, ki se opravi?uje zaradi zadržanosti in kot predsednik Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport v Državnem svetu pa? nagovoril naš današnji zbor. Prosim.

            DR. ZOLTAN JAN:  Hvala lepa. Predsedujo?i je že povedal vse, kar bi moral povedati. Torej, predsednik mag. Blaž Kav?i? je odsoten zaradi mednarodnih obveznosti in se zato ne more udeležiti današnjega sre?anja, mu pa želim veliko uspeha in tudi jaz kot predsednik Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport, ki bo potem kot delovno telo obravnavalo zaklju?ke današnjega posveta in potem presojalo in pripravilo eventualne dodatne korake. Tudi jaz vam prenašam pozdrave.
Seveda, ta tema je zelo aktualna. Želeli smo, da bi se je udeležili tudi predstavniki politi?nih strank in predstavili, kako oni vidijo reševanje kulturne problematike in še tega segmenta, ki je danes izpostavljen, še posebej. Odziv je bolj skromen kot ne, so pa danes v Delu in tudi v prejšnjih številkah pa predstavili in te predstavitve kažejo, da se vsi zavedajo, da kulturi namenjamo okrog 1,9 BDP in da kulturna skupnost priporo?a od 2,5 do 3. Tudi to merilo, ki bo izpostavljeno danes, dolo?anje sorazmerij med avtorskimi honorarji in med povpre?nimi pla?ami, je danes popolnoma razsulo in je zbledelo, tako da ga nih?e ve? niti ne poskuša uveljavljati, ?eprav oboje pravzaprav kaže, v kako navzkrižnem položaju je. Torej, ?e bi mi to dosegli, bi bili še vedno v nekem manj ugodnem položaju, kot recimo v Franciji ali v Belgiji, kajti 2,5 % BDP od nekega bogatega družbenega proizvoda pomeni seveda bistveno ve?ja sredstva, kot bi jih dala Slovenija. In seveda tudi, ?e bi se naslonili na merilo povpre?nega osebnega dohodka in odtod ra?unali povpre?en avtorski honorar na avtorsko polo, je tudi to merilo danes zamegljeno, kajti tisto, kar zajema uradna statistika, so samo državne ustanove, medtem ko vse ostalo privatno podjetništvo se seveda napaja po razli?nih virih in seveda tu so nepregledne diskrepance, krivice in tako naprej, ki jih ob?utimo pri svojem delu.
Prav to se mi zdi pa zelo zanimivo. Res je, da je Slovenija majhna in da tudi tukaj danes, ko se vedno bolj uveljavlja to tržiš?e, tudi na podro?ju intelektualnih storitev in ustvarjanja, da se tudi v tem prostoru spet kažejo neke nemogo?e stvari, ki nas opozarjajo, kako se pravzaprav oddaljujemo in nam postavlja vprašanje, kam pravzaprav hodimo in v kakšen cilj smo usmerjeni. Res je, da so se že ob za?etku konstituiranja slovenske nacionalne zavesti tam sredi 19. stoletja pojavili glasovi recimo pri Dežmanu in nekaterih drugih, da je slovenski prostor oz. kranjski prostor tako majhen, da je tukaj težko uveljavljati tržne zakonitosti in dejansko takrat so knjige in ?asopisi, to so bili privatni kapital, ki je pa? skrbel za neko kulturno ustvarjanje. Kljub temu je zanimivo, da je to funkcioniralo v razmeroma skromno razviti državi, vklju?eno v nek konglomerat neke je?e narodov, so imeli ljudje vendarle možnost, da se preživljajo. Ne gre samo za Ivana Cankarja, ampak tudi za celo vrsto drugih. Vemo, da se je tudi Levstik preživljal, ko je prevajal v tej je?i narodov, uradni list, in je bil za to spodobno honoriran. Torej, cesar je svoje odloke dal prevajati v vse jezike narodov, ki jim je cesaroval, vendar je to tudi primerno nagrajeval in pla?al. Podobna je bila zgodba recimo Maksa Pleteršnika in škofa ljubljanskega, ki je .. (nerazlo?no) premoženje, ampak Maks Pleteršnik je redno dobival honorar za tisto avtorsko polo, za tisto ogromno delo, ki je pravzaprav rezultat cele generacije prejšnjih del. Torej, tu smo dali in seveda tudi pri Cankarju. Tu je seveda zgodba. Šventner je Cankarja zelo spodobno pla?eval in ?e bi Cankar spodobno živel, bi lepo shajal in bi imel primeren standard. To je drugo poglavje, zakaj je bil v takih finan?nih stiskah, ampak ?e gledamo njuno korespondenco, potem pa vidimo recimo, kako zelo pregledno in kako zelo jasne pojme sta imela drug o drugem. Ko je recimo Šventner Cankarju o?ital, da je v zgubi, ker je pla?al prevod Kralja na Betajnovi v ?eš?ino in ta Kralj na Betajnovi je bil sicer uvrš?en v repertoar, vendar nikoli uprizorjen v ?eškem narodnem .. (nerazlo?no), mu je o?ital za to škodo, vendar je Cankar to?no povedal, koliko je zaslužil z onim prevodom in koliko s prodajo in sta imela zelo ?iste ra?une in tudi razumevanju. Šventnerju se je tudi izpla?alo, da je potem založil, z razumevanjem mu dajal predujme in avtor je tudi izpolnjeval svoje pravice, svoje dolžnosti do tistega, ki ga je financiral. Tu so sedaj neki odnosi bili, kljub temu, da se nam zdi in smo nau?eni gledati, kako krivi?no je eno in drugo, kakšni zapetljaji so bili, vendar se mi zdi, da smo danes v dosti slabšem položaju, kot smo bili v?asih, ko smo jokali in so?ustvovali s krivicami, ki so se dogajale v preteklosti.
Ta vprašanja mislim, da so zelo aktualna in prepri?an sem, da jih boste znali osvetliti in tudi predstaviti konkretne predloge, s katerimi bi rešili, ne samo, da bi se povrnili na tisto staro stanje, ampak tudi, da bi napravili korak naprej. Trdno sem prepri?an, da kljub vsemu in vsem zameglitvam, so to še vedno trdne vrednote. Po eni strani je to neko ustvarjanje, brez katerega noben kulturni prostor ne more obstajati. Po drugi strani je pa tudi nujnost sodobnega življenja zaradi pretoka informacij in zato, da postajamo enakopravni sogovorniki drugim udeležencem v pogovorih, v vseh mogo?ih pogovorih, v celi paleti, od politi?nega življenja do znanosti. Mi se seveda tolažimo, da vsi znamo angleško. Najve?krat je to na neki zelo nizki ravni in seveda no?emo priznati, da preprosto tu delamo napake. Torej tudi tu življenje nas sili, da bi vendarle vzpostavili neke normalne razmere, kjer so najboljši najboljše stimulirani in kjer je njihovo delo primerno ovrednoteno v neki državi, ki se ima za demokrati?no, kulturno, perspektivno, uspešno. Hvala lepa za pozornost.

ANTON PERŠAK: Hvala. ?e dovolite nekaj deloma tehni?nih, nekaj pa tudi v nekem smislu uvodnih stavkov.
Najprej bi mogo?e rad povedal o sami naravi teh posvetov, pred tem pa še moram predstaviti nas, ki sedimo tu zgoraj. Poleg mene na desni sedi gospa Barbara Poga?nik, ki nekako združuje vsaj dve avtorski skupini, od teh, ki smo danes tukaj, in sicer kot pesnica in kot prevajalka, tako da ne bom samo jaz, ki sem nekako po službeni dolžnosti. Potem je gospa Nuša Mastnak, ki je strokovna sodelavka v Državnem svetu in je zaslužna za organizacijo in vse tisto, kar se bo s tem posvetom dogajalo danes in vnaprej. Gospa Zupanec, pardon, se opravi?ujem, kot vidite, delam napake in jih bom delal tudi vnaprej. Brez skrbi. Potem sem pa še jaz Tone Peršak. Jaz sem pa državni svetnik za podro?je kulture in športa.
Mogo?e bi za?el s tem, da ti posveti, kot je današnji, ni prvi. Imeli smo jih že nekaj v zvezi z obema do sedaj sprejetima nacionalnima programoma in tudi z nekaterimi drugimi temami s podro?ja kulture v Državnem svetu. Namen teh posvetov je predvsem ta, da se pa? vprašanja, ki jih je mogo?e ali pa bi jih bilo celo nujno urejati tudi na zakonodajni ravni, da se pa? artikulirajo, da se potem dognanja s teh posvetov zberejo tudi najve?krat v publikaciji, ki jo izda Državni svet in potem to služi Državnemu svetu, upam pa, da kdaj pa kdaj tudi poslancem in pa kakšnemu ministrstvu tudi kot podlaga za iskanje zakonodajnih rešitev. Namen je predvsem ta, ni namen ta, da se zberemo, da vsake toliko ?asa malo potožimo, kot je bilo prej re?eno, ampak ta, da pa? opozorimo na to, kje je problem in kje vidimo tudi sami, recimo v razli?nih skupinah, tukaj smo zbrani danes avtorji, prevajalci, lektorji, založniki, kje vidimo možnosti za to, da bi se na zakonodajni ravni kakšne rešitve sprejele, ki bi omogo?ile izboljšanje stanja. To je potrebno zato, ker, ?e za?nem z ne?im, kar sicer vsi poznamo. Ustava Republike Slovenije že v 5. ?lenu, torej ?isto na za?etku, tam, kjer so temeljne kategorije, na katerih temelji ta država, pravi, da se ta država utemeljuje na kulturi, med drugim tudi na kulturi, na kulturnem izro?ilu, dediš?ini, da skrbi za ohranjanje kulturne dediš?ine in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Ustava in tudi nekateri drugi dokumenti, nemalokrat pa tudi ljudje, ki v Sloveniji politi?no odlo?ajo, v svojih nastopih vedno znova se sklicujejo na to izro?ilo, na izro?ilo zelo dolgotrajnega prizadevanja za enakopravnost slovenskega naroda med drugimi evropskimi narodi in naposled za osamosvojitev Slovenije. Nosilec teh prizadevanj je bila v najve?ji meri ravno kultura. Še posebej, kot vemo, velja to za književnike in tudi druge ustvarjalce, ki ustvarjajo jezik in v jeziku. Klju?nega pomena je pri tem knjiga, kar je, kot re?eno, vsaj na?eloma zelo poudarjeno tudi v veljavni Resoluciji o nacionalnem kulturnem programu.
Kultura je torej postavljena kot eden od temeljev državnosti tudi za prihodnost.  V?asih se danes dobi ob?utek, kot da to nekako ne velja ve?. S kulturo, še posebej z umetnostjo, ki predstavlja jedro sleherne kulture, pa je, kot vemo, tako, da je to dejavnost, za katero vedno stoji konkreten ustvarjalec, torej avtor. Brez avtorja, pravzaprav vrste avtorjev, ki soustvarjajo na primer knjigo, je nemogo?e govoriti o kulturi in ?e držijo politi?ne opredelitve, ki sem jih ravnokar omenil, tudi o slovenski državnosti, nacionalni identiteti in tako naprej, bi bilo pri?akovati, da bo država na prav poseben na?in, na nek na?in poudarjen š?itila, spodbujala in nenazadnje seveda ustrezno nagrajevala avtorje, ki ustvarjajo kulturne vrednote, s katerimi se utemeljuje. Vznemirja pa seveda, tako kot vedno, razlika med politiko na deklarativni ravni in politiko na dejanski ravni. Imamo podro?ja, kjer politika kar naprej govori o var?evanju, o kr?enju, o kakšni razsipnih programih, o tem, da je treba število zaposlenih v kakšnih dejavnostih znižati in tako naprej, pa se seveda dogaja dejansko ravno nasprotno in imamo seveda podro?ja, tako kot pravim kultura, kjer je dostikrat zaslediti ravno nasprotno. Smer deklarativno je vse lepo in prav, dejansko pa dostikrat ne.
Junija letos smo bili v Državnem svetu, kot že ve?krat doslej, ponovno opozorjeni, da imajo avtorji, naj gre za tiste najbolj izpostavljene, se pravi pesnike, pisatelje, avtorje s podro?ja humanistike, ali za prevajalce in druge soavtorje, na primer lektorje. Vedno ve? težav, kar zadeva kolikor toliko ustrezno pla?ilo za njihovo delo. Ta država je po eni strani s svojo zakonodajo avtorje v bistvu izena?ila z obrtniki, zlasti tiste, ki niso v službah in naprtila obveznost, da se ob svojem delu ukvarjajo tudi s knjigovodstvom in ra?unovodstvom, obenem pa ne skrbi dovolj za to, da bi bili za svoje opravljeno delo vsaj približno ustrezno pla?ani. Po mnenju mnogih, ki o tem pri?ajo s svojimi primeri in bodo o tem slišali tudi danes, ne skrbi dovolj za to, da bi sredstva, ki so avtorjem namenjena, tudi res prišla do avtorjev. Sam se sedaj v zvezi s tem, ali ministrstvo spremlja in nadzoruje porabo sredstev, ki jih v obliki subvencij namenja za knjige, poslal na ministrstvo svetniško vprašanje in dobil odgovor, da spremlja in da je po prepri?anju ministrstva na tem podro?ju v najve?ji meri pravzaprav vse v redu in da poteka tako, kot mora potekati. Pri?evanja avtorjev pa kot re?eno govorijo druga?e. Najbrž je prav, da na tem sre?anju to tudi skušamo raz?istiti pa ne zaradi tega, da bi našli zadoš?enje in da smo pa? nekateri imeli prav, ampak zato, da bi vsi skupaj dognali, kako te zaplete odpraviti, predvsem pa omogo?iti, da bodo vsi avtorji dobili ustrezno moralno in materialno zadoš?enje, zlasti zadostno pla?ilo, ker je to pomembno, ker je bilo že omenjeno, za dostojno življenje in kar je najbolj pomembno, zato, da bodo avtorji lahko tudi vnaprej kakovostno delali. ?e je nekdo preslabo pla?an za svoje delo, seveda dela ve?, kot je normalno in nujno dela tudi površno, zato, da bi si sploh lahko zagotovil neke minimalne pogoje za eksistenco. In v tem je lahko dostikrat problem, da so honorarji ali pa pa? pla?ilo za dolo?eno delo, ?e v kakšnem primeru takega pla?ila niti ni, dostikrat tako nizki, da te možnosti za neko normalno življenje pa? ne zagotavljajo in da to sili ljudi pravzaprav v neke vrste hiperprodukcijo in za?aran krog. Vedno znova pristajajo na slabše pla?ilo, zato, da sploh si nekaj zagotovijo in ta ka?a si potem grize svoj lastni rep, da si prisiljen v vedno slabše delo, da ga opraviš vedno ve?, da vsaj približno ohraniš neko raven dohodkov.
O tem naj bi danes med drugim tudi spregovorili na na?in dialoga založnik z ministrstvom. Upam danes, gospa Koželjeva, predstavlja že dva subjekta, ministrstvo in agencijo za knjigo in ji hkrati tudi ?estitam za izvolitev za predsednico sveta in upam, da bo to res tako, kot je bilo pri?akovano in zagotavljano, da bo agencija za knjigo sama po sebi tako reko? samo izboljšala razmere na tem podro?ju.
Kot je bilo re?eno, smo vabili tudi stranke, pa ne zato, da bi tu bili deležni še enega dela volilne kampanje, ampak, da bi videli, kaj o tem mislijo. O?itno niso ravno zanimiva populacija za ve?ino strank. Najbrž nas je premalo.
Predstavljam si potek današnjega posveta na ta na?in, da bi najprej dali besedo avtorjem, po enemu predstavniku, predstavnici razli?nih teh skupin. Potem tudi predstavniku založnikov, gospodu Zupan?i?u, ki ga prav tako lepo pozdravljam. Fino, da se je tega udeležil in kot sem prej mimogrede slišal, v marsi?em soglaša z nami. Potem bi povabili k besedi še predstavnika oz. predstavnico ministrstva in agencije, gospo Koželjevo, nakar bi sledila razprava. Jaz predlagam, da bi uvodni?arji govorili v obsegu 10 minut po možnosti, zato da ne izgubimo kondicije in da nam ostane potem tudi ?as za razpravo in menjavo mnenj in medsebojnih zagotovil in da potem tudi v nekem razumnem ?asu zaklju?imo, ker vemo, ?e stvar traja ve? kot tri ure, so ljudje že tako ali tako utrujeni, da ne zdržijo ve?.
?e se s tem strinjate, bi najprej povabil kar k besedi gospo Ireno Trenc Frelih, predstavnico Društva slovenskih književnih prevajalcev.

IRENA TRENC FRELIH: Spoštovane, spoštovani, lepo pozdravljeni. Sem malce presene?ena, sem mislila, da bo pred menoj gospod Pregl, ampak navsezadnje nekje je treba za?eti. Naj vas najprej vprašam: ste v zadnjem ?asu, še zlasti v teh bombasti?nih javnih predvolilnih debatah in obljubah zasledili skrb za kulturo? Ali kulturne ustvarjalce? Ali skrb za slovensko besedo, za bralno kulturo? Niste oz. v?eraj in danes so se v Delu pojavili programi posameznih strank glede kulture, kar je zelo pohvale vredno, vendar te parlamentarne stranke so – ene bolj, druge manj – v svoje predvolilne programe sicer uvrstile tudi poglavja o kulturi, a ?e jih pogledate malce pobližje, boste opazili, da se obljube ponavljajo, kot da je sestavljavcem zmanjkalo navdiha – ali pa se jim ni zdelo pomembno poglobljeno predelati stanja v slovenski kulturi in predvideti izboljšave. Predvsem pa – o teh programih se nikomur ni zdelo potrebno razpravljati v javnosti, slišati njene odzive, predloge, izvedljive na?rte, kar  žalostno kaže na splošni odnos do kulture, ki v marsikaterih o?eh velja za zajedalko že tako majhnih razpoložljivih finan?nih sredstev. Ta odnos pa odseva tudi iz neurejenosti ali neizvajanja regulativ in normativov.
Veseli me sicer, da smo videli v ?asopisu, da na papirju stranke zelo skrbi naša kultura, naši kulturni delavci in naš jezik, lepa slovenska beseda. Koliko od tega je pa resno mišljeno, bomo pa videli, kaj bo prinesel ?as.
Danes govorim kot predstavnica slovenskih književnih prevajalcev. Po Zakonu o avtorskih pravicah je prevajalec avtor, edini lastnik materialnih in moralnih pravic svojega dela. Do tu vse lepo in prav. A ko vzamete v roke razli?ne pogodbe, ki jih prevajalcem izstavljajo slovenske založbe, vam postane jasno, da si marsikatera po svoje tolma?i avtorske pravice oziroma jih poskuša zvito zaobiti in si zagotoviti ?im ve?ji delež pravic brez dolžnega, vloženemu delu in kakovosti primernega ter pravi?nega pla?ila. Društvo slovenskih književnih prevajalcev je v želji, da bi uredilo zadeve na tem podro?ju, že pred poldrugim letom pripravilo izhodiš?a za pogovore s slovenskimi založniki v obliki vzorca korektne založniške pogodbe. Ta temelji na vzor?nih pogodbah nekaterih držav EU, ki imajo te zadeve do potankosti dogovorjene in urejene. Priznati je treba, da so založniki pokazali pripravljenost na pogovore, a ti te?ejo tako po?asi, da kakih dokon?nih sklepov še ni nikjer videti. Upam pa in vsi upamo, da smo mogo?e v teh slabih razmerah dosegli dno in da bomo z nadaljevanjem pogovorov, da se bomo odrinili iz tega dna in vendar za?eli segati v nekatere pozitivne rezultate.
Med drugim naj povem, da se mi zavedamo, da založniki niso vsi enako finan?no mo?ni in zato prepuš?amo višino honorarjev in naklad medsebojnim pogajanjem ob pogoju, da se sklenjene pogodbe držijo dogovorjenih pravil in meril.
Honorarji so seveda najbolj nevralgi?na to?ka. To, da se nenehno objektivno nižajo, vedo že vrabci na strehi. Neko? (v ?asih Kulturne skupnosti) je izhodiš?ni honorar po Samoupravnem sporazumu temeljil na dogovorjenem odstotku povpre?nega mese?nega osebnega dohodka – kar se mi še danes ne zdi slabo, predvsem pa omogo?a sistemati?no prilagajanje višanju drugih dohodkov ali rasti življenjskih stroškov. Za izhodiš?e dogovarjanja z založniki smo predlagali tarifnik, ki ga predpisuje Ministrstvo za kulturo za subvencionirana dela. Založnikom ni bil posebno vše?, ampak še vedno smo pripravljeni na pogajanja.
Še hujše pa je, da ve?ina založnikov celo za subvencionirana dela prevajalcem ne izpla?a predpisanega honorarja, temve? nižjega. Po delnih podatkih ankete, ki jo je letos poleti izpeljalo Društvo slovenskih književnih prevajalcev, je predpisani honorar za subvencionirano delo dobil le en prevajalec. To so delni rezultati. Ne vem, kakšna bo kon?na slika, ampak o tem, kar sem videla do sedaj. Od svojih ?lanov smo izvedeli (žal avtorji ne želijo biti imenovani, ker se bojijo za delo), da so morali pri nekaj založbah podpisati fiktivno pogodbo za predpisani honorar, potem pa še ono drugo za dejanski honorar.
?e se zadeve kolikor toliko urejajo za prevajalce zaposlene v kulturi, vrata v to kategorijo pa so vedno bolj priprta, ostaja status samozaposlenih neurejen oziroma deluje po na?elu znajdi se sam. Da o obdav?enosti honorarjev in znižanih priznanih materialnih stroških sploh ne govorimo.
Enako zaskrbljujo?a je kakovost izhajajo?ih knjig. Nekatere založbe v hlastanju za dobi?kom nižajo proizvodne stroške na ra?un kakovosti besedil: izlo?ajo lektorje in korektorje ter najemajo prevajalce brez izkušenj in potrebnega znanja, ker ti manj stanejo. Posledica vsega tega pa so knjižni zmazki, ki smo jim vse pogosteje pri?a na našem knjižnem trgu. In ker gre najve?krat za lažjo literaturo, ki jo prebirajo v glavnem mladi (?e sploh še berejo, kar je drugo vprašanje), si lahko predstavljamo, kakšne jezikovne zglede dobivajo in kakšno je posledi?no njihovo znanje maternega jezika.
Dobili smo Agencijo za knjigo, v katero vsi gledamo z upanjem, da bo znala urediti razmere na knjižnem trgu. Pri?akujemo in predlagamo, da se nemudoma loti urejanja naslednjih pere?ih vprašanj: da vzpostavi jasen in pravi?en sistem financiranja izdaje knjig; vzpostavi u?inkovit nadzor nad porabo namenskega denarja za izdajo knjig; da vzpostavi poenoten izhodiš?ni sistem dolo?anja honorarjev, ki bo obvezujo? in sprejemljiv za vse založbe in vse ustvarjalce v procesu nastajanja knjige; da vzpostavi nadzor nad spoštovanjem avtorskih pravic in sankcioniranje najbolj v nebo vpijo?ih kršitev pogodbenih obveznosti (preverja založniške pogodbe vseh avtorjev v procesu nastajanja knjige in njihovo izvajanje); da skrbi za vklju?evanje in povezavo s sorodnimi evropskimi organizacijami ter ?rpanje evropskih finan?nih virov; in da v skrbi za lepo slovenš?ino uvede strog nadzor nad kakovostjo slovenskega jezika v objavljenih knjigah in vzpostavi sistem sankcioniranja tistih založb, ki kakovostnih meril in postopkov ne bodo spoštovale.
Sankcije naj bodo v vsakem primeru zelo jasne in preproste: kršitelji ne bodo imeli pravice do subvencij, dokler ne uredijo pomanjkljivosti.

ANTON PERŠAK: Hvala. Sedaj pa predstavnica lektorjev in lektoric, res gospa Nuša Mastnak.

NUŠA MASTNAK: Jaz se sedaj ta prava Nuša Mastnak. Tukaj sem v imenu Lektorskega društva Slovenije. Skratka, rada bi povedala o našem položaju  na splošno. Namre? po letu 1994, ko je prenehal veljati sporazum o avtorskih honorarjih med avtorji in založniki, so se zadeve za nas dramati?no poslabšale. Najprej in najbolj seveda za tiste, ki jih honorarno najemajo slovenske založbe, seveda pa tudi za vse druge.
Razmere na podro?ju lektoriranja dobro ponazarja pestra ponudba na spletnih straneh. ?eprav mora imeti lektor univerzitetno izobrazbo slovenisti?ne smeri (torej naj bi imel 7. stopnjo izobrazbe), vedno ve? ponudnikov lektorskih storitev te izobrazbe nima. Dovoljeno je vse, nadzora ni nobenega. Zdi se, da lastnosti, po katerih se dober lektor razlikuje od slabega, niso ve? strokovnost, razgledanost, natan?nost, temeljitost itd., temve? predvsem nizka cena in hitrost lektoriranja.
Lektoriranje – tudi zaradi slabo opravljenega dela neprofesionalnih lektorjev – tako postaja vedno manj cenjeno, honorarji so vedno nižji, zaradi vedno nižjih honorarjev je treba delati vedno ve?, zaradi vedno ve? dela je kvaliteta lektoriranja vedno slabša in za?arani krog je sklenjen.
V Lektorskem društvu Slovenije se veliko pogovarjamo o težavah, s katerimi se lektorji sre?ujemo pri svojem delu. Pogrešamo, na primer, ve? stika z avtorji in prevajalci, da bi se o težavah pri nastajanju knjige lahko sproti posvetovali in se skupaj dogovorili za najboljše rešitve. Sodelovanje med ustvarjalci lahko knjigi samo koristi, zato preprosto ni mogo?e razumeti, zakaj je teh stikov malo ali skoraj ni?. Se morda kdo boji, da bi se med seboj preve? povezali? Je morda koga strah, da bi združeni lahko postali premo?ni, prenevarni v svojih zahtevah? Da bi kon?no postali upoštevanja vredni pogajalci?
Razmere v založništvu so se za lektorje tudi v materialnem pogledu katastrofalno poslabšale. Avtorski honorarji – in sicer na vseh podro?jih, ne samo na podro?ju leposlovja in humanistike – so v zadnjih petnajstih letih realno padli za 60 do 70 odstotkov. Ne usklajujejo se ve? s povpre?no slovensko pla?o in ne prilagajajo se inflaciji. Razvrš?anje honorarjev po težavnostnih stopnjah lektoriranja in glede na zvrstnost besedil je le še spomin na neko davno preteklost. To, ali je neko leposlovno delo subvencionirano ali ne, na honorarje lektorjev niti malo ne vpliva.
Sama lektoriram že sedemnajst let in imam ves ta ?as status samozaposlene v kulturi. ?eprav lektoriram veliko in so uredniki, pisatelji ter prevajalci, kolikor mi je znano, z mojim delom zadovoljni, sem na dohodninski lestvici uvrš?ena v najnižji razred. Prispevki za socialno varnost, ki jih iz svojega neto honorarja pla?ujem vsak mesec, pa se seveda nenehno zvišujejo. Samo za ilustracijo povedanega: v letu 1994 sem prispevke za socialno varnost enega meseca lahko pla?ala s honorarjem za lektoriranje štirih avtorskih pol umetnostnega besedila, avgusta 2008 sem za pla?ilo teh prispevkov morala zlektorirati sedemnajst avtorskih pol, torej kar za 425 odstotkov ve?.
Lektorjem v javni upravi, denimo, so se v zadnjem ?asu dnevne norme povišale za skoraj 50 odstotkov, ne da bi se jim hkrati zvišale tudi pla?e, in nekateri med njimi so uvrš?eni celo med strokovno tehni?no osebje, tako kot na primer šoferji in natakarji.
O neurejenih razmerah na podro?ju lektoriranja po svoje pri?a tudi prenovljena klasifikacija dejavnosti, kjer lektorji, v nasprotju s prevajalci in tolma?i, nimamo posebne šifre, ampak smo uvrš?eni pod šifro Druge nerazvrš?ene strokovne in tehni?ne dejavnosti, skupaj s tajnicami in delavci v fotokopirnicah.
Naši predlogi za rešitve so pa: predlagamo uvedbo licence za lektorje. Za to si v Lektorskem društvu Slovenije že dalj ?asa prizadevamo; do zdaj smo dosegli le na?elno podporo Sektorja za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo.
Drugi?, predlagamo, da se dolo?i spodnja, še sprejemljiva meja višine avtorskih honorarjev in da se ta redno objavlja v enem izmed osrednjih slovenskih dnevnikov.
Tretji?, predlagamo ostrejši inšpektorski nadzor. Videti je, da ga zdaj prakti?no ni, saj lektorska ponudba na internetu že presega 400 ponudnikov in zagotovo nimajo vsi urejenega statusa. Hvala.

ANTON PERŠAK: Hvala. Kot ste opazili, gospa Nuša Zupanec deli prijavnice za razpravo, ki bo potem sledila in predlagam, da tisti, ki se boste prijavili, prijavnice oddate tukaj predhodno.
Vabim k besedi predsednika Društva slovenskih pisateljev gospoda Slavka Pregla.

SLAVKO PREGL: Spoštovano predsedstvo, dragi kolegi, drage kolegice. Zdi se mi, da bi ta naša debata danes lahko tekla v dveh smereh. Prva je ta, da se pogovorimo v bistvu o makro razmerah, o deležu kulture v naši zavesti in za primerjavo bi vam povedal, da je državni prora?un za kulturo enak približno strošku šentviškega predora. Znesek podražitve od predra?una do zaenkrat kon?ne vrednosti je enak znesku, ki bi ga 200 ustvarjalcev porabilo v 20-ih letih, ?e bi prejemalo mese?no rento 2.000 evrov.
Od takrat, ko je založništvo od samostojne Slovenije naprej postalo tržna dejavnost, so se v bistvu za?ele naše težave stopnjevati. Nih?e nekako no?e priznati dejstva, da dežele, ki slovijo po najve?ji porabi knjig na prebivalca, so obenem na svetovni lestvici ekonomske uspešnosti najvišje. ?e komentiram naš nacionalni program za kulturo od leta 2008-2012, se mi zdi, da je dober, ampak realno brez denarja. Se mi zdi zanimiva ilustracija, da si pa? za cilj postavi na našem podro?ju dve dvoletni štipendiji za ustvarjalca in to je seveda velik dosežek glede na ni? in eventualno manj manjši dosežek na dejanske potrebe.
Z ministrom sva nekajkrat priložnostno govorila o tem in ko sem mu jaz našteval vse te stvari, ki jih mi želimo, je rekel: v redu, kje naj pa vzamem. In tu se mi zdi, se za?enja ta naš problem. Jaz nisem sposoben niti pripravljen ministru, ko re?e, kje naj vzamem, re?i: vzemite prevajalcem pa dajte pisateljem, ampak se mi zdi, ?e bi vzeli pol tega, ker so neupravi?eno podražili šentviški tunel, slovenska kultura problemov ne bi imela. Se pravi, da minister po mojem, katerikoli, ne ta konkreten, se mi zdi, ne sme biti odvetnik vlade proti avtorjem, ampak zastopnik avtorjev oz. kulture v odnosu do vlade.
Vi ste dobili na mizo te moje papirje, tako da jih ne bi prebiral. Rad bi povedal, da smo tudi v Društvu slovenskih pisateljev opravili anketo o materialnem položaju in prakti?no enotno stališ?e je, da je seveda položaj slab in v anketi so kolegice in kolegi naštevali stvari, ki so bile osnova za predloge, ki jih bom na koncu navedel.
Za ilustracijo, da si še enkrat obudimo v našem krogu že kakšne 365-krat povedane iste številke. V Sloveniji od knjige živi z redno pla?o približno 1.000 zaposlenih v založništvu, 500 v knjigotržtvu, 1.500 v javnih knjižnicah, 5.000 v tiskarstvu, cela vrsta u?iteljev in profesorjev književnosti, od pisanja knjig med sicer formalno 300 ?lani Društva slovenskih pisateljev pa ne more živeti niti 10 avtorjev. Torej, od knjige živijo vsi razen avtorjev.
Knjižni?no nadomestilo, ki ga pri nas prejema približno 1.000 ustvarjalcev knjižni?nega gradiva, ki se v javnih knjižnicah brezpla?no izposoja, znesek zanj z naša približno 650.000 evrov letno, kar je nekoliko manj kot sta letna prejemka dveh ?lanov uprav ve?jih gospodarskih družb (npr. Intereuropa ali pa Mercator, to ta hip ni bistveno).
Kot veste, si povpre?en Slovenec v knjižnici izposodi letno od 10 do 12 knjig in v to šolske knjižnice niso vklju?ene. Se pravi, da Slovenci po branju, po uporabi knjig sodimo v evropski vrh. Položaj te dejavnosti pa ni primerljiv, ker kot je povedala kolegica za lektoriranje in prevajanje, pla?ilo za avtorsko polo besedila je pred 30 leti znašalo povpre?no slovensko pla?o, danes znaša pa ?etrt povpre?ne slovenske pla?e. Takih slikovitih primerov je še dosti.
V društvu predlagamo, da bi uvedli umetniško dav?no izjemo in druge dav?ne olajšave, da bi uporabili irski model. Skratka, da bi se avtorski honorarji, jaz to pa? sedaj govorim za ?lane društva pisateljev, velja pa to za ostala umetniška društva prav tako, naj se oprostijo davka. Ideja je pa? ta, da so intelektualne storitve osnova, surovina za kulturno industrijo, ki potem pla?ujejo velike davke. Jaz sem v nadaljevanju izra?unal en tak vzor?en primer, Kajetan Kovi? bo v svojem življenju prejel približno 400.000 bruto honorarja za vse, kar je napisal. Vsak evro, vložen v Kovi?a, pomeni 16-krat višjo tržno vrednost. Se pravi, na osnovi njegovega dela delajo tiskarji, založniki, prodajalci, bibliotekarji v skupni vrednosti 6 mio evrov. Država pri predpostavki 8,5 % DDV iz 400.000 evrov Kovi?evega dela pobere 500.000 evrov davka. Se pravi, ?e bi Kovi? delal ve?, ?e bi bil stimuliran, ?e ne bi pla?eval davka za svoje ustvarjalnost, bi država iz kulturne industrije lahko pobirala ve? davka. Se pravi, to ne bi bila gesta usmiljenja do avtorja, ampak gesta bistre ekonomske države. Ta ukrep bi obenem razrešil problem ukinjene olajšave za ve?letno ustvarjanje. ?e avtor ve? let piše roman, honorar mu pade v zadnje leto. Takrat je potem obdav?en na vse mogo?e na?ine, davek pa pla?uje prihodnje leto, ko nima nobenih prejemkov in mu knjige ne izhajajo.
Prav tako menimo, da bi enkratne literarne nagrade ter štipendije, da bi se ?lanom društev oprostile davka, ker pa? avtorji naj ne bi bili predvidoma kaznovani za to, ker so dobili nagrado za svojo vrhunsko ustvarjalnost.
Naslednji naš predlog je, da se pove?ajo sredstva za pla?ilo knjižni?nega nadomestila in da se v izra?un za to uporabijo podatki o izposoji v šolskih knjižni?ar. Kot veste ima Slovenija sijajen sistem šolskih knjižnic. Šolske knjižnice žal nimajo sistemskega denarja za nabavo novih knjig, ampak kljub temu je izposoja po šolah velika in podatki, iz katerih se izra?unava knjižni?no nadomestilo, temeljijo samo na številkah o izposoji v splošnih knjižnicah. Menimo, da bi bilo pošteno, da se v ta izra?un vzamejo tudi šolske knjižnice in tu sem zara?unal primer, da Desa Muck, kjer so njene knjige izposojene ve? kot 60.000-krat, ona je slovenski rekorder, iz naslova knjižni?nega nadomestila dobi 6.500 evrov. ?e sedaj aritmeri?no pretiravamo in posplošujemo. ?e bi bila taka koli?ina njenih knjig prodana, bi seveda dobila 15-krat ve? denarja. Ampak seveda, sijajno je, da se njene knjige izposojajo. Ni te korelacije, kdor si ne bi mogel izposodil, bi pa knjigo kupil. To ni res. Ampak se mi zdi, da bi bil korekten odnos druga?en skandinavske dežele (?e sedaj na Finsko pozabimo), na katere se pogostokrat oziramo. Knjižni?nemu nadomestilu namenjajo približno 15-krat ve? denarja.
?e sem že za?el z avtocestami, znesek, ki ga danes porabimo za knjižni?no nadomestilo, je ekvivalent stotim metrom avtoceste. Slovenci smo po številu zgrajenih cest na prebivalca tretji v Evropi, po številu grade?ih se cest na prebivalca pa prvi v Evropi.
Predlagamo, da se pove?a odkup izvirne literature za javne knjižnice ter da se dopolni kriterije uspešnosti javnih knjižnic. Treba bi bilo  zagotoviti denar za pove?anje odkupa izvirne literature za javne knjižnice, še posebej za šolske knjižnice, ki, kot sem rekel, nimajo rednega sistemskega denarja za nakup knjig in je pa? koli?ina kupljenih knjig odvisna od kvalitete strehe na šoli in te?nosti šolske knjižni?arke.
Predlagamo, da bi se letno po polni ceni odkupilo vsaj 100 naslovov izvirne slovenske literature v nakladi po 500 izvodov. Se pravi, da bi s tem pokrili vse splošne knjižnice ter 200 naslovov izvirne mladinske literature v nakladi 1.500 izvodov, kar pomeni, da bi trije izvodi knjige prišli na vsako slovensko šolo in da bi delovna skupina avtorjev, založnikov in knjižni?arjev oblikovala pregleden sistem takih odkupov.
In sedaj seveda, ?e sem s tem za?el, moram s tem nadaljevati. Denar za tako pove?anje bi bil ekvivalent dvema kilometroma avtocest. Potem, zadnje, kar bo verjetno povzro?ilo najve? ošpic že v ?asu debato, so redni prejemki za uveljavljene avtorje. Predlagamo, da bi ustvarjalcem, ?lanom umetniških društev, ki so s svojim delom že dokazali branost nagrade, odmevi, kritike in tako naprej, da bi se na pregleden in utemeljen na?in dodelil status neke vrste posebnega javnega uslužbenca, ki bi dobil redni mese?ni prejemek 2.000 evrov in bi seveda bil normalno obdav?en, kot vsi drugi ljudje.
Zakaj majhne naklade oz. majhno jezikovno podro?je na tržnih osnovah ne morejo zagotoviti normalnega pla?ila avtorjev? Mnoga dela številnih avtorjev pa postajajo del trajne kulturne zakladnice, u?beniki in tako naprej, kar je pogosto v uporabi in se njene cene enostavno ne da izra?unati. Avtorske pravice se ne da pla?ati in pri bliskovitem razvoju tehnologije in možnosti uporabe avtorskih pravic se nam zdi, da bi tak na?in pla?ila bil najbolj primeren. Dostikrat nekdo re?e, ?e si ne moreš zaslužiti s pisanjem, pa pojdi delati kaj drugega. Pri teh rednih prejemkih so mišljeni ljudje, za katere bi bilo škoda, da gredo delati kaj drugega, ker so se dokazali ali s prevajanjem ali s pisanjem, ker seveda takih ljudi, ki znajo delati kaj drugega, je neskon?no, tudi ?e jih uvozimo iz Slovaške. Takih, ki so se pa dokazali z ustvarjalnim delom, je pa pri nas manj.
Jaz si ne predstavljam, da bo ta naš posvet povzro?il revolucijo, si pa mislim, da je treba nenehno in uporno ustvarjati vzdušje in razumevanje za te stvari in zelo konkretno tudi grobo govoriti, kako te številke izgledajo v življenju in se mi zdi, da tisti primeri, ki sem jih povedal, govorijo sami zase. Mislim pa, da ima vsak od vas vsaj kakšnih 100 takih zabavnih primerjav. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. Sedaj predlagam, da slišimo tudi predstavnika založnikov in vabim k mikrofonu gospoda Mitjo Zupan?i?a iz Upravnega odbora Združenje knjižnih založnikov.

MITJA ZUPAN?I?: Spoštovano predsedstvo, spoštovane predstavnice Ministrstva za kulturo, kolegice in kolegi. Morda ni naklju?je ali pa je, da je danes 11. september in pri?akoval sem debato takšno, ker sem predstavnik iz druge strani, kot so mi dostikrat povedali, torej tistega dela, ki ne razumemo avtorje, ne razumemo ustvarjalce in moram re?i, da sem šel kar nekoliko opotekajo? se danes v parlament. Ampak vseeno, v vseh slabih stvareh moramo poiskati tudi dobre stvari in iz tega odra ne bi govoril v mojem skromnem referatu samo o problemih, ki jih vsi ob?utimo v tej mali deželici, ampak bi pokazal na neke stvari, ki smo jih pokazali že do sedaj in dokazali v Združenju knjižnih založnikov, stvari pozitivne in kako bi šli naprej in kako bi lahko skupaj živeli in skupaj ustvarjali na tem podro?ju.
Zavedajo? se, da brez avtorjev ni pravih založnikov in brez pravih založnikov je avtorjem še težje kot sedaj založniki.
Prvi slajd, kdo pravzaprav smo knjižni založniki v zbornici založništva in upravni odbor, ki ga vodim, sestavljen iz kolegic in kolegov. Nekateri jih poznate. ?e pokomentiram, je sestava zelo raznolika, kar pomeni t.i. veliki založniki, majhni založniki, samostojni založniki in ?lani po funkciji spremljanja založniškega trga.
Zelo sem vesel, da sem danes lahko tukaj pred vami in da vam lahko spregovorim zaradi tega, ker želim zaklju?iti z nekim stereotipom, ki je v javnosti in to je tudi meni o?itan kot predsednika založnikov, da smo založniki kapitalisti in težko dobi?karji, ki živimo na ra?un avtorskega dela na na?in, da ne pla?ujemo honorarjev avtorjem, ustvarjalcem. Ta ocena je seveda huda in je vseeno pavšalna. Trdim, da iz založbe, iz katere prihajam, kateri ve? kot 90 % izdamo založniških del doma?ih avtorjev, da jih pla?ujemo korektno. Da jih želimo celo maj?keno pocrkljati in da smo dobri z njimi in da radi z nami sodelujejo. Zato teh pavšalnih ocen, ki jih spuš?amo v javnost, v eter in v medije, ne more biti ve?. Prišel je ?as, ko bomo rekli: povejte kdo je ta založnik, povejte, kdo je ta direktor in povejte, kje ste opeharjeni. Kajti s tem se me?e res neka slaba lu? na založništvo v Sloveniji.
Rekel bi tudi to, danes je tema zaš?ita avtorskih pravic na podro?ju leposlovja in humanistike. Seveda lahko zelo hitro gremo v dolo?ene poti in smeri in gremo ven iz te teme. Ampak vseeno. Ne glede na sedanjega ministra ali prejšnjo ministrico lahko re?em, da sta se oba trudila s svojimi sodelavci, da bi Ministrstvo za kulturo prisluhnilo tem težavam in v okviru možnega v nastajajo?i verigi knjige naredila kar se da dobrega zato, da bi prišli po?asi do tistega želenega cilja, ki je bil. Konkreten primer pri  subvencijah: osem let nazaj ni bil mogo? ugovor na podeljeno subvencijo. Po tem je mogo? ugovor na podeljeno subvencijo. Naš predlog je, da pa gre ta ugovor na neodvisni organ, zato da bo tudi zaživel in bo imel tudi odgovor nazaj na podeljeno subvencijo.
Zakaj smo se oglasili? Zaradi tega, ker tudi nam založnikom, ki se združujemo znotraj Gospodarske zbornice in želimo profesionalno opravljati naše delo, imamo veliko težav pri našem delu, ker je zakonsko podro?je založništva popolnoma neurejeno. Slikovito sem velikokrat že omenil in povedal, da tista gospodi?na, ki skrbi za mojo frizuro, je lahko založnica, jaz je pa ne morem in ne smem ostri?i, ker nimam obrtnega dovoljenja. Mislim, da je pripomba na mestu in je zelo slikovita. Odtod ven sledijo podatki, da vas še jaz zasujem z njimi, da je približno 1.300 izdajateljev registriranih, 100 v Sloveniji samo za izdajanje knjig, 80 drugih izdajateljev, da se ukvarjamo z s.p. izdajatelji in predvsem tudi z enim fenomenom, pravzaprav s samooklicanimi izdajatelji v javnem interesu. Vsi želimo in imamo del programa v javnem interesu, biti pa izdajatelj samo v javnem interesu pa hkrati biti d.o.o. je pa precej ?udna zgodba, ki ponavadi potem negativno vpliva na celotno verigo nastajanja knjige.
Kaj želimo? Želimo pravi?no pla?ilo avtorskega in založniškega dela vseh akterjev v verigi knjige. Da je to res, lahko potrdim, da se redno sre?ujem z Društvom pisateljev pa tudi z gospo iz Društva knjižnih prevajalcev. S kakšno hitrostjo? Žal si hitrost ne dolo?amo sami, kot si tudi ne dolo?amo tega dneva, 10 dni pred volitvami, ko ni ne z leve in ne z desne in ne s centra nobenega iz plakatov vpijo?ega lika, ki bi me danes podprl pri tem razlaganju, ampak želim tudi v tej negativnosti najti nekaj pozitivnega. Povejmo jim to drugi? in imejmo to za naprej, za prihodnost, za pogovor. Kajti, brez politi?ne podpore in razumevanja drug drugega mi tega sami ne bomo mogli rešiti.
To, kar sem pa povedal, pa stoji in je res. Želimo tesno sodelovanje med državo, kulturo, gospodarstvom, kjer bodo le na ta na?in doseženi pravni in želeni u?inki. Želimo stalno skrb države za kulturo, ne glede na trenutno politi?no obarvanost katere koli v tem hipu vladajo?e strukture. Založniki iskreno kot središ?e dogajanja želimo ohraniti poslanstvo skrbnikov že iz ?asa ?astitega Šventnerja, da smo skrbniki slovenskega jezika. Jaz se še spomnim nedavno tega, sam sem šel pogledati v knjigo, mi je mati rekla doma: poglej si v knjigo in vedel boš, kako se prav zapiše. V enem pogovoru pa mi je rekel Tone Pav?ek: Veš, Mitja, do vojne ni bilo knjige z napako, po vojni pa ni knjige brez napake. Prav ima.
Kaj so naša osnovna izhodiš?a in kako jih vidimo? To je sicer soba (?), o kateri lahko govorimo z velikimi besedami in o velikih stvareh, lahko pa damo nekaj provokativnih izto?nic zgolj zato, da bomo lahko skupaj prišli do nekega kon?nega u?inka, do nekega rezultata. Predstavljajte si, da bi en predsednik knjižnih založnikov rekel: založniki pa se dajmo odpovedati subvencijam. Saj me bodo tamle po?akali pa mogo?e bom tudi jaz danes kje na kakšni televiziji tuji, kakšne neumnosti sem tukaj klatil. Vemo pa zelo dobro in mi sodelujemo v Evropski zvezi založnikov, sodelujemo v Bruslju, vemo, kam gredo direktive in vemo, da v roku naslednjih nekaj let, dveh, treh, direktnih subvencij založnikom bo vedno manj. Subvencije so namenjene avtorjem. Ampak lahko tu najdemo simbiozo. V pogovorih, ki sem jih imel, sem predlagal in ti pogovori so me navedli ravno v Društvo pisateljev in pa pri književnih prevajalci, da dajmo skupaj urediti status na na?in, da se sprejme tarifnik za vse vrste avtorskih honorarjev, za lektorje in za korektorje, in sicer kot obveze, pa tudi ilustratorjev seveda, kot obveze pri subvencioniranih naslovih, ki pa potem lahko služijo kot priporo?ilo in orientacija za ostale naslove. Tudi tukaj mi lahko kot Gospodarska zbornica seveda odpeljemo svoj del odgovornosti. Kajti, ?e se mi sami pogovarjamo in to dolo?imo na našem združenju, potem bomo razumljeni v nekem kartelnem dogovoru. ?e pa se skupaj dogovorimo in v to dogovarjanje vklju?imo predstavnike Ministrstva za kulturo, ki potem za subvencionirane izvode to lahko sprejme, moramo založniki to upoštevati, hkrati damo lahko priporo?ilo. Ogromno težav, ki jih imamo, tako kot je kolegica s strani lektorjev nam povedala, sledijo tudi s strani založnikov. Torej, založništvo ni profesionalizirano, nima dolo?enih standardov in nima dolo?enih tistih direktiv, kdo sploh lahko je založnik in na kakšno vižo lahko postane založnik in odpre gospodarsko družbo z registracijo izdajateljstva.
?e bi prišli do tega dogovora skupaj z Ministrstvom za kulturo za subvencionirane izvode, kjer se založniki strinjamo, da ?e država nekaj da, lahko tudi zahteva in mi smo pripravljeni absolutno to narediti. Potem bomo prišli tudi v dopolnitev kolofona. Jaz sem se neko? že zagovoril o zakonu o kolofonu, pravzaprav smo ga dejansko že pripeljali do te dikcije znotraj zakona o obveznem tisku. Treba ga je samo še dopolniti.
Založniki pravzaprav želimo, da ?e bi prišlo do takšnega dogovora, da bi uvedli garancijo, s katero se na eni strani založnik zaveže k spoštovanju založniških standardov in normativov pri izdajanju subvencioniranih naslovov. In da se uvede tudi nadzor nad izvajanjem te garancije oz. nad izvajanjem dela za posami?en subvencioniran izvod. S tem bo narejen tudi ve?ji red na podro?ju založništva, sem prepri?an.
Kot sem že prej omenil, je bilo kar veliko posluha s strani ministrstva v mandatu gospoda Simonitija pa tudi v mandatu gospe Rihtarjeve. Govorim sedaj o nekem obdobju osmih let, kjer smo prvi? prišli v pisni obliki, sprejeli nacionalni program za kulturo in tako naprej, kjer se strinjam s kolegom iz Društva pisateljev, da je dober, vprašanje je, ?e je izvedljiv, ker je zelo obsežen. Po mojem je verjetno zelo omejen s financami, s finan?nimi sredstvi, konec koncev pa tudi s politi?no voljo po tem, ko mine obdobje predvolilnega boja in volitev.
Založniki si želimo, da je že pridobljena možnost pritožbe in ugovora na dodeljene subvencije poslana neodvisnemu organu, kajti ve?ino ugovorov na podeljene subvencije gre potem v gluha ušesa in nanj ni odgovora, ampak je to v bistvu kon?no dejstvo, dana pa je možnost.
Želimo si pove?evanje knjižni?nega odkupa subvencioniranih naslovov po literarnih zvrsteh. Do te ideje smo seveda prišli iz naslova mojega za?etnega razmišljanja. Direktnih subvencij založnikom za knjigo bo vedno manj, skladno z evropskimi direktivami, ki pa? prihajajo. Nekatere so že na mizi, druge pa  bodo še v razpravah. ?e založniki potrdimo tarifnik za subvencionirane izvode v prvem delu in pla?amo pravi?no ceno avtorjem ustvarjalcem in si v dogovoru z ministrstvom zagotovimo odkup glede na klasifikacijo izdanega dela za javne knjižnice, potem mislim, da smo prišli do dobrega skupnega dogovora, kjer lahko založniki izra?unamo kriti?no to?ko preloma ali rentabilnosti, na drugi strani, kjer lahko ustvarjalci pred nami dobijo tisto, kar smo se zavezali in na tretji strani, konec koncev, da skupaj poskrbimo, da bodo ta dela, subvencionirana dela so v osnovi tista, ki so prepoznana, vrhunska, najboljša, potrebna in ne vem še kakšna, da bodo ta tudi prišla tistemu, ki so namenjena. Torej, po naših poteh kupcu in bralcu, s tem dogovorom pa v javne knjižnice, kajti verjetno in prepri?an sem, da je namen javnih knjižnic, da so ta dela dostopna in da ni namen javnih knjižnic, da izposojajo komercialne naslove brez pla?ila odškodnine založnikom. Ampak to je druga tema.
Mislim, da smo tukaj založniki zavestni, da smo se znašli v situaciji, ko bomo samo skupaj našli rešitve. Ne želimo si tudi ne, da bi razdvajali se na kulturi na naše in vaše, ampak, da bi sodelovali, da bi spoznali, da je kultura nam vsem tista, ki nas identificira in nas mora v verigi nastajajo?e knjige doma združevati in medsebojno spoštovati.
Nenazadnje si pa iskreno želim in to sem omenil že ve?krat v javnih nastopih, da znotraj kolofona, da v založniško verigo uvedemo nazaj, damo možnost status lektorja, status korektorja, ki ga takšne in druga?ne založbe izpuš?ajo. Da mora biti jezik vsaj v subvencioniranih knjigah, zapisan in objavljen z odliko in da se morajo ti ljudje, ki to naredijo, tudi prepoznati v kolofonih in sprejeti nase odgovornost za opravljeno delo in temu sledi pravi?no pla?ilo.
Zato za zaklju?ek, da ne bom predolg: res naj bo jezik zdrav in šegav in pisan in govorjen z odliko, sam pa kot predsednik knjižnih založnikov sem pripravljen na vse pobude in verjamem, da je vedno ve? razumevanja v teh krogih, da pridemo do nastajajo?e verige knjige na na?in, da bomo spoštovali in bodo zadovoljni drug z  drugim. Hvala.

ANTON PERŠAK: Hvala. Sedaj pa vabim k mikrofonu gospo Barbaro Koželj, kot re?eno v imenu ministrstva in upajmo tudi nove agencije in upam, da bo povedala, da za marsikatero vprašanje, ki smo ga odprli že, razpolagajo z rešitvijo.

BARBARA KOŽELJ: Najlepša hvala za besedo gospod Peršak. Pozdravljeni z moje strani. Najprej bi želela poudariti, da se na Ministrstvu za kulturo zavedamo pomena ustvarjalca in da je ustvarjalec za Ministrstvo za kulturo bistven.
Seveda, izhajala bom iz že povedanega tukaj. Gospod Peršak je v za?etku dejal, da naj država prav na posebej na?in š?iti in nagrajuje ustvarjalce, prav na poseben na?in. Država torej ne skrbi, da bi avtorji bili dovolj pla?ani. Povedala bom, da smo si na Ministrstvu za kulturo pred kakšnimi tremi leti zastavljali vprašanje, ker se zavedamo problemov, ki nastajajo pri vrednotenju avtorskih del, ali naj problem rešimo tako, da subvencije za?nemo deliti direktno avtorjem. Namre? menimo, da bil to edini na?in, da ne bi prihajalo do tega, do ?esar prihaja. Tudi mi slišimo, vendar neuradno, da se pojavljajo dvojne pogodbe. Ene, ki so poslane na ministrstvo, potem bom osvetlila, zakaj prihaja do tega, in tiste, ki jih ustvarjalci dobijo iz založb. Zdi se mi tudi seveda osebno, ne samo kot predstavnici Ministrstva za kulturo, da je to nedopustno, žaljivo in še kaj ve?. Ministrstvo za kulturo ni tisti organ, ki bi imel takšne pristojnosti, da bi te zadeve reševal. Jaz osebno in tudi moji kolegi na ministrstvu, smo vse, od katerih smo slišali, da do tega prihaja, pozvali, jih prepri?evali, naj vendarle prinesejo na ministrstvo te druge pogodbe, ki jih dobivajo v roke, ampak žal se seveda nih?e ne upa izpostaviti in seveda to tudi razumem. .
Sedaj bom pa osvetlila, kaj so tisti posebni na?ini in kako država že podpira ustvarjalce. Ne bom govorila o tem, koliko je denarja, ker to je politi?no vprašanje. Jaz sem tukaj in tudi na ministrstvu iz stroke in si prizadevamo, vsi tisti, ki smo tam, moram re?i, tudi z vsemi ministri, s katerimi sem sodelovala, da je avtor zaš?iten.
Prva tema, ki ste jo zastavili na tem posvetu, pozabila sem povedati še to, da ob sprejetju Zakona o javni agenciji za knjigo kot tudi pri sprejetju Nacionalnega programa za kulturo, kjer sem sodelovala, v parlamentu ni bil nikoli izpostavljen ustvarjalec, temve? so bili vsi amandmaji vezani na založnike. Ve? denarja za založnike. S tem problem nikakor ne bi bil rešen, ustvarjalec pa ni bil izpostavljen.
Prva tema, ki ste jo postavili. Vzpostavitev transparentnega in pravi?nega sistema financiranja ter u?inkovitega nadzora nad namensko porabo subvencij za knjigo. Ministrstvo za kulturo podpira, morda bo to suhoparno, ampak vendar bi želela predstaviti ta dejstva, sistem podpore na podro?ju knjige, ki zajema vse ?lene verige knjige. Torej, izdajanje knjig, izdajanje leposlovnih knjig za otroke in mladino, izdajanje revij, izdajanje otroških in mladinskih revij, zahtevnejše ve?letne knjižne projekte, mednarodna dejavnost na podro?ju založništva, nacionalne predstavitve slovenskega leposlovja in humanistike na ve?jih knjižnih sejmih, prevajanje del slovenskih avtorjev v tuje jezike, literarni festivali in prireditve, razvijanje bralne kulture, projekt Rastem s knjigo, razvoj knjigarniške mreže, podpora avtorjev in prevajalcev, torej delovne štipendije, izvajanje knjižni?nega nadomestila in izobraževanje oz. usposabljanje na podro?ju knjige.
V vseh razpisih, teh je 10 in jih sedaj ne bom poimenovala, da ne bom predolga, so že v razpisnih pogojih zapisani, kdo lahko prejme subvencijo, ker se založbe pri nas, v naši državi prijavljajo za prejemanje subvencij, katera založba je sploh upravi?ena, da subvencijo prejme. Eden izmed prvih pogojev je dosežena višina avtorskih honorarjev v preteklem letu za izvirno leposlovje, potem predvidena višina avtorskih honorarjev v prihodnjem letu, dosežena povpre?na naklada in tako naprej. Ne bom sedaj vseh teh pogojev brala, ampak vendarle vsi veste, da imamo vse na spletni strani, samo toliko, da osvetlim problem.
V nadaljevanju seveda pri ocenjevanju je spet prvi, prednostno bodo obravnavani tisti, ki predvidevajo stimulativno ovrednotenje avtorskega dela. Skratka, že v razpisni dokumentaciji je to na prvem mestu, torej podpora in ovrednotenje avtorskega dela. Ko dobimo seveda potem veliko število prijav, morda v programskih razpisih, kjer so tiste najve?je založbe z najkvalitetnejšimi programi malo manj, pri projektnem razpisu tudi okoli 500, 600 projektov, komisija najprej pogleda tudi avtorske honorarje. V tistih, ki so seveda subvencionirani, je pravilno vse zapisano, avtorski honorarji so glede na najnižjo predpisano mejo, ki je zapisana tudi v pogodbah, takšni, kot morajo biti.
Naj še povem, da po naših podatkih, postopek je tak. Potem, ko založba dobi subvencijo, ko je podpisana pogodba, s katero se vsak založnik zaveže, da jo bo izpolnjeval, pride na ministrstvo zahtevek za izpla?ilo. K zahtevku za izpla?ilo smo tudi mi uslužbenci iz ministrstva zavezani finan?nemu ministrstvu in Ra?unskemu sodiš?u in moramo slediti vsak ra?un posebej, avtorsko pogodbo. Vsi ra?uni morajo biti predloženi in v teh pogodbah so zneski takšni, kot morajo biti. Ministrstvo lahko napiše samo spodnjo mejo, ki ne sme biti nižja od te zapisane meje. Priporo?eno bi bilo in seveda pravilno bi bilo, da bi založbe izpla?evale višje honorarje, glede pa? na delo.
Avtorska agencija Slovenije ima še sedaj na svoji spletni strani objavljen seznam tarif sofinanciranja, ki pa je prenehal veljati 14. 7. 2004, uradno prenehal delovati ravno zato, ker založniki in avtorji niso bili z njim zadovoljni. V kolikor bi prišlo do nekega konsenza in bi se lahko ponovno dogovorili o tem predpisanem, zakonsko veljavnem seznamu, Ministrstvo za kulturo daje vso podporo temu.
Skratka, sedaj sem povedala o nekem postopku in zato smo tudi takrat vam poslali, da mi uradno seveda imamo take podatke in mislimo, da je v redu. Neuradno pa še enkrat pozivamo vse, ki takšne dvojne pogodbe, torej tiste neresni?ne, dobivate, da nam jih dostavite. Imamo pa seveda še v Sloveniji organ na Ministrstvu za gospodarstvo, ki se ukvarja z avtorskimi pravicami in tisti bi imel verjetno možnost, tega sem se spomnila tukaj, tako da nisem natan?no pogledala, zagotovo obstaja kakšen institut, kjer pa se seveda potem na druga?en, na takšen na?in, kot pa mora za to biti, zadeve uredijo.
Nadaljnje pogodbe. Avtorske pravice š?iti seveda Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ki v 81. ?lenu govori o avtorskem honorarju in nadomestilu. ?e gre za tržni projekt, ker je seveda kvaliteten, tudi kvalitetni projekti so lahko tudi tržni, pa vendar prejmejo subvencijo, mora avtor tudi od tistega dela, da so dobili ve? denarja založba, se mu lahko spremeni pogodba. Kolikor je meni znano, se to nikoli ni zgodilo.
Potem je druga zadeva, da so pogodbe katastrofalne. Ves ?as opozarjamo tudi v našem Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah, ne samo v primerkih evropskih pogodb, tudi v našem je predpisano, kako mora pogodba izgledati, ampak seveda se založbe tega ne držijo. Ne govorim o vseh, ve?inoma pa. Menimo, da bi pa? morali tudi avtorji biti mogo?e malo bolj pozorni pa vem, da se s tem seveda tudi ne morejo ukvarjati ali pa nimajo takega vedenja, ampak vendarle tudi na Ministrstvu za kulturo smo pripravljeni pomagati, da pregledamo take pogodbe, ali so v redu ali niso. Tako, da mislimo, da bi se avtorji vendarle morali pa? pri sklepanju pogodb ve?krat opirati tudi na ta zakon, ki je seveda zelo kratek in ne vzame veliko ?asa in bi ga vendarle moral tudi avtor poznati.
Druga zadeva je, kar se je drugih tem tikalo. Ministrstvo seveda ne more vplivati na zagotovitev možnosti komuniciranja med avtorji, prevajalci in lektorji. To bi bilo samoumevno, ni pa to v pristojnosti Ministrstva za kulturo.
?e se vrnem seveda še na tisto prvo temo, ki je za Ministrstvo za kulturo, torej to, kar lahko pomagamo, najbolj relevantna, moram izpostaviti tudi Nacionalni program za kulturo, ker seveda je eden temeljnih ciljev kulturne politike zagotovitev ponovno višine avtorskih honorarjev, pravi?ne višine avtorskih honorarjev. 
Druga zadeva naj bi pa? povedala, tukaj seveda sem potem videla, tako gospa Frelih kot  gospa Mastnak sta bistvo problema osvetlili, tako da se je videlo, kje je problem. Ne govorim, da tudi na ministrstvu ne bi mogli spremeniti ali še ?esa dopolniti, ampak dogaja se namre? to, ker se tudi veliko o denarju govori. Nekaj sredstev ve? je bilo na podro?ju knjige dodanih, vendar, kaj se je zgodilo. Programske založbe, ki so prejemale ve?, ki so dobile ve? sredstev, so ne zvišale avtorske honorarje, temve? pove?ale število izdanih knjig. Torej, gremo v smer totalne precizacije razpisnih pogojev, torej v številke. Predpisano število knjig, ki jih založba lahko izda, predpisana višina honorarjev, kar je prav, torej to že imamo v pogodbah, ampak potem so tukaj še uredniki. Skratka, ne vem, kolikor bi bili vsi zadovoljni s tem.
Druga možnost je pa, kot sem jo omenila, da torej avtor dobi subvencijo in iš?e založnika, ki ga je pripravljen sprejeti. Dvomim, da bi založniki bili za to, ampak še enkrat poudarjam, na ministrstvu je ustvarjalec tisti, ki je prioriteten.
Sedaj smo pri samozaposlenih. Samozaposleni v kulturi – uredba je stara. Zavedamo se, da jo je treba spremeniti. V to smer smo šli. Ko bomo imeli vse pripravljeno, bomo tudi izvedli javno razpravo, prizadevamo pa si za zvišanje cenzusa za, ker tu seveda morate vedeti, da tukaj ne gre samo za pisatelje, pesnike, lektorje, prevajalce, temve? gre za vsa podro?ja ustvarjanja in zvišati torej kriterije. Imamo take kriterije pri arhitektih. Druga?ne imamo seveda na podro?ju knjige, ni težav, tako da moramo te zadeve nekako poenotiti, strožje kriterije, predvsem na drugih podro?jih in nato zvišanje cenzusa, sprememba dav?ne politike, mislim, da je tu  tudi treba marsikaj narediti in verjamem, da se pa? pesniki, pisatelji ne morejo ukvarjati z ra?unovodskimi posli, ker to pa? ni njihov poklic in preu?ujemo že in smo že tudi zelo dale? pa?, dobre prakse v Evropi. Gospod Pregl je govoril o zaposlitvi nekaterih, torej verjetno za manjše število ustvarjalcev. Tudi mi razmišljamo o tem. To so skandinavski modeli. Vedeti je treba, mi bomo imeli vse številke predstavljene tudi tam, ni teh ustvarjalcev veliko, ampak vendarle mislim, da ta možnost je tudi ena izmed, ampak ko bomo imeli vse pripravljeno, bomo seveda naredili javno razpravo in bomo skupaj nekako te rešitve našli.
Morda še samo bi popravila – delovni štipendiji v nacionalnem programu sta zapisani dve dvoletni. Tudi tu naj bi šli na višje zneske. ?e sta dve, to pomeni res za tiste vrhunske, z zelo visokimi sredstvi. Kar se pa ti?e enoletnih štipendij, sem tudi jaz malo pozabila, da tam piše notri, da jih je pet. Že sedaj presegamo število teh štipendij. Recimo v letošnjem letu jih je bilo podeljenih 14. Zraven štipendij, ki jih daje Društvo slovenskih pisateljev mislim, da gre za, kolikor imam podatke, za kroženje resni?no tistih ustvarjalcev, ki so na svobodi in da to vendarle pomaga. Da je obdav?ena ta štipendija, se tudi mi ne strinjamo in si bomo prizadevali, da se to spremeni.
Morda še samo gospodu Zupan?i?u. ?e država nekaj da, lahko tudi zahteva. Bi se kar strinjala s tem, zato bi pa? prosila, da pa? kot predsednik Združenja založnikov vendarle opozarjate na to, da država pa zahteva, da se spoštujejo pogodbe, ki so podpisane z Ministrstvom za kulturo in da avtorji prejemajo takšne honorarje, ki so zapisani, ki ne presegajo spodnje meje honorarjev, ki so zapisani v pogodbi. Seveda bi bilo pa lepo, da se avtorsko delo ovrednoti tako, kot se mora. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. Predlagam, da kar nadaljujemo. Imamo pet ali šest prijav za razpravo. Tako, kot sem dobil to zloženo, razen ?e je slu?ajno kakšna replika med dosedanjimi uvodni?arji. Ja, gospod Zupan?i? ima repliko. Mislim, da je prav, ne, ne, s tem, da replike smatramo minuto ali dve.

 

MITJA ZUPAN?I?: Hvala lepa. Ker sem bil zadnji izzvan, se moram oglasiti. ?e ste poslušali moj skromni referat, sem želel samo eno re?, da ne delamo pavšalnih izjav in da ne delamo s pavšalnimi dejstvi, kajti ?e bi lahko razumel, potem ugotovim, da ve?ina založnikov, razen morda kakšne svetle izjeme, ne spoštuje pravil, ki so postavljena, daje malo manj kot lumpaste avtorske pogodbe in se ne drži tistega, kar je zapisano pravzaprav v razpisnih pogojih Ministrstva za kulturo, da ne re?em, da daje duplikat in falsificirane dokumente. Jaz bi prosil iz tega mesta, za branžo ne velja in tisti, ki to delajo, dajmo jih skupaj poiskati, sam se bom potrudil, in povejmo in imenom in besedo Mitja Zupan?i? iz Družine ni naredil tega in tega. Falsificiral je dokument. Mislim, da je to samomor za managerja in samomor za založbo, ki jo predstavlja. Ampak ne pavšalno, lepo prosim. Založniki smo lumpi. Celo nek minister za kulturo mi je rekel, da smo kapitalisti. Smo tisti, ki falsificiramo in smo tisti, ki se ne držimo nobenih pravil.
Na drugi strani pa še samo ta replika. Morda bi bilo pa to v redu, ?e dobijo direktno avtorji, prevajalci in lektorji subvencijo in si seveda poiš?ejo založnika. Vra?am žogico. Mislim, da se bodo našli kot tržniki, ko bodo iskali založnika in ne vem, kako bodo prišli tudi v založniške programe, ampak v redu. Morda lahko re?em, založniki, ne vem, to bo stvar presoje celotnega našega zbora, v redu, samo ?e imajo še zagotovljen tržni delež odkupa teh naslovov, da bodo tja prišli, za kar so dobili subvencijo, da ne bodo ostali v skladiš?u, tako kot se zgodi, da da ministrstvo dodatna sredstva za odkup naslovov, ki jih je subvencioniralo, možnost odkupa pa si niti ne želijo knjižnice, ker pravijo, da jih nih?e ne vzame v roke. Mislim, da je zadeva kompleksna, sam pa absolutno, na tem podro?ju se bomo pogovorili z založniki in ?e jih ujamem, jih bom tudi imensko imenoval ne pa pavšalno. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Dobro. Predlagam, da za?nemo z razpravo. Prvo prijavo, ki sem jo dobil, je dal gospod Fedja Košir.

FEDJA KOŠIR: Nekoliko sem pohitel, hvala lepa za besedo, spoštovano predsedstvo, spoštovani avditorij. Najprej se moram predstaviti. Sem redni profesor na Fakulteti za arhitekturo, za razvoj urbanizma, za razvoj teorije, uvrš?en v 54. pla?ilni razred. To se pravi, da mi manjka do najvišje stopnje še en korakec, ki ga dobijo ponavadi tisti upokojeni profesorji. Glede na to, da mi sedanja zakonodaja dovoljuje, da se bom upokojil lahko šele tri dni po smrti, tega ne bom kmalu dobil.
Bi pa rad povedal nekaj svojih zelo osebnih izkušenj kot avtor, ne kot predstavnik ali ministrstva ali založništva, ampak kot nekdo, ki je v zadnjih dveh letih, sem pa že prej objavljal, ampak te prazgodovine ne bomo tukaj omenjali, v zadnjih dveh letih sem objavil štiri knjige, seveda iz arhitekturnega podro?ja, skupaj v obsegu 2.000 strani, kjer je kot založnik nastopila Univerza v Ljubljani, ?eprav seveda take založbe univerza nima. Tako da to, kar mislim tukaj pripovedovati, seveda ni noben napad ne na državo, ne na založniško  dejavnost, ampak komentar, kako posluje Univerza v Ljubljani, ?e ho?ete, pa še kakšen zraven. Bom zelo konkreten.
Finan?na konstrukcija za objavo tega je bila, vsaj po mojem mnenju, pravzaprav banalno skromna. Vse skupaj je stalo enih 16.000 evrov, po 4.000 evrov na knjigo, to odpade, se pravi, niso bile vse ?isto v enakem obsegu – ena malo bolj debela, druga manj. Seveda, to je skromna številka, glede na to predvsem, da ni bilo tukaj nobenih ilustracij in tudi nobenih drugih stroškov. To niso bile kuharske knjige, kjer bi bile fantasti?no fotografirane fižolove solate ali kaj podobnega, kar vsi vemo, da stroške pove?uje, ampak res samo tekst, brez likovnih dodatkov. Pri arhitekturni teoriji, lahko bi rekel izvrsten tekst, pri ?emer seveda so bili stroški nizki tudi zaradi tega, ker ?e sem tu dobro tole prebral, nastopam jaz tukaj kot pisatelj in kot prevajalec tudi. Notri so bili prevodi in to dobri prevodi iz vseh mogo?ih jezikov, tudi iz latinš?ine, kar sem jaz opravil, ne da bi kdo drug to naredil. Tudi lektoriral sem sam, ker imam z lektorji, ne zamerite, nekatere slabe izkušnje, ker so mi popravljali strokovne izraze, ker pojma niso imeli, za kaj gre pa sem mogel jaz nazaj popravljati, ampak kot re?eno, to ni noben hud o?itek. Nazadnje nastopam tudi kot drugi ustvarjalec, ker sem tudi za likovno opremo, ker sem pa? tako izobražen, poskrbel sam. Da ne govorim o tem, da sem tudi prelom naredil sam. tiskarja je dobila CD s pdf. Tudi to znam. Mi smo izobraženi na vseh podro?jih.
Avtorski honorar, ki sem ga za to dobil, je, ?e povem nekoliko malo po ?eško, po švejkovsko, vulgarno: nix und null. Popolnoma ni?. Niti enega evra. Namre?, sofinancer je bila tu Agencija ARSR Republike Slovenije, od gospoda Demšarja Agencija z a raziskovalno dejavnost, ki je sicer zelo korektno pokrila 25 % stroškov, ampak z izrecnim pogojem in to stoji v pogodbi o sofinanciranju, da avtor ne sme dobiti tudi enega evra honorarja, ker je to njegova dolžnost, da piše strokovne kvalitetne knjige. Ker zakaj pa sicer je profesor na Univerzi v Ljubljani in je dolžan to opravljati.
Glede na to, da Univerza v Ljubljani ima ene par 1.000 profesorjev, bi moral biti slovenski knjižni trg dobesedno preplavljen z avtorskimi deli take ravni, ker so dolžni to objavljati, ne da bi bili pla?ani. Razliko v tistih 25 % do 100 % stroškov. To se je pokrilo, sem moral poskrbeti sam in moram re?i, sem našel cel kup sponzorje, donatorjev in tako dalje. Ampak, od teh donacij je Fakulteta za arhitekturo, ki je del Univerze v Ljubljani, zara?unala 17 % manipulacijskih stroškov pa ni imela drugega, da je mogo?e ra?un napisala, pa še to ne, ker je donacija kar tako sama prišla. Opravi?ilo za teh 17 % manipulacijskih stroškov in pa to se tudi tako porablja, kakor jaz vem, to gre za razne novoletne zabave, na katerih naš dekan na syntesizer igra zato, da lahko ra?unovodkinja s tajnikom pleše tam zraven, ampak seveda, nazadnje posledica tega je pa ta, da sedaj že celo leto me bremenijo tam v tistih izpiskih, ki jih dobijo iz ra?unovodstva, da imam 300 evrov nepokrite zgube s temi svojimi objavami, ker so si pa? od donacij to odšteli. Delam s svojimi objavami fakulteti škodo. V kon?ni konsekvenci, moram biti zelo pošten, je to do neke mere celo res. Namre?, glede na to, kaj sem v teh svojih objavah povedal oz. glede na to, kako se ta vsa re? sploh vrti. Prvi?, mislim, da nisem nikomur ?isto ni? dolžan in tudi ne kakšne posebne obzirnosti. Zato sem v teh svojih knjigah, ki se seveda ukvarjajo tudi z razvojem slovenske arhitekture, njene teorije predvsem, s citati avtorjev, seveda ne anonimnimi, imenskimi citati dokazal prvi?, da je ta fakulteta že nekaj desetletij v teoreti?nem pogledu brez vsake orientacije, da pojma nima, kaj dela, seveda je to potem tudi vsa slovenska arhitektura. Med drugim, da so vsaj trije redni profesorji moji kolegi z imeni napisano sami šarlatani, kar mi je bilo, moram še enkrat povedati, v neizmeren užitek. Seveda, tega nisem delal niti kot kakšno hiperprodukcijo niti površno, tako kot je bilo prej to narejeno, ampak z res velikim užitkom. Najbrž pri?akujete, kaj storiti.
Nimam prav nobenega posebnega predloga, zato ker, torej od sedaj naprej bom tako kot do sedaj delal to?no isto, kar sem in mislim, da je prav in se zahvaljujem za zbrano poslušanje.

ANTON PERŠAK: Hvala za to osebno izkušnjo in vabim gospo Mirjan Drev k besedi.

MIRJAM DREV: Hvala. Jaz bi povedala mogo?e nekaj kot samozaposlena. Mislim, da ne govorim samo v svojem imenu, ker kolegi kar precej v zadnjih letih med seboj razpravljamo, kako se še da shajati v teh ?asih, ali se da shajati ali ne. Torej, res bi rada povedala, da se od nas pri?akuje kar precejšnja strokovnost in inventivnost in ustvarjalnost, po drugi strani, kar mislim, da že samo po sebi terja angažma celega ?loveka. Po drugi strani moramo biti administratorji, se pravi ves ta komplet urejanja zadev glede na državo, glede na vse te papirje, ki jih moramo nekako spravljati skozi iz meseca v mesec. To vzame ogromno ?asa in bi terjalo neke posebne te?aje, da bi ?lovek lahko to delal sam. ?e pa ne zmore vsega opraviti sam, mora pa seveda imeti ra?unovodsko pomo?, kar tudi kar precej stane. To je še ena dejavnost, ki se od nas pri?akuje. Poleg tega pa bi morali biti na nek na?in tudi skorajda pravno usposobljeni, ker navsezadnje, ko ti podpišeš pogodbo, tam so dolo?eni ?leni napisani v dolo?enem jeziku, ki je pravniški in moram re?i, da verjetno tudi zato smo avtorji dolga leta podpisovali te pogodbe, ne da bi se poglabljali vanje in smo nekako ugotovili, ugotavljamo, da smo bili vedno ve?krat žejni privedeni ?ez vodo. To je ta situacija samozaposlenih na splošno. Torej, opravljamo najmanj tri poklice oz. se pri?akuje, da smo usposobljeni na treh podro?jih.
Potem bi presko?ila na eno stvar, ki se ti?e tudi seveda samozaposlenih in našega cenzusa. Mislim, da bom izrabila to priliko, da povem: po eni strani sodelujem sicer koristno z Ministrstvom za kulturo, po drugi strani sem pa pa? kot samozaposlena uvrš?ena med ljudi, ki jim je priznan ali pa nepriznan ta status, da nam pa? država pla?uje najosnovnejše prispevke, minimalne prispevke za socialno in za pokojninsko zavarovanje. Torej, bom rekla tako: višina tega cenzusa se na videz nekako zdi kar solidna. Bi pa rada poudarila, da prvi? je ta višina dolo?ena na naše bruto dohodke. Torej, bruto dohodke nih?e v tej državi nikoli ne vidi. Že takoj na za?etku pla?aš tistih minimalnih 15 % teh dav?nih odhodkov in potem še tisto, kar se nara?una poleg tega. Nas se pa obravnava, kot da imamo pa? ta bruto dohodek in moram re?i, da se mi zdi to zelo krivi?no tudi glede na vse ostale zaposlene v tej državi. To je eno.
Drugo je to, da se pri tem cenzusu ne upošteva nobena olajšava. Torej, kolegi, kolegice imamo po naklju?ju tudi družine, imamo otroke in recimo pri tej višini cenzusa se tudi to nekako ne upošteva, da ti toliko in toliko moraš zaslužiti, ker preživljaš pa? te svoje družinske ?lane. Ob nekem takem ugovoru je bilo re?eno, da pa? ministrstvo ni socialna ustanova in da se tega pa? ne more upoštevati. To je ena stvar.
Sedaj bi pa mogo?e eno dopolnilo k temu, kar je rekel gospod Pregl. Meni so bile te primerjave zelo vše? z avtocesto. Bom pa še sama povedala eno osebno svojo izkušnjo. Pred enim tednom sem dobila ponudbo iz naše državne kulturne ustanove, ki je seveda ne bom imenovala, za nek tekst v dolžini približno 15 do 17 strani. To je pa? avtorski tekst, kombinacija veznega teksta, ki ga napišem sama in citatov iz razli?nih tekstov, za katere moram pa? poznati dolo?eno literaturo, izbrati te citate tako, da bodo usklajeni s celoto. Torej, honorar, ki mi ga je zelo prijazen urednik ponudil, je nekako enak, tako bom rekla, socialno zavarovanje si sicer pla?ujem sama, za kakšne zobozdravstvene usluge bi bilo pa treba ?akati v javnih zdravstvenih domovih tako dolgo, da si pa? sama omislim zobozdravnika. Torej, za ta honorar si jaz lahko pla?am eno belo plombo in ?etrt. Pa mogo?e, ?e je vse v redu z mojimi zobmi, še ena druga ilustracija. Za ta honorar grem recimo lahko trikrat k frizerju, da mi opere lase in da mi nekako uredi frizuro, da mi postriže špi?ke in to je to. Hvala.

ANTON PERŠAK: Naslednji razpravljavec združuje vsaj dve izkušnji. Avtorsko in založniško. To je Andrej Blatnik.

ANDREJ BLATNIK: Hvala lepa. Bom skušal pridružiti še tretjo izkušnjo, ampak za?el bi pri neki stvari, ki se mi je zdela zelo dobra, da so omenili na tem mestu in to je to, kar je rekla Nuša Mastnak, ko je ugotavljala, kako se sedaj na ra?un kvalitete želi hitrejše in cenejše izdelke. V založništvu so pa? nastopile zna?ilnosti industrijske proizvodnje - od leta 1991 naprej se to zelo pozna tudi pri kon?nih izdelkih ne samo v proizvodnem procesu.
Poskusil bom dati nekaj predlogov, kako bi se lahko te stvari konkretno izboljšale. Mogo?e bo kakšen med njimi prišel tudi Agenciji za knjigo prav pri razmisleku. Naprej bi rekel, da ?e je država leta 1991 zamudila zavarovanje kulturnih interesov in svojih minulih vlaganj v kulturo, kajti takrat bi lahko vsaj nekaj založb preobrazili v javne zavode in s tem zagotovile druga?ne vrednostne lestvice v založbah, kajti sam kot delavec v založbi se vsako leto sre?ujem s tem problemom, da vsebinska vprašanja sploh ve? ne prihajajo na dnevni red, ampak je res vprašanje, kdo bo stvar hitreje naredil in ?e je drugi? zamudila s tem, da je odprodala založniške delnice v javnih skladih, komurkoli že na trgu, ima še zmeraj precej zakonskih možnosti, da .. (nerazlo?no) ustvarjalnosti zadržuje. Ne vem, koliko so prevajalci seznanjeni s temi spremembami, ki jih utegnejo še doleteti v naslednjih letih, ampak vsaj 50 % slovenskega založništva sedaj razmišlja o tem, da bi prevode odkupilo. ?e bo do tega prišlo, bo to imelo precejšnje vsebinske posledice, kajti potem te založbe ne bodo dovoljevale niti poprave stvarnih napak in zato mislim, da je nujno, da strokovna društva opozarjajo svoje ?lane, naj pogodb, kakršne prihajajo, ne podpisujejo. Žal je tako, kot je Mirjam to?no ugotovila, da zahteva današnje delovanje v kulturi precej …(nerazlo?no) znanj in vsaj minimalna pravna znanja, ob ustreznih pravni pomo?i so žal tukaj nujno potrebna.
Zdi se mi, da je tukaj še vrsta precej zanimivih problemov, na katere bi lahko tudi minister za kulturo nekako odgovoril. Avtorji, ki podpisujejo pogodbe, da dajejo 70 % svojih pravic za prodajo v tujino, tudi ?e sami prodajo knjigo v tujino 70 % njihovih pravic oz. 70 % njihovega denarja, ustvarjenega iz tega prihodka, zadrži založba, hkrati je pa založba 70 % tega honorarja dobila iz subvencije. Najbrž tudi niso v ?isto najboljši poziciji. Mogo?e bi bilo treba tudi tukaj razpisne pogoje nekoliko spremeniti. Zdi se mi, ?e bi Ministrstvo za kulturo v razpisu 2009 zvišalo minimalne honorarje za izvirno in prevedeno delo, bi se marsikatera težava odpravila. Sam delam v založbi, kjer smo imeli mu?ne in burne polemike, ko smo se združili z Mladinsko knjigo. V Cankarjevi založbi je bil naš honorar za prevajalca 43.000 tolarjev na polo in v Mladinski knjigi 37.000 tolarjev na polo. Leta in leta smo se trudili, da bi ga dvignili iz usklajenega honorarja 43.000 na polo. Ko je prišel razpis, ki je zahteval 55.000 tolarjev na polo, so se ti honorarji v trenutku dvignili. Torej, ministrstvu predlagam, da naj tukaj te zahtevke za minimalni honorar ustrezno dvigne vsaj za založniške programe, pri katerih sam sodelujem, zagotavljam, da možnosti za pokritje višjih honorarjev gotovo so. Zagotavljam pa tudi, da druge poti ni. Ni druge poti, kot zunanja zahteva, ker je enostavno logika, ki tukaj nastopa, povsem druga?na, kot jo uporabljamo mi v tej dvorani.
Mogo?e, ?e se premaknem sedaj iz prakti?nega govora še v teorijo in spregovorim kot docent knjigarstva na filozofski fakulteti. Rekel bi naslednje. Zdi se mi, da normiranje honorarjev, ki bi ga bilo treba zahtevati tudi za nesubvencionirane knjige, bi prineslo gotovo tudi zmanjševanje naslovov, kar pa sploh ne bi bilo slabo, kajti sedaj gre precej denarja v kulturo kar naprej po inerciji, knjižni?ni odkup recimo. Zakaj toliko pavšalnih založnikov, ki ne izdelujejo kon?nih izdelkov? Ker so itak prepri?ani, da 200 izvodov bodo prodali slovenskim knjižnicam. To spet pla?a država, ?e smo malce morali?ni in je vseeno, ali je knjiga prevedena dobro ali slabo. Seveda, država ima možnost, kako bi šarlatanstvo na podro?ju kulture zaustavila. ?e ne druga?e, vsaj tako, da ti izdelki pla?ajo 20 % dav?no stopnjo. Ni potrebno, da je ?isto vsaka knjiga 8,5 % obdav?ena. To je zelo radikalen ukrep. Govorimo o ne?em drugem sicer, o 8,5 % davku, ki bi ga bilo treba spraviti na ni?lo. O tem so mnenja sicer razli?na. Nekateri založniki so proti temu, se jim druga?e nekako bolj izpla?a, ampak mislim, da obstajajo pa? državni na?ini, kako se bi dalo dose?i ve?jo kulturno raven …… (?), ?e temu tako re?em. Direktne subvencije avtorjem, o katerih se zadnje ?ase dalj ?asa govori, bi po mojem mnenju prinesle vrsto problemov. Prvi?, se vrnemo v obdobje državne regulative na podro?ju avtorstva. Potem imamo težave z normativi, še zlasti pri prvencih recimo. Kako bo sedaj katera koli že komisija s katero koli že pritožbeno instanco se odlo?ala tukaj? Številne kulturne filtre, ki jih sedaj imamo, zdaj vseeno slovensko kulturno politiko na podro?ju založništva izvaja okoli 22 založb na programskem in še kar nekaj ve? založb na projektnem razpisu, bi zamenjali potem z bolj ali manj enim filtrom. Te spremembe bi pomenile nekaj precej vra?anja nazaj v stare ?ase.
Pa? pa se mi zdi ideja, ki jo Slavko Pregl zadnje ?ase nekoliko zadržano, z mislijo, da bo sprejeta tudi z ogor?enjem, ponavlja. Namre?, ideja univerzalnega pisateljskega dohodka se mi zdi pa ne vra?anje v stare ?ase, ampak precej napredna, moram re?i. Po mojem mnenju bi tudi, bi se spet navezal na tisto, kar sem rekel prej, bi tudi imela pozitivne ekonomske u?inke. Kajti, ?e bi prišli do tega, bi avtorji pisali manj, knjig bi bilo manj, kar prihrani tudi subvencije in že prej omenjena sredstva za knjižni?ne odkupe. Manjše število knjižnih naslovov nas ne bi smelo preplašiti, kajti iz preverjenih virov vam lahko zagotovim, da smo po številu knjižnih naslovov glede na prebivalca v svetovnem vrhu, po avtorskih dohodkih pa? nismo.

ANTON PERŠAK: Hvala. Sedaj je na vrsti gospa dr. Marija Stanovnik.

DR. MARIJA STANOVNIK: Hvala lepa za besedo. Prav lepo pozdravljeni. Zdi se mi primerno opozoriti na neka vprašanja, besedna umetnost še preden je zapisana. Skratka, slovstvena folklora, strokovno re?eno je brez zaš?ite avtorskih pravic. Zaradi tega imamo tisti, ki se s tem ukvarjamo, zelo velike težave. Namre?, kaj smo, ko pridejo enkrat te stvari v knjigo? Avtorji nismo. Tega nam nih?e ne prizna pa tudi sami ne mislimo, da smo. Toda, ali smo uredniki. Seveda smo, ampak vendarle še nekaj ve? in to ni kategorialno dobro urejeno oz. sploh ni. Tukaj imamo velike težave, predvsem tisti, ki smo pa? v stroki, ker ko se  te stvari to?kujejo, nas pa? potisnejo po sili razmer med urednike in potem ne dobimo ni? to?k za veliko dela, ki je strokovno pa? verodostojno in tukaj, ne vem, kako to. Skratka, mislim, da bi bilo za to podro?je treba najti neko kategorijo, ki bi to ustrezno klasificirala.
Potem pa še eno vprašanje, ki me že dolgo ?asa žuli. Mi to zapišemo, strokovno, tako kot je primerno, z vsemi tistimi finesami, ki jih zahteva dialektologija, pa vendar, in to ve?ina bralcev toži, da je neberljivo. Potem pa pride, prosim, zelo korektno, ne želim nikogar konkretno, ampak pride nek recimo lektor pa ni lektor, in to poknjiži in pod svojim imenom in to se dobro prodajal, ker je ve?ini bralcev dostopno. Sedaj, ko se to finan?no ovrednoti, to potem se izposoja in ti ljudje dobijo za to nek denar ali to?ke, medtem ko tisti, ki smo se s tem težaško ukvarjali, pa ostanemo na cedilu.
Tretje vprašanje. Starejši, se pravi v 19. stoletju na primer Gašper Križnik, kako je s tem ravnal, o tem nimam podatkov, na primer Karel Štrekel, ki vam je ve?ini bolj znan, predvsem pa Gašper Križnik sam pravi, da je iz lastnega pla?eval pripovedovalcem na terenu. Tudi mi to po?nemo, tako iz svojega žepa seveda. Ne bi konkretno, vsaj s kavo ali ?im podobnim. Pa vendar, vedno manj ljudi je na terenu, ki so nam to pripravljeni pripovedovati za božji lon. To je dejstvo, zato ker je danes vse samo na denarju in smo v veliki zadregi, kako se obnašati do teh stvari, da ne govorimo potem recimo, vam lahko kar konkretno z zbirko Glasovi, ko tisti, ki jih pripravljajo, imajo vedno  ob?utek, da so opeharjeni za pla?ilo za vloženo delo. Pravijo: ne dobim niti za bencin, ker je to pa? veliko podro?je in je treba, preden se pride do njih, veliko truda. Samo to v premislek. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: To bi bilo nekaj vprašanj na ministrstvo in kot razumem, želi vprašanje postaviti tudi moja soseda Barbara Poga?nik.

BARBARA POGA?NIK: Že ob tej predstavitvi se mi pojavlja ve? vprašanj, ampak glede na to, da govorimo o avtorskih pravicah in o njihovi celoviti zaš?iti, bi jaz opozorila vseeno na  to, da avtorske pravice niso samo višina honorarja. Avtorske pravice so veliko bolj kompleksna stvar in mislim, da se je ta posvet v dolo?eni meri zgodil tudi kot posledica zaostrovanja razmer na tem podro?ju. Torej, gre za vse ve?je prisvajanje avtorskih pravic s strani ve?ih akterjev, med drugim tudi nacionalnih, torej javne radiotelevizije in zanima me, kako ministrstvo v principu, v na?elu skrbi pravzaprav za to, da avtorju ne bi bila, kot je omenila Mirjam Drev, odsvojena pravica, torej njegova avtorska pravica v celoti in zamenjana opti?na prevara samo za višino avtorskega honorarja. Ker avtor, ?e ni pravno usposobljen brati svoje pogodbe, bo pogledal višino honorarja in se bo prevaral v mnogih drugih posledicah te pogodbe. Ne bi morda poglabljala tega, ampak resni?no se mi zdi, da bi ministrstvo moralo založbe soditi tudi po tem, kakšno je spoštovanje avtorskih pravic v celoti v njihovih pogodbah. Torej, da pa? pustijo avtorju te male avtorske  pravice. Sedaj se je pojavilo s strani Zavoda za male avtorske pravice dopis, ki je pozval avtorje, naj odstopijo opravljanje malih avtorskih pravic avtorjem, torej zavodu, pardon, ?esar pa mnogi avtorji niso razumeli, ker ne vedo, za kaj gre. Torej, niso razumeli, ali je bolje, da se pa? prepustijo založbam in trgu, ki jim te avtorske pravice dostikrat nekontrolirano vzame ali je pa? res Zavod za male avtorske pravice tisti, ki jih lahko zaš?iti.

ANTON PERŠAK: Hvala. Jaz predlagam gospa Koželj, tri imam še prijavljene.

BARBARA KOŽELJ: Ne, bi kar sproti odgovarjala. Seveda Barbara, saj vemo, da avtorski honorar je ve? kot višina avtorskega honorarja, ampak vendarle ni za mešati stvari na podro?ju glasbe, kjer v celoti razpravljajo na vseh evropskih konferencah, kjer gre za internetne strani, za snemanje glasbe po internetu in tako naprej. To so veliki problemi, ki se tudi v svetu rešujejo. Amerika ima en dolo?en sistem in tako naprej, Evropa še iš?e svoje sisteme. Ni teh stvari kar v eno vre?o dajati.
Ne vem katerega leta, verjetno bo gospod Peršak bolje vedel od mene, je se z avtorskimi pravicami ukvarjal Urad za intelektualno lastnino ne pa Ministrstvo za kulturo. Ministrstvo za kulturo ni pristojen organ. Tam so zaposleni strokovnjaki, pravniki, ki se ukvarjajo z avtorskim pravom in tako naprej. Tudi mi smo neke pobude in že zahtevali odgovore, pa nismo bili ?isto zadovoljni in tako naprej. Seveda …(nerazlo?no) pa je tisti, ki prvenstveno, katerega so tudi pisatelji, pesniki vklju?eni, da ureja te stvari za vas, saj to veš najbrž.

BARBARA POGA?NIK: Niso vsi pa tudi marsikdo ne ve za to.

BARBARA KOŽELJ: Možnost imajo. Potem, ?e bi lahko mogo?e malo bolj konkretizirala, kaj to pomeni zaostrovanje razmer in naj še odgovorim do konca, da bi morali založbe soditi po tem, kako izpla?ujejo višino avtorskih honorarjev.

BARBARA POGA?NIK: Nismo se razumeli. Rekla sem, da založb ne b smeli soditi samo po goli višini avtorskega honorarja, ki je seveda absolutno pomembna. Absolutno je pomembno, da ministrstvo, kot je rekel Andrej Blatnik, pa? postavi nek optimalen znesek, ki naj bi se spoštoval, ampak ob tem pa je pomembno, da založbe, predvsem velike založbe, ki gredo v druga?ne postopke, spoštujejo tudi to, da naj se avtorju ne bi za precej nizek znesek odvzelo njegovih ostalih avtorskih pravic. Namre?, pogodbe založb, ki se pojavljajo, si za nek zelo pavšalen znesek uzurpirajo vso radiodifuzijo, vse copy rights pravice in zadržijo te pravice deset let, 10.000 izvodov. To so zna?ilnosti avtorskih pogodb, ki so primerljive z odkupom avtorskih pravic, kot je pa? primer v Ameriki, ki ima popolnoma drug sistem, ne pa zna?ilnosti avtorskih pogodb. Mislim, da tukaj je tudi naloga ministrstva, da tudi ta del nekje kontrolira, zato ker višina honorarja ni edini meritorni podatek o spoštovanju do avtorja.

BARBARA KOŽELJ: Seveda, absolutno. Saj jaz sem omenila tisto, kar se mi je zdelo, da je danes tema tega pogovora. Seveda ni samo višina avtorskega honorarja, še ve? stvari je. Jaz jih nisem naštevala, ker bi lahko potem eno uro nakladala. Se pa strinjam, da bi k temu, kar se seveda teh sredstev ti?e in so povezana z avtorjem, lahko to upoštevali pri naslednjem razpisu. Ta razpis bo seveda zunaj na agenciji od leta 2009-2012 in takrat bomo poskušali to upoštevati še te druge zadeve.

ANTON PERŠAK: To opozorilo se mi zdi, ?e smem samo ta stavek vmes re?i, zelo važno. Namre?, je pritisk od drugod, tudi iz EU in tako naprej, da bi se narava pogodb spremenila in da bi šlo za te copy rights pogodbe, kar pa je po mojem za naše okolje lahko zelo nevarno. Namre?, nimajo vse norme, ki nekje lahko delujejo tudi pozitivno v nekem drugem okolju, nekem velikemu kultgurnem trgu istega u?inka kot na nekem takem trgu, kot je pri nas. Se mi zdi, da ?e bi prišlo do tega, da utegne biti u?inek zelo slab za avtorje, ?e bi prevladal ta tip pogodb, je pa res, da se te tendence pojavljajo in da obstaja tudi neke sorte pritisk po teh mednarodnih mrežah, da bi se to ta na na?in za?elo dogajati. Toliko mogo?e in na to seveda moramo biti pozorni, ne samo avtorji, da ne bi slu?ajno kdo kaj podpisal, kar bi spregledal, kot je rekla Barbara, ampak gre za to, da to ne postane pravzaprav zakon, ker po mojem to ne bo dobro ali pa je treba to dobro preu?iti, da ne bom neke apriorne sodbe rekel.

 

………………….: Da odgovorim še na to vprašanje, ki je bilo pa? postavljeno s strani. Torej, mislim, soo?amo se tudi s problemom, ko si bodo pa? razli?ne inštitucije avtorja vedno bolj prisvajale. Namre?, konkretno govorim o recimo novih podobah, ki prihajajo s strani RTV, kjer si pa? poskuša pravzaprav nacionalni skrbnik oz. inštitucija, ki je financirana s strani države, prisvojiti avtorske pravice, s tem pa pa? avtorju onemogo?iti njegovo nadaljnjo prodajo avtorskih pravic v tiskani obliki in namesto, da bi pa? recimo RTV omejila te pravice samo na avdio ali video obliko, jih širi preko vseh meja. To je nova stvar, ki je lahko pa? zelo nevarna za avtorje in za njihovo nadaljnje delovanje in jih pa? lahko onemogo?i tudi v sodelovanju v teh medijih.

ANTON PERŠAK: Hvala. Še štiri prijave imam. Najprej je gospa Nada Grošelj.

NADA GROŠELJ: Dober dan. Jaz sem tudi samostojna prevajalka, se pravi zaposlena v kulturi. Imam pa tukaj samo dvoje pripomb oz. bolj vprašanj, ki sta se mi porodili tukaj pri poslušanju vseh prispevkov. Ena stvar bi bilo opozorilo glede pa? tega trenda, ki se je že ve?krat omenil, da naj bi se sedaj ?edalje bolj izpla?evale subvencije samim avtorjev, namesto založbam. Namre?, seveda, stvar zase je to, pa? kako potem najti založnika in to. Drug problem, ki ga moramo tukaj tudi upoštevati, je pa, da nekatere založbe, recimo take, ki so zelo majhne, akademske založbe, dejansko lahko izdajajo knjige, ne samo, ?e dobijo pokrite avtorske honorarje, ampak ?isto enostavno te materialne stroške za tisk in tako naprej. Dejansko gre vse iz tega, tako da ne vem, kako bi pri takih založbah, ?e bi bile recimo pa? proste, da tako re?em, tistega, kar bi morala pla?ati avtorjev, ampak ne vem, kako bi  potem pa? koordinirali to, da bi potem založbe posebej zaprosile za tista ista dela, za kakšne stroške tiska, postavitve in tako naprej. Se pravi, to bi bil en problem mogo?e.
Druga stvar pa tudi zadeva pa? te razne socialne prispevke in pa? pla?evanje socialnih prispevkov. Namre?, sedaj je prišlo ravno v tem letu še do ne?esa, kar je malo zaostrilo pa? položaj samozaposlenih, ki dobivajo od ministrstva pla?ane prispevke. Namre?, doslej je bilo tako, do tega leta, da je pa? ministrstvo pla?evalo tiste najnižje prispevke, ampak to je bilo to. Potem dejansko sam prevajalec recimo ni pla?al dejansko ni?esar. Sedaj to leto je pa prišlo do enega razkoraka. Namre?, sedaj je pa tako, da moraš pla?evati socialne prispevke glede na svoj dohodek, kar pomeni, da je recimo neka razlika, torej ti prispevki so razdeljeni v razrede. Recimo, tisti prvi je ?isto minimalni. Drugi razred je tisto, kar krije ministrstvo v tej višini, ampak tretji razred je pa tako, da sicer še dobivaš pla?ano od ministrstva, ampak samo v višini za drugi razred. Namre?, to je še pod tem cenzusom od ministrstva, ampak je pa že dejansko predpisano za pla?ati ve?, kakor ministrstvo financira in potem moraš vsak mesec to razliko kriti sam. to seveda pomeni, da od danes na jutri tako reko? moraš pla?ati recimo 1.800 evrov na leto teh dodatnih prispevkov, kar prej ni bilo treba. To je pa precejšnja vsota. Jaz bi zelo apelirala, da bi ukinili to samodejno višanje teh obveznih prispevkov glede na to zasluženo vsoto, ali pa, ?e bi lahko potem dejansko ministrstvo krilo stroške glede na cenzus. Recimo, da bi vse, kar pride do tega cenzusa, da bi pa? potem dejansko pokrili te stroške, ne tako, da moraš potem še flikati zraven, ker so pa to dejansko take vsote, da si potem lahko pa? na slabšem kakor recimo, ne vem, ?e bi precej manj delal, ker gre toliko za te dodatne prispevke.

ANTON PERŠAK: Gospa Dintinjana.

…………… DINTINJANA: Hvala za besedo. Dober dan. Sem prevajalka. Mislim, da je vse, kar je bilo treba povedati, povedala naša predstavnica gospa Frelihova zelo koncizno, odli?no. Vesela sem bila tudi prispevkov, ki sem jih slišala s strani založnikov in urednikov in avtorjev tudi. Bi pa želela samo nekaj malenkosti dodati. Namre?, gospod Zupan?i? je odli?no predstavil izhodiš?a založnikov in mislim, da je to eno krasno izhodiš?e, zagotovitev nadzora, pove?evanje knjižni?nega odkupa, seveda s kakovostno literaturo, ne za karkoli, kar izide. Tukaj bi bilo treba bolj utemeljiti presojo pri izbiri literature, ki se subvencionira.
Andrej Blatnik je izpostavil, da bi bilo seveda manj knjižnih naslovov, da bi se zmanjševalo število knjižnih naslovov ob pogojih, ki jih je povedal. Meni se zdi to krasna stvar. Mi ne rabimo veliko knjig. Mi rabimo knjige, ki so dobre in ki so dostopne, ki so dobro narejene, ki res ohranjajo kulturni nivo.
Druga pripomba, ki bi jo dala, je ta, da ?eprav so stališ?a odli?no predstavljena, je pa to: sedaj se bodo subvencije preselile na Agencijo za knjigo, vsaj tako je slišati. Želja avtorjev bi bila, da se ta nadzor nad subvencijami res za?ne izvajati bolj natan?no. Namre?, ne zaradi ?esar drugega, ampak meni se je zdelo malo cini?no, ko ste tukaj stali in govorili: ja, pa dajmo avtorju subvencijo. Kaj pa bo z njo? Saj ne bo dobil založnika. Moj predlog je in mislim, da bi se ve?ina avtorjev strinjala, da se subvencije dodeljuje tako, kot to po?nejo na Irskem, Irsko si jemljemo za zgled, da si subvencije izpla?uje po pogodbi z založnikom preko agencije direktno avtorju. To je to. ?isti ra?uni, dobri prijatelji.
Na ministrstvo bi naslovila še enkrat vprašanje: zakaj se kar naprej govori o izpostavljanju avtorjev?  Naj se izpostavi ta, naj povedo ljudje, naj prijavijo. O tem smo že toliko govorili, da je nesmisel še karkoli re?i. Država je tista, ki bi morala vzpostaviti mehanizem preglednosti porabe davkopla?evalskega denarja. To je to. Preprosta stvar. Tukaj se nimamo o ?em pogovarjati in o ni?emer pogajati.
Recimo, za prevodno poezijo ne obstaja tarifnik. Obstaja za prevodno književnost, ampak ne obstaja za prevodno poezijo. V odgovoru, ki ga imam s seboj tukaj iz ministrstva, ta tarifa ne obstaja v razpisnih pogojih. ?e bi si kdo hotel potem po posvetovanju ogledati ta odgovor, ga lahko pokažem. Tudi jaz podpiram ve? štipendij za avtorje in mislim, da tudi neke bolj pregledne kriterije. Pri nas recimo se zahteva recenzije za izdane knjige. Pogosto so kar nekaj, niso neke utemeljene recenzije. Mislim, da je treba tukaj to popraviti.
Prej je Barbara Poga?nik omenila, da založbe pa? vsiljujejo odkup vseh pravic. To ni evropska tradicija, civilizacijska ali pa kulturna, to je ameriška tradicija t.i. work for higher, kjer avtor odpiše vse pravice z enkratnim odkupom. Mislim, da si tega v Evropi preprosto ne moremo dovoliti. Morate mi oprostiti, ker nisem vajena govoriti pred ob?instvom, delam pa? v samoti kot ve?ina prevajalcev. Torej, ?e bi uspeli priti na to, da obstaja preglednost, da agencija potem izpla?uje ta denar direktno avtorjev oz. da se vsak hip ve, kako je ta denar razporejen in razdeljen, potem smo naredili že veliko. Potem ne bi bilo nobenih pritožb, posploševanj o tem, kakšni so založniki in tako naprej. Za sedaj je to vse. Hvala, ker ste me poslušali.

ANTON PERŠAK: Gospa Neda Pagon je tudi najmanj v dveh svojstvih. Se pravi, kot založnica in kot avtorica humanistike.

NEDA PAGON: ..(nerazlo?no) za Andreja Blatnika. Midva sva v štirih najmanj: kot publicista, kot prevajalca, kot urednika in kot izdajatelja.

ANTON PERŠAK: Ampak oni trije so avtorski.

NEDA PAGON: Pomeni, da poznava pogodbe iz obeh strani in da jaz pogosto podpišem pogodbo, ki je ne razumem, ampak da tisto, ki jo pa dam podpisati kolegici prevajalci ali kaj takega, pa poskušam razumeti, tako da vem, kaj ji dam podpisati. Nekaj je kolegic, ki so z mano že sodelovale.
Na koncu je težko biti še kaj pameten, ampak bom navezala na gospoda Peršaka in bom šla od splošnega k posami?nemu. Jaz se zelo bojim »sodelovanja« z evropskimi normativi, z evropskimi standardi, brez problematizacije tega. Mi smo gensko servilni, v novem obdobju pa še tako nekako zelo prijazni in si jemljemo stvari, ki se v Evropi godijo kot samoumevne tudi za nas. Mi moramo ohranjati svojo suverenost in premisliti, kaj je tukaj druga?e. To me moti ne samo na podro?ju kulture, mimogrede, jaz sem tudi zelo zadovoljna z agencijo, še bolj pa z Barbaro Koželj, ker za njo vemo, kako dela, kako bo pa agencija, pa ne vem.
Naslednje, bom šla kar po vrsti. Irena Frelih se je prakti?no z vsem, kar sem slišala, strinjala. Ampak, nekaj stvari bi rada pa le postavila malo v razmislek. Besede, kot so uveljavljeni avtor, besede, kot je pravi?no pla?ilo, to so zelo lepe besede, ampak te besede ni mogo?e spraviti v kriterije. Tudi ne vem, uveljavljeni avtor je kategorija, na katero mi uredniki pogosto naletimo in se giba od racionalne samoocene do narcisoidne neocene ljudi, ki prihajajo skozi vrata. Komu bomo rekli, da je uveljavljen avtor, bomo seveda po tem pa? šli na nagrade in tako naprej. Mi, vsaj te založbe, ki se ukvarjajo s t.i. temeljnimi in težkimi deli, se nimamo na kaj zanesti, razen da gremo popolnoma pozorno brati prejšnja dela teh prevajalcev recimo. Bom prišla na to, zelo zanemarjeno funkcijo dandanes, vedno bolj, urednika. Kaj je to v resnici subsumira? Moramo razmisliti, kaj je uveljavljeni avtor, ne samo nagrade, ne samo stanovske nagrade in tako naprej, še kaj drugega je zraven. In so spregledane nagrade, spregledana velika dela, ki niso bila nagrajena. Irena je mimogrede nekaj rekla, da pridejo mladi prevajalci. Ja, pridejo. Nekateri pridejo skozi vrata pa re?ejo: ali imate kaj za prevajati? Ja, Montesquieuja. Pa mislim, da je samo eden na slovenskem, ki bi ga znal prevesti pa re?ejo: ja, to pa bi, saj znam francosko. No, se pa zgodi, da pride mladi prevajalec, za katerega bi urednik se odlo?il, da iz njega pa nekaj bo in mu da prevajati in to moramo  uredniki delati, zato ker ta starih bo zmanjkalo. To pa pomeni tako blazno mentorsko delo, tako izjemno težaško delo, ki podaljša vsako subvencijo v rok, v katerem naj bi subvencionirana knjiga izšla, zato ker je to izobraževalno delo. To se u?iš francoš?ino in slovenš?ino in se u?iš stroko, iz katere nekdo prevaja. Recimo, urbanizem, mi imamo majhno založbo, ?e imamo 10 knjig, so vse iz razli?nih tematskih podro?ij. Pri nekaterih podro?jih se lahko zaneseš na strokovnega pregledovalca recimo, ki ga mi še gojimo, malo kje pa še to po?nejo. Pri veliko podro?jih pa ne moreš, mora urednik sam. Zato pa uredniki nismo izobraženi za urednike, ampak smo nekaj drugega, misle?, da smo se tekom dolgih uredniških let kaj navadili.
Gospa Mastnakova je rekla, jaz se tega grozno bojim, kar je ona omenila. Vam povem, ?edalje pogosteje pogledam v kolofon, ?e je sploh lektor bil. To jezikovno zanemarjanje je postalo res problemati?no in sploh mislim, da je ta razprava današnja ena taka marksisti?na razprava in materialisti?ni odraz. Mislim, teorija odraza v svoji polnosti, to, kar se v resnici godi. Vsak dan z zniževanjem kulture se godi tudi v našem pristopu k delu in v tej naši razpravi. Vidimo odraz tega, kar je. ?e bi, sveže mi je v glavi, da je sedanji minister za kulturo rekel, da so brezpla?niki ?isto v redu ?asopisi. ?isto v redu, ne samo v vsebini, ampak tudi fino narejeni. Mislim, saj najbrž je moral to iz politi?nih razlogov re?i, ker je bil na takem mestu, pa kot profesor zgodovine ne bi ponovil. Upam vsaj.
Seveda, uživamo v slikovitostih pripovedih Slavka Pregla zelo radi in fino, ampak v resnici pa nas ne obvarujejo ve? pred kruto resni?nostjo. Tudi te njegove primerjave in te zadeve, jaz ne vem, seveda so tragi?ne, ampak veste, kako je. Grozno je konkretno, ?e pade kos šentviškega ometa na glavo komu. Kaj pa, ?e mu pade recimo knjiga Hiša Marije pomo?nice. Saj se ne bo ni? zgodilo. Zato tukaj govorimo o stvareh, ki jih ni mogo?e urediti s kriteriji, s primerami, z lepimi prispodobami.
Založniški standardi za subvencionirane knjige. ?e govorim kot nek filozof, sociolog na podro?ju kulture, se ne morem s tem strinjati. Založniški standardi morajo veljati še za koga. Morajo veljati za knjigo, ki stoji med platnicami tega slovenskega jezika. Subvencioniranje, se strinjam z Ministrstvom za kulturo, se kontrolira druga?e. Nimam rada teh besed, ki so mnogokrat danes bile izre?ene in bi eden drugemu nekaj pregledovali, pa nadzorovali in tako naprej. Ampak mislim, da v tržnem gospodarstvu je pa? tako, ker ?e si nekaj dal, ?eš nekaj dobiti, ampak to so drugi kriteriji, formalni in jasni. To, kar pa moramo mi kot izobraženci, kot neki skrbniki nad to kulturo zahtevati, so pa založniški standardi kar nasploh, ne samo za subvencionirane knjige.
Zelo bi rada videla, da bi se uveljavilo to, kar je predsednik Mitja Zupan?i? rekel. Pravica do pritožbe ali ugovora. To pa za razliko od prejšnjih mojih pozivanj k formalizmom, ni formalne narave. Pravica do ugovora na kompetentno mesto, kjer bi se debatiralo, zakaj je ena knjiga prišla v subvencioniran program, ena druga pa ne. ?e mene pošljete na upravni postopek, bom težko na kakšni ob?ini ali na kakšen sodiš?u dosegla kaj in se pogovarjala, ali je letos bolj važno izdati enega avtorja iz 19. stoletja, ali enega iz 18., ki ga nimamo pa bi bilo fajn pa tako naprej.
Potem bi še to rekla, da je treba, sedaj bom omenila samo en koš?ek. Andrej Blatnik že prakti?no vse povedal, kar sem tudi sama hotela in se tudi strinjam z zmanjšanjem naslovom. Ampak se strinjam ob hkratnem, tam, kar sva oba trdila, spoštovanju trdnih založniških standardov.
Sedaj pa še tiste pogodbe in avtorske pravice. Za pogodbo sta potrebna dva, se re?e prozai?no. Pri nas ne sklepamo dvojnih pogodb, ampak avtorji sklepajo rade volje slabe pogodbe in to je ob?e stanje stvari. Ker so tako slabo pla?ani, ker so tako odvisni od dela, ki ga bodo na tem majhnem trgu še dobili ali ne, da sklenejo pogodbo, ki je žaljiva. Ker sama pišem in prevajam, vem, da je tako. Ne govorim jaz na pamet. Vsakega me je sram, ki podpiše pogodbo za najnižjo ceno pri založbi, ki terja dobro znanega vsega, kar so kolegice povedale in obeh  jezikov, iz katerih se dela. Še skoraj bi rekla, bolj iz slovenš?ine. Pri nas je res problem slovenš?ina, pri družboslovju in humanistiki, v strokovnem delu. Ni potrebno delati dvojnih pogodb, zato ker sami podpišejo to, kar je najnižje. Jaz delam razliko za 50 evrov recimo na avtorsko polo pogodbe, ampak vam moram nekaj povedati. Tisto najnižjo pogodbo, ki jo podpišem z mladim, neuveljavljenim prevajalcem, tisto založbo stane grozno veliko, ker je notri blazno veliko urednikovega dela, lektorjevega, strokovnega pregleda in tako naprej, ki pa? pri nas ni pla?ano, ampak stane v resnici, ?e bi efektivno izra?unali, ve?, kako da damo nekoliko boljši honorar tistemu prevajalcu, ne bom rekla uveljavljenemu, ampak za katerega je stroka ali pa založba v nekem strokovnem smislu bolj prepri?ana vanj.
Samo še to. Glejte, stranke nas silijo s temi raznimi predvolilnimi zadevami. Nekatere so naredile 70 do 100 strani teksta o kulturi. Nekatere pa ni?, ampak mi ni hudo ne za ene ne za druge, ker se ne bo na slovenskem ni? zgodilo, ne zaradi enih ne zaradi drugih. To so pa? obljube. Kateri imajo bolj verzirane kulturnike, tam so naredili, kjer pa ne pa ne. Ampak problem je, da se stranke med sabo tekmujejo v smislu, katera je bolj razvojno naravnava in pod tem pojmom ne vidi kulture. Samo to. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. To opozorilo, da za velik del politike, kulture ni dejavnik razvoja, moram re?i, res že nekaj ?asa ga nekateri zelo veliko ponavljamo, ampak ve? ali manj zaman.
Gospod Žlof je še prosil za besedo, potem pa še gospa pa vi ste prosili za repliko.

……………. ŽLOF: Jaz bi pa rad upošteval nasvet gospoda Pregla, da je v nekaterih stvareh treba govoriti pogosto, vztrajno, morda v?asih celo grobo. Ponovil bi podatke iz referata gospe Nuše Mastnak. Leta 1994 je bilo treba za popla?ilo socialnih dajatev lektorsko delati štiri avtorske pole. Petnajst oz. štirinajst let kasneje 17. To pomeni, štirikrat ve?. Si lahko predstavljamo, kakšna vsota je to. Ali sploh še obstaja kak ceh v tej državi, ki je doživel tako degradacijo, in intelektualno in socialno degradacijo. V praksi je to pomenilo tako: leta 1994 oz. v prvih letih naše samostojnosti so ljudje s takimi dohodki dohodkovno koketirali s srednjim razredom. Danes, približno petnajst let kasneje, so na družbenem dnu. Vprašanje je, ali sploh še obstaja kakšna družbena skupina v tej državi, ki je doživela tako degradacijo. Hvala.

ANTON PERŠAK: Hvala. Gospa Trenc Frelih je prosila za repliko.

IRENA TRENC FRELIH: Samo kratko repliko gospe Nevi Pagon. Tudi jaz sem bila v svojem predpenzijskem obdobju urednica vse svoje življenje. Urednica stvarne literature in popolnoma podpiram tvoje mnenje in mislim in priporo?am založnikom, institucija urednika je izjemno pomembna. To ni stvar, ki se je nau?il na univerzi. Lahko bi bil celo študij in obstajajo celo strokovne šole v Angliji, v Ameriki in tako dalje, ampak to je ravno tako potreben dolo?en talent, kot za vse druge poklice, ki jih opravljamo mi tukaj in mislim, da bi založbe morale skrbeti za naraš?aj, za mlade urednike, vzgajati pod okriljem starejših in jih pripravljati na delo, ki ga pa en pretanko?uten urednik za?uti in zna usmerjati v avtorja, krvavo potrebujemo. Zato, ker potem bodo tudi te lektorske zadeve, ?e bo vnaprej presodil, videl, kaj je, pravzaprav tudi stroške zmanjša z dobrim uredniškim delom. To je prvo.
Drugo, samo izraz uveljavljeni prevajalec. Ko smo morali kategorizirati skupine prevajalcev zaradi knjižni?nega nadomestila, smo pa? rekli: mlad prevajalec z manj izkušenj, uveljavljeni prevajalec in vrhunski prevajalec. In ta izraz se je nekako prijel. Dejansko pa pomeni to, kar je nagrajen, zelo iskan ali pa tak, ki se je že z dolgoletnimi izkušnjami, ki se je pa? dokazal s svojim delom. To menimo pod uveljavljenim prevajalcem. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Spoštovani, sedaj smo nekako na koncu tega spiska prijavljenih. Predlagam, da tudi zaklju?imo. Rad bi samo poudaril to, da je bilo odprtih nekaj vprašanj, bom tako rekel, ki zahtevajo gotovo tudi na ministrstvu najbrž še neke dodatne premisleke, zlasti recimo na vprašanje, kaj je pravzaprav to, na kar je opozorila gospa Stanovnikova – zbiralec, obdelovalec, redaktor in tako naprej na primer etnološkega gradiva, ko se to pripravi ali za knjigo ali recimo za neko reportažo na televiziji in radiu in tako naprej. Potem je tema, ki se je po mojem mnenju moramo paziti, res ta kompleks okrog tega koncepta sprememba avtorskih pravic oz. morebitne prodaje t.i. copy rights. Sicer pa bi rad rekel, da bo na podlagi posveta narejen zapis, magnetogram. Mi bomo potem, povem, da boste vedeli, da to ni bilo sedaj danes povedano pa kdo si bo kaj zapomnil, si bo zapomnil, kar ne, ne. Na podlagi tega se potem naredijo v okviru pristojne komisije Državnega sveta zaklju?ki, ki jih sprejme Državni svet. To se potem kot pobuda oz. predlogi zakonodajnih sprememb pošlje tako na Ministrstvo za kulturo kot v Državni zbor, v?asih seveda pa tudi Državni svet sam gre lahko z zakonsko iniciativo ali pa s pobudami na pristojno ministrstvo ali Državni zbor.
V skladu s tem boste pa? avtorji tudi pozvani, za to se tudi zbirajo ti naslovi, za avtorizacijo, zlasti tam, kjer so bile te razprave ad hoc. To pri?akujte. To ne re?em, da bo jutri, ker veste, kako to te?e, ampak bo pa v prihodnjih tednih se zgodilo.
Vsem se zahvaljujem za udeležbo, tudi za vztrajnost. Odmora nalaš? nisem dal, zato ker odmor ponavadi pomeni, da pol ljudi odide. Sedaj jih je nekaj manj. Verjetno se bomo na kakšen podobnem posvetu še kdaj sre?ali. Hvala.