Magnetogram: Demokrati?ne vrednote - participacija - aktivno državljanstvo v Sloveniji

POSVET:  Demokrati?ne vrednote - participacija - aktivno državljanstvo v Sloveniji

nekorigiran magnetogram (dobesedni zapis)

27. februar 2007

Posvet se je za?el ob 10.08 uri. Posvet je vodil Marjan Sedmak.

            MARJAN SEDMAK: Dober dan, lepo pozdravljeni. ?e so merilci, nas opozarjajo, da je ura napo?ila. Mislim, da je današnja udeležba spodobna, tako da, ?e nas ni veliko, smo pa zelo dobro izbrani, kot se re?e. Jaz bi vas res pozdravil na tem posvetovanju, pa bi, preden posvetovanje, ki je del prireditev v okviru Evropskega leta enakih možnosti, to leto sta razglasila Evropski parlament in Evropska komisija. Kot ste sami videli iz vabila so sponzorji tega posvetovanja državni svet, Ob?anski forum, Mestna zveza upokojencev Ljubljana in ?esar nismo napovedali v vabilu, tudi Age - evropska platforma starejših ljudi. To je organizacija upokojenskih organizacij oziroma organizacij seniorjev, ki združuje kot krovna organizacija 140 razli?nih nacionalnih organizacij s približno 20 milijoni ?lanov. Tudi oni so zadovoljni, da lahko kot sponzorji sodelujejo pri organizaciji tega posvetovanja.
Preden gremo k vsebinskim vprašanjem, bi prosil podpredsednika državnega sveta gospoda Stani?a, da nam kot gostitelj pove nekaj besed. Hkrati bi pa prosil prof. Veljka Rusa, da zasede mesto za moderatorsko mizo. Mislim, da je bilo tako dogovorjeno. Aha, tako, ste se že zmenili, gospa Megli?eva. No, potem pa tako. Hvala lepa.

            JOŽE STANI?: Hvala lepa. Gospe in gospodje, prav lepo vas pozdravljam v imenu Državnega sveta. Posebej pozdravljam naša bivša, ampak eden je menda samo tu, gospod dr. Veljko Rus, bivši ?lan Državnega sveta in seveda gospod Kristan, ki ga pa menda še ni. Pozdravljam seveda vse današnje udeležence tega posvetovanja, predvsem pa tiste, ki ste pripravili prispevke za to posvetovanje. Lep pozdrav tudi skromnemu šopku državnih svetnikov, ki so prišli na ta današnji posvet.
Gospe in gospodje, Državni svet Republike Slovenije in Društvo Ob?anski forum intenzivno sodelujeta in sta pripravila že vrsto posvetov, med drugim posvet na temo Programski standardi - kaj mora in kaj zmore javnopravna RTV, potem Reforma da - toda kakšna? in druge posvete. Vsak izgovorjeni stavek na teh posvetih je objavljen in ne samo Državni svet in komisije Državnega sveta ?rpajo iz teh posvetov ideje, ki jih potem vgradijo v svoja mnenja, predloge, zaklju?ke in zakonodajne predloge.
?e se dotaknem vsebine današnjega posveta, menim, da boste uvodni?arji in potem vsi udeleženci v razpravi predstavili svoje poglede na leto 2007 kot evropsko leto enakih možnosti in se dotaknili demokrati?nih vrednot, participacije, aktivnega državljanstva v Sloveniji, diskriminacije, nestrpnosti, raznolikosti, pozicij mo?i in krivic, neenakosti, ki jih doživljajo številni Evropejci. Tudi v Sloveniji se z njimi sre?ujemo na podro?ju zaposlovanja, izobraževanja, sociale, na zdravstvenem in drugih podro?jih. Mladi ne dobijo služb in stanovanj, dolo?ene skupine invalidnih oseb so potisnjene na rob družbe, starejše osebe doživljajo šikaniranje, odvisniki od mamil, alkohola so nesprejeti. Tu imamo vprašanje Romov, izbrisanih, zapuš?enih oseb, nenazadnje klošarjev in še bi lahko našteval.
V katero smer delovati in kaj storiti, da bi enake možnosti uveljavili za prebivalstvo Slovenije, Evrope ali pa tudi, lahko re?emo, celega sveta, da bi od deklaratornih na?el prešli k dejanjem. To so vprašanja, ki terjajo konkretne odgovore in rešitve. Številna gradiva Evropske unije, ki pišejo o letu 2007 kot Evropskem letu enakih možnosti, vsebujejo bolj kot ne na?elne stavke kot to, da moramo v tem letu ljudi jasno osvestiti o njihovih pravicah, torej jih pou?iti o enaki obravnavi in življenju brez diskriminacije, ali ustvarjati in pospeševati moramo enake možnosti za vse, nekje drugje pa spet piše: odpreti moramo razpravo o prednostih, raznolikosti tako za evropsko družbo kot za posameznika. Deklaracije, ankete, analize, raziskave, zakoni pa tudi stranke in politi?ni veljaki pa ne dajejo dovolj konkretnih odgovorov na vprašanja, kako zagotoviti enake možnosti v družbi.
Živimo v ?asu, ko se poleg teh vprašanj odpirajo tudi zelo resna vprašanja, kako obvarovati naš planet pred ekološko katastrofo. Pri tem naj spomnim na posvet, ki je bil prav tu, v teh prostorih Državnega sveta leta 2004 na temo Okoljevarstvene problematike in besed dr. Andreja Lukši?a, ko je dejal: Ta plitka politi?na znanost, ki se ukvarja samo z analizami politik, si ne zastavlja vprašanja, ki vklju?ujejo premišljanje o vrednostni osnovi samih temeljev okoljske in družbene krize in iz tega izhajajo?e potrebe po družbeni transformaciji in zahteva po transformaciji moderne industrijske družbe je pravzaprav zahteva po druga?ni družbeni ureditvi, ki je vrednostno usmerjena v vzpostavljanje ekološko trajnostne družbene pravi?nosti in individualno izpopolnjujo?a do svojih ?lanov. To je eden od stavkov, ki bi ga morali napisati pred parole v letu 2007 kot evropskem letu enakih možnosti za vse. ?e nekako sledimo dr. Lukši?evi misli, gre za izbiro oziroma alternativo, ki ne temelji na grožnjah ali na odpovedovanju ali na samožrtvovanju. Gre za alternativo o vzpostavljanju nove harmonije ?loveka in ?loveške dejavnosti v odnosu do aktivne participacije na vseh ravneh delovanja in odlo?anja. Mi smo danes v svoji potrošniški zagnanosti prekora?ili vse meje v odnosu do ?loveka in narave. Skrajni ?as je, da se ustavimo in pri?nemo delovati in ustvarjati po novih na?inih. To pa naj bi zadevalo podro?je javne participacije oziroma neposredne prizadetosti, ker bi nam šele javna participacija, to je razmišljanje o teh problemih, omogo?ilo, da osmislimo svoje lastno življenje in da nismo ve? zavezani samo logiki potrošništva.
V zvezi z vsebino današnjega posveta lahko re?emo, da Državni svet pomembno prispeva k aktivnostim in aktivnemu odnosu do participacije državljanov. To namre? izhaja iz ?lena 96 in 97 Ustave Republike Slovenije, ki dolo?ata raznoliko interesno sestavo in pristojnosti Državnega sveta. Državni svet je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov in oblikuje mnenja, predloge in stališ?a k posameznim zakonskim predlogom in aktom. V oblikovanju teh dokumentov so vklju?eni predstavniki volilne baze dolo?enega interesa, kot tudi širše predstavniki nevladnih organizacij in civilne družbe nasploh. Tako je tudi pri oblikovanju novih na?inov razmišljanja, ustvarjanja in delovanja naše družbe pri zagotavljanju enakih možnosti prav Državni svet mesto, iz katerega bomo poslali predloge in mnenja Vlade Republike Slovenije poslancem in drugim odgovornim za spremembe v naši družbi.
Gospe in gospodje, prepri?an sem, da bo naš današnji posvet pripomogel, da ne bo vse napisano in izre?eno ostalo na na?elni ravni in bomo v naslednjih letih lahko ugotavljali pomembne pozitivne premike na krepitvi aktivnega soodlo?anja državljanov v Sloveniji. Hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Ko smo snovali ta posvet, smo si zastavili tudi cilj, da oblikujemo na dolo?eno strukturo, tako da sedaj najprej predlagam samega sebe kot uvodni?arja, kot izzivalca. V Ob?anskem forumu smo glede na vse posvete, ki smo jih doslej imeli in ki jih je že gospod Stani? omenjal, izdelali eno dolo?eno tehnologijo, se pravi izzivalec je tisti, ki morda bolj priostreno, kot je potrebno, ali pa v?asih tudi premalo priostreno, kot je potrebno, izzove udeležence k razpravi. Struktura, ki jo predlagamo, je pa takšna, da bi najprej gospa dr. Andreja ?rnak Megli? predstavila in to s power pointom razvoj slovenske civilne družbe oziroma razvoj nevladnih organizacij po letu 1945. Dr. Veljko Rus potem razmerje med demokracijo in participacijo. Dr. Darko Štrajn je napisal svoj prispevek, bi ga tudi prosil, da ga predstavi. Gospa Lidija Mesari? iz Centra nevladnih organizacij ima zelo zanimivo primerjavo z na?inom odlo?anja v Veliki Britaniji oziroma z vklju?evanjem nevladnih organizacij v proces politi?nega odlo?anja. Gospoda Kristana ne bo, je pa dal pisni prispevek o vlogi Državnega sveta v procesu politi?nega odlo?anja oziroma v sistemu checks and balances v procesu politi?nega odlo?anja. Žal za sedaj manjkajo trije tisti, od katerih smo hoteli izvedeti, kako delujejo nadzorni mehanizmi, neodvisni nadzorni mehanizmi v Sloveniji. To so Vlado Miheljak, Drago Kos in Matjaž Hanžek. Mislim, da ga še nisem videl, aha, za gospoda Draga Kosa bo gospod Be?ir Ke?anovi?, njegov namestnik, ?e se ne motim, pomo?nik. Imamo potem še dva prispevka, in sicer gospod Janez Pezelj je svoj prispevek pripravil in še enega zadnji hip. Tudi ne? Je? Ni? No, po vsem tem potem bi pa? imeli razpravo.
Sedaj pa , da jaz na kratko predstavim tisto, kar ste verjetno brali ali pa še boste brali. Ne bi rad ponavljal tistega, kar sem napisal. Gre za en pogled na razvoj soodlo?anja oziroma participacije v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih z ugotovitvijo, da se ta prostor, ki je bil iz 80-ih let naprej, ko je šlo za slovensko neodvisnost in potem samostojnost, izredno širok, ko je bila stopnja družbenega konsenza tako reko? sama po sebi zagotovljena z zelo visoko odstotno vrednostjo. Od tistega ?asa naprej seveda se je ta prostor soodlo?anja ali participacije pri odlo?anju bodisi o politikah bodisi o sami politiki pa? tako zožil, da smo se iz vzornih, tistih, ki so nas citirali prakti?no po vsej Evropi, sprevrgel v pravzaprav tiste, ki smo se sprevrgli v tiste, ki jih izredno pogosto sedaj kritizirajo, zlasti v evropskih državah.
Zakaj ta tema, za katero smo se odlo?ili na tem posvetovanju? Evropska komisija je v okviru leta enakih možnosti za vse predpisala štiri teme. Mi smo si izbrali drugo. Imenuje se participacija in ima z malo poeti?nih marketinškim poimenovanjem še dodatek naj se slišijo vsi glasovi. Mi smo se odlo?ili v bistvu za politi?en pristop. So mogo?i tudi drugi pristopi. Se pravi, kako participacija vpliva na sistem odlo?anja v neki nacionalni skupnosti. Ko smo se za to odlo?ili, smo pravzaprav izhajali ravno iz tega osnovnega spoznanja, da je eden od ciljev, ki si jih postavlja tudi Evropska unija, ko razglaša, ko kli?e to leto enakih možnosti, družbena kohezija. Izkušnje kažejo, da je družbena kohezija tista, ki je tudi mo?an razvojni element. ?e družbene kohezije ni, ?e stranke niso sposobne vsrkati vase izredno razli?nih pristopov, stališ?, pogledov in tako naprej, potem nastanejo seveda oto?ki, ki se za?nejo zapirati vase, bodisi v civilni družbi, potem se lahko organizirajo kot etnije, lahko se potem tudi organizirajo kot specifi?no usmerjene politi?ne stranke, ampak vse to vsebuje en kar mo?an naboj konfliktnosti. To so tudi izkušnje tistih evropskih držav, ki imajo zelo veliko opravka z migracijami, kjer so, preden so za?eli intenzivneje in sistemati?no vklju?evati ravno te tako imenovane obstranjene (?) in obrobne skupine, ugotavljali, da se preprosto oblikujejo centri, ki se zapirajo vase in ki se kot zaprti vase zoperstavljajo drugim delom družbe. Se pravi, ustvarjanje družbene kohezije je seveda tudi na?in reševanja družbene konfliktnosti oziroma prepre?evanja družbene konfliktnosti.
Ko govorimo o Sloveniji, mislim, da ne bom odkril ?isto ni? posebno novega. Tako sem tudi dokaj jasno napisal v tem svojem prispevku, da imamo v politi?nem procesu pa? eno stanje vse hujšega zapiranja v vse ožji krog odlo?anja in nima nobenega smisla, da tukaj navajam ?lanke iz našega dnevnega tiska ali primere od, ne vem, problema Kosove protikorupcijske komisije do na?ina izbora nekaterih tako imenovanih vodij neodvisnih mehanizmov, kar bi morala biti recimo ravno nacionalna banka. Skratka, uveljavlja se komandni princip v protislovju s principom ustvarjanja dialoškega ozra?ja in ustvarjanja pa? družbene kohezije.
To je bilo moje osnovno sporo?ilo v tem prispevku, dokler nisem bil na enem krajšem potovanju v tujini, kjer so me razsvetlili pa še z enim spoznanjem. Namre? s perspektivo razvoja. Ta naša Evropa, ki je vedno bolj kompleksna, tudi kar zadeva interese, kar zadeva etnije, raso, spol in tako naprej, ugotavlja, da z zapiranjem vase, z zapiranjem v komandne strukture v bistvu škodi svojemu razvoju, da neupoštevanje raznolikosti, diskriminacija in podobni pojavi mo?no ožijo izbor najkvalitetnejših glav, najbolj sposobnih ljudi do te mere, da lahko Evropa pla?a visoko ceno v globalnem spopadu, kot se sedaj re?e gospodarstvu.
?e sedaj to stanje primerjamo s stanjem, ko v Sloveniji o najpomembnejših vprašanjih s pozicije oblasti odlo?a vedno manjša manjšina, ?e lahko uporabim ta pleonazem. Potem seveda lahko samo ugotovim, ko po?nemo to, ko naša tako imenovana politika po?ne to, potem po?ne nekaj, kar je protirazvojno usmerjeno in kar lahko na dolgi rok škoduje slovenskemu razvoju, ki je že tako ali tako šibek. Slovenski razvoj, verjetno se bodo tudi ekonomisti strinjali z menoj, je najbolj odvisen od konjunkture v Zvezni Republiki Nem?iji. Mi prakti?no nimamo nobene panoge, s katero bi lahko na svetovnem trgu nastopali kot špica, kot vrhunec tehnološkega razvoja. Vle?emo se kot sedemnajsta ali osemnajsta nemška dežela za razvojem, ki ga dosega eno zelo propulzivno gospodarstvo, nemško gospodarstvo, ki pa samo ugotavlja, ?e ne bodo Nemci v kratkem ?asu nekaj naredili ravno na tem podro?ju, se pravi na podro?ju kohezije, na podro?ju spopada z diskriminacijo in seveda na podro?ju zagotavljanja normalnega demografskega prirasta, bodo najkasneje ?ez 20 let zaostali za Francijo. Nem?ija je, kot veste, prva evropska gospodarska sila, ampak zaradi pomanjkanja ljudi in zaradi pomanjkanja kvalitetnih ljudi, tega se seveda zavedajo že sedaj, lahko Nem?ija izgubi ta svoj primat.
Skratka, to, kar sem hotel s tem svojim bornim razmišljanjem povedati, je pa? to, da potrebujemo mo?no kohezivno družbo, ne samo zato, da se izogibamo družbenim, politi?nim, ostalim konfliktom, ampak tudi, da ostanemo oziroma postanemo razvojno propulzivna nacionalna skupnost.
Jaz bi s tem kon?al. Sem bil predolg? Rad govorim na pamet. Kdor bo imel voljo, lahko moj prispevek prebere. Bi pa še med nekdanjimi svetniki Državnega sveta pozdravil gospoda Šuštarši?a, ki sedi tamle zadaj. Hvala lepa.
Tako, kot dogovorjeno, gospa dr. Andreja ?rnak Megli? z zelo zanimivim prikazom razvoja slovenske civilne družbe po letu 1945.

            DR. ANDREJA ?RNAK MEGLI?: Dober dan. Prav lepo pozdravljeni in seveda kot raziskovalca se zahvaljujem za povabilo, da lahko predstavim rezultate raziskave, ki smo jih izvajali na Fakulteti za družbene vede. Ne glede na to, da sem že nekajkrat govorila o tej tematiki, je seveda zelo pomembno, da ?im širša skupina ljudi sliši to, kar smo pravzaprav z raziskavo ugotavljali in morebiti na ta na?in tudi pripomore k temu, da se razmere v Sloveniji spremenijo. Raziskava je seveda bila usmerjena v prou?evanje velikosti, obsega in vloge nevladnega sektorja v Sloveniji, lahko bi jo pa poimenovali tudi mo? in nemo? nevladnega sektorja.
Naj povem, da je raziskava, zadnjo raziskavo smo izvajali v letu 2006 in pred tem so uporabo iste metodologije raziskavo pred osmimi leti na reprezentativnem vzorcu slovenskih nevladnih organizacij. To, kar pomeni dodano vrednost našim ugotovitvam, je priložnost, da pravzaprav primerjamo rezultate v Sloveniji z dogajanjem v svetu, kajti v drugi polovici 90-ih let je Univerza Joe Hopkins (?) izvajala mednarodno primerjalno raziskavo v 35-ih državah sveta. Ni jim uspelo dobiti vseh podatkov za vse države, kar boste tudi videli kasneje iz same predstavitve, pa vendarle daje nam nekako možnost, da vidimo, v kakšno skupino držav se Slovenija uvrš?a in kakšen potencial pravzaprav vidi v svojemu nevladnemu sektorju, ?e ho?ete tudi pri temu, kar je pravzaprav tema današnjega posveta pri omogo?anju participacije državljanov in pa seveda demokratizacije družbe.
Najprej, ?e se dotaknemo same definicije, lahko re?emo, da pa? nevladne organizacije so tiste, ki morajo so?asno zadostiti pravzaprav trem pogojem. Morajo biti pravno formalno registrirane in organizirane. Ne morejo biti to privatne organizacije. Njihovi ustanovitelji morajo biti pa? subjekti civilnega prava in morajo biti institucionalno lo?ene od države in tretji pogoj, da so neprofitno distributivne. To ne pomeni, da pa? njihova naloga ni, da ustvarjajo presežek prihodka nad odhodki. Nasprotno. To je zelo zaželeno. Tisto pa, kar je za njih pomembno, je, da so v razpolaganju s tem presežkom omejene. Skratka, ga lahko uporabljajo izklju?no samo za izvajanje dejavnosti, za katero so ustanovljene oziroma imajo opredeljene v svojem temeljnem aktu.
?e se vprašamo, kateri pa so tipi nevladnih organizacij v Sloveniji, ki pravzaprav zadoš?ajo vsem tem trem kriterijem. Lahko ugotovimo, da so to v prvi vrsti društva. Seveda, društva predstavljajo kar 94 % vseh nevladnih organizacij v Sloveniji. Drugi tip teh organizacij so ustanove oziroma bolj jih nekateri poznate pod imenom fundacije. V Sloveniji smo se pa? odlo?ili za ta naziv, ustanove, ki so organizacije ustanovljene, da bi opravljale za poseben namen vezano premoženje, zasebni zavodi in pa cerkvene organizacije.
?e se želimo pogovarjati, kakšen je pravzaprav obseg in struktura nevladnega sektorja, je potrebno izluš?iti nabor kazalcev, ki nam omogo?ajo vpogled v to. Raziskovalci so se nekako odlo?ili za naslednje indikatorje oziroma kazalce: število nevladnih organizacij, prihodki nevladnih organizacij, izraženi v deležu bruto doma?ega proizvoda, povpre?ni prihodki nevladnega sektorja na organizacijo, struktura sektorja, zaposleni in prostovoljci v nevladnih organizacijah, torej delež od vseh zaposlenih v Sloveniji in pa prispevek prostovoljcev glede na prispevek zaposlenih v nevladnem sektorju.
Razvoj nevladnih organizacij v Sloveniji seveda sega nekje v za?etek oziroma v sredino 19. stoletja. Razvoj je bil dokaj intenziven vse do prakti?no druge svetovne vojne. Že tedaj smo v Sloveniji beležili kar 8.000 nevladnih organizacij. Podobno kot v drugih socialisti?nih državah, je pravzaprav po drugi svetovni vojni prišlo do neke vrste prekinitve v tem razvoju. Mnogi tipi nevladnih organizacij so bili zakonsko prepovedani, drugi strogo kontrolirani. To obdobje je nekako trajalo vse do leta 1974, ko je pravzaprav z deregulacijo, do katere je prišlo v celotnem jugoslovanskem prostoru, Slovenija kot ena izmed republik dobila možnost regulacije tudi društvenega oziroma prostora civilne družbe z novim zakonom o društvih, pri ?emer je mo?no popustila kontrola nad društvenim delovanjem, zato lahko re?emo, da je pravzaprav pravi razcvet društvena dejavnost v Sloveniji, za razliko od ostalih socialisti?nih držav, doživljala že v 70-ih in predvsem v 80-ih letih, ki jih v Sloveniji poznamo kot obdobje novih družbenih gibanj.
Seveda pa dodaten impulz dobi razvoj nevladnih organizacij po letu 1990. Torej, poleg društev se vzpostavi tudi zakonodaja za delovanje drugih tipov nevladnih organizacij, fundacij, zasebnih zavodov in seveda ponovno je dovoljeno tudi delovanje cerkvenih organizacij pri zagotavljanju dobrodelne dejavnosti.
Danes ugotavljamo, da se Slovenija približuje številu 22.000 nevladnih organizacij, pri ?emer je na dan 30. 9. bilo registriranih 20.360 društev, 185 ustanov oziroma fundacij, 449 zasebnih oziroma privatnih zavodov in 645 cerkvenih organizacij. To pomeni, da prakti?no v Sloveniji beležimo 22 nevladnih organizacij na 1.000 prebivalcev in ?e bi gledali zgolj ta kazalec, se Slovenija prakti?no umeš?a v sam svetovni vrh razvitosti nevladnega sektorja.
Še en podatek je tu zelo pomemben. Namre? to, da kar 63,4 % anketiranih nevladnih organizacij izjavlja, da deluje v javnem interesu, kar pomeni, da seveda ne delujejo zgolj v interesu ?lanstva, ampak nudijo svoje storitve, usluge tudi širši družbi. Seveda bi rekli, to je pa? ugotovitev, kako delujejo na podlagi izražanja lastne samoocene. Objektiven kazalec bi bil število nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu in jim je podeljen tudi poseben status pri posameznih ministrstvih. Vendar vam moram povedati,  da pravzaprav ta kazalec ni dovolj dober. Mislim, da je vsega skupaj približno 2.000 nevladnih organizacij, ki so si pridobile status nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu. Zakaj ne? Zato, ker za pridobitev tega statusa je bila potrebna kar precej zapletena birokratska procedura, vendar pa ugodnosti, ki so iz tega izhajale, temu niso bile premosorazmerne. Skratka, zakaj je nekdo zaprosil za ta status, je seveda šlo bolj za vprašanje nekega prestižnega pomena, ne pa zato, da bi iz tega pridobil dolo?ene prednosti, kar je bila vseskozi namera tistih, ki so pisali zakon o nevladnih organizacijah oziroma predvsem zakon o društvih, da pravzaprav konsekventno v vsej ostali zakonodaji izpeljemo tudi bonitete za organizacije, ki si pridobijo tovrsten status. Prva razlika, ki se pravzaprav pri?enja pojavljati med organizacijami, ki delujejo v javnem interesu in tistimi, ki nimajo tega statusa, se pojavlja z novo dav?no zakonodajo. Skratka, pravico do dav?ne razporeditve pridobijo zgolj organizacije, ki delujejo v javnem interesu.
?e se ustavimo pri podatku o prihodkih nevladnih organizacij, potem vidimo, da v Sloveniji skupni prihodki vseh 22.000 nevladnih organizacij predstavljajo 1,9 % bruto doma?ega proizvoda. Tisto, kar je posebej zanimivo, je, da je ta delež bil popolnoma enak tudi v letu 1995, ?eprav je takrat delovalo kar 36 % manj nevladnih organizacij kot danes. V povpre?ju 32-ih držav delež prihodkov nevladnih organizacij v bruto doma?em proizvodu znaša 5,1 %. V posameznih državah pa je recimo, nisem izpisala prav vseh držav, ampak se mi zdi, da je pomembno, da si ogledate nekatere države. Skratka, država, v kateri nevladne organizacije dosegajo najve?ji delež v bruto doma?em proizvodu oziroma v skupnem kola?u, je Nizozemska. Tam prihodki nevladnih organizacij znašajo kar 15,3 %. Nekje v sredini se nahajajo države, ki bi jih uvrš?ali v tako imenovano konzervativno korporativisti?ni tip sistema blaginje in povsem na dnu se nahajajo bivše socialisti?ne države. No, kot vidite, najmanjši delež dosega Romunija in pa Slovaška. Slovenija se med bivšimi socialisti?nimi državami uvrš?a na tretje mesto. Torej, ?e bi izpisala še podatke za ?eško in Poljsko, bi videli, da pravzaprav Slovenija v tem deležu predstavlja nekje tretjo državo. Vsekakor se uvrš?a na samo dno lestvice. Seveda, ?e bi pogledali podatke še za ostalih 32 držav sveta, bi se ta ugotovitev še toliko bolj potrdila.
Poleg rezultatov, ki smo jih pridobili z anketo, smo se poslužili tudi statisti?nih podatkov oziroma podatkov AJPES-a. Seveda tisto, kar se mi zdi še posebej zanimivo, so podatki o prihodkih na organizacijo. Seveda so to nominalni zneski za leto 1996 in za leto 2004. Kaj nam kažejo ti podatki? Da pravzaprav celo nominalno v letu 2004 prihodki ene nevladne organizacije znašajo, povpre?ni prihodki nevladne organizacije znašajo manj kot v letu 1996. ?e bi tukaj uporabili pa? tiste metode, ki jih uporabljajo komunisti, deflator, bi potem ugotovili, da se je prakti?no povpre?en prihodek na nevladno organizacijo prepolovil. Seveda so med posameznimi nevladnimi organizacijami velike razlike. Pomembno je to, da pravzaprav najve?ja kategorija med temi klasificiranimi organizacijami so druga društva, skratka društva, ki jih nekako AJPES ni mogel uvrstiti v nobeno od teh kategorij in seveda ravno zato, ker je prihodek teh organizacij tako nizek, seveda vpliva na celotno sliko o povpre?nem prihodku na organizacijo. Zakaj je temu tako? Kot sem že povedala, skupni prihodki nevladnih organizacij ostajajo konstantni, število nevladnih organizacij pa se je pove?alo za celih 36 %.
?e pogledamo, kakšna je struktura prihodkov nevladnih organizacij. Kar nekaj teh prihodkov smo spremljali in ugotavljali, da pravzaprav najpomembnejši delež prihodkov nevladnih organizacij predstavljajo prihodki od ob?in. To seveda ni presenetljivo, saj kar 90 % nevladnih organizacij deluje na lokalni ravni oziroma zadovoljuje predvsem interese državljanov oziroma ob?anov v lokalni skupnosti. Rde?i stolpec predstavlja podatke za leto 2004, moder stolpec podatke za leto 1006. Ta slika nam pove tudi to, da se je prihodek od ob?in v osemletnem obdobju pove?al, medtem ko se je prihodek od države oziroma od posameznih ministrstev zmanjšal.
Druga najpomembnejša kategorija prihodkov so prihodki od ?lanarin. Mnoge nevladne organizacije pridobivajo prihodke iz tega vira in seveda jim pomeni dokaj pomemben in seveda tudi stabilen vir lastnih prihodkov. Morda še to, da pravzaprav se v padajo?em deležu prihodkov od donacij oziroma subvencij podjetij jasno kaže, da je prišlo pravzaprav do prestrukturiranja, skratka, da z vzpostavljanjem lastništva podjetij seveda nastopa obdobje bistveno ostrejše presoje tega, komu se donacije namenjajo in pod kakšnimi pogoji, zato je ta delež drasti?no upadel, medtem ko recimo prihodki iz donacij posameznikov v osemletnem obdobju ostajajo enaki, opozarjajo pa nas na to, da pravzaprav so naše nevladne organizacjie dokaj slabo pripravljene. Imajo tudi same premalo znanja o tem, kako se izvaja pand rasing (?) oziroma pridobivanje prihodkov z uporabo posebnih metod in tehnik in seveda, da na ta na?in premalo krepijo svoj lasten neodvisni dohodkovni položaj.
Morda še podatki o sredstvih Evropske unije. Kot vidite, zanemarljivo majhni, 0,5%  od vseh celotnih prihodkov in jaz se bojim, da v kolikor pa? ne bomo storili zelo pomembnih korakov, predvsem v krepitvi mo?i nevladnih organizacij, ki bi se izražali v tem, od svetovanja, kako priti do evropskih sredstev, do tega, da se pravzaprav ali oprosti tisti nujni delež, ki ga morajo vložiti zato, da evropska sredstva pridobijo, ali pa, da se to kompenzira iz nekega sklada, da pravzaprav ta delež ne bo ni? narasel in da pravzaprav od vsega tega velikega evropskega denarja, ki naj bi ga dobili iz strukturnih skladov, za nevladne organizacije ne bo odrezan ve?ji kos poga?e, kajti popolnoma jasno je, da moramo poznati realno situacijo, v kateri te organizacije živijo. Skratka, njihovi prihodki, njihovi potenciali so premajhni, da bi sami brez krepitve mo?i, razen redkih izjem, resno lahko konkurirali za evropska sredstva.
?e pogledamo primerjavo Slovenije in pa ostalih držav sveta, recimo razdelila sem jih v tri skupine: v vse države, razvite države in države v razvoju. Vidimo, da pa? v Sloveniji delež prihodkov, ki prihaja iz javnih virov, pravzaprav predstavlja manjši delež oziroma primerljiv delež s tistim, kar so prihodki nevladnih organizacij iz javnih virov v vseh 32-ih državah sveta. Vendar tisto, kar je za nas pomembno, je, da pravzaprav v najrazvitejših državah je delež, ki ga prispeva država za delovanje nevladnih organizacij, predvsem ve?ji od Slovenije. Zakaj? Preprosto zato, ker te države smatrajo, da so nevladne organizacije njihov pomemben partner pri izvajanju skupno dogovorjenih politik in jim v ve?ji meri kot v Sloveniji nekako prenašajo izvajalsko funkcijo, skratka zagotavljanje storitev za ob?ane, pri ?emer jih pri tem znatno podpirajo.
Seveda, druga?na je slika v državah v razvoju, kjer pravzaprav je prispevek države majhen.
Ta slika se mi zdi zelo pomembna. Namre?, to je slika, ki nam nekako kaže, kaj se dogaja v posameznih državah. V državah EU nekako vidimo, da pravzaprav je država tista, ki znatno podpira delovanje nevladnih organizacij. Torej, omenili smo, da med najbolj razvitimi državami z nevladnim sektorjem, država prispeva kar 60 % za delovanje nevladnega sektorja, na Irskem 78. V državah, po katerih se zelo radi zgledujemo, Francija in Nem?ija, v teh državah pa? država nevladne organizacije podpira  kar z ve? kot ali pa blizu 60 % prihodkov. Seveda je situacija bistveno slabša v novih ?lanicah EU. Torej, najbolj dobrohotna do nevladnih organizacij je ?eška, ki seveda je razumela ta razvojni potencial nevladnih organizacij pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev.
Drug pomemben sklop kazalcev, ki nam kažejo razvitost nevladnega sektorja, so zaposleni v nevladnih organizacijah. Stanje v Sloveniji je takšno, da pa? 81 % nevladnih organizacij zaposlenih nima. Skratka, da slonijo izklju?no na potencialu prostovoljcev. Prostovoljci pomenijo tisti skriti dodatni vir, ?e ho?ete, prihodkov nevladnih organizacij in kot boste videli kasneje njihov prispevek, boste vedeli, kako zelo pomemben je in kako premalo se v tej družbi zavedamo tega potenciala.
Skratka, stanje je razli?no po razli?nih tipih nevladnih organizacij. Najve? zaposlenih imajo zavodi, seveda to so v glavnem profesionalne organizacije in pravzaprav najmanj zaposlenih imajo v društvih.
?e pogledamo stanje v razli?nih državah, ki so bile zajete v raziskavo, torej, za Slovenijo smo ugotavljali, da pravzaprav vsi zaposleni v nevladnem sektorju predstavljajo 0,7 % od vseh zaposlenih. Stanje je nespremenjeno v osmih letih. 0,7 % je bilo v letu 1995, 0,7 % je v letu 2004. Po drugih državah pa je stanje tako, kot smo rekli, no, ?e gremo še gor, na Nizozemskem kot državi z najbolj razvitih sektorjem, zaposlenost v nevladnem sektorju predstavlja kar 12,4 % vseh zaposlenih. Enako visoko se uvrš?ajo tudi Irska in pa Belgija, medtem ko bivše socialisti?ne države, med katerimi je seveda tudi Slovenija, dosegajo relativno nizke deleže. Podatki kažejo, da pravzaprav manjši delež zaposlenih v nevladnem sektorju, kot ga imamo v Sloveniji, imajo zgolj v Romuniji, v povpre?ju 35-ih držav pa delež zaposlenih v nevladnem sektorju znaša 4,9 %.
To pa je primerjava med prispevkom, delež zaposlenih in prostovoljcev v nevladnem sektorju glede na vse zaposlene v letu 2004. Kaj smo storili? Delež oziroma prispevek prostovoljcev smo prera?unali v ure redno zaposlenih in prav tako ocenili, koliko bi njihov prispevek pomenil glede na vse zaposlene v Sloveniji. Podatki nam kažejo, da bi ta njihov prispevek znašal 0,9 od vseh zaposlenih v Sloveniji oziroma kar 27 % ve? kot delež redno zaposlenih oziroma, da sem še bolj precizna, kot delež tistih, ki so za svoje delo v nevladnem sektorju pla?ani, kajti to niso zgolj redno zaposleni, to je tudi delo honorarcev, delo tistih, ki opravljajo dejavnost v nevladnem sektorju preko javnih del, preko študentskih napotnic. Skratka, vse, kar je pla?ano, pomeni 0,74 % od vseh zaposlenih v Sloveniji in pa delež prostovoljcev 0,91 %, ?e to prera?unamo v ure redno zaposlenih delavcev.
?e pogledamo, kaj kažejo ti podatki. Skratka, v letu 2004 je bilo opravljenih kar 1,3 milijona ur prostovoljnega dela, kar pomeni, da so prostovoljci opravili obseg dela, ki ustreza približno 7.125 polnozaposlenih delavcev. ?e zelo skromno prera?unamo ta njihov prispevek recimo po uri študentskega dela, po 800 tolarjev na uro, vidimo, da vrednost tega dela predstavlja kar 12 milijard tolarjev, to še ni v evre prera?unano. Skratka, ?e bi pa to prera?unali v normalno delo povpre?nega zaposlenega v Sloveniji, bi bila ta številka še bistveno ve?ja. Skratka, to je ta bistvena dodana vrednost nevladnega sektorja oziroma njihovih prostovoljcev v Sloveniji.
?e primerjamo prispevek zaposlenih in prostovoljcev v 35-ih državah sveta, potem vidimo, da je stanje obratno, da v povpre?ju redno zaposleni prispevajo 57 % procentov dela, opravljenega v nevladnih organizacijah, prostovoljci pa 43, med posameznimi vrstami držav pa so seveda razlike. V državah v razvoju je pa? prispevek prostovoljcev tak, da je pa? manjši kot v nerazvitih državah. Na splošno pa lahko re?emo, da pravzaprav z razvitostjo delež prostovoljnega dela ne upada, dobiva samo druga?no kvaliteto oziroma druga?no vlogo, ?e ho?ete.
Kakšna je struktura nevladnega sektorja v Sloveniji? Nesporno dejstvo je, da pravzaprav se nadaljuje nekje struktura nevladnega sektorja, ki je obstajala že pred prakti?no 90-im letom. Vodilno vlogo med nevladnimi organizacijami pa? imajo nevladne organizacije na podro?ju športa in rekreacije ter kulture in umetnosti. ?e seštejemo ti dejavnosti skupaj, predstavljata kar 50 % celotnega nevladnega sektorja. Dokaj mo?no strukturo nevladnih organizacij predstavljajo tudi stanovska oziroma poklicno združevanje in pa dejavnost organizacij, ki se ukvarjajo z okoljem, skratka z zaš?ito rastlin in živali. Podro?je socialnega varstva, ki smo ga nekoliko bolj podrobno preu?evali, pa je relativno šibko zastopano bilo in tudi danes se še ni bistveno okrepilo.
Kakšna je struktura nevladnega sektorja v razli?nih državah sveta? Skratka, imamo ve? vzorcev. Vzorce, kjer najpomembnejši delež nevladnega sektorja predstavlja izobraževanje. V ta del sodijo države, kot so Belgija, Irska in Velika Britanija. Države, v katerih najpomembnejše podro?je nevladne dejavnosti predstavlja zdravstvo, sodijo ZDA in Nizozemska. Socialno varstvo v državah Avstrije, Francije, Nem?ije in Španije. Kultura in šport v Sloveniji, na Švedskem in v vseh bivših socialisti?nih državah in uravnoteženo vse dejavnosti Avstrija in pa Finska.
Kakšna je vloga nevladnih organizacij? ?e si pomagamo s shemo, ki jo je predstavil eden velikih preu?evalcev nevladnega sektorja Ralf Kramar, potem je nekako mo? razvrstiti vlogo nevladnega sektorja v tri velike skupine. Vloga je lahko suplementarna, kar pomeni, da razširja ponudbo storitev s storitvami, ki so podobne javnim servisom. Lahko je komplementarna, ponudba storitev, ki so kvalitativno razli?ne od storitev javnih servisov ali pa primarna, ?e ne obstaja ponudba javnih servisov oziroma nevladne organizacije predstavljajo izklju?nega producenta na tem podro?ju.
Kakšna je vloga nevladnega sektorja v Sloveniji? Lahko ugotavljamo, da se v obdobju tranzicije glede na predhodno obdobje ni spremenila. Je prevladujo?a komplementarna vloga, pa vendarle med podro?ji obstajajo pomembne razlike. Na podro?ju športa nevladne organizacije vendarle imajo primarno vlogo, na podro?ju kulture in socialnega varstva komplementarno vlogo, medtem ko na podro?ju šolstva, raziskovanja in zdravstva, na teh podro?jih se nevladne organizacije kot organizacije, ki zagotavljajo servisne storitve, skorajda ne pojavljajo. Bolj se pojavljajo v vlogi zagovornikov posebnih ciljnih skupin.
Lahko postavimo tezo, da je obseg in vloga nevladnega sektorja rezultat specifi?ne delitve dela, ki se je izoblikovala med razli?nimi sektorji znotraj sistema blaginje. Kaj je sistem blaginje? Sistem blaginje je koncept, ki vklju?uje razli?ne sektorje javnega, komercialnega, nevladnega in neformalnega ter odnose med njimi, ki nastajajo pri upravljanju, financiranju, proizvodnji in distribuciji dobrin in storitev. Raziskovalci ugotavljajo, da nekako lahko govorimo o petih tipih sistema blaginje, pri katerih razli?ni sektorji predstavljajo razli?no pomembno vlogo oziroma imajo primarno mesto pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev. Tako v liberalnem tipu to vlogo igra predvsem trg oziroma komercialni sektor. V konzervativno korporativisti?nem tipu sistema blaginje, ki prevladuje v kontinentalnem delu Evropu, trg v kombinaciji z državo, s socialdemokratskem tipu država, v katoliškem tipu, ki je zna?ilna predvsem za mediteranski predel Evrope pa civilna družba. Državnosocialisti?ni tip sistema blaginje ne obstaja ve? oziroma sodi v preteklost in ?e pogledamo Slovenijo, lahko re?emo, tako vsaj kažejo trenutne analize sistema blaginje v Sloveniji, da le-ta v Sloveniji predstavlja kombinacija konzervativno korporativisti?nega in pa socialdemokratskega tipa. Torej, to so ugotovitve, ki veljajo za obdobje še pred uveljavljanjem reformnih ukrepov, ki jih je nekako bolj ali manj uspešno implementirala sedanja vlada. Ocena za Slovenijo je bila, da je pravzaprav javni sektor vendarle imel dominantno vlogo pri zagotavljanju servisnih storitev na razli?nih podro?jih, od zdravstva, šolstva, socialnega varstva in tako naprej. Zato bi morali tudi v Sloveniji storiti korak v smeri pluralizacije sistema blaginje in k uveljavljanju ve?je vloge tudi drugih sektorjev, predvsem seveda nevladnega sektorja, ki pravzaprav zaradi svojih zna?ilnosti predstavlja idealnega partnerja države pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev. Zakaj? Zato, ker je pravzaprav cilj delovanja obeh podoben. Pokrivanje potreb uporabnikov in ne ustvarjanje dobi?ka.
Kakšno strategijo posamezne države uporabijo za to, da se izvede pluralizacija sistema blaginje, je v veliki meri odvisno od zgodovinskega razvoja in tipa sistema blaginje, ki se je izoblikoval v posameznih državah. Nesporno dejstvo je, da pravzaprav ta preteklost silno pomembno vpliva na to, kaj se dogaja v prihodnosti oziroma determinira tudi bodo?e odlo?evalce, ki se odlo?ajo za pluralizacijo sistema blaginje.
Odvisna pluralizacija sistema blaginje v Sloveniji je odvisna tudi od politi?nih odlo?itev vladajo?ih struktur, v katero smer modela naj bi spremembe potekale. Torej, ?e smo zelo na hitro prebrali strategijo razvoja Slovenije, je nekako prevladovala intenca sprememb v smeri liberalnega tipa sistema blaginje. Tako je bilo zapisano, saj pravim, koliko od teh namenov je dejansko implementirano v prakso oziroma koliko še bo, to nam bodo raziskave šele pokazale. Vsekakor pa kaže, da bodo spremembe manjše, kot je bilo prvotno zamišljeno. Nesporno pa je smer razvoja za realizacijo sistema blaginje zapisana oziroma postavljena z zakonom o javnozasebnem partnerstvu. Torej tisto, kar morda zaskrbljuje, je, da pravzaprav zakon o javnozasebnem partnerstvu nekako omogo?a enakopravno konkurenco komercialnega in pa nevladnega sektorja za vstopanje v javnozasebno partnerstvo. Popolnoma jasno pa je, da komercialni sektor ima dolo?ene ve?je potenciale, zlasti po teh podatkih, ki sem vam jih povedala, zato je jasno, da se bo kot partner intenzivno uveljavljati oziroma se že uveljavlja na tistih podro?jih, na katerih bo seveda možno ustvarjati dobi?ke oziroma ?e re?emo v tistih dejavnostih. Zelo jasna je ta intenca na podro?ju zdravstva, na podro?ju visokega šolstva, na nekaterih podro?jih socialnega varstva, zlasti domske oskrbe in tako naprej.
Skratka, tudi sama sem si mo?no prizadevala pa o?itno smo bili tisti, ki smo dvignili glas za to, prešibki, da bi v zakon zapisali mehanizme pozitivne diskriminacije v korist neprofitnih izvajalcev, to se pravi predvsem nevladnih organizacij in pa tistih izvajalcev, ki bi dejavnost opravljali na neprofitni na?in. To so lahko tudi zasebniki, vendar seveda ta ideja ni bila sprejeta, zato pa? pri?akujem, da bo pluralizacija sistema blaginje pa? potekala ne v smeri krepitve nevladnega sektorja, ampak v smeri krepitve komercialnega sektorja in pa še nekaj pomembno vpliva na pluralizacijo sistema blaginje. Razmerje mo?i med politi?nimi akterji, tudi akterji v civilni družbi. Med akterji v civilni družbi lahko identificiramo šibak in fragmentiran nevladni sektor. Torej, to stanje ni preseženo. Nesporno ga vztrajno vzdržujejo tudi mehanizmi, ki jih vlada oblikuje za podporo delovanja temu sektorju, predvsem ti finan?ni mehanizmi. Lahko vam re?em, da pravzaprav v dveh letih in pol, kar imamo novo vlado, ki si je zelo jasno zadala za cilj, da pravzaprav sprejme sporazum z nevladnim sektorjem, do realizacije tega ni prišlo. Rezultat oziroma razlogi, zakaj temu je tako, nam niso znani. Preprosto, sporazum, ki so ga napisale nevladne organizacije še v ?asu prejšnje vlade, je bil posredovan novi vladi. Nova vlada je preko posebnih delovnih skupin oblikovala stališ?e do tega sporazuma, potem je pa vse tiho bilo. Skratka, ve? kot o?itno je, da tudi ta vlada nima namena prepoznati nevladni sektor kot svojega partnerja pri izvajanju javnih politik.
Druga zelo pomembna stvar je seveda vloga sindikata. Imamo sicer avtonomne in relativno mo?ne sindikate, vendar za podro?je nevladnih organizacij se ne zanimajo in seveda na žalost ne nudijo opore nevladnemu sektorju. Lahko bi ga mo?no okrepili. Tretji najpomembnejši del civilne družbe, katoliška cerkev, ki zaradi ugodnega materialnega položaja po našem mnenju že zaseda, še bolj pa bo zasedala, svoje mesto preko javnozasebnega partnerstva. Pri?akovati je, da se bo v kratkem uveljavila kot eden najmo?nejših segmentov nevladnega sektorja v Sloveniji. Hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa gospa dr. Andreja ?rnak Megli?. To je seveda empiri?na raziskava, ki se je ne da zgostiti. V tem je pa? problem. Nanaša se na participacijo seveda v toliko, da dokazuje, da je civilni sektor v Sloveniji šibek, slabo financiran in drugo spoznanje, ki nam ga prinaša, je pa? ta, ravno ta zaklju?na misel, da civilna družba oziroma nevladni sektor je težko vodljiv, se pravi, ?e je težko vodljiv, ga je treba z dolo?enimi vzvodi spraviti pod kontrolo in verjetno je to razlog, da nekatere stvari v Sloveniji v zvezi z nevladnim sektorjem niso pa? urejene, zlasti financiranje.
Jaz bi se zahvalil in bi prosil akademika dr. Veljka Rusa za njegov prispevek.

            DR. VELJKO RUS: Hvala lepa za besedo. Kar zadeva nevladni sektor, predvsem prostovoljne organizacije, volonter organizations, in participacija, se mi zdi, da je to klju?na zveza, ki jo bomo morali spoznati in prepoznati. Zakaj? Prvi? lahko re?emo, zaradi tega, ker je to splošni tok razvoja in ?e lahko na najkrajši na?in ozna?imo modernizacijo javnega in drugih sektorjev v sodobnih razvitih industrijskih družbah, kar so pokazali tudi podatki, je to, da tako imenovani prostovoljni ali volonterski sektor danes ne predstavlja ve? neko margino ali nek dodatek oziroma nek rezervat indijancev, ki po svoje pravzaprav izživljajo svoja plemenita ?ustva. Osnovna karakteristika tega našega 21. stoletja je prav v tem, da se volonterski sektor vklju?uje v javni sektor na sistemski na?in, ker je to verjetno edini na?in, kako bomo mi lahko tako imenovano rapidno rast potreb po storitvah zadovoljili samo na ta na?in, ?e bomo volonterski sektor sistemati?no vklju?evali v vse ostale sektorje neke sodobne družbe.
Drug element, zaradi katerega smatram, da je volonterski sektor povezan s participacijo, je pa v tem, da imamo od prejšnjega režima neko izrazito mo?nejšo skušnjo, kot ima ve?ina drugih evropskih narodov in to s samoupravljanjem. Samoupravljanje je gotovo imelo po svojem izhodiš?u in na?inu nastanka neko pozitivno, predstavlja neko pozitivno vrednoto. Torej, poizkus demokratizacije. Samoupravljanje je hkrati pokazalo tudi na?in, kako vi ne morete demokratizirati države znotraj hierarhi?nih sistemov, kakršni so industrijski in drugi ekonomski ali javnopravni sistemi. To nam tudi dokazujejo eksperimenti, ki so bili delani spet najpogostejše na Nizozemskem, kjer se je pokazalo, da pravzaprav participacija ?lanov v hierarhi?nih organizacijah, ki niso izrazito egalitarne, kar zadeva koli?ino mo?i, predstavlja pravzaprav obratne u?inke kot naj bi bili po konceptu samoupravljanja doseženi. ... (nerazlo?no) Merder (?) je dokazoval in tudi dokazal eksperimentalno, da razlike v mo?i pove?ujejo te razlike z intenzivno participacijo, ?e je bila že v izhodiš?u razlika med udeleženci velika. Samo v organizacijah, ki so egalitarne, kjer je distribucija mo?i poliarhi?na, to pomeni ve? ali manj enakomerno razdeljena med posamezne skupine, ki se vklju?ujejo v ta participativni sistem, dosegajo to, da se potem razlike v mo?i oziroma razlike v nemo?i ne pove?ujejo, ampak zmanjšujejo.
Skratka, eksperimenti, ki jih mi imamo iz naše lastne preteklosti, nam dokazujejo to, da so zelo majhne možnosti za demokratizacijo skozi participacijo v hierarhi?no strukturiranih organizacijah in to je še vedno ve?ina naših delovnih organizacij. Toliko pravzaprav v zvezi s participacijo in prostovoljnim sektorjem.
Po mojem mišljenju moramo ra?unati na to, da z soupravljanjem in z vsemi napori sindikata ne bomo dosegli bistveno ve?je demokratizacije te družbe, ampak, ?e bi razvijali ali pa intenzivirali participacijo v delovnih organizacijah, kot je bilo koncipirano v prejšnjem režimu, lahko pri?akujemo samo to, kar se je dejansko takrat tudi doseglo, in sicer pove?ana kontrola mo?nejših skupin nad šibkejšimi ali, kot smo mi takrat to imenovali, samoupravljanje je vodilo v panoptikum (?). To pomeni, bolj, ko sodeluješ, ?e si podrejen, bolj transparenten postajaš za nadrejene, manjšo možnost imaš avtonomije, manjše možnosti za osebno integriteto.
Jaz bi pravzaprav s tem na nek na?in kon?al svoj tekst oziroma tekst boste itak prebrali, ampak moram re?i, midva sicer nisva bila zrežirana. Tu nas je nekdo iz dvorane sedaj zrežiral. Skratka, zdi se mi spet še enkrat pomembno poudariti to, da tako imenovana mikrodemokracija, ki jo danes ni ve? v podjetjih in v družbenih dejavnostih, doživlja svoj razcvet v volonterskih organizacijah in s tem pravzaprav tudi omogo?a nadaljnji razvoj pluralizma oziroma liberalizma in to je pravzaprav po mojem mišljenju tista, kot bi rekli, sveta to?ka. Slovenija se je liberalizirala, ni se demokratizirala, kot ugotavljajo tudi referenti, ker se tudi ni mogla skozi sisteme, ki jih je predvsem uradna politika forsirala. Liberalizirala se je pa, lahko re?emo, skozi zadnja vrata in na ta na?in tudi omogo?ila neko novo ravnovesje, ki se dogaja. Tisto, kar bi morali poleg sistemskega vklju?evanja volonterskih organizacij v našo sodobno družbeno dogajanje še posebej obravnavati, je pa seveda vloga strokovnjakov oziroma intelektualcev v sodobnih sistemih. Ti imajo svojo mo?, samo vprašanje je, ali jo znajo izkoriš?ati oziroma ali je za njih dovolj manevrskega prostora v ekonomskih in v politi?nih organizacijah. Tu bi rad opozoril predvsem na to, da še vedno obstaja trend, da se profesionalni kadri vedno bolj integrirajo v javni sistem. Tu bo nastala ista situacija, ki smo jo že lahko opazili v prejšnjem režimu s samoupravljanjem. Bolj, ko so strokovnjaki vklju?eni v hierarhi?ne sisteme, manjši je njihov manevrski prostor in ve?ja je možnost za zlorabo njihovega znanja.
Mi strokovnjaki imamo v bistvu pravzaprav samo dve osnovni možnosti. Ena je, da v obstoje?ih sistemih prevzemamo vlogo tako imenovanih izvajalcev. Tudi uradno je pravzaprav danes beseda izvajalec vezana na strokovnjake. Strokovnjaki niso ljudje, ki koncipirajo, to so pa? politiki, to je vizija, ki jo .. (nerazlo?no), in tudi uradni jezik, ki iz te vizije sledi, zlasti na podro?ju družbenih dejavnosti. Univerzitetni profesorji, raziskovalci, zdravniki in tako naprej, imajo status izvajalcev. Kaj to pomeni? Status izvajalca v bistvu pomeni, da ne sodelujemo ali pa, da smo že vnaprej klasificirani v tej družbi na ta na?in, da lahko izvajamo programe, ki so bili že opredeljeni, nimamo pravzaprav pa pristopa ali možnosti, vsaj legalnega in sistemskega ne, da bi koncipirali te programe. To beseda izvajalec dejansko pomeni. Reakcija, po mojem mišljenju, ki bi bila nujno potrebna, je ista, kot v zvezi z volonterskimi organizacijami. Mi moramo težiti k temu, da se ve?ina kadrov zaposluje v nevladnih, ne volonterskih seveda, ampak v nevladnih organizacijah. Mi moramo, po mojem mišljenju, sistemati?no pritiskati na politi?ne organe, organizacije in tako naprej v naši družbi, da so strokovnjaki vezani na inštitute, ne pa na vladne agencije ali na organizacije. To je na?in, kjer dobimo ustrezno statusno avtonomijo, ki nam potem tudi omogo?a partnersko soo?enje s politiko. V sodobnih družbah ni mogo?e, da smo raziskovalci samo tisti, ki naj bi, kot sedaj nekatere skupine, ki se pojavljajo, ki naj bi samo utemeljevali že prinešene odlo?itve politikov. Mi nismo tisti, ki bomo utemeljevali strokovno to, kar so politiki nestrokovno apriori in na pamet ali pa zgolj v skladu s svojimi ožjimi interesi definirali kot programsko dejavnost, mi smo torej tisti, ki si bomo morali vedno, ?e ho?emo zadostiti svojim profesionalnim eti?nim normam, morali težiti k temu, da bomo soodlo?evalci tudi glede programov. To pa, kot sem rekel, po mojem mišljenju vodi v naslednjo fazo, to je, da je stroka partner politi?ni in ekonomski mo?i, ne pa samo njihov izvajalec. Hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa gospodu dr. Veljko Rusu. Sedaj bi pa prosil dr. Darka Štrajna za predstavitev njegovega prispevka. Sedaj gre hitreje, ali ne? V redu.

            DR. DARKO ŠTRAJN: Hvala lepa. Ko sem prejel vabilo na to sre?anje, je pa? moja reakcija v primerjavi s prejšnjima predgovornikoma malo druga?na, gre za nek drug register diskurzivni, tako da sem pravzaprav na nek na?in esejisti?no reagiral na to vabilo. Govorim pa v bistvu o podobnih stvareh. Jaz bom vseeno del tega referata pre?ital, ?eprav ga bom skušal nekoliko skrajšati.
To vprašanje, ki je bilo z vabilom naslovljeno na te, ki tukaj prezentiramo nekaj, se je pri meni postavilo tudi kot vprašanje nekega širšega konteksta. Ta širši kontekst se kaže v izrazu nova Evropa, ki ga je izrekel Ronald Rumsfeld. Skratka, tej novi Evropi, se pravi v teh novih ?lanicah, bivših socialisti?nih državah, novih ?lanicah EU, mislim, da smo pri?a nekemu rezultatu te tako imenovane tranzicije iz socializma v demokracijo in tržno gospodarstvo, kot se temu lepo re?e in da šele sedaj pravzaprav se soo?amo z nekimi rezultati, za katere prej nismo mogli vedeti, da jih lahko pri?akujemo. Skratka, mislim, da moramo govoriti o nekem novem Zeitgeistu, nekem novem duhu ?asa. Kot ponavadi, umetniške prakse so tiste, ki najprej zaslutijo kulture tega duha ?asa. V zvezi s tem navajam nek romunski film, ki sem ga videl nekje v Bruslju, lansko leto posnet, ki tega duha ?asa zelo dobro sluti.
Seveda, ne bom govoril na dolgo in široko o nekih estetskih lastnostnih tega filma. Mednarodni naslov tega filma je >12:08 vzhodno od Bukarešte<. V estetskem smislu film ponavlja nekatere kode iz ?asa tako imenovanega družbeno kriti?nega filma v socialisti?nih državah, ?e se spomnite iz 60-ih let ?eškega filma, poljskega in recimo tudi jugoslovanskega ?rnega filma. Sedaj to v tekstu nekaj opisujem, pa sedaj ne bom to ponavljal. Ampak, ?e grem na poanto. Film pravzaprav upodablja vso vprašljivost nedvomnega uspeha vstaje proti socializmu glede na kasnejše rezultate, o katerih film pripoveduje, sebi lastnimi sredstvi, torej z implicitno retrogradno tehniko. Film je zgodba o o intervjuju na lokalni televiziji v provincialnem mestu vzhodno od Bukarešte. Lastnik televizije in voditelj oddaje v eni osebi po imenu Jderescu s sogovornikoma, upokojencem Piscocijem in zapitim profesorjem zgodovine Manescujem, skuša odgovoriti na vprašanje, ali se je v njihovem kraju 22. decembra 1989 zgodila revolucija. Pri tem se v zatikajo?em se pogovoru med udeleženci intervjuja in med telefonskimi intervencijami ob?instva v vse bolj bizarni atmosferi postavi kot odlo?ilno vprašanje to, ali je v mestu kdo na ta dan zares demonstriral pred dvanajsto uro in osem minut ali pa so demonstracije bile šele po tem? Ob omenjeni uri je namre? televizija državljanom Romunije prikazala helikopter, s katerimi je Ceau??escu s soprogo zapustil prizoriš?e burnega prvega dejanja romunske revolucije proti socializmu. Manescu v intervjuju vztraja, da so on sam in še dva u?itelja z njegove šole že kake ?etrt ure pred dvanajsto demonstrirali pred sedežem lokalne oblasti in partije. Upokojenec Piscoci prostodušno prizna, da je bil odšel demonstrirat šele po klju?nem trenutku, tako kot še mnogi drugi. ?e izpustimo vrsto zabavnih pripetljajev med intervjujem, se vse skupaj zaplete zato, ker Manescu ne more dokazati, da je zares bil na kraju, kjer naj bi se odvila revolucija. Njegova kolega, ki naj bi bila skupaj z njim, sta v vmesnem ?asu umrla, dve drugi možni pri?i (vratar in uslužbenec Sicuritate), ki se v oddajo oglasita po telefonu, sta vsaka po svoje dvomljivi. Izid pogovora je konfuzen; izkaže se, da ni mogo?e vedeti, ali je v zadevnem mestu res bila revolucija ali ne. ?e je revolucija vendarle bila, se je zdelo, da je šlo predvsem za izvir konfuzne retorike, ki za nazaj na prizoriš?u zgodovine proizvaja prazna mesta za legitimizacijo akterjev, za katere je vprašljivo, ali so kaj revolucionarnega po?eli, in ?e so, je vprašljivo, ali so sploh vedeli kaj so po?enjali, z izjemo glasu po telefonu nekdanjega uslužbenca tajne službe, ki ne dopuš?a dvoma o svojem dobrem imenu in po sedemnajstih letih govori kot kapitalist in ugleden državljan.
Ta filmska metafora seveda prestopa meje Romunije in nakazuje razmerja politi?nih razpravljanj v vseh tranzicijskih državah. ?e je jasno, da se je v letih prelomov sicer zgodilo nekaj odlo?ilnega, pa je v vseh deželah opazen boj za opredelitev takratnih dogajanj. Akterji družbenih dogajanj, ki se prikazujejo v razli?nih diskurzivnih naravnanostih, nenehno reinterpretirajo dogajanja zadnjih let socializma v vsaki od tranzicijskih dežel na specifi?ne na?ine. Njihove opredelitve se nanašajo na dokaj raznolika konkretna dogajanja, pri vseh pa je v zadnjem ?asu mogo?e opaziti, da so vse bolj ideologizirane in odprto namerno in brutalno demagoške izjave izre?ene v nacionalisti?nih okvirih ter so ozna?ene z vzponom populisti?nih politi?nih praks.
V lu?i te filmske refleksije bi v slovenskem dogajanju v letih 1988 - 1991 najbrž našli ve? klju?nih trenutkov, ki bi bili razlog za današnja nasprotujo?a si stališ?a o tem, kaj da se je zares zgodilo. Jaz sem se pri tem spomnil na 8. maj 1989, ko se je zgodila tako imenovana izredna seja republiškega komiteja ZSMS, ki se je med drugim zapisala v zgodovino tudi zaradi tega, ker je Tone Pav?ek prebral en zelo kratek papir, ki se je poimenoval Majniška deklaracija.
?e nekoliko skrajšam. Skratka, na tem zborovanju sta se pravzaprav še zadnji? sre?ali obe skupini, obe tendenci v tem procesu slovenske demokratizacije in oblikovanja nacionalne samostojnosti. ?e bi sedaj glede na to rekel, da je obema platema takratnega dokaj enotnega, ?etudi pluralisti?nega družbenega gibanja jasno, da drugo brez drugega ne bi mogli uspeti, se verjetno sogovorniki predvsem iz vrst sedanje vladajo?e koalicije s tem ne bi strinjali. Ne poenostavljamo preve?, ?e re?emo, da se je razumniško in politi?no jedro sedanje vladne sestave v vseh letih po sesutju koalicije Demos, definiralo, ne samo kot odcepljeni del širšega gibanja za demokracijo in samostojnost, ampak je vse bolj ustvarjalo svojo lastno izmišljeno tradicijo, kot da bi bila desno obarvana opozicija edina osamosvojitvena in demokrati?na formacija. V letih po osamosvojitvi, ko je bila v opoziciji, je ta politi?na opcija nenehno odštevala širok spekter gibanj civilne družbe iz ena?be demokratizacije in osamosvojitve, pri ?emer je še z vpisom Liberalne demokracije v obrazec kontinuitete starih sil pravzaprav odštela skoraj vsa gibanja, ki so se angažirala že takrat, ko je nasprotovanje enostrankarskemu sistemu bilo še nevarno, kon?ni izid pa povsem nepredvidljiv. Vsa ta zgodovina je v retoriki desne opcije izni?ena, je kratko malo ni, je skupaj z vsem obdobjem socializma zgolj nekakšna luknja v ?asu. Tudi to, kar je prej prof. Rus govoril o naukih samoupravljanja, to je sedaj pozabljeno, tega sploh bilo ni. Takrat smo bili samo predmet nekega totalitarizma po tej retoriki. Zato ni ?udno, da so ob zgolj še formalno antikomunisti?ni retoriki sedanje oblasti, kot poglavitni sovražniki nenehno ozna?evani prav tisti govorci in drugi reprezentanti gibanj civilne družbe iz osemdesetih let, ki so se kasneje razvrstili po spektru parlamentarne in zunajparlamentarne sredine in levice. Vrsto let je potemtakem nastajal mit o tem, da v Sloveniji pravzaprav ni bilo zaresne družbene spremembe, v oblikujo?i se demokraciji samostojne Slovenije pa naj bi kar naprej vladali >isti ljudje<, torej drugi ljudje kot mi. Na vprašanje, ali je v Sloveniji sploh bila revolucija proti socializmu, je torej ta politi?na opcija vse bolj odgovarjala, da ne. To je torej pomenilo, da prava revolucija šele mora priti. V obrazcu nove oblasti je demokracija predvsem mehanizem osvojitve oblasti, civilno družba pa je bila redefinirana do popolne praznine pomena. V prvih letih koalicij, ki jih je vodila LDS, ta žargon še ni bil u?inkovit. S?asoma pa se je obrazec razširil in dopolnil s populisti?no retoriko, ki je dejstva pomešala s fantazmami, neizpolnjena pri?akovanja navadnih ljudi s poenostavljenimi razlagami in le-te je plasirala skozi tabloide v vse bolj deintelektualizirano javnost. Kon?no je slovenska desnica dodatno pridobila, ker se nasprotna stran, med drugim, ni znala odzvati na populizem, deloma pa je z nekaterimi svojimi ravnanji soomogo?ila u?inkovitost take opozicije.
Malo bom presko?il, navajam potem, kakšne so bile lastnosti razgradnje tega sistema, kakršen se je vzpostavil v teh petnajstih letih. Tu omenjam obvladovanje medijev in tako dalje. Ne bom sedaj šel v vse te detajle, ker so nam bolj ali manj znani. Recimo, naj omenim samo to, da je bil pomemben element formule za osvojitev oblasti legalizacija nestrpnosti proti manjšinskim skupinam, torej mobilizacija nezadovoljstva na podlagi obrambe pred druga?nostjo. Na žalost je v razumniških krogih ta politika dobila tudi podporo v slovenskih variacijah znanih rasisti?nih sofizmov, ki ?lovekove pravic pri manjšinah konfrontira s konstrukcijo ?lovekovih pravic ve?ine. Druga ina?ica je raba logi?ne pasti petitio principii, ki je bila uporabljena proti obtožbam z leve o fašistoidnosti dolo?enih stališ? desnice, ?eš kako more kdo zmerjati s fašisti narod, ki je toliko pretrpel pod nacifašisti?no okupacijo. Ni da bi govorili o tem, da ima v Sloveniji popolno domovinsko pravico razglašanje za nestrpneže tistih javnih akterjev, ki odkrito opozarjajo na pojave nestrpnosti. Vstop Slovenije v vrste držav nove Evrope je jasno pokazal še na vlogo mednarodnega neokonservativizma, pri ?emer niti ni bistveno ali je bila pomo? s te strani tudi neposredna.
Glede na vse to, mislim, da se uveljavlja vzorec kohezivnosti, ki temelji na konformizmu. Naj bo kakorkoli že, vsa naivna pri?akovanja o tem, da se bo kljub predvolilni retoriki zmagovita politi?na opcija vrnila k izhodiš?nemu konsenzu slovenske demokracije, da bo nadaljevala trend modernizacije in podobno, so se povsem jasno izjalovila. Izrekla je sicer nekaj pozivov k miti?ni enotnosti, a povem jasno smo empiri?no videli delovanje pravila, po katerem je enotnost mogo?a na podlagi izklju?evanja. ?e v letih, ko je bila v opoziciji, ta politi?na opcija ni imela razvidnih ekonomskih in politi?nih konceptov, je o?itno, da jih nima tudi zdaj, ko je na oblasti, ?e izvzamemo nerazglašeni koncept ustvarjanja nekakšne nove >aristokracije<, se pravi krepitve bogatega sloja. Tu si bom še nekaj dovolil. Namre?, ne vem, ?e ste zares prebrali tisto, kar je bil predlog reform, jaz sem ga natan?no prebral v vseh delih. Jaz tako slabega teksta zelo dolgo že nisem bral, tako logi?no neutemeljenega, nekonsistentnega, brez veliko podatkov in tako dalje. Skratka, hvala bogu, da so to opustili, saj drugega niso mogli, ker s takim obrazcem ne bi mogli ?isto ni? dose?i. Seveda, jasno so tu sindikati in podobne še žive sile nekaj postorile, da se je to ustavilo.
Nadomestek koncepta je sedaj v glavnem ta znamenita formula o zamenjavi ljudi v državnem aparatu, v javnih ustanovah in v oblastem dosegljivih gospodarskih strukturah. Da bi te zamenjave bile sploh izvedljive, so napisali vrsto novel zakonov, ki so zagotovile absolutne ve?ine predstavnikov vlade v svetih javnih zavodov, nadzornih odborov in potem povsem politi?no motivirane namestitve kadrov na vodilnih položajih. Jaz vem, da vsi to vse vemo, ampak smo spet v takem položaju, kot smo bili, ne vem, jaz se spomnim 70-ih let, ko smo vsi vse vedeli, samo nekdo je moral to javno povedati. Bojim se, da to, kar sedaj tukaj govorim, da to ni zadosti javno. Tista druga javnost, kjer bi bilo pa to mogo?e res odmevno, je trenutno še zaprta.
Zanimivo je, da je bila ena prvih žrtev, navajam en zelo zna?ilen primer, zelo brutalnega oblastnega posega za najširšo javnost seveda zelo zaznavna Slovenska kinoteka, kjer so oblasti razbile skupino mladih navdušencev, ki so Slovenijo še pod vodstvom pokojnega Silvana Furlana postavili na svetovni zemljevid filmske arhivistike. Kar so potem storili s to Kinoteko, temu jaz pravim druga smrt Silvana Furlana. Kaj bi vse lahko še slovenska Kinoteka še naredila, seveda nikoli ne bomo vedeli, ker je pa? bila tako grobo reducirala.
Ista logika se je nadalje razvila v medijih, izobraževanju, znanosti in tako naprej. Glede ve?jih avtonomnih sistemov, kakršne so zlasti univerze, so ukrepanja vlade ve?stopenjska, ob?asno previdnejša, a cilj ni ni? manj jasen. Obvladovanje je veliko višja prioriteta kot kvaliteta dela teh ustanov. Kot vemo že iz ?asa enostrankarskega sistema, so bile takrat vsaj relativno avtonomne ustanove s podro?ja izobraževanja, kulture in znanosti, ki so se jim s?asoma pridružili še mediji, izvori idej za oblikovanje gibanj civilne družbe. Mislim, da ste to tudi lepo empiri?no pokazali, da se je v 70-ih let ta proces za?el. ?e k podrejanju avtonomnih ustanov prištejemo še zelo problemati?no odstranjevanje lo?nic med tremi vejami oblasti, zdrsa z demokrati?ne poti ni treba posebej dokazovati. Gre torej za veliko ve? kot samo za menjavo ljudi, gre za zamenjavo obrazca ravnanja z ljudmi, za podrejanje strok in ljudi, za nenazadnje zanemarjanje ?lovekovega dostojanstva na strani podrejenih in na strani gospodujo?ih. Znano spoznanje je, da ?e imamo take sisteme podrejanja, da pravzaprav trpi tudi dostojanstvo tistih, ki obvladujejo, ne samo tistih, ki so obvladovani. To empiri?no vidimo. Jaz seveda ne bom tukaj mešal svojega inštituta v to, ampak na mojemu inštitutu jaz to zelo od blizu vidim, da dobronamerni vsiljeni direktor pravzaprav ne more zares dobro delati.
Klju?no vprašanje pri tem pa je, ali razvijajo?a se hierarhi?na avtoritarna shema oblasti, ki obvladuje obsežna podro?ja družbene reprodukcije, lahko dobro deluje? Kako razli?nim ustanovam vsiljeni direktorji, ravnatelji, upravniki, menedžerji, predsedniki uprav in podobno lahko uspešno delujejo, ?e so v glavnem odgovorni nadrejenim instancam? ?e ni? drugega, gre za zastarelo shemo upravljanja družbe, kjer, ?e se izrazimo v izvirnem jeziku, accountability ni koncipirana ve?smerno. Sedaj gre predvsem za odgovornost navzgor, odgovornost zastopnikom oblasti. Ker gre za na?elo dominacije nad družbo, ne pa za sodobni governance, je jasno, namre? ta governance je nekaj, kar do sedaj nisem našel pravega prevoda v slovenš?ino, vladanje približno, dobro vladanje recimo, je jasno, da gre za sistem discipliniranja in ustrahovanja, kar gotovo ne more biti najbolj produktivno. Toda eno je gotovo: tako oblastno delovanje v kombinaciji z ustrahovanimi mediji je lahko u?inkovito in koristno za samo oblast vsaj dokler se ne za?nejo kazati slabi rezultati, ki pa lahko spet pospešijo iracionalnost v aparatih ustanov in tudi na samem vrhu oblasti. Na drugi strani se v še ne izkristaliziranem konceptu sproš?anja Slovenije nakazuje smer obsežnih privatizacij. Praksa vrste zahodnih držav, ki so izvajale neokonservativno revolucijo, za?enši v osemdesetih letih 20. stoletja, je pokazala, da države ali javnih služb na posameznih podro?jih (zdravstvo, izobraževanje, promet, deli infrastrukture ipd.) kratkomalo ni mogo?e nadomestiti z zasebništvom. Mislim, da bo potem kolegica govorila o Veliki Britaniji, ne vem sedaj, kaj bo vse povedala, ampak ravno v Veliki Britaniji se je pokazalo, kako enostavno dolo?ene funkcije v družbi za?enjajo ugašati, propadati, odmirati in tako dalje. S tem, da pa seveda imamo novo generacijo, ki se sploh ne spominja, da je bilo neko? bolje. Anglija je bila država, kjer prakti?no ni bilo kriminala in tako dalje. Danes pojdite v London v dolo?ene ?etrti pa boste videli. Zakaj? Tisti krasen sistem, ki ga je v 70-ih letih Anglija še imela, socialne prevencije in tako dalje, vse to je neokonzervativna revolucija pometla. Vlaki se iztirjajo in tako dalje, ker pa? seveda jih vodi privatni sektor in tako naprej. Bleirova vlada dela, skuša nekaj popravljati in mislim, da v nekih aspektih tudi po?asi popravlja, vendar se tudi tu kaže, da ko se enkrat ti sistemi razdrejo, jih je zelo težko spet popraviti.
Kar se je zares zgodilo leta 1989 je v vsem tem nujno predmet pozabe ali vsaj zamegljevanja. Socialisti?ni režim, ki nikakor ni bil vseskozi isti, enako represiven in totalitaren, v katerem so na koncu popustile spone individualnega konformizma, še posebej odlo?ilno tudi pri uradnikih podrejenih oblasti, pa? mora biti v tem kontekstu pozabljen skupaj z razlogi, zaradi katerih smo ga opustili. Postmoderna avtoritarnost se v bistvenih potezah ne razlikuje od tiste, ki smo jo poznali, socialisti?ne, ?etudi je zasnovana na druga?nem ekonomskem sistemu. Še posebej pa je po preteku ?asa, v katerem mladi ljudje zrastejo do roba odraslosti, treba pozabiti še na vse elemente iz nekdanjega socialisti?nega sistema, za katere se je nekaj ?asa zdelo, da jih bo mogo?e prevesti v formulo socialne države. Opuš?anje te formule pomeni ustvarjanje kohezivnosti na podlagi konformizma, sestoje?ega iz apoliti?nosti, tradicionalisti?ne identitete, reproduciranja obrazcev predpisane uspešnosti po narcisti?nih klišejih in nenazadnje poglabljanje kulture strahu. Tu se nova Evropa bliža tudi stari Evropi. Na za?etku omenjeni romunski film postane univerzalno razumljiv. Hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa za zanimivo predstavitev. Sedaj bom moral postati malce nasilen. Imamo sedaj še štiri, se pravi gospa Mesari?, potem gospod Ke?anovi? in še gospod Pezdir, tako da bi vas prosil, da poskušamo narediti vsak po deset minut, ?e se bo le dalo. ?eprav moram re?i, vse, kar smo do sedaj slišali, je bilo zanimivo in kot je na videz bilo videti, da romunski film ne sodi v ta kontekst, se je na koncu izkazalo, da še kako sodi in predstavlja del rde?e niti današnjih razprav. Hvala lepa. Gospa Mesari?.

            LIDIJA MESARI?: Hvala za besedo. Moje ime je Lidija Mesari? in prihajam iz Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij. V mesecu oktobru smo organizirali študijski obisk predstavnikov dvajsetih nevladnih organizacij v London, in sicer bolj v smislu spoznavanja civilnega dialoga, kako poteka z vlado in seveda navezovanja stikov z britanskimi nevladnimi organizacijami, izmenjava izkušenj in podobno.
Naš gostitelj je bil nacionalni svet prostovoljnih organizacij. Samo par besed. Ustanovljen je bil leta 1919 (?). Gre za krovno organizacijo, ki združuje preko 4.500 ?lanov, s tem, da je ... (nerazlo?no), tako da je to število še kar precej ve?je. Zanimivo je, da organizacija zastopa in promovira splošne teme, ki so v interesu celotnega nevladnega sektorja in želijo dose?i sodelovanje nevladnih organizacij pri vseh vladnih odlo?itvah na vseh ravneh.
Kolikor smo tudi danes že slišali, sicer ne bo ravno iz tega vidika ta predstavitev, Velika Britanija je dajala velik poudarek na organizacijah civilne družbe skozi zgodovino. Tako v Veliki Britaniji ni prevladujo? javni sektor, kakor pri nas, temve? privatni tretji sektor. Pomembna je visoka stopnja sodelovanja civilne družbe pri oblikovanju politik in to imajo v zavesti. Preko tradicije imajo tudi zavest o dobrodelnosti in imajo tudi zelo dobro stimulacijo, poleg stimulativne dav?ne zakonodaje, ki jo pri nas še ne poznamo, dialog, ki poteka iz vseh strani akterjev in tako naprej. Skozi neprekinjen dialog civilna družba sodeluje celo obdobje vladanja, ko so organizirani preko nevladnih organizacij. Tudi ti imajo eno izmed pomembnih vlog pri oblikovanju.
Navsezadnje tudi civilna družba predstavlja volilno telo in ima tudi klju?no obliko. Ne moremo pa govoriti o civilnem dialogu v Veliki Britaniji, ne da bi omenili compact (?) oziroma sporazum, dogovor, ki igra klju?no vlogo. Tem compactu sledi priprava na compact plus, torej nadgradnja tega sporazuma, ki je v teku dogovarjanj. Ta dialog trenutno, ki ga imajo podpisan leta 1998, na?elo je, da izboljšuje odnos med  ... (nerazlo?no) in nevladnim sektorjem. Vsebuje pa nekaj temeljnih na?el, katere bom na hitro omenila: neodvisnost nevladnih organizacij, podpira in spodbuja se njihova aktivnost, nevladni sektor je pomemben del demokrati?ne družbe, se zaveda, da rezultati delovanja s civilno družbo doprinese k boljšemu na?rtovanju politik in da je potem tudi boljši rezultat za civilno družbo in da vlada lahko nastopa v vlogi donatorja sektorja, kar bomo še kasneje videli.
Nekaj bistvenih to?k tega sporazuma. Zapisano je, da se mora vlada posvetovati z nevladnimi organizacijami .. (nerazlo?no) sprejemanje novih prora?unskih dohodkov, da se preu?i to možnost za sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Mora .. (nerazlo?no) posvetovanju pri pripravi novih zakonodaj trajati najmanj tri mesece in da se upošteva tudi ?as po?itnic ter da vlada povrne za ta posvetovanja vse stroške, ki so nastali. ... (nerazlo?no) pomembnosti prostovoljstva in so se zavzeli tudi za spodbujanje in promoviranje prostovoljstva. Samo na hitro. Do razvoja  tega sporazuma je prihajalo vzporedno na strani nevladnih organizacij, na strani vlade. Delovna skupina, nevladne organizacije so na svojih sre?anjih oblikovale delovno skupino, ki je oblikovala prvi osnutek sporazuma v novembru leta 1997 in so ga nato poslali na 12.000 naslovov nevladnih organizacij. Po tej iniciativi, ki je prišla iz civilne družbe, je potem tudi vlada, in sicer je skrb za to prevzelo ministrstvo za notranje zadeve, ustanovila delovno skupino strokovnjakov iz 13 resorjev, da pregleda ta predlog sporazuma, ki je pa? temeljil na izboljšanju sodelovanja. Potem so potekali ti obsežni razgovori s predstavniki obeh strani in potem so leta 1998 lansirali compact - sporazum.
Po nekaj letih se že vidijo rezultati oziroma dosežki tega sporazuma. Vzpostavitev sodelovanja. Jaz sem vzpostavljala  pravice organizacij za politi?ne kampanje, kakor jih je tudi ta naša gostiteljska organizacija izvaja in s tem, da ni tveganja za izgubo sredstev, financiranje, obsežna posvetovanja v nevladnem sektorju. Torej, gre za projekt, v katerega so bile vklju?ene številne nevladne organizacije, kar pomeni, da so nekako pristopile k temu in se ?uti tudi ve?ja zavezanost tega. Dosežek je bil tudi to, da so se dogovorili s celotno vlado, ne samo z enim oddelkom, .. (nerazlo?no) mehanizme za merjenje u?inkovitosti. Seveda je dober za dvigovanje profila nevladnega sektorja in njegovega razvoja in doprinese k boljši zakonodaji in financiranju programa za tri leta, kar je zelo pomembno ... (nerazlo?no) in razvoj delovanja, saj vemo, da so pri nas v glavnem programi financirani za eno leto. ... (nerazlo?no) gospod Blair, ta sporazum. Njegova mo? je ravno v tem, da potrjuje neodvisnost, ni pravno zavezujo?. Torej se lahko prilagaja spreminjajo?emu okolju, kar pa po drugi strani pomeni tudi pomanjkljivost, saj v kakšnem primeru, ko se kaj zalomi, ne moreš pa žugati s tem dokumentom, da se ga mora držati, ampak to je druga plat. Je skupek pravic in odgovornosti za obe strani in omogo?a letna sre?anja z ministrstvi. Ravno ta sre?anja potem doprinašajo k izboljšanju ... (nerazlo?no) kaj spremeniti in to je tisto, kar sem prej omenila, da sedaj nastaja že compact plus.
Bistvena spoznanja. Obe sta spoznali, da je to .. (nerazlo?no) situacija, iz katere obe strani pridobita, saj ... (nerazlo?no) principov in vrednot. Proces potrebuje, to se zavedajo, .v vladi sponzorstvo na visoki stopnji. Tovrstni proces, kolikor smo v prejšnjem slajdu videli, ne more potekati piramidalno, od zgoraj navzdol, vendar so zelo pomembni široko zastavljeni in odprti posveti. Potrebno je tudi razumevati omejitve, s katerimi se obe strani sre?ujeta in prišlo je tudi to tega dvosmernega odnosa, ki vklju?uje obveznosti na obeh straneh. Zgodovinsko ozadje bom malo presko?ila, ker je bil že danes predstavljen. ... (nerazlo?no) petih to?kah ... (nerazlo?no) po Sloveniji.
Julija 2003 je bila oblikovana pobuda za prihodnost nevladnih organizacij. Osnutek sporazuma je bil tudi napisan. Pogajanja so z vlado leta 2005 zastala. V novembru 2006 je pa medresorska skupina na vladni strani podala predlog za sodelovanje, vendar vlada do danes tega predloga še ni obravnavala. Je pa sedaj prišla ena informacija, da bo to v aprilu 2007.
Dve primerjavi. Velika Britanija prepozna nevladne organizacije za u?inkovito skupno reševanje problemov. Sama tega ne more narediti in država daje naloge. Slovenija pa zaradi zgodovinskega porekla nekako še ne prepozna tega, da bi lahko nevladne organizacije veliko bolj u?inkoviteje opravljale dolo?ene naloge, ki jih sedaj država prelaga še na javne zavode. Velika Britanija tudi prepozna, da lahko civilna družba hitreje odreagira na dolo?ene probleme, ki se pojavljajo v družbi, ker nima tako toge ureditve kot vlada. V Sloveniji pa je potreba po vklju?evanju civilne družbe pri izvajanju ciljev vlade še zelo na nizki ravni. Mogo?e bi lahko samo to, ta arhuška konvencija, ki je bila podpisana leta 1998, pomenila en primer dobre prakse, .. (nerazlo?no) sodelovanje javnosti na podro?ju okolja.
EU in njen vpliv na civilni dialog. Opažen je trend ..... (nerazlo?no) se je v evropskih institucijah zelo dvignil ta trend civilni dialog. .. (nerazlo?no) v Beli knjigi in v ?lenu Evropske ustave, da je pomembna aktivnost nevladnih organizacij in sodelovanje z državo in pri na?rtovanju razvoja. Torej, civilni dialog. Pravica do participacije postaja vse bolj relevantna. Predstavniki civilne družbe in ostalih organizacij, ki so aktivne tudi že na evropski ravni, se že dalj ?asa .. (nerazlo?no) pravico do participacije, vendar ta pravica še ni formalizirana. .. (nerazlo?no) sodelovanje z Evropsko komisijo, vendar še na neformalni ravni, ne more sama predlagati, spremeniti kakšnega zakona in ga podati v parlamentarno obravnavo. Pri zagotavljanju ciljev vlade naj bi imeli aktivno vlogo vsi zainteresirani udeležniki, kot resen sogovornik tudi civilna družba. Vlada bi morala biti za pravno urejanje nevladnih organizacij, nekako tak krog, nevladne organizacije bi morale biti za prepoznavanje potreb civilne družbe, ker so najboljše pri tem in potem predlagati vladi rešitve za dolo?en problem. Torej, da je vzpostavljen dialog. Vlada uredi to podro?je z zakoni, nevladne organizacije so pa potem ti glavni akterji pri realizaciji teh zastavljenih ciljev.
Torej, sodelovanje in krepitev dialoga je potrebno okrepiti, da bo imela vlada mo?nega sogovornika, ki ga bo morala upoštevati. Najve?krat je pa predlog to podro?no povezovanje nevladnih organizacij, na posamezne resorje najprej pritiskati s tem. Povezovanje in organiziranje civilne družbe postaja nujnost, saj bodo povezane in skupaj dosegle ve?. ... (nerazlo?no) po strani EU obveznosti do nevladnih organizacij in na to je potrebno opozarjati, predlagati razli?ne rešitve in na?ine, kako sodelovati. Pomembno je tudi, da je treba obveš?ati o naših znanjih in aktivnostih, ki jih imamo, saj ve?krat o tem ne vedo. Od tam, od koder prihajam, se mi zdi, da na nas stoji to, da vlada spozna, da ne bo mogla izvajati u?inkovite politike, ?e ne bo v ta proces vklju?evala tudi civilno družbo. Hvala.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa gospa Lidija Mesari?. To je bilo kratko in jedrnato. Žal se dobra praksa širi po svetu veliko bolj po?asi kot slaba praksa. Slaba praksa je tista, ki je hitra. Sedaj bi pa prosil gospoda Ke?anovi?a, pomo?nika predsednika, ki ga žal ni.

            BE?IR KE?ANOVI?: Spoštovane gospe, spoštovani gospodje. Kot re?eno, sem Be?ir Ke?anovi?, pomo?nik predsednika Komisije za prepre?evanje korupcije. Gospod predsednik se je opravi?il, ker je bil zadržan, zato sem danes na njegovem mestu jaz tukaj.
Moj prispevek nekako sledi usmeritvam organizatorja in nosi naslov Neodvisni nadzorni mehanizmi vs. centralizacija odlo?anj. Navezuje se nekako tudi na prispevek prof. Kristana, ki govori o teh mehanizmih checks and blances, torej o mehanizmih, kako uravnotežiti upravljanje javnih zadev, kako uravnotežiti oblast v demokraciji, da bi bila ?im bolj u?inkovito odprta in tako naprej. Pri?akovati bi bilo nekako, ker prihajam iz prakse, da bi bil moj prispevek bolj prakti?en, pa žal ni, teoreti?en. Pravijo, da je danes bolje, da ne govoriš iz prakse, ker se lahko hitro komu zameriš.
V prvem delu prispevek govori o teh ustavnih podlagah, kako s temi mehanizmi, ... (nerazlo?no) ravnovesju uravnotežiti delovanje oblastnih mehanizmov. V drugem delu govori o nasprotnem polu tega, to je o centralizaciji in pasteh centralizacije, konkretno na primeru Komisije za prepre?evanje korupcije, torej komisije, iz katere prihajam, in v tretjem sklopu govori o legitimnosti odlo?itve za ukinitev te protikorupcijske komisije, ki je kot relativno neodvisen nadzorni mehanizem pri prepre?evanju korupcije nekako že uveljavljen. Seveda, vsaka odlo?itev zakonodajalca je legitimna, ?e jo podpre zadostno število poslancev. Vprašanje pa je, ali je ta odlo?itev tudi deležna širše podpore in prav zaradi tega to sodelovanje civilne družbe, kadar govorimo o upravljanju javnih zadev, je pomembno na dveh segmentih.
Na enem segmentu že v fazi sprejemanja tako imenovanih splošnih, pravnih ali politi?nih usmeritev, ki urejajo zlasti razmerja med posameznikom in državo oziroma urejajo odvijanje pomembnih družbenih procesov. Moje izkušnja, še prej, ko sem bil na Ministrstvu za notranje zadeve kot vodja sektorja in sem se ukvarjal z vprašanjem nadzora tako v konkretnih zadevah kot na strateški ravni, je, da zlasti na podro?ju varstva ?lovekovih pravic, kadar govorimo o represivnem delovanju države, da je zelo pomembno to sodelovanje, ker ?e je v teh, kot sem omenil, v teh splošnih pravnih odlo?itvah že v za?etku zagotovljeno sodelovanje civilne družbe, potem prihaja do teh izmenjav idej in rešitev, se pravi, ?e je že v za?etku to široko soglasje, potem take odlo?itve, recimo zakoni, podzakonski predpisi, imajo veliko verjetnost, da bodo tudi lažje implementirani v prakso, ker ljudje ponavadi o eni in isti stvari imamo druga?no stališ?e in ?e se ta stališ?a .. (nerazlo?no) že v tej za?etni fazi, potem je veliko verjetnosti, da bodo ljudje že v fazi uvajanja teh predpisov potem jih bolje sprejeli.
Drugi vidik sodelovanja na konkretnih vprašanjih je ravno tako v prejšnji službi v Ministrstvu za notranje zadeve, kot sedaj ugotavljam, da je zelo pomembno sodelovati z organizacijami, institucijami civilne družbe, zato ker služijo kot neka protiutež in pravzaprav nekako kot pomo? pri demokratizaciji samega državnega sektorja. Jaz ne vidim, ?e je tako, kot praktik re?e, jaz ne vidim problem demokracije v Sloveniji samo na podro?ju nevklju?evanja ali izklju?evanja civilnega sektorja, pa? pa vidim problem tudi v demokratizaciji teh represivnih mehanizmov v državi. Govorim konkretno o podro?ju javne varnosti in ti problemi se, ?e jih potem prenesemo, torej problem, potrebo po demokratizaciji tega dela državne uprave, se, ?e to prenesemo na konkretne primere pa bom tvegal in bom omenil recimo primer Lipa, primer Strojanovih in tako dalje, ugotavljamo, da prihaja do nekih odklonov, kjer se dolo?ene stvari poskušajo zminimizirati in pravzaprav nekako prikriti o?em javnosti, kje so pravi vzroki. Po mojem mnenju mora iti eno z drugim, tako vklju?evanje nevladnih organizacij v upravljanje javnih zadev kot v demokratizacijo institucij, države, vsaj za to podro?je, kot sem rekel, podro?je javne varnosti. Verjetno je to tudi na drugih podro?jih. To bi bilo na kratko iz mojega referata.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa. Referat boste priložili potem, aha, je v gradivu. Hvala lepa. Sedaj bi pa prosil še kolega Janeza Pezlja.

            JANEZ PEZELJ: Predsedstvo, spoštovani zbrani. Glede na to, da je ?as že kar malce kasen, jaz svojega referata kratkega ne bi prebral. Opozoril bi samo na izklju?no osebno izkušnjo, kako sem od mladega novinarja do direktorja kulturnega centra doživljal nekatere stvari na lastni koži. Absolutno se strinjam z nekaterimi razpravljavci, da je škoda, da nas je danes toliko malo, ampak vendar nas je peš?ica, kot pravim. Približuje se pomlad, danes nas je 25, jutri nas bo 45 in tako naprej. Ocenjujem ta današnji zbor kot dobro obliko opozarjanja na nekatere nepravilnosti. Izrekam obžalovanje, da tukaj ni sredstev javnega obveš?anja, kajti ponavadi pravimo, ?e ni dogodka na televiziji, potem dogodka sploh ni. Danes ugotavljamo, da nekako delujemo na pol v ilegali, ampak vendar se mi zdi dokaj dobro in kakovostno.
Torej, Državnemu svetu bi se zahvalil za tovrstne oblike in mislim, da naj vztrajajo naprej. ?e se odpira nekje v nekem domu, v nekem hramu, demokracija, nekatere možnosti, da se opozori na nekatere napake, potem je toliko bolj hvalevredno. Mislim, da imate ta moj osebni pogled na današnjo razpravo na mizah in tudi mislim, da ga boste z veseljem in na dušek lahko prebrali, ker je pisan v zelo lahkotnem, osebnem stilu in se razlikuje od imenitnih tekstov, ki so bolj na raziskovalni ali na znanstveni ravni. Hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa. Za razpravo se je pa do sedaj prijavil samo gospod Vladislav Stres, ki je težko ?akal svoj trenutek.

            VLADISLAV STRES: Pozdravljeni. Res sem resno razmišljal, ali ima smisel karkoli re?i. Tukaj je povpre?na taka, kakršna je, medijev ni, predstavnikov nevladnih organizacij, razen tistih, ki pa? jih združujejo in raziskujejo, ni in tako naprej.
Dve stvari bi omenil. Skratka, ignorantski odnos do aktivnih državljanov. Imate tudi moj referat, ki je sicer en del, pa ni bil omenjen, razdeljen. Ovire, ki onemogo?ajo kvalitetno participacijo državljanov je naslov in ta ignorantski odnos aktivnih državljanov bi v bistvu malce razdelal.
Najprej bi si postavil vprašanje: kaj je aktiven državljan? Zdi se mi, da je to nek temelj, o ?emer govorimo. Skratka, aktiven državljan razdelim na dva dela, na dva segmenta. Lahko je specifi?no, specialisti?no aktiven in brani nekatere interese. Torej je pripadnik verske organizacije in pa? ... (nerazlo?no) prodaja oziroma skuša ljudem neko storitev dati oziroma nekaj navdušiti. Lahko je pa? ?lan gasilskega ali kakršnega koli društva, ampak ga to omejuje v njegovem delovanju in razmišljanju, ki je lahko ?udovito in je, se strinjam z vsem, kar je bilo re?eno, da mora biti del participacije države. Ampak, ali je to res aktiven državljan. Jaz trdim, da ni v pravem pomenu besede. Zato, ker je aktiven državljan tisti, ki si upa kaj povedati in je njegova aktivnost splošna aktivnost. To pomeni, da zazna nek problem, ga opredeli, morda celo najde rešitev ali jo skuša pokazati. To pomeni, da je aktivni državljan predvsem povezan z osebnostjo in navezan na osebnost. Torej, se odziva na probleme okolja. Je neodvisen od ideologij, zavezan argumentom in zavzet splošnim vrednotam. Poglejte, v evropski pogodbi za ustavo je pripet izjemno lep dokument - konvencija ?lovekovih pravic in tako naprej. Tudi naša ustava je izjemno lepa ustava v teh pravicah in ?e te pravice brani, torej pravico imamo pa? do pritožbe in tako naprej, do informacij. To so te splošne pravice in aktiven državljan jih pa?, kolikor jih pozna seveda, seveda brani, ne glede na to, ali je v kakšnem društvu, združenju in podobno, kjer dobi pla?o, ali ne, druga?e bi pa? mogo?e zelo težko našel službo sploh, ker danes jih pa? ni. Laterna za brezposelnost je ogromna, zato se ustanavljajo univerze, zato, da vsaj doktorji znanosti dobijo službo, druga?e je ne bi, ?e ne bi imeli novih in novih univerz. Potrebujemo pa vedno bolj harwardsko in ne ljubljanske. Pa?, potrebujemo nekaj, kar zna dati dodano vrednost. Smo v globalnem svetu. Tu se ene stvari dogajajo, ki jih niti si ne upamo povedati. Tudi od znanstvenikov pri?akujemo, da nam dajejo odgovor, kaj sploh je aktiven državljan recimo.
Torej, ?lovek, ki si upa nekaj povedati. Ali je mogo?e, zdi se mi, da so v to smer recimo konkretna imena, Matevž Krivic, Boštjan M. Zupan?i?, Nežmah deloma in tako naprej, morda so take osebnosti. Upajo si re?i. Upajo si kritizirati leve pa desne, ampak sedaj smo pa pri problemu. ?e upajo kritizirati, ne vem, ?e ravno ti trije, kot osebni zgled, se mi zdi, da morda. Skratka, klju?na naloga aktivnega državljana je torej demokratizacija družbe pa dejanska participacija. Ne zaradi nekih osebnih koristi.
Za te specifi?ne je pa zna?ilno velikokrat ve?inoma navijaštvo. Za specifi?ne interese. Torej, nekatere .. (nerazlo?no) so strogo hierarhi?ne, kar v ?udovitem referatu Veljko Rus tudi piše. Te hierarhi?ne pa seveda izklju?ujejo to osebnostno noto, to osebnostno svobodo.  Kaj se dogaja? Na za?etku je bilo tudi ?udovito izhodiš?e in tudi sama tema je izjemna, zato prav simboli?no kaže današnji dan, kako medijev ni. Simbolizira to, da enostavno aktivni državljan sploh ne spada v našo družbo, zato, ker je družba polarizirana med leve, desne ali ne vem kaj, ki se želijo med seboj spopadati in ki želijo, tako kot tudi piše v tistem referatu, ki sem ga prej omenil za zelo dobrega, skratka, kolinizacijo (?) volonterskih organizacij po politiki. Kolonizirajo, piše v tem referatu oziroma s kadrovskimi zasedbami, tudi gospodarske organizacije, ne samo kulturne. Torej, spopadanje. Enkrat tisti, potem pa spet tisti drugi. Nikjer pa ni prostora za nekoga, ki si upa re?i, za tistega, ki pa? želi argumente. Kajti, on ne spada ne med leve pa ne med desne in zato je škodljiv, zato ne more nikamor priti.
Poglejte, ?e imamo TV omizja, kdo je tam. Kakšen glavni urednik, ki pripoveduje, kaj si misli o problemih družbe. Kaj pa ima on kot glavni urednik tam za po?eti? Saj že kot glavni urednik seveda lahko pove v ?asopisu, kot je Delo, kot je Dnevnik, kot je karkoli drugega. Ne. On predstavlja civilno družbo. Vau. Mali ?lovek ne predstavlja ni?. In to je problem, na katerega bi opozoril. Torej, ignorantski odnos, da zaklju?im s tem, s ?imer sem za?el. Mediji to ignorirajo. Saj so razdeljeni med leve in desne, ali ne.
Športni dogodek, ko nekdo, ki se mu smu?a pa? zatakne, smu?a 200 na uro in zmaga, športni dogodek, par 1.000 ljudi, 20 novinarskih hiš in tako naprej. Dogodek o aktivnem državljanstvu, ki lahko reši Lizbonsko strategijo Slovenije, ki lahko prenovi družbo. Nobenega. Saj se je za zamisliti. Kakšne traparije se nam prodajajo za uspeh Slovenije. ?ez eno leto bomo pa predsedovali Evropski uniji brez projektov, brez kohezivne družbe, vau, sijajno.
Na drugi strani oblast. Ne prejšnja, mogo?e še hujše kot danes. Ne današnja ni sposobna na projekte aktivnih državljanov niti odgovoriti vsebinsko. Sam sem sodeloval, skušal sodelovati, tako prej, še bolj sedaj. Ni?. Tudi zaradi strahu od opozicije, ki jih terorizira, lahko za vsako stvar, ali ste naro?ilo naredili, gor, dol, levo, desno, mogo?e za deset jurjev oziroma za 40 evrov. Ne govorim o visokih zneskih. Plus, da ne znajo marsikaj delati, tako da so res totalno zmedeni. Ampak mi rabimo oblast, ki prisluhne te kohezivnosti, ki zna delati in moramo z njo sodelovati, jo usmerjati, jo spreminjati in jo vzgajati s koren?kom in vemo s ?im, z volitvami. Ampak tega ni.
Tretje. Poglejte te nevladne organizacije pa slišali smo cifre. 20.000 društev. Kje so? Ignorantski odnos tudi s te strani. Na Emnesty International par let nazaj ali kaj takega sem z ... (nerazlo?no) Jožefom sedel kot eden ?uden ?lovek, pa jih je bilo 11 prisotnih na letni skupš?ini. Vau, pa kje vi delate. Ko sem dal predloge, je bilo re?eno, ja, vklju?ili vas bomo gor, dol. Nih?e me ni poklical. Nih?e me ni poklical, ne mene, ne koga drugega. Taki so, tako delajo, zase, zaradi strahu. Saj niso tako slabi, ampak nekje moraš dobiti za osnovno preživetje pla?o. In to je naš klju?ni problem. Najdite ljudi, iš?ite jih z lu?mi, ki si upajo povedati pa ki imajo neke trezne vrednote, potem pa bo tudi naša Slovenija druga?na kot je. Hvala. Vladislav Stres.

            MARJAN SEDMAK: Jaz bi se zahvalil gospodu Stresu. Seveda bi bilo sedaj prehudo, ?e bi za?eli ponovno razpravo o slovenski medijski zakonodaji, ki je bila sprejeta z novo oblastjo o tako imenovanem prividu javnosti, ki ga velik del te medijske scene ustvarja, ne javnost, ampak res privid javnosti, se popolnoma strinjam in seveda tudi se strinjam s kritiko, ki leti na novinarje kot take, na poro?evalce kot take, ki sedaj verjetno zvesto z mikrofoni stojijo v kakšni od sosednjih dvoran, da se obesijo na katerega koli od politikov, ampak seveda to, kar se dogaja v civilni družbi, to je ugotovitev, ki jo ponavljamo že nekaj let, to, kar se dogaja v nevladnih organizacijah, je seveda za to medijsko našo industrijo, kakršna koli že je, popolnoma nezanimiva in tukaj moram re?i tako za leve, ker imamo tudi enega rahlo levo usmerjen dnevnik. Za levo in za desno medijsko sceno so nevladne organizacije, pa ?e še prispevajo takšne monumentalne analize, pa? nezanimive. Ampak, kot re?eno, to je ugotovitev, ki jo vle?emo za seboj že nekaj let.
Jaz bi edino seveda se ne strinjal glede besed na ra?un doktorjev. Veste, tako kot povsod so doktorji takšni in druga?ni. Imamo tudi v tej dvorani doktorja, ki prvi? je strokovnjak na svojem podro?ju in drugi?, ko je govoril takrat, ko je ve?ina drugih mol?ala. Zlasti ve?ina tistih, ki so leta 1991, po tem, ko že zadeve niso bile tvegane, za?eli vpiti: na juriš. Takih imamo tudi v tej hiši kar precej, ?e sem malo ironi?en.
Jaz bi prosil, je še kdo, ki bi se javil k razpravi. Gospod Pavliha. Izvoli.

            .............. PAVLIHA: Saj se ne bi oglasil, ker je ?as že porabljen, vendar bi rad korigiral oceno gospe Mesari?eve, da je v Sloveniji sodelovanje nevladnih organizacij z vlado na zelo nizki ravni oziroma civilne družbe. Moje izkušnje in spoznanja zadnjih let so, da je postala civilna družba farsa v Sloveniji. Želim, da še kdo se opredeli do te ocene, tako kot je gospod Marjan rekel, da bo malo izzival v svojem uvodu, naj bo to tudi izziv, kajti to kritiko, da nimamo jasne in odlo?ne besede, zase ne sprejemam, ?eprav nisem nikjer drugje kot v kulturnih organizacijah, v socialni zbornici pa v ZDUS-u. Samo tukaj sem, aja, seveda pa doma. Povsod z jasno in odlo?no besedo. Od malih nog sem nau?en, da bodi gromovnik (?) na najmanjšem zadnjem koncentri?nem krogu ne na vesoljskih problemih in ne na svetovni politiki, na katero nimam najmanjšega vpliva.
Na svojem poklicnem podro?ju, na svojem družinskem podro?ju, na podro?ju socialne politike sem skušal dajati svoj vpliv še kot zaposlen in takrat zadnjih osem let moje zaposlitve sem za?el pravzaprav novo sceno spoznavati v živo, ko sem doživljal dan za dnem na terenu izklju?evanje starejših sodržavljanov, ?eprav sem se tedaj že sam uvrš?al mednje. Torej, v programu javnih del, v katerega so se predvsem ranljive skupine vklju?evale oziroma naj bi se vklju?evale, smo videli to prisotnost, ki je nastala kar ?ez no?. Kot star zaposlovalec seveda, lahko s podatki podkrepim, ampak ne bom vašega ?asa izrabljal, nastala je situacija, ko so stari postali 40 in 45 let stari. Torej, takrat je bilo s pozicije novega ukrepa recimo Zavoda za zaposlovanje dobro, da si malo starejši in takrat je bilo dobro, da sem imel dve nezaposleni osebi doma. Pa me župani in, oprostite izrazu, novokomponirani dirigenti gospodarstva niso mogli prepri?ati obratno, da je to za staro šaro in naj socialni transferji rešujejo to staro "delovno silo". Seveda, ?e imaš dva družinska ?lana naenkrat nezaposlena, soproga pa sin z dokon?ano diplomo arhitekture, potem si lahko zelo vehementen. V tistem ?asu, ne bom pozabil, je celo gospod Peterle kandidat za novega predsednika republike, v novem celjskem listu napisal, koliko je teh revnih brezposelnih, torej kategorijalna ocena. To je bil kratek uvod v to, kar se sedaj dogaja z eno najbolj ranljivih skupin v Sloveniji, to so starejši, na katere so mladi ekonomisti pred dobrim letom vrgli kategorijalni pe?at. Ne bom sedaj našteval vseh teh epitetonov. Na vse te epitetone se resna stroka, sedaj bom rekel pod narekovajem, skratka, odziv je bil donkihotski na to. V mojem razumevanju donkihotski, so to pisma bralcev.
Na današnji posvet niti donkihotskih odzivov ne bo, razen ?e bomo mi prenesli to današnjo razpravo med pisma bralcev. Jaz kot glasbenik med drugim vem, da, ?e te v medijih ni, tega koncerta ni bilo in se popolnoma strinjam, da tega današnjega koncerta, ?eprav je komorne narave, ne bo. ?e te ni v medijih, te ni. Kaj napraviti? ?e malo pogledam nazaj, da dokažem, da je civilna družba farsa pri nas. Dve leti nazaj je socialna zbornica na dnevih socialne zbornice z naslovom Sociala je etika med drugim obravnavala tudi odsotnost nevladnih organizacij in tudi upokojenih strokovnjakov, da bi botrovali že pri koncipiranju strategij. Takrat je bilo govora o nacionalni strategiji socialnega varstva do leta 2010. Doživeli smo ?isto farso. Tri dni razprave so nam dali v Socialni zbornici Slovenije, kjer tudi delujem. Tri dni razprave. To smo tudi javno povedali, ampak na to ni bilo nobenega odmeva, niti pisnega niti verbalnega niti javnega. Izrazili smo enostavno željo, da vse skupnosti socialnega varstva, to je strokovna asociacija, sodeluje že pri koncipiranju, ne pri postavljanju pravnih dokumentov, kon?nih in takrat je bil za zgled britanski primer. Torej, ni ni? novega za nas. Britanski primer kot žlahtni primer iz Evrope, kako se stvari streže, ne da ekipa, ne bom ni? slabšalno rekel, strokovnjakov, vladnih, obi?ajno jih je okrog osem, koncipira in potem se zgodi ta farsa, da v pomanjkanju ?asa, letos se bo to zgodilo z zakonom o socialnem varstvu, je ponovno avgusta meseca, smo že obveš?eni, ker je v ?asu dopustov pa spet morda tri dni, v Britaniji smo pa danes ponovno se sre?ali s to žlahtno prakso, ki ima za izhodiš?e spoznanja iz civilne družbe. Torej, teh ljudi, ki strežejo stvarem, zato bi se sedaj rad obrnil od nevladnih organizacij k posamezniku, kajti vse odzvanja na posamezniku in ta odgovornost leti na posameznika in pri nas smo pri?a izklju?evanju posameznikov in to so posamezne usode in to ni statisti?na kategorija. Tudi za zdravnika ni, ne sme biti tudi za socialnega delavca, ne sme biti za u?itelja in ne sme biti tudi za politika. Mi nismo statistika.
Ta naša kolegica v tretji vrsti, gospa Angelca Žiberna, je prav na teh dnevnih socialne zbornice pred dvema letoma, ko smo govorili o tem, tudi Lidiji Apohal, zakaj nas ne vzamejo za prostovoljno delo, upokojene strokovnjake, vsakega na svojem podro?ju, saj je to ja zastonj, saj to ni? ne bremeni nobene blagajne, je prišla na idejo, da bi bilo nujno potrebno napisati priro?nik, takšen, kot ga imajo živali v  Sloveniji, pravice živali, priro?nik obstaja. Ona je rekla: zakaj ne bi naredili in moramo narediti tudi priro?nik za pravice ljudi. Da nismo ni? naredili za to leto Evrope, to ni res, kajti spackali smo ga po najboljših mo?eh v dobri veri, da je to nekdo pri nas. Tamle je knjiga Pravice in soodgovornost življenja v starosti. Zakaj? Predvsem nas je ta notranji revolt dogajanja v Sloveniji, novodobnega dogajanja pripeljal do tega, da pravzaprav doživljamo ponovno ta strahoten odstop na teh slovenskih tleh od deklariranega k življenju. Jaz ne bom nikoli pozabil, še v prejšnjih ?asih, ko je Polonca Kon?arjeva delala svojo disertacijo na primeru izobraževanja v podjetjih, kako participirajo delavci, .... (nerazlo?no) inženirji in vrhnje strukture, ampak delavci. Ona je ugotovila strašno diskrepanco med zakonodajo o pravicah do izobraževanja in dejanskim uresni?evanjem teh na?el in zakonodajnih ?lenov. Mi danes ponovno doživljamo strašno diskrepanco in smo pri?a vrstam diskriminacij. Ta knjiga sedaj pravzaprav predstavlja, katere formalne pravice obstajajo, saj si v?asih ne bodo mogli vedo? za vse te pravice še pomagati, vendar smo skušali dati zraven tudi prakti?ne napotke, kako do teh pravic se pride.
Danes je bilo re?eno tudi, da so odsotne nevladne organizacije. ?e sem imel to ?ast in priliko govoriti v imenu Socialne zbornice Slovenije in v imenu Zveze društev upokojencev Slovenije, potem sta to že dve mo?ni organizaciji in obe sta programskih usmeritev, .... (nerazlo?no) tudi politi?nih, v žlahtnem pomenu besede, Državnega sveta zelo veseli, seveda ne v donkihotskem pri?akovanju, ampak v nekem bolj optimisti?nem pri?akovanju, da bi se te stvari bolj smelo prenašale in bolj vehementno prenašale tudi v Državni zbor. Hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa. Moram re?i, da bolj diskretnega oglaševanja že dolgo ?asa nisem slišal, ampak knjiga je vredna seveda, da si jo ogledate. Je še ena želja za nastop? Lepo prosim. Pet minut, bo šlo?

            TATJANA PEZDIR: Moje ime je Tatjana Pezdir.

            MARJAN SEDMAK: Vi ste bili že napovedani, ampak vas ni bilo, ko smo za?eli. Ja, ja.

TATJANA PEZDIR: Jaz sem sicer pripravila kratko prezentacijo Evropskega leta enakih možnosti, ampak glede na to, da je že skoraj zaklju?ek tega posveta, bom izkoristila to priložnost samo za povabilo, in sicer 22. marca v Cankarjevem domu pripravljamo otvoritveni dogodek Evropskega leta enakih možnosti. Zakaj 22. marca šele, ?e se je v bistvu evropsko leto za?elo z januarjem? To pa zato, ker ?akamo uradno potrditev Evropske komisije slovenske strategije, se pravi aktivnosti, ki bodo potekale v okviru Evropskega leta enakih možnosti.
Mogo?e samo par besed, kaj to Evropsko leto enakih možnosti je. Evropska komisija je v bistvu že leta 2005, ko je napovedala strategijo o enakih možnosti in boj proti diskriminaciji, napovedala leto 2007 kot leto enakih možnosti. To leto je v bistvu, ena izmed pobud, ki se je pojavila glede na odzive na to zeleno knjigo Evropske komisije o enakosti in nediskriminaciji. Pokazala se je pa? potreba, da ljudem, kljub implementaciji zakonodaje na tem podro?ju pa vendarle tako na podro?ju zakonodaje, predvsem pa v bistvu udejanjanje implementacije zakonodaje v družbi, zahteva veliko pobud in dodatnega dela, da dejansko bodo dosegli napredek na tem podro?ju.
Vsi ste lepo vabljeni na otvoritveni dogodek marca. Bi pa samo povedala mogo?e organizacijsko strukturo. Projekt Evropskega leta enakih možnosti vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Minister je ustanovil nacionalno telo, ki nekako skrbi za implementacijo tega leta. Poleg tega je tu še strokovna skupina, ki je pripravila nacionalno strategijo. Jaz sem vodja te strokovne skupine, druga?e pa zunanja sodelavka na tem projektu v vlogi koordinatorja. Poleg tega pa je tukaj, in to se mi zdi pomembno, ena izmed glavnih stvari v evropskem letu je vklju?evanje nevladnih organizacij v to delo, saj lahko le one v bistvu veliko pripomorejo na tem podro?ju, specifi?no na podro?ju boja proti diskriminaciji. Zato je v teh strukturah, ki pa? potekajo v tem evropskem letu, vklju?ena tudi strokovna komisija, ki v bistvu združuje predstavnike vladnih in nevladnih organizacij in pa predstavnike inštitutov strokovnih organizacij.
Kaj se bo dogajalo v evropskem letu? Mi smo oktobra lansko leto pa? opravili razpis za prijave in predloge za otvoritvene aktivnosti, raziskave, izobraževalne kampanje, osveš?evalne kampanje. Naredili smo predizbor. Komisija, ki sem jo ravnokar omenila, je naredila predizbor, tako da sedaj v teh dneh ?akamo še potrditev Evropske komisije, tako da lahko zaenkrat samo povem, da smo izbrali deset projektov, ki bodo potekali v evropskem letu.
Nekaj pomanjkljivost tega evropskega leta pa je, da je na voljo v bistvu zelo malo denarja, tako da je tudi nek strah pred tem, da ne bo dosegel take pozornosti, kakor bi si mi želeli. To je zaenkrat vse.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa. Še ena razprava.

            LEPOSAVA JOVANI?: Lepo pozdravljeni in naprej naj se predstavim. Sem Leposava Jovani? in sem po stroki geografinja in to predavanje oziroma tale skup je bil zelo zanimiv in ste povedali zelo veliko zanimivih stvari. Ukvarjam se z društvi in se na to dobro spoznam in bi samo postavila tole vprašanje. Ali je možno, ali obstoji, da bi se ustanovilo neko društvo, ki bi pomagalo tistim penzionistom, ki so strokovnjaki in so še sposobni in željni kje delovati? Seveda je to vse na prostovoljni bazi. Samo to me zanima. Ali obstoji, ali je nekdo pripravljen in kdo in kako bi to organiziral? O tem se zelo veliko pogovarjamo, vendar je vse nekje tako, tako. Jaz sem si ustvarila tam, kjer lahko delujem, kjer lahko kaj dam, sama sem si to uredila, ampak nekateri si pa to ne znajo in ne morejo. Jaz samo to vprašanje postavim in hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa. Pravzaprav se potem lahko privatno obrnete na gospoda Pavliho. Razen tega imamo v Ljubljani tudi Društvo seniorjev, managerjev in strokovnjakov. Ali boste vi gospod ?uk povedali? Hvala lepa.

            MAG. JOŽKO ?UK: Hvala lepa gospod predsednik. Pravzaprav sem prišel pred vas zato, ker vidim, da gre diskusija proti koncu in ker smo v Državnem svetu, mene so pa zadolžili da se vam na koncu zahvalim tudi v imenu Državnega sveta. Jaz sem namre? tukaj predsednik delodajalske skupine v tem državnem svetu. Menim, da je bil ta posvet danes zelo koristen in hvala vsem, ki ste en del?ek svoje energije dali v to, da ste na tako sre?anje prišli. Tudi ni tako majhna kriti?na masa, kot jo vidim v tem prostoru danes tukaj. Vsak od vas ima še deset ali pa petdeset ljudi za seboj in to je že zelo pomembna kriti?na masa za relativno majhen slovenski prostor.
Želel sem vam povedati ne neko osebno izkušnjo kot bivši predsednik Gospodarske zbornice, ampak kot predsednik Ekonomsko-socialnega sveta, ki sem ga eno leto vodil in to v lanskem letu. Namre?, v Sloveniji opažam trend zmanjševanja mo?i inštitucij civilne družbe. Ta trend se še vedno nadaljuje. To je rezultat vladne politike. Namre?, naloge, ki jo imajo inštitucije civilne družbe ali nevladne organizacije, se prenašajo na vladno raven, na ministrstva, ali se dopuš?ajo samo tiste organizacije, tiste inštitucije, ki jih ožja vladna koalicija obvladuje. Ne glede na to, kako je u?inkovita ali uspešna dolo?ena inštitucija, jo je treba spraviti v sistem obvladovanja. ?e tukaj samo povem izkušnjo kot predsednika Gospodarske zbornice, zbornica, ne glede, kakšna bi bila, ni vprašanje njene interne poslovne strukture, ampak je vprašanje, kako jo boš obvladoval in jo obvladaš tako, da jo razdeliš, da jo razbiješ oziroma da jo nekako onesposobiš. To je moja prva misel.
Druga. V Sloveniji, gospe in gospodje, ni vprašanja gospodarske rasti. Materialna osnova v Sloveniji je relativno visoka tudi glede na ostale ?lanice EU. Slovenija je do sedaj rasla s 4 % letno in v naslednjih letih bo celo nekoliko pove?ana rast, kar se ti?e bruto doma?ega proizvoda.
Druga stvar je problemati?na v Sloveniji. ?e se vprašamo, s kakšnimi resursi, kateri so pa tisti dejavniki, ki Sloveniji dajejo to možnost te rasti. Ali so to res tisti dejavniki, ki na tehniki, tehnologiji, na neki kohezivnosti tega gospodarskega podsistema, pa ne samo gospodarskega podsistema. Jaz bi rad povedal to, da vsaka storitev ali proizvod je rezultat tudi družbene nadgradnje, tudi zdravnikov, šolnikov in tako naprej, ne samo tistega ozkega podjetnika. Filozofija, ki se sedaj uporablja, samo ozkega podjetniškega gledanja, je lahko kratkoro?na ne pa dolgoro?na in lahko bi dal ugotovitev, ?e sumiram ta velika razmišljanja, da v Sloveniji napreduje bruto doma?i proizvod v veliki meri na ra?un poslabšanih medsebojnih odnosov, interpersonalno in na podlagi poslabšanih medorganizacijskih, medinstitucionalnih odnosov, kar behavirualisti (?) znate zelo dobro povedati. V tem vidim pravzaprav en velik problem in ?e pravim na ra?un odnosov, ne smem pozabiti tudi, da je vzrok tudi to, da se drasti?no pove?ujejo socialne razlike. V manjši meri socialne razlike nastajajo oziroma se pove?ujejo zaradi pla?, ampak iz kapitalskih dohodkov in pa iz denacionalizacijskih upravi?enj, ki jih ljudje skoraj ne zaznajo, kjer prihaja do stokratnih, tiso?kratnih razlik v državi v premoženju.
Še to, kar sem rekel, ta trend pravzaprav, ne da se ni zaustavil, da stagnira, ampak se nadaljuje. Mislim, da se to celo poslabšuje.
Kaj pa napraviti, kako se bodo stvari odvijale? Ali je res ?rn scenarij? Mislim, da tak posvet, kot ga danes tukaj imamo, je zelo pozitiven, nekaj primernega, dobrega tukaj doma. Ampak impulz za rešitev v pozitivni smeri ga pa vidim bolj iz zunanjega okolja. Namre?, ko preštudirate evropske zadeve, tudi to deklaracijo vklju?evanja Slovenije v EU, vidite, da pravzaprav temu podro?ju, jaz sem pred štirinajstimi dnevi direktno tudi Barrosso poslušal, je on osebno o teh zadevah v Bruslju govoril. Jaz ra?unam, da bo impulz za sanacijo tudi stanja v Sloveniji v ve?ji meri od zunaj kot znotraj nas. Je treba izkoristiti pravzaprav te vzvode pri organizacijskem, materialnem, tudi v politi?nem smislu, prihajajo od zunaj. Namre?, EU tudi v tej finan?ni perspektivi od leta 2007-2013 daje prav izobraževanju, usposabljanju odraslih, starejših zelo velik pomen in tej participaciji. Zato menim, da je treba to v ve?ji meri izkoristiti. Danes ste pa omenili, kakšen velik problem je pri koriš?enju evropskih sredstev. Slovenija zelo slabo koristi evropska sredstva. Relativno, vsaj ?e pogledam te države, ki jih poznam, ker imam osebne tudi stike z ljudmi, ki na tem delajo, pri nas je problem v civilni družbi v tem, da tista sredstva sofinanciranja ne moreš dobiti kriti?ne mase, da bi jih pokril. Tu vidite pa vlada s svojo politiko ovira, da bi vsaj eno seme sem dala, ker bi s tem mi dobili zelo velik tudi vzvod za to. Samo z eno patrijo, samo z enim oklepnikom pokrijemo vse to, kar se mi tu pogovarjamo. Jaz finan?no na to gledam. To je tako.
Naj odgovorim še gospe, ki je na koncu govorila. Jaz mislim, da bo prišlo v kratkem, v naslednjih letih do dosti ve?je pozornosti tem, ki so odrasli, in sicer zaradi tega, ker obstoja tukaj tudi, v ekonomskem smislu re?emo temu efektivno povpraševanje. To je tisto, ki je pokrito tudi z denarjem. Namre?, verjetno bo v Sloveniji se pove?ala ta delovna doba za kakšno leto, ne vem, ali na 65 let ali na 63 let, samo nekaj bo šlo gor. Ampak, ?im greste v to spremembo, potem je pa treba organizacijsko, kadrovsko, finan?no se na to prilagoditi in tukaj se bo koristil zunanji impulz Evrope, kot ga jaz vidim. Torej, na to gledam v teh dveh to?kah precej kriti?no.
Lahko še eno besedo re?em o tej materialni podstati (?)? Veste, v Sloveniji vidim pravzaprav problem v prevelikih sredstvih, ki se pa nepravilno uporabljajo. V Sloveniji je preve? denarja. Jaz spremljam gospodarski razvoj bolj intenzivno od leta 1976. V Saturnusu, ko sva še z gospodom Pavliho skupaj delala. Toliko denarja, kot ga je sedaj v državnem prora?unu, od leta 1976 v tej državi še ni bilo. ?e bi jaz bil finan?ni minister, bi imel problem denar skrivati sedaj in ga porabiš potem pred volitvami, že veš zakaj. Toliko denarja še nikoli ni bilo. Zaradi tega, ker se je pojavil dobi?ek in to polni pa še država ima svoje premoženje in iz svojih takih in druga?nih virov potem to polni. Ampak, v materialnem smislu je Slovenija zelo razvita. Mi imamo dve to?ki višjo stopnjo rasti kot je povpre?je v EU. Mi imamo eno najvišjih stopenj investicij v Evropi, 26 %. To je med najve?jimi. To daje tisto, impulz potem gospodarstvu. Mi smo najvišje po uporabi interneta v gospodinjstvih v Evropi. Tudi uporaba interneta v podjetjih je med prvimi v Evropi. Mi smo v zadnjih petih letih pove?ali število avtomobilov za 50 %. Zato se dušimo okoli. Ampak, ali so to ta pravi kazalci, prave rasti družbenega razvoja? To je pa tisto, kar smo danes skušali tukaj govoriti?
Hvala lepa vsem, ki ste svoj intelektualni kapital in pa svojo energijo dali danes temu predavanju, temu sre?anju v Državnem svetu. Hvala lepa.

            MARJAN SEDMAK: Hvala lepa. Gospod ?uk je meni prihranil zaklju?ne in siceršnje zahvalne besede, ker jih je že on izrekel. Imel bi samo dve stvari v bistvu za povedati.
Prvi?. Civilna družba ni transmisija. ?e je transmisija, ni ve? civilna družba, ni ve? nevladna organizacija. Dejansko se mi soo?amo z dvema poloma celotne sfere, in sicer en pol je tista civilna družba, ki jo skuša oblast izrabiti za transmisijo, kar me spominja na nekatere starejše ?ase in seveda drugi pol smo mi tukaj, ki skušamo eno samostojno, jasno, glasno in kriti?no besedo povedati.
Jaz sem tudi bolj optimist kot pesimist, ker smo slišali pesimisti?na stališ?a in optimisti?na. Nekateri smo toliko stari, da vemo, kako so v?asih iz ... (nerazlo?no). spodbud ali kot so rekli Latinci..... (nerazlo?no) majhna iskra zažge kar velik ogenj lahko. Smo že doživljali, da se je tudi to potem s?asoma, iz majhnih isker se je razvil velik ogenj. To, kar smo hoteli danes sporo?iti, je to, da nismo zadovoljni s tako oblastjo, ki upravlja z državo zgolj s pozicije oblasti, ki ne upošteva silnih kapacitet, ki jih sicer družba lahko daje razvoju na razpolago in ki zaradi ravno takega ravnanja v bistvu ni sposobna optimirati razvoja te slovenske družbe. ?e ga ni sposobna optimirati, potem zastajamo v tekmi tako v Evropi kot tudi v globalnem svetu.
Jaz bi se res zahvalil vsem. Tukaj je bilo nekaj izvrstnih prispevkov, ki so dovolj kriti?ni. Mi jih bomo poskušali, kolega hvala, celo to razpravo, skupaj s prispevki spraviti v eno publikacijo. ?e nas mediji ignorirajo, se bomo poskušali pa? vsiliti tej javnosti in ?e nam ne bo prvi? uspelo, nam bo drugi?. Enkrat bodo tudi volitve in bomo tudi odprli vprašanje demokrati?ne strukture odlo?anja in ustvarjanja politik, se pravi odlo?anja v politiki in ustvarjanja politik. To je pa? ve?na tema. Jaz še enkrat povem, tukaj nas je nekaj toliko starih, da smo v bistvu take faze že dostikrat skozi dali in zato smo tudi optimisti, da na koncu se vedno nekaj spremeni.
Še enkrat lepa hvala. Jaz sem danes veliko novega izvedel. Aha, no, sedaj se bomo pa še gledali lahko. Hvala lepa in hvala lepa za potrpežljivost. Vsa ta sre?anja so planirana na dve uri, trajajo pa tri do tri pa pol. Hvala lepa. Pa še to bi povedal, da ne bomo obremenjevali prora?una EU, ker smo tole posvetovanje naredili prostovoljno in zastonj.

Posvet se je kon?al ob 12.50 uri.