Magnetogram Javne razprave o planu B za Slovenijo

Javna razprava o planu B za Slovenijo

( nekorigiran magnetogram )

5. junij 2007

Javna razprava, ki jo je vodil Miha Burger, se je pri?ela ob 11.06 uri. 

MIHA BURGER: Spoštovani, dovolite, da vas v imenu Državnega sveta prav lepo pozdravim na javni predstavitvi plana B za Slovenijo. Moje ime je Miha Burger. Sem zunanji sodelavec Državnega sveta pri organiziranju podobnih javnih razprav. Sopredsedujo?a danes pa je gospa Vida Ogorelec Wagner, direktorica Umanotere, ki je nekako tudi koordinatorka celotnega plana B. Dovolite mi, da najprej povabim predsednika Državnega sveta, gospoda Janeza Sušnika, da vas nagovori.

            JANEZ SUŠNIK: Hvala lepa. Spoštovane gospe in gospodje, Državni svet prav v tem spomladanskem ?asu pa do sedaj je skoraj vsak teden opravil najmanj en posvet. Torej, to pomeni, da civilna družba ima svoje pribežališ?e, da se lahko izrazijo razli?na mnenja, ne glede na politi?ne usmeritve. Mislim, da je to prava zadeva. Tukaj se pripravljajo predlogi tudi za Vlado, za zakonodajno iniciativo in za splošno rabo. Jaz sem zelo vesel, da nas je danes tudi na tem posvetu toliko in seveda mi je v ?ast, da pozdravim bivšega predsednika Republike Slovenije gospoda Milana Ku?ana, ki je med nami, gospod državno sekretarko in pa gospo Tome, tudi iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V posebno ?ast  mi je, da vas lahko na svetovni dan varstva okolja v imenu Državnega sveta pozdravim in na današnji javni razpravi o planu B za Slovenijo.
Plan B za Slovenijo je pobuda civilnih okoljskih organizacij za trajnostni razvoj naše države in njen prispevek k ohranitvi ekološkega ravnotežja na našem planetu. Združeni narodi so 5. junij razglasili za dan varstva okolja v spomin na prvo svetovno konferenco o varstvu okolja, ki se je za?ela na ta dan leta 1972 v Stockholmu. Ta konferenca je bila odziv na tedanje naraš?ajo?e industrijsko onesnaževanje in prekomerno izkoriš?anje naravnih virov, na katere so opozorili znanstveniki in civilna družba. Sledil je sprejem prvih naravovarstvenih zakonov v razvitih državah in sprožila proces mednarodnega sodelovanja in zakonodaje na podro?ju varstva okolja. V tistem ?asu je tudi Slovenija kot vodilna republika v nekdanji Jugoslaviji za?ela oblikovati predpise in politiko varstva okolja, s katero je odgovorila na nekatere okoljske izzive. Vendar ima varstvo okolja in trajnostno upravljanje z naravnimi viri v Sloveniji kot del Evrope veliko daljšo zgodovino.
Korenine trajnostnega gospodarjenja z gozdovi lahko najdemo že v ?asu Marije Terezije in v kasnejših projektih pogozdovanja Krasa od sredine 19. stoletja naprej. Ob koncu 19. stoletja so veleposestniki na Notranjskem sklenili dogovor o zaš?iti rjavega medveda in ustanovili vrsto gozdnih rezervatov. V prvih letih 20. stoletja so slovenski intelektualci predlagali ustanovitev Triglavskega narodnega parka in od tedaj se na pobudo stroke in civilne družbe širi mreža zavarovanih obmo?ij, ne glede na režim in družbeno ureditev. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je Slovenija za razliko od ostalih republik uveljavila politiko policentri?nega razvoja. V 70-ih letih je civilna družba dosegla  zavarovanje kmetijskih zemljiš? pred pozidavo in v 80-ih letih sprejem strategije ni?elne rasti porabe energije v Sloveniji.
Okoljevarstveno gibanje je bilo tudi  pomemben del alternativnih gibanj, ki so v Sloveniji pripeljala do uvedbe demokracije in osamosvojitve. Z letošnjo uvedbo evra smo dokon?no stopili med najrazvitejše države sveta. To dejstvo postavlja pred nas nove izzive, ki jih ne bomo mogli razrešiti s preteklimi deli, ko je bilo za uspeh dovolj posnemati modele razvitejših oziroma naprednejših držav ali mednarodnih povezav. Svojo odgovornost za prihodnje generacije in za globalno skupnost lahko Slovenija izpolni le z oblikovanjem lastne razvojne vizije in njenim uveljavljanjem ideologov znotraj EU in na globalnem trgu. Slovenija je v zadnjih letih sprejela vrsto dokumentov, ki naj bi bili namenjeni prav oblikovanju vizije trajnostnega razvoja in njenemu uveljavljanju, vendar so dokumenti uradnih institucij le del dialoga v državi, na katerem lahko temeljni nacionalni konsenz o razvoju.
Državni svet je v okviru udejanjanja svoje ustavne vloge zastopanja razli?nih deležnikov v družbi prispeval k temu, da je .. (nerazlo?no) z vrsto posvetov, ki smo jih organizirali v tej dvorani. Na njih so predstavniki stroke, civilne družbe in razli?nih institucij imeli možnost predstaviti svoja stališ?a do posameznih vprašanj in sodelovati v razpravi. Vrsto posvetov je bilo prav o ekologiji oziroma o prednostih ekološke usmerjenosti gospodarstva, kmetijstva in pa tudi potrošnje. O tem smo izdali tudi zbornik in danes ta dialog nadaljujemo tudi s planom B za Slovenijo. Dogodki v naravi, strokovna in umetniška sporo?ila, kot sta zadnje poro?ilo medvladne skupine za klimatske spremembe in film Al Gora Neprijetna resnica nas opozarja na resnost izziva, trajnostnega razvoja v naslednjih letih pa tudi na priložnost, za katero zmanjševanje vplivov na okolje in gospodarski razvoj, povezan z bojem proti klimatskim spremembam in prilagajanjem nanje.
Slovenija ima ob relativno ugodnem trenutnem položaju možnost izbirati, na kakšen na?in bo odgovorila na ta izziv. Lahko ?akamo na pobude drugih in jim sledimo ali pa za?nemo prevzemati vodilno vlogo. Na podlagi razvojnih ciljev strategije razvoja Slovenije, o katerih že vlada splošni konsenz, ponuja plan B alternativne a uresni?ljive predloge za doseganje ciljev trajnostnega razvoja in uvrš?anje Slovenije med vodilne države na tem podro?ju. Torej gre za javno razpravo o pomembnih razvojnih vprašanjih za Slovenijo za naslednje desetletje in še naprej.
Upam, da bo današnja predstavitev in razprava prispevala k širjenju konsenza glede razvojnih rešitev in njihovem uveljavljanju. V imenu Državnega sveta želim, da bi bila današnja razprava plodna in tudi mislim, da bo. O tem bomo tudi stiskali zbornik o pomembnih zaklju?kih in nadaljevali proceduro v Državnem svetu ali v zakonodajnem postopku, tako da vsak posvet, ki je tu, je dobrodošel za boljšo in celovitejšo zakonodajo v Republiki Sloveniji in prispeva res k  razvoju tega dela in pa razprave, ki je zelo potreben. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa gospod predsednik. Dovolite mi, da pred pri?etkom same javne razprave povem, kako bo potekala, nekaj tehni?nih detajlov. Dogovorjeni smo in organizirani, da bo sama predstavitev plana B  potekala približno 45 minut. Nastopilo bo pet od 22-ih avtorjev tega plana B. Sledila bo javna razprava in prijave za javno razpravo bodo razdeljene in glede na prijavljene bomo potem sproporcionirali ?as vsake razprave. Namre?, obvestiti vas moram, da pet minut pred drugo uro moramo zaklju?iti, kajti ob 14. uri je že drugi dogodek v tem prostoru. Javna razprava se snema. Narejen bo magnetogram. Ta bo dosegljiv v nekaj dneh na internetni strani Državnega sveta. Po vsej verjetnosti bo narejena tudi, kot ponavadi, brošurna izdaja tega dogodka.
?e bo kakšno vprašanje v zvezi s samo tehni?no obliko razprave, prosim, izvolite. Kot zadnjo tehni?no opombo pa bi rad dopolnil oziroma dopolnil predsednika Državnega sveta gospoda Janeza Sušnika glede uspešnega sodelovanja civilne družbe in Državnega sveta, ?eprav bom vzel sedaj eno dodatno minutko.
Mislim, da se premalo poudarja, da je v tem trenutku Državni svet prakti?no edina državna institucija, ki omogo?a artikulacijo, predstavljanje civilne družbe in s tem izpolnjuje na prvem mestu, kar se okoljevarstvenikov ti?e, aarhuško konvencijo, tudi nekatere ?lene Evropske ustave in nenazadnje tudi 3. ?len slovenske Ustave. Namre?, rad bi res nekako spomnil iz leta 2000 iz uvoda gospoda generalnega sekretarja Kofija Anana pri predstavitvi aarhuške konvencije samo en stavek, ki pravi: >Nujno je aktivno vklju?evanje civilne družbe tako pri formulaciji kot pri implementaciji politi?nih odlo?itev. To je predpogoj za smiseln trajnostni razvoj.<
Vse priznanje Državnemu svetu in gospodu Sušniku in da vztraja na tej poti. Sedaj pa bi prosil gospo Vido Ogorelec Wagner za njen nastop. Izvolite.

VIDA OGORELEC WAGNER: Hvala za besedo. Spoštovani, najlepša hvala tudi Državnemu svetu za vabilo, da imamo to priložnost, da na tem prostoru, lahko re?emo tudi v prostoru konsenza, odpremo diskusijo o planu B.
Ko smo v za?etku letošnjega leta z veseljem govorili o uspešnih rezultatih gospodarske rasti za Slovenijo v letu 2006, bi nam ob tem veselju se morala zastaviti tri pomembna vprašanja. Prvo vprašanje je, ali ni morda ta uspešen razvoj delno tudi na ra?un priložnosti prihodnjih generacij in na nek na?in prisega zmogljivosti našega okolja, v katerega smo umeš?eni. Nedvomno, odgovor na to vprašanje je da, Slovenija s sedanjim odtisom prisega dejansko svoj prostor, ki nam je dodeljen. Drugo vprašanje, ali morda ne bi iz tega presežka blaginje, ki jo ustvarjamo sedaj en del sredstev namenili tudi za to, da bo prihodnjim rodovom šlo lahko prav tako lepo. Tudi na to vprašanje mislim, da je odgovor o?iten. Tretje vprašanje ali sedanje usmeritve razvoja dejansko odgovarjajo na tri klju?ne izzive, s katerimi se svet soo?a. Ali naše vladne usmeritve, tudi gospodarska orientacija, odgovarja na prvem mestu na izzive podnebnih sprememb. Tukaj vemo, da znanstvena stroka opozarja, da ima ?loveštvo le še desetletje, da se zares u?inkovito  odzove in sprejme neke odlo?ne ukrepe, ali je tukaj Slovenija en del?ek, ki ga tokovi mednarodni nosijo sem ter tja ali lahko Slovenija oblikuje neko avtonomno politiko in postane zgled.
Drugi globalni izziv, ki lahko re?emo, je komplementaren, je ustvarjanje energetske stabilnosti, oskrbe, varnosti lahko re?emo, se pravi ukrepi za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov so pravzaprav komplementarni z ukrepi, ki so potrebni za prihod v družbo brez nafte in pa tretji globalni izziv je globalna konkuren?nost in neizogibna globalna povezanost. V skupini plana B smo mnenja, da sedanje usmeritve vladne po eni strani so preve? kratkoro?ne, po drugi strani pa ne glede na zares dobro zastavljene cilje v strategiji razvoja, da bolj na operativni ravni dejansko ne dosegajo teh ciljev in da je zato potreben plan B, ?e re?emo v planerskem žargonu plan A, posli po starem, nadaljevanje trendov, ki lahko re?emo, da v veliki meri predstavljajo sedanjo vladno politiko, do?im pa plan B bi bil pa trajnostni razvojni scenarij.
Zakaj plan B za Slovenijo? Po eni strani zaradi tega, ker je že sedaj bilo povedano, da vzpostavimo eno vizijo novih razvojnih vzorcev, da tudi Slovenija izkoristi te priložnosti, ki iz te tranzicije, tega prestrukturiranja izhajajo. Namre?, priložnosti v tem smislu tudi v gospodarskem razvoju je nedvomno veliko. Vetrovi so znani, jadra postavimo v pravo smer. Plan B ponuja cilje, predvsem projekte in instrumente politike v presojo odlo?evalcem, politi?nim strankam pa tudi gospodarskemu sektorju, posameznikom v presojo zato, da bi prišlo do boljšega, bolj kakovostnega oblikovanja razvojnih politik. Mislimo, da je sedaj ta to?ka zanimiva in sredstev tudi razvojnih iz strukturnih skladov iz EU, da tudi še tukaj lahko ujamejo zadnji vlak. Nenazadnje je pa odziv, kot re?eno, na vladni plan A, ga ki nekako pooseblja resolucija nacionalnih razvojnih projektih 2007-2013 in pa tudi programi in politike, ki jih imamo za resorna podro?ja, za katere pa mnoge javna razprava ni bila opravljena, Je pobuda nevladnih organizacij in strokovnjakov, 35 njih.
?e si pogledamo, ne bomo brali, jaz se tukaj na tem mestu tudi vsem zahvaljujem, ki so svojim prostovoljnim strokovnim prispevkom sooblikovali ta dokument. Kakšen si zamišljamo proces? Predstavljen je bil dokument že aprila letos v Cankarjevem domu prvi? javnosti. Od takrat vstopamo v obdobje vzpostavljanja široke platforme podpore, tako v politi?ni, strokovni in javni sferi z željo, da to platformo tako strokovno kot vsebinsko razširimo in da pride do  prihodnjega leta do junija do druge razli?ice. Namre?, opazili boste, da smo naslovili plan B za Slovenijo 1.0, kar pomeni, da je prva razli?ica in jo želimo tako vsebinsko poglobiti kot razširiti in to bi sovpadlo nekako tudi z obdobjem predsedovanja, kjer bi lahko tudi v mednarodnem prostoru.
Koordinacija, kot je bilo že re?eno, Umanotera - slovenska fundacija za trajnostni razvoj, finan?na podpora, pa predvsem, kot smo rekli, sodelavci projekta s tem prostovoljnim prispevkom in pa fundacija Trust (?) s civilno družbo srednje in vzhodne Evrope, ki pa je omogo?ila promocijske aktivnosti in nenazadnje tisk in spletno stran, ki je sedaj osrednji portal.
Skratka, proces si predstavljamo kot po u?inki snežne kepe, od tega jedra, kjer je neko središ?e skupne vsebinske vizije, da se zadeva širi tako v širino kot v globino naprej. Toliko za uvod. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Prosil bi gospoda Jerneja Stritiha.

JERNEJ STRITIH: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni. Moja naloga je predstaviti nekako ta splošni del plana B za Slovenijo, ki se seveda za?ne  z vizijo, s tem, kako si predstavljamo, da bi Slovenija morala oziroma da lahko živi v naslednjih desetletjih. Vizija, ki smo jo postavili tudi glede na že sprejete cilje v državi, je, da mora biti Slovenija država blaginje, kakovosti življenja in dejavnega sožitja z naravo. To nekaterim se zdi malo visoko lete?e, drugim, predvsem tujcem, ki pridejo k nam, pa se zdi to nekaj, kar že udejanjamo in kar je dejansko tudi ena slovenska identiteta.
Seveda pa ta vizija sama ni dovolj in konkuren?no prednost v svetu in za izpolnjevanje svoje odgovornosti lahko dosežemo z vrsto ukrepov. Najprej je tukaj spoštovanje meja okoljskega prostora, skratka, da ne trošimo ve? okolja ali ne uni?ujemo ve? okolja, kolikor imamo do njega pravico. Hiter prehod na družbo z nizkimi izpusti toplogrednih plinov, se pravi prispevati k zmanjšanju klimatskih sprememb. Klimatske spremembe so dejstvo, zato se bo treba nanje tudi prilagoditi. Treba je za?eti z ukrepi za njihovo prilagajanje. Mednje sodijo stvari, kot so vklju?evanje in povezovanje lokalnih virov za razvoj inovativne tehnologije. Potem bolj dolgoro?no gledano izobraževanje ustvarjalnih posameznikov, u?inkovita država, ki temelji na participativni demokraciji in spoštovanju ?lovekovih pravic, dejavno varovanje krajin in ekosistemov in zgled drugim državam pri uveljavljanju teh ukrepov. To je pa? vizija, za katero mislimo, da bi se ve?ina prebivalcev Slovenije z njo strinjala. V dokumentu, ki je pred vami, smo dolo?ili tudi vrsto ciljev ali bolj operativnih ciljev, ki smo jih razdelili na gospodarske, družbene in okoljske cilje. Skratka, trajnostni razvoj ni samo varstvo okolja, trajnostni razvoj je v bistvu lahko nanj gledamo tudi kot na ravnotežje gospodarskega razvoja, družbenega razvoja in varstva okolja.
Vseh ciljev ne bom našteval, ker jih je kar nekaj. Opozoril bi pa na to, da smo jih poskušali kvantificirali tako v ?asu kot v smislu tega, kaj želimo dose?i, postaviti indikatorje zanje in zanimivo, pri tem, ko smo te cilje postavljali, je, da je vrsta teh ciljev že dolo?ena z današnjimi zakoni, strategijami in tako naprej.
Ko gledamo te cilje, se vprašamo, ali je ta vizija in ali so ti cilji v  Sloveniji uresni?ljivi. ?e bi se pred 20-imi leti vprašali, kdo verjame, da bo Slovenija v petnajstih letih ali v dvajsetih letih dejansko ?lanica, da bo samostojna država, da bo ?lanica Evropske unije in tako naprej, bi ve?ina ljudi bila do tega zelo skepti?na. Vendar nam je uspelo to izvesti ravno zaradi širokega družbenega konsenza o tem, kaj želimo dose?i. Po petnajstih letih od osamosvojitve seveda imamo pred seboj nov izziv, in to je, da smo v bistvu eden od tistih zanimivih kitajskih prekletstev, da smo vse cilje, ki smo si jih takrat postavili, že dosegli. Seveda je sedaj vprašanje, kakšne nove cilje si bomo postavili in upamo, da bodo ti cilji dejansko cilji trajnostnega razvoja in da je plan B prispevek k njim.
Slovenija je danes v relativno ugodnem razvojnem položaju. Na prosojnici lahko vidite, da smo po stopnji ?lovekovega razvoja, ki ga ra?una UNDP, na 27. mestu v svetu. Po konkuren?nosti, ki jo ra?una Svetovni ekonomski forum, to je tista družba, ki se vsako leto sre?a v Davosu, smo na 30. mestu. Naš ekološki odtis je pa 35. na svetu. Skratka, primerjalno smo med državami, ki dosegajo višjo stopnjo razvoja, kot je pa njihov ekološki odtis ali pa kot je naša poraba virov. Vendar seveda na tem ne smemo spati. Predvsem je velika priložnost, da preko blaginje in preko okoljske kakovosti izboljšamo našo konkuren?nost. Vemo, da v sedanjem globalnem svetu je namen ta, da imamo vsi, v bistvu vsak mora konkuren?no se obnašati in na ta na?in dosegati blaginjo.
V naslednjih sedmih letih bo Slovenija, poleg svojih sredstev, poleg svojega kapitala, lahko porabila tudi 4,7 milijardi evrov evropskih strukturnih skladov, ki lahko marsikaj v Sloveniji spremenijo. Naš prihodnji razvoj je zelo odvisen od tega, kako bodo ti skladi usmerjeni. Mi smo prepri?ani, da ?e se ta sredstva in razvojne ambicije usmerijo v cilje trajnostnega razvoja, ki sem jih prej omenil, da lahko iz tega pridobimo tako gospodarske kot družbene kot okoljske koristi. Skratka, ne verjamemo v to, da se je treba za varstvo okolja ne?emu odpovedati v smislu blaginje ali pa v smislu kakovosti življenja ali pa družbene strukture. Prepri?ani smo, da je to možno vse izboljšati, hkrati je pa seveda treba ukrepati zelo premišljeno in vedeti, kaj se dela.
Za sedaj smo plan B razdelili v tri prednostne naloge in pa v horizontalno komponento, ki jo imenujemo celostni pristop, sodelovanje in horizontalni ukrepi. Prednostne naloge so prehod na družbo z nizkimi izpusti toplogrednih plinov. Potem je prilagajanje podnebnim spremembam. To sta dve temi, ki sta v bistvu odgovor na izziv klimatskih sprememb, s katerimi se danes soo?a cel svet. Tretja prednostna naloga je podeželje kot konkuren?na prednost Slovenije. Mislimo, da je tu cela vrsta priložnosti dejansko tudi za uresni?evanje prvih dveh prioritet za dosedanje družbenega razvoja in za doseganje gospodarskega razvoja.
Plan B glede na cilje, ki smo rekli, da so gospodarski, družbeni in okoljski, ima še vedno kar nekaj odprtih vprašanj ali pa odprtih polj. Tu gre predvsem za vprašanje socialnega razvoja, tudi morda za vprašanje gospodarskega razvoja in upamo, da bodo ta prazna polja zapolnjena v naslednjem letu z vklju?evanjem širšega kroga ljudi in organizacij v pripravo naslednje razli?ice plana B.
Toliko z moje strani. Sedaj bodo pa kolegi še predstavili posamezne prednostne naloge. Hvala.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Vabim gospoda Miho Tomši?a.

MIHA TOMŠI?: Hvala lepa. Spoštovane gospe in gospodje, moja naloga je predstaviti projekte iz dveh podro?ij: energetike in prometa. Seveda, vse podrobnosti mislim, da bodo nekateri lahko še kasneje razložene.
Nekako vzor?no za to podro?je je vprašanje klimatskih sprememb in na tem diagramu je prikazana naša slovenska teritorija emisij toplogrednih plinov od leta 1986, ki je naše izhodiš?no leto za CO2 pa nekako do današnjih dni. Kot vidite, na desni strani sta prikazana dva cilja, in sicer temno zeleno je kyotski cilj. ?e se upošteva neki popust, ki nam ga dajejo po novi v gozdovih za pogozdovanja, minus 8 % so pa svetlo zelene to?ke v obdobju 2008-2012. Danes govorimo pa o letu 2020 v planu B, to se pravi, da bi morali to podaljšati te projekcije do leta 2020. Moram re?i, da kake strokovno utemeljene projekcije zaenkrat še nimamo niti ne vemo to?no, kakšen bo slovenski cilj, ampak znani so pa  splošni okvirji, to je od minus 20 do minus 30 %. Nekako ?e gledamo to?ko na desni strani, . (nerazlo?no) nekje tisti vogal bi morali dose?i. ?e pa primerjate trend, ki se pojavlja v zadnjih letih in pa kakšen obrat bi morali narediti, potem vidite, da prvi? obrata nismo naredili, upadajo?i del je takrat bil, ko je gospodarstvo zastalo zaradi vojne in politi?nih razmer. Da pa kasneje gre za neka nihanja manjša, vendar pa obrata še ni.
?e govorimo o energetiki in prometu, ki sta zelo tesno povezana, moramo ugotoviti, da energije v svetu ne zmanjkuje. Zmanjkuje nafte, mogo?e deloma tudi plina, zmanjkuje pa okolja. Samo za primerjavo, ogljika v atmosferi je okoli 800 milijard ton. Nafta in plin vsebujeta približno enake zaloge, ki so še. Vsebujejo približno enako koli?ino. Se pravi, ?e je vse .. (nerazlo?no), se to lahko podvoji. Zaloge premoga pa vsebujejo desetkratno koli?ino. Kako bo atmosfera prenesla tako desetkratno koli?ino, ?e bi mi uspeli ves premog pokuriti, je sedaj eno klju?no vprašanje.
Ko se sprašujemo, zakaj ni prišlo do obrata, nam veliko pojasni tale diagram, ta slika. Žal se nekoliko manj vidi, Barvni stolpci so prora?unska sredstva, ki so se dejansko namenila v prejšnjih letih za ure .. (nerazlo?no) u?inkovito rabo energije in obnovljive vire. Desna .. (nerazlo?no) stolpci kažejo tisto, kar je sivo in pa belo, je, kaj predvidena nacionalni energetski program, sprejet leta 2004. Mislim, da je tukaj precej veliko materije za zakonodajno delo. Namre?, resolucija o nacionalnem programu je predvidela in to po nekem amandmaju, ki je bil soglasno sprejet 2004, ?eprav sam NEP ni bil prav soglasen, je predvidela, da bi bilo treba ta sredstva zelo pove?ati. Ali je bolje pove?ati neke subvencije, vendar gre tukaj za majhne denarje. ?e danes govorimo o kulturi, o mestu kulture, kar je zelo lepo, že ta številka tukaj samo en del?ek tistega, kar naj bi se šlo za kulturo, za to akcijo mesto kulture, kjer govorimo o tridesetih milijonih evrov na leto, kar ni bagatela, ampak je zelo možno v okviru prora?una. Kaj se dogaja, je to, da ob tej razpravi in pa sprejemu NEP-a, ki je neobvezen dokument postal, je minister za finance rekel: sprejemajte, kar mislite, da bi sprejemali, denarja pa ni.
?e pogledamo, kje so sedaj tiste to?ke za energijo in CO2, tista podro?ja, kjer je treba spremeniti ali pa kjer je možno spremeniti, seveda je treba spremeniti na vseh sektorjih. Modro je ozna?ena energetika v ožjem smislu. Ta je še vedno 45 % dela. Rumeno na levi strani tega kolobarja je pa promet. To sta dve podro?ji. Verjetno so v prometu še vedno možnosti velike, saj kon?no imamo danes avtomobile, ki porabijo pol manj kot pa so porabljali neko?. Po drugi strani pa nekateri ukrepi v prometu so precej dragi, tako da bi morali tudi v energetiki v ožjem smislu še kaj narediti. Med našimi projekti niso tisti projekti, ki so pravzaprav enkratna odlo?itev, tako na primer gradnja velike termoelektrarne v Šoštanju, s katero bi uspeli potem do leta 2050 pokuriti prakti?no celo zalogo v Šoštanju. Treba se je zamisliti, ali je primeren cilj ?im prej pokuriti ves premog, ki ga imamo ali pa je to v nasprotju s tistim, kar smo ugotovili, da seveda to ne bo šlo.
Namre?, vsi vemo, da je prestrukturiranje energetike in prometa, enako velja, je ne samo breme, ampak tudi velika priložnost in ?e se tega lotimo inteligentno in ob pravem ?asu, lahko veliko dosežemo.
Identificirali smo osem projektov v energetiki. Pol jih je iz podro?ja u?inkovite rabe, pol jih je s podro?ja oskrbe, trajnostne oskrbe. Son?ne elektrarne so verjetno dolgoro?ni vir energije in seveda morajo biti integrirane v okolje, vendar v ve?ji meri bodo son?ne elektrarne prispevale nekje po letu 2020, kar pa ne pomeni, da jih ni treba spodbujati že danes.
Danes pa lahko oziroma zelo kmalu se pa lahko aktivira nekaj tega potenciala, ki ga imamo v biomasi. 50 % ve?, naši gozdarji pravijo, da bi se dalo lesa oziroma lesne biomase iz gozdov pridobiti oziroma tolikšen obseg se?nje odobravajo, seveda pa je u?inek te lesne biomase lahko precej ve?ji, ?e uporabimo na sodoben, u?inkovit na?in s sodobnimi kurilnimi napravami. Je pa tokrat za marsikatero drugo stvar pri uporabi lesne biomase in v vsakem novem prodoru na nova podro?ja, je treba biti seveda previden. Imamo tudi nekaj izkušenj, kako je bilo z malimi hidroelektrarnami, kjer je prehitro in nekako z grlom v jagode, kot pravimo, pristop bil lahko zgodil oziroma je bil tudi škodljiv in kontraproduktiven. Geotermalna energija ima potencial in je tudi predvidena pri nas.
Bolj tipi?no je vprašanje prenove stavb, kar je zelo primeren projekt oziroma projekt, ki dobro ilustrira za kaj gre. Poleg tega, da imamo velik potencial za zmanjšanje porabe energije in izpustov CO2, imamo tudi sekundarne u?inke lahko. Berlin, ki je nekaj ve?ji po prebivalstvu kot Slovenija, je tak projekt vpeljal in dejansko se tam lahko pogleda, kakšne u?inke na zaposlenost in splošen napredek lahko ima projekt obnove stavb. Tu je podana v tem trenutku groba ocena: 13.500 delovnih mest pri dolo?enih stroških. Seveda je vra?ilna doba nekoliko daljša, kot za profitabilne oziroma za komercialne projekte, kar pa se pokrije s tem multiplikativnim in pa . (nerazlo?no) u?inki takega projekta.
Son?na energija za ogrevanje in toplo vodo je bolj zrela oziroma to je nekaj, kar je pravzaprav rutinsko v primerjavi s son?nimi elektrarnami, ki so dosti dražje. Gradnja energetsko u?inkovitih lesenih stavb je naslednji projekt, ki ga identificiramo. Ekocentri, ekodemonstracijski projekti pa so eden izmed horizontalnih ukrepov, se pravi tistih, ki omogo?ajo vse te ukrepe. Namre?, ?e govorimo o nekih sredstvih in tudi intervenciji države, to pomeni, da državna prora?unska sredstva lahko predstavljajo en zelo majhen del. Ve?ino investicije je ?isto iz individualnih ali ?isto drugih poslovnih sredstev. Tisto, kar pa država lahko in mora priskrbeti, so pa promocijske dejavnosti. Tu je sicer prikazan en primer nizkotehnološke oziroma kompostiranja, vendar imamo v Sloveniji danes tudi že kar precej to?k, kjer lahko organiziramo ekocenter, visoko ali nizkotehnoloških ukrepov.
Drugi? in zadnji? pa ne manj pomemben je promet. To so podatki, ki so bili ravnokar objavljeni v študiji UMAR-ja o dveh vidikih prometa: o železniškem prometu in pa o tovornem cestnem prometu. Vsi uganete, da zelena krivulja, ki gre strmo navzgor, predstavlja tovorni cestni promet. Obratno pa ta ?rtkasta krivulja predstavlja prevoz potnikov po cestah, iz ?esar se vidi, da so trendi pri nas zelo nezadovoljivi. Sicer se nekaj ve? potnikov prepelje z železnicami danes, kot se jih je, nekako se izboljšuje, vendar pa javni prevoz je tako reko? v razsulu oziroma v veliki krizi.
Ti projekti, ki smo jih identificirali, konkuren?ni javni potniški promet, ki ga ilustrira en na?rt ljubljanske mestne železnice ali tramvaja, ki je zaenkrat tudi perspektiva razvoja Ljubljane. Podobno je seveda za druga mesta, bodisi na osnovni železnice ali pa tudi avtobusov, cestnih vozil, kar se je tudi pokazalo kot kar lepa možnost. V Braziliji je tako vzor?no mesto, to je milijonsko mesto, kjer imajo vzorno organiziran mestni promet z avtobusi.
Trajnostni tovorni promet. To se vsak dan lahko vidi na avtocestah. Zadnji projekt pa ne najmanj pomemben je poglobitev železniške infrastrukture in pa središ?e Ljubljane. Mislim, da je Ljubljana s svojim znamenitim avtobusnim in železniškim centrom, ki je seveda dostojen za kakšno manjšo vas ali manjši trg, je en primer tega, kar pravzaprav moramo ?im prej izboljšati. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Vabim gospo Ano Vovk Korže.

ANA VOVK KORŽE: Dober dan. Prihajam iz Univerze v Mariboru, iz Filozofske fakultete. Tam smo ustanovili mednarodni center za ekoremediacije z željo, da se tvorno vklju?imo v pomo? državi, inštitucijam pa tudi mednarodno k reševanju okoljskih problemov in da z znanjem, ki ga imamo, gradimo tudi razvojne vizije vnaprej.
Danes bom v teh šestih minutah, ki jih imam na razpolago, poskušala predstaviti, kakšne možnosti pravzaprav imamo, glede na dejstvo, da podnebne spremembe so tu. Pogledali smo mnogo znanstvenih raziskav razli?nih profilov in vsi so si enotni, da se podnebje spreminja, kar ni ni? nenavadnega, tudi glede na dejstvo, da živimo druga?e kot so živeli naši predniki in tudi glede na to, da sodobna tehnologija in vse možnosti, ki jih danes imamo, nam omogo?ajo še  hitrejši razvoj. Torej, vprašanje je, kako bomo z današnjim na?inom življenja lahko preživeli ali naprej živeli spri?o tega, da se okolje okoli nas spreminja. Logi?no je, da nekaj bomo morali narediti tudi mi. Težko verjamemo, da je kdo od nas pripravljen spremeniti ali znižati standard, ki ga ima sedaj, verjamemo pa, da z znanjem, z izkušnjami in tudi primeri dobrih praks lahko živimo malenkost druga?e. Torej, porabljali bomo vsi, trošili bomo vsi, vendar druga?e. Kakšne so možnosti, bomo pa videli na teh predstavitvah.
Tri projekte smo zato pripravili. Kaj vse nas sili k temu, da za?enjamo o tem razmišljati? Mnogo kdo re?e, te spremembe so tako zelo globalne, da itak jaz ne morem narediti ni? in je problem prevelik, da bi sploh vedel, kje za?eti razmišljati. Mislim, da je to preve? neodgovorno razmišljanje, ?e bi izhajali iz tega, da se ni? ne da narediti. To pa iz tega vidika, ker vsak dan ima vsak od nas mnogo priložnosti, da lahko nekaj spremeni. Temeljno vprašanje je samo, ali jaz to dejansko želim narediti, kajti znanstveni dokazi, podatki, mnoge krivulje, ki ste jih danes videli pa še jih boste videli, se mnogo kdaj nas ne dotaknejo. Jih vidimo, jih slišimo, se strinjamo, ampak potem, ko smo zunaj, na ulici živimo naše klasi?no življenje. Torej, do nekega premika pride in naslednje vprašanje: zakaj se tako zelo težko odlo?imo, da bi vendarle nekaj naredili, ?e pa tudi sedaj že Amerika in cela Evropa pravita, da na podro?ju podnebnih sprememb nekaj moramo narediti. Tu nam je sedaj en izziv, da ni potrebno vedno negativno razmišljati, da to pomeni znižanje ne?esa, da smo si vsaj eni težko pridobili, ampak da to pomeni dodatno priložnost tudi zato, ker nenazadnje s stanjem okolja, ki ga danes imamo, nismo zadovoljni v Sloveniji. Gladina podtalnice pada po celi  Sloveniji. Njena onesnaženost na mnogih obmo?jih, ?e vzamem Dravsko polje, Ptujsko polje, Apaško polje, je katastrofalno slaba. Ljudje tam ni? bolje ne živimo kot so pred nekaj ?asa živeli. Vodotokom se je sicer kvaliteta pove?ala, ampak ne zato, ker bi mi tako naredili, ampak bolj zaradi spremembe industrije.
Nenazadnje si želimo nekih sprememb. Tudi zdravstveno stanje ljudi kaže, da nekaj ni v redu v odnosu do našega okolja. Iz tega vidika imamo na eni strani v sebi prepri?anje, da vendarle nekaj dajmo narediti. Poglejmo, kaj so te možnosti preko projektov, ki smo jih predstavili, kaj se pravzaprav da narediti, da bi lahko uspešni vplivali na zmanjšanje sprememb, ki so pa že tu.
Prvi projekt, ki smo ga pripravili, ima naslov ekoremediacije v  Sloveniji za gospodarski razvoj. Ekoremediacije pomeni uporabo naravnih sistemov, torej teh zakonitosti, ki jih je narava v tiso?ih, milijonih let razvila. Te  zakonitosti so posledica dejstva, da se v naravi vseskozi nekaj spreminja. Nenazadnje so bile ledene dobe, pa so bila v terciarju toplejša obdobja. Torej, narava se tudi sama spreminja, vendar je vkomponirala v ta svoj razvoj prilagoditve, zato, da so rastline in živali lahko preživele in te lahko opazujemo tudi okoli nas. Tu je sedaj temelji ?lovek, ali se bo tudi ?lovek znal prilagoditi tem spremembam, ki so sedaj tu. Mi z ekoremediacijami, torej z upoštevanjem teh zakonitosti, ki jih narava ima, ponujamo, da bi na tak na?in, kot deluje narava, se lotili varovanja okolja. Slovenija ima mnogo zavarovanih obmo?ij, ki nekako tudi tam moramo razvoj nadaljevati, tam ni vse prepovedano, vendar mnogo kdaj ne vemo, kako. Potem š?itenje, zaš?ita.  Dolo?ena obmo?ja je potrebno zaš?ititi, ker so bodisi preve? ogrožena ali pa že na tisti meji, da lahko izgubljamo kvaliteto in pa sanacije. Tudi mnogo obmo?ij imamo, ki so pa že taka, da jih je potrebno popravljati. Torej, varovanje, obnova, sanacija in pa zaš?ita narave in okolja je možna s temi postopki, s temi ekosistemi, ki so okoli nas. Zakaj bi težili k primerom, ki jih uvažamo iz Nem?ije, iz Anglije, ki izhajajo popolnoma iz drugih okolij in k nam niso prinesljiva, ker so pri nas manjša obmo?ja, druga?e delujejo. Okoli nas pa imamo te zakonitosti in s tem projektom želimo pokazati, da na ta na?in ne samo, da varujemo okolje, ampak tudi pove?amo gospodarsko rast. Mnogo podjetjem lahko omogo?imo posel, ker ga sedaj, zato ker ga prevzamejo tujci, ne morejo imeti in pa ljudem, ki živijo na teh obmo?jih, lahko omogo?imo tudi delo, službo, denar in izhajamo iz tega, da se ta lokalni krog zaklju?i na mnogo naših obmo?jih, ker v alpskem delu so popolnoma druga?ne okoliš?ine kot v panonskem ali pa kot v mediteranskem. Na tem temeljimo in dosedanji rezultati kažejo, da imamo prav.
Drugi projekt, ki smo ga pripravili tudi za ta namen, je ?iš?enje odpadnih voda v manjših naseljih. Namre?, v Sloveniji živi skoraj polovica ljudi v naseljih, ki imajo tam 1.000, 2.000 ljudi. Za ta naselja ni predvideno, da bi se gradili kanalizacijski sistemi, so pa to naselja, ki imajo mnogo kje tudi manjše kmetije in mnogo pripomorejo k onesnaževanju tako vodnih virov, zajetij, vodotokov, kakor tudi zemljine. Glede na to, da so tam mnogo kdaj prepuš?eni samim sebi, bi želeli, da bi te grezni?ne jame, ki so kot velik to?kovni vir onesnaževanja, mnogo kdaj nezaklju?en proces, zato ker se pa? napolnijo in potem ne vedo, kaj bi z njimi, da bi jih zajeli v ?iš?enje in pa nasploh oskrbo teh malih naselij z rastlinskimi ?istilnimi napravami. Rastlinske ?istilne naprave so  preverjen sistem, ki deluje na mestu nastanka. Tam, kjer nastane neko onesnaženo obmo?je, takoj tam uporabimo to zakonitost rastlin, da s koreninami posrkajo te snovi vase, jih razgradijo, jih uporabijo za svojo rast in na tak na?in zmanjšamo tisti vir. Na mnogih obmo?jih bi to pomenilo tudi dodatna produkcija biomase in seveda en tak prispevek k ekosistemski pestrosti Slovenije.
Še en projekt imamo, in sicer v urbanih okoljih v Sloveniji smo mnogo kje pristopili preve? trdo. Odstranili smo  zemljine, vegetacijski pokrov, namesto da bi vsaj tam, kjer se da in na mnogih obmo?jih, ker v Sloveniji nimamo tako velikih mest, se to da. Potem so mnoga naselja, zlasti ta, ki želijo pod alpskih obodom, imajo ogromno težav s poplavno ogroženostjo. Zato ker voda, ki pride iz teh zalednih delov, ki je prav tako bila pospešena zaradi kanaliziranja, potem dobesedno udari v ta naselja. Mi bi lahko že pred dotokom vode v naselje z blažilnimi obmo?ji, z ustvarjanjem izven mest teh zadrževalnikov, mokriš?, znotraj mest pa s pove?anjem zelenih površin in z uporabo zemljin tam, kjer je mogo?e, lahko padavine, ki padajo, da bi se vsrkale in potem odtekle po naravni poti, ne pa preko asfaltnih površin, ki še pove?ajo te udare padavinske vode.
Tako, da smo nekako ugotovili, da imamo v Sloveniji izjemne priložnosti, da bi se lahko takoj, ne jutri, ampak takoj danes prilagodili na spremembe, ki na njih javljajo mnogi parametri podnebja. Tu je treba narediti še nekaj. Mnogo sektorjev je nepovezanih, delujemo med seboj neusklajeno. V tem hipu imamo mnogo znanj, mnogo podatkov pa se ti ne koristijo na pravih mestih. Za mnoge se jih ne pozna, tako da je v prvi vrsti potrebno pove?ati in okrepiti medsektorsko povezanost. Torej, mi se moramo enostavno za?eti med seboj pogovarjati, izmenjavati informacije in skupaj z ljudmi, ki na teh obmo?jih živijo, delati. Danes ve? ni dopustno, da se nas bo trije, štirje dogovorili, kakšen razvoj bo na Dravskem polju brez ljudi, ki tam živijo. Zakaj ne bi njihovega znanja, izklšenj uspešno povezali s tem, kar mi vemo nekako, da trendi kažejo, da je ugodno. Tu se mi zdi izredno pomembno, da vklju?imo civilno družbo, razli?ne strokovne institucije kakor tudi vodstvene organe in na tak na?in skupaj vodimo enkrat pa? prvi in se gremo tak trajnostni razvoj in ne, da vedno kopiramo neke zglede od zunaj in jih šele potem sprejmemo, ko velikani pred nami re?ejo da. Slovenija ima dosti ve? priložnosti, dosti ve? znanja. Tujci nas veliko bolj cenijo kot mi sami sebe. Tu bi resni?no želela, da naredimo en korak naprej. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Prosim gospo Anomarijo Slabe.

ANAMARIJA SLABE: Lepo pozdravljeni. Še zadnja naših treh tem - podeželje. Vidite že iz naslova, da mi smatramo, da s podeželjem v Sloveniji imamo neko dolo?eno konkuren?no prednost. O?itno pred drugimi. Glede tega je tako, da Slovenci se nekako zavedamo, kaj imamo. Se pravi, kaj je to podeželje. Podeželje je naprej narava. Kaj je razlika med urbanim pa ruralnim? Se pravi, v mestu imamo okolje, ki ga je skoraj v celoti oblikoval ?lovek. Na podeželju imamo pa veliko ve? naravnega okolja. V Sloveniji vemo, da nimamo take velike razlike recimo med urbanim pa ruralnim prostorom, da sta veliko bolj povezana kot marsikje drugje po svetu.
Slovenci cenimo gore, izlete, naravo, radi imamo svoj vrti?ek, radi sedemo na kolo, te?emo in za nas je to del življenja. Zaradi tega se  tudi Slovenci ne selimo prav radi v tujino. Nimamo kakšne strašne želje, da bi to kakovost življenja zamenjali za nekaj, kar je mogo?e z drugega vidika kakovost. Kar se ti?e osebnega razvoja pa? na poklicnem podro?ju, so v?asih take stvari, pa? jih ljudje naredimo. Ampak, ?e se pa vprašamo pa pogledamo, kako živimo v Sloveniji, se pa vsi tega zavedamo, da imamo nekaj, ?esar drugje ni ve?inoma.
O tem tudi radi veliko govorimo pa tudi zadnje ?ase predvsem tudi kaj  reguliramo, se pravi zakonodajo urejamo. Tako recimo smo zavarovali oziroma dolo?ili obmo?ja Natura 2000 pa? v skladu z evropsko zakonodajo in teh imamo ve? kot tretjino. Tretjina vseh zemljiš? v Sloveniji sodi v obmo?ja Natura 2000, kar je pravzaprav priznanje naravi pa biotski raznovrstnosti.
Se pravi, to cenimo, se tega zavedamo, nimamo pa strategije in orodij za to, kako s temi stvarmi resni?no gospodariti, kako na osnovi tega tudi ustvarjati dohodek, živeti s tem. Hitro se navdušimo za kakšne velike projekte, igralnice pa? prinašajo dohodek od zunaj, ki ga ljudje pustijo pri nas, ampak razlika je v tem, da tam pa? prebivalstvo ima dobi?ek od tega v manjši meri, na druga?en na?in v manjši meri, ampak v resnici pa teh naših potencialov niti ne razvijamo in niti jih ne ohranjamo. ?e pa sedaj naravo pustimo, pa? samo varujemo na eni strani, potem dolo?imo obmo?ja za razvoj, ki ne upošteva narave, na koncu ne pridemo preve? na dobro.
To, kar smo mi želeli pa? prikazati tukaj, je par projektov oziroma oblikovali par projektov, ki pokažejo, kaj lahko v praksi naredimo, se pravi, kako bi to dejavno sožitje z naravo, kaj v resnici to pomeni. Gre enostavno za to, da dejavno upravljamo z ekosistemi in ?e pogledamo sedaj na podeželje, smo rekli: glavna stvar - narava, glavna karakteristika. Narava, kaj je to? Biotska raznovrstnost, se pravi gozdovi, rastline, živali, tla, voda in s tem operira tudi kmetijstvo. Na tem temelji in se tudi vprašamo, zakaj imamo v Sloveniji še vedno razmeroma dobro kakovost hrane. Zaradi tega, ker imamo še vedno dobro naravo, dobra tla, razmeroma dobro vodo, ne povsod, ampak še vedno bolje kot kje drugje in prvi indikator je okus, aroma živil in to tujci pri nas opazijo. Se pravi, to je dejansko še živa razlika. ?e gremo v kakšno afriško državo, bomo tudi presene?eni, kakšni okusi so tam. Je pa? ve? sonca, druga kakovost. Ampak ?e Slovenijo primerjamo z drugimi evropskimi državami, je pa to recimo v podobnih klimatsko-geografskih razmerah, recimo zelo visoka kakovost. To je tudi nekaj, kar je lahko ali pa je pomemben vidik turizma.
Prvi tak projekt prakti?en, v praksi uresni?ljiv in deloma se uresni?uje, je interpretacija naravne in kulturne dediš?ine. Tukaj na obmo?ju Triglavskega narodnega parka v Ob?ini Bohinj. To pravzaprav lahko po?nemo povsod v Sloveniji, kjer imamo naravno in kulturno dediš?ino. Mi se sami ne zavedamo, o ?em vse pri?a ta narava, ki jo vidimo. Se pravi in narava in to, kar je ?lovek oblikoval v prejšnjih stoletjih v sožitju z naravo. Tukaj so zgodbe, ki v?asih govorijo tudi o zelo pomembnih pa zelo daljnosežnih stvareh. ?e se teh zadev zavedamo sami in ?e jih potem predstavimo na pravi na?in, je to nekaj, s ?imer pravzaprav prostor naredimo vreden obiska, za turista, za doma?ega in za tujega. Se pravi, vse to so zgodbe, samo da v tem primeru so to resni?ne zgodbe, ne izmišljene. Na ta na?in tudi potem vse tisto, kar kot gost ali pa tudi kot doma?in doživljam, dobi novo vrednost, od narave do hrane potem na krožniku v restavraciji. To je potem cela zgodba.
Kot re?eno, te interpretacije naravne in kulturne dediš?ine, to v Sloveniji veliko premalo razvijamo in veliko premalo uporabljamo in ?e bi to ustrezno razvili, bi s tem dodali neverjetno dodano vrednost naši ponudbi turisti?ni in kulturni.
Ljubljansko barje je drugi projekt. To imamo na pragu Ljubljane. To, kar jaz prepoznavam kot težavo Ljubljanskega barja, je to, da pravzaprav ne vemo to?no, nismo dolo?ili v resnici prioritet. Se pravi, nekako se zavedamo vrednosti, to je tudi Natura 2000 obmo?je, ampak na tem obmo?ju je mnogo interesov, od divjega naseljevanja, potem odpadki do celo gradnje letališ? in podobnih zadev. Nekako vemo, da to ne sodi tja, ne vemo pa, kako bi stvari druga?e postavili. Tole je obdelana njiva na Ljubljanskem barju in vsekakor je izjemno pomembno, na kakšen na?in je ta njiva obdelana. Ta njiva je obdelana ekološko. To pomeni brez uporabe kemi?nih pesticidov, brez uporabe sinteti?nih gnojil in to, kar tak kmet pridela na tisti njivi, to je ?isto nov projekt, ta kmetija, to posestvo, je pa tisto, kar vidite v desnem kotu. Se pravi, to je pa bu?e, bu?no seme, stisnjeno potem v olje, ki je potem v stekleni?ki z nalepko biodar. To je oznaka za živila iz nadzorovane ekološke pridelave. Zadaj je to, kar ostane po hladnem stiskanju semena in na vrhu je pa še nekaj takega, kar poznamo druga?e kot arašidovo maslo, je pa? maslo iz bu?nih semen. To so vse visoko kakovostni in visoko vredni prehranski izdelki in ko smo zadnji? to imeli pred štirinajstimi dnevi oziroma teden dni nazaj je bila prireditev sožitje med mestom in podeželjem na Ljubljanskem gradu, so prišle recimo skupine italijanskih turistov in so se takoj zapi?ili v tole in kupovali te zadeve. To so posebnosti. Ta zadeva, se pravi, kmet na ta na?in ustrezno gospodari s to krajino, s tem delom krajine, katera mu je dana in ustvarja dohodek, dodaja vrednost na osnovi te pridelavi in seveda tukaj si lahko zamislite, tu je tudi veliko kmetovega znanja.
To je sedaj ta kmet, ki je kmet šele komaj nekaj let. To je ?lovek, ki se prej ni ukvarjal s kmetijstvom, sedaj pa se in tudi take ljudi rabimo. To, kar mi si predstavljamo na Ljubljanskem barju je še ve? takih dobrih primerov, pokazati vzor?ne primere, pomagati pri trženju in še ena zelo  pomembna stvar, ki jo barje nudi, to je pa recimo Društvo za preu?evanje in opazovanje ptic, s katerim tudi zelo dobro sodelujemo, je tam odkupilo nekaj zemljiš? in tam na?rtujejo tudi opazovalnice za ptice in recimo pri tem kmetu bo izhodiš?e za kakovosten naravoslovno-izletniški turizem. To potem pomeni diverzifikacijo dohodka te kmetije in tukaj je možnost za množico kmetij, ki še vztrajajo na barju, ki ta hip ne gospodarijo ravno tako, kot bi bilo v skladu z interesi tega obmo?ja Natura 2000, ampak tu se jim odpirajo možnosti za druga?en razvoj, ki bo pa hkrati krajino ohranil.
Naslednji projekt so raziskovalno-izobraževalno-demonstracijski centri za ekoloških kmetijah. To je projekt, ki so ga zasnovali južno od Ljubljane, vse do Kolpe. Ta slika, ki jo vidite, je iz ljubljanske tržnice. To je neposredna prodaja ekoloških živil, ekotržnica v Ljubljani, ki obstaja od leta 1999. Zakaj? Ekološko kmetijstvo ni kmetijstvo, kot so ga po?eli pred 100 leti. Danes se ne da ve? tako kmetovati, danes tako nih?e ne more ve? kmetovati. Nih?e ve? ni pripravljen z motiko po cel dan na njivi okopavati. Danes imamo stroje. Potem, kmet potrebuje veliko znanja in to pomeni pred setvijo, ustrezno pripraviti tla in to pomeni: tale kmet, zakaj z rokami? Zato, ker je treba natan?no preveriti, kakšna je struktura za posamezen posevek. Tu je dolga pot od tega znanja, ki ga kmet mora imeti pa do kon?nega izdelka, kot je recimo tamle tudi pecivo iz ekoloških sestavin, ker tudi lahko sedaj dobite na ljubljanski tržnici ob sobotah. Vmes je pa veliko znanja.
Spet eden izdelek, ki je dobil nagrado na zadnjem ocenjevanju dobrot slovenskih kmetij, ekološki sok. To je pa ena od kmetij tudi v okolici Ljubljane. Tudi ta kmet stiska sok. Poleg tega ta kmet tudi diverzificira svoj prihodek s turizmom. To je izletniška-turisti?na kmetija, ekološka. Mi pa izvajamo tam program za osnovne šole. 1.500 otrok v lanskem letu je šlo skozi to kmetijo. Iz ljubljanskih osnovnih šol so spoznali, kako se sok dela, hkrati je pa tudi kmet nekaj od tega imel.
Zakaj še demonstracijski centri? Kot sem prej rekla, ne motika, ampak znanje pa ustrezna tehnologija in to je nekaj, kar v  Sloveniji rabimo. Danes imamo ekoloških kmetij skoraj 2.000, ampak v glavnem je to travinje. Uvažamo pa ekološke izdelke iz Avstrije, recimo mleko pa mle?ne izdelke, iz Italije zelenjavo pa sadje. Se pravi, tega nimamo zadosti in mi dejansko v tem projektu bodo poskušali razviti sistem, da bi na izbranih dobrih ekoloških kmetijah vzpostavili demonstracijske centre, ki bi bili potem osnova za to, da se ustrezna ekološka pridelava z ustrezno tehnologijo in znanjem lahko širi v prostor in da bi potem imeli recimo ne samo tole, kot je ta kmet tudi na ljubljanski ekološki tržnici s pestro paleto izdelkov, od katerih so nekateri dobili tudi znamko kakovosti, ampak da bi potem imel tudi zadosti pridelave, ki bi šla potem tudi naprej v predelavo in v trgovske verige.
Še vedno pa smatramo, ko razmišljamo o tej naši strukturi kmetijski na podeželju. Eno so kmetije, ki verjetno nikoli ne bodo tako velike, da bi bile zaradi svoje velikosti konkuren?ne. Drugo je pa potem razvoj drugih dejavnosti, se pravi malih podjetij, predelave, tudi mikropodjetij, ki se navezujejo lahko tudi na primarno pridelavo, kakovostno in pa seveda storitvene dejavnosti in turizem.
Stvar je tudi v tem, da ?e gremo recimo ta koncept odgovarja potem tudi tej strukturi, kjer ustvarjamo dodano vrednost na mnogih majhnih enotah in od tega ima potem veliko ljudi nekaj. Drug na?in je pa, ko ustvarjamo velike sisteme, kjer ima potem malo ljudi veliko. V Sloveniji mi rabimo tak sistem po mojem prepri?anju, rabimo sistem, ki bo tudi to omogo?al, se pravi to dodajanje vrednosti po malih enotah, ker to je na?in, kako bomo mi ohranili to strukturo, ki ohranja naravo nam v tem trenutku pa našo visoko biotsko raznovrstnost. Zagotovo, ?e bo kakovost življenja na podeželju zadosti visoka, potem bodo ljudje še vedno te stvari radi po?eli. Mogo?e ne bodo vsi kmetije, verjetno bo kmetov manj kot jih je danes, ampak ti, ki bodo delali, bodo resni?no lahko dodajali toliko vrednosti, da bodo od tega tudi kakovostno živeli. Hvala.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Po dogovoru bi zaprosil gospoda Jerneja Stritiha, da na kratko povzame še instrumente politike za uresni?itev tega plana.

JERNEJ STRITIH: Hvala. Jaz bi sedaj na koncu samo še nekaj besed o tem, kako se da te tri prednostne naloge, o katerih so kolegi govorili, podpreti s splošnimi ukrepi državne politike. Tukaj je pa? nekaj teh zadev, o katerih se že kar nekaj ?asa govori v Sloveniji pa mogo?e ni toliko napredka, kot bi želeli.
Prvo je sonaravni policentri?ni razvoj. Tu gre za debato o regijah, tudi o tem, kaj je vsebina regij, ob?in in tako naprej in tu mislim, da gre predvsem za to, da je potrebno javne storitve res zagotoviti na vseh obmo?jih Slovenije. Potem se bodo lahko tudi vsa ta obmo?ja kakovostno razvijala. Pri javnih storitvah pa govorimo o okoljskih, komunalnih storitvah, javnem prevozu, šolstvu, zdravstvu in vseh teh zadevah.
Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij in civilnega dialoga. Civilna družba ustvarja v Sloveniji bistveno manj dodatne vrednosti, kot jo ustvarja v razvitih državah sveta. Spodbujanje seveda ne pomeni nujno državnih subvencij. Pomeni to, da se civilno družbo prepozna, da se ji omogo?i kakovosten razvoj. Recimo, sedanje dolo?be glede dohodnine so že en korak v to smer, ampak mislim, da je treba iti še naprej.
Zelena javna finan?na reforma. Tu gre za to, da se neha z davki obremenjevati delo, ki je ena najve?jih vrednot v državi, za katero želimo, da bi ljudje delali, ampak da se to dav?no breme preseli na tiste zadeve, ki so negativne, se pravi na obremenjevanje okolja, na porabo energije, na porabo drugih virov. Na ta na?in bi seveda lahko dav?no nevtralno bistveno spodbudili vse te tri prednostne naloge, o katerih smo govorili.
Z zelenimi javnimi naro?ili lahko javni sektor bistveno pospeši razvoj okoljskih tehnologij. Gre za to, da ko se opravljajo javna naro?ila v ob?inah, v javnih institucijah, na državi, da se pri tem vnese tudi okoljske kriterije, da se re?e: prednost bodo imeli tisti izdelki, tiste storitve, ki so okolju bolj prijazne ali pa ki spodbujajo trajnostni razvoj. Vemo, da se skoraj polovica družbenega bruto produkta v Sloveniji obrne preko javnih prora?unov. To pomeni, ?e bi javna sfera za?ela resno na tem delati, bi se tudi trg temu zelo hitro prilagodil.
Za direktno spodbujanje trajnostnega razvoja, u?inkovite rabe energije, okolja, že imamo ekološko razvojni sklad, ki opravlja svoje naloge, ampak kot smo videli na prosojnici dr. Tomši?a, ta sredstva še zdale? niso dovolj, da bi res nekaj premaknila. Zaradi tega mislimo, da je treba ekološko razvojni sklad okrepiti, mu omogo?iti, mu dati kakšne bolj aktivne, bolj agresivne instrumente na razpolago in predvsem ve? kapitala. To bo spet pomenilo, da bo uvajanje novih tehnologij, novih storitev šolo hitreje.
Tukaj je seveda še vprašanje izobraževanja prebivalstva, ljudi. ?e pogledamo, kaj je bilo narejenega na osnovnem, srednjem šolstvu, vidimo, da ve?ina mladih generacij danes prihaja iz teh šol z zelo pozitivnim odnosom do okolja in se zavzemajo za te zadeve. Treba je pa seveda prešolati ali pa motivirati celotno populacijo. Zato tukaj mislimo, da so predvsem pomembne neformalne oblike u?enja in spoznavanja novih zadev, razmišljanj.
Zadnja stvar je Slovenija kot zgled v mednarodnem prostoru. S  predsedovanjem EU naslednje leto imamo veliko možnost, da našo državo profiliramo kot neko vodilno državo. ?e primerjamo Slovenijo ali pa ?e pogledamo svetovno sceno na podro?ju trajnostnega razvoja, lahko opazimo, da veliko število ali pa kar nekaj majhnih držav s pomo?jo zavzemanja za okolje, s pomo?jo odgovarjanja na globalna vprašanja dosega višji rang na mednarodni sceni kot pa bi jim ga lahko pripisali samo po številu njihovih prebivalcev ali pa po velikosti njihovega gospodarstva. Tu lahko naštejemo recimo Avstrijo, Švico, Nizozemsko, Norveško, Dansko, ki so vse v bistvu majhne države, ampak imajo na mednarodni sceni dolo?eno težo, zato ker se za nekaj zavzemajo.
Mislimo, da ima Slovenija zato priložnost. Nenazadnje pa to  lahko ima tudi pomembne pozitivne sinergijske u?inke na mednarodno gospodarsko sodelovanje zaradi prepoznavnosti in zaradi dostopa naših tehnologij na druge trge.
Vzelo nam je malo ve? ?asa, kot smo planirali. Upam, da nismo bili preve? dolgo?asni. Upam, da bo ta predstavitev in sedaj razprava, ki sledi, tudi spodbudila nadaljnje delo na planu B in upamo, da se nam boste  preko tega, o ?emer je Vida prej govorila, preko spletne strani in preko procesa nadaljnjega procesa priprave plana, tudi pridružili. Obstaja ve? na?inov, kako se da temu pridružiti, od tega, da se predlagajo novi projekti, lastni projekti do nekako moralne podpore pa seveda tudi tisti, ki to zmorejo, bomo veseli tudi materialne podpore v samem  procesu. Hvala lepa.

            MIHA BURGER: Hvala lepa. V samem uvodnem delu sta bila napovedana še dva nastopajo?a. Med njimi se je Bogomir Kova?, ki je napovedal, da bo o planu B spregovoril s stališ?a ekonomije, se je opravi?il in je rekel, da se bo morda priklju?il pri sami razpravi. Mislim, da ga sedaj še ni. Drugi pa je državni svetnik Tone Peršak, ki bo podal svoj pogled na plan B s stališ?a lokalnih skupnosti. Izvolite, gospod Tone  Peršak.

TONE PERŠAK: Spoštovani gospe in gospodje. Glede na to, da je bilo re?eno, da bom govoril iz vidika lokalne skupnosti, se pravi, govorim tukaj bolj kot župan in manj kot državni svetnik ali pa vsaj kot oboje. Na za?etku bi rad nekaj takih, ker se mi zdi pomembno, splošnih resnic povedal.
Plan B je plan trajnostnega razvoja, pri  ?emer jaz razumem to na ta na?in, da trajnostni razvoj postane en pojem, da ni ve? taj obi?ajen na?in pogovora, da govorimo o razvoju in pri tem pritaknemo pridevnik trajnostni in na koncu pride do 35-ih projektov, od katerih je velika ve?ina popolnoma normalnih, klasi?nih razvojnih projektov, dva, trije imajo pa nekaj elementov trajnosti. Se pravi, govorimo o tem, da spremenimo pravzaprav predvsem na?in mišljenja in danes je bilo veliko govora o spremembah, ampak princip, pristop, mišljenje je treba spremeniti, da govorimo o konceptu trajnostnega razvoja kot o neki paradigmi razvojni, ne da bi pravzaprav lo?evali okoljski vidik od razvojnega vidika ali pa socialni vidik od razvojnega vidika in bi rekli: razvoj mora biti, ampak mora biti tudi socialen. Razvoj mora biti, ampak mora upoštevati okoljske momente.
Zakaj se mi to zdi zelo važno? Kajti obi?ajno ti pogovori potekajo na tak na?in, da na eni strani ali pa sploh na enem posvetu se pogovarjajo o razvoju, na drugem posvetu o ekologiji na tretjem pa o socialni varnosti. ?e se pa sre?amo, smo pa vsi fundamentalisti. Na eni strani so tako imenovani neoliberalci, ki zagovarjajo razvoj ne glede na vse drugo, na drugi strani so potem okoljevarstveniki, ki pravijo, da je treba manj energije porabiti, treba je se odpovedati temu, onemu in na koncu stvar deluje na ljudi seveda katastrofi?no. To je pa najslabše, kajti govorjenje o katastrofah ljudje ne maramo in zaradi tega se zgodi to, kar ste vi rekli, da ko poslušamo opozorila o podnebnih spremembah strah, ko pridemo ven, se pa otresemo kot pes vode in prižgemo in gremo normalno naprej.
Skratka, zdi se mi najpomembnejši problem te debate, pa ne samo te, kako spremeniti v osnovi pravzaprav mišljenje, da ne bomo mislili o razvoju ve? lo?eno od ekologije in kar je zame tudi zelo pomembno, brez socialnih vidikov. Seveda, sedaj bom rekel, tudi na lokalnih ravneh razmišljali o tem v enem pojmu. To pomeni, da je pa? treba spremeniti nek temeljni pristop. Doslej se je dialog odvijal predvsem na na?in svaril, groženj, opominov, ?emu vse se je treba odpovedati. Se mi zdi, da je to pa? v principu narobe.
Kaj pri tem lahko stori lokalna skupnost? Najprej se seveda, kar je poseben problem, tudi v lokalni skupnosti paradigma mora spremeniti. V lokalnih skupnostih smo zelo nagnjeni k temu, da re?emo: podnebne spremembe so globalni problem. To se ti?e kve?jemu državnih cest, ker je na njih ve?ina prometa. Nam se s tem ni treba ukvarjati. Zlasti seveda v kakšni manjši ob?ini, ki še nima cele vrste infrastrukturnih objektov, radi seveda razmišljamo na ta na?in, da je za okolje, ker zrak tako ali tako kroži in mi ne moremo ni? prispevati k temu, da je to pravzaprav problem nekoga drugega.
Leta 2005, najlažje je govoriti na lastnem primeru,  smo v ob?ini, iz katere jaz prihajam, sprejeli neko strategijo razvoja ob?ine, ki smo ji dali že naslov strategija trajnostnega razvoja ob?ine te pa te. Notri smo postavili nekaj ne omejitev sami sebi, ampak nekaj razvojnih pravil. Rekli smo, da bomo vsak projekt, katerega se bomo v ob?ini lotili, ne glede na to, tudi ?e je to kulturni dom, posebej vrednotili iz vidika u?inka na okolje. Da se ga bomo lotili šele takrat, ko bomo lahko dokazali, da bo imel neke pozitivne u?inke na okolje. Se pravi, ne da bo ohranil okolje v naravo, ampak da bo prispeval pravzaprav k izboljšanju razmer. Prvo je to, kar ste vi že omenili, eden je prej že omenil, da bo .. (nerazlo?no) bolje izoliran kot sedanji pa bo zato porabil manj energije. To je seveda najlažji odgovor in tako naprej.
Druga taka je, da smo se odlo?ili zavestno, ?eprav smo zelo urbanizirana ob?ina, v kateri je izjemno velik in mo?an pritisk na prostor, da bomo okrog vsaj zunanjih hiš v naselju naredili ?rto in onkraj ?rte ne bomo na?rtovali nobene zazidljive površine. Se pravi, da bomo v celoti ostali znotraj neke poselitvene meje, ki je že v ob?ini in da bomo, ker je znotraj še nekaj površin, da bomo vso pozidavo na?rtovali znotraj te poselitvene meje. Edino, kar je izjema, je pravzaprav, da smo rekli, da neposredno ob cesti, po kateri vozi vsak dan 22.000 avtomobilov, da bi nek pas lahko bil zazidljiv. Zakaj? Ker se nam zdi, da bi ta pas pravzaprav š?itil zaledje, ampak paradoks, ki se je zgodil pri tem, je to, da Ministrstvo za kmetijstvo ne da soglasja, da bi se pozidala površina deset metrov stran od ceste, po kateri gre 22.000 avtomobilov, ?eš da je to prvorazredno kmetijsko zemljiš?e, ampak so nam rekli na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: zakaj ne greste v gozd, ?e rabite površine? Toliko o koordinaciji politike v Sloveniji.
Tretja stvar, kot neka odlo?itev, ki se mi zdi zelo pomembna je, da tudi znotraj ob?ine ob?ina popularizira, ?e lahko tako re?em, dolo?ene projekte, ki naj bi imeli pa? neke trajnostne u?inke. Od projekta, ki ga goji Jožef Stefan, tako imenovani green light projekt, do energetske politike seveda pa neke podpore pa? takim konceptom reševanja energij in potreb po energiji, ki ima pozitiven u?inek. Naša ob?ina je danes prakti?no 90 % plinificirana in 2008 bo 100 % plinificirana. Ima pa marsikatero prednost pred mnogimi drugimi ob?inami, tako da to ni samo zasluga, ampak tudi neka pa? podedovana prednost.
Potem je odlo?itev, kot mi temu re?emo, za zeleni urbanizem. Pritisk investitorja je seveda tam, da ho?ejo vse pozidati in da ho?ejo, saj mi tudi na nek na?in, zgostiti pozidavo na ta na?in, da ?im manj površine ostane pravzaprav neracionalno porabljene, se pravi, da ?e že ni zgradba, je pa vsaj asfaltirano parkiriš?e. Mi sedaj pa? na?rtujemo pozidavo tako, da ohranjamo neke zelene otoke, ne samo zelenice in parke, ampak tudi maj?kene koš?ke neke narave, kot ste vi rekli, na primer gozdi?ek, pa ?etudi je en ar velik v nekem kompleksu recimo stanovanjskem in tako naprej.
Potem je pa seveda še nekaj manjših takih stvari, s katerimi se ukvarjamo. Zelo pomembno je to, kar je bilo že re?eno, iskanje nekih sinergij in predstavljanje razvojne prednosti takih povezav. ?e vi v urbanem okolju nekako stimulirate, Ljubljana ima seveda pri tem veliko prednost, manjše ob?ine manj, recimo pristop k tako imenovani zdravi oziroma ekološko pridelani hrani, omogo?iti recimo lokal za prodajo ekološko pridelane hrane. S tem seveda stimulirate kmete, da to hrano pridelujejo. Kmetje bodo imeli, ker je ta hrana dražja, malo višji dohodek. Dostikrat se teh povezav, ki so same po sebi umevne, v bistvu ne vidi in re?ejo: kaj pa je temu županu, da ho?e imeti trgovino s biološko pridelano hrano v tako majhnem kraju?
Potem imamo nekaj takih projektov, kot je zbiranje vejevja ob obrezovanju, zato, da se to vejevje, ki prihaja iz škropljenih dreves in tako naprej, ne odlaga po gozdovih ali pa po zelenih površinah, ampak se zbira, se ob tem uporabi za biomaso ali pa za kompostiranje in tako naprej. Zelo se intenzivno vklju?ujemo kot ob?ina v ta projekt, ki je bil tudi že omenjen, ki ga je gospod Tomši? omenil, tram train (?) - projekt mestnega, primestnega prometa.
Zadnja stvar, ki bi jo pa rekel, je pa seveda, da je bistvo te odlo?itve nenehen in zelo težak dialog z investitorji, ki zelo težko sprejemajo nekatere odlo?itve. Pri tem seveda v?asih potegnemo tudi kratko. Dostikrat moramo sklepati kompromise, v?asih smo tudi poraženi s kakšnimi popularnimi projekti drugih investitorjev.
?e lahko zaklju?im. Mislim, da ob?ina kot majhna lokalna skupnost, sedaj bodo prišle pokrajine, lahko pravzaprav na tem podro?ju relativno veliko naredi. Seveda se pa mora odlo?iti, da plan B ni plan B, ampak plan A. Hvala.

            MIHA BURGER:Hvala lepa gospod Tone Peršak. S tem je uvodni del dokon?no zaklju?en. Res smo porabili malo ve? ?asa, zato bi že v tem trenutku dolo?il en tak proporc, ker dejansko pet minut pred 14. uro moramo zaklju?iti.
Najprej bi prosil, verjetno se boste vsi strinjali, tako smo tudi dogovorjeni, da bi nekako odgovarjali tudi že na osnovne izzive, predvsem vsi  trije predstavniki treh ministrstev, ki se danes udeležujejo te javne razprave in tudi so se vsi trije prijavili za razpravo. Povabil bi najprej gospo Branko Tome, državno sekretarko iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, potem gospoda Mitja Briclja iz Ministrstva za okolje in prostor in potem bi zaprosil tudi gospoda ?erneta iz Ministrstva za promet. Gospa Branka Tome, izvolite. Glede na ?as bi vas prosil za štiri, pet minut, ker imamo potem za razpravo že prijavljenih osem, deset razpravljavcev, da bi potem približno v štirih minutah vsak, da nekako do 14. ure lahko razpravo izpeljemo. ?e se pa v tem trenutku še kdo želi prijaviti k razpravi, je to ta trenutek še možno. Prosim, izvolite.

BRANKA TOME: Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Vesela sem, da je Državni svet organiziral posvet na temo plan B. Namre?, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ugotavlja, da so številne teme, ki so v planu B izpostavljene, že kar teme Ministrstva za kmetijstvo. Uvodoma bi želela podati kratko predstavitev pogleda ministrstva na vizijo in zastavljene cilje alternativnega razvojnega programa za Slovenijo.
Aktivnosti Ministrstva za kmetijstvo na podro?ju agroživilstva in gozdarstva namre? posegajo v vse tri klju?ne razvojne prednostne naloge, ki so predstavljene v planu B. Kar zadeva prvo prednostno nalogo - zagotavljanje obnovljivih virov energije, je prav gotovo tema, kjer lahko kmetijski in gozdarski sektor prispevata. Slovenija ima naravne danosti in velike razvojne možnosti na podro?ju izkoriš?anja lesne biomase. Razvojna usmeritev na tem podro?ju je ustvarjanje pogojev za ve?jo in racionalnejšo rabo lesne biomase tudi za energetske namene. Ta razvojni vidik je vklju?en v program razvoja podeželja za obdobje 2007-2013. S predvidenimi ukrepi naj bi dosegli 100 % izkoriš?anje možnega poseka, kot ga dolo?ajo gozdno-gospodarski na?rti. Predvidene pa so tudi podpore naložbam za pripravo, predelavo in rabo biomase v energetske namene. Relativno pomemben vir biomase lahko nudi tudi kmetijstvo. Ocenjujemo, da se lahko za gojenje energetskih rastlin, za proizvodnjo biogoriv, uporabi do najve? okrog 10 % njivskih površin. To pomeni okrog 15.000 hektarjev. V Sloveniji izvajamo ukrep podpore za pridelovanje energetskih rastlin. Poleg tega je ukinitev proizvodno vezanih neposrednih pla?il in prehod na enotno pla?ilo na hektar njiv eden klju?nih ukrepov, ki omogo?a hitrejše prilagajanje pridelave tudi energetskih rastlin, v kolikor bodo tržni pogoji primerni.
Druga to?ka plana B, torej druga prednostna naloga se nanaša na izboljšanje podnebnih razmer. Tudi tukaj vidimo prispevek kmetijstva, kmetijskega in gozdarskega sektorja. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se zaveda vpliva tega sektorja na klimatske spremembe in pozna in se zaveda potreb izvajanja ukrepov za zmanjševanje negativnih vplivov. Aktivnosti Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so usmerjene v tri smeri, v tri podro?ja. Prvo podro?je je zmanjševanje negativnih vplivov, ki jih ima kmetijstvo in gozdarstvo na podnebne spremembe. Drugo podro?je je zmanjševanje vpliva podnebnih sprememb na sam sektor kmetijstva in tretje podro?je je izvajanje tehnoloških ukrepov za prilagajanje kmetijstva in gozdarstva. Tem trem namenom, tem trem podro?jem je namenjena vrsta ukrepov v programu razvoja podeželja za obdobje 2007-2013. Govorimo o ukrepih naložbe za rejo živali, bioplinske naprave, dolo?enih kmetijsko-okoljskih ukrepih in ukrepih v gozdarstvu, v programu razvoja podeželja do leta 2013 so prav tako ukrepi povezani s trajnostnim razvojem in ekološkim kmetovanjem.
Na podro?ju gozdarstva bo potrebno u?inkovito prilagajanje gospodarjenja z gozdovi podnebnim spremembam, tako da bi zagotovili in ohranili ponor ogljikovega dioksida v gozdovih in nadaljnje pove?evanje rabe lesa kot materiala in energenta.
Dovolite mi, da se nekoliko dlje ustavim pri tretji prednosti nalogi, prednosti nalogi podeželja. Vesela sem, da je bilo v tej razpravi danes že re?eno, da je podeželje konkuren?na prednost Slovenije. Resni?no je temu tako in tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razvoju podeželja namenja veliko pozornost. Omenila sem že program razvoja podeželja 2007-2013. Želela bi še omeniti, da je za ta program razvoja podeželja namenjenih 900 milijonov evrov sredstev, ki jih bomo prejeli s strani evropskega prora?una in s sofinanciranjem, ki ga bo dala država Slovenija, bomo zagotovili za obdobje do leta 2013 približno milijardo 150 milijonov za razvoj podeželja za obdobje 2013.
Podeželje kot konkuren?na prednost Slovenije je prioriteta Ministrstva za kmetijstvo. Prizadevamo si za enakomeren razvoj kmetijstva, torej za razvoj kmetijstva kot konkuren?ne gospodarske dejavnosti. Obenem pa si prizadevamo tudi za razvoj alternativnih dohodkov na kmetijstvu. Prizadevamo si za razvoj turizma, obrti, majhnih in srednje velikih podjetjih, pospešujemo novo tehnologijo in inovacije. V programu razvoja podeželja do leta 2013 je ciljem doseganja alternativnih dohodkov namenjen poseben sklop ukrepov. Govorimo o ukrepih podpora majhnim in srednje velikim podjetjem na podeželju, ukrepi diverzifikacije, ukrep ohranjanje naravne in kulturne dediš?ine, prav tako ukrep zagotavljanja osnovnih storitev na podeželju. Poleg tega bo program razvoja podeželja za obdobje do 2013 prinesel  tudi novost v sodelovanju vseh akterjev, ki so na podeželju, pri pripravi in izvajanju lokalnih strateških na?rtov. To je tako imenovani pristop leader, to je pristop od spodaj navzgor, kjer akterji na podeželju tvorno prispevajo k temu, kaj bodo imeli v svojih programskih dokumentih, torej v strateških na?rtih, lokalnih strateških na?rtih in kako jih bodo tudi izvajali. Tudi zato so v okviru programa razvoja podeželja do leta 2013 namenjena sredstva.
Pomembno vprašanje pri podeželju kot konkuren?ni prednosti Slovenije je tudi ohranjanje narave. To je bilo danes že povedano. Uveljavitev ukrepov, ki so vezani na predpisane zahteve ravnanja in izpolnjevanja standarda dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev, bodo postavili temelje za sonaraven in okolju prijazen razvoj kmetijstva. To bo veljalo tako za ukrepe tržno cenovne politike, kakor tudi za ukrepe razvoja podeželja. V okviru ukrepov razvoja podeželja namenjamo ve? kot 50 % sredstev ohranjanju kulturne krajine in varovanju okolja. Gre za dva ukrepa. Prvi ukrep je ohranjanje kmetijstva v obmo?jih z neugodnimi naravnimi danostmi za kmetovanje. Drugi ukrep pa je izvajanje okolju prijaznih kmetijskih praks. Od sredstev, ki sem jih omenila, bomo približno 53 % vseh sredstev namenili za izpolnjevanje teh dveh ukrepov.
Spregovoriti bi želela še o ekološkem kmetijstvu, ki je prav tako danes že bilo predstavljeno. Ekološko kmetovanje se od leta 1999 v Sloveniji ves ?as pove?uje. Slovenija je že v ?asu prilagajanja na skupno kmetijsko politiko sprejela in izvajala podpore za tovrstno obliko kmetovanja. V letu 2006 imamo približno 1.900 ekoloških kmetij. Na?rtujemo, da bo do leta 2013 v ekološko kmetovanje vklju?enih okrog 10 % kmetijskih zemljiš? v uporabi. Ukrep podpora ekološkemu pridelovanju je eden od ukrepov v programu razvoja podeželja.
Zavedamo se vedno ve?jega zanimanja potrošnikov za tovrstne pridelke oziroma živila, saj tudi potrošniki postajajo vse bolj ozaveš?eni in zahtevni glede kakovosti in zdravstvene neopore?nosti pridelkov oziroma živil. Poleg tega, da podpiramo ekološko pridelavo, podpiramo oziroma imamo ukrepe tudi za pridobivanje certifikatov kakovosti, med njimi tudi certifikata ekološka pridelava.
V zaklju?nem delu bi želela spregovoriti še par besed o varstvu kmetijskih zemljiš?. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano želi zagotoviti u?inkovito varstvo kmetijskih zemljiš?. Tu vidimo dva vidika. Prvi vidik je varstvo pred onesnaževanjem in ohranitvijo proizvodne sposobnosti zemljiš?a. Drugi vidik pa je varstvo pred nesmotrno porabo kmetijskih zemljiš? za druge namene. Menimo, da je potrebno pospeševati tehnologije v kmetijstvu, ki bodo zagotavljale ohranjanje proizvodne sposobnosti zemljiš?. Pri tem pa moramo sodelovati in sodelujemo tudi z drugimi nosilci razvoja v prostoru.
Posebej pere?e je vprašanje zmanjševanja obdelovalnih kmetijskih površin v Sloveniji. ?e bi se sedanji trend zmanjševanja njivskih površin nadaljeval, bi v 57-ih letih ostali prakti?no brez njiv. Odgovornost za racionalno rabo, zlasti najboljših kmetijskih zemljiš?, je strateška prioriteta in menimo, da je to eden od elementov trajnostnega razvoja Slovenije.
V zaklju?ku bi še povedala, da ministrstvo tesno sodeluje s socialnimi partnerji, s civilno družbo in strokovnjaki. Pri pripravi razvojnih dokumentov, pripravili smo strategijo razvoja podeželja za obdobje 2007-2013 v sodelovanju z navedenimi partnerji. Prav tako smo pripravili program razvoja podeželja za obdobje do leta 2013. Pripravljena pa je bila tudi prav za program razvoja podeželja ocena okoljskih vplivov. Torej, bila je narejena ocena o tem, kakšne vplive bodo imeli ukrepi programa razvoja podeželja na okolje. Vsi ti dokumenti so bili tudi predmet javne razprave. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Naprošam gospoda Miha Briclja, državnega sekretarja na Ministrstvu za okolje in prostor. Isto?asno pa moram tu poudariti, se je posebej opravi?il gospod minister Podobnik.

MIHA BRICELJ: Hvala lepa. Iskrena hvala državnemu svetu in pa Umanoteri za pripravljeno vsebino, ki pravzaprav dobiva odmev tudi v najvišjih telesih države Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor to pozdravlja, ker meni in iskreno verjame, da je samo tak dialog možen, da pravzaprav premakne inercijo, ki je že dolga leta na podro?ju sodelovanja posameznikov, ?e ho?ete, lokalnih skupnosti in pa države pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja.
Mimogrede, obljubljam, da bom zelo kratek. Pravzaprav bi se navezal na kolegico, ki je pravkar kon?ala svojo predstavitev in bi samo dodal k temu, da tudi število sestankov v novi zasedbi ministrstva daje upanje med Ministrstvom za okolje in Ministrstvom za kmetijstvo, da se vendarle stvari spreminjajo v smislu resni?ne iskanj povezav za doseganje višje kakovosti življenja tudi na podeželju, slovenskem podeželju. Tu naj samo omenim projekte, ki so povezani z rabo vodnih virov in pa s spremljanjem dobrega ekološkega stanja tako v vodi kot pri priobalnih in pa habitatih in pa tudi, ?e ho?ete, opazovanja ptic. Tu nastajajo skupni projekti, ki so povezani z razvojem podeželja med Ministrstvom za okolje in Ministrstvom za kmetijstvo in  upamo, da ?im prej tudi z lokalnimi skupnostmi in pa s tistimi, ki pravzaprav v tem prostoru živijo, torej ekonomski dejavniki. To je tisto, kar še zmeraj, kljub temu, da pišemo leto 2007, je v Sloveniji problem. Država ali pa Ministrstvo za okolje ?estokrat percepcija naj poskrbi, da bo okolje v Sloveniji boljše. Tisti trije krogi na za?etku, sem povedal, tudi izvajanje gospoda Peršaka, hudi? je v detajlih oziroma ko spustimo zadevo v prakso na lokalno raven in pa k viru, tako uporabniku kot naravnega vira in tistemu, ki ga spreminja.
Mogo?e naj povem, da za spremembo teh ustaljenih vzorcev na ministrstvu odpiramo in v teh dneh se pravzaprav postavlja nova služba za pripravo programa v sistematizaciji ministrstva za zmanjševanje negativnih vplivov zaradi klimatskih sprememb. To je tisto, kar pravzaprav po svoje nagovarja ali pa je bila morda spodbuda tudi globalnemu premiku v dojemanju razvojnih pravzaprav groženj razvoju v podaljševanju obstoje?ih vzorcev. Ta sektor oziroma služba bo seveda imel primarno nalogo, da poveže obstoje?e sektorje znotraj ministrstva in seveda uskladi delovanje do drugih. Zelo ambiciozna in težka naloga, pa vendar, tako še enkrat znotraj ministrstva in organov v sestavi in drugih ministrstev. Tisto, kar naj bi po?ela vlada oziroma kar mora morda, naj samo omenim vsebino, zaradi katere sem imel manj kot 20 minut, lahko morda najbolj iluzorno ilustriramo na primeru infrastrukturnih .. (nerazlo?no), kot so plinski terminali. Ministrstvo za okolje in prostor je seveda eno od ministrstev, ki seveda lahko izraža in podaja stališ?a in tudi jih, pa vendar je energetika, kot smo slišali in recimo gospodarstvo, tisti drugi pol in še tretji, ?e re?emo promet in še kaj, kar gre s tem.
Skratka, brez tega dialoga v izhodiš?u seveda so naša prizadevanja pravzaprav mrtva ali pa na slepem tiru. Zato bi vas pozval z vašim dejavnim nadaljevanjem, kateremu pravzaprav nas nagovarjate, da ta dialog, kolikor je mogo?e, organiziramo in institucionaliziramo preko omenjenih teles, ki sem jih navedel za redefinicijo ali pa raje bi lepše rekel nadgradnjo obstoje?ih programov, bodisi nacionalnih, državnih in tistih, ki jih pripravljamo seveda za strukturne sklade v lu?i celovitega pristopa. To je tisto, kar lahko naredimo in jaz bi rekel moramo narediti,  predvsem sedaj ob koraku, ki je tudi prav tako zgodovinsko prelomen v tem svežnju zakonodaje, ki pravzaprav deli pristojnosti med državo in pokrajinami v Sloveniji. Spremljajte razpravo o tej vsebini in živahna kresanja mnenj. Koliko od tistih, ki izražajo svoja stališ?a, pravzaprav odgovorno pomislijo, kakšno dodano vrednost bo imela ta delitev za boljše upravljanje z naravnimi viri v pokrajinah.  Ali res prispevajo k temu in na kakšen na?in. Skratka, ?e ne bo v izhodiš?u pri tem sedaj in prav ta ?as opravljena resna analiza in predvsem predlogi, kako organizirati življenje na pokrajinskem nivoju, da bodo naši naravni viri pravzaprav osnova tem ciljem, je zgodovinska priložnost in odgovornost te generacije danes tukaj, da ne bodo nove administrativne delitve onemogo?ale potem ravnanje z odpadki še bolj, kot sicer, z rabo vodnih virov in vsem, kar je s tem v zvezi, vklju?no z oskrbo s pitno vodo. Te rešitve bi morale biti orientirane k temu, da stanje vsaj ne poslabšajo oziroma da ga izboljšajo. To je konkretno tudi plan B, ki mora postati, se zelo strinjam, plan A na vseh korakih našega odlo?anja, ki pa, opozarjam, država brez lokalne ravni je pravzaprav morda nemo?na ali pa vsaj invalidna in obratno. Ta dialog, še enkrat, vrata odprta in kolikor je mogo?e intenzivno bi ga želeli nadaljevati ?im prej je mogo?e.
Sedaj pa samo še dva stavka. Kaj delamo v smislu promoviranja Slovenije in kot zgled v mednarodnem prostoru za doseganje recimo ciljev iz vizije države blaginje in kakovostnega življenja v dejavnem sožitju z naravo. Sledenje in pravzaprav promoviranje Slovenije kot odgovorne regionalne države v regiji tako Alp, Sredozemlja in Podonavja, ki ima stališ?e do svojih naravnih virov in ki jih mora odgovorno regulirati oziroma uporabljati s svojimi sosedami. Tu Slovenija pa? vendarle, moram re?i, je dejavna. Imamo pravzaprav zaznan glas in ?estokrat tudi teza, kako želimo zadevo naslavljati v izhodiš?u pri pripravi skupnih ?ezmejnih projektov. Tu naj omenim samo dosežke, enega sem, ki je bolj konflikt, pa upam, da bo urejen v prid kakovosti življenja ob severnem Jadranu v prid vseh obalnih držav. Drug dosežek je pa savski sporazum in iz njega izhajajo?e priložnosti za upravljanje z vodnimi viri na subregionalnem skupnem najbolj vodnatem pore?ju Evrope, tako v Podonavju kot v Sredozemlju, kjer pripravljamo ministrsko konferenco v novembru s ciljem priprave smernic za upravljanje s kraškimi vodnimi viri in obalnimi obmo?ji.  Tako da bi lokalne skupnosti kot seveda regije in države imele strokovna izhodiš?a, kako snovati razvoj z naravnim virom, ki ga ima, poleg gozda, Slovenija, edino v izobilju, torej vodo.
Drugo, kar bi samo še omenil in potem res zaklju?im. Tisto, na kar sem spomnil, delitev pristojnosti med pokrajinami in državo, prav tako je Ministrstvo za okolje in prostor spodbudilo ta dialog in pripravo delilnika pristojnosti v pore?ju Drave z Mestno ob?ino Maribor, lokalnimi skupnostmi, univerzo, vodno-gospodarskimi podjetji, skratka razli?nimi deležniki, ki naj bi do srede tega meseca pripravili prav s ciljem, kako izboljšati u?inkovitost teh služb v skupnem pore?ju, ki pa je mednarodno, z dejavno vlogo lokalnih skupnosti in drugih deležnikov pri delitvi teh opravil in storitev. Jaz menim, da bo to primer, ki bi ga želeli uporabiti tudi v drugih pore?jih in bi vas zelo dejavno povabil k temu zelo konkretnemu opravilu, ki je med drugim tudi zelo povezan z iskanjem ali pa sledenjem predstavljenim ciljem.
Kolegica je omenila množico projektov in možnosti, ki jih ponujajo evropski skladi. Izjemno veliko jih je, ne bom jih našteval, in izredno  malo projektov, ki jih Slovenija pripravi za ?rpanje teh sredstev. Skratka, imamo izjemno veliko možnosti in priložnosti, koliko tega pa je uresni?eno, pa je seveda stvar predvsem nas samih. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Moja vloga bo ta hip postala malo bolj zoprna. Upam, da mi ne boste zamerili. Imamo to?no 50 minut na razpolago, deset prijavljenih in bi res priporo?al, ker je korektno, da vse slišimo, ki so se prijavili, tako da bi razpravo omejil na štiri minute, bom potrkal potem pa še morda 30 sekund, tako da res vseh deset do pet do dveh zaklju?imo z razpravo. Glede na to, da se je prijavil še enajsti, potem pa sploh velja štiriminutna omejitev. Za?nemo s gospodom ?ernetom, se opravi?ujem, da pri vas s tem za?nem, ampak ne gre druga?e.

FEDOR ?ERNE: Vsem skupaj lep pozdrav. Skušal bom biti zgled pa mislim, da bom v dveh minutah gotov, ker dejansko je škoda, ?e bi se razprava vas rezala na naš ra?un.
Uvodni del, tisto, kar sem hotel povedati, da je seveda pomembno, da se širi debata o tem, da je pomembno, da se odpirajo pogledi na razli?ne možne bodo?nosti. Ves ta del bi izpustil, ker bi vam vzel preve? ?asa. Ostal bi pa mogo?e samo pri bistvenih stvareh. Prvi?, plan B reflektorje usmerja v nekatere probleme in nakazuje poti vsaj, cilje kvantificira dovolj jasno, tako da se lahko o tem pogovarjamo, ugotavljamo, kakšne so te zadeve.
Reflektorji so usmerjeni tja, kamor so usmerjeni bili tudi v resoluciji o prometni politiki. Torej, ?udno bi bilo, ?e bi bili drugam. Probleme s tranzitom poznamo vsi, probleme javnega prevoza poznamo vsi, probleme razmerja med cesto in železnico seveda poznamo vsi, tako da med vprašanjem, kaj je razlik manj, kakor na vprašanju kako. Torej, kako te znane probleme reševati in tukaj mislim, da je tisto klju?no vprašanje, kjer bo treba iskati sinergije, kjer bo dialoga vedno premalo, kajti, kot so kolegi jasno in glasno povedali, mogo?e se ne bo  treba odrekati standardu, ampak treba bo pa zanesljivo za?eti spreminjati vzorce, takšne, v katerih živimo danes. Kajti mobilnost bomo morali ohraniti tako ali druga?e, gibanje ljudi, blaga in tako naprej in seveda današnji tip mobilnosti pelje v probleme ali pa v blokado te iste mobilnosti. Pa?, na koncu se vse kon?a v nekih zastojih in tako naprej. Tako, da tem je tukaj ogromno, projekti so znani. Mislim, da vsi skupaj tu poznate odlo?itev o tem, o prenovi železnic. Gre za izredno drag projekt. Odlo?itev o tem, da se gre v druga?en sistem organiziranja javnega prevoza, je znana. V kratkem bo šel javni razpis ven, ker se bodo za?ele te stvari reševati druga?e in tako naprej in ko bo to narejeno, seveda bo vsak posameznik se odlo?al v skladu z na?elom .. (nerazlo?no), katero obliko prevoza bo uporabil in takrat se bo pa za?elo. Torej, kako se bomo odlo?ili v mestih, kakšen promet bomo uporabili, kako se bo odlo?il podjetnik. Ali bo šel s svojim tovorom na vlak, ali bo ostal na cesti. Za to odlo?itev pa rabi konkuren?no ponudbo in to je bistvo stvari in to je tisto, kar na ministrstvu poskušamo storiti. Hvala lepa. Brez trkanja je šlo.

MIHA BURGER: Najlepša hvala. Kot prvega razpravljavca vabim gospoda Tomaža Faturja iz Inštituta Jožef Stefan, center za energetsko u?inkovitost.

TOMAŽ FATUR: Hvala lepa za besedo. Ne bom veliko ?asa vzel. Imam nekaj prosojnic, bom prosil, ?e jih bo ..(nerazlo?no) povezovala. Tu sem izklju?no zaradi tega, da dam dodatno podporo podro?ju energetske u?inkovitosti. Po vsem dokumentih, ki so v zadnjih letih bili na razpolago, gre za to, da je to eden od klju?nih elementov za doseganje ciljev, tako na podro?ju okolja kot na podro?ju zmanjševanja energetske odvisnosti kot na podro?ju splošnih potreb po energije.
To so pri?akovanja, katere tehnologije bodo tiste, ki bodo zmanjševale emisije CO2 iz  goriv. Zgornji del je energetska u?inkovitost oziroma zmanjševanje rabe energije in lahko vidite, da je ta delež dale? najve?ji od vseh.
Kateri so glavni izzivi slovenske energetike? Morda jih ne bi omenjal, ker so bili že vsi omenjeni, ampak bi pa opozoril na slike. Na zgornji sliki imamo prikazano energetsko intenzivnost. Slovenija je nad povpre?jem Evropske unije in nad ve?ino zahodnoevropskih držav in boljša kot ve?ina vzhodnoevropskih držav. Lahko pa povem, da ima Slovenija približno enake kazalce kot ZDA. ZDA pa v svetu veljajo za potrošniško družbo, za družbo, ki ne skrbi za okolje, za družbo, ki je v bistvu negativno nastrojena do same rabe energije.
Naslednja slika kaže, kako bi Slovenija morala se približevati ciljem, ki si jih je zastavila in do katerih se je obvezala na podro?ju proizvodnje elektri?ne energije iz obnovljivih virov. Zgornja ?rta na srednji sliki kaže, kako bi ta cilj moral potekati. Tista ?rta, ki pa ska?e gor in dol, je pa, kako dejansko dosegamo te cilje. Trdim, da pa? leta 2010 ne bomo dosegli ciljev, ki smo si jih sami zastavili in ki smo jih sami podpisali. To nihanje, ki pa tukaj nastaja, je pa v bistvu zaradi hidrologije, zaradi tega, ker je v Sloveniji velik delež proizvodnje elektrike iz hidroenergije, ki pa seveda ska?e sem in tja.
Spodnja slika - emisije. Tudi ta diagram smo danes že videli. Ne bi kaj veliko besed izgubljal. Morda zgornja ?rta, to je promet. Promet je narasel za 100 % v primerjavi z letom 1986 glede emisij. Vsi ostali sektorji so nekako ostali na tem nivoju, promet nam je pa ušel iz vajeti in upam, da bodo pa? ta pri?akovanja, ki so bila tudi danes izražena, se bodo dejansko tudi uresni?ila.
Naslednja slika. To je bilo danes že tudi omenjeno, to preseganje. Leta 2005 smo že prešli tisto magi?no ?rto doseganja Kyota. Ne upam si napovedati, kam bo to šlo v prihodnjih nekaj letih, vemo pa, da gospodarstvo dela ve?, družba potrebuje ve?, nobenega indikatorja danes nimamo, da bi lahko z gotovostjo trdili, da bomo dosegli kyotske cilje, za katere smo se obvezali.
To sliko ste danes tudi že videli pa je ne bi komentiral v tem smislu, ampak bi jo komentiral v smislu, da smo prišli v ?ase, kjer dogovor oziroma beseda ni? ve? ne velja. Mi so sprejeli nekaj, tega ne delamo in nobenega to ne skrbi. To mislim, da je bila tudi današnja razprava vezana na to, da seveda sprejemamo en kup ukrepov, ki se  jih pa potem ne držimo in moram re?i, da si pa? želim, da bi spet prišli tisti stari ?asi, ko je beseda nekaj veljala.
Zame je klju?ni izziv seveda družba, kjer je u?inkovitost vrednota ali pa var?nost vrednota. Slovenci smo že zgodovinsko taki, se pravi, da ne bi bil velik problem iti en korak nazaj. Ne bom tukaj sedaj našteval, kaj piše, morda edino zadnja vrsta, to sem že nekajkrat rekel, da bi bilo morda zanimivo, ?e bi v Sloveniji našli kakšnega varuha ali ve? varuhov energetske u?inkovitosti, morda energetske var?nosti.
Malo primerov si bomo sedaj pogledali. Za?nemo seveda pri sebi. Kopi?imo en kup stvari, ki potrebujejo elektri?no energijo, po drugi strani pa govorimo seveda, te elektri?ne energije ni. Pa?, moramo za?eti pri sebi. Moramo za?eti takoj, zaradi tega, ker enkrat, ko bomo brez alternative ostali, takrat bo prepozno, ker potrebujemo nekaj ?asa za to, da se bomo prilagajali. Vsaka družba potrebuje ?as, da se prilagodi. ?ez no? stvari ne bomo mogli spremeniti in ko se nam bo pojavil nek problem, ga ne bomo mogli ?ez no? rešiti in zato moramo za?eti danes z reševanjem tega.
Condolisa Rise se že vozi v elektri?nem avtomobilu. To je prototip, za tiste, ki si želijo hitrih avtomobilov, od 0 do 100 kilometrov na uro v štirih sekundah, domet 400 kilometrov. Ko gre pa mimo vas, se pa ne sliši drugega kot piš vetra, zaradi tega, ker je elektri?ni avto popolnoma brez emisij. Tudi pri nas imamo take primere pa bi se tukaj bolj na medije osredoto?il. Mediji nam vedno neko svojo sliko kažejo. Tole je gospa Ruplova, ki se je na tisti znameniti nakup odpravila. Nih?e ni opazil, da se vozi s Toyota Priusom, ki ima dale? najnižje emisije od vseh avtomobilov, ki jih ima slovenska vlada. Imamo nekaj takih avtomobilov v slovenski vladi in ?e se sami spomnite poziva slovenski vladi, naj v ?asu predsedovanja najame avtomobile, ki imajo najmanjše izpuhe, se seveda to ni uresni?ilo, ker smo naro?ili ve?ino Audijev in Mercedesov, tako da bodo ta vozila, ki jih je slovenska vlada naro?ila, bolj ekološko obremenjevala kot ?e bi morda kakšnega takega tudi najeli.
Imamo seveda tudi nekaj svetlih zgledov. Dr. Petek živi v pasivni hiši na Gorenjskem pa bom rekel zelo skromno o tem govori, pa ?eprav je on eden izmed takih, ki pa? s svojo prepoznavnostjo bi lahko imel en tak na?in. V Sloveniji manjka . (nerazlo?no) leaderjev. Mi nimamo ve? razumnikov, ki bi lahko s svojim zgledom in s svojim mnenjem usmerjali javno mnenje. Danes pri nas javno mnenje usmerjajo turbokapitalisti pa turbofolk pa Big Brother misice. To je današnja klima tega, kdo upravlja z javnim mnenjem.
Anglija je en tak zgled, kako se te zadeve lotiti tudi v tem javnem sektorju, se pravi s svojim zgledom. Princ Charles ima sicer dva velika avtomobila, Jaguarja pa Landroverja, ki pa lahko vozita na biodiesel.
Še eno sliko imam. Tole je pa zadnja slika, tudi pa? prepoznavanje osebe, ampak ne zato, da bi hotel vsakega posebej omenjati, ampak morda to, da ta odnos do trajnostnega razvoja mora biti celosten. Mi moramo tukaj združiti neke prepoznavne osebe, igralce, moramo  združiti politike, moramo združiti odvetnike. Poznamo v Sloveniji kakršen koli primer enega odvetnika, ki bi bil okoljsko obarvan, ki bi imel neko prepoznavno zmago proti neki korporaciji? Nimamo. V Sloveniji tega ni, ker nimamo odvetnika, ki bi si upal tožiti eno tako korporacijo pa tudi zato ne, ker je ta korporacija v veliki meri povezana s samo državo in jaz si želim oziroma mislim, da bomo uspeli z eno tako politi?no akcijo takrat, ko bo vlada na svoji seji, ki bo organizirana na tabornem ognju na ekološki kmetiji, v krajinskem parku Barje sprejemala zeleno dav?no zakonodajo. Hvala.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Gospod Franc Pohleven, Biotehniška fakulteta.

FRANC POHLEVEN: Dame in gospodje, hvala lepa za povabilo. Moram re?i, da sem pred kakšnim letom že govoril tukaj, ko je to vodil minister Podobnik in te stvari, ki jih bom danes povedal, sem že povedal pa niso kaj veliko slišane v družbi oziroma v tej strategiji.
Govoril bom o zmanjšanju emisije CO2, kar je najve?ji problem današnjega ?asa in je tudi povezan z vodo in vsemi drugimi okolji. Mi moramo zmanjšati oziroma prenehati s pove?anjem emisije. Prehod na alternativne vire energije, o katerih smo danes dosti govorili, ni rešitev. To je dejansko dolgoro?na rešitev, mi moramo pa ukrepati sedaj, danes in danes še nisem slišal nobenega, da bi rekel, danes bomo za?eli, da bo s temi podnebnimi spremembami se obrnilo na bolje pa da bodo stagnirane.

MIHA BURGER: Gospa Volk je to rekla.

FRANC POHLEVEN: Jaz bi rekel tako, v alinejah imam napisano, da bom res štirih minut se držal, rad bi pa ?im ve? je mogo?e. Kako zmanjšati, torej kako priti do obrata, ki ga je omenil gospod Tomši?? Prehod na energetsko nepotratne obnovljive materiale. Nobeden ni tega danes omenjal. V porastu je uporaba izdelkov iz energetsko potratnih materialov, ki do stokrat spremenijo za isti izdelek emisijo CO2. Tega nobeden ne omenja, ker ne upa, ker je Slovenija druga?e orientirana. Slovenija pa ima te danosti, da gre v tak razvoj in ve? bi morala storiti država svojimi ukrepi kot pa se zanašati na ljudi, da bodo sami tako ukrepali in pa na pokritost z gozdom. Naša vlada res ni storila ni?esar, razen, da se izgovarja na gozd, na bonitete, ki jih dobiva za to, da lahko svinja, ampak danes je gospod rekel, da zrak nima meja, zrak kroži, da bi se sedaj na svojo državo izgovarjali, kako lahko sedaj svinjamo, ker imamo toliko gozda. To je licemerstvo brez vsake mere zanašati se na to, Gozd bi moral biti vir naravnega materiala. S trajnostnim gospodarjenjem gozda, ?e ga izsekujemo, bomo tudi pove?ali njegovo asimilacijo za CO2. Kaj potem naredimo pri nas? Podpremo gozdarstvo, krasen les nam proizvajajo, Kdo ga pa ima? Naša država bo delala avtomobile, jeklo, železarstvo, Avstrijci naj se pa z našim gozdom okoristijo. Danes, ko je bila predstavnica iz Ministrstva za agroživilstvo in gozdarstvo, pa me to malo moti. Agroživilstvo pomeni, kar agronomi ustvarijo, imajo predelovalno industrijo, kar pa gozdarji ustvarijo, .. (nerazlo?no), paralele ne vidim. Kam dale? so gozdarji prišli? To pa dajmo skuriti. V Bruslju so že dvignili  roke od biomase, je že prišel podatek, da z biomaso bi lahko nadomestili mogo?e samo 1 %, 2 % od pove?anja, ki je na leto. Koliko se pove?a raba energije, bi mogo?e za procent ali dva in ne prepevajo ve? o biomasi. Tudi danes je bilo re?eno, Slovenija je specifika. Mi imamo presejalno se?njo oziroma prebiralno se?njo. Mi posekamo tukaj eno drevo in tam in ni primerjave z Nem?ijo, kjer posekajo hektar in potem poberejo. Torej, les je obnovljiv naravni material, pomemben za absorbcijo in edina surovina, ki jo imamo v izobilju, vendar s tem se okoriš?ajo sosedje. Je premalo cenjen in dejansko dober samo za skuriti, kot smo danes slišati. Les je predragocen, da bi ga kurili in država bi morala podpreti les ne za izvoz, ampak kot akumulator za CO2. ?e mi izdelek lesen uporabljamo, še 50 let skladiš?imo CO2. S kurjenjem ga sprostimo in je enak kot fosilno gorivo kratkoro?no, ?eprav je v planu B napisano, da je to kratkoro?no. To je eventualno kratkoro?no.
Malo energije, da mi naredimo mi mizo iz lesa, zelo malo energije, ?e ga pa iz aluminija pa stokrat ve?, torej tudi emisije.
Zaposlitvena, to, kar je gospod rekel, gre za zaposlitveno-socialni vidik za Slovenijo. Lesna industrija ne rabi nobenih ?istilnih naprav, ne onesnažuje voda. Pasivne hiše, ko so bile omenjene,  .. (nerazlo?no). Najboljša pasivna hiša je lesena hiša in še to mogo?e. ?e bi 10 % v Evropski uniji zgradili hiš iz lesa, bi za 25 % zadostili že letnega znižanja, kot ga predvideva Kyotski protokol.

MIHA BURGER: Gospod Bojan Pogorevec.

BOJAN POGOREVEC: Hvala. Pozdrav tudi iz moje strani. Jaz bi se kar navezal na prof. Pohlevna, prihajam pa iz Gospodarske zbornice - . (nerazlo?no) platforme.
Pogovarjamo se o podnebnih spremembah. Zakaj podnebne spremembe, zakaj se to dogaja? Klju?en problem je v tem, da uporabljamo energetsko potratne, okolju neprijazne materiale. In kaj je najbolj u?inkovito? Najbolj u?inkovito, kot je bilo omenjeno, je zamenjava materialov, torej okolju prijazni materiali, ki so energetsko nepotratni in tu je ta naš naravni vir, avtohtona surovina, edina, ki jo imamo v Sloveniji, gozd, les. To je dejansko ena zgodba. Manj u?inkovito je to, kar se pa v dokumentih nahaja in kar tudi že ugotavljajo v Bruslju, da ni prav, torej zamenjava fosilnih goriv z biomaso. Ne. Tu je seveda lesna biomasa kar tako pri roki, ne uporabljamo pa lesne biomase. Najmanj u?inkovito, to, kar se tudi v vseh dokumentih nahaja, je pa gozd kot ponor CO2. Namesto, da bi se  pogovarjali o tem, da bomo spodbujali lesno predelovalno dejavnost in s tem spodbujali razvoj podeželja. Pogovarjamo se samo o kmetijstvu, ne pogovarjamo se o lesu in predelovalni dejavnosti. Les voziti na daljavo je že dejansko, torej tudi ?im krajša transportna pot. S transportom že obremenjujemo okolje. Torej, razvoj podeželja z razvojem lesno-predelovalne dejavnosti na podeželju in to je najbolj u?inkovito.
Da ne bom tukaj sedaj preve? dolg, bi samo citiral še na koncu Patrick Moora, ustanovitelja gibanja Greenpeace, ki je pa pred desetletjem izstopil iz Greenpeace-a zaradi tega, ker se ni strinjal z njihovo politiko. Ker pravi, vsako drevo, ki ga posekaš, je že greh. Ni res. On pravi: >We should be growing moore treas and using more wood.< Torej, uporabljajmo les do najvišje dodane vrednosti. Plemenitimo to enkratno priložnost, ki jo nam je ponudila narava in dajmo jo resni?no v tej smeri  tudi uporabljati. Torej, v celotnem življenjskem ciklusu in na koncu tega življenjskega ciklusa dejansko uporabimo lahko tudi kot zamenjavo fosilnih goriv, ampak vmes izdelajmo hiše iz lesa, javne stavbe, vse se gradi z nekimi materiali, da ne komentiram. Tu je tudi knjiga argumentov, ki je bila izdaja pri .. (nerazlo?no) Evrope. Knjiga argumentov skozi konkretna dejstva, zakaj je les tisti material, ki je okolju prijazen in omogo?a trajnostni razvoj. Hvala.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Gospod Jožef Jarh, Združenje za zdravo Slovenijo.

JOŽEF JARH: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Nekako se mi zdi, da ta trajnostni razvoj ima še eno veliko zavoro. Namre?, to so gensko spremenjeni organizmi, ki danes niso bili omenjeni in mislimo v Združenju za zdravo Slovenije, da bi si poleg filma, ki ga je sestavil gospod Al Gore, ogledali še en drug film, ki tudi kroži po Sloveniji, ki natan?no govori o posledicah napada gensko spremenjenih rastlin na biotsko pestrost. In ?e je seveda biotska pestrost eden od temeljev trajnostnega razvoja, potem je nedvomno tudi to res, da seveda GSO ne sodi v slovenski prostor in ga naj uporabljajo tisti, ki mislijo ali pa žal tisti, ki mislijo, da ne škoduje našemu razvoju.
Mislim, da je GSO tudi napad na slovensko nacionalno varnost, kajti razvoja podeželja ni mogo?e si zamisliti druga?e, kot da se uporablja avtohtone vrste rastlin, ki jih pa seveda genetsko spremenjene rastline napadajo in se obnašajo kot genocidi.
Potem bi seveda še omenil to, da ima Slovenijo zelo majhno pokritost samooskrbe s hrano, in sicer ne zna še ve? kot 20 %. Isto?asno pa vsako leto 2.000 kmetij se opusti in nih?e ne prideluje. Jaz sem Ministrstvo za kmetijstvo predlagal, in sicer gospodu Smrkolju leta 2000, ustanovitev šol za ekološko pridelovanje hrane in ekoturizem, vendar ta projekt ..(nerazlo?no) tudi do danes ni zagledal lu? sveta in seveda tisto, kar je omenjal tudi pred menoj govornik, da je seveda les tisto, kar tudi sodi v dodano vrednost za razvoj podeželja, nesporno tudi to podpiram. Mislim, da je potrebna celovita šolska reforma, in sicer tako, da bo bistveno ve? ljudi na prešolanju za podeželje kot pa tisti, ki so na socialni podpori. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Gospod Andrej Mohar, temno nebo Slovenije. 

ANDREJ MOHAR: Dober dan želim. Lep pozdrav iz dvorane Državnega sveta, druge najbolj svetlobno onesnažene države v Evropi. Smo takoj za Belgijo po koli?ini svetlobnega onesnaženja. ?e pogledamo samo porabo. Povpre?en Slovenec porabi 90 kilovatnih ur na prebivalca za javno razsvetljavo. V najbolj onesnaženi državi v Bruslju je ta koli?ina samo 57, na Dunaju 34 kilovatnih ur. To je samo eden od indikatorjev, ampak glavni problem je neskon?no svetenje v vesolje in uporaba svetilk, ki svetijo v vesolje. Ne gre samo za denar, kljub temu pa bi bili lahko tudi na tem podro?ju veliki prihranki, ?e bi Slovenija imela takšno javno razsvetljavo, kot jo ima Nem?ija, bi vsako leto prihranili za 10 milijonov evrov elektri?ne energije. Ni vse v denarju. ?e osvetljujemo podeželje, lahko pozabimo na ekološko kmetijstvo. Namre?, blizu svetilk in tudi blizu Ljubljane, recimo na Barju blizu mo?no osvetljenih cest, no?ni zajedalci, rastlinski škodljivci, imajo tudi no?no izmeno, ker ko  je svetlo, so aktivni in uni?ujejo pridelke. Recimo, v bližini  uli?nih svetilk paradižnik ne dozori. Torej enostavno, naše življenje potrebuje tudi temo. Nismo proti temu, da bi karkoli ugašali, ampak Slovenija enostavno pretirava s to javno razsvetljavo. Svetilke se blazno pove?ujejo. Samo družba za državne ceste bo koli?ino svetilk v enem letu pove?ala za 20 % in to je enostavno nevzdržno.  Recimo, v tem mesecu montirajo novo razsvetljavo na ljubljanski obvoznici pri Malencah, na severni obvoznici v Ljubljani lahko  ugasnete med vožnjo pono?i lu?i na avtomobilu in sploh ne boste opazili, da vozite z neprižganimi lu?mi.
Resni?no je potrebno nekaj narediti. Slovenija enostavno pretirava. Samo v v?erajšnji številki Financ je bil recimo en ?lanek, kjer eden od osvetljevalcev poziva na to, da vsakdo, ki ima prometno nesre?o, lahko toži državo, ker mu ni osvetlila tistega dela ceste. Ampak v Nem?iji na avtocestah nimajo niti ene svetilke. V Avstriji na avtocestah nimajo niti ene svetilke. Kaj je s Slovenci narobe, da imamo 130 mrtvih na milijon prebivalcev, medtem ko v dosti bolj temni Nem?iji imajo samo 80 smrtnih žrtev. Torej, o?itno ta svetloba le ne prinaša takšnega standarda. Je nekaj potrebno ukreniti in mogo?e s tega mesta še enkrat poziv, žal je predstavnik Ministrstva za okolje in prostor že odšel, da enostavno vse, kar lahko naredimo, je vsaj prepre?imo svetenje v vesolje in v tem hipu v 28. verziji uredbe še vedno ve?ini svetilk se dovoljuje svetenje v vesolje.
Mogo?e še en primer, glede na to, da smo v dvorani Državnega sveta oziroma tudi parlamenta. Za to zgradbo mi davkopla?evalci vsako leto pla?amo 6.000 evrov samo za elektri?no energijo za zunanjo razsvetljavo te zgradbe in lahko bi država prva dala zgled in recimo takšen strošek zmanjšala na ?etrtino pa tega ne bi najverjetneje prav nih?e opazil. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Gospod Vojko Bernard, Gorenjsko ekološko združenje.

VOJKO BERNARD: V planu B je predvideni tudi ekološki razvoj Bohinja, vendar v praksi še zdale? ni tako. Skupnost, združenje nevladnih organizacij si že vrsto let prizadeva, da bi nekje vlado prepri?alo, da se mora ohraniti Triglavski narodni park. Žal nam to v celoti ne uspeva. Sedaj so nas povabili, naše predstavnike k izdelavi osnutka novega zakona o TNP-ju, vendar vsaj v gorenjskem ekološkem združenju s tem osnutkom nikakor nismo zadovoljni, ker po našem mnenju ta zakon ni sestavljen po IPPC direktivah in pa sploh s tem zakonom bomo Slovenci verjetno izgubili narodni park. Zaradi tega v gorenjskem ekološkem združenju razmišljamo, da bi šli v predzakonodajni referendum, da ohranimo narodni park tudi za zanamce.
Bom samo nekaj anomalij povedal, katere se pojavljajo v samem parku že sedaj. Preko 100 do 200 ali pa še ve? je ?rnogradenj pa inšpekcija sploh ne ukrepa. Razna ministrstva imajo želje, da Pokljuko sploh nekje izlo?ijo iz sosednjega obmo?ja. Vojska celo je podprla asfaltno stezo sredi Pokljuke za biatlon, bo verjetno služila drugim namenom. Ministrstvo za kulturo in šport je podprlo Planico, obnovo Planice. Kot vsi vemo, je potrebna, vendar ne v takem obsegu, kot si oni zamišljajo z nordijskim parkom in tako dalje.
Prejšnji mesec smo skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami povabili v Bohinj zunanje predstavnike parkov, da bi povedali našemu ministrstvu in pa drugim, kako se parki v Evropi sploh ohranjajo, vendar kot vedno iz ministrstva za okolje in pa drugih vabljenih ni bilo, ker je njim vse jasno in po njihovem mnenju bi park zgledal tako, da bi se na Pokljuki sekalo, da bi se v Bohinju ustvaril Monte Carlo, da bi se preleti letal z blagoslovom bivšega predsednika vlade gospoda Peterleta, ki vodi letalski alpski center, lahko pove?ali in tako dalje. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Gospa Leposava.

LEPOSAVA JOVANI?: Lep pozdrav. Sem Leposava Jovani? in sem univerzitetna diplomirana geografinja. Ne bom odkrila Amerike. Zelo lepo ste povedali, kar ste povedali, ampak jaz bi povedala nekaj drugega. Kot geografinja sem sigurno razgledana, vendar bi prosila, da se v teh tekstih ozna?i recimo zelo znane ali neznane kratice, nove kratice ali pa nove skovanke, ker nisem imela ?asa pogruntati, ne glede na latinš?ino in druge jezike, kaj kaj pomeni, ker se potem tudi lažje zapomnimo. ?e je to možno, jaz mislim, da je možno.
Hvala lepa za to, da sem smela povedati, ker sem pa že tu, bi pa eno stvar vprašala. Ljubljansko barje naj bi bilo vklju?eno v plan Nature 2000 in naj bi ljudje ostali tam, kjer so in delali to, kar pa? po?nejo, toda ti ljudje, po mojem in sprašujem sedaj, ?e je v programu, da ti ljudje, ki bodo ostali na Barju in bodo živeli tako kot je treba, ?e bodo dobili kakšne dotacije. ?e jih bodo dobili, bodo sodelovali. ?e pa ni? od tega ne bodo imeli, je pa vprašanje, kako. V nobenem primeru jih ne smemo pregnati iz Barja, kajti Slovenija naj ne bi ostala prazna, posamezni predeli, ker ponekod so cele vasi prazne. Z geografskim društvom potujemo povsod in je tega velika. Naša zemlja je pa majhna in mi lahko to izpolnimo. Hvala lepa.
Še to bi povedala. Kolikor poznam planet zemljo in spremembe, ste se pravo?asno lotili tega. Lotili ste se z ljubeznijo in radi in boste uspeli. Hvala lepa.

MIHA BURGER: Gospa Slabe.

.... SLABE: Hvala za vprašanje. Barje je del Nature 2000 že. To je evropska zakonodaja, v skladu s katero je bila Slovenija dolžna razglasiti obmo?je, ki ima take in take karakteristike za obmo?je Nature 2000. To, kar se na tem podro?ju lahko dogaja, se pa upravljavski na?rti za Naturo 2000 še pripravljajo. Nikakor to, po mojem mnenju, ne sme biti, to ni nacionalni park, narodni park, ki ima dolo?ene posebne omejitve. Tukaj so potrebni taki na?ini upravljanja, kjer ni takih omejitev kot recimo v nacionalnem parku. Tukaj je drug pristop, ampak kljub temu je pa treba najti ustrezne na?ine in zato tudi to, kar smo mi predlagali v tem planu B za ta konkretni projekt je to, kar smo govorili, da je tukaj pomembno izobraževanje, osveš?anje pa potem sodelovanje z lokalnim prebivalstvom. To je tisto, kar mislimo, da je tudi pri nas dostikrat problem, da je tega pogovora premalo in da na splošno govorimo o nekih prednostih.
Kar se pa ti?e nadomestil, kako ste vi povedali, dotacije. Del ljudi je tam, kjer se na?in življenja zagotovo ne bo spremenil. Za dolo?en del, kot so recimo kmetje, se pa lahko spremeni, naj bi se. Kar se ti?e tega, to, kar mi predlagamo, gospa Branka Tome iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je povedala, da v programu razvoja podeželja je na voljo vrsta ukrepov, kako ljudje lahko pridejo do dolo?enih sredstev, denimo tudi za na?ine kmetovanja, ki ustrezajo Naturi 2000. To že obstaja. Ampak to, kar smo pa mi želeli s tem projektom opozoriti, je pa to, da to ni zadosti. Se pravi, da to, da obstajajo posamezni programi oziroma da je potrebno neko povezovanje med temi programi in da je potrebno tudi vzpostaviti, tako kot smo mi rekli, za kmeta, kdaj bo kmet za?el delati druga?e. Takrat, ko bo videl neko dodano vrednost. Tako.
Eno je, ?e mi dolo?ene stvari zamejimo, prepovemo. Potem, ?e nekaj prepovemo na dolo?enem obmo?ju, potem recimo za kmeta to pomeni, da mora on dobiti nadomestilo za prepoved.

MIHA BURGER: Gospa, vas se ne sliši, ko govorite. Magnetogram je zelo važen.

.... SLABE: Samo to bi še rekla. Ko smo ustvarjali ta plan B, mi jaz prihajam iz zasebnega zavoda. Jaz nisem iz državne inštitucije, zato ne naslavljajte name teh vprašanj, ker vam ne morem odgovoriti iz tega vidika. To, kar smo mi pripravili, je nekaj, kar se deloma že uresni?uje kot projekti, ampak kot vzorci, kako bi te stvari lahko uredili. Te dotacije ali nedotacije, jaz mislim, da s tem, kar je že na voljo, se da marsikaj narediti, ampak da je pa stvar tega informiranja, izobraževanja in povezovanja vsebin, pa predvsem dialoga potem na lokalni ravni. To so ljudje, za katere se v bistvu ni? skoraj ne spremeni. Potem kmetje, za katere se morda ve? spremeni. Mogo?e je to tista slaš?i?arna tam, ki bo uporabila tisto, kar je ostalo od stiskanja teh bu?nic. To so namre? naredili in se je izkazalo, da pride super sladoled in to so tiste stvari, jaz sem zelo prakti?na, ki jih je treba spodbujati, se pravi, da se te stvari dogajajo in da ne ostanejo samo programi ponudbe, nabori, ki pa sploh ne pridejo do ljudi. To mislimo, da je potrebno predvsem narediti. Predstaviti možnosti in tudi te povezovalne dejavnosti, izobraževanje, recimo tehni?no podporo tudi v ekološkem kmetijstvu zagotoviti.

........; /govori iz klopi/

            MIHA BURGER: Najlepša hvala. Ker sta se dva razpravljavca odpovedala, je zadnji razpravljavec gospod Janko Roži?.

JANKO ROŽI?:  Hvala za besedo. Pozdravljeni. Zelo veliko stvari je bilo danes povedano in mislim, da izjemno pomembno posegajo v tisto, kar bo naš nadaljnji razvoj. Vprašanje pa je res, kako do obrata tukaj in sedaj in ?e uporabimo to terminologijo, kako pravzaprav od A do B v mišljenju in kako od B do A v dejanjih, je res treba pogledati pravzaprav na temeljno razliko med dvema paradigmama, ki se v našem ?asu na nek na?in izmenjujeta. ?e je prva paradigma imenovala tisto, kar je najve?je bogastvo, surovino, jo ta druga paradigma ali pa tisto, v kar stopamo, upam, da vendarle prepozna kot naravni vir. ?e bomo za?eli s podobno natan?nostjo kot zgodovinarji, spoštovati vire, ker edino tisti omogo?ajo, da se pride do realnega stanja stvari, mislim, da ta civilizacija iz krize, v kateri je, zelo hitro za?ne na nek na?in se pobirati. Sem pa tudi prepri?an, da je zakon o ohranitvi energije, ki je edini ob?i in vseveljavni zakon tega univerzuma, ne samo zemlje, tisti v bistvu, ki bi nujno rabil, da se mu pridružijo vsaj na tej zemlji, v bistvu zakoni o ohranjanju materialov, kar je bilo danes že ve?krat povedano, predvsem pa tudi o ohranjanju življenjskih oblik. To je tisto, kar skozi 20. stoletje se je izgubilo in mislim, da bi to lahko mo?no olajšalo v bistvu ta prehod.
Dejstvo pa je, da to površno civilizacijo moramo na nek na?in poglobiti ali pa predvsem poglobiti naš pogled, vpogled v stvari, ne samo pogled niti ne samo vpogled, mehanizme nadzora v bistvu je dobro, da odpremo v to?ki nazorov in tukaj se mi zdi, da bi pa sam spregovoril zelo na kratko samo še o tistem klju?nem izzivu, slovenskem, na podro?ju, ki se ga zelo slabo zavedamo, ?eprav je na nek na?in resni?no v samem središ?u. Tudi temu planu B sem dodal ta projekt poglobitve železnice, se pa dotika pravzaprav edinega vira, ki ga Slovenija na žalost izjemno grobo kot surovino izkoriš?a zadnjih 50 let in to je v bistvu prostor. ?e železnica blokira s svojimi tiri tako reko? najbolj zanimivo produktivno zemljiš?e v samem središ?u, je to samo ovira mestu, je pravzaprav funkcionalno ovirano mesto. Ljudje niti ne vedo, zakaj ?akajo vsak dan v bistvu od ure ?ez od klju?nega centra do Slovenske ceste. Nabira se pravzaprav nek ostanek na nek na?in, ki se v obi?ajnem delovanju in tudi toku življenjskih procesov kaže kot velika izguba.
Dejstvo je, da en majhen premik železniških tirov dejansko na raven 8 metrov pod zemljo sprosti v bistvu najbolj produktivno in najdragocenejše zemljiš?e te države in omogo?i na nek na?in ne spet postavljanje nekega konkuren?nega ekscentra, temve? reševanje teh ekscentrov. S tem v bistvu ohranjamo zgodovinsko izjemno zanimivo ve?plastno jedro Ljubljane, ki je postalo v tem trenutku v evropskem smislu zanimivo tudi za kulturno, ekološko naravnane turiste. Na drugi strani pa sprostimo tisto, kar mora biti sproš?eno v smislu gibanja, kibernetskih, logisti?nih procesov in vseh ostalih povezav. Seveda je pa za to potreben en temeljit razmislek, kako kompleksne strukture med seboj na nek na?in tako povezati, da s svojo preprostostjo znotraj prostora, ki je na videz omejen, vendarle zopet pokažejo prostost. Mislim, da v ?asu, ko se zaklju?uje avtocestni program, v ?asu, ko se dela nov program razvoja železniške infrastrukture, v ?asu, ko se Ljubljani bliža ne samo hitra cesta ampak hitra železnica, ne samo železna cesta, ampak dejansko pravzaprav mreža prometna, ki veže v bistvu klju?na evropska mesta, da resni?no je potrebno zbrati to energijo, razmisliti vse te pretoke na atomski, molekularni ravni, v tistih širših makro procesov in zelo hitro se lahko prepri?amo, da imamo izjemne potenciale pravzaprav tako reko? na lastnem pragu, samo s spremembo zornega kota resni?no iz ne?esa, kar je surovina, kar lahko kaže samo na to, kako surovo se tega lotevamo, postane v bistvu spet vir, ki je pa nujni predpogoj za dolgoro?no stabilnost tako družbenega sistema kot recimo življenja, ki na nek na?in v nekem prostoru biva. Mislim, da bi bilo res dobro, da pridemo iz razvoja, ki ne bo samo trajnosten, ampak zares  trajen in z uporabo lastnih potencialov, s pravilnim pogledom v stvari in razumevanje procesov, mislim, da to lahko zelo hitro dosežemo. Upam, da nisem bil predolg. Hvala.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Razprava je s tem zaklju?ena. Za komentar je zaprosila gospa Ana Volk Korže in zaklju?na misel gospa Vida Ogorelec. Izvolite.

ANA VOLK KORŽE: Res bom ?isto kratka. En poziv bi si želela dati predstavniku ministrstev. Namre?, mag. Bricelj je povedal, da se bo sedaj oblikovala skupina, ki bo delala za neke vrste verjetno na?rt proti podnebnim spremembam. Jaz se bojim, da bo to še ena nova vladna služba, tako kot jih imamo že sedaj na stotine, in da se spet ne bo zgodilo ni?. Moj poziv bi bil usmerjen k temu, da glede na to, da so Kitajci naredili na?rt, pa Švedi so naredili, da bi Slovenija vendarle  postala malo prepoznavna in bi naredila en u?inkovit na?rt, zato ker znanje mi v tem hipu imamo in naj ne ostane samo spet sektorsko razdeljeno, obkljukano, da to Slovenija ima, na zunaj pa v našem na?inu življenja pa bo vse isto oziroma slabše kot je sedaj. Torej, en poziv, bodimo tokrat bolj odprti, druga?ni in u?inkoviti.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Prosim, gospa Vida Ogorelec Wagner.

VIDA OGORELEC WAGNER: Hvala lepa. Jaz bi se zahvalila vsem, ki ste vztrajali do tega trenutka tukaj, tudi tistim, ki  so  morali oditi, za zelo konstruktivno sodelovanje. Ta snežna kepa naša se je tudi danes nekako odebelila, tako da sedaj z enim hitrim preletom tega, kar je bilo, nekako prispevamo kot predlogi za razširitev nabora projektov. Zaznala sem tri konkretne. Mislim,  da se bomo na to temo morali o nekem strateškem partnerstvu pogovarjati. Eden je nedvomno uporaba lesa kot materiala, predvsem gradbenega materiala. To je nedvomno podro?je, ki tako podpira cilje, kot je zares skladno z vsemi tremi temi krogi trajnostnega razvoja. En zametek tega je morda pasivna gradnja lesenih hiš, ampak to podro?je je lahko precej širše.
Drugi projekt - optimizacija javne razsvetljave, ki sicer je lahko podprojekt v okviru izboljševanja energetske u?inkovitosti s konkretno pobudo, ki je bila tukaj dana, žal ne vem, ali imamo sploh kakšnega predstavnika Državnega sveta ali Državnega zbora tukaj, pobuda je bila, da bi lahko optimizirali to zunanjo razsvetljavo prav te hiše tukaj na ?etrtino in bi s tem prihranili 4.500 evrov, ?e sem prav na hitrico izra?unala. To je ena taka konkretna pobuda.
Tretji projekt - gensko spremenjeni organizmi. O tem smo že govorili pa je šla zadeva v tisk. Ena cela kampanja s tem  v zvezi se že dogaja, bi jo bilo smiselno in je tudi zelo komplementarna s cilji plana B.
Potem pa še trije taki drobni predlogi, ki se mi zdi zanimivi. Gospa je predlagala slovar?ek in kratice za tiste, ki ne poznajo tega žargona, da bi se morda nekdo, ki ni strokovno na tem podro?ju, bolje orientiral. Program oziroma ideja, kako pripeljati plan B na rde?o preprogo, morda z znanimi Slovenci tudi. Bilo je še par, morda tudi ta ideja, varuha energetske u?inkovitosti. Teh idej je bilo kar precej. Precej je bilo seveda tudi kritike o tem, kako je hudi? v detajlu, do?im pa to vprašanje kako do obrata od A do B, nedvomno ?arobne pali?ice tukaj ni. Jaz mislim, da bo prav en mozaik zelo razli?nih pristopov, od rde?e preproge do strateških partnerstev do medijskega pokrivanja in tako, da bo prispeval k temu ene kriti?ne mase, da bi prihajali nekako do tega preobrata. Nedvomno pa je, da to ne bo v smislu posli po starem. ?imprej do tega pride. Mislim, da nekako sinergi?no tudi dogodki v realnem nas vedno bolj silijo v to, da je treba spremeniti nekaj v naših glavah in posledi?no tudi v našem delovanju.
Veselim se še nadaljnjega sodelovanja z vami in še naprej, kot je bilo že re?eno, te oblike so razli?ne, ali z osebnim stikom, preko spletne strani. Mi bomo verjetno pred po?itnicami še malo zbirali še energijo, klju?ni zagon pa jeseni, zato da bi zares sistemati?no šli v drugi krog do druge razli?ice.

MIHA BURGER: Hvala lepa. Dovolite se, da se v imenu gostitelja Državnega sveta zahvalim vsem za udeležbo. Naj za zaklju?ek povem samo to oziroma ponovim, da magnetogram bo narejen, bo na spletni strani. Poskusno bomo probali tudi narediti dolo?ene videoprikaze na razli?nih spletnih straneh. Ves ta delovni material bo na ta moderen na?in ?im bolj ugodno dostopen za vse, ki ste za to zainteresirani. Še enkrat hvala lepa.

Posvet se je zaklju?il ob 13:54 uri.