Magnetogram posveta: V pri?akovanju novega nacionalnega programa za kulturo

posvet, 17. maj 2007

nekorigiran magnetogram

Posvet, ki ga ga je vodil državni svetnik Anton Peršak, se je za?el ob 10. uri.

ANTON PERŠAK: Spoštovani udeleženci posveta, vsi vabljeni predstavniki razli?nih podro?ij kulture. Dovolite, da na za?etku današnjega posveta, ki smo mu dali naslov V pri?akovanju novega nacionalnega programa za kulturo najprej pozdravim med nami predsednika Državnega sveta gospoda Sušnika, ki nas bo ?ez nekaj sekund tako reko? tudi nagovoril, vse navzo?e ?lane Državnega sveta, predstavnika Ministrstva za kulturo gospoda Jožeta Horvata, ?e je še kakšen njegov sodelavec tu, pozdravljam seveda tudi njega, ali pa sodelavka. Posebej bi rad opravi?il, ker smo dobili iz kabineta to sporo?ilo predsednika Vlade, ki se ne more zaradi drugih dolžnosti udeležiti našega sre?anja. Pozdravljam seveda navzo?e ?lane Nacionalnega sveta za kulturo. Predsednik Janez Pipan se je pa? zaradi službenih obveznosti tudi opravi?il. Pozdravljam tudi navzo?e ?lane delovne skupine za pripravo osnutka novega nacionalnega programa za kulturo in pa pozdravljam seveda in se zahvaljujem že sedaj vsem novinarjem, predstavnikom medijskih hiš, ki so navzo?i. Upam, da bodo zdržali z nami do konca in tudi, tako kot vedno, potem pa? poro?ali o tem posvetu.
Rad bi na za?etku rekel dva, tri stavke o tem, zakaj pravzaprav ta posvet, kaj je njegov namen. Državni svet redno organizira posvete, javne tribune, okrogle mize s tako imenovano civilno družbo, ki predstavlja, kot smo temu v?asih rekli, volilno bazo dobršnega dela Državnega sveta. Kot veste, smo v Državnem svetu predstavniki razli?nih podro?ij, od delodajalcev, delojemalcev, raznih podro?ij negospodarstva in tako naprej, svobodnih poklicev in tako dalje.
Namen teh posvetov je analizirati stanje na posameznem podro?ju, zbrati predloge za spremembe, izboljšave in te predloge potem upoštevati v obravnavi zakonodaje v Državnem svetu, s katerega gredo potem stališ?a, predlogi sprememb, tudi zadržki v Državni zbor, ki to pa? bolj ali manj upošteva.
Lahko se na podlagi teh posvetov oblikujejo tudi zakonodajne pobude. V nekaj primerih se je to že zgodilo, se pravi, da so iz Državnega sveta šli v Državni zbor predlogi za spremembe zakonodaje, tudi formuliranje, tako, da jih je potem Državni zbor obravnaval. V ta namen smo v preteklih letih tudi že nekajkrat v ve?jem ali manjšem obsegu opravili nekaj razprav za podro?je kulture. Tokrat se nam je zdel primeren ?as za obširnejši posvet zato, ker se za?enja postopek za pripravo novega nacionalnega programa za kulturo in zdi se, da je dobro premisliti po eni strani to, kako je z uresni?evanjem sedaj še veljavnega nacionalnega programa za kulturo in kaj bi seveda želeli, kaj pri?akujemo od novega, ki se pripravlja.
Preden se res lotimo posveta, vabim predsednika Državnega sveta gospoda Janeza Sušnika, da nam v imenu  Državnega sveta izre?e dobrodošlico in spregovori nekaj besed tudi o prisotnosti kulture v delovanju Državnega sveta. Prosim.

JANEZ SUŠNIK: Hvala lepa za besedo. Spoštovane gospe in gospodje, dobrodošli v Državnem svetu. Tudi s strani državnega svetnika Toneta Peršaka je bila že izražena dobrodošlica, ki je organiziral današnji posvet. Vidi se tudi predvsem v letošnjem delu, kako intenzivno Državni svet osvaja posamezna posvetovanja, kjer razli?nosti interesnih skupin, ki jih imamo, je velika pridobitnost po naši Ustavi, da se ta drugi dom slovenske demokracije pravzaprav ni razvil v politi?ne strukture, ampak v interesne. Mi se res v tem letu prav intenzivno, tudi v preteklosti, se z gospodarskimi, kulturnimi, finan?nimi, socialnimi, zdravstvenimi in šolskimi zadevami ukvarjamo s temi posveti in s tem tudi prispevamo k pozitivni zakonodaji v slovenskem prostoru. Velikokrat so o?itni, da je Državni svet  vprašanje nekega obstoja. Moram re?i, da je naše poslanstvo po pooblastilih, ki jih imamo in tudi po pristojnostih Ustave in zakona o Državnem svetu, jaz mislim, da se v tem sestavu Državni svet tudi ponaša in odgovarja tudi volivcem in volivkam, državljanom in državljankam Republike Slovenije, saj mi delamo nepoklicno. Torej, Državni svet opravlja svoje delo nepoklicno.
Torej, še enkrat lep pozdrav. Upam, da bo današnji posvet tako pomemben, kot so vsi pomembni, da se bodo  zaklju?ki tudi pripravili in nam bodo potem služili v nadaljnjo uporabo za zakonske iniciative.
Dovolite mi, da posebej izpostavim vsaj tri podro?ja: Državni svet je 15. julija 2003 organiziral posvet "O stanju na podro?ju slovenske kulture po sprejemu novega zakona o uresni?evanju javnega interesa za kulturo in pred sprejemom nacionalnega kulturnega programa".  Na podlagi stališ? s posveta in strokovne ter širše javnosti je Komisija za družbene dejavnosti na 14. seji, dne 7.1. 2004, k predlogu  Resolucije o nacionalnem programu 2004-2007 oblikovala številna dopolnila in jih posredovala zakonodajalcu. Nekatera dopolnila so bila sprejeta.
Državni svet se je prav tako aktivno vklju?il v zakonodajni postopek ob sprejemanju zakona o dohodnini. Dne 11. 2. 2004 je predstavnik kulture in športa v Državnem svetu organiziral sre?anje volilne baze s podro?ja kulture. Predstavniki so obravnavali predlog zakona o dohodnini. Konkretne pripombe je povzela interesna skupina negospodarskih dejavnosti na 17. seji, dne 18. 2. 2004 in sooblikovala mnenje Državnega sveta k predlogu zakona o dohodnini.  Še bi lahko našteval tudi druge aktivnosti pa bom naštel samo nekatere, ki so morda bolj pomembne. Državni svet je prav tako na 2. izredni seji, 23. 4. 2004, podprl predlog Interesne skupine negospodarskih dejavnosti in izglasoval veto na zakon. Zakonodajalec je zakon pri ponovnem odlo?anju potrdil. Po sprejemu zakona je vodja interesne skupine organiziral drugo sre?anje predstavnikov s podro?ja kulture in to je bilo 20. 5. 2004 na temo zakon o dohodnini in nadaljnje aktivnosti. Aktivnost na tem delu negospodarske interesne skupine je izredno pomembna in tudi izjemno aktivna.
Predstavnik interesov kulture in športa v Državnem svetu je s predstavniki volilne baze s podro?ja kulture dne, 16. novembra 2005, organiziral posvet v zvezi s predlogi gospodarskih in socialnih reform za pove?anje blaginje v Republiki Sloveniji. Stališ?a  baze so bila predstavljena na 38. seji Državnega sveta 16. 11. 2005 ob Predstavitvi predlogov gospodarskih in socialnih reform za pove?anje blaginje v Sloveniji. To je bilo ob tistem trenutku.
Spoštovani gostje, gospe in gospodje, vsi danes, ki boste predstavili, osem vas je predstavnikov posameznih tem. Še enkrat, pri?akujem, da bo res posvet koristen za dobrobit pospeševanja na temo v pri?akovanju novega nacionalnega programa za kulturo in v iztekajo?em nacionalnem programu 2004-2007 in današnjem sre?anju v tem pri?akovanju se zazrimo v prihodnost. Tarnanje in enostransko poudarjanje slovenske majhnosti lahko vodi v omejenost razmišljanja.
Naša zamisel o uspešni, sodobni družbi je druga?na. Temelji na vsestranski bogati dediš?ini slovenskega duha, kulture in drugih dosežkov, na katere smo lahko upravi?eno ponosni. Znanje, ki ga imamo sorazmerno veliko, moramo preliti v programe in akcije, ki bodo odsevale slovenske posebnosti in raznolikosti ter jih povezale s svetom. Državni svet Republike Slovenije si prizadeva med ljudmi krepiti zavedanje, da je Slovenija s svojo kulturo, znanjem in vrhunskim delom pomembno prispevala k bogati zakladnici ?lovekovega razvoja.
Zato naj omenim še, da ko smo na prelomu tiso?letja, kmalu bo sedem let, praznovali Brižinske spomenike, potem smo takrat praznovali 450-letnico slovenske knjige. Takrat smo praznovali tudi rojstvo Franceta Prešerna. Skratka, cel kup je teh kulturnih znamenitosti in povezanosti in tako ko tujci prihajajo k nam, ko jim govorimo o kulturni dediš?ini, ko jim predstavimo po možnosti tudi v naravi ali pa s prospekti, se res nekateri ?udijo, kakšno kulturno dediš?ino Slovenija ima. To dajmo o?uvati, dajmo jo negovati in tudi spoštovati.
Spoštovane gospe in gospodje, za uvod toliko. Ko je to Ple?nikovo delo na našem Državnem svetu kot simbol bodo?ega drugega doma, to je zasnova gospoda Ple?nika, našega znamenitega arhitekta, mislim, da ko bomo enkrat džamijo zgradili pa stadion v Ljubljani, je potem tudi na vrsti ta drugi dom slovenske parlamentarne demokracije. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala lepa predsedniku Državnega sveta. Najprej bi tri, štiri stavke rekel o poteku posveta, in sicer je posvet zamišljen konvencionalno tako, da najprej za?nemo z nekaj pripravljenimi uvodnimi referati. Vsi referati so razmnoženi. Dobili ste jih že v mapah, so jih razdelile delavke iz strokovne službe Državnega sveta. Zato smo dogovorjeni, da bodo pa? avtorji na kratko v dolžini do najve? 10 minut povzeli svoje referate, razen ?e so seveda tako kratki, da jih lahko kar dobesedno.
Potem bi naredili krajši odmor, zato da si malo pretegnemo noge. Ste slišali, da sem tudi državni svetnik za podro?je športa, se pravi, moram skrbeti tudi za to in za tem bi sledila razprava. Rad bi posebej poudaril, kar je bilo tudi, ko smo pripravljali vprašanje u?inkov takih posvetov, mi bomo vse, kar bo danes tukaj povedano, bo tudi posneto. Pripravili bomo potem zapis tega. Pri tem seveda ne bomo gledali toliko na reprezentativno, temve? na to, da bomo to naredili hitro, zato vas tudi že sedaj prosim, da vsi, ki se boste prijavljali, tam ste dobili ene listke za razpravo, da gor napišete tudi elektronsko pošto zato, da bomo lahko magnetogram, tisti del tam, kjer bo razprava brez predhodnega materiala, vas prosili za ?im hitrejšo avtorizacijo in potem bomo to gradivo v neki broširani obliki, zbrano, porabili za nadaljnje razprave tako v Državnem svetu. Poslali ga bomo, to sem se že z gospodom Horvatom pogovarjal, na ministrstvo za pomo? ali pa referen?no gradivo v ?asu priprave nacionalnega programa in pa seveda tudi Državnemu zboru, se pravi odboru, ki se v Državnem zboru ukvarja s kulturo, da bi tako zagotovili tudi nek u?inek vsega tega, kot pravim.
Najprej, spoštovani, zakaj, kot sem že prej rekel, ta posvet. Menim, da je prav, da ga seveda opravimo sedaj, ko se pripravljajo osnutki. Mogo?e tudi zato, ta nacionalni program se tokrat pripravlja malo druga?e kot obi?ajno. Jaz bom tukaj zato, ker imam tole napisano na ra?unalniku. Namre?, ministrstvo se je odlo?ilo tako, da je pozvalo deset  uveljavljenih sodelavcev s podro?ja kulture, da bodo pripravili neke vrste osnutek nacionalnega programa. Tu ni dvoma, da gre za zelo kvalificirane ljudi. Nobenega ugovora ni proti temu, da bi bili kakršni koli pomisleki v zvezi z avtorji. Nenavadno se mogo?e meni zdi to, da ni najprej neke razprave o obstoje?em nacionalnem kulturnem programu o tem, kako se uresni?uje ali ne uresni?uje, da ni neke razprave recimo o tem, kaj je danes problem na podro?ju kulture ali ni, kaj je dobro, kaj je slabo in da bi potem to nekako služilo kot neko referen?no gradivo za avtorje osnutka.
Zato se je pa? nam zdelo smiselno mogo?e en tak posvet pripraviti sedaj, ko se ti osnutki pripravljajo in bodo mogo?e avtorji videli tudi kakšno stvar, ki jo je za upoštevati. Še enkrat bi rad poudaril, da ni nobenega dvoma o poklicanosti teh sodelavcev ministrstva. Razmišljamo pa, da je dobro o tem, da se neka razprava naredi tudi že na za?etku. Mi smo jih tudi vse povabili danes na to razpravo in jih tudi pozdravljam, tiste, ki so se lahko udeležili. To se mi zdi toliko bolj pomembno zato, ker nekih obravnav, nekih resnih debat o tem, kako se sedanji nacionalni program uresni?uje, ni bilo. Seveda, obstojajo ustanove, ljudje, ki so ta poro?ila analizirali, ampak neke debate recimo v Državnem zboru, v Državnem svetu o tem ni bilo, ?eprav akt, sam akt, se pravi nacionalni program za kulturo to predvideva, izpostavlja obveznost poro?il in tako naprej, vendar teh razprav do sedaj ni bilo, zato se mi zdi smiselno, da vsaj sedaj nekaj o tem re?emo.
Analitiki, ki so analizirali ta poro?ila, govorijo o pomanjkljivem poznavanju stanja na podro?ju kulture, o nekoliko preoptimisti?nemu ocenjevanju kulturne uporabe slovenskih gospodinjstev in tako naprej. ?e bi javne obravnave poro?il bile, bi se verjetno take stvari že pregovore in bi se tudi ugotovilo, ali ta opažanja držijo ali ne.
Naslednja tema, ki se mi zdi pomembna in sem to tudi napisal, zato bom samo omenil, je razmislek o tem, ko pripravljamo nov nacionalni program za kulturo, o pravzaprav nekem razmerju med nacionalno kulturo pa konceptom nacionalne kulture in nekem konceptu, ki postaja v zadnjem ?asu zelo aktualen, to je koncept evropske kulture kot neke vrste politi?en projekt, ki je nastal v okviru Evropske unije. Najbrž to veste, da na pobudo Jacquesa De Lora nastaja nek politi?ni projekt evropske kulture, ki naj bi združeni Evropi dal dušo, kot pravi Jacques De Lor. V imenu tega je bila že organizirana pred dvema letoma in pol konferenca v Berlinu, ravno sedaj potem v Budimpešti. Sedaj se pripravljajo neke nove politi?ni zbori evropskih razsežnosti na to temo in verjetno se je na nek na?in treba vprašati, sedaj, ko oblikujemo nacionalni program za kulturo, kaj sedaj to pomeni za neko nacionalno politiko na podro?ju kulture. Ali se bo sedaj težiš?e preselilo na ta evropski koncept kulture in kaj to je, v razmerju do nekega koncepta nacionalne kulture recimo. Ali je to sploh mogo?e lo?evati ali pa še vedno velja Goethejeva opredelitev, ki je sicer za podro?je književnosti bila takrat narejena pa je govorila o razmerju med nacionalno pa svetovno književnostjo in kjer je Goethe to zelo preprosto opredelil, da tisto, kar je v nacionalnih književnostih najboljše, kar prebije meje prostora in ?asa, v katerem je nastalo, pa? postane fundus neke svetovne književnosti oziroma v tem primeru svetovne kulture. Ali je pa mogo?e koncept nacionalne in evropske kulture nekako v zvezi z neko debato, ki je bila v zadnjih letih tudi pri nas na podro?ju politike bolj kot na podro?ju kulture intenzivna, to je vprašanje identitete in kulture kot nekega polja, ki naj bi produciralo identiteto. Naj bo to nacionalno ali evropsko. ?e je pa to to, potem se pa postavlja cela vrsta vprašanj, za katere se je zdelo, da smo jih v preteklosti vsaj na ravni strok že raz?istili. Kultura se postavlja pa? v neko funkcijo, dobiva pa? neko politi?no nalogo, postaja instrument neke politike in to najbrž zanjo nekaj pomeni. Tako, ?e jo razumemo kot producenta identitete na nacionalni ravni ali pa ?e jo razumemo na evropski ravni. To ima najbrž neke zelo daljnosežne posledice in nacionalni program za kulturo, ki pa? sedaj nastane, bi se verjetno glede na to dogajanje v Evropi na nek na?in moral do tega opredeliti pa razmisliti o tem. To je recimo ena tema, ki se mi zdi pomembna. To lahko postavimo seveda še v kontekst globalizacije in vsega tega, nosilce globalizacije kot neke sorte ideologije obnašajo do kulture in do nekih vrednot, ki naj bi bile zna?ilne za kulturo. 
Omenil bi še tradicionalno vprašanje socialnega položaja umetnikov, tako tistih, ki so zaposleni pa imajo po ugotovitvah sindikata s tega podro?ja pravzaprav okrnjene dolo?ene pravice, tudi v primerjavi z drugimi zaposlenimi v  Sloveniji, kot še posebej seveda vprašanje samozaposlenih na podro?ju kulture z vsemi njihovimi težavami, predvsem pa s to težavo, da onih nekaterih pravic, ki jim kot državljanom pripadajo, pravzaprav ne morejo uresni?evati. Govorim sedaj o porodniški, o pla?anem dopustu in podobnih zadevah.
Danes vemo, da dav?ni primež nekako še poslabšuje položaj samozaposlenih. Gre za te dodatne prispevke, zdravstveni prispevek in tako naprej.
To je ena tema, ki se mi zdi važna. Na koncu, da ne bom jaz predolg, bi pa pravzaprav eno tezo postavil, ki bo mogo?e po vsem tem, da smo obi?ajno navajeni tožiti, ne mislim tožiti koga, ampak tožiti o svojem položaju na podro?ju kulture. Rad bi nekaj rekel, na kar sem pravzaprav pomislil, sem malo anekdoti?en, sno?i, ko sem bil na enem javnem pogovoru na NUK-u, kjer je Društvo Filologus (?) Gorazd Kocjan?i? povabil na pogovor Tomaža Šalamuna, našega pa? znanega, trenutno najbolj znanega slovenskega pesnika. Ob tem, ko sem poslušal to, da je Tomaž Šalamun gostujo?i profesor na eni od ameriških univerz, kjer predava poezijo, pisanje poezije, ob tem, ko je on govoril o tem, kako se njegove knjige prevajajo v ZDA, že ve? kot deset knjig je prevedenih, ko je nekako odkrito govoril o vplivu, ki ga on ima na ameriško poezijo, sem pravzaprav za?el razmišljati o uspešnosti slovenske kulture v celoti. ?e malo razmislimo, glede na to, da se prislovi?no imamo za majhen, se pravi za maloštevilen narod, potem sem razmišljal o imenih Šalamun, ki je preveden po mojem že v nekaj desetin jezikov svetovnih. Njegovih knjig je izšlo v svetu ve? kot 100 že. Govorim na pamet, ampak malo poznam. ?e govorimo o Ple?niku, danes je po mojem mnenju 15, 20 pisateljev, pesnikov in nekateri tudi tukaj sedijo, ki so prevedeni v ve? jezikov in njihove knjige izhajajo, nekaterim skoraj redno, v drugih tujih jezikih. Res, da je treba v to vložiti veliko tudi osebnega napora, ampak izhajajo. Vzemite kakšnega Jan?arja, tudi mlajši .. (nerazlo?no) Osojnika in tako naprej. Potem na najmlajše, od Mozeti?a in tako naprej. Lani, ko je bil svetovni kongres PEN-a v Berlinu, sta bila Jan?ar in Šalamun v neko evropsko reprezentanco najboljših pesnikov in pisateljev zbrana, ki je potem nastopila v neki elitni dvorani v Berlinu na izjemno obiskanem ve?eru, kjer je bilo po mojem 1.000 ljudi, obiskovalcev. Potem so izjemni uspehi slovenskega gledališ?a. Po festivalih po svetu, mladinsko gledališ?e recimo, tudi drugi teatri, v Latinski Ameriki na festivalih praviloma dobivajo najboljše ocene in tako na prej, da ne govorim o imenih, Pandur je danes neko evropsko ime, Pograjc in tako naprej.
Slovenski likovniki, kot veste, od Zorana Muši?a in tako dalje, visijo, celo en moj sošolec iz internata, Štefan  Gali? s svojimi grafikami in tako naprej, visijo v najbolj znanih svetovnih galerijah. Slovenski film, glede na to, da posnamemo tri filme v povpre?ju na leto, prakti?no ni skoraj filma, ki ne dobil kakšne nagrade na kakšnem festivalu. Glasbeniki, konec koncev do Laibacha in nazadnje Živadinov, Maska, Pelhan s temi projekti, ?e govorimo o tej najnovejši kulturi. Mislim, da smo mi nesorazmerno  uspešni v svetu pravzaprav. To ne pomeni, da imam kakšne pomisleke v zvezi s tem, ampak ho?em re?i to, da bi ta država morala razmišljati tudi o tem, da je kultura pravzaprav verjetno njen, poleg Gorenja, najuspešnejši izvozni produkt in da se o tem pravzaprav malo govori in malo razmišlja. To ne pomeni, da je socialni položaj kulture v Sloveniji dober, še dale? od tega. Nesorazmerno slab je, glede na to, kar pripovedujem, ampak moje mnenje je, da je slovenska kultura vsaj tako, ?e ne bolj, uspešna v prodoru v svet kot slovensko gospodarstvo, da o kakšni drugi dejavnosti ne govorim.
S tem bi jaz kon?al in bi povabil kar takoj k tem uvodnim prispevkom najprej, ne vem, kako se bosta razvrstila, bi za?eli z analizo uresni?evanja nacionalnega programa za kulturo. Nastopila bosta gospod Aldo Milohni? in gospa Maja Breznik. O?itno bo Maja prva.

DR. MAJA BREZNIK: Moje ime je Maja Breznik in s kolegom Aldom Milohni?em sva bila povabljena, da dava nekaj komentarjev na analizo izvajanja nacionalnega programa za kulturo, ki smo jo na Mirovnem inštitutu pripravili v okviru programa nevladne organizacije Umanotera.
Jaz bom govorila o splošnih strateških zastavitvah nacionalnega programa za kulturo in izvajanja tega programa, kolega Milohni? se bo pa koncentriral na posamezne prioritete. Za popestritev tega programa pa sem pripravila tudi nekaj slik in podkrepitev z grafi, kajti z mojim prispevkom ne bomo govorili o duši, ampak se bomo spustili na materialno raven kulture.
Za za?etek bi samo spomnila na zgodovino nacionalnega programa za kulturo, da je bil prvi? sprejet 2004 in da smo ga sprejeli z olajšanjem, ker je kon?al nekaj desetletij dolgo razpravo o Nacionalnem kulturnem programu, ki naj bi odpiral estetska, ideološka vprašanja, ali kot sem jaz zapisala v besedilu, ki ga imate pred seboj, da so te razprave bredle globoko po ideologijah nacionalne biti in nacionalne identitete.
Z olajšanjem je bil sprejet nacionalni program za kulturo, ki je spustil odlo?anje na tisto raven, kjer zakonodajalec in javna in državna uprava lahko odlo?ata in to so o splošnih strateških odlo?itvah na eni strani in sprejemanje administrativnih ukrepov, za katere se administracija zaveže, da jih bo v nekem krajšem obdobju izvajala. Pri novem pripravljanju programa za kulturo gre spet za premislek o stateških odlo?itvah in o nizu administrativnih ukrepov, ki se bodo v naslednjem obdobju izvajala. Ko sva s kolegom Milohni?em pregledovala ta poro?ila, sva bila zelo presene?ena, da so avtorji poro?ila izjemno ostri in pravzaprav kot ocenjevalec ne moreš k temu ni?esar dodati. In sicer, ostri so bili v smislu, da niso mogli zagotavljati podatkov kazalcev, s katerimi bi lahko preverjali u?inke svoje lastne kulturne politike. Pri mnogih podatkih, o tem bo govoril še Aldo Milohni?, je bilo pojasnilo, da ni dostopnih podatkov, ni dostopnih podatkov, ?eprav so si ti isti ljudje zadali to nalogo, da jih bodo v tem obdobju poiskali. Problemati?nost ni sama dostopnost podatkov, ampak o tem, da te splošne strateške odlo?itve, ki jih je nacionalni program za kulturo uvajal, potem nastopajo kot ideološki stereotipi. ?e jih ni mogo?e pa? preveriti in s tem v zvezi so  predvsem naloge oziroma strateške odlo?itve, ki so povezane s povezovanjem javne politike, z gospodarstvom, vloga avtorskih pravic in kulturne vzgoje in še bi lahko naštevali.
Slovenija je dobila zgled za nacionalni program za kulturo pri drugih evropskih državah, kot je Nizozemska in namen takih programov je, da naredijo  te splošne zastavitve transparentne, hkrati pa administracijo obvežejo, da bo izvajala te sprejete odlo?itve. ?e tega administracija ne po?ne, potem take vrste dokumenti služijo kot samo-reprodukcija politi?nega in birokratskega aparata ali kot ritualno življenje civilnih posvetovalnih teles, ki sprejemajo takšna poro?ila z opazkami sprejeli s pripombami, kar je absurd. Ali imaš pripombe in ne moreš sprejeti ali sprejmeš in nimaš pripomb.
Pri analizi poro?il nas je presenetilo tudi nepoznavanje tradicij evropskih kulturnih politik in o tem v bistvu bom govorila v današnji predstavitvi, in sicer nepoznavanje, ki se kaže skozi ta poro?ila o izvajanju nacionalnega programa za kulturo.
Prvi? bi vzela za primer vprašanje kulturne raznolikosti kot pa? slabo ali slabo razumljen izraz v evropskem kontekstu. Izraz kulturna raznolikost se je v Evropi uveljavil kot modni žargon sicer, vendar pa ima kot temelj demokratizacija dolgo tradicijo in zelo jasen pomen v evropskem okviru. ?e vzamemo vesele ?ase Jack Langa, ko je bil še minister za kulturo v Franciji, so pod to demokracijo ali kulturno raznolikost razumeli podpiranje rockovskih bendov, zaporniške ?asopise, med katerimi so se nekateri zelo proslavili, avantgardno umetnost ipd. V današnjih ?asih razumemo sicer kulturno raznolikost malo druga?e, in sicer kot kultura raznih etni?nih in verskih skupin in kot kulturno raznolikost mislimo pravico do naglavne rute, do križa na šolskih stenah in minareta na mestnih pejsažih, vendar pa tudi v današnjih ?asih kljub temu spreminjanju pomena še vedno kulturna raznolikost pomeni tolerantnost do raznih umetnostnih izrazov, tako tradicionalne in moderne umetnosti. V poro?ilih je pa problem, da evropski pomen kulturne raznolikosti v bistvu zbriše in kako razlagajo poro?ila kulturna raznolikost. Razlagajo izklju?no z izvajanjem mednarodnih podpornih programov za slovenske projekte. Med njimi naštevajo kohezijske in regionalne sklade, Kultura 2000 in Media plus in podobno. Se pravi, v poro?ilih sploh ni zastopana ta politika kulturne raznolikosti, kar pomeni, da politika uvaja s tem nek mra?en kulturni neokonzervatizem, ki priznava izklju?no obstoj neke tradicionalne elitne umetnosti, poskuša pa biti gluha za vse druge tipe umetnostih izrazov.
V poro?ilih najdemo pod spodbujanje kulturne raznolikosti kve?jemu edino etni?ne manjšine pa še pri njih pravijo avtorji, da naj se obra?ajo na tuje vire financiranja in da bi ministrstvo pomagalo, ?e bi imelo ve? zaposlenih. Na Mirovnem inštitutu smo prav tako lansko leto delali neko raziskavo o kulturni ponudbi v mestu in smo ugotovili v tej empiri?ni študiji, da je v mestu Ljubljana zelo dobra ponudba recimo za najmlajše otroke, tiste, ki so vodljivi in za odrasle. Zelo slaba ponudba oziroma slabo pokrita kulturna ponudba pa je za tisto ob?utljivo težavno generacijo mladostnikov.
Sedaj vam bom pokazala slike, ?e ne hodite na sprehode po mestu in to so slike iz našega ljubljanskega kulturnega centra mladih Metelkova mesto, kako po trinajstih letih izgleda ta kraj kulture, ki v mnogih dokumentih nastopa kot center inovativnosti in kreativnosti, v katerem se mladi ljudje preizkušajo v intelektualnem zorenju in se preizkušajo v politi?ni emancipaciji. Se pravi, v tem ?asu ni kaj dosti napredovalo.
Še en primer bi dala. Letos je leto kulturne vzgoje in razred mojega otroka se je po naklju?ju povezal z romskim vrtcem iz Grosuplja. Sedaj je v šolah moderno karitativno udejstvovanje u?encev in so oni iskali, kam bi naložili svoje prihranke, jim je ta romski vrtec iz Grosuplja rekel, zakaj nam ne pomagate in so poslali spisek želja, kaj potrebujejo. Med njimi najdete škarje, ?opi?e, šil?ke, radirke, svin?nike, flomastre in tako naprej. Se pravi, ta vrtec nima in potrebuje osnovne instrumente za kulturno vzgojo in te njihove potrebe so podobne potrebam otrok v tretjem s vetu,ki jim nosimo Evropejci barvne svin?nike in flomastre.
Sedaj sem govorila o kulturni raznolikosti. Morala se bom še o dostopnosti kulturnih dobrin in storitev, ampak vidim, da me bodo skrajšali. Ta skica, ki sem jo tudi pripravila, odpira vprašanje dostopnosti, kajti poro?ila ugotavljajo, da je potrošnja kulturnih dobrin dobra in da naraš?a in da s tem v zvezi ni potrebnih dodatnih politik, odpravljanja socialne izklju?enosti in ekonomskih ovir. To skico sem pripravila samo zato, da bi vam pokazala, da kultura se meri skupaj s kultura in rekreacija in ta rjava linija na tej naši shemi vidimo, da res strmo naraš?a. Potem sem pa vzela za primerjavo potrošnjo knjig, ki jo vidite na tej skici v zeleni barvi, ki je v bistvu edina kulturna dobrina, ki sem jo lahko izlo?ila. Pri njej vidimo, da ta linija ne naraš?a, mogo?e celo malo pada, in ?e naraš?a, je v bistvu zavoljo povpraševanja, kakor jaz imenujem, povpraševanje s prisilo, se pravi nakupovanje šolskih u?benikov.
Pri pripravi novega nacionalnega programa za kulturo bi bilo potrebno razmisliti vse te strateške odlo?itve. Vprašati bi se bilo treba, ali bo Slovenija še naprej vodila avtarki?no politiko nacionalne kulture ali pa bo spodbujala emancipativno in ustvarjalno kulturo, ki je ne bo strah njenih svetovnih razsežnosti. Ali bo še naprej gluha za ekonomske probleme prebivalstva ali pa se bo spoprijela z ekonomsko in socialno vklju?enostjo. To so ta splošna vprašanja, ki bi se jih morali lotiti. Vsa ostala podro?na vprašanja so v analizi, ki je na voljo na spletni strani Mirovnega inštituta, naslov je pa na teh referatih v opombi, da lahko obiš?ete in si ogledate poro?ilo v celoti. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. Jaz se opravi?ujem, ampak v dobro nas vseh je res to, da pridemo vsi skozi, da bo tudi za razpravo še ?as. Referati so pa tako na razpolago, kot re?eno, pa še ta analiza, kot je rekla Maja na koncu, je v celoti na razpolago. Gospod Aldo Milohni?.

MAG. ALDO MILOHNI?: Lepo pozdravljeni. Jaz bom nadaljeval približno tam, kjer se je ustavila kolegica Maja. Kot re?eno, besedilo celotne analize je dostopno na spletni strani in si jo lahko pozneje v miru ogledate in preberete. Ampak mogo?e za potrebe današnje razprave ne bi bilo slabo, da vendarle na hitro grem skozi te splošne prioritete nacionalnega programa za kulturo, trenutno veljavnega, obstoje?ega 2004-2007. Mogo?e nam bo to pomagalo pri poznejši razpravi s kakšnim utrinkom ali referenco in podobno. Držal se bom približno tega, kar je tukaj v besedilu, ki je bilo že dano, skupaj z drugimi delovnimi gradivi. Mogo?e bo tako šlo hitreje.
Prva prioriteta, ki jo najdemo v nacionalnem programu za kulturo je slovenski jezik, njegova raba in razvoj. Najve?ji problem, ki ga lahko opazimo v poro?ilih, dveh poro?ilih, ki ju sedaj imamo na voljo o izvajanju tega programa, je pravzaprav restriktivnost, s katero n aj bi se ta prioriteta dosegala. To je izrazito o?itno v poro?ilu za  leto 2005 in je pravzaprav v nasprotju s tem, kar naj bi bilo  izhodiš?e samega nacionalnega programa za kulturo. Kot veste, smo sedaj dobili resolucijo o nacionalnem programu za jezikovne politike, ne vem, kako je že to?en naziv, ki bi si seveda zaslužila še posebno bolj natan?no analizo, za kar seveda tukaj nimamo ?asa. Nekaj malega smo napisali tudi v tej analizi, ki je bila prej omenjena.
?e grem na drugo prioriteto, spodbujanje kulturne raznolikosti, o tem je kolegica Maja Breznik že govorila, ta prioriteta je definirana kot pluralizem ustvarjanja in kulturnih dobrin in široka paleto ustvarjanja ne glede na zvrstnost, ciljno ob?instvo, estetski okus ali svetovni nazor. Ko pa beremo poro?ili o izvajanju nacionalnega programa, se ta splošna na?ela zgubijo. Poro?ili pod poglavjem Spodbujanje kulturne raznolikosti se skoraj izklju?no ukvarjata z mednarodnimi podpornimi programi, kar smo tudi že prej slišali in se le površno dotakneta drugih ukrepov in kazalcev v okviru te prioritete. Pravzaprav je problem te prioritete in poro?il o njenem izvajanju v tem, da nekako se ta prioriteta razume kot izvajanje politi?ne korektnosti, je pa to seveda bistveno ve? kot samo politi?na korektnost. Torej, na?elo kulturne raznolikosti izhaja iz diferenciacije kulturne produkcije, po njenih strukturnih zna?ilnostih in seveda bi to  nekako moralo biti upoštevano v strateških dokumentih pa žal recimo v razdelku kulturne raznolikosti ne najdemo pravzaprav niti besedice o tako imenovani neodvisni kulturni produkciji. V .. (nerazlo?no) najdete druga?no dikcijo za to podro?je. To so izvajalci javnih kulturnih programov oziroma projektov, vendar lahko re?emo z eno besedo neodvisna kulturna produkcija ali pa mladinska kultura, ki sta v Sloveniji nedvomno pomembni ustvarjali sili.
Tretjo prioriteto smo nekako brali skupaj z osmo prioriteto. Tretja prioriteta je zagotavljanje dostopnosti kulturnih dobrin in pogojev za ustvarjalnost, osma prioriteta pa je informatizacija v kulturi.
V nacionalnem programu za kulturo sicer piše, da je cilj slovenske kulturne politike zviševanje dostopnosti kulturnih dobrin in ustvarjalnosti, vendar je edini ukrep, da bi bila kulturna ponudba bolj dostopna, spodbujanje geografske razpršitve kulturnih dejavnosti in regionalnega kulturnega razvoja. S tem seveda ni ni? narobe. To je odli?no, Ampak problem s to prioriteto je, da se zaradi tega svojega fokusa ne ozira na recimo ekonomsko dostopnost kulturnih blag in storitev in drugi?, da upošteva pod posebne potrebe samo invalidov, ki jih program eksplicitno omenja, drugih posebnih družbenih skupin pa ne. Dokument ne omenja posledic pove?evanja revš?ine na participacijo v kulturi in morebitno odpravljanje teh u?inkov. V poro?ilu za leto 2005 je ob približno polovici predvidenih kazalcev zabeleženo le, da podatki niso dostopni, niso na voljo, ali pa, da na Ministrstvu za kulturo tega podatka nimajo, kar se mi zdi pa?, ?e tega na resornem ministrstvu nimajo, potem ga je seveda treba poiskati tam, kjer ga imajo. .
S problematiko dostopa do kulture je povezana tudi osma prioriteta, to je informatizacija v kulturi. Zakaj beremo skupaj s tretjo prioriteto zagotavljanje dostopnosti in kulturnih dobrin in pogojev za ustvarjalnost, zaradi tega, ker je cilj pove?anje dostopnosti kulture, tako kot je zabeleženo v dokumentu, skozi informatizacijo. To se  zdi nekako logi?no. Internet je seveda v velikem vzponu, konjukturna zadeva, vse ve? ljudi ga uporablja, ima dostop do njega in seveda ponuja velike možnosti za pove?anje dostopnosti kulturnih dobrin. Problem pri tej prioriteti je pa spet ta, da se ga razume bolj v nekem kataložnem smislu. Te pravi, to so zbirke podatkov. Dajo se na voljo informacije, podatki, ni pa razumljen ta medij v smislu, da se ga uporablja za pove?anje dostopnosti kulturne produkcije, kar je seveda škoda, ker je to neka njegova razsežnost, ki bi se jo dalo še bistveno bolje izkoristiti.
?etrta prioriteta je kulturna vzgoja, o kateri ne bom dolgo, ker se bojim, da nam bo zmanjkalo ?asa. Tu bi predvsem veljalo poudariti problem medresorskega sodelovanja in usklajevanja. Dokler gre za resorsko razsežnost te prioritete, še nekako gre. Lahko re?emo, da na podro?ju kulturne vzgoje imamo številne programe, ki to podro?je spodbujajo v smislu ustvarjalne vzgoje za otroke. Nekoliko težja situacija je, ko gre za medresorsko usklajevanje, zlasti recimo Ministrstvo za šolstvo, ki je tukaj sigurno klju?no ministrstvo poleg Ministrstva za kulturo. Tudi pri tej prioriteti, ko pogledate kazalce, so podatki izjemno pomanjkljivi in v letu 2005 recimo, to je torej drugo poro?ilo, prav pri vseh kazalcih je navedeno, da podatki niso na voljo. Prav pri vseh.
Peto prioriteto Izobraževanje za poklice v kulturi  bi spet morali obravnavati skupaj s sedmo prioriteto, to pa je neposredna podpora ustvarjalcem. Namre?, ta dva podro?ja sta prav gotovo povezana, ker gre pa? za to, da bi se bilo potrebno izogniti  stanju, ko imamo ogrožen prenos znanja in izkušenj s starejših generacij na mlajše generacije. Tega problema se zavedajo tudi poro?evalci in mislim, da bo tudi v novi resoluciji o nacionalnem programu za kulturo potrebno temu podro?ju posvetiti ve? pozornosti, kot je bilo do seda. Mislim, da bodo kolegi iz sindikatov nekaj ve? govorili o podro?ju samozaposlenih v kulturi, ki je neko posebno podro?je, vredno tehtnega premisleka, zlasti ?e pogledate statisti?ne podatke, ki kažejo nenehno rast samozaposlovanja v kulturi, ?e tako re?emo. Mogo?e se to na prvi pogled zdi zanimivo, dinami?no, spodbudno, vendar pa, ko pogledate stvari iz druge strani, ugotovite, da je to tudi v mnogih primerih rezultat neke dolo?ene stiske, ko pa? zlasti mlajši ljudje, ko kon?ajo s šolanjem, ker ne morejo dobiti zaposlitev v inštitucijah organizacijah, ki se pa? zatekajo k temu za?asnemu statusu.
Prav tako je potrebno opozoriti na to, da se nenehno pove?uje tudi zaposlovanje v kulturi za dolo?en ?as. Se pravi, premika se trend zaposlovanja za nedolo?en ?as na zaposlovanje za dolo?en ?as. To je splošen trend in ne velja samo za kulturo, vendar je spet, primerjalno gledano, zelo izrazit na podro?ju kulture, kar je pa tudi nekaj, kar bi bilo potrebno premisliti in je tudi verjetno tema zanimiva zlasti tudi za sindikate. Prav tako je, kot vemo, podro?je kulture veljalo  kot nekakšna izjema znotraj delovne zakonodaje, kjer se dopuš?a oziroma omogo?a, da delavce v kulturni, umetnike, kulturne ustvarjalce zaposluje za dolo?en ?as dlje ?asa, kot je to sicer dovoljeno za druge kategorije delavcev, kar je sicer mogo?e razumeti kot upoštevanje specifike kulturnega ustvarjanja, po drugi strani pa prav gotovo, da kulturnike postavlja v nekoliko nenavadno razmerje z drugimi delavci. Se pravi, v drugih sektorjih.
Mogo?e bi nekaj besed še povedal o šesti prioriteti, to je  Kultura kot kategorija razvoja. Razumljena je kultura kot generator gospodarskega razvoja, ?loveških virov, kvalitete življenja in socialne kohezivnosti. Zelo velika  pri?akovanja so bila torej polagana v kulturo kot kategorijo razvoja. ?e pogledate, kaj je vse tukaj napisano, kaj naj bi vse kultura generirala. Potem, ko pogledate poro?ilo, ugotovite, da o tej prioriteti nimate podatkov na voljo, da bi ugotovili,  kaj se je v tem obdobju v okviru te prioritete dogajalo, razen mogo?e z delno izjemo,  ko gre za spodbujanje kulturnega turizma, in sicer to velja za leto 2005, za leto 2004 niti ne. Se pravi, tukaj je klju?ni problem, ki ga ima o?itno, to je zelo  o?itno, resorno ministrstvo, Ministrstvo za kulturo, nedostopnost podatkov oziroma ne morejo zagotoviti podatkov, s katerimi bi pokazali, izmerili, kaj je bilo narejeno in kaj ni bilo narejeno, kaj se je zgodilo z nekimi splošnimi trendi v družbi in kam pravzaprav vse skupaj gre, kam rine. Da bi se ta problem odpravil, bi bilo verjetno potrebno še naprej vztrajati pri spremembah glede spremljanja kulturne statistike s strani Statisti?nega urada Republike Slovenije. Kolikor vem, so bili napori v to smer že do sedaj izvajani, vendar o?itno je tukaj ostalo še precej odprtih vprašanj. Brez tega bo seveda izjemno težko, tudi pri naslednjem nacionalnem programu za kulturo, zastaviti ustrezne kazalce in jih potem na ustrezen, korekten na?in tudi spremljati. Brez tega pa pravzaprav ne gre.
Mogo?e bi kar presko?ili deveto prioriteto. To je bila Posodobitev javnega sektorja v kulturi, ker se tu pravzaprav dosti ni zgodilo. Pravzaprav je trend bil obraten od tistega, ki je bil napovedan. Namre?, da bi se vsaj dva javna zavoda preoblikovala v gospodarski družbi in trije javni zavodi v ustanove. To se ni zgodilo. Ravno obraten trend je bil, tako da tukaj mislim, da s to prioriteto ni bilo kaj dosti.
?e grem sedaj samo še na zadnjo prioriteto, ker se zavedam, da je to že malo predolgo, ki pa, bi lahko rekli Angleži, last but not least, se mi zdi izjemno pomembna, to je pa sodelovanje z nevladnimi organizacijami. O tem bomo slišali verjetno nekaj besed tudi s strani Jurija Krpana, ki bo govoril v imenu asociacije nevladnih organizacij v kulturi. Jaz bi poudaril mogo?e samo to razsežnost, ki se nanaša na, kako naj re?em, sodelovanje nevladnih organizacij ali pa civilne družbe pri sprejemanju in pripravi predpisov pri dajanju mnenj in tako naprej. Ko pogledamo, kako bi rekel, sodelovanje tega sektorja pri nastajanju pomembnih dokumentov, ugotovimo, vsaj glede na  poro?ili za leto 2004 in 2005, da je tega bilo izjemno malo. V poro?ilu za leto 2005 se omenja zakon o obveznem izvodu publikacij, ki naj bi bil usklajen z nevladnimi organizacijami in širše s civilno sfero, kajti to seveda ni isto. Nevladne organizacije in civilna družba, civilna sfera, to ni isti pojem. Medtem ko v poro?ilu za leto 2004 pravzaprav se ne omenja ni?esar v smislu, da bi kakršen koli predpis, zakon, ukrep bil usklajen s civilno sfero ali nevladnimi organizacijami, kar je za dveletno obdobje, pa ?e pri tem upoštevamo tudi spremembe, ki so se zgodilo mogo?e v tem obdobju, je vendarle premalo.
Se opravi?ujem, ker sem malo prekora?il predvideni ?as, vendar morate razumeti, da ko morate petdeset strani neke analize strniti v desetih ali petnajstih minutah, je zelo težko, bi mogo?e samo to poudaril, da morda je napo?il ?as, da bi se nehalo s to prakso, ki jo poznamo v celotnem obdobju od osamosvojitve naprej, da nastane nek strateški dokument ali pa tudi zakon, recimo v tem primeru resolucija, pa? strateški nacionalni dokument, ki ga sprejme parlament v eni sestavi. Ko se parlament spremeni oziroma ko se oblast spremeni, pa se ta dokument, ki je veljaven, obstoje?, ki bi ga morali izvajati in o njem poro?ati, ignorira. Mogo?e je ignorira težka beseda, mogo?e bi lahko to malo druga?e okvalificirali, vendar mislim, da gre za nek tihi bojkot, da pravzaprav vsi komaj ?akajo, da se bo to obdobje izteklo in da dobimo nek nov dokument. Ni? narobe. Komaj ?akamo in se ga že vnaprej veselimo, vendar, ali bo potem se s tem dokumentom ponovila usoda sedanjega dokumenta. Mislim, da je to rahlo nestimulativno celo za tiste, ki ga bodo pisali. Mislim, da bi bilo treba pri tem vztrajati. Mislim, da bi moralo Ministrstvo za kulturo poskrbeti za to, da vsaj ta zadnja poro?ila, ki jih je dolžno pripraviti glede na zakon, da ta poro?ila pripravi bolje, da poiš?e ustrezne podatke in da naredi ustrezno predstavitev izdvajanja dosedanjega oziroma trenutno še veljavnega nacionalnega programa za kulturo. Najlepša hvala za vašo pozornost.

ANTON PERŠAK: Hvala. Zahvaljujem se tako gospe Maji Breznik kot gospodu Milohni?u za povzetek te analize. Nam se je zdelo pa? pomembno, da se ta analiti?ni del opravi ravno zaradi tega, kaj pri?akovati vnaprej.
Jaz bi samo en stavek rekel. Tisto, kar je na nek na?in presenetljivo pri tej zadnji pripombi, je to, da se pa? tem ljudem, ki so pisali poro?ilo, ni zdelo pomembno to, kajti jaz vem, da dolo?ena usklajevanja so bila, ker smo pa? nekateri sodelovali pri tem, ampak v poro?ilu tega ni, kot pravite. To se mi zdi zanimivo, ker vem, da je recimo, pa ne govorim sedaj, sem pa? državni svetnik, ampak Društvo pisateljev je v nekaterih primerih sodelovalo, je bilo v nekih usklajevanjih z ministrstvom pri dolo?enih predpisih, ampak v poro?ilih to ni omenjeno. ?lovek bi pri?akoval obratno, da bi se navedlo kaj ve? kot je bilo ne pa manj.
Vabim gospoda Dora Hvalico. Doro Hvalica je tudi državni svetnik. Je predstavnik delojemalcev v Državnem svetu in seveda, ker je v vodstvu sindikata ravno ljudi, zaposlenih v kulturi, se pravi sindikata Glose, je seveda posebej poklican, da o tem spregovori. 

DORO HVALICA: Hvala lepa. Dober dan vsem, ki vam ni vseeno.
V Nacionalnem programu za kulturo 2004 do 2007 preberemo, da nacionalni program za kulturo opredeljuje javni interes za kulturo, in sicer z namenom zagotavljanje pogojev za kulturno ustvarjalnost, dostopnost kulturnih dobrin, kulturno raznolikost, slovensko kulturno identiteto in skupen slovenski kulturni prostor. Konec citata. V zakonu o uresni?evanju javnega interesa za kulturo iz leta 2002 pa preberemo: Ta zakon dolo?a javni interes za kulturo, organe, ki so zanj pristojni in odgovorni, ter mehanizme za njegovo uresni?evanje. Konec citata
In vprašanje, ki se poraja samo po sebi: Ali lahko zakon, ki je bil sprejet leta 2002, dolo?a javni interes za kulturo, ki ga opredeljuje Nacionalni program za kulturo šele dve leti kasneje? Je to retori?no vprašanje?
Naj poizkusim druga?e. Zakon dolo?a, da javni interes za kulturo temelji na zagotavljanju javnih kulturnih dobrin in hkrati, da javni interes za kulturo dolo?ajo zakoni in nacionalni programi za kulturo. To je pa že provokacija.
Še zadnji poizkus: zakon o uresni?evanju javnega interesa za kulturo naj bi leta 2002 urejal uresni?evanje, na?in, oblike in varstvo ne?esa, ?esar ni bilo. Predlagatelji zakona se seveda tega niso zavedali ali pa jim je zadoš?ala zavest, da obstaja nek Šeligov program, ki je lahko vsaj alibi za njegovo zanikanje. To utegne biti že bolje. In tako je uspelo, po mojem mnenju, takratnemu predlagatelju in zakonodajalcu sprejeti enega izmed najslabših kulturnih zakonov in dve leti kasneje nekoliko manj slab Nacionalni program za kulturo.
Ministrstvo za kulturo napoveduje, morebiti prav zato, da bo zakon še letos temeljito prevetrilo, naro?ilo pa je tudi pisanje novega Nacionalnega programa za kulturo. Upam, da to ne pomeni tudi enakega zaporedja sprejemanja obeh dokumentov. Za prvo jim v imenu kulturnih delavcev in ustvarjalcev oziroma v imenu sindikata Glosa izrekam vso podporo, za drugo jih tako ali tako zavezuje ta isti zakon, ki dolo?a Nacionalni program za kulturo in seveda njegovo 4-letno dobo trajanja. Se pravi, mora se to zgoditi.
Dosedanji nacionalni program za kulturo v mnogo?em seveda ni bil uresni?en. ?esa vse ni bilo mogo?e uresni?iti, za kaj vse ni bilo ne volje in ne zakonskih osnov, nam odkrije že skromno poznavanje razmer in površno branje še veljavnega dokumenta. Kje je na primer izvirna slovenska dramatika, ki jo program tako prepri?ano poudarja; kako resni?no zgleda dvig jezikovne kulture v medijih, ki jo zanosno razglaša recimo; kako je na primer bila zagotovljena administrativna podpora izvajalcem, ki se potegujejo za evropska sredstva, ki jo program velikodušno ponuja in nenazadnje, v katerih javnih zavodih in njihovih programih dela je bila na novo zagotovljena dostopnost kulturnih dobrin in pogojev za ustvarjanje?
Sem predsednik Sindikata Glosa in vsaj o slednjem lahko kompetentno govorim. Premnogi zavodi na podro?ju kulture še ustanoviteljskih aktov nimajo, programe le kot jim jih sredstva dopuš?ajo in pogoje za ustvarjanje, ki so iz leta v leto slabši. Še posebno to velja, ?e med pogoje štejemo tudi pošteno pla?ano delo in spoštovanje pravic iz dela in delovnega razmerja, da o spoštovanju ?lovekovega in ustvarjal?evega dostojanstva sploh ne govorim. Ampak namesto, da bi nacionalni kulturni program narekoval zakonske rešitve, ki naj omogo?ijo njegovo uresni?evanje, lahko v veljavnem programu preberemo o posodobitvi javnega sektorja v kulturi natanko to. Zakon o uresni?evanju javnega interesa za kulturo je uzakonil vrsto mehanizmov na podro?ju upravljanja, vodenja in financiranja javnih zavodov ter urejanja delovnih razmerij. S tem je zagotovljena pravna podlaga za posodobitev javnega sektorja v kulturi v smeri njegove ve?je u?inkovitosti, odprtosti in avtonomnosti.
Laž in zmota. O u?inkovitosti in odprtosti zgovorno pri?ajo poro?ila, o avtonomnosti pa pove vse že izlo?enost ustvarjalcev iz soodlo?anja o programih, samo zanje to velja, za nikogar drugega v javnem sektorju, o delovnih razmerjih pa dovolj povedo dosjeji, ki jih hrani Sindikat Glosa.
Danes zjutraj je iz mojega printerja zlezlo pismo sindikalnega zaupnika v enem od slovenskih gledališ?, ki se opravi?uje zaradi priprave na premiero, da ne more sodelovati, ampak da ?e bi prišel, bi zaradi korektnosti do njegovega improviziranega pisma bom prebral samo nekaj stavkov, ampak bi nam približno tole povedal: V zvezi z vloženimi tožbami za spremembo delovne pogodbe in tako dalje, ki jih upravnik zavra?a z nesmiselnimi razlagami, ki pa izhajajo vse iz nesmiselnega zakona. Na direktorja je bilo naslovljenih 16 zahtevkov. Vse je zavrnil in pet ?lanov se je odlo?ilo za tožbo. Mnenje je, da bo tožba dobljena, ?e ne prej na Ustavnem sodiš?u zaradi diskriminatornega položaja zaposlenih v kulturi. Povsem jasno je, da izvajanje zakona o uresni?evanju javnega interesa za kulturo lahko povzro?i velik zastoj v delovanju gledališ? in ogromno materialno škodo, kar se je že zgodilo v enem od osrednjih gledališ?. Naše gledališ?e zapuš?ata dva ?lana. Torej bo moralo gledališ?e narediti vskoke, poiskati zamenjave, porabiti ogromno ?asa in sredstev, ki jih seveda nima. Vsak vskok pomeni ve? dodatnih vaj, rušenje delovnega plana, vse samo zaradi enega ?lana. ?e pa to pomnožimo z ve? igralci, lahko to pomeni ve?mese?ni izpad delovanja celotnega teatra. In na koncu vzklik: za božjo voljo, ukinite ta zakon.
Toda, zakaj je temu tako? Priro?en odgovor, ki pa žal v mnogo?em odgovarja resnici, je ta, da oblast kulture ne mara, vsaka oblast, brez izjeme. Da, seveda, ponašajo se z njo, ob?asno tudi potrebujejo kot neobhodno dekoracijo, kot retori?en temelj recimo - sicer pa je ne marajo, ker se je bojijo. Kultura z umetnostjo je bila, je in bo tako ali druga?e leglo novotarij, svobodomiselnosti, upiranja, nepristajanja, druga?nosti in tako dalje, kar pa seveda ni pisano na kožo nobeni politiki.
Tehtnejša razlaga sedanjega slabega odnosa do kulture in s tem slabega položaja njenih ustvarjalcev pa leži v dejstvu, da veljavni zakon  o uresni?evanju javnega interesa za kulturo ne podpira in ne omogo?a uresni?evanja na videz lepe vizije kulture iz nacionalnega programa za kulturo, saj ni bil pisan za njeno uresni?evanje, ker ga preprosto še ni bilo.
Nasprotno, ZUJIK, skrajšujem zakon, kratica, je neprijazen, nezaupljiv in celo sovražen, prav gotovo pa diskriminatoren do kulturnih ustvarjalcev. Da, leta 2002 je bil zagotovo sprejet slab zakon, ki je zaposlene v kulturi v primerjavi z zaposlenimi v sorodnih dejavnostih javnega sektorja postavil v diskriminiran položaj. V praksi se je to pokazalo najmanj v dveh elementih. V prvem, v 45. ?lenu je zakon omogo?al premeš?anja zaposlenih v kulturi brez njihovega soglasja, ?esar ni v nobeni primerljivi dejavnosti, razen v vojski in policiji. Najbolj odziven javni primer takšnega ravnanja, kot veste, je bila maš?evalna premestitev dirigenta Opere - sedanjega direktorja SNG Opera in balet v Ljubljani v arhiv.
Drugi tak element pa je, da v 42. ?lenu je zakon dolo?il sestavo sveta zavoda z ve? kot 20 zaposlenimi - torej v ve?ini ve?jih in v vseh nacionalnih kulturnih institucijah -  tako, da so vsi ?lani sveta predstavniki ustanovitelja, kar je za zaposlene diskriminatorno v primerjavi z npr. podro?jem zdravstva, šolstva, varstva in tako dalje, kjer imajo zaposleni v svetih zavodov tretjino svojih predstavnikov.
To, da v ve?jih kulturnih zavodih sodelujejo zaposleni v strokovnem svetu, pa se je izkazalo kot slepilo, saj strokovni svet, poglejte zakon, ne odlo?a o ni?emer. O vsem brez izjeme odlo?a namre? svet zavoda. Za oboje sta reprezentativna sindikata v kulturi zahtevala ustavno presojo. Za prvo (premeš?anje brez soglasja) je Ustavno sodiš?e že pritrdilo sindikatu Glosa in razveljavilo sporno dolo?ilo. Za drugo Sindikat SVIZ še ?aka na odlo?itev Ustavnega sodiš?a in upam, da bo ustrezno.

Pri?akovanja zaposlenih v kulturi so seveda bila z novo vladno koalicijo ob prenovi Ministrstva za kulturo z demokratskim ministrom precejšnja. Toliko ve?je je seveda za?udenje bilo, ko je pred kratkim to isto ministrstvo predlagalo tretje diskriminatorno dolo?ilo za spremembo zakona. Svetu zavoda, temu istemu svetu zavoda, ki ga v celoti imenuje minister, dajejo še pooblastilo oziroma kompetenco drutostopenjskega pritožbenega organa v delovnih sporih, kar pomeni, samo v kulturi naj bi po tem predlogu o pritožbah in delovnih sporih odlo?al svet, ki ga v celoti imenuje minister zoper odlo?itve direktorja, ki ga tudi imenuje minister. ?arobno. Kadija tuži - kadija sudi.
V?eraj, mi smo seveda na to v  Državnem svetu ugovarjali, amandma in ga v?eraj zagovarjali na mati?nemu odboru Državnega zbora, ki ga vodi gospod Grims. Vam moram vnaprej povedati rezultat? Vam moram povedati rezultat? Najbrž ga veste, ne da bi slišali kakršno koli poro?ilo. Odbor je amandma zavrnil in to s šestimi glasovi, ki je prišel z glasbo na mobitelu skozi vrata, se usedel in glasoval, ne da bi slišal besedo o razpravi, ne da bi imel kakršen koli list papirja v rokah. Groteskno.
Nevarnost, da se ponovi ista usodna napaka v prihodnje, je o?itna. Z vsiljevanjem za kulturne ustvarjalce žaljivih sprememb ZUJIK se to žal tudi kaže. To seveda ni zgodba o kuri in jajcu. ?e vprašate mene, potrebujemo najprej Nacionalni kulturni program in potem take spremembo, temeljito prevetritev, kot pravi minister, zakona, ki bi omogo?il uresni?itev takega nacionalnega kulturnega programa.
Samo še tole. Zakaj se meni osebno in zakaj se nam v Državnem svetu zdi izjemno pomemben takle posvet, kot je današnji. Ker verjamemo v to, da je mogo?e, ampak ravo?asno, preden do nekih dokon?nih predlogov besedil pride, vplivati na oblikovanje nacionalnega kulturnega programa. Izkušnje namre? kažejo, da ko že pride do avtorskega besedila in v tem primeru bo prišlo do avtorskega besedila, ker bo deset ustreznih strokovnjakov neko besedilo zapisalo, da je postopek in manira politike taka, da bo javna razprava v po?itniških mesecih, potem sklicevanje nanjo, ?eš da je bila, v postopku sprejemanja dokumenta, ki bo imel neke vrste zna?aj zakona, skratka sprejemanje dokumenta, ki ga mora na koncu sprejeti Državni svet, pa midva s Peršakom natanko veva, koliko je mogo?e nanj še vplivati. Pomemben je tak posvet in pomembno je, ?e mu bo sledil še kakšen. Na koncu sem si zapisal še parafrazo neke davne modrosti: Da ne bi senat debatiral, ko bo Rim že gorel. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: To je bil prispevek s strani zaposlenih na podro?ju kulture, sedaj bo pa nastopil eden od predstavnikov nevladnega sektorja, in sicer kolega Klemen Ramovš, ki bo imel referat z naslovom Nacionalni kulturni program in razmejitev med javnim in nevladnim sektorjem. Kar izvoli Klemen.

KLEMEN RAMOVŠ: Hvala lepa. Lep pozdrav vsem prisotnim. Jaz sem nekako na zadnjem posvetu, nekako je bil predlog s tem naslovom Nacionalni kulturni program in razmejitev med javnim in nevladnim sektorjem.  Torej, nevladni sektor je po svojih rezultatih, s tem, kar producira v slovensko kulturo in v Evropo za slovensko kulturo, zelo uspešen. Po nekih drugih kazalcih bistveno manj uspešen, ampak ne po svoji krivdi. ?e nadaljujem s tem, ?e za?enjam s tem, kot je gospod Hvalica zaklju?il, glede Rima in glede senata, mislim, da nevladne organizacije bistveno uspešnejše gasijo požar, ki je v dolo?eni meri že kar prisoten.
To, kar sem jaz pripravil, tu gre za nekako podobna stališ?a, kot jih ima peticija, ki jo bomo nevladne organizacije lansirale v naslednjih dneh. Trenutno je samo še en stavek pri preverjanju pri pravnikih. Predstavili smo jo tudi v Državnem zboru. Ocena je, da bomo dobili relativno veliko število podpisov, tako da, ?e javnost pa?, ki bo soo?ena s peticijo, tega ne bi spoštovala, bi lahko jo uveljavili tudi na referendumu.
Menim, da sta za dobro javno delovanje potrebna v osnovi samo dva koraka: politi?ni in zakonodajni. Kot razumem ZUJIK, je to v slovenski kulturi že nekako opredeljeno. Menim, da je to dober princip tudi za vsa druga resorska podro?ja, se pravi opredeliti javni interes in ne samo za kulturo. Mislim, da je ta pogled primeren in uporaben tudi za katero koli drugo državo na katerem koli njenem podro?ju.
Zakonsko dolo?ene primerljivosti sofinanciranja, ki jo ZUJIK zelo jasno prinaša, seveda ne moremo soditi po administrativnih postopkih, ampak morajo biti ti postopki takšni, da njihov rezultat dosega primerljivost pri kon?ni izvedbi.
?e v Poro?ilu Ministrstva za kulturo o sofinanciranju kulturnih programov in projektov v letu 2005, torej poro?ilo je na spletni strani ministrstva na strani 117, to?ka 7, ?e to poro?ilo razumem, da so javni zavodi in javni skladi javni sektor, neprofitne organizacije in fizi?ne osebe pa nevladni sektor, potem je javni sektor v primerjavi z nevladnim v 2002 prejel dobrih devetkrat ve? sredstev, v 2003 dobrih osemkrat krat ve?, v 2004 7 in pol krat ve? in v 2005 dobrih 7 in pol krat ve?. Koliko je bila tudi produkcija višja, ni podatka, osebno pa dvomim, da je bila npr. v 2005 7 in pol krat višja kot v nevladnem sektorju. Tole, kar imate tukaj na koncu, je razpredelnica, ki sem jo v?eraj zve?er potegnil iz spletne strani Ministrstva za kulturo in ti podatki so že ves ?as isti, odkar je poro?ilo objavljeno in jih tudi razumem kot kredibilne.
NPK bi moral podpreti zakonsko zahtevo ZUJIK-a, po kateri prejmejo vse tri skupine, se pravi javni zavodi, nevladne organizacije in samozaposleni, primerjalno toliko javnih sredstev, kolikor ustvarijo programa. Vse tri skupine, ki delujejo na istem trgu z istimi želodci in z istimi cenovnimi razredi, bi morale konkurirati pod istimi pogoji. 27. ?len ZUJIK-a jasno opredeljuje, kaj se sofinancira pod istimi pogoji. To so štiri to?ke: delovanje, delo, program, investicije. To je tako pri javnih zavodih kot nevladnih organizacijah kot pri samostojnih kulturnih delavcih oziroma samozaposlenih v kulturo. Tudi stroški dela in tu je klju? za vrsto neprezra?enih sob slovenske kulture. Stroški dela bi morali biti na primerljivih zvrsteh sofinancirani v istem odstotku. ?e producent z istimi odhodki za delo ne ustvarja enakovrednega programa, bi moral stroške dela zmanjšati ali pa pove?ati program. Za golo vzdrževanje same infrastrukture pa je dovolj samo en ?lovek, ki lahko pokli?e, ?e kaj zamaka ali je treba mojstre poklicati, karkoli popraviti. Se pravi, izgovor, da potrebujemo neko infrastrukturo, ki pa je potem brez  programov, je malo na pamet.
Tukaj mislim, da je mogo?e bolje, da nacionalni program za kulturo ne postavlja nekih konkretnih programov, ampak predvsem postavlja okvir, na podlagi katerega se pa? sproti dela potem nek program, se pravi, da ne NPK kot osnova za neko delovanje v kulturi.
Javni interes bi bilo potrebno opredeliti v bolj in manj pomembne skupine. Sedaj je javni interes prikazan ?rno-belo. Samo kot DA ali kot NE. Se pravi, je ali ga pa ni. Vsako gospodinjstvo pa ve, da so tudi tam, kjer so stvari najbolj potrebne, so dolo?ene prioritete. Eno stvar daš na prvo mesto, eno na drugo, eno na tretje, kolikor imaš pa? možnosti. To bi bila stvar, ki bi jo bilo treba vpeljati tudi v javni interes. S tem, ?e imamo javne zavode, glede na rezultate svojega delovanja bi morali dosegati kriterij A, ker so bili ustanovljeni s tem namenom in ?e imajo javni uslužbenci že zagotovljen dolo?en socialni status, bi ga seveda morali opravi?iti s svojimi rezultati, sicer bi lahko zgubili ta status. Ob tem, v kakšnem odstotku se sofinancirajo programi v javnem interesu, bi morala zakonsko dolo?ena primerljivost upoštevati tudi vpogled v u?inkovitost vloženih javnih sredstev oziroma to, kolikšen je odstotek stroškov dela, to se pravi pla?e administracije, pri posamezni zvrsti izvajalca kulturnih programov. Govorim pa za vse tri skupine: javni zavodi, nevladne organizacije, samostojni kulturni delavci, ki pravzaprav v praksi poslujejo kot nevladne organizacije, one man band.
Obseg izvedenega programa, se pravi kolikor narediš in kakšen je odstotek dela, to sta zame osnovna pokazatelja primerljivosti, ki jo tudi zahteva, ne predlaga, ampak zahteva ZUJIK.  
NPK bi moral kulturni politiki priporo?iti vsaj še dvoje. Eno je državno oglaševanje vlaganja v kulturo: ?e Ministrstvo za promet lahko promovira varnostni pas, ?e Ministrstvo za zdravje lahko promovira antikadilsko kampanjo, potem mislim, da bi  lahko tudi Ministrstvo za kulturo promoviralo vlaganje zasebnega, komercialnega sektorja v javni interes, v javno dobro. Vlaganje gospodarstva v programe javnega interesa in kupovanje kulture s strani potrošnikov, je stvar splošnega razpoloženja in tovrstno oglaševanje to spodbuja. Primerjajte, koliko Slovenci potrošimo za materialne dobrine in koliko za kulturo. Tisto, kar je kolega Aldo prej pa kolegica Maja, kar sta prej navajala, jaz sem sicer malo farbenblint, tako da nisem ?isto to?no videl, kje je knjiga, ampak zasledil sem, da niti ne kaže tako slabo, ampak vseeno. Primerjajte. Za garderobo nekaj 100 evrov v nekem obdobju ni noben velik problem. Nekaj deset evrov za kulturo, za koncert, za knjigo, za muzej, greš pa raje na pivo kot da bi tam kupil vstopnico.
In potem odnos države do zasebnega kapitala. Te številke so sedaj navajane teoretsko, da me ne bi kdo pa? se skliceval na mojo neumnost. Do podjetij, ki svoj dobi?ek, torej tehni?no je možno do 100 % dobi?ka, vložijo v javni interes, akontacija oziroma dohodnina do 0,3, to je pa? samo po nekem, podjetja lahko tudi oglašujejo in to je v vsakem primeru odbitna postavka. Se pravi, tehni?no lahko do 100 % dobi?ka vložijo v javni interes. Ampak tisti, ki ni? ne vlagajo, dajo državi samo 25 % dobi?ka, kolikor je pa? obdav?eno na koncu, 75 % ga pa pobašejo v svoj  žep in država tukaj ne dela nobene razlike. Jaz tu vidim neenakopravno obnašanje države in tu bi država morala za?eti delati razliko, katera komercialna podjetja, ki so profitna, vlagajo v kulturo in katera ne vlagajo. Poglejte samo zaplet nekaj mesecev nazaj v Ljubljani. Potreba asociacije, saj zahteval ni nobeden, ker so totalno brezpravni, ampak potreba asociacije je bila 500.000 evrov. To je 4 % pla?e mestne uprave, ?e sem gledal tisti prora?un Mesta Ljubljane, ki sem ga  imel takrat pa? pri roki. Te pla?e so 6 % vseh stroškov mestne uprave. Za asociacijo ni bilo denarja, niti razpisov niso hoteli razpisati. Na drugi strani bo pa prišla cela vrsta podjetij, ki bodo tukaj ustvarjali dobi?ek in to bo šlo v jahte, v igralnice, v zasebni luksuz in tako naprej. Lastniki imajo vso pravico, da delajo pa? s svojim denarjem tisto kar želijo, ?e ni to protizakonito. Tu bi bilo treba delati neko razliko in mogo?e je pri NPK priložnost, da se te stvari malo bolj izpostavijo.
Kakšne so dejanske možnosti dav?nih olajšav, sam težko razpravljam, nisem ekonomist, sem glasbenik, kulturnik, sicer z neko kilometrino, ampak vseeno, sam mislim, da je pa? v nekem gospodarstvu, kot je slovensko z dvema milijonoma populacije, težje je odlo?ati pa se odlo?ati, kakšne dav?ne spodbude pa olajšave bi bile zanimive, smiselne in recimo neka Francija, ki ima tam nekaj deset milijonov prebivalcev.
NPK bi moral zahtevati, to pa mislim, da NPK lahko, najve?jo možno transparentnost porabe javnih sredstev. Zdaj je v prej omenjenem poro?ilu ministrstva jasno prikazana samo poraba sredstev, toliko jih je šlo sem, toliko tja, toliko tja, nikjer pa ni podatka, kakšen odstotek predstavljajo ta sredstva v primerjavi s celotno produkcijo. Mi za nas projekt dobimo velikokrat o?itke iz razli?nih koncev, kako pravzaprav veliko denarja dobimo od države, predvsem se o nekih umazanih kulvarjih to zelo rado izpostavlja. 30 milijonov za cel projekt za leto 2007.. To je glede na izplen prejšnjih let zelo dobro. Imam ob?utek, da nas ministrstvo vsako leto bolj podpira, ampak na drugi st rani je to samo 20 % zelo racionalno opredeljenih potreb, da izpeljemo naš projekt. Pa recimo, da jih še 20 dobimo od vseh šestnajstih ob?in, v katerih bomo prisotni letos. Se pravi, 40 % imamo javnaih sredstev. ?e pogledam naša finan?na poro?ila za nazaj, smo šele v lanskem letu presegli 40 % javnih sredstev. Vedno jih je bilo manj kot 39. Naredili smo projekt, ki je eden vodilnih v Evropi. Težko pristajam na to, da neki gostje pridejo v  Slovenijo pa tukaj ni? ne poznajo, potem se ti pa še fino zdi, da so prišli. Vrhunski umetniki, ki prihajajo v Slovenijo na podlagi našega povabila, precej dobro poznajo Slovenijo in niso za?udeni, da je to civilizacijsko zelo razvita država.
Jaz bi mogo?e sedaj na hitro zaklju?il samo s tem, da tukaj so tri skupine: javni zavodi, nevladne organizacije in samozaposleni v kulturi. Nujno je potrebno izena?iti pogoje delovanja, konkuren?nost, ?rtati damping, ki je izjemno prisoten, da tudi slovensko gospodarstvo, ki je takrat, ko so se za?ele srbske carine pa potem vojne v Jugoslaviji, je preživelo in jaz tudi mislim, da ?e bi se javna mreža zrušila, da so tukaj še vedno nevladne organizacije, ki lahko pravzaprav dovolj solidno  prezentirajo slovensko kulturo v svetu. Ampak vsekakor narediti neko zavezništvo med vsemi temi tremi skupinami, ker vsi skupaj smo slovenska kultura, ne pa samo eni, kot pravi gospod Hvalica. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. Tudi Klemnov referat je v gradivu, ker ga ni mogel v celoti, se ga da videti. Poleg tega bi povedal še to, da vse razprave, se pravi povzetki bodo objavljeni na spletni strani Državnega sveta (www.ds-rs.si) in pa na www.skledar.si. Posnetek tega bo tudi na programu TV Pika ob 18.30 uri. O tistem zapisu, magnetogramu, sem pa že prej govoril.
Sedaj je na vrsti gost, ki smo ga povabili predvsem zato, da nekako iz druge strani pogleda na podro?je kulture in vprašanje tega nacionalnega programa kulture. Gre za svobodnega ekonomista gospoda Bojana Radeja. On je ekonomist, ampak ni takšne sorte, kot so recimo kakšni znani ekonomisti, ki radi pišejo o kulturi. ?eprav bo imel nekaj alternativnih predlogov, boste videli, da niso take sorte, kot bi bili kakšni od gospoda Mrkai?a ali kaj podobnega. Gospod Bojan Radej. Naslov njegovega prispevka pa je Nekulturni prispevki k nacionalnemu programu kulture.

MAG. BOJAN RADEJ: Hvala lepa. Pozdrav vsem prisotnim. Hvala lepa tudi za predstavitev in za vabilo. Pravzaprav, da se tukaj lahko pojavim kot gost in ne kot razpravljavci iz kulturniške sfere. Ne imeti izto?nice, skratka biti neobremenjen sam s seboj, se pri razvojnem programiranju izjemno obnese. Najprej o naslovu. Skratka, ker nisem kulturnik, govorimo o nekulturnem prispevku k nacionalnem programu  kulture, vendar obstaja za to tudi nekaj drugih razlogov in mislim, da smo danes že pri drugih govorcih in kolegici slišali, da pravzaprav je kulturni sektor, ?e lahko o njem tako govorimo, tudi sam v veliki meri producira nekulturnost in tudi v tem smislu dajem potem ta naslov. Lahko gledamo nacionalni program kulture kot na enega od nacionalnih programov (energetika, varstvo okolja in tako naprej). Pa? gre za isti sklop, vsaj s stališ?a države, vlade in izvršne oblasti. Priprava nacionalnih razvojnih programov je v bistvu eden odli?nih možnih indikatorjev za presojo demokrati?nosti vladnih oziroma oblastnih elit. Poglejmo, ko se izvajajo predpisi, ker to je glavna naloga  vlade, izvršne oblasti, izvajanje predpisov. Tam je pravzaprav vse dolo?eno in tam država se ne more izkazati s svojo demokrati?nostjo. Mora biti uspešna, ?e ne re?emo celo u?inkovita pri izvajanju reda.
Vendar kljub temu pripravo nacionalnih programov ob?e v Sloveniji dolo?ajo zelo ohlapni predpisi in se da nacionalni program pripraviti po bolj demokrati?nem ali pa manj demokrati?nem postopku oziroma postopku, ki odpira prostor za javnost, vabi javnost, da participira pri odlo?itvah o kulturi, ali pa tega ne po?ne ali to po?ne po kakšnih zelo skrajšanih postopkih. Lahko je zelo zanimivo neko dejstvo, ki ga mogo?e kulturniki kot kulturniki sploh ne poznate. Da je demokrati?nost javnega upravljanja na podro?ju priprave nacionalnih razvojnih programov na podro?ju recimo posegov v prostor ali pa v okolje, da je demokrati?no upravljanja na tem podro?ju bistveno višja kot je na podro?ju upravljanja kulture oziroma posegih v kulturo. To je zelo zanimivo, ker tista dva sta precej tehni?ni vprašanji pa je vendarle demokrati?nost velika. Recimo, s slovenskim in evropskih pravnim redom je predpisana cela vrsta nekih presoj, ki jih je treba opraviti pred pripravo in ob pripravi nacionalnega programa in ob zaklju?ku priprave, ko se da dokument v razpravo. Obstajajo strateške presoje vplivov, okoljske presoje, študije izvedljivosti in tako naprej in to so vsi postopki, pri katerih od za?etka do konca sodeluje javnost.
Tako kot je jasno vsakomur verjetno, da demokracije ni mogo?e uveljavljati s trdo roko. Tako bi moralo biti jasno, da seveda upravljanje javnih zadev preprosto ni možno kot dobro upravljanje, ?e se dela na nejaven na?in, ?e se recimo nacionalni programi pripravljajo ob zelo nizki stopnji demokrati?nosti. V tržni tranziciji so se zgodile zelo pomembne spremembe. Na eni strani je prišlo do privatizacije, nacionalizacij in tako naprej. To so bile vse dogodki, procesi, ki so pripeljali do tega, da se je, na eni strani so se posamezniki osamosvojili, postali bogati, so lahko za?eli s svojo lastno glavo razmišljati in tako naprej. Skratka, so bili dani neki pogoji demokracije. Na drugi strani se je pa ta lastnina skoncentrirala in je v bistvu spet nazaj se zožal prostor za demokrati?no delovanje javnosti. Isto se je zgodilo z javnimi dobrinami. V?asih so imeli samoupravljanje in razne samoupravne interesne skupnosti, kjer so se v bistvu zainteresirani lahko pogovarjali o stvareh. Danes je pa država prevzela skrbništvo nad javnimi zadevami in se je najširši javnosti skratka ni odmaknilo samo premoženje, materialno premoženje, naravno bogastvo in tako naprej, ampak pravzaprav tudi odlo?anje o javnih stvareh.
Lahko bi rekli, da se je na javnem sektorju,  s stališ?a splošne javnosti, dogajalo ?isto isto, kar se je dogajalo na podro?ju gospodarstva in privatne lastnine. Odtujevanje. Zato se je v bistvu zelo smiselno vprašati, kaj pravzaprav je gradivo nacionalnega programa, kateregakoli ali kulture posebej. Da bi bil ?im krajši, ne bom razlagal stvari, ker je nekaj stvari tudi v mojem tri ?etrt napisanem prispevku, ker preprosto nisem zmožen teksta v petih dneh napisati, še posebej ne iz podro?ja, ki mi ni ?isto doma?e, zato bi se res samo na klju?ne to?ke usmeril.
Kaj je gradivo nacionalnega programa? Jaz mislim, da absolutno gradivo nacionalnega programa ni javni interes. Sam sem sodeloval pri razvojnem na?rtovanju ve? kot petnajst let na razli?nih podro?jih profesionalno in v bistvu sem se nau?il gledati na nacionalni program malo druga?e. Zdi se mi, da homogeni javni interes dolo?ijo predpisi, pravni red. Ko govorimo o javnem interesu, bi lahko v bistvu gledali nanj na dva na?ina, kot minimalni ali pa kot nek maksimalni interes. Minimalni javni interes je seveda v predpisih. Maksimalni interes je pa recimo tisto, kar bi recimo pri?akovali, da bo kulturni program prinesel. Najve? od tega, kar se da realizirati z nekimi sredstvi. To maksimalisti?no razumevanje javnega interesa mislim, da je narobe in da v nacionalnem programu bi morali izhajajo? iz minimuma javnega interesa, kakor je zapisano v predpisih, iskati neko drugo rešitev, katero bom povedal ?isto na koncu.
Prehajam na štiri zadnje predloge Ministrstva za kulturo, kako pristopiti k pripravi kulturnega programa in medtem bom na koncu razložil tudi, kaj ministrstvo lahko naredi, ?e se ne ukvarja s homogenim javnim interesom, kot prevladuje prepri?anje tudi v dosedanjih razpravah.
Te zahteve ministrstvu so v glavnem procesne, ker sem se namenoma usmeril bolj na procesne vidike priprave nacionalnega programa. Temeljna stvar in temeljna zahteva, jaz mislim, da javnosti do ministrstev, vlade, mislim, da je nosilec in pripravljavec nacionalnega dokumenta ministrstvo. Skratka, da ministrstva pa da nacionalnega programa ne pišejo uporabniki nacionalnega programa, še najmanj pa nek izbrani uporabniki, ne glede na njihovo absolutno usposobljenost za razmišljanje o teh stvareh. Mislim, da je naloga sveta modrecev pomembnejša od tega, kot da piše nacionalne programe. Nacionalni program je v bistvu usmeritev srednjero?nih politik izvršne oblasti in svet modrecev vidi bistveno ?ez to. Vidi vizijo, vidi neke strateške stvari in zdi se mi, da bi svet modrecev moral ali pa pametno bi bilo, ?e bi na za?etku pripravil neka vizijska izhodiš?a, neke okvirne kvalitativne opredelitve, ki bi seveda šle skozi vso proceduro, mora ministrstvo sprejeti, ?e ne na vladi in potem samo spremlja pripravo programa s stališ?a teh splošnih vizijskih usmeritev.
Nacionalni program po svojem duhu je predmet kolektivne izbire javnosti, ni predmet individualne izbire, bodisi sedaj individualne izbire v smislu potrošnikov, ki hodijo v kulturne ustanove, v kulturne programe in volijo s svojim denarjem, to so individualne izbire, kjer so ekonomisti imeli zelo veliko za povedati pa ni? rešili v bistvu, to lahko danes, ko je ?as se malo odmaknil od teh teorij, lahko že re?emo. Nacionalni program, skratka, niti individualna izbira v smislu, da nacionalni program pišejo posamezni posve?eni modreci ali pa? intelektualci, intelektualke. Nacionalni program je kolektivna izbira. To pomeni, da se piše v interakcijah, do katerih pride med kolektivnimi akterji kulturne sfere. Ne med individualnimi. Seveda so vedno individualci, ampak so reprezentanti nekih kolektivnih interesov in te kolektivne interese je potrebno pri nacionalnem programu pripeljati skupaj in to se po?ne, po nekaterih ministrstvih to poznajo, se re?e parcipativna priprava teh dokumentov. Participacija javnosti, za to namre? gre, javnosti v kulturnih diverzificiranih javnostih, za to gre. Participativne tehnike niso namenjene temu, da se dosega soglasje med zainteresiranimi. Niti niso participativne tehnike namenjene temu, da se iš?e ve?ina in iskanje soglasje in ve?ine, to so pravzaprav vse tehnike individualisti?nega odlo?anja. Posameznik dvigne roko in ko se sešteje, se re?e: ta vsota je kolektiv, je kolektivna odlo?itev, vendar seveda ni res. Kolektivnost obstaja lo?eno od individualnega. Gre preprosto za dva vidika realnosti. Ne moremo re?i, da je kolektivno sestavljeno iz individualnih, niti seveda, da so individualni izvedeni, izpeljani iz kolektivnega.
Skratka, ne s soglasjem, ne z ve?ino, kaj pa potem participativna demokracija sploh lahko pomaga. Moja izkušnja je, da parcipativni pristop k pripravi programa, njegova temeljna naloga je zagotoviti, da v razpravo, demokrati?no razpravo o pripravi dokumenta vstopijo samo zadeve, ki bodo na nek pravi na?in konfliktne. Skratka, parcipativni postopek izlo?a dolo?eno vrsto konfliktov, da vstopi v areno. Kateri konflikti so to? To so predvsem dve vrsti konfliktov. Eni bi želeli sodelovati pri pripravi programa pa ne priznavajo ob?in izhodiš? programa, ki ga je recimo pripravil svet modrecev. Tak pravzaprav ne more sodelovati, ker se je sam s svojo pozicijo izlo?il.
Druga stvar, ki bi jo bilo treba pri nacionalnem programu, v tem parcipativnem smislu zagotoviti, je da vsakdo, ki vstopi v areno, ne uveljavlja interesov, ki bi zanikali legitimne interese nekoga drugega. To pomeni, da je postopek, ta parcipativni postopek, ?e sta ta dva pogoja zagotovljena. Seveda se bodo v javni razpravi pojavljali konflikti, vendar se bodo pojavljali na razrešljiv na?in in to razreševanje bo vodilo do interakcije med razli?nimi in te interakcije bodo za?ele vzpostavljati kolektivno opredelitev kulturne sfere na vse višji ravni. Smo rekli na za?etku, sodelujejo reprezentanti, ti se potem pove?ujejo v širše vsebine in mislim, da je to glavna pot doseganja nacionalnega programa pri teh vsebinskih srednjero?nih opredelitvah države v prihodnje.
Za zaklju?ek. Strateška naloga Ministrstva za kulturo pri pripravi programa ni pripraviti strukture programa prioritet, ki ga vloži v javno razpravo, ampak obratno. Treba je pred za?etkom priprave v bistvu razburkati kulturno javnost, da za?ne z interakcijami, na katerih se bodo zgradile vse bolj univerzalne kulturne vsebine, ki jih bodo izbrali sami kulturniki, kulturna srenja, ne pa birokracija.
Kaj potem to pomeni? Nejavni interese, sem rekel prej. Kaj je tisto, k ?emur mora država težiti? Mislim, da mora z uporabo tehnik parcipativne demokracije približno te strukture, kot sem jih poskušal predstaviti in še malo bolje v prispevku, napisana, država mora ne javni interes definirati, ampak uravnotežiti ob?i interes, to so modreci, ministrstvo s posebnimi interesi, kulturnih diferenciranih javnosti nekje na sredini, vendar ta sredina ni sredina javnega interesa. To je zelo kriti?na, radikalna kakovost, proizvajajo?a sredina. To ni sredina, kot jo poznamo iz parlamenta.
Na kratko toliko. ?e bo pa skozi razpravo kakšno vprašanje, ?e bi bilo treba kaj razjasniti, pa z veseljem. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala. Zahvaljujem se za ta prispevek. Ta posvet naj bi bil prav v funkciji tega tudi, da se za?ne neka klima okrog priprave tega programa ustvarjati. Vabim gospoda Denisa Miklav?i?a, ki tudi prihaja iz Sindikata Glosa, ki bo spregovoril o ekonomskih u?inkih in položaju samozaposlenih.

DENIS MIKLAV?I?: Hvala lepa. V pri?akovanju novega nacionalnega programa za kulturo želim opozoriti na pomen ekonomskih u?inkov kulture in potrebo po razumevanju in ureditvi položaja samostojnih kulturnih delavcev. Kot kaže, se v naši državi še vedno ne zavedamo dejstev, ki so jih drugje že doumeli in kot dobri gospodarji s pridom koristijo dobrobiti, ki jih prinaša kultura in tudi na tem podro?ju s pridom uporabljajo, se pravi znajo upravljati s ?loveškimi viri. Kulturno premoženje izhaja iz ustvarjalnosti ?loveka in nalaga dolžnost negovanja sedanji generaciji. Kultura je skozi mrežo kulturnih odnosov in inštitucij, ki prežemajo družbo, bistvena za vzdrževanje ekonomskih aktivnosti. Dokazati je mogo?e, da se lahko pove?a ?loveška produktivnost in ekonomska rast, ko kulturni ekosistemi dobro delujejo. Prav tako, da je kulturna raznolikost pomemben prispevek k umetniški in kulturni dinamiki, ki u?inkuje na ekonomije preko prispevka kreativnih industrij. Kulturno premoženje lahko razumemo v materialni obliki, kot so stavbe, prostori, kraji, umetniška dela tefakti in podobno ali v nematerialni obliki, kot so zamisli, prakse, ideje, prepri?anja, vrednote, tradicije in podobno. Tako ima na primer zgodovinska stavba neko vrednost kot nepremi?nina, vendar pa ima za posameznika ali skupnost tudi estetske, duhovne, simboli?ne ali druge elemente, ki so izven ekonomskih izra?unov.
Te vrednosti lahko imenujemo kulturne vrednosti stavbe. Kulturno premoženje, tako materialno kot nematerialno, predstavlja kulturo, ki smo jo podedovali od naših predhodnikov in jo predajamo bodo?im generacijam, zato teorija umno upravljanje. Raznolikost zamisli, prepri?anj, tradicij in drugih umetniških ter kulturnih manifestacij obrodi nastanek kulturne ponudbe, ki se razlikuje od ponudbe posamezne komponente kulture.
Na?elo previdnosti narekuje zaš?ito ogroženih segmentov kulture in umetniških praks. V vsakem obdobju naj bi družba zagotovila zadostna sredstva za koriš?enje svojega kulturnega premoženja pred drugimi nameni ter reinvestirala zadostno koli?ino finan?nega pritoka v ohranitev in vzdrževanje tega premoženja, da ne bi izgubilo svoje kulturne vrednosti v naslednjem obdobju. Ve?je, kot so koristi iz kulturnega premoženja, hitreje bo rasla vrednost kulture družbe. Ve?, kot bo ljudi obiskalo muzeje, zgodovinske kraje, se udeleževalo tradicionalnih kulturnih prireditev, bolj se bo družba zavedala lastne kulturne dediš?ine. Nove investicije v kulturno premoženje so v ustvarjanju  umetniških del, gradnja stavb, ki bodo morda neko? cenjene kot zgodovinske in imele posebno kulturno vrednost, gojitev nastajajo?ih kulturnih tradicij, ki bodo s?asoma prešle na novo generacijo in podobno. Te nove oblike kulturnega premoženja pa niso obnovljive, pa? pa morajo biti ustvarjene v premišljenih produkcijskih procesih. Umetniško ustvarjanje spremlja ?loveka skozi vso njegovo zgodovino in pri?a o potrebi po izražanju dojemanja sveta in družbe kot bistvenem elementu ?lovekovega razvoja. Kulturna industrija proizvaja produkte, ki odsevajo družbeno življenje. Prek zvoka, slik in besed izražajo družbene domišljijske in vedenjske vzorce, izraze in simbole, s katerimi ljudje razmišljajo in komunicirajo, si delijo vrednote in zamisli ter doživljajo družbene spremembe. Kulturni produkti tako delujejo kot ogledalo in oblikovalec družbe. Tudi raziskava o ekonomiki kulture v Evropi, katero je za Evropsko komisijo pripravila družba .. (nerazlo?no) nesporno pri?a o ekonomski vrednosti kulture. Torej, lahko ugotovimo, da je kultura ekonomsko pomembna kategorija, ?eprav se njeni u?inki ne realizirajo neposredno na trgu, pa? pa posredno preko vsestranskega vpliva na družbo. Dober gospodar ne bo zanemaril take naložbe, pa? pa bo plemenitil svoje premoženje.
Kultura prispeva bistvene elemente kakovosti prebivalstva, kot so vrednote, tradicija, delovne navade, inovacijska ustvarjalnost, sposobnost organiziranja in podobno. V vsakdanjem življenju vpliva na medsebojne odnose in osebno kulturo. V kolektivni kulturi spodbuja medsebojno spoštovanje, spoštovanje dela drugega, samokriti?nost, spoštovanje vodenja, delo v skupini. V poslovni kulturi odpira vrata poslovnim povezavam, trgu in virom sredstev. V politi?no kulturo prinaša odgovornost. Kultura je tudi pomembna komunikacija med razli?nimi narodi na globalnem trgu, saj preko nje spoznavamo navade in vrednote, potrebe in interese drugih. Vendar je bistvenega pomena lastno ustvarjanje, ki oblikuje identiteto in krepi samozavest. Poustvarjanje tujih stvaritev je v funkciji spoznavanja drugih kultur skozi lastno percepcijo, posnemanje pa je lahko le v funkciji pridobivanja znanja. Ob tem se ne smemo sramovati lastnih dosežkov, pa na bodo še tako skromni, komercialni, nazadnjaški ali avantgardni.
Kulturni produkt ima zna?ilnost prototipne proizvodnje, kar pomeni, da je potrebnih ve? izdelkov za enega uspešnega. Marginalni ponudniki kulturnih produktov so tista avantgarda, ki ustvarja potrebno maso produkcije, da iz nje nastanejo nesmrtna dela. Nacionalni program za kulturo bi torej moral biti zastavljen kot okvirna razvojna strategija umnega gospodarjenja s kulturnim premoženjem. Kot dober gospodar mora torej družba prevzeti odgovornost in oskrbeti za ohranjanje vrednosti in rast svojega kulturnega premoženja. Preko demokrati?nih mehanizmov je družba pooblastila državne inštitucije za vodenje skupnosti, ki jo imenujemo država in nanje prenesla odgovornost za blagostanje vseh ?lanov te skupnosti.
Med akterje in nosilce ohranjanja in razvoja kulturnega premoženja spadajo tudi samostojni ustvarjalci na podro?ju kulture in samozaposleni v podpornih poklicih. Žal se je v zadnjem ?asu pojavilo zmotno prepri?anje, da smo kulturniki privilegirani, da smo v breme družbi, da naše delo ni ekonomsko opravi?eno in da je malo vredno. Kulturniki pa se ne znamo postaviti v bran. Najve?ji problem je v nekompatibilnosti umetniškega ustvarjanja in ekonomske utalitarnosti, ki sta popolnoma nasprotujo?i si osebnostni usmeritvi.
V preteklosti je pomenil status svobodnjaka tako reko? izgon iz družbe, v kateri je imel posameznih pravico do dela, socialne varnosti in izobraževanja. Tako so bili kaznovali svobodomiselni in tisti, ki so se zanašali na lastno presojo. Takšna miselnost je še danes prisotna v Sloveniji, saj vsakokratna oblast ne kaže prav nobene prave volje, da bi se poglobila v problematiko svobodnjakov, pa? pa izkoriš?a diskriminatorni položaj samostojnih ustvarjalcev, da bi disciplinirala in usmerjala umetniško ustvarjalnost ter vplivala na usmeritev splošne kulture. Zaradi administrativnega omejevanja zaposlovanja na podro?ju kulture in zaradi interesa po pretoku kreativnega potenciala na širšem slovenskem prostoru, so ustvarjalci na podro?ju kulture prisiljeni v samozaposlovanje in samostojno opravljanje dejavnosti. Temu botruje tudi neravnovesje na trgu delovne sile, ki je povzro?eno z ekstremno nizko ceno študentskega dela, kar povzro?a interes delodajalcev, da znižuje ceno dela z razli?nimi oblikami netipi?nega zaposlovanja. V ve?ini primerov je delo samostojnih ustvarjalcev po vsebini in na?inu dela popolnoma enako delu zaposlenih delavcev, vendar brez pripadajo?ih pravic in socialne varnosti. Tako ne moremo razumeti inštitucijo samozaposlitve kot socialno inštitucijo, pa? pa kve?jemu kot eksperiment uvajanja prožnih oblik dela.
Za primer, kako nastopajo samozaposleni na trgu, je mogo?e re?i to, da prora?unski uporabniki ne nastopajo v celoti na prostem trgu, saj so njihovi viri financiranja zagotovljeni z zakonodajo, kar pomeni, da kvaliteta izidov njihovega delovanja ni bistvenega pomena za realizacijo poslovanja, se pravi za prihodek. V takšnih razmerah lahko samostojni ustvarjalci konkurirajo na trgu dela le z nizko lastno ceno, ki ne zagotavlja njihov enakopravni položaj z zaposlenimi ustvarjalci in ne omogo?a sledenje stroki, ustvarjalno in profesionalno rast ter razvoj in primerljiv socialni položaj.
V Sloveniji je še vedno priznan status delavca le tistim, ki delajo po pogodbi ob delu v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. Vsaka druga pogodba ali naro?ilo izklju?uje pravice iz delovnega razmerja, ?eprav dela delavec popolnoma isto delo v proizvodnem procesu delodajalca pod istimi pogoji in na  isti na?in kot redno zaposleni delavec, le za neprimerno manjše pla?ilo, brez pravice do pla?ila nadurnega dela, malice, prevoza, po?itka, dopusta, usposabljanja in izobraževanja, ban?nih kreditov in pravic iz brezposelnosti. Vsa razlika je le v obliki pogodbe.
Kakšen položaj je v letih samostojne Slovenije botroval izgubi skoraj vseh profesionalnih delavcev in znanj v filmski in avdiovizualni dejavnosti. Ostali so le tisti, ki jim preživetje zagotavlja drug vir dohodkov. Entuziazem, ljubezen do filmske umetnosti in potreba po takšen izraznem sredstvu pa zagotavlja predanost poklicu. Takšno stanje lahko hitro privede do elitizma, saj bodo v kulturi delali le tisti, ki se ne preživljajo z lastnim delom, po drugi strani pa je takšno stanje privedlo do komercializacije kulture, saj se morajo ustvarjalci prodajati na trgu. Zagotavljanje temeljnih ?lovekovih pravic, dostojanstva in neodvisnosti morajo biti najvišje vodilo na trgu dela, saj ne moremo dovoliti, da bi ?lovek kot delavec postal tržno blago. Delavske pravice, vklju?no s pravico do izobraževanja, po?itka, dopusta, enakega pla?ila za enako delo in zagotovitev osnovnih življenjskih potreb v primeru brezposelnosti morajo biti zagotovljene vsakemu posamezniku, ki nastopa na trgu dela kot ponudnik osebnega dela.
Zato mora biti tudi na podro?ju kulture znan nosilec poslovne odgovornosti, ki zagotavlja udeležencem produkcijskega procesa primerno pla?ilo za njihovo delo. Ta odgovornost ne more biti naložena ustvarjalcem in umetnikom, saj ovira kreativni proces. Nacionalni program za kulturo bi moral vsebovati trdno zavezo, da bo vzpostavil enakopravnost samostojnih delavcev v kulturi in priznal delavske pravice, pravico do sindikalnega združevanja in kolektivnega pogajanja.
V skladu s prakso razvitih držav Evropske unije vidimo možnost ureditve položaja samozaposlenih na podro?ju kulture v sklenitvi kolektivne pogodbe za samostojne ustvarjalce na podro?ju kulture, kot je tudi zapisano v pozivu Vladi Republike Slovenije, sprejetem na sestanku Evrofia v Ljubljani novembra 2006, ker nam ni vseeno. Hvala.

ANTON PERŠAK: Hvala. Imamo še dva referenta, in sicer Igor Korši?, ki predstavlja tukaj Društvo filmskih ustvarjalcev in bo predstavil program za kinematografijo in njegovo implementacijo.

IGOR KORŠI?: Hvala lepa za povabilo. Dober dan. Opravi?ujem se za rokopis, za napake v rokopisu. ?asa je bilo res malo, dela veliko. Naslov mojega razmišljanja na temo nacionalnega programa za kulturo je Nacionalni program za kinematografijo je že znan, le uresni?iti ga je treba.
Govorim iz izhodiš?a nekoga, ki ima izkušnje tako iz filmske produkcije, šolstva, kot upravljanja filmskih ustanov. Predvsem pa imam vse prebogate izkušnje iz pisanja prispevkov k razpravam in nacionalnim programom. Kar se kinematografije ti?e, novega kulturnega programa ne potrebujemo. Nujno potrebujemo le politi?no voljo, mogo?e bi se temu reklo javni interes konsenzualno zavest o ne?em, da je nekaj potrebno, da bi samoumevno, že desetkrat zapisano na temo kinematografije, država enkrat kon?no udejanjila.
Na splošno si upam trditi, da je program filmske kulture že dolgo jasen in znan. Izvaja se v nekaterih evropskih državah že od druge svetovne vojne naprej, na primer v Franciji, ponekod od šestdesetih let, drugod od devetdesetih let (Irska). Zato danes deluje ve? organizacijskih modelov, ki vsi tako ali druga?e regulirajo organiziranost in državne podpore, ki so za filmsko kulturo in gospodarstvo nujne.
Pri nas tako ureditev ponujalo že Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev v predlogu za obstoje?i zakon o filmskem skladu, in sicer leta 1993. Potem je se je tisti predlog v procesu sprejemanja v parlamentu iz zakona o celostnem urejanju kinematografije spremenil v zakon o ohranjanju minimalne filmske produkcije, zakon o obstoju filma na slovenskem in tak je ta zakon ostal vse do danes. Skoraj enaki  cilji kot v prvotnem predlogu so zapisani v tako imenovanem Šeligovem predlogu nacionalnega kulturnega programa. Šeliga sam je povedal, da je v svojem predlogu  povzel tisto, kar je našel na Ministrstvu za kulturo napisanega na to temo. To isto je prepisano - z dodatkom nekakšne, deloma tudi vprašljive kvantifikacije -  v sedaj veljavnem nacionalnem programu za kulturo. Gotovo se tudi nastajajo?e besedilo ne bo bistveno oddaljilo od že obstoje?ih. Vsi nerealizirani predlogi za ureditev slovenske kinematografije so primerljivi z  preizkušenimi dobrimi praksami drugod po Evropi.
Ko sem poslušal gospoda Hvalico, sem razumel pravzaprav delno razloge, zakaj je stanje takšno, kot sem ga jaz doživljal v zadnjih dvajsetih letih, kar se kinematografije ti?e. Druga?e ne bi moglo biti. Jaz se nisem zavedal, kako se se ZUJIK s prejemal in v kakšnem vrstnem redu iz tistega, Problem je, kot re?eno, edinole v tem, da se niti približno ne uresni?ujejo. Da vsi odgovorni že dolgo razburjeno zatrjujejo, da mi nismo niti Irska niti Danska niti Finska, da smo mi majhni in revni, da imamo mi svoje na?ine za upravljanje kulture in tako naprej.
Zakaj nismo primerljivi z nobeno od naštetih držav? Domnevno zaradi angleš?ine in revš?ine. Mi ne govorimo angleško in mi smo revna država. Seveda ni? od tega ne drži. Irci nam odgovarjajo, da je zaradi angleš?ine njihov filmski trg odprt in težji za irski film v tem primeru, svojo filmsko reformo pa so za?eli, ko so bili najrevnejša ?lanica Evropske unije. ?lovek je kar želi biti. Mi želimo, kar se kulture ti?e, ostati majhni in revni.
Avtoriteta države je zaradi javnega interesa, sedaj verjetno to ni javni interes, to je ob?a korist, vem, da nisem natan?en okrog terminologije, ob?a korist bi morala biti javni interes pa verjetno pri nas ni, se pravi, bogate, cenene in u?inkovite kinematografije. Vloga države, avtoriteta države v ustvarjanju razmer za tako kinematografijo je klju?na. V naših razpravah v teh dneh mi je postalo jasno, da je javni interes konsenz o tem, kaj naš javni interes je. Doslej sem sam to imenoval politi?na volja in da javni interes ni nujno najboljši, se pravi najbolj koristen. Pri nas na primer, bi rekel, da je javni interes politi?na volja prej, da kinematografije nimamo, kot da bi jo modernizirali. Ob?a korist pa po mojem to ne bi bila.
Kako dose?i, da bi pravi javni interes postal tudi konsenzualni javni interes? Kako dose?i, da bi se pravi javni interes spremenil v politi?no voljo? To je za našo stroko in za našo panogo poglavitno vprašanje. Ker sem prepri?an, da je obstoje?i javni interes kot konsenzualni interes nam ni v prid. Nam tukaj pomeni Republiko Slovenijo. Šele posledi?no gre lahko za interese filmske stroke, za interese gospodarske filmske panoge in filmske umetnosti.
?isto konkretno bi Vlada morala prisiliti svoje Ministrstvo za finance, televizije, distributerje in prikazovalce, da bi pristali ali na ustrezno podporo iz prora?una, iz taks, ali pa iz dav?nih olajšav ali na ustrezno kombinacijo vsega tega. Zaradi javnega interesa, ve?jega skupnega dobra, zaradi ve?jih skupnih koristi. Le te so ve?ji fiskalni dohodki, optimalna izraba filmske infrastrukture, rast sekundarnih ekonomskih in socialnih u?inkov od filmske gospodarske dejavnosti, kamor sodi transport, turizem  in druge storitve, delovna mesta, promocija države, in ne najmanj ustrezno število doma?ih filmov ustrezne kakovosti, ki bi predstavljali ustrezen odstotek doma?ega in evropskega  filmskega tržiš?a.
Ministrstvo za finance, distributerji, prikazovalci in televizije sicer lagodneje živijo, ?e dejavne filmske politike ni. Distributerji najve? in najlaže zaslužijo z ameriškim produktom, prav tako prikazovalci in televizije. Edina težava, ki jo imajo slednji, so kvote, ki jim jih predpisuje Direktiva Evropske komisije o televizijah brez meja. ?e bi to direktivo dosledno spoštovali, bi se televizije za?ele zanimati tudi za slovenski film.
Tako kot je, država, s to ali on vlado, pristaja na status quo preživetja, ki je bil zaradi nekaj sre?nih okoliš?in izsiljen leta 1993/94. Takrat je namre? filmu grozilo iztrebljenje. Ta status quo pa pomeni zadostno financiranje slovenske kinematografije, da se omogo?i njeno preživetje. To je najmanj 3 filme za preživetje infrastrukture. Ko posnamemo ve? filmov, kar se dogaja, jim zbijemo ceno. Skratka, kinematografija ima toliko, da ne bo crknila.

Po moje imamo pri nas pisanje programov za kulturo, in danes sem še bolj prepri?an o tem, za nekakšen obred, za nekakšno belo krizantemo, mašo, proslavo, kar ho?ete, verbalno meglo, ki nas slepi, da se tu nekaj želi spremeniti, celo izboljšati.  Razen novih kupov papirja in besed v prazno pa se vedno znova ne zgodi ni?. Prepri?an sem, da nas ve?ina, ki sodelujemo v tem procesu, že danes dobro ve, da se ne bo zgodilo ni?. Morda celo predvidevamo, da se nekaj bo dogajalo. Vendar se bo  dogajalo vse kaj drugega kot tisto, kar bo zapisano v nacionalnem programu za kulturo.
Bom skrajšal, presko?il eno celo stran. Povezovanje tega s petletkami in z veliko prakse pri pisanju programov, ki se mi zdi, da imajo precej opravka s slogom, ki je bil zna?ilen za Edvarda Kardelja, ki se ga nikakor ne moremo znebiti, pa je svoj ?as iz ljudskega humorja bilo popolnoma jasno, da se vsi zavedajo, kakšne so pomanjkljivosti tega sloga.
Kaj naj bo v novem programu za kulturo zapisano kar se kinematografije ti?e? Absolutno izhodiš?e mora biti nesprejemljivost našega, danes že hudo velikega zamudništva na tem podro?ju. Cilje za ta program pa lahko najdemo pri zglednih državah, kot so Finska, Danska, Francija, Irska, Avstrija in še bi lahko našteval.
Konkretno to pomeni lahko, številke so precej približne, da imamo danes 1,5 % tržnega deleža v kinematografih, slovenski film in ta delež. Na Danskem je ta delež 25 % in na Finskem tudi. Prodamo plus-minus eno vstopnico na Slovenca na leto. Povpre?je v Evropski uniji so tri take vstopnice. Sedaj sem zelo konkreten okrog ciljev. Nimamo evropskega filma v naših kinih. Imamo neprimerno strukturo kinematografov, kjer kapitalsko podobna multikina tekmujejo z  istim programom. Imamo povpre?no ceno slovenskega filma, ki znaša en milijon evrov. Povpre?je v Evropski uniji  je 3,5. Slovenija pa sicer rada trdi, se rada hvali, da je po gospodarski mo?i zelo blizu povpre?ju Evropski uniji, kar je tudi res. Nimamo filmske komisije,  Slovenija se ne promovira za snemanje tujih filmov. Imamo slabo izkoriš?eno VIBO in zaprti filmski studio v Piranu. Sorazmerno neu?inkovito ?rpamo evropska sredstva za razvoj, usposabljanje in  produkcijo. Imamo nepopolno filmsko šolo. Imamo filmski sklad z ekipo šestih zaposlenih, ki komaj, pogosto z velikimi težavami, razdeli denar, nikakor pa ne more voditi dejavne filmske politike. Norveška, ki je dvakrat ve?ja kot je Slovenija, bo imela nad  100 zaposlenih v svojem filmskem inštitutu, ki ga odpira v kratkem. Sedaj je namre? njihova kinematografija razdeljena na ve? ustanov. Še bi lahko našteval te konkretne zadeve, ki bi jih bilo verjetno treba zapisati v nacionalni program.
Poglavitni problem pa je opredeliti, kaj je ob?a korist, kako jo ugotoviti in predvsem, kako jo udejaniti, kar se ti?e filma in kinematografije.  Predvsem pa naj se zapiše, kdo bo kaj naredil in kdaj. In kakšne bodo sankcije, ?e se to ne bo zgodilo. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala lepa. Sedaj bo nastopil še gospod Jurij Krpan, ki bo v imenu Asociacije prebral prispevek oziroma povzel prispevek, ki je nastal, kot vem, v sodelovanju z gospodom Hrvatinom.

JURIJ KRPAN: Hvala za vabilo. Jaz bom naš prispevek kar pre?ital in ga bom sem in tja pokomentiral.
Skratka, mi smo mnenja, da mora biti Nacionalni program za kulturo mora biti strateški dokument, v katerem so opredeljeni strateški cilji, ki naj jih zasledujejo tako odlo?evalci kot producenti in neposredni proizvajalci. V tem dokumentu morajo biti izpostavljene prioritete, ki bodo omogo?ale vzpostavljanje ukrepov, ki bodo za produkcijo umetnosti in kulture vzpostavljali pogoje za delovanje, primerljive evropskim standardom, uporabnikom umetniških in kulturnih storitev pa enakopraven in kvaliteten dostop do le-teh. Nacionalni program za kulturo ni le strateški dokument in nujno zlo Ministrstva za kulturo, temve? vladni dokument, ki sovpada s klju?nimi razvojnimi dilemami vseh vladnih resorjev. Ta dokument traja v bistvu ve? mandatov, ?ez dva mandata in zato se nam zdi, da mora biti strateški. Za vsako vladno ekipo oziroma za ministrstvo pa potem, ?e gradiramo, ostanejo taktike, cilji in ukrepi.
Napisali smo nekaj okvirnih misli, pripomb. S stališ?a zakonodaje mora NPK vzpostaviti postopke za vzpostavljanje že ve?krat napisanega imperativa po vertikalnem pre?enju vseh vladnih resorjev in navezavo na vse strateške dokumente vlade. Sodelovanje med ministrstvi naj tako dobi status strateških povezav, ki mora prese?i zgolj na?elna sodelovanja in sodelovanja, kjer so umetniški in kulturni projekti zgolj dekoracija zaklju?enih projektov drugih resorjev. Zato se morajo te vertikalne povezave enakopravno in primerljivo uzakoniti tudi v zakonskih dokumentih drugih resorjev. Naše izkušnje so, da po eni strani sploh ne smemo recimo zaprošati pri drugih ministrstvih, ?etudi mislimo, da so druga ministrstva zainteresirana za vsebine, ki jih mi produciramo. Po drugi strani pa, ?e že le uspemo nekako ta interes pridobiti, se zgodi, da ministrstva med seboj sploh nimajo orodij za to, da bi komunicirala in da bi nastopilo to prelivanje sredstev. Jaz imam ravno sedaj en primer in to traja recimo šest mesecev, pogovor slepih z gluhimi. Nikamor se zadeva ne premakne. Kljub temu, da imamo vsi oziroma imajo vsi polna usta,  kako je to treba delati.
S stališ?a kulture kot identitete slovenskega naroda v okviru evropskih kultur, globalizacije in komercializacije naj nacionalni program za kulturo ne podleže defenzivni logiki in hermeti?nemu pojmovanju nacionalnega interesa, temve? naj bo inavgurativen in velikopotezen. Svojo vlogo naj vidi v razmerju do progresivnih evropskih kulturnih modelov in naj s sklicevanjem na primere dobrih praks vpeljuje progresivno razmišljanje tudi v druge vladne resorje, partnerje v velikih projektih in trajnostno naravnanih rešitvah. Tu imam v mislih, da nimamo samo dediš?ine in že mrtvih umetnikov, na katere se sklicujemo, ko se pojavimo v svetu, ampak imamo zelo kvalitetno, propulzivno, živo kulturo, ki v bistvu rabi ta suport, rabi ta push zaradi tega, da je lahko še boljša. Imamo ogromno rezerv.
V NPK naj bodo jasno za?rtane smernice k ukrepom, ki bodo dejansko vzpostavljali pogoje za ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev. Smernice, ki bodo inavgurirale tak javni interes, da bo zanimiv za zasebne vlagatelje v kulturo. V tem trenutku imamo, vsaj kar se ti?e vizualnih praks, samo javne galerije in zbirke in samo  zasebne galerije in zbirke. Ko se pogovarjamo z enimi in drugimi, imam ob?utek, da so hudo skregani med seboj. Kljub temu se sploh ne poznajo.
S stališ?a infrastrukturnih pogojev, v katerih se izvajajo umetniške dejavnosti, smo v Sloveniji v globoki krizi. Vsaj kar se ti?e podro?ja vizualnih praks, moramo opozoriti na dejstvo, da v zadnjih šestdesetih letih ni bila zgrajena niti ena nova galerija. Primerljivo obupno stanje s stališ?a novogradenj je tudi na podro?ju uprizoritvenih in glasbenih dejavnosti. V pravkar iztekajo?em se NPK lahko med ukrepi za zvišanje ravni produkcije na podro?ju sodobne vizualne umetnosti najdemo ukrep ustanovitve muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi, od katerega še danes ni ni? oziroma minus ni?, saj v njem tako reko? propada izjemna zbirka sodobne umetnosti 2000+. Dejstvo je, da je ta zbirka nastajala z vložkom sponzorja in glede na to, da ta zbirka ni razstavljena, ta sponzor izgublja oziroma je izgubil interes in se ta zbirka, ki je bila edinstvena v Evropi in na svetu, pravzaprav umika iz prizoriš? ain jo prehitevajo podobne zbirke v Avstriji in Italiji.
O galeriji za sodobne umetnosti (tipa Kunst Halle), v kateri bi organizirali razstave aktualnih umetniških projektov, pa je govora le v najožje zainteresirani javnosti. V tem trenutku Moderna galerija nekako izpolnjuje to vlogo, ampak to je totalno shizofrena situacija. Oni delajo razstave in hkrati so muzej in v bistvu so edina galerija, kjer se lahko delajo razstave in pa to odlo?evalci ves ?as me?ejo naprej in pozivajo, naj opravijo delo, za katero so pravzaprav ustanovljeni in to, da so muzej z moderno umetnostjo. Še vedno smo pri infrastrukturi.
Umetniki tako reko? nimajo ateljejev, prostorov za vadbo in delavnic. Programi 'Artist in Residence' (umetnik na delovnem obisku), ki je standardna ponudba vsega razvitega umetniškega sveta, v slovenskem prostoru še vedno nimajo mesta.
Izobraževanje. Akademije in šole za usposabljanje umetnikov so zastarele, slabo opremljene in zasedene s predavatelji, ki imajo doživljenjske mandate. Pretok gostujo?ih strokovnjakov je zanemarljiv, izobraževalni procesi pa so arhai?ni in vzgajajo diplomante, ki so popolnoma nepripravljeni na pogoje in okoliš?ine, v katerih se znajdejo po svojem študiju. V novem NPK je potrebno ustvariti prostor za bolj odprto razumevanje izobraževalnih procesov in legitimizirati tudi inštitucije, ki nimajo statusa od države ustanovljenih zavodov. Dostop do znanja je legitimna pravica slehernega ?loveka, zato mora biti stigmatiziranje novih ali zasebnih izobraževalnih inštitucij nezaželeno. Tukaj pa še vedno ne pozabljamo, da je treba misliti javne zavode zaradi tega, da ne bi nastopila situacija, kjer se lahko izobražujejo le elite v privatnih inštitucijah.
V finan?nem smislu kulturniki v nevladnem sektorju ustvarjamo v pogojih ekonomskega totalitarizma, kjer so vsi naši produkcijski napori po trajnostnih rešitvah in sinergijskih partnerstvih reducirani na ozko sledenje ra?unovodskim standardom za male obrtnike, vendar brez finan?no-likvidnostnih privilegijev, ki so za te obrtnike sami po sebi razumljivi. Zaradi toge finan?ne politike je prora?unsko leto skrajšano na šest do sedem mesecev, v katerem je ustvarjanje umetniških in kulturnih vsebin reducirano na zagotavljanje ustreznosti standardom za razdeljevanje prora?unskega denarja. V primerjavi s temi so vse umetniške vizije, trajnostne rešitve in veliki formati le pobožne sanje. Dejanska situacija je pa taka, da glede na to, da imamo finan?no leto tako kratko, skratka na razpisih zaprosimo za denar, ?akamo na odobritev, zaprosimo za denar in prva izpla?ila so v mesecu maju ali juniju. Potem so po?itnice. Vsi tisti, ki delamo s strokovnjaki, ki so izven umetniških praks, smo takrat paralizirani, ker so takrat pa? vsi na dopustih. Potem je september, oktober, 15. novembra je treba oddati zadnji zahtevek za izpla?ilo, ker je 15. december, to je en mesec, ki si ga ministrstvo vzame za izpla?ilo, zadnji datum, ko gre  denar ven iz ministrstev in mi moramo v dveh mesecih in pol realizirati vso produkcijo. Dogaja se, da vsi uporabljamo eno zelo zanimivo sintagmo, to je kreativno ra?unovodstvo, ki je seveda popolnoma nelegalno, ki nas sili v podrejen položaj v vseh pogledih in mi producenti, namesto da bi se ukvarjali s tem, da bi omogo?ili umetniku, se ukvarjamo s tem, da bi sploh ustvarili vtis, da smo delali celo leto, da si  zaslužimo ta denar in ta vlaganja tudi naprej. In še v teh zadnjih mesecih v letu se zgodi hiperprodukcija, se pravi ogromna ponudba gledaliških predstav, plesnih predstav, razstav in na koncu imamo situacijo, da so naše publike zmatrane, popolnoma naveli?ane. Na koncu delamo pravzaprav stvari sami sebi, kar je seveda s stališ?a dobrega gospodarja države nevzdržno. To si je težko predstavljati, da nekdo daje denar nekomu, za katerega ni pravega izplena in ve se, kdo je za to kriv.
Vsaj, kar se ti?e našega razmišljanja o financah, še najširši okvir, in sicer:
Iz nekaterih dokumentov je mogo?e zaslediti podatek, da je odstotek bruto družbenega proizvoda v Sloveniji, namenjen kulturi, pod dva odstotka.. Vsaj ta zadnji, ki je bil objavljen, je bil 1,992, kar nas napelje na razmišljanje o regresiji, ki jo je podro?je kulture doživelo v zadnjih petnajstih letih, saj je bilo še leta 1992 za kulturo namenjenih 2,5 % bruto družbenega proizvoda. Ker se giblje evropsko priporo?ilo o vlaganju v kulturo med 2,5 in 3 % bruto družbenega proizvoda, apeliramo na pristojne, da se v novem nacionalnem programu za kulturo opredelijo ukrepi za doseganje tega standarda. Tu naj se potem pokaže tudi navdušenje nad  Evropo.
Pojmovanje socialnih transferjev za samozaposlene še danes ne presega logike humanitarne pomo?i za neprilagojene subjekte slovenske družbe. Ob pomanjkanju natan?nih navodil o pravicah in dolžnostih do inštrumentov za zagotavljanje socialne varnosti so samozaposleni šikanirani s strani storitveno in ekonomisti?no naravnanih služb. ?eprav po dolžnostih izena?eni s samostojnimi podjetniki, samozaposleni praviloma niso upravi?eni do ban?nih posojil, prakti?no onemogo?eni pa so jim tudi bolniški dopusti, regresi in vse tisto, o ?emer smo slišali prej. Imam izkušnje, ki sežejo ?ez ta pojem samozaposlenih. Recimo, tudi ?e no?eš biti ve? samozaposlen in odpreš svoj s.p., seveda da opravljaš te iste storitve, si vsaj, ko je govora recimo o davkariji, popolnoma stigmatiziran. Sam sem bil na mastno pla?anih konzultacijah pri Simi? in Simi? dav?nih svetovalcih. Naj vemo, da je Simi? sedaj prvi ?lovek davkarije v Sloveniji, kjer so se mi v obraz smejali, ko sem jim govoril, od ?esa jaz živim.
Nacionalni program za kulturo mora prepoznati vlogo in pomen že vzpostavljenih podpornih sistemov za produkcijo umetniške prakse. To jeservisiranje, informiranje in svetovanje kulturnim producentom. Omogo?iti njihovo delovanje in vzpostavljanje novih. Pravo?asna in natan?na informacija, pa naj bo povezana le s pridobivanjem finan?nih sredstev, pravno-formalnimi vprašanji ali najosnovnejšo administracijo, je za celoten kulturni sektor odlo?ilna, saj mu omogo?a lažje delovanje in hkrati vzpodbuja sinergije med pristojnimi vladnimi službami in kulturnimi producenti. Danes se mi nimamo kam obrniti po nasvet, kakšen status recimo vzamemo za svoje delo. Že mi, ki se po tej sceni rolamo dobrih petnajst let, ne vemo, koga bi vprašali, kaj šele recimo en študent, ki pride z akademije in se soo?i, po enih treh letih se zbudi in zašteka, kam je padel in se nima v bistvu na koga nasloniti.
Druga to?ka: sodobna umetnost kot eden izmed strateških ciljev. V smislu napredne razvojne naravnanosti naj v novem NPK dobi sodobna umetniška produkcija ve?ji pomen. V mislih imamo tiste umetniške dejavnosti, ki so s svojo vsebinsko, strukturno in oblikovno sodobnostjo primerljive v mednarodnem prostoru in zato ustvarjalnost iz Slovenije v tujini reprezentirajo strokovno legitimno in ne v okviru preživetih multikulturnih izhodiš?ih. Glede na to, da je v zadnjih petih letih mednarodna dejavnost umetnikov in producentov tudi dokumentirana in statisti?no ovrednotena, lahko govorimo o dejavnosti, ki Slovenijo v mednarodnem prostoru dela najbolj prepoznavno. S tem v mislih želimo poudariti delovanje umetnikov in producentov v nevladnem sektorju, ki kljub svoji propulzivnosti in uspešnosti delujejo v nerazumljivo slabih pogojih. ?e izhajamo iz 56. ?lena zakona o uresni?evanju javnega interesa v kulturi, kjer piše, da morajo biti pogoji za ustvarjanje producentov javnih zavodov in zasebnih zavodov primerljivi, potem ugotovimo absolutno nesorazmerje. ?e primerjamo število produkcij z vloženim denarjem, je razmerje skoraj 1 : 10 v korist javnih zavodov, kar postavlja nevladni sektor v hudo podrejen položaj. Nov NPK naj zato opredeli mehanizme enakopravnega dostopa do primerljivih prora?unskih sredstev.

S stališ?a strateške pomembnosti, ki jo za razvojno naravnanost celotne družbe pomeni produkcija sodobne umetnosti, naj opozorimo še na dejstvo, da je dejavnost sodobnih umetnosti v celoti izpadla iz programov financiranja iz evropskih strukturnih skladov. Nerazumljiva je enostranskost, plitkost in površnost razdeljevanja sredstev, iz strukturnih skladov, ki prepoznava interese v vseh kategorijah gospodarstva (ki tako ali tako ustvarja denar za svoje preživetje), ne prepozna pa strateškega kulturnega potenciala, ki je najmo?nejši prav tam, kjer je gospodarstvo iz Slovenije najšibkejše, v mednarodnem prostoru. Da sta arhitektura in oblikovanje naravnost stigmatizirana, je za stanje duha v naši deželi verjetno simptomati?no dejstvo. Ta arhitektura . (nerazlo?no) enkrat jo stla?ijo v gospodarstvo, enkrat jo tla?ijo v umetnost. Skratka, ti reveži praviloma stalno izpadejo iz programov.
Prav tako je nerazumljivo branje Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih, ki obsegajo leta 2007-2023, v kateri ni, razen muzeja Krasa, na?rtovan noben kulturni projekt, da o sodobni umetnostni produkciji, ki je najbolj razvojno naravnana, ?e že govorimo o razvoju, med vsemi oblikami umetniških produkcij, ni ne duha ne sluha. Kot da živa kultura in umetnost v Sloveniji sploh ne obstajata. Ta živa kultura gre itak veliko ljudem na živce in še vedno nas poskušajo tla?iti v neko alternativo, v nek pojem iz 80-ih, ki nima veze s tem, kar se je dejansko iz tiste alternative danes razvilo.
In še zadnji razmislek, tretja to?ka. Predlagamo, da gre pred sprejemanjem novega NPK v Državnem zboru napisan osnutek v javno razpravo, ki naj traja najmanj tri mesece. Ministrstvo za kulturo naj samo organizira javna sre?anja z zainteresirano javnostjo in naj v duhu odgovornega predlagatelja zagotovi mehanizme, s katerimi bo doseglo ?im ve? strokovnjakov, neposrednih ustvarjalcev in drugih zainteresiranih za ta strateško pomemben dokument.

ANTON PERŠAK: Hvala. Jaz seveda ta predlog, ki je bil prav na koncu, podpiram. Vsekakor pa, ?e bo treba, bomo tako razpravo organizirali tudi tukaj, ko bo enkrat predlog objavljen oziroma na razpolago.
Sedaj bi pa vprašal gospoda Horvata iz ministrstva, ?e bi želel mogo?e po vseh teh referatih dodati, zanikati, obljubiti, re?i.

JOŽE HORVAT: Dober dan, pozdravljam vas in svobodno diskusijo o svobodni kulturi. Jaz sem tu kot predstavnik ministrstva, vendar v vlogi pa?, da prenesem ideje in zamisli, ki se bodo dotikale nacionalnega programa naprej odboru, ki ga je imenoval minister. Tako, da ne morem odgovarjati niti na kritiko, predloge, jih komentirati tako ali druga?e, ampak kot re?eno bo o tem gotovo razpravljal odbor za nacionalni kulturni program in upam, da bo tudi na podlagi javnih diskusij, idej in zamisli, ki bodo prišle iz teh diskusij, ta program dober, ker mislim, da je tudi sam odbor zelo kvalitetno sestavljen.

ANTON PERŠAK: Hvala. Ta stvar je kar trajala. Po programu bi sedaj imeli pavzo potem pa razpravo. Imamo štiri prijavljene. Predlagam, da imamo vsaj toliko pavze, predvideno je bilo sicer 15 minut, ampak glede na to, da so štirje prijavljeni, mogo?e lahko malo krajšo pavzo naredimo pa da ne bomo toliko ?asa. Ampak vseeno, pet minut pa let. Se strinjate? Da boste malo zravnali hrbtenice. Zunaj je sok in voda in kaj hujšega pa ni.

Petminutna prekinitev

            ANTON PERŠAK: Naj vas kar povabim v dvorano. Ne vem, se je kaj slišal tisti gong ali ne. Pritiskam na en gumb, pa ne vem, ali je kakšen u?inek.
Spoštovani, vabim vas, da se vrnemo v dvorano in da, tako kot smo rekli, imamo na razpolago možnost za razpravo. En popravek najprej. Rekel sem, da bo na  TV Pika, to ne bo danes ampak jutri ob 18.30. Povzetek bo te razprave.
Sedaj pa najprej vabim h krajši razpravi, rekli smo tam nekje do pet minut, gospo Melito Ambroži?, ki je tu kot predstavnica, ?e je še, NUK in Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. Je še gospa Melita Ambroži?? O?itno ni zdržala. Potem pa Iztok Osojnik. Mislim, da je prej spraševal, kje se v teh prostorih da kaditi. Z njim je šla kaditi o?itno, sta res skupaj spraševala, kje se da kaditi. Denis Miklav?i? je pa tukaj. On pa ne želi. Potem smo pa kar pri repliki, ki jo ima gospod Hvalica. Medtem bodo pa, upam, pokadili.

            DORO HVALICA: Hvala lepa. Samo kratka replika, ?isto zares, zato, da ne ostanejo stvari neizre?ene. Ne pa samo eni, kot pravi gospod Hvalica, je dejal gospod Ramovš. Razumljeno je bilo to tako, kot da o nevladni produkciji in nosilcih njenih in tako dalje ni vredno govoriti, ampak samo tisti, tako sem jaz razumel repliko, potem nikoli nisem ni?esar rekel, zagotovo ne. Nasprotno. Zelo afirmativno se in v Državnem svetu in v Sindikatu GLOSA pogovarjamo tudi o nevladni produkciji, samostojnih kulturnih  ustvarjalcih, o kompletnem tem, še ve?. Edini sindikat smo, ki imamo tudi samostojno konferenco znotraj sindikata, ki združuje samostojne kulturne ustvarjalce, ?eprav ni nobene zakonske osnove za to, ker veste, kaj je sindikat. Sindikat je neke vrste interesno zavarovalniška, ?e ho?ete, organizacija tistih, ki se prostovoljno odlo?ijo zanj in so zaposleni v neki dejavnosti. Lahko se seveda odlo?ijo tudi za druga?no obliko, ampak to je temeljno pravilo in po?no nekaj na podro?ju kulture na profesionalni na?in ali z ustreznimi pogodbami po zakonu o delovnih razmerjih in tako dalje, je to samo obramba pravic ?lanov, ki so se odlo?ili, da bodo ?lani te organizacije, mi smo pa njihovi predstavniki in samo to po?nemo. Sicer pa nobene zle, slabe ali kakšne koli besede, ki bi zmanjševala pomen, vlogo ali pa zavezo države, ko gre za financiranje o samostojnih kulturnih ustvarjalcih. Hvala lepa.

            ANTON PERŠAK: O?itno bo sedaj Klemen Ramovš odgovoril in bo najbrž pojasnil, ali je bil kakšen nesporazum ali kakorkoli že. Kar vabim gospoda Ramovša.

            KLEMEN RAMOVŠ: Hvala lepa. Gospod Hvalica, najprej, da se razumeva. Jaz vas spoštujem in cenim. To sem vam že zadnji?, ko smo se pogovarjali, rekel, ne vem, kako sem rekel, z grenkim priokusom ali da me zabolijo. Namre?, da se razumemo. Jaz vedno podpiram vaše zavzemanje za boljši položaj delavcev v javnem sektorju na podro?ju kulture. Še sploh, ?e se kaže, da je ta bistveno slabši kot položaj podobnih delavcev v drugih sektorjih. Pa ne zato, ker bi imel vas tako zelo rad ali pa ker bi imel te delavce zelo rad, ampak iz enega preprostega dejstva, ker so studi javni uslužbenci oziroma delavci v javnih  zavodih, katere vi predstavljate, eden konsistentnih delov slovenske kulturne scene, slovenske kulturne politike in prezentacije Slovenije v Evropi in pa svetu. Vsaj iz kulturnega vidika dosti podobno. ?e smo mi na prvem mestu v Evropi, smo tudi na prvem mestu v svetu. Me pa seveda boli in se mi seveda hkrati zdi skrajno neeti?no, da se nekdo zavzema samo za neko skupino znotraj kulture v imenu kulture, ker vedno se je tako razumelo, da zastopate tudi kulturo, kar mislim, da je treba najprej urediti. Ali razmerja znotraj podro?ja kulture pa šele potem gledati, kako je to primerjalno z drugimi resorji ali pa se boriti za vse skupaj. Vse ostalo je parcialno in saj pravim, imate vso pravico, ste argumentirali, ste pooblaš?eni. Ne strinjam se mogo?e samo s tem, da so pa? se svobodno odlo?ili, sedaj se ne spomnim to?no besed, kot da pa? je na podlagi svobodne odlo?itve nekdo zaposlen v javnem zavodu. Že, ampak, dobro, seveda, ampak

DORO HVALICA: Samo 68 % zaposlenih v javnih zavodih so tudi ?lani sindikata, ker so se samostojno

KLEMEN RAMOVŠ: Zagovarjam še enkrat svoje stališ?e, svoje osebno stališ?e, osebno mnenje, da dokler znotraj kulture socialna razmerja niso urejena na nek demokrati?en in ?loveški na?in, nima noben v tej državi pravice se boriti samo za en del te skupine, na drugi strani pa vse skupine opredeljujejo celoten interes. Ne smete pozabiti, ne smete spregledati, da tudi to, kaj samostojni kulturni delavci delajo, kaj delajo nevladne organizacije, od tega živijo tudi javni zavodi in obratno in je treba urediti razmerja znotraj kulture. Še enkrat pravim tisto, kar sem za?el: podpiram vse vaša argumentiranja za delavce v javnih zavodih, ker je to v dobrobit celotne kulturne scene, ampak še enkrat poudarjam, da se mi zdi skrajno neeti?no in nehumano, da se borite samo za ene, drugi so pa pred zidom na odstrelu. Hvala.

ANTON PERŠAK: Vidim dve ravni. Eno je seveda kultura pa prizadevanje razmerja na podro?ju kulture sploh, drugo je pa nek sindikalni. Jasno je, da sindikat pa? zastopa zaposlene v kulturi ali pa v tem primeru tudi samozaposlene in v njihovem imenu govorim, ampak dobro. Upam, da je sedaj jasno.
Vrnila sta se dva od prijavljenih, tako da najprej prosim gospoda Iztoka Osojnika k razpravi.

IZTOK OSOJNIK: Želim dober dan. Jaz bom govoril iz neke neposredne izkušnje, ki jo imam kot samostojni kulturni ustvarjalec v tem prostoru in ?lovek, ki je pa? v preteklosti delal tudi znotraj enega sektorja, ki bi mu lahko rekli, da pride pod kategorijo recimo zaposlenih v nekem kulturnem zavodu, ?e temu tako re?em.
Jaz zaradi prezaposlenosti žal nisem nekega celovitega ekspozeja pripravil, tako da bom bolj govoril po nekih to?kah. Pod prvo to?ko bi postavil pod vprašaj sploh naziv tega o ?emer se pogovarjamo. Govorimo o pri?akovanju novega nacionalnega programa za kulturo, ampak ?e pogledamo gor na vrh, gor na vrhu piše Državni svet Republike Slovenije. Jaz mislim, da je izraz nacionalni kulturni program problemati?en in da bi morali govoriti o programu države Republike Slovenije, zato ker država Republike Slovenije vklju?uje vse državljane, tudi tiste, ki niso slovenske nacionalnosti, to se pravi, da bi morali tukaj v osnovi izhajati iz enega popolnoma druga?nega pogleda in da bi morali za?eti lo?evati med narodom in državo. Gre za državljanske pravice, gre za zadeve, ki se ti?ejo državljanov Slovenije in ne za neko nacionalnost v tem prostoru. To je prva stvar, ki se mi zdi, da je izredno pomembna, ker se pa? tu notri skriva nek ideologem, ki predpostavlja eno dolo?eno razumevanje že vnaprej, ki pa sploh ni problematizirano.
Druga stvar, ki se mi zdi, je, da bi moral imeti nacionalni kulturni program kot strateški dokument eno jasno osrednjo opredelitev, kaj je tista vrednota, ki jo je treba na vseh razli?nih podro?jih kulture izpostaviti. Jaz osebno mislim, da gre tukaj za ustvarjalnost. Težko elaboriram, kaj to v celoti pomeni. O tem sem zelo celovito pisal na ve? razli?nih koncih in tukaj se bom zadržal samo pri tem, da pa? izpostavljam ta pojem. Se mi zdi, da je ustvarjalnost klju?en pojem, ko govorimo o teh zadevah.
Moje replike na to tematiko, ki jo tukaj obravnavamo, so parcialne. Jaz bi opozoril na par stvari. Prva stvar, ki se mi zdi blazno pomembna, je, da država uredi infrastrukturen sistem na podro?ju kulture, na vseh razli?nih podro?jih kulture uredi infrastrukturo in šele znotraj te infrastrukture potem lahko govorimo o posameznih vsebinah. Država mora urediti, ?e govorimo recimo o knjigi, mora urediti promet, infrastrukturni promet. Se pravi, mora poskrbeti za sistem, znotraj katerega bodo te stvari sploh funkcionirale. To je bilo ve?krat omenjeno, ta opomba o infrastrukturi in se mi zdi, da prejšnja usmeritev, ki je bila izrazito uperjena na vsebino kulturnega delovanja v tem prostoru, nekako spregledala, zavestno ali pa nezavedno dejstvo, da vsebine ni mogo?e izvajati brez infrastrukture.
Ko govorimo o infrastrukturi, seveda ne morem mimo same administracije. Se mi zdi, da je na nek na?in treba jasno vklju?iti v celotno sliko zavest o tem, da je treba te stvari administrirati. Te stvari je treba administrirati na mnogo razli?nih nivojev. Prvi? je administracija, s katero se kot konkretni izvajalci programov sre?ujemo v relaciji do Ministrstva za kulturo recimo. Kako smo mi preobremenjeni s temi strahotnimi administrativnimi zahtevami, za katere imam ob?utek, da so v veliki meri namenjene neki vnaprejšnji selekciji, ki naj bi po?istila pa? na nekem primarnem nivoju s tem, kdo bo sploh deležen javnih sredstev ali pa ne. To je prva stvar. Recimo, ko se ?lovek prijavi na razpis, seveda zaradi kakšne v?asih popolnoma malenkostne zadeve nenadoma avtomati?no vklju?en še preden se ta vloga sploh za?ne uporabljati. Se mi zdi, da bi lahko pa? državna uprava in vlada do svojih državljanov  zavzele nek bolj pozitiven odnos in bi lahko v sam postopek administriranja recimo tovrstnih razpisov pa? vklju?iti tudi to, da imajo ljudje možnost popravkov, konzultacij in tako naprej. Se pravi, to je en nivo.
Drug nivo administracije je potem administracija, se pravi delo, ki ga je treba opraviti na strani samih izvajalcev. Glede na to, da so programi vsi financirani samo v odnosu do dolo?ene vsebine, ta administrativni del, ki ga je treba opraviti, sploh ni ovrednoten, sploh enostavno ni vklju?en stroškovno v samo delo, s tem, da pa zadnje ?ase ta del predstavlja vedno ve?ji segment recimo konkretnega izvajanja samega programa. Se pravi, tudi na tem nivoju je nujno treba nekaj narediti.
Tretja stvar, ki jo vidim, je seveda, da je treba za?eti o slovenski kulturi govoriti v mednarodnem kontekstu, vsaj v evropskem ?e ne svetovnem. Se pravi, vse, kar mi po?nemo tukaj znotraj te države, mora na nek na?in korespondirati z eno širšo situacijo. Se pravi, da se bodisi vklju?ujemo direktno s svojim lastnim kulturnim programom, ?e temu tako re?em, v neke širše navezave, v tem mislim na Evropsko unijo, ker smo pa? ?lani, smo pa? direktno vklju?eni v vse te postavke, bodisi ko gre tudi za kakšne širše zadeve. Mednarodno uveljavljanje Slovenije je nekako razdeljeno, bi lahko rekli, na dva segmenta. Prvi je ta notranji, ko mi mednarodno srenjo pa? vabimo v svoj lastni prostor, drugi del je pa seveda, ko mi Slovenci odhajamo v mednarodne vode in tam delujemo. To se mi zdi v tem trenutku zelo pomemben segment, ki ga je treba enostavno na nivoju samega strateškega dokumenta že inkorporirati vsaj v enih zelo jasnih parametrih v sam ta program.
?e govorim o tem, kako se konkretno dogajajo te stvari v našem prostoru, se mi zdi, da je en zelo velik problem, je klientelizem. Vsa ta, po mojih izkušnjah in po izkušnjah mojih kolegov je, da so vse te zgodbe o programih, ki jih lahko izvajamo s pomo?jo pa? javnih sredstev, ki jih razdeljuje Ministrstvo za kulturo, vezane na neke podsisteme. Ti podsistemi morajo biti, ker so prisotni, morajo biti enostavno koncepirani znotraj tega nacionalnega kulturnega programa in tukaj morajo biti enostavno notri postavljene varovalke, ki bodo prepre?ile tovrstno delovanje.
Jaz sem tukaj na hitro izpisal nekaj to?k tega, kako bi to lahko naredili. Tu bi bilo treba opredeliti jasno strokovno strukturo odlo?anja in ta struktura mora nujno biti demokrati?na. Se pravi, mora vklju?evati celotno kulturno sfero. Ne more o produkciji na podro?ju kulture odlo?ati ena zelo omejena skupina. Sedaj, kako to rešiti, je ve? možnosti. Bodisi, da se razširi pa? te posamezne strokovne komisije, bodisi da se neko fluktuacijo ?lanstva v teh strokovnih komisijah pa? razširi. Se pravi, da se te ljudje menjajo na tak ali druga?en na?in.
Druga stvar, ki se mi zdi, mora biti transparentnost kriterijev. Vsi kriteriji odlo?anja o stvareh morajo biti transparentni in morajo zares po?ivati na podlagi opravljenega dela in strokovnih kriterijih nikakor ne moremo pristajati na to, recimo kakor je danes, da kvaliteta nekega konkretnega programa se ocenjuje na podlagi prisotnosti in odzivnosti v medijih. Vemo, da so mediji danes ravno tako, kako bi rekel, klientisti?no povezani z dolo?enimi skupinami in da uredniki zavestno ene informacije izlo?ajo, druge pa napihujejo. To o sami strokovni, vrednosti vsebin ne govori ni?. Se pravi, ta kriterij je treba jasno definirati.
Naslednja stvar, ki je, je treba enako vrednotiti istovrstne programe in to na podlagi opravljenega dela. Ne pa, da se recimo neke programe, zato ker jih pa? predstavlja ena dolo?ena skupina, ocenjuje kot vredne nekih velikih denarnih podpor, neke druge se pa popolnoma izklju?uje. Ta kriterij je treba popraviti in potem naslednja stvar, ki jo jaz vidim, je, da je treba vse podatke o tem, kako poteka delo in odlo?anja vseh teh stvari, mora biti dostopno javnosti. Ne pa tako, kot sedaj, da recimo ?lovek ima oficielno pravico do tega, da pride do recimo zapisnikov komisije, pa? pa, ko te zapisnike poskuša dobiti v roke, jih ne more dobiti, dostopni niso oziroma je treba posebej prositi oziroma je treba potem to na licu mesta delati. Se pravi, treba je, vse to, kar se po?ne tam, mora biti ves ?as dostopno javnosti.
Naslednja stvar je, da je treba na nek na?in jasno definirati odgovornost nosilcev odlo?anja in tudi sankcioniranje pa? te odgovornosti ne pa tako, kot imamo recimo sedaj primer v tej agenciji za knjigo, kjer se sploh ne ve, kdo je pravzaprav odgovoren niti ni jasno, kdo v kon?ni fazi odlo?a o ?emerkoli tam. Na ta na?in bo v tej kulturni sferi še naprej vladala ena totalna anarhija in seveda anarhija je vedno dobrodošla zadeva za to, da se potem pa? lahko ribari v kalnem, kakor se temu pa? re?e.
Potem pa naslednjo stvar, ki jo jaz tudi vidim, ki je potrebna tukaj notri, da se delo na kulturnem resorju, se pravi v sferi kulture, vrednostno izena?i z delom v drugih resorjih. Kako se tretira, danes pa?, ki delujemo v kulturi, to ni sprejemljivo, ker ?e mi izhajamo iz tega, da smo vsi enakovredni državljani, potem imamo pravico do enakovrednega tretmaja v tej državi in država je tisti instrument, ki mora te interese š?ititi. Se mi zdi, da je treba to tudi enostavno vgraditi v ta novi zakon, ?e bo že pa? prišlo do njega. Hvala.

ANTON PERŠAK: Ali imaš ti repliko? No, prav. Klemen Ramovš ima repliko neposredno.

KLEMEN RAMOVŠ: Se absolutno strinjam z vsem in to, kar ste sedaj zaklju?il, da je treba to vgraditi. To je že vgrajeno. ZUJIK pozna štiri to?ke pri financiranju, pri odhodkih. Stroški delovanja, stroški dela, programski materialni stroški in investicije oziroma vzdrževanje. Tudi vse delo s prijavami, mislim, da se ga da in da ga je popolnoma možno vklju?evati v stroškovnik projekta pod to?ko delo. Ve?ji problem je v tem, da mogo?e nevladni sektor ne obravnava stroškov svojega dela po istih normativih kot javni sektor. Jaz imam lahko s seboj podpisano pogodbo, da si bom izpla?al po  pogodbi o delu pa bom nato pla?al tudi akontacijo dohodnine ali pa ?e presodim, da lahko to izpla?am kot avtorski honorar pa je tudi akontacija dohodnine, pa ?e si tega ne izpla?am, nisem do dav?ne uprave kršil nobenega zakona. Delo je pa evalvirano, tudi ?e si ga nisem izpla?al in to je lahko moj neposredni vložek v projekt. ?e je pa? servisiranje projekta toliko ve?je, bodo pa stroški dela toliko višji in ?e bodo razmerja, kako se obravnava delo znotraj kulture na nevladnem ali javnem sektorju, ?e bodo ta razmerja pošlihtana, ?e lahko tako po doma?e re?em, potem bo za enako administriranje tudi pri javnem sektorju rasel odstotek ali pa vrednost dela in  jaz tukaj sploh ne vidim ni? spornega. Bolj sporno se mi zdi to, da se do tega ne pristopa tako, ampak tukaj je problem na promotorjih, na izvajalcih programov in pa, da nismo še dorekli, koliko je pa vrednost prostovoljnega dela. ?e prostovoljno dela neka tretja tajnica ali ?e prostovoljno dela direktor ali svetovalec, kjer je recimo v dohodkih lahko razlika ena proti pet, ena proti deset in sedaj jaz o tem niti ne razmišljam, ampak neke razlike so. Je potem najbrž tudi ura prostovoljnega dela lahko druga?e evalvirana. Ampak na tem že tako ali tako nevladne organizacije delamo in mislim, da bomo dobili neke rezultate, kako do tega pristopiti.
Zato sem tudi repliciral. Vloga dela v kulturi, se pravi, da to ni nekaj, kar je brez vrednosti. Tudi ?e se ne izpla?a, ima svojo vrednost in tukaj mislim, da bodo bitke v naslednjih dveh letih. Hvala.

ANTON PERŠAK: Še Iztok Osojnik ima repliko.

IZTOK OSOJNIK: S tem se seveda strinjam, samo ho?em re?i, da v konkretni že sedaj delujo?i situaciji, recimo, ko mi prijavljamo strošek nekega oziroma vrednost nekega programa, ne smemo prekora?iti nekih postavk, ki so že zafiksirane v samem razpisnem formularju. O tem govorim.

ANTON PERŠAK: Hvala. V glavnem razumemo, za kaj gre. Ministrstvo v bistvu najprej lemitira, kolikšna sme biti cena dela na nek na?in in to je narobe. Gospa Maja Breznik, ne, hvala. Potem je Vojko Sfiligoj, Sindikat glasbenikov Slovenije.

VOJKO SFILIGOJ: Hvala za besedo. Jaz se sedaj ne bom dotaknil neposredno tega, o ?emer sta predhodnika govorila, ampak nekaj drugega. Prva zadeva, ki jo moram ?isto na kratko omeniti, in sicer tukaj v uvodnem referatu gospoda Milošni?a je tukaj bil en podatek o naraš?anju števila samozaposlenih. Kadar se o tem govori, obi?ajno nekako dobimo ob?utek, da so se samozaposleni namnožili preko vsake mere in to izklju?no zato, ker nimajo možnosti druga?e dobiti službe. Jaz sem samozaposlen že ve? kot 20 let. Gre za stvar zavestne izbire, ki jo ne bom spreminjal. To ostaja tako in bi samo rad, da raz?istimo, da samozaposleni ve?inoma nismo po sili prilik samozaposleni, ampak smo si izbrali ta poklic.
Drugo. Žal mi je, da danes tukaj ni kompetentnega sogovornika s strani Ministrstva za kulturo. Gospod, ki je bil tukaj, je žal že odšel, ?e prav vidim, ampak, ?e sem prav razumel, bomo ta sporo?ila danes oziroma zaklju?ke posredovali naprej. In sicer, spet je bilo tukaj navedeno, da nacionalni program za kulturo in obe poro?ili napovedujeta pravni režim avtorsko varovanih del kot pomemben ekonomski privilegij za  avtorje. Se pravi, to imamo  zapisano v nacionalnem obstoje?em programu za kulturo. To zadevo pri nas ureja zakon, ki se imenuje zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Ta zakon dolo?a oziroma piše, da za kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic skrbijo kolektivne organizacije. Avtorska pravica je izklju?na pravica in avtor sam postavlja ceno svojemu delu, vsak avtor. To sedaj prihaja do težav, ko avtorska organizacija proba se s predstavniki uporabnikov se dogovoriti, kako bi do tega denarja nekje prišli. Avtorji re?ejo: cena našega dela, ?e ga želite poslušati, je taka in taka. Nakar je stališ?e uporabnika: ja, ampak gospodarstvo pa zmore na letni ravni samo toliko in toliko, ve? pa ne. Nakar avtorji re?ejo: v redu, v tem slu?aju mi ne dovolimo, zato ker smatramo, da je naše delo ve? vredno. Jaz smatram, da je moje delo vredno toliko in toliko. In kaj se potem zgodi? Avtor svojega dela ne more dolo?iti, zato ker mu je ZASP, ki ga je spisalo Ministrstvo za gospodarstvo, kamor spadajo kolektivne organizacije, se pravi, da smo pa? ov?ice zaupali volku v varstvo, si izmisli pojem, da so tu previsoke tarife, da ne bomo podpirali bogatije, kot se je izrazil minister za gospodarstvo in si izmisli pojem prisilne arbitraže pod imenom avtorski svet, ki bo potem dolo?ilo, koliko pravzaprav ta tarifa naša je. Se pravi, mi si sami ne dolo?amo tarife za svoja avtorska dela. Drugi nam jih dolo?ajo. Veste, ?e grem jaz kupovati avto in re?em, seveda, poskušam na to finto. Vše? mi je tvoj avto, 500 evrov recimo. Toliko imam, ve? ne morem dati. Kaj bo rekel tisti? Bo rekel: oprosti, ta avto je vreden 1.000. Se opravi?ujem, ti ga ne prodam. In kaj bom jaz naredil. ?e bom hotel imeti avto, bom dal 1.000 evrov ali ga pa ne bom dobil. Ne bo tistih mojih 500 tam obveljalo. Toliko o tem.
Rešitev, za katero bi želel, da bi ji ministrstvo prisluhnilo, je to, da se v obstoje?i zakonodaji v tako imenovanem zakonu o avtorski in sorodnih pravicah predvidi, da nad kolektivnimi organizacijami, ki pobirajo avtorski denar oziroma tudi za sorodno pravico, bedi Ministrstvo za kulturo in ne Ministrstvo za gospodarstvo. Ministrstvo za kulturo je tisto, ki bo potem imelo, spet se moram vrniti na tole, imamo zelo redke podatke, kako je v resnici. Program za kulturo je napovedal spremljanje stanja na tem podro?ju, v poro?ilih pa nazadnje najdemo le kratke opombe, da podatki niso na voljo, razen v primerih, ko stroške nadomestijo(?) za razne pojavne oblike avtorskih pravic zagotavlja država. ?e bi Ministrstvo za kulturo na to pristalo, da gredo kolektivne organizacije pod njihovo jurisdikcijo, bi imelo neposreden vpogled na dogajanje in mislim, da bi bilo pol manj  problemov. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: Hvala lepa. Ja, prosim, gospod Milohni?.

ALDO MILOHNI?: Se strinjam z vami. Na to smo pravzaprav zaradi tega tudi opozorili, ker bi se s tem marsikaj uredilo, ?e govorimo vsaj v smislu spremljanja tega podro?ja avtorskih pravic oziroma pobiranja nadomestil za avtorske pravice in tako naprej. Le distribucija denarja pravzaprav. Rad bi samo repliciral ali se referiral na to, s ?imer ste  za?eli vašo razpravo. Namre?, glede števila samozaposlenih. Težko bi to stvar ocenjevali ?rno-belo. Tu so seveda razli?ni motivi in razli?ni položaji, v katerih se nahajajo posamezniki, ki pridobivajo ta status samozaposlenih v kulturi. Mislim, da imamo tukaj tudi kolege, ki je lahko o tem povedo kaj ve? kot mi, ki smo to poskušali raziskovati kot eden izmed segmentov v neki širši sliki. Bi pa samo opozoril na ta podatek, da se je število samozaposlitev v kulturi ve?alo. Jaz imam podatek, niso najnovejši, ampak mislim, da veliko pove. Se pravi, od leta 2000 do leta 2003 se je število samozaposlenih v kulturi pove?alo približno za 30 %. V enakem obdobju pa se je skupno število zaposlenih v kulturi pove?alo za slaba 2 %. Jaz mislim, da to kaže na neko strukturno zna?ilnost, da to ni samo to, da morda se velika ve?ina trenutno samozaposlenih v kulturi odlo?a  iz lastne želje, iz notranjih zgibov in tako naprej. Jaz mislim, da to kaže na dolo?en nek strukturni položaj in na to, da stvari niso ve? samo odvisne od osebne želje, volje in tako naprej, ampak da so mnogi v to preprosto prisiljeni, ker nimajo drugih možnosti. Mislim, da je razlika v teh odstotkih enormna in da zaradi tega ne moremo kar tako mimo tega. Se pa popolnoma strinjam z vami, da bi to bilo nekorektno, ?e bi trdili, da so samo to ti razlogi. Sigurni se pa? mnogi odlo?ajo tudi na podlagi tega, kar ste vi povedali, vendar ravno zaradi tega vedno  poudarjamo in ponavljamo in bomo to ponavljali še bogve koliko ?asa pa ne vem, ?e nas bo kdo slišal, da brez takih podatkov ne moremo razumeti, kaj se dogaja, ker bomo sklepali na podlagi ob?utkov in podatkov, ki jih pridobimo na na?in in dodanih pogovorov. Poznamo tega kolega ali onega, slišali smo to ali ono, imamo osebno izkušnjo, takšno in druga?no. Mi potrebujemo konkretne, jasne, nedvoumne podatke, preverljive in potem bomo videli, kaj se dogaja in kakšna gibanja so na tem podro?ju. Brez tega žal pa? ne gre. Samo to. Hvala.

ANTON PERŠAK: Gospe Melite Ambroži? ni. S tem smo to listo iz?rpali. Jaz se vam vsem, ki ste zdržali do konca, lepo zahvaljujem. Našo razpravo bomo, kot je bilo re?eno, v celoti, referate in to, posredovali ministrstvu. Tisti, ki ste razpravljali, ste dali mail, boste dobili te zapise, zato, da boste lahko kaj popravili ali dopolnili. Referate bomo pa že sedaj posredovali ministrstvu zato, da jih bodo po možnosti pripravljavci osnutkov upoštevali. Prosim, Doro.

DORO HVALICA: Že prej me je mikalo, da bi opozoril na neko podrobnost, ki se mi pa zdi v postopku sprejemanja novega nacionalnega kulturnega programa vendarle pomembna. Predlagam namre?, da iz tega posveta naslovimo vprašanje Vladi Republike Slovenije, ali je ustvarjen pogoj za pisanje novega nacionalnega kulturnega programa, in sicer ta pogoj, ki je  zapisan v tretjem ?lenu sklepa o ustanovitvi Sveta za kulturo, ki deluje, kot veste. V temu sklepu sicer nikjer ne piše, da je to neodvisno telo, medtem ko v ZUJIK-u pa piše, ampak temeljna naloga sveta iz tretjega ?lena je, da oblikuje vsebinska izhodiš?a in usmeritve za pripravo nacionalnega kulturnega programa. Torej, vprašanje je, ali je svet za kulturo pripravil vsebinska izhodiš?a in usmeritve za pripravo nacionalnega kulturnega programa in ga posredoval deset?lanski komisiji pri ministrstvu. Samo to. Hvala lepa.

ANTON PERŠAK: To je zabeleženo pa bomo to vprašanje posredovali na ministrstvo. Še enkrat najlepša hvala. Jaz nekih zaklju?kov ne bom delal, ker seveda jih tudi ni možno. Bistvo je, da se to gradivo pa? posreduje avtorjem in da se avtorji z njim seznanijo. Mi ga bomo pa, kot re?eno, uporabili za presojo potem tudi, ko bomo predlog dokumenta dobili in bomo lahko o njem razpravljali. Zahvaljujem se vam za sodelovanje, za vzdržljivost in se vam priporo?am za drugi?.

Posvet se je zaklju?il ob 13.37 uri.