Boris Šuštarši?: Bivalne razmere starejših invalidov

Prispevek s posveta Sistemske spremembe na podro?ju institucionalnega varstva starejših v Sloveniji, 23. oktober 2008
Avtor: Boris Šuštarši?, državni svetnik za podro?je socialnega varstva

Ko razpravljamo o starejših ljudeh, je seveda razumljivo, da so na?eloma mišljeni tudi starejši invalidi. To še posebej zaradi tega, ker se s staranjem pri ljudeh pojavljajo številne težave, ki povzro?ajo podobne posledice, kakor jih prinašajo zna?ilne vrste invalidnosti. Oboji tudi uporabljajo enake ali podobne tehni?ne pripomo?ke, ve?ina njihovih prilagojenih bivalnih prostorov je urejenih po podobnih strokovnih zasnovah. Prav tako je karakteristi?na ve?ja ali manjša odvisnost od fizi?ne pomo?i drugega ?loveka pri vsakodnevnih opravilih. Sodobna socialna politika podpira celo vrsto ukrepov, da se eni in drugi ?im kasneje odlo?ijo za prehod v institucionalno obliko bivanja.

Kljub navedenim skupnim okoliš?inam pa je povsem utemeljeno izpostaviti družbeno identiteto starejših invalidov, za katero je nesporna podlaga v številnih mednarodnih in doma?ih dokumentih, med katerimi navajam zaradi dobre vsebinske raz?lenitve Konvencijo o pravicah invalidov (pri nas ratificirana aprila 2008) ter Akcijski program Vlade Republike Slovenije za invalide 2007-2013 in Akcijski na?rt Sveta Evrope za spodbujanje pravic in polnega sodelovanja invalidov v družbi: izboljšanje kakovosti življenja invalidov v Evropi za obdobje 2006-2015.

Staranje invalidov, zlasti tistih, ki so odvisni od zna?ilnih oblik podpore zaradi narave svoje okvare ali bolezni (invalidnosti), ustvarja izrazito nov izziv za države po vsej Evropi. Tudi pri invalidih se podaljšuje življenjska doba in ko postanejo starejši enako kot drugi ljudje nadaljujejo s svojim stilom življenja, ki pri razli?nih vrstah invalidov upravi?uje družbeno organiziranje podpore za posameznike in njihove družine. Hude težave nastajajo v primerih, ko so glavni oskrbniki ostareli starši ali zakonski partnerji. Enako hude težave so tudi v primerih, ko poro?eni otroci v najbolj produktivnih letih skrbijo za svoje ostarele starše, ki so že odvisni od stalne fizi?ne pomo?i. To je nekaj razlogov, zaradi katerih so neizogibni novi ukrepi socialne politike ob sodelovanju prakti?no vseh drugih družbenih dejavnikov.

Aktualna problematika v zvezi z bivalnimi razmerami starejših invalidov prvenstveno izhaja iz tega, ker je ve?ina stanovanj v naši državi po površini premajhna ali pa v hišah, ki so dovolj prostorne, ni omogo?eno gibanje z dvigali. Prav tako so sanitarije (kopalnice, straniš?a) preozke in z invalidskim vozi?kom nedostopne. V urbanem okolju so preštevilne stanovanjske zgradbe slabo dostopne, stopniš?a in dvigala pa preozka. Upoštevanje gradbenih normativov za odpravljanje gibalnih ovir je ceneno ob novogradnjah, zelo drago pa je njihovo odstranjevanje z adaptacijami, ki ve?krat celo niso izvedljive.

Specializiranih institucij za bivanje starejših invalidov je dale? premalo, kajti le za slepe, gluhe in duševno prizadete je v dolo?eni meri poskrbljeno, medtem ko so vsi ostali upravi?eni starejših invalidi izpostavljeni zasilnim rešitvam ali pa ostajajo v nemogo?ih ubikacijskih razmerah.

Kako je podro?je bivanja starejših invalidov odrinjeno na rob družbe, najbolje dokazuje publikacija "Invalidi, starejši in druge osebe s posebnimi potrebami v Sloveniji" (Statisti?ni urad RS, december 2007), v kateri ni niti enega razvidnega podatka, ki bi statisti?no izkazoval, kako bivajo starejši invalidi, ko postanejo vezani na dom starejših ob?anov ali kakšen drug posebni socialno-varstveni zavod.

V najtesnejši povezavi z mojo obravnavano temo se zavzemam, da se v slovenski socialni oziroma invalidski politiki opredelimo za ustvarjanje takšnih bivalnih pogojev, v katerih bi ?im ve? invalidov in starejših ostalo ?im dlje v obi?ajnem bivalnem okolju v vseh možnih socialnih oblikah, da gradimo namenska stanovanja za invalide in starejše, ki so opremljena za vso dostopno tehnologijo za ohranjevanje samostojnega življenja (na ogledu je demonstracijsko stanovanje "Dom IRIS" v Inštitutu za rehabilitacijo), ter da prav tako gradimo še naprej domove starejših in posebne socialno-varstvene zavode. Tako namensko strukturirani bivalni objekti bi morali omogo?ati ?im manj bole? prehod posameznika iz ene v drugo obliko bivanja.