Vprašanja Draga Žure glede medijske izpostavljenosti domnevnih osumljencev v predkazenskih postopkih

Državni svet Republike Slovenije je na 6. seji, dne 23. 4. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanja državnega svetnika Draga Žure glede medijske izpostavljenosti domnevnih osumljencev v predkazenskih postopkih in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika Draga Žure in predlaga Ministrstvu za javno upravo, Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za kulturo, da vprašanja preučijo in nanje odgovorijo.

Vprašanja državnega svetnika Draga Žure se glasijo:

1) Ali v okviru državnih organov obstajajo kakšna pravila za sklicevanje tiskovnih konferenc, če gre za dejanja, ki posegajo v pravice državljanov, ne da bi morali organi upoštevati Uredbo o upravnem poslovanju?

2) Ali ministrstvi za pravosodje ali notranje zadeve predvidevata kakšne dodatne ukrepe za preprečitev pred preveliko medijsko izpostavljenostjo domnevnih osumljencev v okviru predkazenskih postopkov? Ali obstaja sledljivost dokumentov s tajno vsebino na tak način, da ni možno uhajanje informacij?

3) Kako lahko razumemo sklicevanje velikih novinarskih konferenc z objavo osebnih podatkov osumljencev s strani policije ali tožilstva še pred podajo obtožnice ali celo pred uvedeno preiskavo?

4) Kako lahko razumemo prihod novinarjev na prizorišče nekega dogodka pred pojavom samih varnostnih organov (kako so lahko novinarji prisotni na lokaciji npr. pred začetkom hišne preiskave, ki je pred tem znana le malokaterim uradnim osebam), če jim ne bi le ti tega sporočili? Je bil na to temo že uveden kakšen interni postopek ugotavljanja takšnega ravnanja?

5) Koliko tiskovnih konferenc je bilo sklicanih, ne da bi kasneje prišlo do podaje kazenske obtožbe?

6) V koliko primerih je v zadnjem letu posredovala ali kaznovala inšpekcija, pristojna za izvajanje nadzora po zakonu o medijih, nad kršitelji določb? V koliko primerih je zasledila sum posega v človekovo dostojanstvo?

Obrazložitev:

Odmevna pozornost medijev je bila v preteklem obdobju usmerjena predvsem k aktivnostim policije in državnega tožilstva v zadevah predkazenskih postopkov, ki so se izvajali v okviru t.i. "akcije lopata" ali "Meltal". V teh akciji so bili kazenski primeri ter osebe (osumljenci) medijsko zelo pokrite in izčrpno poročane; prišlo je celo do javne objave dokumentov zaupne narave. 

Ob tej medijsko zelo pokriti zadevi se zastavlja vprašanje kriterijev za hkratno ukrepanje organov pregona v predkazenskem postopku ob spremljavi TV ekipe.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS MP, št. 7/94) v 10. členu določa svobodo govora, ki po drugem odstavku istega člena vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvržena obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

Ob možnosti pretiravanja ali provokacij s strani medijev je potrebno upoštevati tudi vrsto določb iz Ustave RS; v prvi vrsti predvsem 15. člen, ki pravico osumljenca do varovanja njegove osebnosti in dostojanstva, osebnih podatkov, zasebnosti ter osebnostnih pravic omejuje s pravicami drugih do (na eni strani) svobode tiska, javnega obveščanja in izražanja ter (na drugi) do zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenj. Uporabljati se mora predvsem načelo sorazmernosti, ki preprečuje prevelike posege od tistih, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev ustavno dopustnega in zakonitega namena.

Osumljencem je lahko v imenu javnega reda kršeno več pravic; od časti, zdravja vse do lastnine. Svobodna gospodarska pobuda je uglednim podjetnikom po takšnih posegih države veliko manj "svobodna". Stopnja utemeljenega suma se z vidika javnosti presoja drugače, kot jo presoja sodišče. Z vidika javnosti je osumljeni kriv, še preden je vstopil v "hram pravice". Svoboda izražanja omejuje državne organe pri poseganju na to področje, vendar državnim organom na področju kazenskega prava (kjer velja domneva nedolžnosti) zapoveduje zadržano, ne aktivno ravnanje. Na področju kazenskega prava za uporabo vseh ustavnih pravic ni mogoča uporaba načela in dubio pro liberta (v dvomu za svobodno uporabo).

Ministrstvo za pravosodje (Vrhovno sodišče RS) je na vprašanje državnega svetnika glede izrekanja kazenskih sankcij v svojem odgovoru z dne 13.12.2006 pojasnilo, da je kaznovalna politika najprej v rokah zakonodajalca, ki sodniku določi okvire za možen izrek sankcije. Poleg zakonodajalca ima možnost oblikovanja kaznovalne politike predvsem državno tožilstvo, tako z vidika politike pregona, kot v smislu strogosti izrečenih sankcij, saj lahko v skladu s 347. členom Zakona o kazenskem postopku "Tožilec poda v svoji besedi presojo dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, nato pa razloži svoje sklepe o dejstvih, ki so pomembna za odločbo, ter poda in obrazloži svoj predlog o obtoženčevi kazenski odgovornosti, o določbah kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ter o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odmeri kazni. Tožilec lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba". Pomembno je tudi, da se vrsta "alternativnih kazni" izreka v postopkih, ki se vodijo pred državnimi tožilstvi. Šele z upoštevanjem vsega zgoraj navedenega lahko ocenjujemo kaznovalno politiko sodišč.

Z vidika ustavnih razmerij in zakonske vloge državnih organov je zadržano izražanje v prvi vrsti na zakonodajalcu in državnemu tožilstvu (s policijo vred, ki je s slednjim v tesnem stiku). Takšno ravnanje tudi preprečuje kasnejše odškodnine, katerih zahtevki temeljijo tudi na ravnanju državnih organov, ki temeljijo na njihovem aktivnem ravnanju (ne gre le za to, da je bil nekdo neupravičeno pridržan  - gre tudi za to, da je prišlo do prevelikega posega v njegove druge osebnostne pravice) in pasivnem ravnanju. V okviru slednjega v zakonu o medijih ni zaslediti ustreznega mehanizma, ki bi državnim organom nalagal posege v tiste medijske hiše, ki zlorabljajo informacije in jih vedoč (da gre za napačne) pošiljajo kot take naprej.

Po prvem odstavku 129. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01, zadnja št. 69/06) se tako z globo od 250.000 do 20.000.000 tolarjev kaznuje za prekršek izdajatelj pravna oseba ali izdajatelj samostojni podjetnik posameznik, če se po njegovem mediju z oglasi prizadene spoštovanje človekovega dostojanstva.

Inšpektor torej skrbi za komercialne vsebine, vsak posameznik, ki mu je bilo kršeno dostojanstvo zaradi neobjektivnega poročanja, pa se mora po sodni poti ukvarjati s povrnitvijo škode. Ker je pri državi več denarja, se tako vsak prizadeti po premisleku odloči raje za povrnitev škode od države, v okviru česar zahteva tudi del tistega, česar bi lahko pripisali medijem. Gre le za tiste prizadete, ki si sodno pot lahko privoščijo ne da bi pri tem v občutni meri trpela njihova življenjska eksistenca in pogoji zanjo. Država bi lahko že v tej fazi varovala posameznike, ki bi jim mediji povzročili hudo kršitev njihovega dostojanstva. V to kategorijo bi lahko sodili vsi prispevki, ki ne ustvarijo niti najmanjše možnosti za oblikovanje svobodnega mnenja. Če je v pravu vse od rimskih časov uveljavljeno temeljno pravilo audiatur et altera pars (potrebno je slišati obe strani) je v današnjem času medijem še vedno dopuščeno enostransko poročanje, včasih z obilo subjektivnih primesi dotičnega novinarja. Javnost si svoje mnenje ustvarja prvenstveno na podlagi medijev, ne na podlagi sodnih odločb. Tako je osumljeni "kriv" pred očmi javnosti, še preden mu je bila dana možnost zagovora.

V vseh primerih, kjer lahko pride do hudih posegov v ustavne pravice posameznika, je potrebno zadržano ravnanje (vedno premočnih) državnih organov, katerih prvenstvena naloga ni obveščanje javnosti, pač pa uspešno in učinkovito izvrševanje tistih pooblastil, zaradi katerih so bili ustanovljeni.

Način zagotavljanja obveščenosti javnosti (drugi odstavek 5. člena), način zagotovitve možnosti posredovanja pripomb in kritik, njihovega obravnavanja in odgovarjanja nanje (tretji odstavek 5. člena), poslovanje z dokumentarnim gradivom, poslovni čas, uradne ure v upravi ter druga vprašanja načina delovanja uprave ureja glede na 7. člen zakona o državni upravi Vlada Republike Slovenije (in v njenem okviru ministrstvo za javno upravo). Uredba o upravnem poslovanju predmetne tematike ne ureja, saj govori predvsem o upravnem poslovanju s strankami (kar osumljenci niso) in o zagotavljanju splošnih informacij o delu organa. Po 29. členu te uredbe se o zadevah, ki so pri organu v reševanju, informacije dajejo pisno ali izjemoma v odmevnih zadevah na tiskovnih konferencah. Pri dajanju obvestil medijem je potrebno spoštovati predpise o tajnosti podatkov ali njihovih posameznih delov in predpise o dostopu do informacij javnega značaja. Obvestilo mora biti sestavljeno tako, da varuje ugled, zasebnost in poslovne interese strank in drugih udeležencev v postopku.

Celotna javnost se zaveda pomena policije, državnega tožilstva in drugih enako potrebnih organov, zato je sklicevanje tiskovnih konferenc, še preden je osumljenemu dokazana vsaj stopnja utemeljenega suma, več kot preuranjeno. Celotna javnost se zaveda njihove potrebnosti, zato opravičevanje njihovega dela služi bolj predstojnikom teh organov, kot pravicam osumljenih ali zaposlenim v teh organih.

V tem delu ne služi niti javnosti, saj je le ta tista, ki na koncu plačuje napake teh organov oziroma njihovih predstojnikov.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za javno upravo, Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za kulturo, da vprašanja preučijo in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanje v roku 30 dni odgovorijo.