|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Zapisnik 55. seje Državnega sveta Republike Slovenije |
|
|
Seja je bila v sredo, 13. junija 2007. Predsednik je pričel 55. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena zakona o Državnem svetu in na podlagi 51. in 51..a člena poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Seja se je pričela ob 12.03 in se zaključila ob 14.19 uri. Predsednik je izrekel iskrene čestitke državnemu svetniku Jožefu Jeraju za odlikovanje z Zlatim častnim znakom z zvezdo, ki mu ga je podelila Republika Avstrija za zasluge za Republiko Avstrijo. Opravičili so se:
* * * Na sejo so bili vabljeni:
- - - Od vabljenih so seje udeležili:
* * * O sklicu seje je predsednik obvestili predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda Franceta Cukjatija dr.,med. in predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo. * * * S sklicem dne 31.5.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:
UMIK Na predlog Komisije za družbene dejavnosti je predsednik predlagal, da se točka:
umakne z dnevnega reda današnje seje. Predlagan umik je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). RAZŠIRITEV Na predlog Komisije za družbene dejavnosti je predsednik predlagal, da dnevni red seje razširijo s točko:
DNEVNI RED Predsednik je predlagal naslednji dnevni red:
Predlagan dnevni red sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal).
K 1. točki dnevnega reda: Zapisnik 54. seje Državnega sveta Republike Slovenije so državne svetnice in svetniki prejeli z elektronsko pošto 21.5.2007. Predsednik je ugotovil, da na podlagi 3. odstavka 72. člena poslovnika ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik in predlagal, da o zapisniku 54. seje glasujejo. Zapisnik 54. seje je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in 1 se je glasovanja vzdržal).
K 2. točki dnevnega reda : Po elektronski pošti 11.6.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli vprašaje Ministrstvu za kulturo državnega svetnika Dora Hvalice glede delovanja Filmskega sklada Republike Slovenije. Predlog sklepa so prejeli na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanje državnega svetnika Dora Hvalice glede delovanja Filmskega sklada Republike Slovenije in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Dora Hvalice in predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preučita in nanj odgovorita. Vprašanje državnega svetnika Dora Hvalice se glasi: Zakaj Filmski sklad Republike Slovenije, ki ga je ustanovila Vlada Republike Slovenije in deluje pri Ministrstvu za kulturo, ne opravlja svojih nalog v skladu z ustanovitvenim namenom? Obrazložitev: Filmski sklad Republike Slovenije ni objavil javnega razpisa za filmsko produkcijo za leto 2007. Nadzornemu svetu Filmskega sklada do junija 2007 niso bile predložene pogodbe o sanaciji in produkciji filmskih projektov za leto 2007, čeprav Filmski sklad razpolaga s sredstvi, ki bi jih moral vlagati v filmsko produkcijo. Kdo bo prevzel odgovornost za usoden zastoj slovenske filmske produkcije, ki naj bi tudi po izjavah ministra za kulturo v okviru kulturne politike imela prioritetno pomembnost? * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preučita in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanj v roku 30 dni odgovorita. Predlagan sklep je bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Na klop so državne svetnice in svetniki prejeli vprašaje Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvu za kulturo državnega svetnika Toneta Peršaka o zagotavljanju socialne varnosti samozaposlenih na področju kulture in tudi športa ter sorodnih dejavnosti. Predlog sklepa so prejeli na klop. Obrazložitev je podal Tone Peršak. Razpravljal je Jože Ilc. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka o zagotavljanju socialne varnosti samozaposlenih na področju kulture in tudi športa ter sorodnih dejavnosti in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka in predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preučijo in nanj odgovorijo. Vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka se glasi: Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvu za kulturo kot matičnemu ministrstvu za samozaposlene na področju kulture zastavljam vprašanje o zagotavljanju socialne varnosti samozaposlenih na področju kulture in tudi športa ter sorodnih dejavnosti. Gre za vprašanje, ali so zagotovljene vse možnosti, da samozaposleni v primeru nosečnosti, bolezni ali nesreče lahko uveljavlja pravico do nadomestila plače v času porodniškega dopusta, nadomestila v času bolezni ter pravico do otroškega dodatka? Obrazložitev: V stikih s samozaposlenimi, zlasti tistimi na področju kulture in tudi ob razpravah o pripravi predloga novega nacionalnega programa za kulturo ter npr. tudi ob razpravah o novem zakonu o dohodnini, je bilo velikokrat izpostavljeno, da so t.i. samozaposleni v neenakopravnem položaju glede na zaposlene. Tako npr. na obrazcih za vloge za otroški dodatek po njihovem pričevanju sploh ni rubrike za samozaposlene ipd. Po pričevanju številnih samozaposlenih ostaja odprto vprašanje, kako lahko samozaposlena mlada mati uveljavi pravico do nadomestila dohodka za čas porodniškega dopusta. Enako velja za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni oz. za t.i. bolniško. Kako zagotoviti bolnemu samozaposlenemu nadomestilo dohodka v prvem mesecu bolniške glede na to, da nima delodajalca v pravem pomenu besede. Morebitni naročnik dela samozaposlenemu seveda ni delodajalec v običajnem pomenu besede in teh obveznosti ne prevzame. Ta vprašanja niso dovolj in ustrezno urejena in to povzroča samozaposlenim veliko težav in, lahko bi rekli, neenakopraven in tudi ponižujoč položaj. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preučijo in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanj v roku 30 dni odgovorijo. Predlagan sklep je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Po elektronski pošti 31.5.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Geodetske uprave RS na vprašanja državnega svetnika Jožeta Ilca glede popisa nepremičnin. - - - Po elektronski pošti 31.5.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na vprašanji državnega svetnika Jožeta Ilca glede izplačila državne pomoči za škodo po naravnih nesrečah v kmetijstvu v letu 2006. - - - Po elektronski pošti 11.6.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Gasilske zveze Slovenije na vprašanje državnega svetnika Ivana Bukovca Gasilski zvezi Slovenije glede požarne varnosti Krasa in Istre. - - - Po elektronski pošti 11.6.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za zdravje na vprašanje državnega svetnika mag. Adolfa Zupana glede čakalne dobe za izvajanje postopkov umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo. - - - Po elektronski pošti 11.6.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Vlade RS na pobudo državnega svetnika mag. Zlatka Jenka za posredovanje Ministrstva za zunanje zadeve in Vlade RS pri uvedbi novega koridorja za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško. Državni svetnik mag. Zlatko Jenko z odgovorom ni bil zadovoljen, zato je podal zahtevo za dopolnitev odgovora, ki so jo prejeli na klop. Obrazložitev je podal mag. Zlatko Jenko. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, v skladu z 41. členom v povezavi s 54. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval zahtevo državnega svetnika mag. Zlatka Jenka za dopolnitev odgovora na pobudo v zvezi z uvedbo novega koridorja za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško. Na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji
S K L E P: Državni svet Republike Slovenije podpira zahtevo državnega svetnika mag. Zlatka Jenka za dopolnitev odgovora za posredovanje Ministrstva za zunanje zadeve in Vlade Republike Slovenije pri uvedbi novega koridorja za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško. Obrazložitev: Državni svet je na 53. seji, dne 25. 4. 2007, sprejel pobudo v zvezi z uvedbo novega koridorja za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško, katero je posredoval Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za zunanje zadeve. Odgovor, ki ga je Vlada Republike Slovenije posredovala Državnemu svetu Republike Slovenije, ni zadovoljiv. Vlada Republike Slovenije je v svojem odgovoru navedla splošno prizadevanje, po katerem naj bi Ministrstvo za zunanje zadeve RS stalno ščitilo slovenske gospodarske interese na območju Jugovzhodne Evrope. Tako naj bi vedno nasprotovalo tudi uveljavitvi koridorjev za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško, saj povzročajo slovenskim transportnim podjetjem nepotrebne stroške in nekonkurenčnost na trgu. Odgovor navaja prizadevanja Vlade RS in Ministrstva za zunanje zadeve RS od uvedbe koridorjev naprej, vendar se njuna prizadevanja tudi končajo že v letu 2002. Odgovor tudi navaja, da je Ministrstvo za zunanje zadeve RS od Ministrstva za morje, turizem promet in razvoj RH pridobilo podatke o tem, da RH pripravlja nov Zakon o prevozu nevarnih snovi, ki naj bil začel veljati 1.1.2008. V pripravi naj bi bila tudi sprememba odloka o cestah po katerih motorna vozila lahko prevažajo nevarne snovi. Sprememba tega odloka naj bi bila objavljena v hrvaškem uradnem listu v začetku junija 2007. Po mnenju Državnega sveta je ravno ta podatek ključnega pomena za ponovno posredovanje Vlade RS in Ministrstva za zunanje zadeve RS še pred sprejemom hrvaškega zakona o prevozu nevarnih snovi in spremembe odloka o cestah, po katerih motorna vozila lahko prevažajo nevarne snovi, ki naj bi bil sprejet v zelo kratkem času. Dejstvo je, da so bili omejitveni ukrepi s strani Hrvaške sprejeti pred dokončno izgradnjo t.i. istrskega ipsilona hrvaške avtoceste. S celotno izgradnjo avtocestnega dela A9 (Kaštel - Pula) se preko A8 (Kanfanar - Matulji) pride tudi s primorskega konca neposredno do Reke. Tako ni več potrebno zaradi varnosti pri prevozu nevarnih snovi iti prek Bregane do Zagreba in nato do Reke, pač pa tudi od Umaga naprej proti Reki. * * * Državni svet predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za zunanje zadeve, da zahtevo za dopolnitev odgovora preučita in nanjo čim prej odgovorita. Predlagan sklep je bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Po elektronski pošti 12.6.2007 so državne svetnice in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na pobudo Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glede ohranitve Veletržnice v Ljubljani. - - - Za vprašanja, na katera po preteku 30 dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov, bodo poslane urgence na pristojna ministrstva oziroma organe.
K 4. točki dnevnega reda : Pobudo državnih svetnikov Rada Krpača in Jožeta Ilca so državne svetnice in svetniki prejeli s sklicem 31.5.2007. Pobudo za zahtevo za oceno ustavnosti je obravnavala Komisija za politični sistem. Poročilo komisije so prejeli po elektronski pošti 12.6.2007. Pobudo za zahtevo za oceno ustavnosti so obravnavale interesne skupine. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 12.6.2007. Obrazložitev je v imenu pobudnikov podal državni svetnik Rado Krpač. Stališče Komisije za politični sistem je podal njen predsednik, mag. Adolf Zupan. Stališče Interesne skupine delojemalcev je podal vodja, mag. Dušan Semolič. Razpravljal je Jože Ilc. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13.6.2007, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 23. člena zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 15/94) sprejel Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13.6.2007, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 23. člena zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 15/94) sprejel za oceno ustavnosti Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), Uradni list Republike Slovenije št. 40 z dne 7. 5. 2007 in da Ustavno sodišče Republike Slovenije na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču v celoti zadrži izvrševanje Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega Zakonika (OZ-A) I. Zakonodajni postopek sprejemanja Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) Državni zbor Republike Slovenije je na seji 24. aprila 2007 sprejel Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A). Postopek sprejemanja je potekal takole:
Dokaz: - sklep 19. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije z dne 5. aprila 2007, - točka 7 dnevnega reda seje Državnega zbora Republike Slovenije z dne 24. aprila 2007 >PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI OBLIGACIJSKEGA ZAKONIKA<, potek seje, razprava in glasovanje II. Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 24. aprila 2007, se izpodbija v celoti Besedilo Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), Uradni list Republike Slovenije št. 40 z dne 7. 5. 2007, je sledeče: 1. člen V Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06 - odločba US) se 376.člen črta. 2. člen Za 382. členom se dodata nov naslov in nov 382. a člen, ki se glasita: >Kdaj pogodbene obrest nehajo teči 382. a člen Pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.< 3. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Izpodbijani Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), v nadaljevanju: novela OZ-A, določa:
S sprejeto novelo OZ-A je Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju: Državni zbor) črtal splošno pravno pravilo 376. člena, ki za vsa obligacijska razmerja določa, kdaj obresti nehajo teči (1. člen). Državni zbor je splošno pravno pravilo >ne ultra alterum tantum < določil samo za pogodbene obresti (2. člen). Ureditev, Ureditev, Ureditev, Ureditev, Ureditev, Ureditev, Ureditev, Ureditev, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, pomeni, da pravilo > ne ultra alterum tantum< velja samo za pogodbene obresti, ne velja pa za zamudne obresti. Državni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju: Državni svet) meni, da so z izpodbijanim Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (novela OZ-A) kršene določbe Ustave Republike Slovenije:
III. Razlogi za izpodbijanje novele OZ -A A/ Umestitev pravnega pravila obrestnih obresti (anatocizem) in prenehanja teka obresti (>ne ultra alterum tantum<) v pravni red Republike Slovenije1. Nasledstvo pravnega reda nekdanje zvezne države SFRJ 1.1. Republika Slovenija je na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti in 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine nasledila obligacijski pravni sistem nekdanje zvezne države. Na tej pravni podlagi je Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) nekdanje zvezne države postal del pravnega reda Republike Slovenije. Obligacijski pravni sistem nekdanje zvezne države se je v Republiki Sloveniji uporabljal od razglasitve samostojnosti 25. junija 1991 do 1.1.2002, ko je začel veljati Obligacijski zakonik - OZ (Ur. l. RS, št. 83/01). Ker je OZ v 1060. členu določal, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, se je tako obligacijski pravni sistem nekdanje zvezne države uporabljal po 1. 1. 2002 vse do razveljavitve 1060. člena OZ z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, objavljeno v Uradnem listu RS št. 28 z dne 17. 3. 2006. 1.2. Obligacijski pravni sistem nekdanje zvezne države je temeljil na družbeni lastnini produkcijskih sredstev, udeleženci obligacijskih razmerij so bile predvsem družbene pravne osebe, ki so upravljale in razpolagale z družbeno lastnino. Gospodarske pogodbe so se sklepale predvsem med družbenimi pravnimi osebami. Posamezniki in pravne osebe civilnega prava niso upravljali z družbeno lastnino, temveč so s svojim osebnim delom sodelovali v procesu in pridobivali osebni dohodek za zagotavljanje svojih osebnih potreb. Ker se je v 80 - letih prejšnjega stoletja v nekdanji zvezni državi razbohotila vse hujša inflacija, je takratni zvezni parlament sprejel Zakon o celotnem prihodku in dohodku. Namen navedenega zakona je bil predvsem v tem, da se vsi prihodki in odhodki družbenih pravnih oseb izkažejo tako, da bodo razvidni realni prihodki in odhodki v bilanci uspeha, revalorizacijski prihodki in odhodki pa v bilanci stanja. 1. 3. V pravni posledici uveljavitve Zakona o celotnem prihodku in dohodku je bil v nekdanji zvezni državi leta 1989 spremenjen Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 57/89). Bistvena sprememba ZOR -a je bila v tem, da je v pravni sistem vpeljal revalorizacijo terjatev in obveznosti (dovolil je obrestne obresti od zapadlih pogodbenih obresti in zamudnih obresti) in dovolil, da obresti tečejo preko revalorizirane glavnice terjatve oziroma obveznosti. Tako pravno ureditev terjatev in obveznosti je nasledila Republika Slovenija. 1.4. Pravni red mora zagotavljati vsem pravnim subjektom (fizičnim osebam in pravnim osebam) ustrezno pravno varstvo, predvsem pa zaupanje v pravo. Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli obligacijskih razmerij. Prepoved zlorabe pravic iz obligacijskih razmerij mora biti vgrajena v pravni sistem, da se zagotovi uresničevanje pravne države. Ta načela so vsebovana v pravnem pravilu 376. člena Obligacijskega zakonika, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. 2. Primerjava pravne ureditve obresti po ZOR in OZ 2.1. Za primerjavo pravne ureditve obresti je najprej potrebno opredeliti oba pravna instituta: 1. Prepoved obrestnih obresti (anatocizem):
2. Prepoved teka obresti (ne ultra alterum tantum):
2.2. Predpise je treba razlagati v skladu z njihovim namenom. Če primerjamo določila o obrestih v ZOR z določili v OZ, ugotovimo:
3. Povezanost pravne ureditve obresti po ZOR z Zakonom o izvršilnem postopku (ZIP) in z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 3.1 Sočasno z uveljavitvijo ZOR 1. oktobra 1978 je v nekdanji zvezni državi SFRJ začel veljati Zakon o izvršilnem postopku -ZIP, objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 20/78. Zakon o izvršilnem postopku je bil prvi zakon o sodnem izvršilnem postopku v SFRJ. Pred tem, kar pomeni v obdobju od osvoboditve 1945 do 1978, so se v nekdanji zvezni državi uporabljala pravna pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju Kraljevine Jugoslavije. Ker je ZIP iz leta 1978 temeljil na koncepciji, da federacija ureja družbeno ekonomske odnose v pogojih družbene lastnine, je prinesel tudi novost, da se izvršilni postopek za izterjavo denarne terjatve lahko uvede na podlagi verodostojne listine, ne da bi bil obstoj terjatve predhodno ugotovljen v nekem drugem sodnem ali upravnem postopku. Izvršba na podlagi verodostojne listine je bila dovoljena za izterjavo denarnih terjatev med uporabniki družbenih sredstev. Za verodostojno listino je zakon določil menico, ček in fakturo. Ker je bil v letu 1989 spremenjen ZOR je temu sledila še sprememba ZIP v letu 1990 (Ur. l. SFRJ, št. 20/90 in 27/90), s katero se je krog verodostojnih listin razširil. Za fakturo šteje tudi obračun obresti in izpisek iz poslovnih knjig. Razširjen je bil tudi krog pravnih subjektov, da je bila izvršbe na podlagi verodostojne listine dovoljena zoper vse pravne osebe in zoper fizične osebe. Taka pravna ureditev izvršbe na podlagi verodostojne listine je bila v sistemu družbene lastnine, ko so verodostojne listine lahko izdajali samo uporabniki družbenih sredstev, do neke mere sprejemljiva, čeprav je že ob nastanku izzvala vrsto strokovnih kritik (S. Triva, V. Belajec, M. Dika, SUDSKO IZVRŠNO PRAVO, Informator, Zagreb 1984) . 3.2 Pravna ureditev izvršbe na podlagi verodostojne listine po ZIP temelji na domnevi, da obstaja dospela terjatev uporabnika družbenih sredstev do dolžnika, ki je bodisi druga družbena pravna oseba, civilno pravna oseba ali posameznik. Taka domneva je v pravnih ureditvah, ki temeljijo na družbeni lastnini produkcijskih sredstev, morda dopustna. V pravnih ureditvah, ki temeljijo na zasebni lastnini produkcijskih sredstev, pa mora biti sistem izvršbe na podlagi verodostojne listine postavljen na povsem drugačne pravne temelje. Izvršba na podlagi verodostojne listine je dovoljena za izterjavo dospelih denarnih obveznosti iz gospodarskih pogodb. Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti. Verodostojno listino izda gospodarski subjekt, ki ima obveznost iz gospodarske pogodbe. Pravni red mora precizno in natančno določati finančne instrumente, ki imajo pravno naravo verodostojne listine, in se izterjujejo po skrajšanem postopku (postopek na podlagi plačilnega naloga). Klasična finančna instrumenta, ki imata pravno naravo verodostojne listine sta ček in menica. Iz pravne ureditve čeka in menice so se razvili drugi finančni instrumenti. 4. Povezanost pravne ureditve obresti po ZOR in OZ z izvršbo na podlagi verodostojne listine 4.1. Pravno ureditev izvršbe nekdanje zvezne države SFRJ je nasledila Republika Slovenija. Zakon o izvršilnem postopku nekdanje zvezne države se je uporabljal od razglasitve samostojnosti 25. junija 1991 do sprejema oziroma uveljavitve Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98), torej polnih sedem let. V tem obdobju je potekalo intenzivno preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino (zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom), pravna ureditev izvršbe pa ni sledila spremenjenim lastninskim razmerjem. V tem času se je začel uresničevati tudi proces pridružitve Republike Slovenije k Evropski uniji, kar terja drugačno pravno ureditev finančnih trgov in seveda tudi sodnih postopkov za izterjevanje denarnih obveznosti. ZIZ, sprejet leta 1998, ne sledi spremenjeni družbeno ekonomski ureditvi in s tem zlasti preko pravnega instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine (obračun obresti, izpisek iz poslovnih knjig, faktura) omogoča >protipravno< prilaščanje denarnih sredstev oziroma finančnega in drugega premoženja. Vse premoženje pravnih subjektov, ki so nosilci obveznosti iz obligacijskih razmerij, ZIZ jih poimenuje z izrazom >dolžniki<, je podvrženo izvršbi, razen določenih denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe. Problematika je mnogostranska, temeljni problem pa je tem, da naš pravni sistem dovoljuje izvršbo na podlagi takih verodostojnih listini, ki jih dolžnik ni izdal (podpisal), kar pomeni, da obligacijske obveznosti iz tega naslova sploh ni. Obligacijska obveznost sicer lahko obstaja iz drugega pravnega posla (kreditne pogodbe, kupoprodajne pogodbe), in v takih primerih bi imel dolžnik v morebitni pravdi vsebinsko povsem drugačne ugovore. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pa ima dolžnik zoper sklep o izvršbi samo en formalni ugovor, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni verodostojna listina (2. točka 55. člena ZIZ). Če zakon daje pravno naravo verodostojne listine izpisku iz poslovnih knjig, računu in obračunu obresti, pri tem pa ne določa, kakšna mora biti vsebina take listine, kako naj potem dolžnik sploh uspe z ugovorom, da navedene listine niso verodostojne listine. Ureditev izvršbe na podlagi verodostojne listine in posledično izvršba na podlagi izvršilnega naslova (sodbe, ki je bila izdana v pravdnem postopku na podlagi verodostojne listine), kot jo določa ZIZ, je v temelju protipravna, in v nasprotju z ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. 4.2. Republika Slovenija je nasledila pravno ureditev izvršbe nekdanje zvezne države in v nadaljevanju to ureditev leta 1998 sprejela kot svojo, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98) skoraj v celoti temelji na pravni ureditvi izvršbe nekdanje zvezne države. Ustavni zakon za izvedbo Ustave Republike Slovenije v 1. členu določa, da je treba predpise uskladiti z Ustavo najkasneje do 31. 12. 1993. ZIZ ni skladen z Ustavo, saj z uporabo instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine omogoča prilaščanje tujega premoženja. ZIZ ne upošteva pravne in gospodarske ureditve Republike Slovenije, ki temelji na spoštovanju zasebne lastnine. Nadalje je potrebno poudariti, da >protipravno< prilaščanje finančnega in drugega premoženja omogoča tudi pravna ureditev instituta zamudnih obresti. Republika Slovenija je ob osamosvojitvi prevzela pravno ureditev zamudnih obresti nekdanje zvezne države. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 57/89) se je uporabljal do uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 in naslednji). Temu zakonu je sledil Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/03). Vsi navedeni zakoni dovoljujejo obračunavanje zamudnih obresti po konformni metodi obrestno obrestnega računa, kar pomeni, da zamudne obresti lahko dokaj hitro presežejo glavnico terjatve, če je obrestna mera zamudnih obresti visoka, in če sodni postopku izterjevanja denarnih obveznosti trajajo nerazumno dolgo. Zaradi splošne dovoljenosti anatocizma, dovoljenosti teka zamudnih obresti preko glavnice in sodnih zaostankov, kar je v nadaljevanju prikazano na primerih sodnih odločb, je ogrožena pravna varnost vseh tistih pravnih subjektov, ki so nosilci obveznosti v obligacijskih razmerjih. 5. Nasledstvo pravnega reda nekdanje zvezne države SFRJ se uresničuje v sodnih odločbah sodne oblasti v Republiki Sloveniji 5.1 OZ v 1060. členu določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Taka zakonska določba ima za posledico, da sodna oblast v Republiki Sloveniji v vseh sodnih primerih neizpolnitve denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij nastalih pred 1. 1. 2002 odloča na podlagi pravnega reda nekdanje zvezne države SFRJ. Ker je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 57/89) črtan 401. člen, ki je določal prepoved teka obresti (ne ultra alterum tantum), tako sodišča v Republiki Sloveniji v primerih zaradi neizpolnitve denarne obveznosti nastale pred 1. 1. 2002 razsojajo: a/ v primerih tožbe zaradi plačila denarne obveznosti (če ni verodostojne listine): >Dolžnik je dolžan plačati upniku glavnico xxxx denarnih enot z zakonitimi oz. zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do dne plačila, v 15. dneh, pod izvršbo.<; b/ v primerih predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (če dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi): > Sklep o izvršbi opr. št. z dne . ostane v veljavi za plačilo glavnice xxxx denarnih enot z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne ... (dan, ki ga upnik določi v verodostojni listini) dalje do plačila. > Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-300/04 (Uradni list RS, št. 28/06) odločilo, da se razveljavi 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V obrazložitvi te odločitve je Ustavno sodišče navedlo, da bodo morala sodišča pri odločanju o teku obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Ustava Republike Slovenije določa, da pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča ureja zakon. V Zakonu o Ustavnem sodišču je določeno, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Vendar sodišča v Republiki Sloveniji uporabljajo ustavno odločbo samo v primerih, ko odločajo o zahtevku iz obligacijskih razmerij na prvi stopnji oziroma, ko odločajo o pritožbi zoper sodno odločbo. V postopkih sodne izvršbe se ustavna odločba ne uporablja. Sodišča so na podlagi zahtev dolžnikov izdajala sklepe o prekinitvi izvršilnega postopka za čas dokler Ustavno sodišče ne odloči o ustavnosti 376. člena OZ. V obrazložitvah takih sklepov so izvršilna sodišča navajala, da je določba 376. člena OZ, v delu, ki velja za zakonske zamudne obresti v nasprotju z 2., 14. in 33. členom Ustave, zato je Višje sodišče v Ljubljani na Ustavno sodišče vložilo več zahtev za oceno ustavnosti 376. člena OZ. Pravni red mora varovati upnika in dolžnika. Pravno načelo >ne ultra alterum tantum<, vsebovano v 376. členu OZ ima namen varovati dolžnika. Pravno varstvo upnika pa je zagotovljeno z drugimi pravnimi instituti. Upnik ima v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine (drugi odstavek 380. člena OZ). Pravno načelo >ne ultra alterum tantum< mora biti vgrajeno v pravnem sistemu, da v sodnem postopku izterjevanja denarnih obveznosti sploh ne more priti do situacije, da bi zamudne obresti v času trajanja postopka že presegle glavnico. Sodni postopki izterjevanja denarnih obveznosti iz gospodarskih pogodb morajo biti hitri in učinkoviti. Dolžnik iz gospodarske pogodbe, ki je izdal verodostojno listino in je ob dospelosti ni plačal, se v postopku sodne izterjave lahko izogne teku zamudnih obresti, če dolgovano glavnico terjatve položi na depozitni račun. Sodni postopki izterjevanja denarnih obveznosti fizičnih oseb (potrošnikov) pa potekajo po drugačnih pravnih pravilih. Fizična oseba, ki ne nastopa v svojstvu opravljanja pridobitne dejavnosti, ne more izdati verodostojne listine, zato se zoper njo sploh ne more voditi izvršba na podlagi verodostojne listine. Pri neposlovnih (odškodninskih) obveznostih pa se odškodnina odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, tako da ne more priti do situacije, da bi zamudne obresti v času trajanja sodnega postopka na prvi stopnji presegle glavnico. Kadar pravni sistem izterjevanja denarnih obveznosti (še) ni skladen z bistvom prava, takrat je potrebno uporabiti tisto zadnje pravno varovalo, ki ga daje obligacijska zakonodaja, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico (načelo ne ultra alterum tantum). Prav to načelo je potrebno v našem pravnem sistemu uporabiti v sodnih postopkih izterjevanja denarnih obveznosti na vseh stopnjah in v postopku izvršbe, ki se opravlja na podlagi izvršilnega naslova ali verodostojne listine. Po javno dostopnih podatkih gre za 500.000 sodnih zadev, od katerih je 300.000 izvršb na podlagi verodostojne listine. Nekaj tipičnih primerov je prikazanih v nadaljevanju. 5.2. Primeri sodnih odločb Prvi primer: izpisek iz poslovnih knjig - bančna kreditna pogodbaBanka je na sodišče vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izpisek iz poslovnih knjig) zaradi plačila glavnice 1.189.000, 00 SIT (v znesku glavnice so obračunane zakonske zamudne obresti od 1. 5. 1994 do 31. 5. 1996) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 1996 dalje. Sodišče je 21. 10. 1996 izdalo sklep o izvršbi. Ker je dolžnik (fizična oseba) ugovarjal zoper sklep o izvršbi, se je postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Pravdni postopek na prvi stopnji je tekel skoraj 8 let. Sodišče je 8. 1. 2004 razsodilo takole: >Sklep o izvršbi ostane v veljavi za plačilo glavnice 1.189.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 5. 1996 dalje do plačila.< Dolžnik zoper razsodbo pritožil in ni uspel je razsodba postala pravnomočna 9. 11. 2005. Na ta dan je celotna obveznost znašala že 7.688.066,03 SIT, kar pomeni da so zakonske zamudne obresti za 7x presegle glavnico. Drugi primer: faktura - plačilo za uporabo pomožnega prostoraPodjetje je na sodišče vložilo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (račun) zaradi plačila več računov na skupni znesek 473.980,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 1992 dalje. Sodišče je izdalo sklep o izvršbi. Ker je dolžnik (fizična oseba) ugovarjal, se je postopek nadaljeval v pravdi. Postopek na prvi stopnji je trajal 10 let. Sodišče je 2. 2. 2004 razsodilo takole: >Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 473.980,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 1994 dalje do plačila.< Tožena stranka se je zoper razsodbo pritožila in s pritožbo ni uspela. Na dan pravnomočnosti sodne odločbe znaša celotna obveznost 6.072.555,84 SIT, kar pomeni, da so zakonske zamudne obresti za več kot 10x presegle glavnico. Tožena stranka je od izvršilnega sodišča zahtevala, da se v izvršbi upošteva ustavna odločba U-I- 300/04, izvršilno sodišče je s sklepom z dne 6. 7. 2006 prekinilo izvršbo, ker je Višje sodišče v Ljubljani vložilo ustavno zahtevo glede ustavnosti 376. člena OZ. Tretji primer: faktura - plačilo za dodatna dela Obrtnik je na sodišče vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (račun za dodatno opravljena dela) zaradi plačila 453.076,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 1996 dalje. Sodišče je izdalo sklep o izvršbi. Ker je dolžnik (fizična oseba) ugovarjal, se je postopek nadaljeval v pravdi, o kateri pa dolžnik sploh ni bil obveščen, ker se je preselil. Postopek na prvi stopnji je tekel 8 let, sodišče je vsa pisanja za dolžnika nabilo na sodno desko. Sodišče je 17. 6. 2004 razsodilo takole: >Plačilni nalog tega sodišča opr. št. z dne 24. 1. 1997 ostane v veljavi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 453.076,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 1996 do plačila:< Sodba je postala pravnomočna na dan nabitja na sodno desko 17. 6. 2004. Na dan pravnomočnosti sodne odločbe znaša celotna obveznost 2.588.311,39 SIT, kar pomeni, da so zakonske zamudne obresti za 6x presegle glavnico. Predstavljeni sodni primeri so tipski primeri odločanja sodišč v Republiki Sloveniji. 5.3. V zakonodajnem postopku, ko je Državni zbor 24. 4. 2007 ponovno odločal o noveli OZ-A, je v gradivu za ponovno odločanje imel na razpolago tudi gradivo >PRIMERI SODNIH ODLOČB - ZAMUDNE OBRESTI<. Gradivo z dne 10. 4. 2007 so pripravili predstavniki Civilne družbe Dokaz: - >PRIMERI SODNIH ODLOČB - ZAMUDNE OBRESTI<, gradivo 10. 4. 2007, - sklep izvršilnega sodišča o prekinitvi postopka izvršbe, z dne 6.7.2006 B/ Odločba Ustavnega sodišča z dne 15. 3. 2007, številka U-I267/06-41, objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 29 z dne 30. 3. 2007. 1. Odločitev Ustavnega sodišča o ustavnosti 376. člena OZ Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Višjega sodišča v Ljubljani, na seji dne 15. marca 2007 odločilo: >Člen 376 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) ni v neskladju z ustavo.< V ustavni odločbi z dne 15. 3. 2007 je izčrpno pojasnjeno, da pravno pravilo >ne ultra alterum tantum<, ki velja tako za zamudne kot za pogodbene obresti, ni v neskladju z Ustavo. Navedeno je, da obresti niso zgolj pravna kategorija, temveč zlasti instrument gospodarske in monetarne, pa tudi socialne politike, zato odločitev Ustavnega sodišča ne pomeni, da zakonodajalec vprašanj obresti, ne bi mogel urediti tudi drugače, vendar mora biti morebitna drugačna ureditev obresti skladna s pravno opredelitvijo instituta obresti in opredelitvijo obresti kot instrumenta gospodarske in socialne politike. 2. Razlogi za izpodbijanje novele OZ-A glede na odločitev Ustavnega sodišča z dne 15. marca 2007 Državni svet meni, da je zakonodajalec s sprejetjem novele OZ-A kršil načelo zaupanja v pravo, ker je: . v postopku za oceno ustavnosti 376. člena OZ zatrjeval, da ne gre za takšno različnost institutov zamudnih in pogodbenih obresti, da bi s tem, ko jih je enako uredil, kršil ustavno načelo enakosti pred zakonom, istočasno pa je izvajal zakonodajni postopek za spremembo OZ, da se pravno načelo >ne ultra alterum tantum< določi samo za pogodbene obresti, čeprav ne obstajajo niti pravni niti ekonomski argumenti za sprejem novele OZ-A, . sprejel novelo OZ -A (prvič na seji 30. marca 2007 in ponovno na seji 24. aprila), čeprav za to ni imel mandata, ker je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I- 267/06-41 z dne 15. marca 2007 odločilo, da 376. člen OZ ni v neskladju z Ustavo in ker ne obstajajo nikakršni ekonomski razlogi za različnost ureditve prepovedi teka obresti, . kljub odločitvi Ustavnega sodišča št. U-I-267/06-41, sprejel novelo OZ-A, in s tem izničil delovanje in funkcijo Ustavnega sodišča, . sprejel novelo OZ-A, čeprav Zakon o ustavnem sodišču določa, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne.
S sprejetjem novele OZ-A prihaja zakonodajalec sam s seboj v nasprotje. V postopku za oceno ustavnosti 376. člena OZ meni, da je pravna norma 376. člena skladna z ustavnimi določbami in ustrezna, skoraj istočasno pa sprejme novelo zakona, s katero črta 376. člen OZ. S tem je zakonodajalec omajal zaupanje v pravni red in pravno državo. 3. Ekonomski - gospodarski razlogi za sprejetje novele OZ-A ne obstajajo Obveznosti iz obligacijskih razmerij razvrščamo v dve veliki skupini: (1) poslovne obveznosti, (2) neposlovne obveznosti. Poslovne obveznosti nastanejo s pravnim poslom (s pogodbo ali s katerim od enostranskih pravnih poslov). Neposlovne obveznosti nastanejo na podlagi pravnih dejstev, ko zakon določa katera pravna dejstva so odločilna za nastanek obligacije (krivdna odškodninska odgovornost, objektivna odškodninska odgovornost, verzije, kondikcije, gestije). Pogodbene obresti se vzpostavijo s pravnim poslom (pogodbo ali z enostranskim pravnim poslom), ko stranki pravnega posla določita obresti. Za primer, če stranki ne določita višine pogodbenih obresti, pride v poštev višina obresti, ki je določena z zakonom (drugi odstavek 382. člena OZ). Pravna narava zamudnih obresti pa je povsem drugačna. Zamudne obresti so civilna sankcija za neizpolnitev obveznosti (poslovne obveznosti in neposlovne obveznosti). Zamudne obresti so objektivna posledica neizpolnitve poslovne ali neposlovne obveznosti. Prav zato je s predpisi potrebno določiti višino zamudnih obresti (zakonske zamudne obresti) in maksimiranje obresti. Zakonodajalec torej uresničuje gospodarsko funkcijo in tudi socialno funkcijo obresti s tem, da določi zgornjo mejo zamudnih obresti, do katerih je upravičen upnik oziroma zgornjo mejo zamudnih obresti, ki jih mora plačati dolžnik (prepoved ultra alterum tantum) in s prepovedjo anatocizma (prepoved obrestnih obresti). Prepoved anatocizma, določena v prvem odstavku 375. člena OZ, velja tako za pogodbene obresti, kot za zamudne obresti. Ta prepoved je splošna, razen, če drug zakon ne določa drugače. Ker je Zakon o obrestni meri zamudnih obresti nekdanje zvezne države SFRJ iz leta 1989 dovoljeval anatocizem, in ker je tako pravno ureditev obračunavanja zamudnih obresti nasledila samostojna Republika Slovenija, je tako določba o prepovedi anatocizma, določena v OZ zgolj blanketne narave. Ob tem je za primerjavo potrebno navesti, da je 400. člen ZOR dovoljeval obrestne obresti za kreditno poslovanje bank. Prepoved ultra alterum tantum se v stabilnem gospodarskem sistemu oziroma v pravnem redu lahko uresniči samo tako, da je ta prepoved določena v korist dolžnika, upnik pa ima pravico zahtevati še razliko do popolne odškodnine, če je škoda, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska dovoljenih zamudnih obresti (škoda je večja od obveznosti). S sprejetjem novele OZ -A, ko je zakonodajalec črtal 376. člen OZ in določil, da prepoved ultra alterum tantum velja za pogodbene obresti (382. a člen), je torej posegel v področje oziroma v sfero, ki je ne more niti ne sme urejati na ta način. C/ Primerjava novele OZ -A in izvršbe na podlagi verodostojne listine po ZIZ s pravno ureditvijo EU - Direktiva 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2000 in pravno ureditvijo v državi članici EU 1. Direktiva 2000/35/ES V zakonodajnem postopku sprejemanja novele OZ -A je bilo v gradivu, kot argument za predlagano spremembo, navedeno, da je bila na ravni EU sprejeta Direktiva 2000/35/ES, ki ureja ukrepe proti zamudam plačil v gospodarskih pravnih poslih in da ta Direktiva posredno posega tudi na področje urejanja zamudnih obresti v državah članicah. Taka argumentacija je napačna, ker navedena Direktiva ne ureja problematike obrestnih obresti niti se ne dotika prepovedi ultra alterum tantum. To je povsem razumljivo, saj pravni red EU temelji na že sprejetih vrednotah klasičnega civilnega prava. Pa tudi sicer iz preambule in besedila Direktive 2000/35/ES povsem jasno in nedvoumno izhaja: . da je njen namen priporočiti državam članicam, kako naj v korist malih in srednje velikih podjetij ter obrtnega sektorja zagotovijo ustrezne ukrepe za zmanjšanje zamud pri plačilih, . da ureja zamude plačil iz trgovinskih poslov, ki jih sklepajo gospodarski subjekti med seboj in iz poslov, ki jih gospodarski subjekti sklepajo z državnimi organi, ki so naročniki javnih naročil, . da zamuda pri plačilu pomeni prekoračenje pogodbenega ali zakonskega plačilnega roka, ki ni skladen z določbami odstavkov 1(b) do (d) in 2, ni izvršljiv ali je razlog za odškodnino, če je krivičen do upnika ob upoštevanju vseh okoliščin primera, . da je njen namen omogočiti preživetje malega in srednje velikega podjetniškega sektorja in tako preprečiti izgubo številnih delovnih mest, . da ne ureja poslovanja s potrošniki, niti ne ureja poslovanja z drugimi plačili (npr. glede na zakonodajo o čekih in menicah ter drugih plačilnih instrumentov). Direktiva 2000/35/ES ne ureja vprašanja obrestnih obresti, niti vprašanja uporabe načela >ne ultra alterum tantum<, zato ne more biti argument za sprejetje novele OZ-A. Direktiva 2000/35/ES ureja področje obrestnih mer za primere zamud plačil iz trgovinskih poslov, ki jih sklepajo gospodarski subjekti med seboj in z državnimi organi, ki so naročniki javnih naročil. Direktiva opredeljuje obrestno mero za zamude plačil iz trgovinskih poslov (pod d 3. člena). Ta določba je sicer povzeta v naš pravni red (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1 - UPB1), vendar učinkuje za naprej, kar pomeni, da za zamude plačil iz obligacijskih razmerij nastalih pred uveljavitvijo ZPOMZO-1, ne učinkuje. V našem pravnem redu smo imeli vse do uveljavitve ZPOMZO-1 v temelju napačni sistem obračunavanja zamudnih obresti, zato bi moral pravni red zagotavljati dolžnikom vsaj pravico do uveljavljanja načela >ne ultra alterum tantum<. Ker pa je bil z novelo OZ-A črtan 376. člen, so s tem vsi tisti pravni subjekti, ki so dolžniki oziroma so potencialni dolžniki iz obligacijskih razmerij, izgubili še tisto minimalno pravno varstvo, ki ga mora zagotavljati vsak pravni red. 2. Primerjava novele OZ-A in izvršbe na podlagi verodostojne listine po ZIZ s pravno ureditvijo države članice EU (Republika Avstrija) V zakonodajnem postopku sprejemanja novele OZ-A je bilo v vladnem gradivu navedeno, da avstrijsko pravo določa pravilo >ne ultra alterum tantum<, vendar z nekoliko drugačno vsebino kot ga določa OZ v 376. členu. Glede na tako navedbo v vladnem gradivu, je potrebno pojasniti, da je določbo 376. člena OZ treba razlagati v povezavi z drugimi določbami o obrestih (375. člen ) in upoštevati, da so določbe ZOR -a (277. člen, 279. člen in 401. člen) iz leta 1978 temeljile na pravnih pravilih ODZ (Obči državljanski zakonik). ODZ, sicer nekoliko noveliran, se uporablja v Republiki Avstriji. Pomembno je tudi dejstvo, da so se pravna pravila ODZ uporabljala v nekdanji zvezni državi vse do uveljavitve ZOR-a. Vse navedeno nas pripelje do zaključka, da je v nekdanji zvezni državi SFRJ obligacijski pravni red temeljil na pravnih pravilih ODZ vse do leta 1989, ko so bile spremenjene določbe ZOR-a. Iz navedenega sledi, da so sodišča v nekdanji zvezni državi SFRJ vse do uveljavitve spremembe ZOR-a leta 1989 v sodnih postopkih izterjevanja zapadlih denarnih obveznosti odločala vsebinsko enako, kot v primerljivem pravnem redu, ki je temeljil na pravnih pravilih ODZ: (1) v postopkih izterjevanja zapadlih denarnih obveznosti fizičnih oseb so sodišča odločala: a) denarne obveznosti iz pogodbenega razmerja, v katerem pogodbene obresti niso dogovorjene: > Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek xxxx denarnih enot, v 15 dneh pod izvršbo<; b) denarne obveznosti iz pogodbenega razmerja, v katerem so dogovorjene obresti (kreditno poslovanje bank): >Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek xxxx denarnih enot s 6% obrestmi od vložitve tožbe, v 15 dneh pod izvršbo<; (2) v postopkih izterjevanja zapadlih denarnih obveznosti med gospodarskimi organizacijami so sodišča odločala: a) denarne obveznosti iz gospodarskih pogodb (mandatni postopek) >Tožena gospodarska organizacija je dolžna plačati tožeči gospodarski organizaciji denarni znesek xxxx denarnih enot z 8 % obrestmi od vročitve tožbe s plačilnim nalogom do plačila, v 8 dneh pod izvršbo<; b) denarne obveznosti iz meničnega in čekovnega poslovanja (menični postopek): > Na podlagi menice, izdane .. , mora tožena gospodarska organizacija plačati tožeči gospodarski organizaciji menični znesek xxxx denarnih enot s 6 % obrestmi od ..dalje do plačila, v 3 dneh od prejema plačilnega naloga, pod izvršbo<. 3. Primerjava odločitev sodišč v postopkih izterjevanja zapadlih denarnih obveznosti Če primere sodnih odločb, navedene pod 5.2 te zahteve (gre za primere odločitev sodišč v Republiki Sloveniji zoper fizične osebe) ponazorimo zgolj z vidika teka zamudnih obresti, vidimo v izračunih take razlike, ki se jih ne da opravičiti z nobenim pravnim ali ekonomskim argumentom. Za primerjavo je vzeta predpisana obrestna mera zamudnih obresti po Direktivi 2000/35/ES: Prvi primer: Izpisek iz poslovnih knjig na znesek glavnice 1.189.000,00 SIT (1) zakonske zamudne obresti tečejo od izstavitve izpiska 31. 5. 1996 dalje do plačila, (2) v znesku glavnice so obračunane zakonske zamudne obresti od 1. 5. 1994 do 31. 5. 1996, (3) na dan pravnomočnosti sodne odločitve 9. 11. 2005 znaša celotna obveznost 7.688.066,03 SIT. Ker gre za dolg fizične osebe, bi torej predpisane zamudne obresti smele teči od pravnomočnosti sodne odločbe. Zamudne obresti obračunane do 31. 3. 2007 znašajo 175.823,38 SIT. Drugi primer: Faktura na znesek glavnice 473.980,00 SIT (1) zakonske zamudne obresti tečejo od izstavitve fakture 22. 2. 1994 dalje do plačila, (2) na dan pravnomočnosti sodne odločitve 2. 2. 2005 znaša celotna obveznost 6.072.555,84 SIT. Ker gre za dolg fizične osebe, bi torej predpisane zamudne obresti smele teči od pravnomočnosti sodne odločbe. Zamudne obresti obračunane do 31. 3. 2007 znašajo 159.395,52 SIT Tretji primer: Faktura na znesek 453.076,00 SIT (1) zakonske zamudne obresti tečejo od izstavitve fakture 25. 7. 1996, (2) na dan pravnomočnosti sodne odločitve 17. 6. 2004 znaša celotna obveznost 2.588.311,39 SIT. Ker gre za dolg fizične osebe, bi torej predpisane zamudne obresti smele teči od pravnomočnosti sodne odločbe. Zamudne obresti obračunane do 31. 3. 2007 znašajo 134.369,67 SIT Glavnica Glavnica in zamudne obresti v RS Zamudne obresti v EU 1.189.000,00 7.688.066,03 175.823,38 473.980,00 6.072.555,84 159.395,52 453.076,00 2.588.311,39 134.369,67 Iz opisanih primerov razberemo, da je zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov v Republiki Sloveniji, ker zakonske zamudne obresti tečejo ves čas postopka, kršena pravica do poštenega sojenja. EKČP Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih obveznostih odloča sodišče v razumnem roku. IV. Sklepna utemeljitev razlogov za izpodbijanje novele OZ-A in predlog Zakonodajalec s sprejetjem novele OZ-A ruši načelo zaupanja v pravo. Člen 2 Ustave določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država. Gre za izrecno ustavno določbo, ki zavezuje tako v materialnem, vsebinskem pogledu, kot v formalno pravnem smislu. Upoštevati je potrebno tudi pravna načela, ki so izvedena iz temeljnih ustavnih načel, ne glede na to, ali so v Ustavi izrecno navedena. Pomembna je vsebina načela. Nekatera pravna načela je na ustavno raven s svojimi odločitvami povzdignilo Ustavno sodišče. Med nje šteje tudi načelo zaupanja v pravo oziroma v veljavnost in trajnost predpisov in prepoved retroaktivnega poseganja v obstoječe in pričakovane pravice. To načelo tudi pomeni, da pravni subjekt, ki je utemeljeno zaupal v veljavno pravo in ravnal v skladu z njim, ne bo zaradi tega ob kasnejši morebitni spremembi zakona trpel škodljivih posledic in se mu pravni položaj ne bo poslabšal. Izpodbijana novela OZ-A je v celoti ustavno pravno nedopustna in v nasprotju s temelji družbeno ekonomske ureditve. Ustavno pravna nedopustnost izhaja iz samega bistva demokratičnosti državne oblasti, saj zakonodajalec nima mandata, da ruši temelje civilno pravnih razmerij v državi. Zakonodajalec vsebinsko posega v odločitvi Ustavnega sodišča, sprejeti v odločbah št. U-I-300/04 (Uradni list RS, št. 28/06) in št. U-I-267/06 (Uradni list RS, št. 29/07). S tem zakonodajalec ni izvršil samo trojnega retroaktivnega posega tako v obstoječe pravno razmerje v navedene odločitve Ustavnega sodišča in v vsebino OZ, temveč je bil s tem kršen tudi zakonodajni postopek, ker je bila novela OZ-A sprejeta po tem, ko je Ustavno sodišče odločilo, da je 376. člen skladen z Ustavo. Z izpodbijano novelo OZ-A je porušeno načelo zaupanja v pravno državo, ker se s tem v bistvu izpodbija odločitev Ustavnega sodišča, sprejeta v odločbi št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007. S tem je zakonodajalec ne samo retroaktivno poslabšal pravni položaj vsem dolžnikom, ki so utemeljeno zaupali v načelo, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne za vse, tudi in predvsem za zakonodajalca, temveč je v sistem delovanja sodne oblasti v praksi vzpostavil pravno nerešljive položaje. Kako naj ravnajo sodišča, ki so s sklepi prekinila sodne izvršilne postopke do odločitve Ustavnega sodišča glede ustavnosti 376. člena OZ, ko pa je Ustavno sodišče odločilo o skladnosti tega člena OZ, je zakonodajalec z novelo OZ-A črtal ta člen. Katero pravno ureditev, ali pravno ureditev iz obeh navedenih odločitev Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 in št. U-I-267/06, ali pravno ureditev iz novele OZ-A bodo sedaj sodišča upoštevala v reševanju konkretnih primerov. Ustava v tretjem odstavku 161. člena določa, da pravne posledice odločitev ustavnega sodišča ureja zakon. Zakon o Ustavnem sodišču v 1. členu določa, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Zato zakonodajalec ne sme zaobiti odločitve Ustavnega sodišča, da sprejme tako spremembo zakona, s katero iz pravnega reda odvzame temeljno pravno načelo >ne ultra alterum tantum<. S tem je zakonodajalec ne samo porušil avtoriteto Ustavnega sodišča, ampak tudi zaupanje državljank in državljanov v pravno državo. Zakonodajalcu dajejo mandat državljanke in državljani na volitvah. Problematika zakonskih zamudnih obresti je zelo pereča, saj posega v 360 tisoč primerov sodnih izvršb, ki jih obravnavajo sodišča v Republiki Sloveniji. V veliki večini primerov gre za dolžnike, ki obveznosti ne morejo plačati, ker se izvorna obveznost tekom sodnega procesa za več krat, tudi za več deset krat poveča. V našem pravnem redu nismo vgradili ustreznih pravnih varoval, zato zakonodajalec ne bi smel odpraviti še edinega preostalega pravnega načela > ne ultra alterum tantum<. Z ustavno odločbo U-I-267/06 je bila dana vsebinska opredelitev 376. člena OZ, da je to določilo skladno z Ustavo. S tem je bila hkrati podana tudi zaključenost dejanskega stanja in posledično je bila s tem določena relevantna pravna podlaga za pravno presojo primerov v praksi, da bodo sodišča lahko rešila konkretne primere. Zakonodajalec je z novelo OZ-A porušil zaupanje v pravno državo in prizadete pravne subjekte postavlja v slabši pravni položaj od tistega, ki jim ga dajeta obe navedeni odločbi Ustavnega sodišča. Ustavnemu sodišču p r e d l a g a m o, 1. da razveljavi izpodbijani Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) v celoti, 2. da zadrži izvrševanje Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) v celoti, do dokončne odločitve. Na podlagi 161. člena Ustave v povezavi s 39. členom Zakona o Ustavnem sodišču lahko Ustavno sodišče zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost presoja. Po mnenju Državnega sveta nastanejo z izvajanjem novele OZ-A nepopravljive škodljive posledice. Zato je potrebno zadržati izvajanje novele OZ-A, ker bi zaradi izvrševanja lahko nastale težko popravljive in celo nepopravljive škodljive posledice. Člen 44 Zakona o Ustavnem sodišču sicer določa, da se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, vendar problematika, ki jo v tej zahtevi odpiramo, ne dopušča, da bi se izpodbijana novela OZ-A začela uporabljati. K 5. točki dnevnega reda : Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 31/07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za gospodarstvo. Poročilo komisije so državne svetnice in svetniki prejeli s sklicem 31.5.2007. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 7.6.2007. Predstavnik predlagateljev predloga zakona Bogdan Barovič, poslanec v Državnem zboru RS, se je, zaradi neodložljivih obveznosti, pisno opravičil in ni mogel sodelovati na seji. Stališče Komisije za gospodarstvo je podal njen poročevalec, mag. Zlatko Jenko. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (ZPZRTH-C) - druga obravnava Državni svet predlog zakona podpira. Državni svet predlaga Vladi Republike Slovenije, da razišče in realno ovrednoti možnosti, da se potencial v tej regiji izkoristi v smeri hitrejšega gospodarskega prestrukturiranja in priprave podjetništvu prijaznega okolja, ki bo sposoben uspešno motivirati in vključiti tudi razpoložljiv človeški kapital. Takšna usmeritev bi tudi pripomogla, da se predvidena sredstva učinkovito in kvalitetno uporabijo. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Zlatko Jenko. Predlagan sklep je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 23 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
K 6. točki dnevnega reda : Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 34/07. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 7.6.2007. Stališče Komisije za gospodarstvo je podal njen poročevalec, mag. Zlatko Jenko. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k predlogu zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) - druga obravnava Državni svet predlog zakona podpira. Predlog zakona ureja delovanje kapitalskega trga v Sloveniji. Zakon o trgu vrednostnih papirjev, ki je do sedaj urejal to področje, bi se zaradi implementacije direktiv EU 2006/48, 2006/49/ES, 2004/39/ES in 2004/109/ES v naš pravni red spremenil skoraj v vseh poglavjih, zato se je predlagatelj odločil za povsem nov zakon, ki bo bolj pregleden. Z direktivami želi Evropska komisija oblikovati skupni zakonodajni okvir za evropski trg vrednostnih papirjev. Čas za prenos direktiv se počasi izteka, saj bi morali biti polno pripravljeni do 1. novembra 2007, pri čemer je pomembno, da bodo imela podjetja dovolj časa za prilagoditev novi zakonodaji. V predlogu zakona so novosti v 5. poglavju, kjer so določena pravila poslovanja borznoposredniških družb, kar bo omogočilo boljši pregled nad njihovim poslovanjem, s čimer se zagotavlja bolj učinkovite in varne pogoje poslovanja. Posebej je v tem poglavju poudarjeno upravljanje s tveganji, kjer je zapisano, da za borznoposredniške družbe veljajo enaka pravila, kot za banke (ZBan-1). Pregled poslovanja je zagotovljen s pravili o javni objavi letnih poročil in drugih razkritij o poslovanju borznoposredniške družbe, kar pa je urejeno v 6. poglavju zakona. Za vlagatelje je pomembno, da so zagotovljene informacije o finančnih instrumentih in njihovih izdajateljih, ki jih potrebujejo za odločitev o naložbi vanje. Trg finančnih instrumentov mora biti pošten in urejen. Pravila trgovanja določa 9. poglavje, kjer je opredeljeno, da lahko organiziran trg, ki je v 15. členu zakona opredeljen kot borzni trg, upravlja samo borza, ki pa je predhodno pridobila dovoljenje agencije za upravljanje borznega trga. Za zagotavljanje zaupanja vlagateljev je pomemben tudi učinkovit nadzor nad poslovanjem borznoposredniških družb. Po 296. členu zakona je za nadzor nad borznoposredniško družbo pristojna in odgovorna Agencija za trg vrednostnih papirjev glede vseh storitev in poslov, ki jih le-ta opravi v Sloveniji, državi članici in tretji državi. Prav tako je agencija pristojna za nadzor nad investicijskim podjetjem države članice in nad njegovo podružnico v Sloveniji glede storitev in poslov, ki jih ta opravlja v Sloveniji. Po zakonu lahko agencija izreče nadzorne ukrepe, s katerimi se lahko učinkovito doseže namen nadzora. Pri določbah o nadzoru in namenu nadzora se po 301. členu zakona smiselno uporabljajo določbe zakona o bankah (ZBan-1). Agencija mora sodelovati z nadzornimi organi drugih držav članic, kadar koli je to potrebno zaradi izvajanja njenih pristojnosti in odgovornosti glede nadzora nad ravnanjem borznoposredniških družb. Državni svet poudarja, da se s takšno ureditvijo kapitalskega trga približujemo standardom razvitih kapitalskih trgov. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Zlatko Jenko. Predlagan sklep je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 22 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
K 7. točki dnevnega reda : Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 41/07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za gospodarstvo. Poročilo komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 7.6.2007. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 7.6.2007. Stališče Komisije za gospodarstvo je podal njen poročevalec, mag. Zlatko Jenko. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (ZLPZ-1A) - druga obravnava Državni svet predloga zakona ne podpira. Državni svet meni, da je predlagana rešitev črtanja šestega in sedmega odstavka 21. člena zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, s katerim želi Vlada Republike Slovenije onemogočiti privatizacijo Zavarovalnice Triglav v višini 35,25 % kapitala s strani fizičnih oseb - nekdanjih zavarovancev iz leta 1990, nesprejemljiva. Vlada Republike Slovenije kot argument za predlagano spremembo zakona navaja, da bi bilo ugotavljanje upravičencev - fizičnih oseb do privatizacije vprašljivo, saj niti Vlada niti arhivi Zavarovalne skupnosti Triglav ne razpolagajo z evidencami, na podlagi katerih bi nedvoumno ugotovili fizične osebe in njihova upravičenja do lastninjenja kapitala. Pri tem Vlada tudi poudarja, da izvedljivosti individualnih upravičenj fizičnih oseb ni mogoče zagotoviti v razumnem času in s sorazmernimi stroški. Glede na temeljni cilj predlaganih sprememb zakona, da se zagotovi učinkovito upravljanje zavarovalnice, hkrati pa tudi zagotovi delež v kapitalu čim širšemu krogu zavarovancev Zavarovalnice Triglav, se je Državni svet opredelili proti črtanju šestega in sedmega odstavka 21. člena, saj s tem 21. člen zakona ne bi več določal obveznosti sprejetja posebnega zakona, v katerem bi bili določeni kriteriji za upravičenost fizičnih oseb do delnic zavarovalnice. Državni svet meni, da bi bilo v primeru rešitev za fizične osebe, ki bi bila drugačna od že sprejete rešitve za pravne osebe in bi onemogočala participacijo na premoženju, ki so ga fizične osebe ustvarile, kršeno načelo enakopravne obravnave, zato Državni svet predloga zakona ne podpira. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Zlatko Jenko.
K 8. točki dnevnega reda * : Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 33/07. Odbor Državnega zbora za zdravstvo je na 21. seji, dne 8. junija 2007, obravnaval predlog zakona o preoblikovanju Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d.v.z. v delniško družbo (ZPVZZDD) - druga obravnava (EPA 1385-IV), katerega predlagatelja sta bila poslanca Zmago Jelinčič Plemeniti in Bogdan Barovič. Odbor je sprejel sklep, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Odbor Državnega zbora za zdravstvo je na isti seji obravnaval predlog zakona o pogojih za statusno preoblikovanje Vzajemne zdravstvene zavarovalnice d.v.z. (ZPSPVZZ) - nujni postopek (EPA 1417-IV), katerega predlagatelj je Vlada Republike Slovenije. Odbor je na osnovi tega predloga zakona pripravil dopolnjen predlog zakona, ki so ga državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 11.6.2007. Predlog zakona je obravnavala Komisija za družbene dejavnosti. Mnenje komisije so prejeli po elektronski pošti 7.6.2007. Dopolnjen predlog zakona pa je 13.6.2007 obravnavala Komisija za družbene dejavnosti. Poročilo komisije so prejeli na klop. Dopolnjen predlog sklepa so prejeli na klop. Predlog zakona so obravnavale interesne skupine. Obrazložitev je v imenu predlagateljev podal gospod Dušan Jošar, sekretar, Ministrstvo za zdravje. Stališče Komisije za družbene dejavnosti je podal njen poročevalec, Doro Hvalica. Razpravljala sta prof.dr. Alojz Križman in prof.dr. Jože Mencinger. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k dopolnjenemu predlogu zakona o pogojih za statusno preoblikovanje Vzajemnezdravstvene zavarovalnice d.v.z. (ZPSPVZZ) - nujni postopek Državni svet dopolnjenega predloga zakona ne podpira. Državni svet ugotavlja, da je predlagatelj pripravil ta predlog na podlagi spremembe in dopolnitve zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS št. 38/06), ki določa, da je potrebno pogoje za statusno preoblikovanje Vzajemne zdravstvene zavarovalnice urediti s posebnim zakonom. Predlog zakona Državni svet podpira kot poskus reševanja zapletene problematike sistema dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki se je pri nas izrodil v dodaten in splošen prispevek za zdravstveno zavarovanje. Žal vseh vidikov te problematike zakonski predlog ne rešuje. Državni svet sicer podpira prizadevanja Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za zdravje, ki sta pripravila predlog tega zakona, s katerim naj se zavaruje lastninske pravice zavarovancev in ustanovitelja Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, to je Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Državni svet pa ne podpira zakonske rešitve, ki omogoča ustanovitev delniške družbe. V primeru Vzajemne zdravstvene zavarovalnice gre namreč za velik javni interes, za ogromna finančna sredstva, saj je bilo s 1. 11. 1999 iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije na Vzajemno zdravstveno zavarovalnico preneseno dopolnilno zdravstveno zavarovanje za 1.100.000 zavarovancev (vse zavarovalne pogodbe, sredstva, prenosne premije in rezerve, računalniški programi, zbirke podatkov s področja prostovoljnega zavarovanja in drugo). V predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (EPA 279-II) - skrajšani postopek (objavljen v Poročevalcu DZ št. 49/97 z dne 21. 10. 1997) je objavljeno pod Finančnimi posledicami: "Zavod bo kot ustanovitelj družbe iz naslova sredstev prostovoljnega zavarovanja zagotovil tudi zadostni ustanovitveni garancijski sklad za novo ustanovljeno družbo. Višina zagotovljenega garancijskega sklada bo znašala 428.993.000 SIT." Danes je pri Vzajemni zdravstveni zavarovalnici 900.000 zavarovancev. To je znatno manj, saj sedanja uprava te zavarovalnice s svojimi profitnimi ambicijami (poskusi samovoljnega preoblikovanja v delniško družbo, samovoljna združitev z zavarovalniško družbo Adriatic Slovenica) znižuje stopnjo zaupanja zavarovancev v sistem vzajemnosti, solidarnosti in dolgoročne varnosti zdravstvenega zavarovanja v tej zavarovalnici. Državni svet ob tem meni, da bi moral predlagatelj dopolniti predlog zakona s členi, v katerih bi konkretno določil pravice zavarovancev, ki bodo želeli ohraniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje v vzajemni družbi, na kar je opozorila tudi zakonodajno pravna služba. Prav tako naj dopolni predlog zakona s členi, v katerih bo konkretno opredelila vlogo organov upravljanja take vzajemne družbe. Predvideti je treba, da v upravo družbe, v nadzorne organe in skupščino imenuje svoje predstavnike Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za zdravje, ki bodo konkretno odgovorni za varovanje javnega interesa. Državni svet nadalje ugotavlja, da bi moral predlog zakona konkretno opredeliti višino premoženja, ki je predmet statusnega preoblikovanja iz vzajemne zdravstvene zavarovalnice v delniško družbo. Državni svet se zaveda, da mora biti predlog zakona o pogojih za statusno preoblikovanje vzajemne zdravstvene zavarovalnice sprejet, da se zavarujejo osnovni interesi zavarovancev in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar opozarja, da se pri tem ne sme pozabiti, da je bila Vzajemna ustanovljena predvsem na naslednjih načelih: - pri družbah za vzajemno zavarovanje gre za zadovoljevanje specifičnih potreb širokega kroga državljanov Republike Slovenije, pri čemer zavarovanci ne zasledujejo posebno poudarjenega interesa po dobičku; - organizacija družbe za vzajemno zavarovanje je cenejša kot organizacija zavarovalne delniške družbe; - družba za vzajemno zavarovanje naj bi se ukvarjala izključno s prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem, ne pa z ostalimi oblikami premoženjskega in osebnega zavarovanja, saj ji le takšno delovanje omogoča specializacijo in posledično tudi poslovanje z nižjimi stroški; - s člani družbe ni treba sklepati zavarovalnih pogodb, temveč se njihove pravice uredijo s statutom in splošnim aktom, kar tudi prispeva k cenejšemu poslovanju te družbe. Državni svet predlaga, da Vlada Republike Slovenije razmislili tudi o drugih statusnih rešitvah Vzajemne. Za širitev svoje dejavnosti bi Vzajemna lahko po vzoru drugih tujih vzajemnih zavarovalnic ustanovila hčerinsko družbo - zavarovalno delniško družbo. Hčerinska družba je lahko v celoti v njeni lasti, k ustanovitvi pa lahko pritegne tudi druge ustanovitelje. Bistveno je, da zadrži večinski (51 %) delež lastništva. Tako ustanovljena zavarovalna delniška družba lahko opravlja različne oblike življenjskega ali premoženjskega zavarovanja, Vzajemna pa zadrži opravljanje svoje dosedanje dejavnosti, tj. dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Potrebno pa je urediti celotno področje dodatnega zdravstvenega zavarovanja in razmerja do drugih zavarovalnic, ki se na istem področju obnašajo povsem tržno in so usmerjene v oblikovanje profita, s katerim razpolagajo kot kapitalske družbe. Na tem področju se prepleta javni interes, ki bi moral biti zaščiten in ločen od ozkih interesov določenih skupin, ter tržno ustvarjanje profita. Z določenih vidikov je na tem občutljivem področju slabše zaščiten javni interes kot npr. pri obveznem avtomobilskem zavarovanju. Državni svet nadalje ugotavlja, da postaja v državah Evropske unije socialna ekonomija (CMAF - Co-operatives, Mutuals, Associations and Foundation, 2002) vse bolj pomembna tako za socialni kot gospodarski razvoj. Zato bi Republika Slovenija morala podpirati ustanavljanje neprofitnih organizacij (vzajemne družbe, zadruge, različna društva itd.) s socialnim (družbenim) ciljem, ki bi delovale po demokratičnem principu članov, uporabnikov in zaposlenih ter temeljile na solidarnosti njenih članov, tako da ne bi delile dobička med ustanovitelje, oziroma tistimi, ki so si ustanoviteljske pravice prigrabili. Država bi morala podpirati ustanavljanje vzajemnih zavarovalnic (olajšati postopek ustanovitve, dati vzajemnim družbam davčne olajšave itd.). Razmisliti bi veljalo tudi o uveljavljanju načela solidarnosti generacij, po katerem bi premoženje vzajemne družbe, ki se preoblikuje, pripadalo vsem članom, ki so ga ustvarjali, in ne samo trenutni generaciji članov družbe. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Doro Hvalica. Predlagan sklep je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 20 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 3 so se glasovanja vzdržali).
K 9. točki dnevnega reda: Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu DZ št. 30/07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za družbene dejavnosti. Mnenje komisije so državne svetnice in svetniki prejeli po elektronski pošti 7.6.2007. Predlog zakona so obravnavale interesne skupine. Poročilo Interesne skupine negospodarskih dejavnosti so prejeli na klop. Predlog sklepa so prejeli na klop in po elektronski pošti 11.6.2007. Dopolnjen predlog zakona ste prejeli po elektronski pošti 11.6.2007. Dopolnjen predlog zakona je 13.6.2007 obravnavala Komisija za družbene dejavnosti. Poročilo komisije so prejeli na klop. Dopolnjen predlog sklepa so prejeli na klop. Stališče Komisije za družbene dejavnosti je podal njen predsednik, dr. Zoltan Jan. Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti je podal vodja, Tone Peršak. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 55. seji, dne 13. 6. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k dopolnjenemu predlogu zakona o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje (ZKVČTC) - druga obravnava Državni svet dopolnjen predlog zakona podpira. Državni svet poudarja, da predlog zakona omejuje vrsto dejavnosti na področju celičnega zdravljenja in prejudicira prihajajočo direktivo EU o presajanju organov, ki je šele v nastajanju. To področje je v Sloveniji razmeroma dobro urejeno z zakonom o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja. Državni svet opozarja tudi na problem nadzora pri pridobivanju, testiranju, obdelavi, shranjevanju, dodeljevanju in razdeljevanju tkiv in celic, saj je iz predloga zakona razvidno, da bo Zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant opravljal odvzemanje in darovanje organov in bo hkrati opravljal tudi nadzorno funkcijo (nadzoroval bo samega sebe), kar pa predstavlja velik konflikt interesov. Pri tako pomembnem področju, kot sta odvzem in presaditev delov človeškega telesa, bi morala država sama oziroma Ministrstvo za zdravje opravljati nadzor nad temi dejavnostmi. V kolikor pa se je odločila podeliti izvajanje določenih nadzornih funkcij zunanjemu izvajalcu, pa jih mora dati tistim organizacijam, ki bodo zadostile vnaprej predpisanim kriterijem zahtevanih strokovnosti in usposobljenosti. Predlog zakona omejuje tudi vrsto dejavnosti na področju celičnega zdravljenja, saj bodo odvzem, darovanje ter dodeljevanje tkiv in celic vezani samo na javno zdravstveno službo. To dejavnost so v Sloveniji že več kot deset let opravljala mala in srednja podjetja ter univerze in inštituti, ki se ne bodo mogla več ukvarjati z znanstvenim ter aplikativnim razvojem tkivnega inženirstva in celičnega zdravljenja. Predlog zakona ustvarja tudi neenake pogoje za izvajanje dejavnosti v Sloveniji, saj jo bodo lahko opravljali samo javni zavodi, medtem ko bodo tkiva in celice v slovenski prostor lahko dobavljale tuje zasebne in javne tkivne ustanove. Državni svet predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za zdravje, da predlog zakona popravi v skladu s prvim odstavkom 6. člena Direktive 2004/23/ ES in omogoči izvajanje dejavnosti v ustanovah, ki jih za ta namen imenuje Agencija in jim izda dovoljenje. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik dr. Zoltan Jan. Predlagan sklep je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
Predsednik je zaključil 55. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državnim svetnicam in svetnikom ter vsem vabljenim, ki so se vabilu odzvali, zahvalil za sodelovanje in razpravo. |
|
| Povezane vsebine | |
 |
55. seja Državnega sveta Republike Slovenije |