Vprašanja mag. Adolfa Zupana glede dela okrožnih državnih tožilstev v Republiki Sloveniji

Državni svet Republike Slovenije je na 30. seji, dne 16. 2. 2005, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) obravnaval vprašanja državnega svetnika mag. Adolfa Zupana glede dela okrožnih državnih tožilstev v Republiki Sloveniji in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanja državnega svetnika mag. Adolfa Zupana in predlaga Ministrstvu za pravosodje, da vprašanja preuči in nanje odgovori.

Vprašanja državnega svetnika mag. Adolfa Zupana se glasijo:

1. V koliko primerih so Okrožna državna tožilstva v Republiki Sloveniji uvedla zoper posameznike postopke in po opravljenih preiskovalnih dejanjih vložila obtožni predlog, čeprav zato niso imela podlage v zakonu? Podatki se naj zberejo vsaj za leto 2003 in 2004.
2. V koliko primerih, vsaj za leto 2003 in 2004, tožilec ni začel kazenskega postopka pa bi ga moral?
3. Zakaj se o tako pomembnih dejstvih ne vodi ustrezna evidenca, na podlagi katere bi se lahko ugotavljala kakovost, odgovornost in zakonitost okrožnih tožilcev?

Obrazložitev:

Podobno vprašanje je za obdobje pet let navedenemu ministrstvu posredoval že državni svet. Iz odgovora ministrstva, ki v vsebinskem delu povzema odgovor začasnega vodje Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije izhaja, da teh podatkov ne morejo sporočiti, ker teh evidenc ne vodijo. Nadalje se ta v odgovoru izgovarja, da bi za tak odgovor moral pregledati, vse spise, kjer je sodišče ustavilo postopek ali za obtoženca izreklo oprostilno sodbo. Že ta del odgovora ni korekten. Vprašanje se je nanašalo na nezakonito delovanja tožilstva, ki ga ugotovi samo tožilstvo in tudi samo odstopi od pregona, ker sploh ni imelo podlage v zakonu, da bi začelo postopek. Te podatke bi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije lahko zlahka ugotovilo že z enostavnim vprašanjem o tem vsem Okrožnim državnim tožilstvom v Republiki Sloveniji. Če bi bilo korektno, kakršno bi moralo biti, bi že samo lahko pojasnilo, da je šlo za tak primer na Okrožnem državnem tožilstvu Novo mesto. Nujnost ugotovitev števila takih primerov je nesporna, pa naj gre za kogarkoli. Zavedati se je namreč potrebno, da so za takimi nezakonitimi primeri težke usode ljudi, v nekaterih pa lahko pride tudi do vnaprejšnje javne obsodbe take osebe. Tudi del odgovora, ki se nanaša na trditev, da je pri delu tožilca storjena večja nepravilnost, če ne začne kazenskega postopka v primeru, ko bi ga moral, kot pa tedaj, ko vloži obtožni akt, v tem primeru brez podlage v zakonu. Ob takem gledanju začasnega vodje Vrhovnega državnega tožilstva, se da zaključiti, da so temeljne pravice in svoboščine državljanov v naši državi besede na papirju.

Kljub potrebni objektivnosti sem trdno prepričan, da je potrebno ugotoviti prav vsak tak primer in da ima tako posameznik kot javnost pravico izvedeti te podatke. V nasprotnem bom še bolj trdno prepričan, da je šlo za skonstruiran postopek zoper to osebo. Zaradi lažjega iskanja podatkov navajam št. spisa opr.št. Kt 248/00 z dne 13. 3. 2002. Ta oseba je bila najprej dve leti obravnavana na zahtevo tega tožilstva v preiskavi in nato še dve leti v kazenskem postopku po vložitvi obtožnega predloga, torej skupaj štiri leta. Zato bi bilo potrebno take primer pregledati z vidika dolgotrajnosti postopkov.

Vprašanje pod točko 2 se vsiljuje samo po sebi, zato ker Vrhovno državno tožilstvo odgovarja, da je pozornost nadzorstvenih pregledov usmerjena zlasti na področje vsebine navedene v točki 2 tega vprašanja. Strinjam se, da je za pravno varnost državljanov odgovor na to vprašanje zelo pomembno. Izhajam namreč i tega, da ne začet postopek lahko pomeni neupravičeno korist za tistega, zoper katerega postopek ni bil začet in na drugi strani škodo ali kršitev pravic posameznikov ali celo države. Neupravičeno izmikanje tem odgovorom samo še povečuje nezaupanje v pravosodje, ko po nekaterih podatkih dosega že skoraj 100%.

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za pravosodje, da vprašanja preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99 in 2/04) nanje v roku 30 dni odgovori.