Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo

Državni svet Republike Slovenije je na 14. izredni seji 23. 12. 2009, ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 12. redni seji 18. 12. 2009, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije, sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo (ZIS-C).

Obrazložitev:

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo, ki ga je Državni zbor na predlog Vlade sprejel kot novelacijo dosedanjega zakona o igrah na srečo, zajema zelo ozek krog sprememb in dopolnitev, čeprav sta edina dva prireditelja klasičnih iger na srečo, to je Loterija Slovenije in Športna loterija, posredovala precej več pobud, da se odpravijo pravne ovire, ki jim preprečujejo boljše gospodarjenje oziroma bolj učinkovito in obsežnejše oblikovanje sredstev za dobre namene iz državnih koncesij od iger na srečo. Zavrnitev tovrstnih amandmajev je obrazložena, da naj bi to urejala razvojna strategija, ki bi morala biti že davno sprejeta, pa je še danes ni. Je pa to sicer sporna trditev, ker se temeljna regulacija tega področja ureja z zakonom, ne pa z razvojno strategijo, ki bi pravzaprav morala biti šele podlaga za konsekventne spremembe zakona.

Zakon o igrah na srečo ni pomemben samo zaradi tega, ker določa, kako in pod kakšnimi pogoji država podeljuje koncesije za izvajanje posameznih iger na srečo na posamezne prireditelje, temveč tudi, ker zakon zavezuje prireditelje k oblikovanju določenih sredstev iz koncesij za dobre namene, ki se nakazujejo od obeh obstoječih prirediteljev klasičnih iger na srečo na Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij in Športno fundacijo. Zakon dalje določa, da igralnice iz sredstev za dobre namene obema fundacijama nakazujejo le po 2,2 % od tovrstnih oblikovanih sredstev. Skoraj odveč je poudarjati, da je dejavnost invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij izjemnega javnega pomena, še posebej v državi, v kateri mora društvena dejavnost marsikdaj nadomestiti funkcijo države, ki vsega tega ne zmore.

Iz navedenih razlogov je izjemno sporen oziroma za invalidske, humanitarne in športne organizacije škodljiv 3.a člen, ki povsem na novo določa prireditelje za spletne igre na srečo, katere lahko prirejajo le gospodarske družbe, ki imajo koncesijo za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo ali koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah. V tem 3.a členu ni določeno, kam se nakazujejo plačila od teh dodeljenih koncesij, kar je v nasprotju z ureditvijo v tem zakonu v vseh ostalih primerih, v katerih je za vsako igro na srečo natančno določeno, v katere namene se izplačujejo koncesijske dajatve. Področje prirejanja spletnih iger je torej v celoti prepuščeno prosti presoji ministra za finance, kar je sicer povsem nova izjema v strukturi zakona o igrah na srečo. S tem se realno omogoča, da vsak finančni minister v svojem mandatu lahko spreminja politiko do financiranja invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij iz koncesijskih dajatev od spletnih iger na srečo ter tako ni več zagotovljena dosedanja stabilnost javnega financiranja iz tega vira za invalidske, humanitarne in športne organizacije.

Utemeljitev veta izhaja tudi iz dejstva, da je iz praktičnih izkušenj tistih evropskih držav (npr. Finska), kjer so spletne igre na srečo že visoko uveljavljene na tržišču, razvidno, da te igre v bistvu posegajo predvsem v tisti del trga iger na srečo, ki ga pokrivajo prireditelji klasičnih iger na srečo. To pa posledično pomeni, da bosta slovenska prireditelja klasičnih iger na srečo uspela iztržiti bistveno manj koncesijskih dajatev za dobre namene, katere se nakazujejo v Fundacijo za financirajo invalidskih in humanitarnih organizacij in Športno fundacijo, medtem ko igralnice iz svojih koncesijskih obveznosti financirajo druge javne družbene potrebe, razen že navedenega zneska v višini 2,2 %. Tudi sicer imajo igralnice po trenutno novi pravni ureditvi za okoli 10 % boljše ekonomske pogoje za trženje od obeh klasičnih prirediteljev, zaradi česar se dejansko uvajajo različni gospodarski pogoji za različne pravne subjekte oziroma privilegirani pogoji za igralnice. Jasno je, da bodo posledično žrtve tega zmanjšanega in motenega financiranja neposredno prav invalidske, humanitarne in športne organizacije.

Zaradi navedenega je upravičeno, da bi člen 3.a zajemal še določilo, po katerem se plačila za dodeljeno koncesijo za prirejanje spletnih iger na srečo uporabljajo za financiranje dejavnosti invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij. V tem konkretnem smislu je potekala tudi osrednja vsebinska razprava na 19. seji Državnega sveta 21. 10. 2009, ko smo obravnavali Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo in je bilo sprejeto mnenje Državnega sveta pisno posredovano Državnemu zboru, ki pa ga ni upošteval.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Boris Šuštaršič.