Mnenje k Predlogu Družinskega zakonika (DZ) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 24. seji 17. 3. 2010, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu Družinskega zakonika (DZ) - druga obravnava

 

Državni svet Predloga Družinskega zakonika ne podpira. 

Državni svet je v zvezi s Predlogom Družinskega zakonika opravil obširno razpravo tako na delovnih telesih Državnega sveta kot na plenarnem zasedanju. V razpravi izražena stališča so bila tako različna in medsebojno izključujoča, da jih je nemogoče povzeti v enotno mnenje.

Izključujoča stališča so se nanašala predvsem na vprašanje definicije družine in celotnega spektra možnih posledic predloga zakona v fazi implementacije.

Državni svet svojemu mnenju prilaga povzetek razprav v Državnem svetu in v skladu s tem predlagatelju predlaga ponoven razmislek o vsebini predloga zakona.

---

POVZETEK RAZPRAVE OB OBRAVNAVI PREDLOGA DRUŽINSKEGA ZAKONIKA (DZ) - druga obravnava, EPA 817-V (24. seja Državnega sveta, 17. 3. 2010)

Državni svet ugotavlja, da Predlog družinskega zakonika uresničuje določbe Ustavnega sodišča, prilagaja pravni red pravu EU in usklajuje določbe z že sprejetimi konvencijami. Večina predlaganih novih rešitev zasluži vso podporo, so pa nekatere rešitve predvsem glede izenačitve istospolnih partnerskih zvez s tradicionalno zakonsko zvezo ter določbe v zvezi s posvojitvami otrok s strani istospolnih partnerskih zvez preuranjene, saj je potrebno upoštevati sprejemljivost teh določb v sedanjih družbenih razmerah v slovenskem prostoru ter pri tem upoštevati splošno pravno kulturo, tradicijo in težko prilagajanje okolja na tako globoke zakonodajne posege. Izhajati je potrebno tudi iz razmisleka o uresničevanju predlaganih zakonskih določb ter biti posebno pozoren do implementacije novih vsebinskih določb v okolju, ki ima do novosti vrsto pripomb. Različna in izključujoča se stališča ter pripombe kažejo na to, da je potrebno posamezne določbe glede definicije družine, zakonske zveze in posvojitev otrok s strani istospolnih partnerskih zvez v Predlogu Družinskega zakonika ponovno proučiti in na novo opredeliti.

V Sloveniji so na podlagi Ustave Republike Slovenije vsakomur zagotovljene enake človeške pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ustava tudi določa, da smo pred zakonom vsi enaki. Zato je razumljivo, da je potrebno tudi istospolnim partnerskim zvezam zagotoviti enakopravnost v družbi, kar pa je v veliki meri že opredeljeno v veljavnem Zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti.  Da pa se predlagatelj sklicuje na ustavne pravice in da partnersko zvezo izenačuje s klasično zakonsko zvezo ter da ji dovoljuje posvojitve otrok, je v trenutnih političnih, gospodarskih in socialnih razmerah v  slovenski družbi nesprejemljivo. Družine, pa naj bodo klasične ali nepopolne (mati in otrok ali oče in otrok), se danes srečujejo z velikim socialnim razslojevanjem, s strahom vsakodnevnega preživetja, revščino, zmanjševanjem socialnih, zdravstvenih in delovnih pravic (minimalna plača ne zagotavlja preživetja, okrog 100.000 brezposelnim je kršena osnovna ustavna pravica in to je pravica do dela).

Državni svet meni, da bi bilo v 13. členu predloga zakona smiselno besedo »spora« v zadnjem stavku nadomestiti z besedno zvezo "vprašanj, ki izvirajo iz… ". Beseda "spor" predpostavlja nasprotna stališča staršev in po nepotrebnem poudarja element spora, ki morda v odnosu med staršema sploh še ni prisoten. Družinski mediatorji naj bi v prvi vrsti pomagali razreševati vprašanja znotraj družine, še preden bi se spor sploh pojavil. Že sam pojav spora med staršema pomeni, da so otrokove pravice že ogrožene in je za zagotavljanje največje otrokove koristi spor najbolje preprečevati.

V 150. členu predloga bi bilo smiselno primeroma navesti, katera so tista vprašanja, ki lahko bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Po naših dosedanjih izkušnjah in zavzetih stališčih so takšna vprašanja med drugimi tudi: kraj otrokovega bivanja, šola, kjer se bo otrok šolal, odločitev o zdravstvenih posegih, ki presegajo nujno zdravljenje in uveljavljanje drugih pravic po predpisih, ki urejajo pravice pacientov, odločitve o usmerjanju otroka v športne, umetniške ali znanstvene dosežke, ki terjajo velik del otrokovih aktivnosti.

Določbi 165. in 166. člena predloga zakona bi bilo potrebno prilagoditi na način, da bi nadzor nad stiki lahko opravljale tudi tretje osebe. Tak nadzor bi lahko opravljali strokovnjaki s področja klinične psihologije ali drugih strok, lahko predstavniki nevladnih organizacij oziroma kdorkoli, ki bi po oceni sodišča v konkretni situaciji najbolje zagotavljal namen, ki ga sodišče z določitvijo stikov pod nadzorom zasleduje.

Glede na določbo prvega odstavka 204. člena se lahko pojavi izmikanje enega od staršev udeležbi na predhodnem svetovanju. Določba, kot je zapisana, takšno udeležbo postavlja kot procesno predpostavko za izvedbo sodnega postopka. Eden ali oba od staršev bi torej lahko s svojimi ravnanji onemogočala uveljavljanje otrokovih koristi v sodnem postopku.  Smiselno bi bilo opredeliti, da se izmikanje predhodnemu svetovanju šteje za aktivnost, ki je v nasprotju z otrokovo koristjo ali na drug način zagotoviti, da se bo sodni postopek lahko začel in zaključil neodvisno od ravnanja staršev.

Državni svet opozarja na definicijo v 214. členu, ki ne dopušča posvojitve sorodnika v ravni vrsti. Glede na odklonilno stališče do definicije tega člena, bi kazalo ponovno razmisliti o novi definiciji in obrazložitvi tega člena. Državni svet meni, da ne bi kazalo izključiti iz posvojitve starih staršev, ki so sestavni del širše družine in v današnji ekonomski in socialni situaciji v veliki meri moralni, materialni in vzgojni podpornik družine.

Besedilo 222. člena nedvomno posega v pravico otroka iz 8. člena Evropske konvencije o uresničevanju človekovih pravic. Določba ščiti izključno pravico bioloških staršev do anonimnosti v razmerju do otroka. Določba bo v praksi verjetno lahko povzročila določene zaplete tudi pri pridobivanju soglasja in bo s tem uveljavitev pravice otroka še dodatno otežena. Po mnenju Državnega sveta bi bila smiselna takšna opredelitev, ki bi biološkim staršem omogočala, da bi pred sodiščem ali drugim pristojnim organom uveljavljali pravico do anonimnosti v razmerju do otroka, ki bi se utemeljevala s konkretnimi okoliščinami primera. Vprašljiva je dikcija, da se biološki starši lahko seznanijo s podatki o otroku le, če se otrok s tem strinja. Pojavlja se vprašanje, kaj za otroka lahko pomeni že samo pridobivanje takšnega soglasja v primerih, ko se posvojitelji odločijo, da otroku ne bodo povedali, da je posvojen. Kdo in kdaj naj v takem primeru otroka seznani s posvojitvijo?

Določba petega odstavka 222. člena ni povsem razumljiva. Predvsem ni razumljivo, zakaj bi bila ureditev glede pravice do seznanjenosti o tem, kdo je biološki roditelj in kakšno je njegovo zdravstveno stanje diametralno nasprotna v primerih, ko otrok s posvojitvijo dobi nova oba starša ali zgolj enega.

V zvezi s posvojitvijo (v navezavi na 130. člen) se zastavljajo naslednja vprašanja:

1. kaj, če otrok, posvojen od strani zakonskega ali izven zakonskega partnerja enega od bioloških staršev, po svoji polnoletnosti vloži tožbo na ugotovitev očetovstva? Kot razumemo zakonsko besedilo, je za zakonodajalca enako, če se eden od staršev odloči in pisno privoli v posvojitev, ali če ta starš zgolj ni znan in morda niti ni seznanjen z obstojem otroka; 
2. ali bi lahko uporaba določb o posvojitvi imela za posledico izogib določbam, ki urejajo izpodbijanje/ugotavljanje očetovstva/materinstva? (primer: mati ve, da je otrokov oče tretja oseba, a vseeno prizna kot otrokovega očeta svojega partnerja, ki je lahko enako seznanjen z dejstvom, da v resnici ni oče. Otrok ima v takem primeru možnost vložiti tožbo na ugotovitev očetovstva vse do svojega 23. leta. V isti situaciji lahko mati opredeli, da je oče neznan in se njen partner odloči za posvojitev. Na ta način je otroku odvzeta možnost ugotavljanja očetovstva.)

V Predlogu Družinskega zakonika bi morala biti, upoštevajoč prakso sodišč, opredeljena možnost skupnega odločanja  obeh staršev v primeru razvez v otrokovo dobro, npr. možnost odločanja o tem, kje bo živel, v kateri vrtec, šolo itd. bo hodil (zdaj v teh primerih odloča otrok).

Ponovno je potrebno proučiti določbi 233. člena, ki urejata pristojnost za odločanje o namestitvi otroka v rejništvo tako, da so točno opredeljene in razmejene naloge in pristojnosti centrov za socialno delo in tudi sodišč.

Prehodne določbe zakona naj omejijo veljavnost že izdanih začasnih odredb o stikih pod nadzorom, na največ šest mesecev. Prav tako bi zakon moral določiti, kako se bodo po novi ureditvi uporabljale že pravnomočne sodbe, s katerimi so stiki otroka in enega od staršev že opredeljeni pod nadzorom za nedoločen čas.

Konkretne pripombe:

K 42. členu

V drugi vrstici se za besedo ....."interes" postavi piko in črta besedilo "in državni tožilec".

Obrazložitev:
Državni svet meni, da v postopku tožbe za ugotovitev obstoja zakonske zveze ni smiselno in nepotrebno sodelovanje državnega tožilca.

K 47. členu:

Tretji odstavek 47. člena se črta.

Obrazložitev:
V primeru tožbe za razveljavitev zakonske zveze ni potrebno sodelovanje državnega tožilstva.

K 122. členu:

Doda se četrti odstavek, ki se glasi:

"Po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko vloži tožbo otrok proti njegovim pravnim naslednikom na način in po pogojih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena." 

Obrazložitev:
Otrok mora imeti tudi po smrti domnevnega očeta možnost tožbe za ugotovitev očetovstva po smrti.

K 123. členu:

Člen se črta.

Obrazložitev:
Določbe tožbe v zvezi s tožbo za ugotovitev očetovstva po smrti so smiselno dopolnjene
v 122. členu.