|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Zapisnik 36. seje Državnega sveta Republike Slovenije |
|
|
36. seja Državnega sveta Republike Slovenije je bila v sredo, 13. 4. 2011 Predsednik je pričel 36. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 30. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Seja se je začela ob 13. in zaključila ob 17.15. Opravičil se je:
Na sejo so bili vabljeni:
Seje so se udeležili:
O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja. * * * S sklicem 7. 4. 2011 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:
Na predlog Komisije za državno ureditev je predsednik predlagal, da se dnevni red seje razširi s točko:
Predlagana razširitev dnevnega reda je bila sprejeta (23 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti).
Na predlog Interesne skupine delodajalcev je predsednik predlagal, da se dnevni red seje razširi tudi s točko:
Predlagana razširitev dnevnega reda je bila sprejeta (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
Glede na sprejeti razširitvi je predsednik predlagal v sprejem naslednji DNEVNI RED:
Predlagan dnevni red je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
1. točka dnevnega reda: Odobritev zapisnika 35. redne in 29. ter 30. izredne seje Državnega sveta Osnutek zapisnika 35. seje Državnega sveta so svetniki prejeli s sklicem po elektronski pošti 7. 4. 2011. Ker predsednik ni prejel pisnih pripomb na osnutek zapisnika, je predlagal, da se o njem glasuje. Zapisnik 35. seje je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
Osnutek zapisnika 29. izredne seje Državnega sveta so svetniki prejeli s sklicem po elektronski pošti 7. 4. 2011. Ker predsednik ni prejel pisnih pripomb na osnutek zapisnika, je predlagal, da se o njem glasuje. Zapisnik 29. izredne seje je bil sprejet (24 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 18 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
Osnutek zapisnika 30. izredne seje Državnega sveta so svetniki prejeli s sklicem po elektronski pošti 7. 4. 2011. Ker predsednik ni prejel pisnih pripomb na osnutek zapisnika, je predlagal, da se o njem glasuje. Zapisnik 30. izredne seje je bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
2. točka dnevnega reda: Pobude in vprašanja državne svetnice in svetnikov
Po elektronski pošti 11. 4. 2011 in na klop so svetniki prejeli zahtevo državnega svetnika dr. Janvita Goloba za dopolnitev odgovora v zvezi z družbo Nafta Lendava in dejavnostmi, ki jih opravljajo njene hčerinske družbe. Prav tako so po elektronski pošti 11. 4. 2011 in na klop prejeli tudi predlog sklepa Državnega sveta. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji s k l e p: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval zahtevo državnega svetnika dr. Janvita Goloba za dopolnitev odgovora Ministrstva za gospodarstvo na vprašanja v zvezi z družbo Nafta Lendava in dejavnostmi, ki jih opravljajo njene hčerinske družbe in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet podpira zahtevo državnega svetnika dr. Janvita Goloba za dopolnitev odgovora na vprašanja v zvezi z družbo Nafta Lendava in dejavnostmi, ki jih opravljajo njene hčerinske družbe in predlaga Ministrstvu za gospodarstvo, da dopolni odgovor na že zastavljena vprašanja. Državni svet je na 34. seji 16. februarja letos na Ministrstvo za gospodarstvo in Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb naslovil vprašanja v zvezi z družbo Nafta Lendava in dejavnostmi, ki jih opravljajo njene hčerinske družbe. Ministrstvo je posredovalo odgovor, vendar ni bil popoln, zato na podlagi 5. odstavka 98. člena Poslovnika Državnega sveta ministrstvo pozivamo k dopolnitvi odgovora.
Vprašanja so bila naslednja:
Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora: Na izraženo ugotovitev, da je družba Nafta Lendava po veljavnih kriterijih velika družba, Ministrstvo za gospodarstvo, ki je bilo do ustanovitve Agencije za upravljanje kapitalskih naložb skrbnik in povezava med Nafto Lendava in državo pa objavlja razpise samo za mala in srednje velika podjetja, ter da "pomurski zakon", ki je bil s strani države pripravljen za pomoč Pomurju, izključuje kandidaturo državnega podjetja na razpisih, ki imajo podlago v tem zakonu in je tako Nafta Lendava izključena iz možnosti za kandidaturo in pridobitev investicijskega denarja iz razpisov, je Ministrstvo za gospodarstvo odgovorilo, da je Nafta Lendava imela možnosti pridobiti sredstva v okviru javnih razpisov, vendar jih žal ni izkoristila. S to pavšalno ugotovitvijo, da Nafta Lendava ni izkoristila sredstev na objavljenih razpisih, se ni moč strinjati, ker vsebina omenjenih razpisov ni bila v skladu z razvojno-investicijskimi potrebami in cilji skupine Nafta Lendava. V odgovoru namreč ministrstvo samo ugotavlja, da so pri objavi javnih razpisov in definiciji velikosti podjetij upoštevali zakonodajo in sprejete dokumente na državni in EU ravni, ki pogosto omejujejo dodeljevanje državnih pomoči velikim podjetjem, zaradi česar je po drugi strani večina razpisov namenjenih malim in srednjim podjetjem. Ministrstvo za gospodarstvo v odgovoru tudi navaja pojasnila o možnem sodelovanju na razpisih RIP 08 in RIP 09. Pri prvem je bil cilj sofinanciranje osmih razvojno- investicijskih projektov oz. 340.000 raziskovalnih ur, upravičeni stroški pri tem pa so industrijske raziskave, predkonkurenčna razvojno-raziskovalna dejavnost in investicije (nakup novih strojev za razvojno-raziskovalne dejavnosti in merilne naprave). Uporaba sredstev je bila predvidena v letih 2008-2011 v skupnem znesku 1-5 mio EUR na projekt. Z javnim razpisom se podpirajo projekti dveh ali več podjetij, ki morajo sodelovati z vsaj eno raziskovalno skupino. Podobni pogoji veljajo tudi pri RIP 09. Za omenjene razpise velja ugotoviti, da so pogojno ustrezni po kriterijih in neustrezni po vsebini in višini razpoložljivih sredstev. Upoštevati je potrebno tudi načelo "de minimis", kjer so dodeljena sredstva omejena na nekaj stotisoč EUR v obdobju treh let. Pri nekaj deset mio EUR težkem razvojno-investicijskem ciklusu Nafte Lendava so objavljeni razpisi na ministrstvu, tako po številu kot po zneskih enostavno premajhni in istočasno vsebinsko neustrezni. Za Nafto Lendava bi bili ustreznejši in predvsem potrebni takšni razpisi, ki bi po vsebini odgovarjali potrebam in ciljem v smislu izpolnjevanja zahtevam direktiv in smernic EU ter zagotavljanja večje konkurenčnosti. Vsebinske razlike, na katerih mora biti v prihodnosti težišče so: tehnološki razvoj, modernizacija obstoječe tehnologije, energetska učinkovitost, okolju prijaznejše tehnologije, manjši izpusti CO2 in delovna mesta. Razvojni cilji in potrebe Nafte Lendava so drugačni od kriterijev in danih možnosti na razpisih, ki so namenjeni predvsem za financiranje raziskovalnih ur. Problem je tudi v tem, da ni Nacionalnega energetskega programa. Tako tudi ni programa za razvoj in posodabljanje energetske in kemijske procesne industrije, s ciljem približevanja smernicam in izpolnjevanju direktiv EU za večjo energetsko učinkovitost in manjšim izpustom CO2. Za program razvoja in celovito obnovo oziroma posodabljanje procesne industrije so potrebni razpisi, kjer se bodo ustrezna sredstva dala pridobiti v potrebni višini, saj ne zadošča milijon ali dva EUR. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za gospodarstvo, da ponovno vprašanja preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) na njih v roku 30 dni odgovori. Predlog sklepa je bil sprejet (23 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 28 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti). - - - Po elektronski pošti 11. 4. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta glede podelitve koncesije za opravljanje dimnikarskih storitev v Občini Šentjur. Prav tako so po elektronski pošti 11. 4. 2011 in na klop prejeli tudi predlog sklepa Državnega sveta. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji s k l e p: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta glede podelitve koncesije za opravljanje dimnikarskih storitev v Občini Šentjur, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji
S K L E P : Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta in predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta se glasi: Kdaj bo Ministrstvo za okolje in prostor podelilo koncesijo za dimnikarske storitve v Občini Šentjur? O b r a z l o ž i t e v: Na območju Občine Šentjurja se občani že več let srečujemo s problemom izvajanja meritev, pregledovanja, čiščenja in nadzora kurilnih naprav in dimnih vodov. Nekateri občani se skoraj ne spomnijo, kdaj jih zadnjič obiskal dimnikar. Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom določa, da so v okviru opravljanja dimnikarske službe kot javne dobrine zagotovljene vsakomur pod enakimi pogoji. V nadaljevanju pa navaja, da je uporaba storitev dimnikarske službe obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe. Glede na to, da se vedno več občanov odloča za kurjenje z obnovljivimi viri energije (polena, lesni sekanci, lesna biomasa..), naprave pa že več let niso bile servisirane, obstaja toliko večja nevarnost za ogrožanje zdravja in bivalnih objektov. Predlagam, da se takoj podeli koncesija za izvajanje dimnikarskih storitev v Občini Šentjur. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlog sklepa je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 22 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
- - - Po elektronski pošti 11. 4. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta glede avtocestnega priključka Dramlje na štajersko avtocesto. Prav tako so po elektronski pošti 11. 4. 2011 in na klop prejeli tudi predlog sklepa Državnega sveta. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji s k l e p: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta glede avtocestnega priključka Dramlje na štajersko avtocesto, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji S K L E P :
Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta in predlaga Ministrstvu za promet, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta se glasi: Kdaj se bo uredil avtocestni priključek Dramlje na štajersko avtocesto? O b r a z l o ž i t e v: Ugotavljam, da je avtocestni priključek Dramlje eden najbolj zanemarjenih in predvsem nevarnih na celotnem avtocestnem križu Slovenije. Ne čakajmo na prometno nesrečo s hujšimi posledicami. Upam, da si boste odgovorni stanje ogledali in ukrepali. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za promet, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlog sklepa je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
- - - Po elektronski pošti 12. 4. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanji državnega svetnika dr. Zoltana Jana glede dodatka za magisterij. Prav tako so po elektronski pošti 12. 4. 2011 in na klop prejeli tudi predlog sklepa Državnega sveta. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji s k l e p: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011 v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanji državnega svetnika dr. Zoltana Jana glede dodatka za magisterij in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji S K L E P: Državni svet podpira vprašanji državnega svetnika dr. Zoltana Jana in predlaga Ministrstvu za javno upravo in Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, da vprašanji preučita in nanju odgovorita. Vprašanji državnega svetnika dr. Zoltana Jana se glasita:
Obrazložitev: Kolektivna pogodba za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08 in nadaljnji) v 37. členu določa, da so do dodatka za magisterij upravičeni le tisti javni uslužbenci, ki so po končanem izobraževanju pridobili naziv magistra znanosti ob pogoju, da taka izobrazba ni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Precej državljanov Republike Slovenije je svoje podiplomsko izobraževanje nadaljevalo na tujih univerzah, kjer je to izobraževanje trajalo eno ali več let, za kar se jim prizna določeno število kreditnih točk. Po vrnitvi v Slovenijo in ko so se zaposlili v javnem sektorju, so pravico do dodatka iz tega naslova uveljavljali na podlagi odločbe ministrstva, pristojnega za odločanje o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega ali znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu ali znanstvenemu naslovu. Od 30. 9. 2010 ministrstvo vlog za izdajo zgoraj navedenih odločbe ne sprejema, saj se stari študijski programi od šolskega leta 2009/2010 ne izvajajo več, kar pomeni, da se v Sloveniji ni možno več vpisati v študijski program, po končanju katerega bi oseba pridobila naziv magistra znanosti. Vendar pa je ta naziv možno pridobiti do izteka šolskega leta 2015/2016, v kolikor se je oseba v tak program vpisala v šolskem letu 2008/2009 ali prej, ko morajo biti le-ti zaključeni. Trenutno prihaja do diskriminatornega obravnavanja magistrov, ki so se vpisali v podiplomske študije v tujini in tam pridobili znanstveni naziv. Npr. slušatelj se je po opravljenem štiriletnem dodiplomskem programu vpisal v dvoletni podiplomski študijski program na tuji univerzi (oziroma krajši program, za katerega pa se mu prizna enako število kreditnih točk), ki pa ga ni dokončal v času, ko bi lahko popolno vlogo oddal do 30. 9. 2010, zato mu ministrstvo ne bo izdalo odločbe o enakovrednosti pridobljenega znanstvenega naziva s slovenskim, torej ne bo upravičen do dodatka za znanstveni naziv. V nasprotju z njim pa bo do dodatka za znanstveni naziv upravičen npr. njegov sošolec iz istega dodiplomskega programa, ki je dokončal isti podiplomski študij na isti univerzi, vendar pa je popolno vlogo oddal do 30.9.2010 oz. sošolec, ki bo podiplomski magistrski študij dokončal na slovenski univerzi do izteka študijskega leta 2015/2016. Trenutno veljavni predpisi glede dodatka za akademski naziv niso prilagojeni za nastale okoliščine po prehodu na izključno nove študijske programe. Tako je možno dodatek za znanstveni magisterij izplačevati le javnim uslužbencem, ki imajo veljavno listino ali odločbo pristojnega ministrstva, ki dokazuje da so tak naziv pridobili. Vendar pa do dodatka niso (oz. ne bodo) upravičeni javni uslužbenci, ki so končali štiriletne dodiplomske programe, za podiplomski študij pa so se odločili kasneje. V tujini se je namreč še vedno možno vpisati na dvoletne programe oziroma v zgoščene programe, v katerih je možno v krajšem času opraviti program, ki mu je dodeljeno enako število kreditnih točk kot dvoletnemu programu. Prav tako nekatere tuje univerze izvajajo podobne programe, po zaključku katerih je možno pridobiti ali strokovni ali znanstveni naziv (zato tudi obstajajo različni nazivi MSc, MS, LLM, ...); nekateri programi so tudi le 'prej zaključen' doktorski program. Na podlagi trenutno veljavnih predpisov pa so magistri, ki po dokončanem štiriletnem dodiplomskem študiju končali dvoletni podiplomski študij, oziroma krajši z dodeljenim višjim številom kreditnih točk, glede upravičenosti do dodatka za naziv izenačeni z magistri, katerih dodiplomski študijski program je skupaj s podiplomski program trajal pet let. Prav tako gre za različno obravnavo magistrov, ki so izpolnili enake študijske obveznosti, vendar v različnih obdobjih, vendar pa jim pristojno ministrstvo ne izda odločbe, da je njihov v tujini pridobljen znanstveni naziv enakovreden slovenskemu znanstvenemu nazivu. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za javno upravo in Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, da vprašanji preučita in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta nanju v roku 30 dni odgovorita. Predlog sklepa je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti). - - - Po elektronski pošti 12. 4. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Rudolfa Cipota v zvezi s priznanjem statusa mirnodobnega invalida. Prav tako so po elektronski pošti 12. 4. 2011 in na klop prejeli tudi predlog sklepa Državnega sveta. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji s k l e p: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011 v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanje državnega svetnika Rudolfa Cipota v zvezi s priznanjem statusa mirodobnega invalida in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji S K L E P: Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Rudolfa Cipota in predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika Rudolfa Cipota se glasi: Kdaj namerava Vlada spremeniti diskriminatorno določbo Zakona o invalidih, ki postavlja dveletni rok za vložitev zahteve za priznanje statusa mirnodobnega invalida, ki zaradi časovne oddaljenosti od nastanka bolezni do priznane invalidnosti onemogoča priznanje statusa tistim osebam, katerim se vidne posledice bolezni pojavijo šele po daljšem časovnem obdobju? Obrazložitev: Zakon o vojnih invalidih (ZVojI) (Uradni list RS, št. 63/1995, 62/1996 Skl.US, 2/1997 Odl.US: U-I-86/96, 19/1997, 75/1997, 11/2006 Odl.US: U-I-170/05-9, Up-224/03-15, 61/2006-ZDru-1, 114/2006-ZUTPG) v tretjem odstavku 121. člena določa, da je bilo mogoče vložiti zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, ki so nastale do uveljavitve tega zakona, najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona, torej najkasneje do 1. 1. 1998. V praksi takšna ureditev lahko pripelje do zelo nepravičnih primerov. Bolezenske okvare, ki bi upravičile da bi se posamezniku priznal status miroljubnega invalida, lahko nastanejo v roku, ki je bistveno daljši od zakonsko predvidenega roka. V teh primerih prihaja do neupravičenega razlikovanja med upravičenci, saj ne nastopijo vse bolezni v enakem obsegu enako hitro. Za razvoj nekaterih je potrebno več časa, da se okvara pokaže v tako velikem obsegu, da bi upravičila pridobitev statusa. Takšne so na primer okvare srca. Kronično popuščanje srca je recimo v začetnih fazah bolezni neopazno, tako bolnik ne prične z zdravljenjem v trenutku, ko bi bilo to najuspešnejše, počasi hira in nato ni več kos tudi manjšim fizičnim naporom. V primeru, da je takšna okvara posledica okoliščin, ki ustrezajo tistim za priznanje statusa vojnega invalida, svojega statusa oseba ne bo mogla uveljavljati dovolj hitro. Iz tega stališča je zakonsko postavljen rok dveh let diskriminatoren in bi ga bilo potrebno odpraviti. V praksi se je pokazalo, da takšnih primerov že preko štirideset in lahko pričakujemo, da bo število v prihodnje še naraslo. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta nanj v roku 30 dni odgovori. Predlog sklepa je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti). - - - Po elektronski pošti 12. 4. 2011 in na klop so svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Rastislava Jožeta Revna v zvezi s stanovanji v Tolminu v lasti Ministrstva za obrambo. Prav tako so po elektronski pošti 12. 4. 2011 in na klop prejeli tudi predlog sklepa Državnega sveta.
Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji s k l e p: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10), obravnaval vprašanje državnega svetnika Rastislava Revna glede stanovanj v Tolminu v lasti Ministrstva za obrambo, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet podpira vprašanje državnega svetnika Rastislava Revna in predlaga Ministrstvu za obrambo, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika Rastislava Revna se glasi: Koliko oziroma katera stanovanja v Tolminu so v lasti Ministrstva za obrambo ter ali namerava Ministrstvo za obrambo stanovanja odprodati in kdaj ?
O b r a z l o ž i t e v: Za Občino Tolmin je izrednega pomena, da bodo mladi ostajali v teh krajih in ne bodo odhajali drugam. Na njihovo odločitev, poleg možnosti zaposlitve, vpliva tudi možnost reševanja stanovanjskega problema. Zato je lokalna skupnost zainteresirana, da ponudi mladim med drugim tudi ustrezno stanovanje. Ena izmed takih možnosti so tudi stanovanja v lasti Ministrstva za obrambo. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za obrambo, da vprašanje preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlog sklepa je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 18 jih je glasovalo za, 2 pa sta bila proti). - - - Po elektronski pošti 21. 3. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Ministrstva za šolstvo in šport na vprašanje državnega svetnika Branimirja Štruklja v zvezi s priporočili OECD na področju učinkovitega šolskega sistema, ki ga je zastavil v okviru 3. točke dnevnega reda 34. seje Državnega sveta.
- - - Po elektronski pošti 21. 3. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Vlade Republike Slovenije na pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca glede ukrepov za izboljšanje stanja v bankah, kjer je solastnik država.
- - - Po elektronski pošti 21. 3. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Ministrstva za pravosodje na vprašanje državnega svetnika Bogomirja Vnučca glede višin sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah.
- - - Po elektronski pošti 21. 3. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Ministrstva za kulturo na vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka v zvezi s sofinanciranjem projekta Evropska prestolnica kulture 2012.
- - - Po elektronski pošti 21. 3. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije na vprašanja državnega svetnika dr. Janvita Goloba v zvezi z družbo Nafta Lendava in dejavnostmi, ki jih opravljajo njene hčerinske družbe.
- - - Po elektronski pošti 28. 3. 2011 in na klop so svetniki prejeli odgovor Ministrstva za okolje in prostor na vprašanje državnega svetnika Jerneja Verbiča v zvezi s problematiko na Krasu.
3. točka dnevnega reda:
Predlog za začetek postopka je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 15. 3. 2011 in so ga svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011. Predlog za začetek postopka je obravnavala Komisija za državno ureditev. Mnenje komisije so svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011 in na klop. Predlog mnenja Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop. Predlog zakona sta obravnavali Interesna skupina delojemalcev in Interesna skupina negospodarskih dejavnosti. Stališči so svetniki prejeli na klop. Predstavnica predlagatelja zakona Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo je podala obrazložitev. Predsednik Komisije za državno ureditev Bogomir Vnučec je pojasnil stališče komisije. Stališče Interesne skupine delojemalcev je pojasnil vodja interesne skupine mag. Dušan Semolič. Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti je podal Boris Šuštaršič. V razpravi so sodelovali dr. Zoltan Jan, mag. Blaž Kavčič, dr. Andrej Rus, Rastislav Jože Reven, Boris Šuštaršič, prof. dr. Jože Mencinger, Vincenc Otoničar in dr. Janvit Golob. Repliko je imel dr. Zoltan Jan. Na dileme iz razprave je odgovorila Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo. Predsednik je nato dal na glasovanje predlog mnenja:
M N E N J E k Predlogu za začetek postopka za spremembe in dopolnitev Ustave Republike Slovenije z osnutkom Ustavnega zakona o spremembah in dopolnitvi Ustave Republike Slovenije (UZ90,90a,97,99)
Državni svet ne podpira predloga. Državni svet poudarja, da je institut referenduma pomemben v naši ustavni ureditvi že vse od njenega sprejema in se je v praksi potrdil kot resnično zelo pomemben institut in dopolnitev v sklopu neposrednega izvrševanja ljudske oblasti, ki zagotavlja možnost in pravico državljanom, da se o posameznem zakonu opredelijo tudi sami. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Bogomir Vnučec. Predlog mnenja je bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 29 jih je glasovalo za, 2 pa sta bila proti). 4. točka dnevnega reda: Predlog zakona o spremembah Zakona o poslancih (ZPos-D) - skrajšani postopek, EPA 1719 - V Predlog zakona je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 15. 3. 2011 in so ga svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011. Predlog zakona je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije so svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011 in na klop. Predlog mnenja Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop. Svetniki so na klop prejeli amandma predsednika mag. Blaža Kavčiča. Predlog zakona sta obravnavali Interesna skupine lokalnih interesov in Interesna skupina delojemalcev. Stališči so svetniki prejeli na klop. Irma Pavlinič Krebs, ministrica za javno upravo je podala obrazložitev. Predsednik Komisije za državno ureditev Bogomir Vnučec je pojasnil stališče komisije. V razpravi so sodelovali mag. Blaž Kavčič, mag. Stojan Binder, Anton Peršak, Rastislav Jože Reven, Jernej Verbič, Vincenc Otoničar, Branimir Štrukelj, dr. Janvit Golob, Darko Fras, prof. dr. Jože Mencinger, Mihael Jenčič, Cvetko Zupančič, Bojan Papič. Repliko sta imela Anton Peršak in prof. dr. Jože Mencinger. Predsednik je nato dal na glasovanje amandma predsednika mag. Blaža Kavčiča k predlogu mnenja: A M A N D M A k Predlogu mnenja Državnega sveta k Predlogu zakona o spremembah Zakona o poslancih (ZPos-D) - skrajšani postopek, EPA 1719 - V Besedilo predloga mnenja se spremeni tako, da se glasi: "Državni svet podpira predlog zakona. Dosedanja ureditev je pokazala tako prednosti kot slabosti. Poslanci-župani so v razpravah v Državnem zboru prispevali veliko znanja in izkušenj iz konkretnega delovanja lokalnih skupnosti. Po drugi strani pa je v diskusijah in stališčih poslancev-županov premalo prihajala v ospredje narodno-gospodarska raven razmišljanja. Namesto prizadevanj za oblikovanje optimalnih pravil za vse, se funkcijo poslanca-župana dojema kot borca za asimetrične ugodnosti posamične lokalne skupnosti. Taka interesna naravnanost pa je za najvišji, zakonodajni organ naše nacionalne države – zelo slaba. Argumenti proti dvojni funkciji poslanca župana odločno pretehtajo argumente za dvojnost te funkcije. Optimalnejše mesto za zastopanje interesov lokalnih skupnosti – občin in regij – je Državni svet. Že v okviru sedanjih pooblastil in v sedanji ustavni ureditvi bi se pomen zastopanja interseov lokalnih skupnosti v Državnem svetu povečal pod pogojem ukinitve dvojnosti funkcije poslanec - župan v Državnem zboru. Pri obravnavi nezdružljivosti poslanske funkcije s funkcijami na lokalni ravni moramo upoštevati več ustavnih načel, in sicer načelo delitve oblasti, načelo decentralizacije oblasti, na katerem temelji neodvisnost in samostojnost lokalne samouprave in načelo predstavniške demokracije, ki poudarja vezanost predstavnikov ljudstva nosilcu suverenih pravic - ljudstvu samemu. To terja vzpostavitev učinkovitega sistema zavor in ravnovesij med nosilci različnih vej oblasti. Institut nezdružljivosti funkcije zasleduje pomemben cilj. Preprečuje, da bi poslanec kot poklicni funkcionar, ki deluje kot izvoljeni predstavnik vsega ljudstva, svoje delo opravljal v senci zasledovanja lokalnega interesa, ki ga mora zasledovati kot župan ali podžupan. S tem se prepreči neželeni vpliv na parlamentarno odločanje. Sam institut predstavlja pomembno zagotovilo za ločitev treh vej oblasti. Hkratno opravljanje funkcije v okviru zakonodajne in izvršilne veje oblasti daje dvom o tem ali lahko ista oseba enako kvalitetno zastopa interese obeh volilnih baz, ki sta jo izvolili. Izvoljeni predstavnik namreč tekom svojega mandata poizkuša kar najboljše uresničevati obljube, ki jih je dal svojim volivcem v predvolilni kampanji, saj je od tega odvisen njegov uspeh na naslednjih volitvah. V primeru, ko izvršuje hkrati funkcijo poslanca kot predstavnika vsega ljudstva in župana ali podžupana kot skrbnika za lokalne interese, je stalno v precepu kateri volilni bazi bo v danem trenutku ugodil. Hkrati ne more optimalno opravljati obeh funkciji in stalno sklepa manjše in večje kompromise, da bi si v bodoče ohranil podporo obeh skupin volivcev, s tem, pa se slabša kvaliteta njegovega dela in jasnost njegovih stališč in ciljev, ki jih je obljubil zasledovati. Dodaten argument za nezdružljivost funkcij je tudi dostop do koristnih informacij, ki jih funkcionar pridobi pri opravljanju svojega dela. Nemogoče je, da podatkov , ki jih pridobi pri opravljanju ene funkcije, ne bi uporabil pri izvrševanju druge. S tem pa se lahko spet znajde pred konfliktom in pred odločitvijo interesom katerih volivcev naj da prednost. Za kvalitetno opravljanje svojega dela v parlamentu, če naštejemo zgolj najosnovnejše naloge, mora biti poslanec stalno na tekočem s predlogi zakonov, mora jih preučiti, se do njih opredeliti, sodelovati na delovnih telesih, se pripraviti na plenarna zasedanja. Tako mora za kvalitetno in dosledno opravljanje svoje funkcije nameniti večino svojega časa. Nemogoče je pričakovati, da bi ob tem lahko dobro opravljal še funkcijo župana ali podžupana in tako skrbel, da se sprejeta zakonodaja pravilno uresničuje v praksi. Zato je ločitev funkcije poslanca in župana ali podžupana ne samo smiselna, ampak tudi potrebna." Predlagan amandma je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 17 jih je glasovalo za, 15 pa jih je bilo proti). Predsednik je nato dal na glasovanje predlog mnenja skupaj s sprejetim amandmajem: M N E N J E k Predlogu zakona o spremembah Zakona o poslancih (ZPos-D) - skrajšani postopek
Državni svet podpira predlog zakona. Dosedanja ureditev je pokazala tako prednosti kot slabosti. Poslanci - župani so v razpravah v Državnem zboru prispevali veliko znanja in izkušenj iz konkretnega delovanja lokalnih skupnosti. Po drugi strani pa je v diskusijah in stališčih poslancev-županov premalo prihajala v ospredje narodno-gospodarska raven razmišljanja. Namesto prizadevanj za oblikovanje optimalnih pravil za vse, se funkcijo poslanca - župana dojema kot borca za asimetrične ugodnosti posamične lokalne skupnosti. Taka interesna naravnanost pa je za najvišji zakonodajni organ naše nacionalne države – zelo slaba. Argumenti proti dvojni funkciji poslanca župana odločno pretehtajo argumente za dvojnost te funkcije. Optimalnejše mesto za zastopanje interesov lokalnih skupnosti – občin in regij – je Državni svet. Že v okviru sedanjih pooblastil in v sedanji ustavni ureditvi bi se pomen zastopanja interesov lokalnih skupnosti v Državnem svetu povečal pod pogojem ukinitve dvojnosti funkcije poslanec - župan v Državnem zboru. Pri obravnavi nezdružljivosti poslanske funkcije s funkcijami na lokalni ravni moramo upoštevati več ustavnih načel, in sicer načelo delitve oblasti, načelo decentralizacije oblasti, na katerem temelji neodvisnost in samostojnost lokalne samouprave in načelo predstavniške demokracije, ki poudarja vezanost predstavnikov ljudstva nosilcu suverenih pravic - ljudstvu samemu. To terja vzpostavitev učinkovitega sistema zavor in ravnovesij med nosilci različnih vej oblasti. Institut nezdružljivosti funkcije zasleduje pomemben cilj. Preprečuje, da bi poslanec kot poklicni funkcionar, ki deluje kot izvoljeni predstavnik vsega ljudstva, svoje delo opravljal v senci zasledovanja lokalnega interesa, ki ga mora zasledovati kot župan ali podžupan. S tem se prepreči neželeni vpliv na parlamentarno odločanje. Sam institut predstavlja pomembno zagotovilo za ločitev treh vej oblasti. Hkratno opravljanje funkcije v okviru zakonodajne in izvršilne veje oblasti daje dvom o tem ali lahko ista oseba enako kvalitetno zastopa interese obeh volilnih baz, ki sta jo izvolili. Izvoljeni predstavnik namreč tekom svojega mandata poizkuša kar najboljše uresničevati obljube, ki jih je dal svojim volivcem v predvolilni kampanji, saj je od tega odvisen njegov uspeh na naslednjih volitvah. V primeru, ko izvršuje hkrati funkcijo poslanca kot predstavnika vsega ljudstva in župana ali podžupana kot skrbnika za lokalne interese, je stalno v precepu kateri volilni bazi bo v danem trenutku ugodil. Hkrati ne more optimalno opravljati obeh funkciji in stalno sklepa manjše in večje kompromise, da bi si v bodoče ohranil podporo obeh skupin volivcev, s tem, pa se slabša kvaliteta njegovega dela in jasnost njegovih stališč in ciljev, ki jih je obljubil zasledovati. Dodaten argument za nezdružljivost funkcij je tudi dostop do koristnih informacij, ki jih funkcionar pridobi pri opravljanju svojega dela. Nemogoče je, da podatkov , ki jih pridobi pri opravljanju ene funkcije, ne bi uporabil pri izvrševanju druge. S tem pa se lahko spet znajde pred konfliktom in pred odločitvijo interesom katerih volivcev naj da prednost. Za kvalitetno opravljanje svojega dela v Državnem zboru, če naštejemo zgolj najosnovnejše naloge, mora biti poslanec stalno na tekočem s predlogi zakonov, mora jih preučiti, se do njih opredeliti, sodelovati na delovnih telesih, se pripraviti na plenarna zasedanja. Tako mora za kvalitetno in dosledno opravljanje svoje funkcije nameniti večino svojega časa. Nemogoče je pričakovati, da bi ob tem lahko dobro opravljal še funkcijo župana ali podžupana in tako skrbel, da se sprejeta zakonodaja pravilno uresničuje v praksi. Zato je ločitev funkcije poslanca in župana ali podžupana ne samo smiselna, ampak tudi potrebna. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Bogomir Vnučec. Predlog mnenja skupaj s sprejetim amandmajem je bil sprejet (36 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 19 jih je glasovalo za, 14 pa jih je bilo proti). 5. točka dnevnega reda: Predlog zakona o razpisu rednih lokalnih volitev v Mestni občini Koper (ZRRLVKP) - druga obravnava, EPA 1675 - V Predlog zakona je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 10. 3. 2011 in so ga svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011. Pisno obrazložitev zakona s strani predlagatelja so svetniki prejeli na klop. Mnenje Mestne očine Koper in Vlade Republike Slovenije so prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011 in na klop. Predlog zakona je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Poročilo komisije so svetniki prejeli na klop. Na klop so svetniki prejeli tudi predlog mnenja Državnega sveta. Predlog zakona je obravnavala Interesna skupina negospodarskih dejavnosti. Stališče so svetniki prejeli na klop. Predstavnik predlagateljev zakona Marijan Križman, poslanec v Državnem zboru je podal obrazložitev. Predsednik Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Darko Fras je pojasnil stališče komisije. Predsednik je nato dal na glasovanje predlog mnenja: M N E N J E k Predlogu zakona o razpisu rednih lokalnih volitev v Mestni občini Koper (ZRRLVKP) - druga obravnava Državni svet podpira Predlog zakona, ki daje pravno podlago za razpis rednih lokalnih volitev v Mestni občini Koper, ki oktobra 2010 niso bile izvedene. Državni svet ugotavlja, da sta dali Mestna občina Koper in Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti pozitivno mnenje k Predlogu zakona, Vlada pa mu ne nasprotuje. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-137/10-47 odločilo, da je Zakon o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij v neskladju z Ustavo, hkrati pa je Državnemu zboru naložilo, da v roku dveh mesecev od objave odločbe v Uradnem listu odpravi to neskladje, in odpravilo Akt Predsednika Državnega zbora o razpisu rednih volitev v občinske svete in županov v delu, ki se nanaša na volitve v Mestni občini Koper, ter podaljšalo mandat članov občinskega sveta in župana Mestne občine Koper do prve seje novoizvoljenih občinskih svetov. Ker Državni zbor ni ustanovil občine Ankaran, v Mestni občini Koper redne lokalne volitve še niso bile izvedene. Občani uresničujejo lokalno samoupravo preko voljenih organov, katerih mandatna doba traja v skladu z Zakonom o lokalnih volitvah štiri leta. V Mestni občini Koper se zaradi odlašanja z razpisom volitev krši pravica do periodičnosti volitev, kar je tudi po mnenju Ustavnega sodišča eden najpomembnejših elementov volilne pravice in načela demokratičnosti. V zvezi s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi U-I-137/10-47, da "krajši zamik volitev ne pomeni nedopustnega posega v volilno pravico", Državni svet opozarja, da z odlašanjem razpisa lokalnih volitev v Mestni občini Koper ne moremo več govoriti o krajšem zamiku volitev, ampak o časovnem zamiku, ki ni v sorazmerju s trajanjem celotnega mandata občinskih organov. S tem pa je ogrožena pravica prebivalcev do uresničevanja lokalne samouprave preko organov, ki se volijo na periodičnih volitvah. S podobno situacijo so se v Mestni občini Koper že soočili leta 1998/1999, ko je bil z odločbo Ustavnega sodišča U-I-301/98 organom Mestne občine Koper podaljšan mandat do nastopa mandata organov novih občin, ustanovljenih v skladu z Ustavo. Ker tudi takrat ni prišlo do ustanovitve novih občin na območju Mestne občine Koper, ki bi bile skladne z Ustavo (ni bilo "politične volje"), je Državni zbor junija 1999, še pred potekom enoletnega roka, ki ga je postavilo Ustavno sodišče, zaradi zagotovitve ustavne pravice državljanov do volitev organov lokalnih skupnosti, sprejel Zakon o razpisu rednih lokalnih volitev v Mestno občino Koper (Ur. l. RS, 53/99). V postopku za oceno ustavnosti zakona je Ustavno sodišče z odločbo U-I-163/99 odločilo, da navedeni zakon ni v neskladju z Ustavo in med drugim zavzelo stališče, da bi lahko daljši odlog lokalnih volitev pripeljal v situacijo, v kateri bi bilo bistveno ogroženo izvrševanje lokalne samouprave, ki ga občani uresničujejo s periodičnimi volitvami. Državni svet predlaga, da se Predlog zakona o razpisu rednih lokalnih volitev v Mestni občini Koper čim prej sprejme in občankam in občanom Mestne občine Koper omogoči uresničitev volilne pravice. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Darko Fras. Predlog mnenja je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 32 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
6. točka dnevnega reda: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK-B) - skrajšani postopek, EPA 1593 - V Predlog zakona je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 24. 2. 2011 in so ga svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011. Predlog zakona je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije so svetniki prejeli na klop. Prav tako so svetniki na klop prejeli predlog mnenja Državnega sveta. Predlog zakona je obravnavala Interesna skupina skupina delodajalcev. Poročilo so svetniki prejeli po elektronski pošti 8. 4. in na klop. Predlog zakona je obravnavala tudi Interesna skupina negospodarskih dejavnosti, katere stališče so svetniki prejeli na klop. Predstavnik predlagateljev zakona mag. Borut Sajovic, poslanec v Državnem zboru je podal obrazložitev. Besedo je imela predstavnica Ministrstva za javno upravo Mojca Ramšak Pešec, generalna direktorica Direktorata za organizacijo in kadre. Vodja Interesne skupine delodajalcev Borut Meh je pojasnil stališče interesne skupine. Razpravljal je Boris Šuštaršič. Predsednik je nato dal na glasovanje predlog mnenja: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06) sprejel naslednje M N E N J E k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK-B)- skrajšani postopek Državni svet predlog zakona podpira. Državni svet Republike Slovenije je aktivno sodeloval v zakonodajnem postopku sprejemanja Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije in v mnenju 25. seje, dne 7. 4. 2010 podal svoja stališča in pripombe. Državni svetniki so ob obravnavi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK-A) 15. 2. 2011 soglašali, da so potrebne korenite spremembe. Novela zakona je bila sprejeta 29. marca 2011. Državni svet soglaša z ureditvijo pristopov k ukrepom in metodam za krepitev integritete in transparentnosti ter ukrepov za preprečevanje korupcije in preprečevanje ter odpravljanje nasprotja interesov, ki so temelj učinkovitega trga, kakor tudi spoštovanja temeljnih moralnih in etičnih načel. Z ZintPK-B je predlagana tudi sprememba 14. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Ur l. RS, 45/10 – zakon). V 14. členu zakona je določena dolžnost organov in organizacij javnega sektorja (to je, tudi gospodarskih družb v večinski lasti države), da v vse pogodbe v vrednosti nad 10.000 evrov vključijo protikorupcijsko klavzulo. Glede na to, da je veliko število gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v neposredni ali posredni državni lasti in zanje velja Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije Državni svet meni, da je smiselno oceniti zahteve tega zakona do slovenskih družb, v primerjavi s pravno ureditvijo tovrstnih vprašanj v drugih gospodarstvih. Državni svet ugotavlja, da so nekatere zahteve zakona primerjalno neznačilne in ob upoštevanju rastoče internacionalizacije poslovanja slovenskih družb znatno otežujejo nastop teh podjetij na konkurenčnih evropskih trgih. Po zakonu mora protikorupcijska klavzula vsebovati določbe, da je nična pogodba, pri kateri kdo v imenu ali na račun druge pogodbene stranke, predstavniku ali posredniku organa ali organizacije iz javnega sektorja obljubi, ponudi ali da kakšno nedovoljeno korist za pridobitev posla, sklenitev posla pod ugodnejšimi pogoji, za opustitev dolžnega nadzora nad izvajanjem pogodbenih obveznosti, ali za drugo ravnanje ali opustitev, s katerim je organu ali organizaciji iz javnega sektorja povzročena škoda ali je omogočena pridobitev nedovoljene koristi predstavniku organa, posredniku organa ali organizacije iz javnega sektorja, drugi pogodbeni stranki ali njenemu predstavniku, zastopniku, ali posredniku. Kot edina sankcija v primeru korupcije je določena ničnost pogodbe. Državni svet meni, da je klavzula s takšno predpisano sankcijo škodljiva. Namreč, dejanje korupcije lahko stori fizična oseba (predstavnik ali posrednik) organa ali organizacije iz javnega sektorja (pravne osebe) v škodo pravne osebe, sankcijo ničnosti pa nosi pravna oseba. Ničnost velja »ex tunc«, torej, če je pogodba nična, mora praviloma vsaka pogodbena stranka drugi stranki vrniti vse, kar je prejela na podlagi pogodbe, če to ni mogoče, mora dati ustrezno denarno nadomestilo. V praksi to pomeni, da morata stranki, če se izve za korupcijo, takoj prenehati z izvajanjem pogodbe in medsebojno vrniti kar sta prejeli od druge stranke, tudi v primeru, da je bila pogodba že v celoti izvršena. Pri tem Državni svet ugotavlja, da ničnost kot posledica koruptivnega dejanja ni predvidena v nobeni mednarodni konvenciji (Konvencija pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije, Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, Kazenskopravna konvencija o korupciji, Konvencija Združenih narodov proti korupciji, Dodatni protokol h kazenskopravni konvenciji o korupciji, Konvencija o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju), niti ničnosti ne predvideva ICC klavzula, opredeljena v 60. členu ICC Model Turnkey Contract for Major Projects, niti ne ICC Rules of Conduct and Recommendations (2005 Revision). Sankcije ničnosti prav tako ne predvideva Resolucija o preprečevanju korupcije v RS (Ur. l. RS, št. 85/04). Le-ta v točki D.1. navaja, da je v obdobju liberalizacije gospodarstva osnovno načelo deregulacija področij, ki se lahko prepustijo delovanju trga. Zaradi tega pojem »zakonodajni ukrepi« v D poglavju vsebujejo tudi ukrepe zasebnega sektorja, ki jih ta pripravi in uveljavi na lastno pobudo. Kot potreben ukrep na tem področju v točki D.1.4. navaja “uvedbo obveznosti vključitve protikorupcijskih klavzul v pogodbe, katerih vrednost presega določeno višino.” Državni svet predlaga uskladitev zakona z določbami Civilnopravne konvencije o korupciji, ki predvideva ničnost kot najtežjo civilno sankcijo le za najbolj očitne primere kršitev. Drug problem, ki ga prinaša obvezna vključitev protikorupcijske klavzule v pogodbe, vsaj delno rešuje ZintPK-B, zato Državni svet predlaga le dopolnitev 14. člena zakona. Primer večje slovenske energetske družbe, ki se ukvarja tudi s trgovanjem z električno energijo, pri čemer na evropskem trgu ustvari polovico poslovnih prihodkov, kaže, da takšna družba v mednarodnem prometu ne more sodelovati pri nobenem javnem razpisu za prenosne zmogljivosti in trgovati na nobeni energetski borzi, saj ne sme skleniti nobene pogodbe nad 10.000 EUR ne da bi vanjo vključila protikorupcijsko klavzulo (besedilo 14. člena zakona), kar pa je dejansko nemogoče, saj razpisne dokumentacije ni možno spreminjati, pristopne pogodbe k borzam, klirinškim hišam ali bankam pa so standardne. Če to podjetje torej želi izpolnjevati zakonske dolžnosti, ki jim jih predpisuje veljavni zakon, se mora dejansko odpovedati prihodkom iz dejavnosti, ki vključuje zakupe zmogljivosti na mednarodnem trgu in poslovanju preko borz. V primeru navedene energetske družbe v večinski državni lasti bi to v letu 2010 predstavljalo izgubo prihodkov v višini skoraj 0,5 milijarde EUR. Trgovanje z električno energijo s partnerji in preko borz pretežno poteka na osnovi sklenjenih standardiziranih sporazumov in pogodb, kot so npr. EFET (European Federation of Energy Traders) sporazumi, pristopne pogodbe bank, borz, sistemskih operaterjev prenosnih omrežij, ISDA (International Swaps and Derivatives Association) ter drugih bolj ali manj standardiziranih nakupnih in prodajnih pogodb. V tem smislu Državni svet opozarja na težave, s katerimi se družbe v večinski državni lasti srečujejo pri sklepanju pogodb s partnerji:
Kot primer Državni svet navaja teoretično in zelo realno možnost, da neizbrani ponudnik na javnem razpisu iz razloga nekonkurenčne ponudbe izjavi, da je bil izbrani ponudnik izbran, ker je zaposlenemu pri naročniku ponudil neko korist, kar je lahko res, ali pa ne. Organ ali organizacija javnega sektorja je v primeru domnevnega obstoja korupcije dolžan začeti z ugotavljanjem pogojev ničnosti pogodbe oziroma z drugimi ukrepi v skladu z veljavnimi predpisi. To pomeni najmanj podaljšanje postopka, zelo verjetno pa tudi razveljavitev razpisa. V primeru obstoja korupcije so morebitne že sklenjene pogodbe med naročnikom in izbranim ponudnikom nične. Ta možnost daje razočaranim ponudnikom neomejene možnosti »razveljavitve« rezultatov javnih naročil/razpisov ne glede na roke določene z razpisno dokumentacijo, saj ti postanejo glede na možnosti 14. člena zakona nepomembni, saj pravica uveljavljanja ničnosti ne zastara. Zakon na način kot je bil uveljavljen dejansko ogroža svoje temeljno poslanstvo, zagotoviti transparentnost in učinkovitost trga, saj s svojimi določili spodbuja alternativna razmišljanja in pristope, ki utegnejo nadalje spodbuditi oportunizem, neučinkovitost trga ter moralno in etično sporne pristope. Z vidika trgovanja z električno energijo, drugimi energenti in finančnimi instrumenti pa dejansko pomeni krčenje obsega poslovanja zaradi verjetne izgube partnerjev. Državni svet predlaga naslednje konkretne pripombe: K 1. členu: 4. točka 4. člena se spremeni tako, da se glasi: Obrazložitev: Zakon velja tako za javni kot tudi za zasebni sektor. Menimo, da sodijo gospodarske družbe v pretežni lasti države oziroma lokalne skupnosti med zasebni sektor, za katerega ni sprejemljivo prekomerno poseganje v ustavno pravico svobodne gospodarske pobude. k 5. členu:
Obrazložitev: V Sloveniji je vprašanje preprečevanja korupcije tako v javnem kot v zasebnem sektorju opredeljeno v Resoluciji o preprečevanju korupcije v RS (Ur. l. RS, št. 85/04 - resolucija). Za področje gospodarstva je v točki D.1. resolucije navedeno, da je v obdobju liberalizacije gospodarstva osnovno načelo deregulacija področij, ki se lahko prepustijo delovanju trga. Poudarja, da so praktične rešitve v celoti prepuščene zasebnemu sektorju samemu. Kot potreben zakonodajni ukrep je, med drugim, v točki D.1.4., predvidena “uvedba obveznosti vključitve protikorupcijskih klavzul v pogodbe, katerih vrednost presega določeno višino.” Državni svet meni, da 14. člen zakona, s tem, ko predpisuje vsem organom in organizacijam javnega sektorja dolžnost vključitve protikorupcijske klavzule s sankcijo ničnosti kot najhujšo civilnopravno sankcijo v vse pogodbe v vrednosti nad 10.000 evrov, pomeni prekomeren poseg posebej v delovanje gospodarskih subjektov javnega sektorja. Gre za neprimerno sredstvo za doseganje cilja pravne države na račun ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, saj lahko država enak cilj zagotovi z drugačnimi sredstvi npr. preko kazenske zakonodaje ali zgolj z omiljenjem civilnopravne sankcije in redefinicijo protikorupcijske klavzule. Državni svet meni, da ničnost kot sankcija v primeru korupcije ne prestane testa sorazmernosti, ki med drugim pomeni prepoved prekomernih posegov in ustrezno tehtanje, ali so ukrepi določeni v zakonu skladni z njegovim namenom. Vsak ukrep države mora biti utemeljen s ciljem in to tako, da v najmanjši možni meri vpliva na položaj prizadetih subjektov oziroma na njihove pravice in interese. Ukrepi morajo biti sicer primerni za dosego zakonodajalčevih ciljev, potrebni za njihovo implementacijo glede na objektivne interese državljanov in nikakor ne smejo biti izven vsakega razumnega razmerja do družbene vrednosti teh ciljev. Zakonodajalec sicer lahko poseže v ustavno varovane položaje, a le, če je s tem uresničil neki drugi ustavno dopusten cilj, pri čemer mora biti ta ukrep neogibno potreben za dosego tega cilja. Izbrano sredstvo za dosego cilja, ki omejuje pogodbeno svobodo, mora biti nujno in primerno takšno, da cilja ni mogoče doseči na drug način, ki bi manj posegel v ustavno varovane položaje, poseg (obseg prizadetosti varovane dobrine) pa mora biti v sorazmerju z vrednostjo zastavljenih zakonodajnih ciljev. V gospodarstvu je s prisilnimi normami možno regulirati le del možnih aktivnosti, 14. člen pa močno posega v pogodbeno svobodo strank, kot v Ustavi RS zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude. Ustavno sodišče varuje svobodno gospodarsko pobudo v skladu s prvo, tretjo, četrto in šesto alinejo 160. člena Ustave RS. Gre za varstvo pravic, ki jih ogrožajo akti države ali lokalnih skupnosti. Ustavno sodišče v svojih odločbah zavzema stališče, da je omejevanje svobodne gospodarske pobude s predpisi dopustno le, če je to nujno zaradi varovanja močnejše javne koristi. Poleg tega pa Ustavno sodišče v odločbah sprejema merila, ki presegajo okvir varstva svobodne gospodarske pobude. Omejevalni ukrepi so dopustni, če poleg varstva javne koristi izpolnjujejo pogoje primernosti, sorazmernosti in trajnosti, če so določni in ne kršijo enakopravnosti subjektov. Test
sorazmernosti je merilo, s katerim Ustavno sodišče presoja dopustnost posega v ustavno varovano pravico. Druga faza testa pa je t.i. “strogi test sorazmernosti”, s katerim presojamo kakovost sredstev in sicer je poseg pravno dopusten, kadar sredstvo kumulativno izpolnjuje naslednje tri kriterije: A) sredstvo mora biti nujno – gre za načelo najmilejšega oziroma manj obremenjujočega sredstva. Tu gre za vprašanje, ali je z morebitno alternativo mogoče zasledovani cilj doseči na enostavnejši način, ki je enako učinkovit in ki temeljne svoboščine manj omejuje in je v tem pogledu milejši za prizadete družbe. Državni svet meni, da ni razloga, zakaj bi država tako grobo posegala v pogodbena razmerja oz. je to sredstvo nesorazmerno s ciljem, ki ga država zasleduje, predvsem zaradi tega, ker ima na voljo že druge instrumente (kazensko pravo) in milejše instrumente (izpodbojnost) za sankcioniranje kršitev in preventivno delovanje. V skladu s 5. členom Konvencije Združenih narodov proti korupciji, si mora vsaka država pogodbenica prizadevati, da vzpostavi in spodbuja učinkovite postopke za preprečevanje korupcije in tudi občasno oceniti pravne dokumente in upravne ukrepe, da bi ugotovila, ali so primerni za preprečevanje korupcije in boj proti njej. V 12. členu ureja zasebni sektor in določa, da vsaka država pogodbenica v skladu s temeljnimi načeli svojega notranjega prava sprejme ukrepe za preprečevanje korupcije v zasebnem sektorju, izboljševanje računovodskih in revizijskih standardov v zasebnem sektorju, in kadar je to primerno, zagotovi učinkovite, sorazmerne in odvračilne civilne, upravne ali kazenske sankcije za neizpolnjevanje takih ukrepov. Nadalje v 12. členu primeroma našteva nekaj preventivnih ukrepov za področje preprečevanja korupcije v gospodarstvu: krepitev sodelovanja med organi pregona in zasebnimi podjetji, razvoj standardov in postopkov za zagotovitev integritete podjetij, vključno s kodeksi etike in preprečevanjem konflikta interesov, krepitev transparentnosti v postopkih ustanavljanja in sodelovanja pravnih oseb v gospodarstvu, preprečevanje zlorab v reguliranju dejavnosti zasebnih podjetij, zlasti na področju subvencij in raznih dovoljenj, preprečevanje konflikta interesa med aktivnostmi nekdanjih ali aktualnih javnih uslužbencev in dejavnostmi pravnih oseb v zasebnem sektorju, zagotavljanje zadostnih notranjih nadzornih postopkov ter inkriminacija vseh oblik nepravilnega ali nepopolnega knjiženja poslovnih dogodkov. Državni svet predlaga, da se 14. člen zakona uskladi z določbami Civilnopravne konvencije o korupciji. Konvencija določa dolžnost držav pogodbenic, da v svoje predpise uvedejo pravila, s katerimi bodo zagotovile učinkovita pravna sredstva za osebe, ki so bile oškodovane zaradi korupcijskih dejanj tako, da jim bo omogočena zaščita njihovih pravic in interesov, vključno s pridobitvijo odškodnine. Prvi odstavek 8. člena konvencije določa, da mora država pogodbenica v svojih predpisih določiti, da je nična pogodba ali pogodbena določba, s katero pogodbeni stranki dogovorita korupcijo. V drugem odstavku istega člena pa določa dolžnost držav pogodbenic, da v svojih predpisih pogodbenim strankam, katerih soglasje (konsenz) ob sklenitvi pogodbe je bilo porušeno zaradi korupcijskega dejanja, poleg pravice zahtevati odškodnino, zagotovijo tudi možnost zahtevati razveljavitev pogodbe. Bistvo zahtev 8. člena konvencije je torej dolžnost države pogodbenice, da predpiše kot kogentno pravilo: »Nična je vsaka pogodba ali pogodbena določba, s katero se dogovori korupcija.« in pa »Če je bilo soglasje (konsenz) pogodbenih strank zaradi dejanja korupcije porušeno, ima vsaka pogodbena stranka pred sodiščem pravico zahtevati razveljavitev pogodbe in odškodnino. Državni svet podpira prizadevanja usmerjena h krepitvi identitete in transparentnosti ter ukrepom za preprečevanje korupcije in predlaga, da se v največji možni meri v nadaljnjem postopku upoštevajo njegove pripombe. Spremembe in dopolnitve bi kazalo oceniti sistemsko in celovito, da ne bo prihajalo do pogostega spreminjanja zakonodaje. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Borut Meh. Predlog mnenja je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 23 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti).
7. točka dnevnega reda: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (ZBan-1G) - skrajšani postopek, EPA 1634 - V Predlog zakona je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 1. 3. 2011 in so ga svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011. Predlog zakona sta obravnavali Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance in Interesna skupina delodajalcev. Skupno poročilo komisije in interesne skupine so svetniki prejeli s sklicem po elektronski pošti 7. 4. 2011 in na klop. Predlog mnenja Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop. Predstavnica predlagatelja zakona Irena Vodopivec Jean, vodja Sektorja za finančni sistem na Ministrstvu za finance je podala obrazložitev. V razpravi so sodelovali prof. dr. Jože Mencinger, dr. Andrej Rus in Drago Ščernjavič. Na dileme iz razprave je odgovorila Irena Vodopivec Jean, vodja Sektorja za finančni sistem na Ministrstvu za finance. Predsednik je nato dal na glasovanje predlog mnenja: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06) sprejel naslednje M N E N J E K Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (ZBan-1G) - skrajšani postopek Državni svet predlog zakona podpira. Glavne spremembe v predlogu zakona se nanašajo na politiko in prakso nagrajevanja v kreditnih institucijah, katerih uveljavitev bo prispevala k ustreznejšemu in učinkovitejšemu upravljanju tveganja. V finančni krizi so se namreč pokazale šibke točke finančnega sistema, zlasti pravil, ki urejajo poslovanje kreditnih institucij in politiko nagrajevanja. Upoštevajoč, da veljavni Zakon o bančništvu ne določa politike prejemkov, kakršno predpisuje Direktiva 2010/76/EU, bo treba vanj vpeljati določbe o vzpostavitvi take politike in prakse nagrajevanja v teh institucijah, ki bodo omogočale ter spodbudile ustrezno in učinkovito upravljanje tveganja. Predlog zakona predpisuje, da mora Nadzorni svet banke imenovati komisijo za prejemke, če je banka pomembna za bančni sistem Republike Slovenije. Banka Slovenije je pooblaščena, da predpiše podrobnejša pravila glede politik in praks nagrajevanja ter merila za opredelitev pomembnosti banke zaradi imenovanja komisije za prejemke. Državni svet se sicer zavzema za poenotenje in natančnost pravil nagrajevanja v bančnem sistemu, vendar pa opozarja, da se je nagrajevanje izkazalo le kot ena od šibkih točk finančnega sistema, ki so se v vseh razsežnostih razkrile v času finančne krize. Zato je reševanje vsakega posameznega deviantnega dejanja s posebnim predpisom po mnenju Državnega sveta neustrezno. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Stojan Binder. Predlog mnenja je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 22 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti). 8. točka dnevnega reda: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr-B) - druga obravnava, EPA 1496 - V Predlog zakona je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 27. 12. 2010 in so ga svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011. Pripombe Zveze potrošnikov Slovenije in GZS Zbornice za poslovanje z nepremičninami so svetniki prejeli po elektronski pošti s sklicem 7. 4. 2011 in na klop. Predlog zakona je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Poročilo komisije so svetniki prejeli po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop. Prav tako so po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop prejeli predlog mnenja Državnega sveta.
Predsednik je dal na glasovanje amandma državnega svetnika Petra Vriska k predlogu mnenja: A M A N D M A k predlogu mnenja Državnega sveta k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr-B) - druga obravnava
Na koncu besedila predloga mnenja se doda naslednje besedilo: "Državni svet predlaga naslednjo konkretno pripombo: Za novi 2. člen: Za 1. členom se doda novi 2. člen, ki se glasi: "2. člen: Prva točka 2. člena se spremeni tako, da se glasi: 1. Nepremičninska družba je gospodarska družba, samostojni podjetnik posameznik, zadruga ali evropska zadruga, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve posredovanja v prometu z nepremičninami po tem zakonu." Ostali členi se preštevilčijo. Obrazložitev: Predlagan amandma je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 16 jih je glasovalo za, 5 pa jih je bilo proti).
Predsednik je nato dal na glasovanje predlog mnenja skupaj s sprejetim amandmajem: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06) sprejel naslednje
M N E N J E k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr-B) - druga obravnava Državni svet podpira Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada. Predlagane rešitve so pripravljene zaradi implementacije Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu in Direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij v slovenski pravni red. V primeru, da Slovenija zahteve navedenih direktiv pravočasno ne prenese v svoj pravni red, jo čakajo sankcije. Bistvene spremembe se nanašajo na pogojevanje opravljanja storitev in dejavnosti z obstojem vzajemnosti za ponudnike iz EU, kar je prepovedana zahteva. V skladu z Direktivo 2006/123/ES se dodatno urejajo pravila glede zavarovanja odgovornosti, opravljanja dejavnosti posredovanja brez omejevanj glede poslovnih prostorov in brez omejevanja trajanja posredniške pogodbe, določanja višine provizije, prav tako pa se opuščajo nekatere administrativne zahteve v primeru opravljanja storitev za državljane držav članic EU in vodenja postopka za priznanje statusa nepremičninskega posrednika za tujega državljana. Ministrstvo za okolje in prostor je na svoji spletni strani javno objavilo (več kot enkrat) medresorsko usklajen osnutek zakona in prispele pripombe tudi obravnavalo, vendar med njimi ni bilo pripomb Zveze potrošnikov Slovenije. Zveza potrošnikov Slovenije opozarja, da je predlagatelj zakona prezrl potrošnike, saj jih sploh ni povabil k sodelovanju, ampak le združenje ponudnikov teh storitev, s čemer je bila kršena Resolucije o normativni dejavnosti, ki zavezuje pripravljavce predpisov, da pozovejo k sodelovanju zainteresirano in strokovno javnost. Po njihovem mnenju nevladni sektor nima kadra, da bi stalno spremljal javno objavljene predpise na spletnih straneh vseh ministrstev. Zveza potrošnikov Slovenije opozarja, da pogodbena stranka - fizična oseba (in ne gospodarska družba) ni enakopraven partner nepremičninski družbi, saj nima ustreznega znanja za sklepanje pogodbe. Pogodba se ne pripravlja s pogajanji, ampak gre za t.i. formularno pogodbo in potrošnik težko doseže spremembo vnaprej določenih splošnih pogojev poslovanja. Zveza potrošnikov Slovenije ne podpira odprave maksimalno določene provizije za sklepanje pogodb in črtanja določbe o časovno omejenem trajanju posredniške pogodbe, ker se s tem bistveno znižuje varstvo potrošnikov. Direktiva o storitvah na notranjem trgu posebej opozarja, da je varstvo potrošnikov pomemben razlog, ki se nanaša na javni interes in zato upravičuje uporabo sistemov različnih omejitev. V kolikor se njihove pripombe ne bodo upoštevale, lahko pride do ponovnega oškodovanja potrošnikov v velikem obsegu, do česar je prihajalo pred sprejemom sedaj veljavnih zakonskih omejitev. GZS Zbornica za poslovanje z nepremičninami, tudi na podlagi posvetovanja z Uradom za varstvo konkurence, poudarja, da je neprimerno zakonsko urejati pogodbene odnose med pravnimi osebami - odnos med nepremičninsko družbo in gospodarsko družbo kot naročnikom (18 % vseh poslov nepremičninskih družb), medtem ko ne nasprotujejo morebitnemu posebnemu varstvu potrošnikov - fizičnih oseb. Zakonodajalec mora pri omejevanju na področju nastopanja na trgu upoštevati tudi evropske predpise in Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, na podlagi katerega mora posebej obrazložiti razloge, ki se nanašajo na javni interes. Zbornica za poslovanje z nepremičninami, ki se sicer strinja, da je treba to področje do določene mere regulirati, opozarja, da morajo kakršnikoli očitki o delu nepremičninskih družb oziroma posrednikov temeljiti na verodostojnih podatkih in se ne strinja z nekaterimi pavšalnimi ocenami Zveze potrošnikov Slovenije, čeprav se zavedajo, da obstajajo subjekti, ki delajo na črno, a pristojni organi niso naredili dovolj, da bi bili kaznovani. Njihova ocena je, da se v današnji informacijski družbi okoli 70 % vseh poslov sklene mimo registriranih družb za opravljanje storitve posredovanja z nepremičninami. Predlagatelj zakona utemeljuje predlog za spremembo 5. člena veljavnega zakona (3. člen Predloga zakona) v smeri prostega določanja višine plačila za posredovanje z uskladitvijo z Direktivo 2006/123/ES. Nepremičninske družbe zaračunavajo najvišjo dovoljeno provizijo za posredovanje in ne manj ter jo razdelijo med naročitelja in tretjo osebo in jo redko zaračunajo le naročitelju. Po mnenju Ministrstva za okolje in prostor zaradi črtanja določbe o najvišjem dovoljenem plačilu za posredovanje v primeru sklenjenega posla ne bo trpelo varstvo potrošnikov in bo trg sam oblikoval najvišjo/najnižjo provizijo, predvsem pa bi morala biti višina provizije predmet dogovora med pogodbenimi strankami. Zveza potrošnikov Slovenije meni, da omejitev najvišje določenega plačila za posredovanje posla ni v nasprotju z Direktivo o storitvah na notranjem trgu in je nujna, saj trg zaradi izredno neenakopravnega položaja pogodbenih strank ne deluje in ne more oblikovati primerne cene za to storitev. GZS Zbornica za poslovanje z nepremičninami na drugi strani opozarja, da nobena država članica EU nima zakonsko določene najvišje dopustne provizije za storitve posredovanja v prometu z nepremičninami. V nekaterih državah članicah EU so nepremičninska združenja sprejela smernice glede zaračunavanja storitev posredovanja (npr. Avstrija, Belgija), ki se uporabljajo kot dobri poslovni običaji. Gre za konkurenčni trg storitev z velikim številom ponudnikov in povpraševalcev. Zato se po mnenju GZS Zbornice za poslovanje z nepremičninami provizije ne bodo povečale, če njihova višina ne bo več zakonsko omejena. Na podlagi predstavljenih rezultatov ankete o stopnji provizij, ki jo je izvedla GZS Zbornica za poslovanje z nepremičninami, Državni svet ugotavlja, da so nepremičninske družbe v lanskem letu zaračunale najvišjo dovoljeno provizijo v 15 % posredovanj v prometu z nepremičninami, v 31 % so zaračunale 3 % provizijo, med 2 - 3 % provizije so bile zaračunane v 35 % posredovanj, v 18 % primerih pa je bila zaračunana provizija pod 2 % od pogodbene cene. Državni svet meni, da večji strošek storitve posredovanja, ki je posledica višje provizije, ne predstavlja razloga, ki se nanaša na javni interes (pravno varnost) Državni svet podpira stališče GZS Zbornice za poslovanje z nepremičninami in predlog, da se tako, kot je predlagano s 3. členom Predloga zakona, črta določilo o najvišje dovoljeni višini plačila za opravljanje storitve posredovanja, obenem pa določi okvirne tarife za posamezne vrste poslov posredovanja s potrošniki - fizičnimi osebami ter določi, da okvirne tarife sprejme reprezentativna zbornica po predhodnem soglasju pristojnega ministrstva. Državni svet predlaga, da predlagatelj novele zakona in matično delovno telo Državnega zbora preučita predlog o posebnem varstvu potrošnika (fizične osebe) oziroma ohranitvi določene stopnje nadzora nad določanjem višine provizij za posredovanje nepremičnin potrošnikom. Z 10. členom novele zakona se predlaga črtanje 26. člena veljavnega zakona in s tem odprava časovno omejenega trajanja pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Po mnenju predlagatelja zakona lahko pogodbeni stranki sami omejita čas trajanja pogodbe in je v času zamrtja trga nepremičnin neprimerno zakonsko omejevati ta rok. Zveza potrošnikov Slovenije temu predlogu nasprotuje in meni, da je časovna omejitev trajanja pogodbe v korist potrošnika, saj lahko po preteku devetih mesecev, če mu npr. nepremičninski posrednik ni uspel najti nepremičnine, sklene pogodbo z drugim agentom. Na drugi strani GZS Zbornica za poslovanje z nepremičninami podpira to spremembo, saj je sedanja omejitev dopustnega roka veljavnosti pogodbe o posredovanju edinstvena v Evropi, imajo pa nekatere države (npr. Avstrija) sprejeto stališče, da se pogodbe s potrošniki - fizičnimi osebami časovno omejijo, pri tem pa rok ni določen. Tudi se ne strinjajo s pavšalno oceno Zveze potrošnikov Slovenije o pogostih sporih pred uvedbo časovne omejitve trajanja pogodbe, ker naročitelj ni mogel odpovedati pogodbe zaradi dolgega odpovednega roka (brez pravne pomoči). GZS Zbornica za poslovanje z nepremičninami nasprotuje zakonskemu določanju roka trajanja pogodb v primeru sklepanja pogodb med pravnimi osebami, ne nasprotuje pa morebitni ohraniti določeno stopnjo varstva potrošnikov - fizičnih oseb. Državni svet podpira stališče GZS Zbornice za poslovanje z nepremičninami in ocenjuje, da ni nobene potrebe po zakonskem omejevanju roka trajanja pogodbe in je to stvar dogovora pogodbenih strank in obligacijskih razmerij. Če je rok trajanja pogodbe zakonsko določen in želi naročitelj pogodbo predčasno prekiniti, ima višje stroške v tem primeru, kot če ni zakonskih omejitev. Državni svet opozarja na splošna obligacijska razmerja oziroma Obligacijski zakonik, ki določa, da znaša odpovedni rok po en mesec za vsako začeto leto trajanja pogodbe (ki je sklenjena za nedoločen čas). Prav tako Obligacijski zakonik omogoča odstop od pogodbe brez odpovednega roka iz resnih vzrokov, kamor zagotovo štejemo neizpolnitev pogodbenih obveznosti ene od pogodbenih strank. Ne glede na tipske pogodbe Državni svet ne vidi nobene ovire, da se naročitelj dogovori za sebi ustrezen rok trajanja pogodbe. Državni svet se tudi strinja, da za gospodarske družbe rok trajanja pogodb ne more biti zakonsko določen, zaradi varnosti potrošnikov pa predlagatelju zakona in matičnemu delovnemu telesu Državnega zbora predlaga, da preverita, ali bi bilo treba s tem zakonom ali na drug način položaj potrošnika posebej zaščititi in časovno omejiti trajanje pogodb, sklenjenih s potrošniki. Državni svet ugotavlja, da GZS Zbornica za poslovanje z nepremičninami nasprotuje predlogu Zveze potrošnikov Slovenije za povečanje zavarovalnih vsot za zavarovanje odgovornosti nepremičninskih družb za morebitno škodo v 4. členu Predloga zakona, s katerim se spreminja 6. člen veljavnega zakona - za posamezen primer iz 150.000 na 250.000 evrov in za vse zavarovalne primeru v posameznem letu iz 350.000 na 700.000 evrov. Po mnenju GZS Zbornice za poslovanje z nepremičninami je že sedanja zakonsko določena zavarovalna vsota najvišja med vsemi podobnimi zavarovanji oziroma med vsemi reguliranimi poklici (npr. z Zakonom o graditvi objektov je določena najnižja višina letne zavarovalne za projektante, izvajalce, nadzornike in revidente v višini 41.000 evrov). Po njihovi oceni tak predlog pomeni neposredno višje stroške poslovanja nepremičninskih družb in dejansko "posreden davek". Zveza potrošnikov Slovenije ocenjuje, da neusklajenost višine zavarovalne vsote med reguliranimi poklici ne more biti razlog za nižje zavarovalne vsote na področju nepremičninskega posredovanja, kjer je škoda, ki jo lahko povzroči posrednik zaradi nestrokovnosti in malomarnosti, odvisna od vrednosti nepremičnin. Državni svet opozarja na evidenten problem nesorazmerno določenih zavarovalnih vsot za zavarovanje odgovornosti med različnimi reguliranimi poklici in predlaga, da se to nesorazmerje odpravi. Ob tem Državni svet tudi meni, da zakon določa najnižjo zavarovalno vsoto za zavarovanje odgovornosti, medtem ko je trg tisti, ki prisili ekonomske subjekte, ki opravljajo posle večjih vrednosti, da zavarujejo odgovornost za škodo za višje zavarovalne vsote. Državni svet predlaga naslednjo konkretno pripombo: Za novi 2. člen: Za 1. členom se doda novi 2. člen, ki se glasi: "2. člen: Prva točka 2. člena se spremeni tako, da se glasi: 1. Nepremičninska družba je gospodarska družba, samostojni podjetnik posameznik, zadruga ali evropska zadruga, ki kot gospodarsko dejavnost opravlja storitve posredovanja v prometu z nepremičninami po tem zakonu." Ostali členi se preštevilčijo. Obrazložitev: * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Darko Fras. Predlog mnenja skupaj s sprejetim amandmajem je bil sprejet (22 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti). 9. točka dnevnega reda: Obravnava zaključkov posveta "Zaključki akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Kako naprej?" Poročilo Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj s predlogi zaključkov so svetniki prejeli po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop. Prav tako so po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop prejeli predlog sklepov Državnega sveta. Predsednik je dal na glasovanje predlog sklepov: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Zaključki akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Kako naprej?, sprejel naslednje S K L E P E : Državni svet in Društvo Ekologi brez meja sta 25. 1. 2011 organizirala posvet o rezultatih in dosežkih največje čistilne akcije v Sloveniji doslej, ki je prinesla prvi nacionalni digitalni register divjih odlagališč, ter z namenom soočenja različnih pogledov pri iskanju rešitev za izboljšanje stanja na tem področju. Črna odlagališča predstavljajo enega večjih okoljskih problemov in so posledica slabega izvajanja zakonodaje, ki sicer omogoča pravilno delovanje sistema, nedoslednega in pomanjkljivega inšpekcijskega nadzora, predvsem pa nejasno določenih prisojnosti republiških in občinskih inšpekcij (npr. večina odlagališč je mešanega tipa). Na pojavljanje črnih odlagališč in neodgovorno ravnanje posameznikov pa vpliva tudi vrsta drugih dejavnikov, npr. obstoječa črna odlagališča kar vabijo storilce, da na teh mestih odložijo odpadke; zavestno izmikanje stroškom zakonitega odlaganja odpadkov, neznanje in nezavedanje posameznikov o škodljivosti nezakonitega odlaganja odpadkov; prepričanje storilcev, da s plačilom predpisanih davkov plačajo tudi javno storitev odstranjevanja odpadkov. Ključnega pomena je dosledno izvajanje zakonodaje ter sodelovanje in povezovanje vseh deležnikov (inšpekcije na vseh nivojih, občine, komunalna podjetja, sodišče, tožilstvo, policija, stroka, nevladne organizacije, stanovske organizacije, vzgojno - izobraževalne ustanove...), ki bodo z ozaveščanjem (po metodah marketinga, katerega cilj mora biti javno dobro za vse), seznanjanjem in vodenjem postopkov poudarjale odgovornost povzročiteljev nezakonitega ravnanja z odpadki, ter tudi uvedba mehanizmov, ki bodo preprečevali nezakonito odlaganje odpadkov in vplivali na preoblikovanje miselnih in vedenjskih vzorcev potrošniške družbe. Ob pozitivnih učinkih čistilne akcije pa Državni svet opozarja na stroške, ki so jih imele občine iz naslova okoljske dajatve zaradi odlaganja odpadkov, in ker so v marsikateri občini stroški presegli razpoložljiva proračunska sredstva, je moralo nekaj občin sprejeti rebalans proračuna. Državni svet poudarja, da potrebujemo operativni načrt z ukrepi za povečanje deleža predelanih komunalnih odpadkov, pri čemer bi takšna dejavnost prinesla veliko novih delovnih mest. Ob tem Državni svet predlaga, da se po vzoru projekta Center ponovne uporabe iz Rogaške Slatine, ki ga izvajata Konzorcij podjetij Okoljsko raziskovalni zavod Slovenske Konjice in Tehnološki center za aplikativno ekologijo v Celju, vzpostavi podporno okolje in spodbudi oblikovanje podobnih centrov - socialnih podjetij v vseh regijah, ki bi poleg okoljskih in ekonomskih prinašali tudi številne koristi na socialnem področju (zaposlovanje brezposelnih iz ranljivih skupin). Na podlagi opravljene razprave in predstavitvi novosti svežnja podzakonskih predpisov s področja ravnanja z odpadki opomba na posvetu Državni svet poziva Vlado, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za šolstvo in šport, da preučijo naslednje predloge za ureditev problematike ravnanja z odpadki in divjih odlagališč: I. Ozaveščanje in informiranje prebivalcev Eden ključnih elementov dolgoročnega in trajnega izboljšanja stanja je ozaveščanje prebivalcev in spreminjanje njihovih vedenjskih navad. V družbi vlada apatičnost in prepričanje o nemoči vplivanja posameznika, kriza vrednot pa vpliva tudi na naš odnos do okolja. Kljub vse pogostejšim razpravam in zavedanju, da je okoljsko vzgojo v dobrobit celotne družbe potrebno okrepiti, to ni sistemsko urejeno. V vzgojno -izobraževalnih ustanovah se kaže slaba okoljska informiranost učiteljev, vključitev okoljskih vsebin v aktivnosti ali celo učni program pa je neobvezna in odvisna od naklonjenosti vodstva. Nujno je, da postane zavest in odgovornost do čistega okolja del vzgoje in izobraževanja ter trajne javne podpore, pri čemer je treba dodatne okoljske vsebine vključiti v naravoslovne in družboslovne predmete na vseh stopnjah izobraževalnega sistema, vključno v sistem predšolske vzgoje, kajti že v okviru predšolske vzgoje je treba mladim približati sistem vrednot na področju ohranjanja naravnega okolja in s tem vplivati na spreminjanje družbenih navad in doseganje okolju bolj prijaznega načina življenja. Za rešitev dela teh problemov predlagamo naslednje:
II. Skupne ozaveščevalne aktivnosti (kampanje) lokalnih in državnih institucij Za ozaveščanje se na lokalni in državni ravni namenja zelo malo denarja. S tem se ukvarjajo bolj ozaveščena oz. uspešnejša komunalna podjetja, če imajo za to primernega človeka ali če jih k temu "prisilijo" občine. Veliko bolj smotrno bi bil denar porabljen, če bi se združili napori občin, države in izvajalcev javnih služb ter bi se pripravile nacionalne kampanje, ki bi preko vseh mogočih medijev ozaveščale vse državljane. Še posebej se je pokazalo, da je televizija medij, ki doseže največje število ljudi. Ozaveščevalne vsebine bi bilo treba na televiziji uvrstiti med brezplačne oglase. III. Izboljšanje nadzora in ukrepanja Republiški, medobčinski in občinski okoljski inšpektorati opravljajo nadzor nad izvajanjem zakonov, vendar je zaradi velikosti prostora, na katerem so možne kršitve, nezadostne kadrovske zasedbe ter obsežnosti nalog, ki jih izvajajo nadzorni organi, učinkovitost nadzora otežena. Med samim postopkom, od prijave divjega odlagališča oz. ugotovitve kršitve in do ukrepanja obstaja precej dodatnih ovir. Pristojnosti nacionalnih in lokalnih nadzornih organov so deljene glede na vrsto odpadkov, ker pa je večina divjih odlagališč mešane sestave, prihaja do zapletov. Danes temelji sodelovanje republiške in občinske inšpekcije na prostovoljni bazi, čeprav ugotavljajo potrebo po obveznem sodelovanju (npr. obvezna priprava skupnih načrtov, izmenjava informacij,...). Za rešitev dela teh problemov predlagamo naslednje:
IV. Jasnejša razmejitev odgovornosti za odrejanje sanacije (pristojnosti za nadzor) 157. a člen Zakona o varstvu okolja v primeru, da povzročitelj ni znan, odgovornost za sanacijo divjih odlagališč nalaga lastniku zemljišča. V primeru, da gre za komunalne odpadke, odstranitev odredi občinska inšpekcija, pri ostalih pa državna inšpekcija. Večina divjih odlagališč ima mešano sestavo, kjer komunalnih odpadkov ni enostavno ločiti od drugih, zato se pogosto dogaja prelaganje odgovornosti med državo in občino za odreditev odstranitve nezakonito odloženih odpadkov. To je toliko bolj pomembno, ker so opuščena zemljišča v javni lasti pravi magnet za posameznike, ki nezakonito odlagajo odpadke. Predlagamo določitev jasnih kriterijev za razmejitev odgovornosti:
V. Plačevanje cene za odvoz odpadkov glede na volumen oz. težo Zaračunavanje odvoza odpadkov po volumnu in po teži se je izkazalo za najučinkovitejši način za preprečevanje nastajanja odpadkov tudi v gospodinjstvih, saj s tem spodbujamo občane k zmanjšanju količine odpadkov in bolj doslednemu ločevanju odpadkov. Vzor lahko najdemo v večini držav Zahodne Evrope. VI. Sankcioniranje ljudi zaradi smetenja V skladu z Zakonom o občinskem redarstvu je občinsko redarstvo pristojno tudi za varovanje ceste in okolja v naseljih in na občinskih cestah zunaj naselja. Družbeno nesprejemljivo in nepravilno ravnanje z odpadki - smetenje bi moralo biti kaznovano čim pogosteje in na kraju opaženega dogodka, kot je to v mnogih državah Evrope in drugod po svetu. Zato bi moralo občinsko redarstvo, pa tudi policija, imeti možnost sankcioniranja vseh, ki smetijo (npr. odvržejo odpadek na pločnik). Od smetenja do nezakonitega odlaganja odpadkov je le korak. VII. Poenotenje načinov ločevanja odpadkov za celo državo Uvedba ločenega zbiranja odpadkov poteka na lokalni ravni, zato količina in označevanje zbiralnikov za ločeno zbiranje nista usklajeni na nivoju države. Zaradi migracij prebivalstva to ovira ločevanje pri viru, prav tako pa onemogoča (barvno) označbo izdelkov oz. njihovih embalaž kot vodila pri pravilnem ločevanju. Tako npr. pločevinka v eni občini sodi v en zabojnik, v drugi pa v drugega. Predlagamo, da se naredi pregled vseh obstoječih sistemov označevanja (preko Poročanja izvajalcev javnih služb), nato pa se iz njih določi smiselne kategorije, njim pa ustvari ustrezne grafične simbole. K njihovi uporabi bi potem lahko zavezali ali spodbujali proizvajalce. Zavedamo se težav pri uvajanju ločenega zbiranja, zato motnja teh prizadevanj z uvedbo državno določenih kategorij ločevanja in barv za zbiralnike ni smiselna. Tako predlagamo uvedbo usklajenih simbolov, ki bi določali v kateri zbiralnik izdelki in/ali njihove embalaže sodijo po uporabi. Potrošniki pa bi z vsakim nakupom dobili jasen znak, v kateri zbiralnik izdelek sodi. S tem bi se izognili drastičnim spremembam na ravni komunal:
Postopek bi potekal v treh glavnih fazah. V prvi bi določili kategorije odpadkov (grobo poenostavljen klasifikacijski seznam) in njim ustrezne simbole. Sledila bi daljša faza uvajanja, ki bi lahko potekala postopoma, kot eden od ukrepov za doseganje vedno višjih ciljev stopnje priprave za ponovno uporabo in recikliranja. Ob zadostni pokritosti prebivalstva z označenimi zabojniki oz. vrečkami, pa bi si začeli prizadevati za spremembo predpisov s področja označevanja izdelkov in njihove embalaže. Tako bi bil sklenjen cel krog, ukrep pa zaključen. Predlog sklepov je bil sprejet (23 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti). 10. točka dnevnega reda: Pobuda za sprejem zahteve za začetek postopka za presojo ocene ustavnosti Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. -UPB1 in ) Pobudo za sprejem zahteve so svetniki prejeli po elektronski pošti 8. 4. 2011 in na klop. Pobudo je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog zahteve Državnega sveta. Besedo je imel vlagatelj pobude Darko Fras, ki je bil hkrati tudi poročevalec Komisije za državno ureditev. Predsednik je nato dal na glasovanje predlog zahteve za presojo ustavnosti: Državni svet Republike Slovenije je na 36. redni seji 13. 4. 2011, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 64/07 - UPB1), sprejel Z A H T E V O za začetek postopka za oceno ustavnosti Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. -UPB1 in ) v delu, kjer ureja postopek v zvezi z imuniteto (203. do 214. člen Poslovnika), še posebej oceno ustavnosti 208. člena Poslovnika, ki ureja pooblastilo Mandatno-volilni komisiji, da odloča o priznanju imunitete do prve naslednje seje Državnega zbora, kar ni skladno s 83. in 134. členom Ustave Republike Slovenije. Državni svet predlaga, da Ustavno sodišče zahtevo obravnava prednostno. Obrazložitev: Državni zbor postopek v zvezi z imuniteto ureja v poglavju o aktih in postopkih. Državni zbor v 203. do 210. člena najprej ureja postopek v zvezi z imuniteto poslanca, od 211. do 214. člena pa ureja še postopek v zvezi z imuniteto drugih nosilcev javnih funkcij (npr. sodniki, Varuh človekovih pravic). O priznanju imunitete odloča Državni zbor, razen v primerih, ki jih določa 208. člen Poslovnika. Ta določa, da Mandatno-volilna komisija odloča o priznanju imunitete poslancu, ki je v priporu. Državni zbor na prvi naslednji seji odločitev te komisije potrdi, ali pa jo razveljavi in spremeni. Takšna določba je v nasprotju s 83. členom Ustave, ki v drugem odstavku določa, da poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja Državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let. Podobno tudi 134. člen Ustave določa, da sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja Državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Razlika med poslansko in sodniško imuniteto je velika, saj imajo poslanci poleg poklicne tudi nepoklicno imuniteto, ki je sodniki nimajo. Razlika je tudi v tem, da Ustava omogoča poslancu sklicevanje oziroma nesklicevanje na imuniteto, kar sodniku ni omogočeno, ter da že Ustava predvideva, da je mogoče poslanca pripreti brez dovoljenja Državnega zbora (če se ne sklicuje na imuniteto ali če gre za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen zapora nad pet let). Ne glede na navedene razlike, pa Ustava določa, da mora dovoljenje podati Državni zbor, če se poslanec sklicuje na imuniteto. Torej bi moral vedno, tudi v nujnih primerih, o imuniteti odločati Državni zbor in ne delovno telo Državnega zbora, Mandatno-volilna komisija, zato je 208. člen Poslovnika Državnega zbora v neskladju z Ustavo. Državni svet Republike Slovenije je podal zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti Poslovnika Državnega zbora v delu, kjer ureja postopek v zvezi z imuniteto (203. do 214. člen Poslovnika), še posebej oceno ustavnosti 208. člena Poslovnika, ker se presoja ustavnosti nanaša na primer v kazenski zadevi I Kpd 4980/2011 zoper osumljenega sodnika Milka Škoberneta (primer je predstavljen v prilogi), podobni primeri pa bi se lahko zgodili tudi v primeru pripora poslanca ali člana Državnega sveta. S kratkimi roki zaradi obstoja pripornih razlogov zoper osumljenega člana in odločanjem o imuniteti na plenarnem zasedanju se ne bo ukvarjal samo Državni zbor, ampak tudi Državni svet, saj le-ta odloča o imuniteti članov Državnega sveta. Člani Državnega sveta uživajo namreč na podlagi 100. člena Ustave enako imuniteto kakor poslanci, o njihovi imuniteti pa odloča Državni svet. Zaradi navedene določbe Ustave je Državni svet v Poslovniku Državnega sveta uredil postopek v zvezi z imuniteto, ki je urejen identično kot postopek v zvezi z imuniteto poslancev v Poslovniku Državnega zbora. Slednjega zaradi nepoklicnih članov ponavadi ni mogoče sklicati v zelo kratkem času in je problem morebitne nesklepčnosti plenarne seje Državnega sveta lahko še večji kot v primeru Državnega zbora. Ker se primer, kakršen se je zgodil v primeru kazenske zadeve I Kpd 4980/2011 zoper osumljenega sodnika Milka Škoberneta, lahko zgodi v kratkem zoper osumljenega poslanca, sodnika ali varuha človekovih pravic v Državnem zboru ali zoper osumljenega člana Državnega sveta, predlagamo Ustavnemu sodišču, da o zadevi odloči absolutno prednostno. Odločitev Ustavnega sodišča bo torej pomembno vplivala na potek nadaljnjih postopkov v zvezi z imuniteto v Državnem zboru in Državnem svetu, v katere pa so ponavadi poleg navedenih ustavnih organov vključene še naslednje institucije: državno tožilstvo, okrožno sodišče (preiskovalni oddelek), vrhovno sodišče in sodni svet. * * * Državni svet je svojega predstavnika v postopku pred Ustavnim sodiščem določil državnega svetnika Darka Frasa. Priloga: Potek primera v kazenski zadevi I Kpd 4980/2011 zoper osumljenega sodnika Milka Škoberneta in sodniška imuniteta
Potek primera v kazenski zadevi I Kpd 4980/2011 zoper osumljenega sodnika Milka Škoberneta in sodniška imuniteta Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala je v času od 15. 12. 2010 usmerjala predkazenski postopek zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. in 2. odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 zoper sodnika Okrožnega sodišča v Celju, Milka Škoberneta. Kriminalisti Policijske uprave Celje so mu odvzeli prostost v sredo, 26. 1. 2011 ob 7.10 uri zjutraj in ga na podlagi 157. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) pridržali za 48 ur. V tem času so izvedli hišne preiskave na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika pristojnega sodišča. Ker 136. člen ZKP določa, da mora tožilec ob vložitvi zahteve za preiskavo predložiti tudi dovoljenje pristojnega državnega organa (Ustava pa v 134. členu določa, da sodnik ne sme biti priprt brez dovoljenja Državnega zbora), je okrožna državna tožilka zahtevala pridobitev dovoljenja Državnega zbora. V Državni zbor je zahtevo poslala istega dne okoli 15. ure ter sporočila, da je dovoljenje Državnega zbora potrebno do četrtka popoldne, saj je na podlagi dovoljenja Državnega zbora osumljenega sodnika potrebno privesti k dežurnemu preiskovalnemu sodniku v četrtek 27. 1. v popoldanskem času. Z zaslišanjem osumljenca se je mudilo, saj se je policijsko pridržanje izteklo že v petek, ob 7.10. uri zjutraj. V Državnem zboru je v primeru zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora potrebno sklicati sejo Mandatno-volilne komisije. Njen sklic pa je odvisen od pridobitve mnenja Sodnega sveta, saj 99. člen Zakona o sodniški službi določa, da Državni zbor odloči o dovoljenju po pridobitvi mnenja Sodnega sveta. Državni zbor je nemudoma poslal zahtevo za pridobitev mnenja Sodnemu svetu, ki pa je imel že sklicano redno sejo v četrtek, 27. 1. 2011 ob 14. uri, tako da je predsednik Sodnega sveta dnevni red seje razširil z obravnavo mnenja, glede dovoljenja za začetek kazenskega postopka zoper sodnika Milka Škoberneta. Obravnava dovoljenja na seji Sodnega sveta je omogočala tudi sklic 20. nujne seje Mandatno-volilne komisije v četrtek, 27. 1. ob 16. uri, na kateri je bilo predloženo tudi soglasje Sodnega sveta v zvezi z odobritvijo pripora in začetkom kazenskega postopka zoper osumljenega sodnika. Na komisiji so člani soglasno izglasovali dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka ter takšen sklep predlagali tudi Državnemu zboru. Da bi Državni zbor pravočasno sprejel dovoljenje za pripor zoper osumljenega sodnika, bi v Državnem zboru morali sejo sklicati takoj po končani seji Mandatno-volilne komisije v četrtek, 27. 1. 2011 popoldne, saj je nato že sledilo zaslišanje osumljenca pred preiskovalnim sodnikom, na katerem je okrožna državna tožilka predlagala tudi odreditev pripora in vložitev zahteve za preiskavo. Državni zbor je imel torej za sklic seje delovnega telesa in plenuma, na katerem bi obravnavali dovoljenje za pripor in začetek kazenskega postopka zoper osumljenega sodnika, ter za sklic in pridobitev mnenja Sodnega sveta v tem primeru, na razpolago približno 30 ur. Državni zbor je zahtevo za dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika Okrožnega sodišča v Celju Milka Škobrneta uvrstil na prvo naslednjo redno sejo, to je 24. redno sejo, dne 1. 2. 2011. Sklep, s katerim je Državni zbor dovolil odreditev pripora in začetek kazenskega postopka, so poslanci sprejeli soglasno. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je 28. 1. 2011 izdal sklep, s katerim je odredil pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, saj je bilo pričakovati, da bo osumljeni, kot dolgoletni kazenski sodnik, ki ima v razmerju do drugih gotovo večji vpliv kot ostali posamezniki, skušal vplivati na potek kazenskega postopka s svojim vplivom. Dežurni preiskovalni sodnik je menil, da so bili ob odreditvi pripora izpolnjeni pogoji iz 136. člena ZKP, saj je državni tožilec zahteval preiskavo ob predložitvi dokazila, to je dopisa Vrhovnega državnega tožilstva Državnemu zboru z dne 26. 1. 2011 in dopisa Mandatno-volilne komisije št. 700-02/11-6/2 z dne 27. 1. 2011, iz katerega je razvidno, da je bil Sodni svet zaprošen za mnenje v zvezi z obravnavano zadevo. Mandatno-volilna komisija pa je s sklepom št. 700-02/11-6/5 z dne 27. 1. 2011 sprejela sklep v zvezi z navedenim predlogom Državnemu zboru glede nepriznanja imunitete osumljenemu ter dovoljenja za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka. Po pritožbi osumljenega sodnika Milka Škoberneta in njegovega zagovornika odvetnika Tomaža Bromšeta je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 2. 2. 2011 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, predlogu za odpravo pripora pa ni ugodilo. Zunajobravnavni senat se je strinjal s sklepom preiskovalnega sodnika in navedel, da je Mandatno-volilna komisija v skladu z 208. členom Poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju: Poslovnik) takoj odločala o imuniteti osumljenega, zoper katerega je bilo predhodno že odrejeno sodno pridržanje, izpolnjen pa je tudi pogoj iz drugega odstavka citiranega določila Poslovnika, saj je na podlagi navedenega sklepa Mandatno-imunitetne komisije Državni zbor na prvi naslednji seji potrdilo odločitev Mandatno-volilne komisije s sklepom 700-02/11-0006/8 z dne 1. 2. 2011. V sklepu je zunajobravnavni senat še navedel, da smiselno iz določil Poslovnika izhaja, da mora v primerih, ko so podani pogoji za pripor, Mandatno-volilna komisija ukrepati, kar se da hitro. Za Državni zbor se to ne zahteva, temveč drugi odstavek 208. člena Poslovnika določa, da Državni zbor o tem odloča na prvi naslednji seji, Zakon o poslancih pa, da odloči v 30-ih dneh. Nobenega dvoma pa ni, da so zadeve, kjer so podani pogoji za pripor, nujne, kar je tudi dodaten argument v prid stališču, da je že Mandatno-volilna komisija odločila, da se imunitete ne prizna in dala dovoljenje za pripor in začetek kazenskega pregona. Osumljeni sodnik Milko Škoberne je skupaj z zagovornikom odvetnikom Tomažem Bromšetom tožbo vložil tudi na Upravno sodišče. Slednje je s sodbo in sklepom št. I U 228/2011-15 z dne 17. 2. 2011 njegovo tožbo zoper sklep Mandatno-volilne komisije zavrglo, tožbo zoper sklep Državnega zbora zavrnilo, predloga za odložitev izvršitve omenjenih sklepov in predloga za izdajo začasne odredbe, da se tožnika, ki je priprt, takoj izpusti na prostost, pa prav tako zavrglo. V okviru meritornega reševanja tožbe je sodišče presodilo, da tožniku z izpodbijanim sklepom ni nezakonito poseženo v njegovo človekovo pravico do osebne svobode. Prav tako sodišče ni pritrdilo stališču tožnika, da bi bil postopek, po katerem je Državni zbor sprejel izpodbijani posamični akt, nezakonit. Po presoji sodišča v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa Državnega zbora tudi niso bile kršene procesne določbe Poslovnika, ki Državni zbor zavezujejo pri sprejemanju odločitve o priznanju oziroma nepriznanju imunitete sodnika. Nasprotno pa je razsodilo Vrhovno sodišče na seji dne 22. 2. 2011, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 87/2011 in I Ks 91/2011 z dne 2. 2. 2011 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 4980/2011 z dne 28. 1. 2011, s katerim je bil odrejen pripor zoper osumljenega sodnika Milka Škobrneta. S sodbo št. XI Ips 4980/2011 je Vrhovno sodišče med drugim odločilo, da glede na zasnovo postopka v zvezi z imuniteto v Poslovniku Državnega zbora predlog Mandatno-volilne komisije ne more imeti narave dovoljenja, potrebnega za odreditev pripora ali za začetek kazenskega postopka zoper sodnika. Mandatno-volilna komisija obravnava zahtevo na seji, zaprto za javnost, zahtevo preuči in predlaga Državnemu zboru, da sodniku imuniteto prizna ali da mu je ne prizna. Takšno dovoljenje predstavlja šele sklep Državnega zbora, ki sodniku imunitete ne prizna. Nasprotno sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat menila, da že predlog Mandatno-volilne komisije predstavlja dokazilo, da je Državni zbor dal dovoljenje za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper osumljenega sodnika. Pravno neutemeljeno je po mnenju Vrhovnega sodišča tudi sklicevanje preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata na določbo 208. člena Poslovnika v zvezi z 212. in 214. členom Poslovnika. V obravnavni zadevi namreč ne gre za situacijo iz 208. člena, saj sodnik v primeru, ko je osumljen storitve kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, sploh ne sme biti priprt brez dovoljenja Državnega zbora in se ne more sklicevati na imuniteto. Ker državni tožilec ob sicer izpolnjenih ostalih njegovih dolžnostih v zvezi s predlogom za odreditev pripora preiskovalnemu sodniku ni predložil dovoljenja Državnega zbora za odreditev pripora zoper osumljenega Milka Škobrneta, je torej ob odločanju preiskovalnega sodnika obstajala procesna ovira oziroma ni bila izpolnjena procesna predpostavka, ki bi dovoljevala odločanje o predlogu za odreditev pripora. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem še zapisalo, da kasnejše dovoljenje Državnega zbora v času odločanja Zunajobravnavnega senata o pravilnosti in zakonitosti sklepa preiskovalnega sodnika na podlagi vloženih pritožb osumljenca, ki ju je senat zavrnil kot neutemeljeni, ne vpliva na obstoj ugotovljene kršitve in na ugotovitev, da je izpodbijani sklep zaradi te kršitve določb kazenskega postopka nezakonit.
Posledice sodbe Vrhovnega sodišča št. XI Ips 4980/2011 Z zgoraj navedeno sodbo je Vrhovno sodišče razveljavilo sklep o odreditvi pripora zoper osumljenega Milka Škobrneta. Ugotovilo je, da je sklep nezakonit. Osumljeni sodnik Škoberne je bil v času izdaje sodbe Vrhovnega sodišča že izpuščen iz pripora, saj niso več obstajali priporni razlogi za njegov pripor. Sodba pa nima vpliva samo na konkreten primer razveljavitve pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, ampak je z njo Vrhovno sodišče podalo interpretacijo 134. člena Ustave, ki bo imela pomembne negativne posledice v prihodnosti. Sodba bo vplivala na delo dežurnih tožilcev in dežurnih preiskovalnih sodnikov, ki bodo v primeru pripora sodnika zahtevali dovoljenje Državnega zbora in ne samo dovoljenja Mandatno-volilne komisije. Glede na to, da je lahko sodnik v pridržanju na policiji največ 48 ur (peti odstavek 157. člena ZKP), ima Državni zbor za sprejem dovoljenja za pripor torej manj kot dva dni časa, saj nekaj časa poteče, preden državno tožilstvo obvesti Državni zbor in ga zaprosi za dovoljenje za pripor. Državni zbor pa v kratkem roku ni zmožen pravočasno pridobiti mnenje Sodnega sveta v skladu z 212. členom Poslovnika ter sklicati seje Mandatno-volilne komisije in seje Državnega zbora. V navedeni kazenski zadevi zoper osumljenega sodnika Škoberneta je imel Državni zbor, kot že navedeno, na voljo približno 30 ur za sklic obeh sej, razpravo in pridobitev mnenja Sodnega sveta, pri tem pa je zelo olajšalo in skrajšalo postopek dejstvo, da je imel Sodni svet ravno znotraj teka roka za policijsko pridržanje sklicano sejo, na katero so lahko uvrstili obravnavo soglasja za dovoljenje za pripor in začetek kazenskega postopka. Možno pa je veliko primerov, v katerih Državni zbor v roku, ki mu bo na voljo za izdajo dovoljenja za pripor, ne bo zmogel pravočasno sklicati sejo in obravnavati zadevo. V času parlamentarnih počitnic, med 15. julijem in 15. septembrom, ko so člani Državnega zbora na dopustu, obstaja velika verjetnost, da Državni zbor ne bo sklepčen za obravnavo dovoljenja, saj poslanci ne bodo zmožni pravočasno priti na izredno sejo Državnega zbora. Ker imajo v času sodnih počitnic, med 15. julijem in 15. avgustom, dopuste tudi člani Sodnega sveta, ki so sodniki, je vprašljivo, če bo sklepčen Sodni svet v tem času. Sodniki namreč predstavljajo večino v Sodnem svetu. Zakon o sodniški službi pa v 99. členu ne vsebuje kakršne koli predpostavke, da lahko Državni zbor nadaljuje s postopki v zvezi z imuniteto v primeru, če Sodni svet ni sklepčen in ne pošlje mnenja Državnemu zboru. Državni zbor je v skladu z navedeno določbo zakona in 212. členom Poslovnika zavezan pridobiti mnenje Sodnega sveta pred odločanjem. Nenazadnje ne gre prezreti niti veljavne delovnopravne ureditve, saj se po Zakonu o poslancih, za poslance subsidiarno uporablja Zakon o delovnih razmerjih, ki zaposlenim določa pravico do izrabe dopusta. Poslanci imajo torej pravico koriščenja dopusta, ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča, pa bi bilo za nemoteno delovanje Državnega zbora v tovrstnih primerih potrebno uvesti dežurstvo vsaj 46-ih poslancev, ki bi morali biti na razpolago oziroma na delovnem mestu. Povsem enako pa bi zaradi procesne predpostavke, da mora Državni zbor že razpolagati z mnenjem Sodnega sveta, veljalo tudi za vsaj šest članov Sodnega sveta. Nadalje predstavlja problem pravočasnega sprejema dovoljenja Državnega zbora za pripor tudi primer, ko bi dežurni državni tožilec šele nekaj ur pred iztekom pridržanja ugotovil obstoj pripornega ali pripornih razlogov. V takšnem primeru ne obstoji niti najmanjša verjetnost, da bi Državni zbor lahko izvedel postopke in pravočasno odločil o izdaji dovoljenja. Poleg navedenega pa ni vedno čas tisti, ki predstavlja oviro za sprejem dovoljenja Državnega zbora za pripor. Problem lahko predstavlja tudi mnenje Sodnega sveta, če ga le-ta ne posreduje Državnemu zboru. Kot že navedeno ne Zakon o sodniški službi ne Poslovnik ne predvidevata, da bi Državni zbor lahko sprejel dovoljenje za pripor in začetek kazenskega postopka zoper osumljenega sodnika brez mnenja Sodnega sveta. Slednje je obvezna predpostavka za sejo tako Mandatno-volilne komisije, kot tudi za sejo Državnega zbora. Državnemu zboru in Mandatno-volilni komisiji pa sicer ni potrebno odločiti enako, kot mu svetuje Sodni svet v mnenju, vendar pa mora počakati na njegovo mnenje. Navedeni primeri predstavljajo le nekaj izmed več možnih situacij, v katerih Državni zbor ne bi bil zmožen pravočasno odločiti o dovoljenju za pripor in začetek kazenskega postopka. Posledice nezmožnosti izdaje dovoljenja Državnega zbora bi bile zelo hude za obravnavo kazenskih zadev in bi pomenile nepredstavljivo škodo državi pri pregonu kaznivih dejanj. Po opravljenem predkazenskem postopku in policijskem pridržanju, v katerem bi se opravila še dodatna procesna dejanja (npr. hišne preiskave), pripor sodnika ne bi bil mogoč in to ne glede na to, da priporni razlogi obstajajo. To bi pomenilo, da bi bilo sodniku po poteku 48-ih ur, kolikor je v skladu z ZKP-jem policiji na voljo za policijsko pridržanje, omogočeno skrivanje, beg, oviranje poteka kazenskega postopka s tem, da vpliva na priče, ali bi mu omogočilo uničenje sledov kaznivega dejanja. To zagotovo ni bil namen ustavodajalca, ko je sprejemal Ustavo v letu 1991. Ustavna ureditev imunitete sodnika Ustava v prvem odstavku 134. člena določa materialno in absolutno imuniteto za sodnika, saj nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. V drugem odstavku pa je procesna in relativna, saj sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Vrhovno sodišče v navedeni sodbi razlaga to določbo Ustave tako, da dovoljenje lahko da šele Državni zbor s sklepom in ne Mandatno-volilna komisija. Glede na zasnovo postopka v zvezi z imuniteto v Poslovniku Državnega zbora predlog Mandatno-volilne komisije ne more imeti narave dovoljenja, potrebnega za odreditev pripora ali za začetek kazenskega postopka zoper sodnika. Tako je to določbo Ustave Vrhovno sodišče utemeljilo na čisti jezikovni, gramatikalni, normativistični razlagi. Pri tem ni upoštevalo možne nastale situacije, ko Državni zbor v praksi sploh ne bi bil zmožen odločiti o imuniteti in bi bil pripor sodnika praktično nemogoč, kar zagotovo ni bil namen ustavodajalca ob sprejemanju Ustave. Poleg tega je tudi zaradi odrejanja pripora na državnem tožilstvu pa je dežuren državni tožilec, ki mora utemeljiti razloge za pripor, na sodišču pa je vedno dežuren preiskovalen sodnik, ki izda sklep o priporu. V primeru dolžnosti Državnega zbora, da odloči v navedenem kratkem roku, lahko govorimo, da je v skladu z odločbo Vrhovnega sodišča »dežuren« tudi Državni zbor, ki mora ob obstoju pripornih razlogov zoper osumljenega sodnika sklicati izredno sejo v zelo kratkem roku in sklicati vseh 90 poslancev. Državni zbor (in pred njim tudi Skupščina Republike Slovenije) je vedno deloval v skladu s poslovniško ureditvijo in prakso, da v primeru, če odločitve ni mogoče odlagati do seje Državnega zbora, odloči o imuniteti Mandatno-volilna komisija. Teorija navaja, da kadar je treba o priznanju ali odvzemu imunitete odločati med dvema sejama Državnega zbora in glede na okoliščine primera ni mogoče počakati do prve prihodnje seje, odloči o priznanju ali odvzemu imunitete Mandatno-volilna komisija. Le-ta v vsakem primeru takoj odloča o priznanju imunitete poslancu, ki je v priporu. Državni zbor odločitev na svoji prvi seji potrdi ali razveljavi. Takšno določilo je vseboval tudi prejšnji Poslovnik Državnega zbora (PoDZ), tako da je Državni zbor v časovni stiski, ko je bilo potrebno odločati v zelo kratkem pripornem roku, vedno deloval preko svojega delovnega telesa, Mandatno-volilne oziroma v preteklosti Mandatno-imunitetne komisije, ki je pooblaščena za odločanje v takšnih primerih. Odločitev Državnega zbora, da je predlog dovoljenja za pripor sodnika, ki ga je Mandatno-volilna komisija pripravila za sejo Državnega zbora, poslala državnemu tožilstvu, bi lahko šteli za pogojno dovoljenje komisije Državnega zbora, ki je sprejeto pod pogojem, da bo njeno odločitev kasneje potrdil Državni zbor na seji. In Državni zbor je v konkretnem primeru sklep Mandatno-volilne komisije potrdil. Glede na to, da Poslovnik v 214. členu za imuniteto sodnikov ureja smiselno uporabo določb Poslovnika o postopku v zvezi z imuniteto poslancev, bi lahko določbo 208. člena, ki govori, da Mandatno-volilna komisija takoj odloča v primeru poslanca, ki je že v priporu, po analogiji uporabili tudi za primer sodnika, ki še ni v priporu. Ni razloga, da v primeru imunitete sodnika, Državni zbor ne bi smel uporabiti Mandatno-volilne komisije za odločanje o imuniteti sodnika, ki jo na prvi seji potrdi, razveljavi ali spremeni Državni zbor. Takšno delovanje Državnega zbora je povsem razumno. Iz določil Poslovnika namreč izhaja, da mora v primerih, ko so podani priporni razlogi, Mandatno-volilna komisija odločati, kar se da hitro. Logično je, da Poslovnik tega ne zahteva za Državni zbor, ampak drugi odstavek 208. člena Poslovnika določa, da Državni zbor o tem odloča na prvi naslednji seji. V teoriji ni nobenega dvoma, da so priporne zadeve nujne, kar je tudi dodaten argument v prid stališču, da je dovolj dovoljenje Mandatno-volilne komisije in da ni potrebno pridobiti dovoljenja Državnega zbora znotraj 48-urnega roka za policijsko pridržanje. Tudi primerjalnopravni prikaz ureditve imunitete v drugih državah kaže na to, da predstavniško telo v nujnih primerih ne odloča na plenarnem zasedanju. Države poznajo zelo različne ureditve sodniške imunitete. V nekaterih državah sodniki sploh nimajo imunitete (npr. Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Švedska). V državah, ki imajo institut sodniške imunitete, pa obstaja različna ureditev že v tem, kateri organ daje dovoljenje za pripor sodnika. V nekaterih državah je to parlament (npr. Slovenija, Litva, Latvija), v drugih državah predsednik republike (npr. Češka, Estonija), sodišče (npr. Poljska) ali sodni svet (npr. Slovaška). Poleg tega je potrebno tudi navesti, da sta imela delovni osnutek Ustave in osnutek Ustave iz leta 1990 in 1991 drugačno rešitev glede organa, ki da dovoljenje za pripor in začetek kazenskega postopka. Predvidevala sta, da bo o sodniški imuniteti odločal Sodni svet in ne Državni zbor. Odločanje Sodnega sveta v primeru pripora sodnika bi bilo lažje, saj bi v tem primeru odločal samo en organ. Šele v predlogu Ustave se kot organ, ki da dovoljenje za pripor in začetek kazenskega postopka pojavi Državni zbor. Predhodno pridobitev mnenja Sodnega sveta pa je uredil šele Zakon o sodniški službi v 99. členu. Zanimivo je tudi, da Vrhovno sodišče, ko v navedeni sodbi obravnava vprašanje, kdo je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja za odreditev pripora ali začetek kazenskega postopka, navede, da je v primeru 99. člena Zakona o sodniški službi potrebno izhajati iz namena te določbe. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-319/97, v katerem je Ustavno sodišče navedlo, da ta določba postavlja obveznost obveščanja pristojnostih organov o tem, da se zahteva dovoljenje, ne pa v tem, da bi določala, kdo je tisti, ki ga je pristojen zahtevati. Vrhovno sodišče v tem primeru ne uporabi jezikovne razlage, saj 99. člen neposredno določa, da pristojno sodišče (ne državni tožilec) obvesti Sodni svet in Ministrstvo za pravosodje. Ta določa, da kadar je za odreditev pripora oziroma za začetek kazenskega postopka zoper sodnika potrebno dovoljenje Državnega zbora, pristojno sodišče o tem, da je vložilo zahtevo za dovoljenje, obvesti sodni svet in ministrstvo, pristojno za pravosodje. Vrhovno sodišče je v tem primeru po mojem mnenju pravilno uporabilo namensko razlago in celo zgodovinsko razlago določbe 99. člen Zakona o sodniški službi, takšne razlage pa ni uporabilo pri razlagi 134. člena Ustave. Ureditev Poslovnika, ki določa, da v nujnih primerih odloča Mandatno-volilna komisija, Državni zbor pa njeno odločitev potrdi ali razveljavi in spremeni, pa ni edina tovrstna ureditev v Ustavi. Ustava v četrtem odstavku 3.a člena namreč določa, da lahko v postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, Državni zbor sprejema stališča, Vlada pa jih upošteva pri svojem delovanju. Zakon o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije (Ur. l. RS, št. , , ) pa je v 8. členu za sprejemanje teh stališč pooblastil delovno telo, pristojno za evropske zadeve, in delovno telo, pristojno za zunanjo politiko (v okviru stališč o političnih usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije v prihodnjem obdobju, ki jih Državni zbor sprejme najmanj enkrat letno). Takšen način delovanja Državnega zbora je razumen, saj je potrebno v zadevah Evropske unije odločati hitro (podobno kot v primeru imunitete). To pomeni, da naša pravna ureditev še pozna primere, ko lahko namesto Državnega zbora odloča delovno telo Državnega zbora, potem pa bodisi Državni zbor potrdi odločitev delovnega telesa na prvi naslednji seji (v primeru imunitete) ali pa delovno telo deluje v okviru nekih zelo splošnih okvirov, ki jih predhodno določi Državni zbor (v primeru zadev Evropske unije). Predlog zahteve je bil sprejet (24 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče pa ni bil proti).
11. točka dnevnega reda: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2C) - nujni postopek, EPA 1723-V Predlog zakona je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 29. 3. 2011 in so ga svetniki prejeli po elektronski pošti 12. 4. 2011. Predlog zakona je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Poročilo komisije so svetniki prejeli na klop. Prav tako so na klop prejeli predlog mnenja Državnega sveta. Predlog zakona je obravnavala Interesna skupina delodajalcev. Poročilo interesne skupine so svetniki prejeli po elektronski pošti 12. 4. 2011 in na klop. Stališče interesne skupine s predlogom amandmajev so svetniki prejeli na klop. Predsednik Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je pojasnil stališče komisije. Vodja Interesne skupine delodajalcev Borut Meh je pojasnil stališče interesne skupne. V razpravi so sodelovali Alojz Kovšca, prof. dr. Jože Mencinger, Bojan Papič, Branko Majes in Mihael Jenčič. Repliko sta imela Alojz Kovšca in Bojan Papič. Predstavnik predlagatelja Bojan Žlender, v. d. generalnega direktorja Direktorata za promet na Ministrstvu za promet je odgovoril na dileme iz razprave. Nato je predsednik dal na glasovanje amandma Interesne skupine delodajalcev k predlogu mnenja: A M A N D M A: 1. Besedilo tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka predloga mnenja se črta in nadomesti z naslednjim besedilom : K 55. členu : Besedilo 4. odstavka 55. člena se spremeni tako, da se glasi: »Besedilo 11. odstavka se v celoti spremeni tako, da se glasi: »(11) Pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, pri katerih se v mednarodnem cestnem prometu in pri opravljanju kabotaže blago nalaga ali razlaga, so dolžni pred nalaganjem ali razlaganjem blaga preveriti veljavnost licence Skupnosti oziroma izdane dovolilnice, ki jih je pristojno ministrstvo izdalo tretjim državam na način, da potrdijo koriščenje posamezne serijske številke dovolilnice preko spletne povezave, ki jo vzpostavi pristojno ministrstvo.«« Besedilo 5. odstavka se spremeni tako, da se glasi: »Besedilo 12. odstavka se v celoti spremeni tako, da se glasi: »(12) Osebe, navedene v prejšnjem odstavku, morajo preverjeno dovolilnico v skladu z 11. odstavkom tega člena označiti kot uporabljeno tako, da navedejo datum in uro, se podpišejo in odtisnejo žig.«« Za 5. odstavkom se doda novi 6. odstavek, ki se glasi: »Besedilo 13. odstavka se v celoti spremeni tako, da se glasi: »(13) Ministrstvo pripravi ustrezen program za preverjanje licenc Skupnosti in dovolilnic iz 11. odstavka tega člena v roku 3 mesecev po začetku veljavnosti tega zakona in podrobneje določi način preverjanja v skladu z 11. in 12. odstavkom tega člena.«« Predlagani 6. odstavek 55. člena postane 7. odstavek.
Obrazložitev: Nadzor nad izdanimi dovolilnicami mora opravljati pristojni državni organ, ki je v tem primeru skladno s 117. členom predloga zakona carinski organ. Glede na to, da predlog zakona prenaša naloge preverjanja dovolilnic iz Carinske uprave na gospodarske subjekte, in jih tudi sankcionira, se predlaga kompromisna rešitev, ki se nanaša na izvajanje preverjanja izdanih dovolilnic s strani gospodarskih subjektov. Ta rešitev za slovensko gospodarstvo predstavlja administrativno oviro, ki je celo sankcionirana, vendar pa je še najmanj obremenjujoča s stroškovnega, kadrovskega, predvsem pa tudi z vidika administriranja in vodenja evidenc. Predlagamo, da pristojno ministrstvo najkasneje v roku 3 mesecev po uveljavitvi tega zakona pripravo javno dostopno informacijsko podporo, ki bo omogočala neposredno preverjanje posamezne dovolilnice (serijske številke) preko spletne povezave na CURS ali na Ministrstvu za promet. Na ta način preverjena dovolilnica se na mestu nakladanja ali razkladanja blaga označi kot uporabljena na način, da se navede datum, uro, podpis ter da se jo žigosa in izroči prevozniku. Predlagan amandma NI bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 10 jih je glasovalo za, 10 pa jih je bil proti). Nato je predsednik dal na glasovanje še drugi amandma Interesne skupine delodajalcev k predlogu mnenja: A M A N D M A: 2. Besedilo sedmega, osmega, devetega, desetega in enajstega odstavka predloga mnenja se črta in nadomesti z naslednjim besedilom : K 59. členu 1. V 59. členu se besedilo drugega odstavka predlaganega novega 110.a člena spremeni tako, da se glasi: “(2) Rok za plačilo voznine med gospodarskimi subjekti ne sme biti daljši od 60 dni. Izjemoma je dogovorjeni rok za plačilo voznine lahko daljši od 60 dni, a ne daljši od 120 dni, če je dolžina roka dogovorjena v pisni obliki, in če tak rok ne predstavlja očitno nepravičnega pogodbenega dogovora, v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje zamud pri plačilih.” Obrazložitev: Predlagani amandma pomeni uskladitev z veljavnim Zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih, ki velja v Sloveniji od 16.3.2011 dalje. Takšna zakonska rešitev sledi tudi direktivi Evropskega parlamenta z dne 16.2.2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih in preprečuje plačilno nedisciplino v vseh panogah celotnega slovenskega gospodarstva, vključno z avtoprevozniško dejavnostjo. Po podatkih AJPES avtoprevozniška dejavnost ni evidentirana kot kritična dejavnost z vidika dospelih neporavnavnih obveznosti, temveč prednjačijo dejavnosti, kot so gradbeništvo, popravila motornih vozil ter zavarovalniške in finančne dejavnosti. Takšne podatke je navajala tudi Vlada RS v primeru zakonodajnega postopka Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih v februarju 2011. Iz navedenega lahko sklepamo, da je likvidnost v avtoprevozniški dejavnosti stabilna v primerjavi z drugimi predhodno navedenimi dejavnostmi, zato ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi se le za to dejavnost v Sloveniji uvajal posebni absolutni plačilni rok. Iz predloga zakona izhaja, da ni bila opravljena predhodna analiza, ki bi opredeljevala razumni razlog za uvedbo absolutnega plačilnega roka 30 dni. Po zadnjih razpoložljivih informacijah iz marca in aprila 2011 se že pri izvajanju veljavnega Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih pojavljajo številne težave pri njegovem izvajanju, prav tako pa še ni poteklo dovolj časa za ugotovitev ali je ta zakon dosegel svoj ključni cilj, to je izboljšanje plačilne discipline v Sloveniji. Zato je primerno, da se parcialne rešitve za posamezne gospodarske dejavnosti ne uvajajo ločeno, in sicer še pred oceno učinkov novo uveljavljenega zakona na tem področju. Uvedba predlaganega novega 110.a člena bi pomenila podvajanje zakonodaje pri določanju plačilnih rokov med gospodarskimi subjekti na ozemlju RS, hkrati pa bi vodila v izkrivljanje konkurence na enotnem trgu EU, saj bi za gospodarske subjekte v Republiki Sloveniji veljala bistveno drugačna pravila kot za konkurenčne gospodarske subjekte, ki delujejo na enotnem trgu EU. Absolutna določitev maksimalnega plačilnega roka, kot ga predvideva 2. odstavek novega 110.a člena predloga zakona torej predstavlja neupravičen poseg v svobodno gospodarsko pobudo in s tem kršitev 74. člena Ustave RS. 2. Besedilo petega odstavka predlaganega novega 110.a člena se v celoti črta. Obrazložitev: Predlagana določba solidarne odgovornosti ne zagotavlja pravne varnosti gospodarskih subjektov ter ni v skladu s splošnimi pogoji obligacijskega prava in je v nasprotju z avtonomijo pogodbenih strank (35. in 74. člen ustave RS). Solidarni plačniki namreč nimajo podatkov o tem, kdo je naročnik prevoza, kakšni so elementi sklenjene prevozne pogodbe, kdo so sploh pogodbene stranke prevozne pogodbe, prav tako pa nimajo vpliva na pogodbene pogoje ali na izbiro prevoznika niti nadzora nad njimi ter njihovim poslovanjem. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje pravne negotovosti poslovnih subjektov v primeru več solidarnih plačnikov v verigi, kako bi se zakon izvajal v primeru več zbirnih prevozov, obveščanje prevoznika ostalih solidarnih plačnikov v primeru prejetega plačila s strani enega od solidarnih zavezancev in regresnih zahtevkov med njimi, nevarnosti dvakratnega plačila prevoza, itd… Rešitev, ki se nanaša na solidarno odgovornost pri opravljanju prevozov blaga, je v primerni obliki podana že v veljavnem zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (UL RS, št. 126/03, 102/07), ki velja od leta 2007 dalje, in jo subjekti nemoteno uporabljajo pri svojem poslovanju. Ta zakon namreč že določa v svojem 24. členu, da kadar prevozno pogodbo sklenejo prevoznik, naročnik prevoza in pošiljatelj, ki hkrati ni naročnik prevoza, sta naročnik prevoza in pošiljatelj solidarno odgovorna prevozniku za plačilo voznine. Predlagan amandma NI bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 10 jih je glasovalo za, 11 pa jih je bilo proti). Predsednik je nato dal na glasovanje predlog mnenja: Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06) sprejel naslednje
M N E N J E k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2C) - nujni postopek
Državni svet podpira Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada. Temeljni cilj predlaganih sprememb zakona je sprejem ukrepov, ki bodo imeli takojšnje in vidne učinke na blažitev posledic gospodarske krize za avtoprevozniško dejavnost (institut 30-dnevnega plačilnega roka in plačila solidarnega dolžnika), izboljšanje ponudbe javnega potniškega prometa, večja povezanost avtobusnega in železniškega prometa in njihova cenovna sprejemljivost (dvig nivoja ponudbe, racionalnejša poraba proračunskih sredstev, združitev funkcij več upravnih organov v okviru Direkcije za javni potniški promet kot upravljavca integriranega javnega potniškega prometa) ter implementiranje več evropskih Uredb. Sprejem zakona ne bo imel finančnih in kadrovskih posledic, saj bo prišlo do prerazporeditve znotraj obstoječih kapacitet. S 55. členom novele zakona se delno spreminja 102. člena veljavnega zakona, ki določa pogoje za opravljanje prevozov. S predlaganimi spremembami se bistveno ne posega v veljavni sistem potrjevanja dovolilnic, saj praksa kaže, da je uveljavljen sistem dovolilnic dober. Črta se le obveznost pregledovanja in potrjevanja dovolilnic s strani fizičnih oseb. Čeprav predlagatelj podpira predlog GZS in TZS za uvedbo informacijske podpore, pa v tej finančni krizi Ministrstvo za promet za izvedbo predloga nima zagotovljenih finančnih sredstev. Zaradi tega Ministrstvo za promet podpira poenostavitev postopkov nadzora v zvezi z dovolilnicami in pripombo Obrtno podjetniške zbornice Slovenije k 55. členu novele zakona (predlagano spremembo enajstega in trinajstega odstavka 102. člena veljavnega zakona), medtem ko je njihov dolgoročnejši cilj uresničitev predloga GZS in TZS. Državni svet je bil seznanjen, da je bilo Ministrstvo za promet kot pripravljavec zakona zavezano k pripravi zakona, ki ne bo prinesel dodatnih finančnih obremenitev državnega proračuna. Državni svet pozitivno ocenjuje predlog za uvedbo informacijske podpore in s tem učinkovitejšo kontrolo nad dovolilnicami, vendar meni, da potrebujemo predhodno oceno potrebnih finančnih sredstev za njeno uvedbo. Zato Državni svet podpira pripombo Obrtno podjetniške zbornice Slovenije k 55. členu novele zakona kot začasno rešitev, hkrati pa poziva Vlado in Ministrstvo za promet, da čim prej pristopita k pripravi sistema informacijske podpore za učinkovitejši nadzor nad dovolilnicami in preprečevanje zlorab. Z 59. členom novele zakona, s katerim se dodaja novi 110. a člen, se predlaga institut solidarne odgovornosti dolžnika in institut plačila voznine v roku 30 dni od izdaje računa oziroma največ 60 po opravljeni storitvi, s čimer se želi zajeziti daljše plačilne roke. S tem predlogom je Vlada prisluhnila zahtevam slovenskih obrtnikov - prevoznikov, ki so še posebej v času velike plačilne nediscipline najšibkejši člen. Kljub pred kratkim sprejetim Zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP), ki ureja ukrepe zaradi odprave plačne nediscipline (plačilne roke in posledice zaradi zamud) ter velja tudi za dejavnost prevoza blaga in potnikov, je po mnenju Vlade dodatna zaščita prevoznikov potrebna, saj navedeni zakon daje minimalne standarde, medtem ko se s predlaganim krajšim plačilnim rokom za voznine v noveli zakona dajejo dodatne možnosti "za normalno preživetje" prevozniške dejavnosti. Vsebino 59. člena novele zakona podpirata Obrtno podjetniška zbornica Slovenije in GZS - Združenje za promet. TZS in GZS ne podpirata predlaganega krajšega plačilnega roka za voznine ter instituta solidarne odgovornosti. Sprejetje predlagane vsebine novega 110. a člena novele zakona bi pomenila podvajanje zakonodaje pri določanju plačilnih rokov med gospodarskimi subjekti na ozemlju Republike Slovenije, hkrati pa bi vodila v izkrivljanje konkurence na enotnem trgu EU, saj bi za gospodarske subjekte v Republiki Sloveniji veljala bistveno drugačna pravila kot za konkurenčne gospodarske subjekte, ki delujejo na enotnem trgu EU. Absolutna določitev maksimalnega plačilnega roka predstavlja neupravičen poseg v svobodno gospodarsko pobudo in s tem kršitev 74. člena Ustave. Zato bi morali poenotiti dejavnosti celotnega slovenskega gospodarstva in da za vse dejavnosti in gospodarske subjekte velja Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih. Obe zbornici predlagani določbi solidarne odgovornosti za plačilo voznine s strani subjektov, ki niso pogodbena stranka prevozne pogodbe ali niso niti seznanjeni z vsebino prevozne pogodbe in njenimi pogodbenimi strankami, v celoti nasprotujeta, saj ne zagotavlja pravne varnosti gospodarskih subjektov ter ni v skladu s splošnimi pogoji obligacijskega prava. Solidarni plačniki namreč nimajo podatkov o tem, kdo je naročnik prevoza, kakšni so elementi sklenjene prevozne pogodbe, kdo so sploh pogodbene stranke prevozne pogodbe, prav tako pa nimajo vpliva na pogodbene pogoje ali na izbiro prevoznika niti nadzora nad njimi ter njihovim poslovanjem. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje pravne negotovosti poslovnih subjektov v primeru več solidarnih plačnikov v verigi, kako bi se zakon izvajal v primeru več zbirnih prevozov, obveščanje prevoznika ostalih solidarnih plačnikov v primeru prejetega plačila s strani enega od solidarnih zavezancev in regresnih zahtevkov med njimi, nevarnosti dvakratnega plačila prevoza, itd. Rešitev, ki se nanaša na solidarno odgovornost pri opravljanju prevozov blaga, je v primerni obliki podana že v veljavnem zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 126/03, 102/07), ki velja od leta 2007 dalje, in jo subjekti nemoteno uporabljajo pri svojem poslovanju. Interesna skupina delodajalcev podpira predlog amandmaja k 59. členu novele zakona, ki sta ga predlagali TZS in GZS. Državni svet ugotavlja, da je Zakonodajno pravna služba Državnega zbora v zvezi s predlaganim 30-dnevnim plačilnim rokom za plačilo voznine opozorila na vprašanje odnosa med takšnim urejanjem in določbami Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih, ki je uredil ukrepe zaradi odprave plačilne nediscipline, vključno s plačilnimi roki in posledicami zamude. Po njihovem mnenju predlagatelj zakona stvarnih in utemeljenih razlogov za sprejem dodatnih ukrepov zgolj za reševanje plačilne nediscipline v dejavnosti avtoprevozništva ni utemeljil in bi bilo treba dodatno pretehtati z vidika ustavnega načela enakosti pred zakonom. Prav tako je Zakonodajno pravna služba Državnega zbora v zvezi s predlagano vsebino petega odstavka novega 110. a člena novele zakona opozorila na širitev kroga zavezancev izven kroga udeležencev konkretnega pogodbenega razmerja, kar v nasprotju s siceršnjo avtonomijo pogodbenih strank (35. in 74. člen Ustave), pravili obligacijskega prava, hkrati pa je sporna tudi z vidika nujnosti in sorazmernosti posega glede na namen, ki naj bi ga rešitev zagotovila. Državni svet v zvezi z vsebino 59. člena novele zakona in predlogi GZS in TZS opozarja, da je treba poiskati take rešitve, ki bodo v skladu z Ustavo, hkrati pa opozarja ne problem nesorazmerne odgovornosti avtoprevoznikov, ki so v pogodbenih razmerjih neenakopravna stranka. Državni svet podpira pripombe Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, ki se nanašajo na javni potniški promet in katere podpira tudi predlagatelj novele zakona. Državni svet predlagatelju novele zakona in matičnemu delovnemu telesa Državnega zbora predlaga, da se pri pripravi Dopolnjenega predloga zakona upoštevajo naslednji predlogi amandmajev:
K 2. členu V prvem odstavku 3. členu se doda nova točka, ki se glasi: - "Stalni izvenlinijski prevoz – Shuttle prevozi" je prevoz potnikov med nastanitvenimi objekti ter letališči, pristanišči, železniškimi ali avtobusnimi postajami. Prevozi se lahko izvajajo z osebnimi vozili na podlagi dovoljenja lokalne skupnosti in pogojev, ki jih določijo lokalne skupnosti. Vozila morajo imeti na vidnem mestu oznako vrste prevoza, relacije in oznako izdajatelja dovoljenja. Prevoz se opravlja kot komercialni prevoz;" - 6. točka 3. člena se črta. - 12. točka se spremeni tako, da se glasi: - 22. točka se spremeni tako, da se glasi: - 23. točka se spremeni tako, da se glasi: - 25. točka se spremeni tako, da se glasi: Obrazložitev: K 3. členu: V petem odstavku spremenjenega 4. člena se doda nova alinea, ki se glasi: Obrazložitev: K 12. členu: K 22. členu: V prvem odstavku 33. člena se doda nova alineja, ki se glasi: Namesto predlaganega spremenjenega drugega odstavka se v drugem odstavku 33. člena za besedo »prevoznika« doda novo besedilo, ki se glasi : Obrazložitev: K 26. členu: V 44. členu se za besedilom »avtotaksi prevoz« doda vejica in besedilo »stalni izvenlinijski prevoz - shuttle prevozi.«. Obrazložitev: K 29. členu: 1. Prvi odstavek se črta. 2. V dosedanjem drugem odstavku 50. člena, ki postane tretji odstavek, se besedna zveza »koncesijska območja« nadomestita z besedno zvezo »koncesijske linije« Obrazložitev: K 31. členu: Člen se črta. Obrazložitev: K 34. členu: Novi 57.a člen se spremeni tako, da se glasi: 57. a člen "Prevoze potnikov med nastanitvenimi objekti ter letališči, pristanišči, železniškimi ali avtobusnimi postajami lahko izvaja prevoznik, ki ima licenco ali licenco Skupnosti za prevoz oseb. Prevozi se lahko izvajajo le z osebnimi vozili. Prevoze iz prejšnjega odstavka se lahko izvaja samo z dovoljenjem občine in po pogojih, ki jih določi občina, na katere območju so nastanitveni objekti. Občine lahko predpišejo tudi ceno teh prevozov na določeni relaciji. Izvajalec teh prevozov mora na vidnem mestu v vozilu imeti cenik, ki ga potrdi lokalna skupnost. Vozila morajo imeti na vidnem mestu oznako vrste prevoza, relacije, oznako izdajatelja dovoljenja in druge naprave in opremo, ki jo minister opredeli v pravilniku o napravah in opremi vozil v cestnem prometu. Prevoz se opravlja kot komercialni prevoz. " Obrazložitev: K 65. členu: V 117. členu se v novi peti alineji črta besedilo: Obrazložitev: K 72. členu: V prvem odstavku 127. člena se za novo 6. točko doda nova 7. točka, ki se glasi: "7. Med opravljanjem stalnih izvenlinijskih prevozov - shuttle prevozi – nima v vozilu dovoljenja lokalne skupnosti, potrjenega cenika s strani lokalne skupnosti, ki je pritrjen tako, da je viden uporabnikom ali drugih potrebnih dokumentov, oznak in opreme.". V četrtem odstavku 127. člena se doda besedilo „in 7. točke” Obrazložitev: * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Darko Fras. - - - Predsednik je zaključil 36. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje. Obvestil jih je tudi, da bo naslednja redna seja 11. maja 2011.
|
|
| Povezane vsebine | |
 |
36. seja Državnega sveta Republike Slovenije |