Magnetogram 5. seje Državnega sveta Republike Slovenije

(19. marec 2008)

Sejo je vodil mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta.
Seja se je pričela ob 13.00 uri.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovani svetniki. Vas lahko prosim, da zasedete svoja mesta.
Spoštovana svetnica, svetniki, spoštovani vabljeni! Pričenjam 5. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in na podlagi 51. in 51.a člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Opravičila sta se svetnika mag. Dušan Črnigoj in Drago Bahun.
Na sejo smo povabili še gospoda dr. Vaska Simonitija, ministra za kulturo k 3. točki dnevnega reda, gospoda dr. Ivana Žagarja, ministra brez listnice, pristojnega za področje lokalne samouprave in regionalne politike k 4. točki, gospoda dr. Gregorja Viranta, ministra za javno upravo k 5. točki in gospod Marjeto Cotman, ministrico za delo, družino in socialne zadeve. Konkretno prisotne na seji, naštete oziroma njihove zastopnike oziroma namestnike bom pa prebral ob posamezni točki dnevnega reda.
O sklicu seje sem obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije, gospoda Franceta Cukjatija in predsednika Vlade Republike Slovenije, gospoda Janeza Janšo. 
S sklicem, dne 6. 3. ste dobili predlog dnevnega reda. Za umik predlogov nismo oblikovali, ravno tako ne za razširitev. In če ni predlogov nadaljnjih v zvezi z dnevnim redom, ga dajem v glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! 26 svetnic in svetnikov.
Kdo je za sprejem dnevnega reda? (25 članov.)
Če ne deluje, bomo ponovili glasovanje. Še enkrat, počakajte trenutek. Ugotavljamo prisotnost! 26 svetnic in svetnikov.
Kdo je za dnevni red? (28 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog dnevnega reda sprejet.              Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ODOBRITEV ZAPISNIKA 4. SEJE DRŽAVNEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE.
              Zapisnik 4. seje Državnega sveta Republike Slovenije ste prejeli z elektronsko pošto dne 29.2.2008.
Na podlagi tretjega odstavka 72. člena poslovnika sem prejel pisno pripombo državnega svetnika Boruta Meha na zapisnik 4. seje in predlagam, da potrdimo dopolnitev zapisnika z besedilom, ki ste ga prejeli po elektronski pošti 14.3.2008. Ob tej priložnosti bi se želel še enkrat osebno opravičiti svetniku prof. Mencingerju za zaplet, do katerega je prišlo. Vmes sva imela telefonski razgovor s tem v zvezi, v katerem sem mu razložil, da do te težave ni prišlo zaradi kakšnega slabega namena z moje strani, sem pa dejansko napačno predpostavljal, da je prof. Mencinger imel pred seboj tekst, ki ga tisti trenutek ni mogel imeti. Sicer je pa tu v prilogi podana obrazložitev celotne situacije. Sprašujem, ali kdo smatra za potrebno, da preberemo to prilogo, ali ste jo dobili?
So še kakšna vprašanja v zvezi s to dopolnitvijo zapisnika 4. seje Državnega sveta? Če ne, prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost. (30 prisotnih.)
Kdo je za potrditev zapisnika? (32 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 4. seje Državnega sveta s predlagano dopolnitvijo sprejet.
Prehajamo na odobritev zapisnika 2. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije, ki ste ga prejeli z elektronsko pošto 11. marca 2008. Na ta zapisnik nisem prejel nobene pisne pripombe, zato predlagam, da o tem zapisniku glasujemo. Ugotavljamo prisotnost. (32 prisotnih.)
Kdo je za zapisnik? (30 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 2. izredne seje Državnega sveta sprejet.

              Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - POBUDE IN VPRAŠANJA DRŽAVNE SVETNICE IN SVETNIKOV.
              Po elektronski pošti in na klopi ste prejeli vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glede vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov.

Ali želi predlagatelj podati kratko obrazložitev? Ni potrebno. Potem, predlagam, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta in predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 29 svetnic in svetnikov.
Kdo se strinja s predlogom sklepa? (24 članov.) Je kdo proti predlogu sklepa? (Nihče.) Je kdo vzdržan? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejeli.
Po elektronski pošti, 14. marca in na klop ste prejeli vprašanja predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča Ministrstvu za zunanje zadeve v zvezi s sklenitvijo sporazuma z Republiko Hrvaško glede vračanja nacionaliziranega premoženja na območju Republike Hrvaške za državljane Republike Slovenije. Obrazložitev je dovolj jasna, zato sam ne vidim potrebe za dodatno obrazložitev. Morda samo to, da gre za predlaganje, da se nam predstavijo ali poduzamejo konkretne aktivnosti za zaščito interesov slovenskih državljanov na ozemlju Republike Hrvaške, za katere sem ocenil, da v tem trenutku niso zadovoljivo zaščitene. Predlagam, da Državni svet sprejme sklep: Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje predsednika Državnega sveta in predlaga Ministrstvu za pravosodje in ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanje proučita in nanj odgovorita. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 32 svetnic in svetnikov.
Kdo se strinja s predlogom? (25 članov.) Kdo nasprotuje predlogu? (Nihče.) Vzdržan? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Na klop ste prejeli vprašanje državnega svetnika Mateja Arčona ministru za kulturo, glede prenosov ustanoviteljskih pravic države v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica na pokrajino. Predlog sklepa ste prejeli na klop. Želi predlagatelj podati kratko obrazložitev? Ni potrebno. Potem predlagam, da Državni svet odloča o sprejemu naslednjega sklepa: Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega Mateja Arčona in predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje prouči in nanj odgovori. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 24 svetnic in svetnikov.
Kdo se strinja s predlogom? (30 članov.)

              Kdo je proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Na klop ste prejeli tudi vprašanje državnega svetnika dr. Andreja Rusa, Državnemu zboru Republike Slovenije glede ureditve neposredne okolice parlamenta. Želi predlagatelj podati kratko obrazložitev? Izvolite, kolega dr. Rus. Prosim? Ne, ne, kar tukaj.

              DR. ANDREJ RUS: Hvala lepa. Brez strahu, ne bom tega prebral, ampak res bi zelo pomembno temo rad odprl. Malo drugačna je kot sicer, ker se ukvarjamo z zakonodajo, urejanje države. Tokrat imam mikro temo in sicer, vprašanje: Zakaj Državni zbor ne uredi neposredne okolice slovenskega parlamenta? Slovenski parlament leži v političnem središču Slovenije in v središču samega glavnega mesta in tisto kar opažamo ves čas, pa nekako ne reagiramo je, da je Maksimarket doživel prenovo, Maksimarket je poskrbel, da je obesil zastave, Marsimarket je poskrbel, da je uredil parkirišča za sebe, parlament ni poskrbel za sebe, ni uredil svoje okolice, nima prostora, da bi obesil zastave in protokol se vrši na tak način, da se kar na divje parkira. Ta kontrast sem hotel samo vzpostaviti kot dopolnilo tekstu, ki je malo manj neformalno napisan, z dobrimi nameni to delam. In sicer, opozarjam, da parkiranje na pločnikih praznih protokolarnih vozil - nimam nič protokolu, to je normalna stvar, prosim - ampak prazna protokolarna vozila s šoferji odložijo svoje avtomobile in klepetajo in potem mi, ki smo pešci, invalidi, imajo večje težave, šolarji imajo večje težave. Te se gibljejo pa po cestah in relativno gostem prometu zato, da je lahko prazna protokolarna vozila čakajo. To je velik problem. Ta vozila se potem hladijo, po enih izračunih, tisti ki poznajo kubaturo nekega povprečnega vozila, porabijo ta vozila po tri litre, ne vem, ali so dizli, nekega goriva ne, toliko ne poznam, na uro, da se hladijo ali pa grejejo. Nič ni narobe, da so ugrote, nič ni narobe, da so ohlajena, ampak rešitev je res taka rokovnjaška, kar na pločniku, pa nažigati v bistvu avto oziroma imeti avto prižgan zato, da ta standard, ki ti pripada in ki je tudi funkcionalen, povsem razumem zakaj je to. Ampak način kako mi to dosegamo, je dejansko res tak zelo neroden.   In potem preidem k pozivu, opozorim predsednika Državnega zbora, ki opravlja s tem poslopjem, da je bilo že večkrat rešitev predlaganih. Ene rešitve so začasne. Kot veste, se bo to drugače reševalo, ko bo trg vrnjen mestni občini Ljubljana, takrat bo pač dokončna rešitev. Začasne rešitve so bile pa tudi že sprejete. Občina Ljubljana jih je naročila, plačala in jih ima na zalogi in nič se ne ukrepa, začasno ureditev tega javnega prostora pred parlamentov bi dala parlamentu tisti minimalno dostojanstvo in ta prostor nekako označila, saj se ga ne da zapreti za promet, ampak označila kot javni prostor, to arhitekti znajo. Mislim, da je to pomembno, da je to treba pogledati kot začasno ureditev. Težiti pa je treba k stalni ureditvi, ki bi morala temeljiti na tem, da gre Državni zbor ali da vsaj sproži Državni zbor izgradnjo garažne hiše pod tem parkom, kar je stalna praksa drugih glavnih mest. Nam bi veliko to pomenilo. Rešili bi problem protokolarnih vozil in rešili bi tudi problem gneče na tem parkirišču, ki ga imamo tam. Tako, da sem zaključil to vprašanje s pozivom k takojšnji prekinitvi parkiranja praznih protokolarnih vozil na pločniku, k takojšnji prekinitvi čakanja z vseh praznih protokolarnih vozil z vključenim motorjem, takojšnji sprožitvi postopka za začasno ureditev javnega prostora pred Državnem zborom, kjer tudi opozarjam, da imamo garaže levo in desno od parlamenta v razdalji 100 metrov, pa v Mladiki in v bivših garažah izvršnega sveta in da takoj čim prej sprožimo aktivnosti za izdelavo študijo gradnje garažne hiše pod trgom narodnih herojev. Zdi se mi, da bo to vprašanje, ki sem ga naredil enostavno zaradi tega, ker predolgo gledamo neurejene stvari, imamo pa in vire in sposobnosti, da to rešimo in damo potem parlamentu tisto centralnost, ki mu gre, pa tudi prostor glavnemu mestu oziroma mestu Ljubljani rešimo enega od problemov s katerim se 17 let srečuje, pa se ga nismo niti dotaknili. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa dr. Rus. Želi še kdo besedo v zvezi s to pobudo? Prof. Mencinger.

              PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Spoštovana kolegica, spoštovani kolegi! Jaz imam en pomislek, in sicer to je naslovnik. Mi se v tem primeru postavljamo v položaj podnajemnika v tej stavbi, ker sedaj pač lastnika sprašujemo o nečem. To je moj pomislek.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Potem prehajamo na odločanje. Predlagam, da Državni svet sprejme sklep: Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika dr. Andreja Rusa in predlaga predsedniku Državnega zbora, da vprašanje prouči in nanj odgovori. Ugotavljamo prisotnost! 30 prisotnih.
Kdo je za podporo tej pobudi? (20 članov.) Je kdo proti? (1 član.) Vzdržani? (4 člani.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Prejeli ste tudi pobudo državnih svetnikov prof. dr. Jožeta Mencingerja in dr. Janvit Goloba za zamrznitev članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata. Pobudo je obravnavala Mandatno-imunitetna komisija, poročilo ste prejeli po elektronski pošti 11. marca in na klop. Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti 17. 3. in na klop. Želi poročevalec mandatno imunitetne komisije podati poročilo komisije? Predsednika ni danes. Ne. Želi predlagatelj oziroma kdo izmed predlagateljev podati kratko obrazložitev? Profesor Mencinger izvolite.

              PROF. DR. JOŽE MENCINGER: No, saj pobuda je jasna, tudi ugovori so več ali manj jasni, en ugovor je da je to samo simbolika, s tem se strinjam, ker sem tudi napisal. Drugi ugovor bo, da je verjetno to protiustavno dejanje, mislim da ni nič protiustavnega, gre za neko priporočilo, zelo jasno je, da se sam vsak odloči. Menim pa, da je treba Državni svet narediti tako da je čim bolj neodvisen od strank, ker to je edino smisel Državnega sveta, če smo mi neka replikacija samo Državnega zbora potem pač nimamo nobenega smisla!
To je razlog drugače pobuda pa obrazložitev sta pa jasno napisane. Meni je povsem jasno tudi, da je pobuda izgubljena. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa profesor Mencinger, želi še kdo besedo? Profesor Golob, izvolite.

              PROF. DR. JANVIT GOLOB: Hvala lepa.
Jaz sem sopodpisnik tega predloga k kateremu me je pa vzpodbudila tudi podpora predsednikov Državnega sveta, ki v svojem prvem intervjuju obrazložil tudi status Državnega sveta, da gre za nabor strokovnjakov za neke sorte možganski trast in z ozirom na to sem pomislil, da tovrstni strokovnjaki ne rabijo strankarske podpore. Zdaj ali je to res ali ni vi odgovorite ampak ta dimenzija je tukaj prisotna, da ljudje z izrednim strokovnim poslanstvom res nekako so nad strankami. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Ja, gospod Ozimič, izvolite.

              MILAN OZIMIČ: Hvala lepa za besedo.
Torej govorim v imenu interesne skupine, ki je danes to popoldne na nek način obravnavala, tudi s tega vidika da pravzaprav celotna sestava interesne skupine lokalnih interesov in glede na način volitev in nasploh izvolitev na funkcijo državnega svetnika je nekako povezana s strankarskem in političnem delovanjem na lokalni ravni in temu se na nek način ne da izogniti in seveda v tej razpravi se je do tega vprašanja oziroma pobude smo se pravzaprav opredelili na nek način vsi prisotni.
Na nek način, če povzamem samo to ugotovitev, v tej pobudi, Interesna skupina lokalnih interesov ne vidi nobenega pozitivnega učinka ali nekega končnega efekta, ki bi v čemerkoli lahko pripomogel k drugačnemu delovanju Državnega sveta. Nobenega smiselnega učinka neke zamrznitve, gre celo za zamegljevanje neke integritete svetnikov, ki jo lahko sestavlja tudi politična opredelitev, članstvo v stranki ali pa ne, do seveda tudi vseh pomislekov, ki so bili v zvezi s tem izraženi, od ustavnosti takšnega predloga, kratenja človekovih pravic in vsega, kar je s tem povezano, skratka, najrazličnejše stvari. Na koncu je interesna skupina to pobudo soglasno tudi zavrnila. Sama argumentacija, da bi se s tem doseglo, ne vem, zmanjšanje vpliva strank, večina svetnikov lokalnih interesov tega pravzaprav ne čuti in ne jemlje tako. To bi tudi na nek način pomenilo zanikanje volilnega telesa ali elektorata, ki ga je izvolil, in zanikanje preglednosti ter odgovornosti do tistih, ki so te državne svetnike izvolili. Več kot dovolj argumentov tudi za premislek s strani predlagateljev te pobude, kaj za celoto Državnega sveta takšna pobuda pomeni. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, kolega Ozimič. No, o tej pobudi bi želel tudi sam v funkciji državnega svetnika povedati svoje mnenje, zato prosim podpredsednico, gospo Lidijo Jerkič, da prevzame vodenje seje.

              MAG. BLAŽ KAVČIČ: Vsaka svetniška pobuda je pomembna, še posebej pobuda, ki jo podajajo tako ugledni in uveljavljeni predlagatelji, kot sta kolega Mencinger in Golob. Zato bi želel na kratko povedati svoje razmišljanje, vezano na to pobudo, ki govori o zamrznitvi članstva. O samih možnih nagibih za oblikovanje te pobude ne bi želel ugibati ali razglabljati. Tisto, kar pa želim prepoznati v tej pobudi, pa je skrb za krepitev ugleda Državnega sveta, potem preprečitev ponovitve sestavljenosti Državnega zbora v Državnem svetu in pa omejevanje politikantstva. To je tisto, kar želim v dikciji, kot je ponujena, prepoznati. Prvič. Poslanci v Državnem zboru glasujejo zgolj po naročilu strankarskih prvakov.
Drugič. Državni svetniki so v dosedanjem delovanju Državnega sveta nekritično podpirali vladne odločitve ali nekritično nasprotovali vladnim odločitvam.
In tretjič. Vpliv strank postavlja pod vprašaj smiselnost obstoja Državnega sveta.
To so argumenti in s temi argumenti se jaz osebno ne strinjam. Argumenti za moje odklonilno stališče pa so naslednji.
Prvič. Način izvolitve Državnih svetnikov je določen z ustavo in ta za volilno bazo svetnikov in lektorjev opredeljuje člane občinskih in mestnih svetov za tisti del, ki zastopajo lokalne interese in le ti so praviloma člani političnih strank in list. Politične stranke so konstitutivni element parlamentarne demokracije. Biti član katerekoli zakonite slovenske politične stranke je častno in odgovorno. Pobuda je protiustavna, v kolikor zahteva od članov Državnega sveta, da zamrznejo članstvo v političnih strankah med mandatom, ker je to v nasprotju z 42. členom Ustave Republike Slovenije. Če pa naj bi pobuda predstavljala zgolj moralno normo, ne bi bila nič manj sporna, saj bi ta norma temeljila na negativnem odnosu do parlamentarne demokracije in neiskrenosti, saj se na način razmišljanja svetnikov zaradi nekakšne zamrznitve članskih izkaznic pač ne da vplivati. Pobuda ne uživa moje simpatije tudi zaradi dejstva, da je usmerjena bolj navznoter, v Državni svet, da odpira ukvarjanje Državnega sveta s samim seboj. Lahko bi povzročila tudi povsem nepotrebne poralizacije znotraj Državnega sveta in zanemarja dejstvo, da je Državni svet drugi zgornji dom slovenskega parlamenta.

              PODPREDSEDNICA LIDIJA JERKIČ: Hvala predsednik. Želi še kdo besedo?

              DR. ZOLTAN JAN: Hvala lepa. Torej sedaj pri tej debati je že prišlo do izraza, da gre za dva načina razumevanja vloge Državnega sveta. Bi pa pripomnil, da ni res, da je v ustavi opredeljeno, da so vezani, ker to je nižja stopnja ureditve in tudi v prvi sklic Državnega sveta so bili predstavniki lokalnih interesov izvoljeni neposredno na volitvah. Torej so občani neposredno volili. In prvi referendum, ki ga je izglasoval Državni svet, je skušal spremeniti volilno zakonodajo ravno v tem smislu, da bi bili državni svetniki izvoljeni na neposrednih volitvah in s tem bi dobili čisto drugačne kredibilnost. To pa je v skladu s tistim konceptom in razumevanjem Državnega sveta, ki ni drugi dom, ki ima neko posebno mesto v politični ureditvi Republike Slovenije. Neko s predstavniki civilne družbe, neki kvalificirani ljudje, ki političnim odločitvam dajejo dodatno težo in dodatne argumente, in potem se presoja, tisti ki ima to moč.
Jaz bi spomnil, da dejansko takrat, v prvem sklicu je bila situacija takšna, da so imeli državni svetniki, predstavniki lokalnih interesov, da so bili izvoljeni z recimo 18, 22, 27 tisoč glasovi. Ne, poslanci pa ve kolega Peršak in nekateri drugi, pa je bilo čisto nekaj drugače. In takrat je Državni svet nastopal z veliko mero kredibilnosti in prepričljivosti. In k temu je pa tudi koncept sam, posvetovalni organ, ki daje meritorna mnenja mimo katerih se gladko ne more iti. In tu je ta pobuda dokaj utemeljena.
Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, kolega Zoltan Jan.
Želi še kdo razpravljati o tej pobudi? Sicer, prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 31 svetnic in svetnikov.
Kdo je za to pobudo? (12 članov.) Je kdo proti?  (17 članov.) Je kdo vzdržan? (4 člani.)
Ugotavljam, da Državni svet pobude ni sprejel.
Na klop ste prejeli in po elektronski pošti tudi pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za zdravje za dopolnitev osebne izkaznice, ki bo hkrati tudi zdravstvena izkaznica s podatkom o krvni skupini imetnika kartice. Želi predlagatelj podati obrazložitev? Ni potrebno. Pobudo je kot matično delovno telo obravnavala Komisija za državno ureditev, poročilo ste prejeli na klop. Obravnavala jo je komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide. Tudi  to poročilo ste prejeli po elektronski poti in na klop. Ali želi predsednik Komisije za državno ureditev pojasniti poročilo komisije? Ne. Hvala. Želi predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide pojasniti poročilo komisije? Imate besedo, gospod svetnik Boris Šuštaršič.

              BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa za besedo.
Jaz bi rad samo še enkrat poudaril, da naša Komisija se ni spuščala v pravno konstrukcijo tega predloženega predpisa, za katerega jaz osebno smatram, da je določena inovacija v pravnem redu in tudi v organizaciji na tem področju. Mi smo se opredelili na izbor tehnologije, ker je izbrana tehnologija ne zagotavlja zadostne varnosti. Jaz mislim, da vse ostalo je obrazloženo v pisnem predlogu. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa gospod Šuštaršič. Želi še kdo besedo? Če ne, prehajamo na odločanje.
Predlagam, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo za dopolnitev osebne izkaznice, ki bo hkrati tudi zdravstvena izkaznica s podatkom o krvni skupini imetnika kartice." Ugotavljamo prisotnost. 31 prisotnih.
Kdo je za? (13 članov.) Je kdo proti? (9 članov.) Vzdržani? (6 članov.)
Ugotavljam, da je pobuda sprejeta.
Prejeli ste tudi pobudo svetnika Marjana Klemenca za Ministrstvo za pravosodje za posredovanje v okviru za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva. Svetnik Klemenc, želite dodatno obrazložiti? (Ne.) Pobudo je obravnavala komisija za državno ureditev, poročilo ste prejeli. Prejeli ste predlog sklepa. Gospod Vnučec želite kot predsednik komisije? Ne želite dodatno pojasniti.
Zaključujem razpravo in predlagam, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo in predlaga Ministrstvu za pravosodje, da posreduje v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva." Ugotavljamo prisotnost. 27 prisotnih.
Kdo je za? (27 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni svet predlagani sklep sprejel.
Po elektronski pošti 26. februarja, na klop ste prejeli odgovor Ministrstva za zdravje, na pobudo državnih svetnikov mag. Blaža Kavčiča in Petra Požuna za čimprejšnjo vložitev predloga zakona o duševnem zdravju v zakonodajni postopek.
Po elektronski pošti 26. februarja, na klop ste prejeli odgovor Ministrstva za pravosodje, na vprašanje državnega svetnika Marjana Klemenca v zvezi s povračili vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.

Po elektronski pošti 5. marca in na klop ste prejeli odgovor Ministrstva za promet na vprašanje državnega svetnika Draga Žure glede omejitve hitrosti v predorih na primorski in štajerski avtocesti.
Po elektronski pošti 7. marca in na klop ste prejeli odgovor Vlade Republike Slovenije na pobudo državnih svetnikov prof. dr. Jožeta Mencingerja in dr. Janvit Goloba glede prodaje državnega premoženja.
Prejeli ste tudi odgovor državnega pravobranilstva urada predstojnika na vprašanja državnega svetnika Marjana Klemenca v zvezi s povračili vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.
Na tista vprašanja na katera po preteku 30 dnevnega roka še nismo prejeli odgovorov bomo posredovali urgence na pristojna ministrstva oziroma organe.
S tem zaključujem točko pobude in vprašanja državnih svetnikov. .../Oglašanje iz klopi./ Proceduralno? Izvolite, kolega Borut Meh.

              BORUT MEH: Jaz se ne bi mogel strinjati samo s tem, da rečemo, da bomo poslali urgence, kajti interesna skupina delodajalcev je predlagala sprejem vladi pobudo za sprejem protiinflacijske koalicije. Moram reči, da je neodgovorno da do sedaj ni kakšnega odgovora in mislim, da ni zgolj dovolj urgenca. Jaz vem, da je predsedovanje velika stvar, vendar mislim, da je tudi treba doma stvari reševati. Vse kar smo opozarjali se zaostruje. Mislim, da ni izboljšanje, zato se mi zdi, da je treba dejansko od vlade kar ostro zahtevati, da v najkrajšem možnem času pošlje odgovor. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Posvetovali se bomo tudi z vami kako naj bi ta zaostritev izgledala. Vsebinsko se z vami strinjam. Treba bo najti pravo obliko in način.

Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA, in sicer PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU ZA KULTURO 2008-2011. Pri tej točki sodeluje kot predstavnica Ministrstva za kulturo Republike Slovenije gospa Judita Krivec Dragan. Predlog resolucije je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 1/08. Predlog resolucije je obravnavala Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport. Poročilo ste prejeli pred sklicem 5. seje in na klop. Predlog resolucije so obravnavale tudi interesne skupine. Tudi ta poročila ste prejeli na klop. Poročilo Odbora Državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport z dopolnjenim predlogom resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2008-2011 ste prejeli po elektronski pošti na klop. Predlog sklepa k dopolnjenemu predlogu resolucije ste prejeli po elektronski pošti na klop. Prosim, da eventualne predlogu sklepov vložite v pisni obliki. Želi predstavnik predlagateljev zakona besedo?

Prosim izvolite imate besedo gospa Krivec Dragana.

              JUDITA DRAGANA KRIVEC: Spoštovani morda bi samo v nekaj stavkih povzela dejstva s katerimi ste zagotovo že seznanjeni.
Očitki, ki so bili na nacionalni program izrečeni so jih tako strokovne komisije, ki so to pripravljale kot na samem ministrstvu pravzaprav že velikokrat slišali in nanje tudi odreagirali. Želela bi še enkrat poudariti, da je resolucija, ne glede na to, da gre za priporočilo vendarle za Ministrstvo za kulturo obvezujoč dokument, Vsako leto moramo o doseženih ciljih poročati ne samo zainteresirani javnosti temveč tudi nacionalnem svetu za kulturo za kulturo. Tako da smo skušali upoštevati vse želje, kolikor je bilo mogoče vendar pa pri tem slediti nekim realnim možnostim, ki so vsaj v krajšem času dosegljivi. Velik očitek je bil tudi s strani premajhnega vključevanja v nevladne sfere, tu bi želela poudariti tudi, da smo na Ministrstvu za kulturo redno v stikih z nevladnimi organizacijami samo direktorat za umetnost, ki je eden najpomembnejših direktoratov na Ministrstvu za kulturo pokriva večinoma ustvarjalnost na področju nevladnih organizacij in drugih oblik organiziranja tako da jih vključujemo. Seveda glede na to, da gre to za akt, ki je zelo splošen, ki zajema vsa področja s področja kulture, rešujemo posamezne manjše segmente z našim zakonom uresničevanja javnega interesa za kulturo in seveda ostalimi podzakonskimi akti kot so različni pravilniki kjer seveda skrbimo za vključevanje nevladne sfere, ki je seveda izjemnega pomena, tega se na ministrstvu za kulturo vsi zavedamo. Za ravnotežje med tako imenovano etablirano kulturo in nevladno kulturo in za uravnotežen in usklajen razvoj kulturo in dostopnosti na celotnem območju Republike Slovenije.
Tega se seveda vsi zavedamo tako pripravljavci kot tisti, ki spremljamo uresničevanje in kot sem dejala, o rezultatih smo dolžni in tudi dosledno poročamo, da rezultati morajo biti merljivi in izmerljivi zaradi tega določenih načrtu ukrepov, ki bi si jih želeli tudi sami vendar v tem trenutku ni objektivnih možnosti, nismo zapisali oziroma pripravljavci niso zapisali v obstoječo resolucijo. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala za dodatno obrazložitev gospa Dragana.
Želi poročevalec komisije za kulturo, znanost in šport pojasniti poročilo komisije? Gospod Anton Peršak, izvolite.

              ANTON PERŠAK: Spoštovani! Gospa podpredsednica, predsednik in ostali kolegi! Spoštovana predstavnica ministrstva! Jaz ne bom povzemal poročila, zato ker ste pismeni in tisti, ki jih poročilo zanima, ste ga, predpostavljam, prebrali. Bi pa tri, štiri poudarke v zvezi s sporočilom oziroma s predlaganim mnenjem vendarle rad povedal. Najprej bi pa rekel eno opombo. Kadarkoli je do sedaj tekla razprava o predlogu te resolucije, vedno je z vladne strani bilo govorjeno, zelo veliko o realizmu. O tem, kakšne so objektivne okoliščine, s tem se misli predvsem na proračun, ki je začrtan že za nekaj let naprej. In da je resolucija oblikovana v skladu s tem. Moja opomba je, da nas tukaj notri sedi večina iz generacije, ki si je za svoje geslo postavila neko parolo, bodimo realni, zahtevajmo nemogoče. To bi se bilo dobro včasih spomniti. Zakaj? Zaradi tega, ker je to povezano z mojim drugim poudarkom. Prvi poudarek je pa naslednji. Državni svet oziroma zlasti interesna skupina, se je vključila v razpravo o tej resoluciji v času njenega nastajanja. Prvo javno razpravo, ki smo ji dali naslov v pričakovanju novega nacionalnega programa za kulturo, smo organizirali takrat, ko so tako imenovani strokovnjaki še pisali pravzaprav neka izhodišča besedila za to resolucijo. Drugo pa potem, ko je bila odprta javna razprava o osnutku resolucije. Zakaj to poudarjam? Izkazalo se je, da je to zelo pomembno in da je to verjetno tudi skoraj edina pot ali pa, kolikor toliko resna pot, da z nekimi predlogi, pripombami pravzaprav lahko prodreš, da se lahko prodre v oblikovanje takšnih besedil. Takrat, ko ta besedila postanejo predlog, ko so sprejeta na Vladi, takrat je možnosti za to, da mi s kakšnimi dodatnimi predlogi, s kakšnimi, recimo temu izboljšavami, zelo majhna, da z njimi prodremo. To se je izkazalo nenazadnje tudi prav ob izkušnji s to resolucijo, da sedaj, ko je to že predlog in smo mi na komisiji za kulturo, šolstvo in znanost, imeli vendarle nekaj še dodatnih predlogov in smo te predloge posredovali na seji matičnega delovnega telesa Državnega zbora, da sem pač jaz, ki sem tam govoril, imel občutek, da govorim v domu gluhonemih, pa ne obvladam govorice, ki bi jo moral obvladati. Nič se ni slišalo. Se pravi, da je, moram pa vendarle dati priznanje pripravljavcem besedila predloga, da so vsaj za določene predloge iz teh razprav, ki so bile organizirane v Državnem svetu, pokazali posluh, to se vidi predvsem na dveh področjih. Prvič v prerazvrstitvi in v nekaterih poudarkih znotraj gradiva, se pravi, pripombe, ki niso izrečene samo tukaj, ampak tudi še v kakšni drugi sferi o tem, kaj je v tej resoluciji bolj pomembno, kaj mogoče malo manj in tako naprej se odzvali. Navsezadnje na to opozarja že sprememba kazala, se pravi razvrstitve poglavij in tako naprej in drugo, kar se mi zdi zelo važno je, da so prisluhnili opozorilom, da je treba z enim takim besedilom tudi bolj oziroma več pozornosti posvetiti tudi pravici nekih skupin do kulture, o kateri se do sedaj malo razmišlja. Mislim predvsem na skupino invalidov, ki so v tej resoluciji tokrat izrecni, izpostavljeni kot neka skupina, ki ima tudi pravico do kulture in ji je to pravico potrebno omogočiti. Če izpostavim samo te dve dejstvi.
Tisto, kar mi, najprej kot komisija in zdaj pač o predlogu tega mnenja nekako še vedno malo očitamo tej resoluciji, ne glede na to, da predlagamo, da se ju podpre, je predvsem dvoje. In to prvo, kar bom omenil je povezano s tistim geslom začetka. Gre za vprašanje ambicioznosti tega programa nacionalnega. Jaz mislim, da se preprosto na nek način v Sloveniji žal ključno z Ministrstvom za kulturo, nekako premalo zavedamo, da postaja kultura v evropskem merilu danes neko ključno polje uveljavljanja in predvsem izražanja identitet. Ob tem, ko se Evropa povezuje, gospodarstvo, politika vedno manj postajajo področja uveljavljanja nekih nacionalnih interesov, nacionalnih identitet in tako naprej, vedno bolj se to evropeizira ali pa celo globalizira in da nacije, tudi velike nacije v Evropi vedno bolj iščejo tista polja, skozi katera bodo izražala svojo posebnost, svojo specifiko in ne nazadnje tudi svoje neke interese. In zato vidimo lahko, zdaj že kar nekaj let, da tudi veliki narodi, kot Nemci, Francozi, zelo intenzivno, zelo veliko vlagajo, tako materialno kot v smislu nekih energij in ne nazadnje celo v izvoz svojih kultur, v ustanavljanje raznih ustanov po svetu in tako naprej, zato, da ohranijo to svojo, kot temu rečemo identiteto.
Zdi se mi, da se mi nekako, ko smo se, kot se temu reče, zgradilo kot nacija pravzaprav skozi kulturo in skozi jezik, na nek način se danes temu odpovedujemo ali pa to relativiziramo, to področje, in rečemo, saj zdaj smo pa mi politični faktor v svetovnem merilu, zdaj pa ni potrebno več, da toliko pozornosti posvečamo tem stvarem, ki so nas pravzaprav konstituirale.
S tem v zvezi je naša tretja pripomba. V resoluciji piše, da bo Slovenija tudi v prihodnje posvečala neko določeno skrb uveljavljanju slovenske kulture v svetu. Nič pa ne piše, da bo posvečala večjo skrb kot do zdaj, ali pa mogoče to celo piše, in kako. Mi nimamo institucij, ki bi sistemsko to delale. Ne trdim, da ne bo pomote, da ni dobrih primerov že do sedaj, ko smo na kakšnem knjižnem sejmu, na kakšni drugi prireditvi dobro nastopili. Trdimo in ugotavljamo pa, da to ni sistemsko urejeno. Da ne vemo, ali so za to zadolženi kulturni atašeji po veleposlaništvih, pri čemer naj v oklepaju povem, da obstaja en sam kulturni ataše na enem samem veleposlaništvu, pa še temu v dveh mesecih poteče pogodba, s katero je bil zaposlen - zaposlena, in nič se ne govori o tem, da bi se naj to podaljšalo. Ali naj bi to bili, recimo, neki kulturni centri ali neke ustanove tipa GP inštitut, British Council ali kaj podobnega. Vedno se reče, ja, za to ni denarja. Jaz verjamem, da je denar gotovo problem, ampak še večji problem lahko nastane kdaj v prihodnosti. Zdi se mi, da zamujamo nekako čas ali pa da bi se bilo treba v Sloveniji odločiti zelo resno, kako se sistemsko lotiti promocije, pa ne samo promocije, temveč uveljavljanja slovenske kulture in slovenske kulturne identitete v svetu, skozi kakšne mehanizme to delati in te mehanizme ali pa ustanove, karkoli že to bo, začeti graditi. Ali je to pač mreža kulturnih atašejev ali je to mreža vsaj, recimo, mogoče petih, šestih, ali kolikor bi pač država zmogla, kulturnih centrov v najbolj pomembnih kulturnih prestolnicah v svetu. Če to lahko delajo celo države, kot so, recimo, Slovaška, Madžarska, na posameznih prireditvah v svetu so navzoče celo posamezne pokrajine iz nekaterih držav, na primer, Pridnjepresko oblast iz Moldavije in tako naprej. In se mi zdi, da prepuščanje tega zgolj interesom posameznih, če govorimo o književnosti, založnikov, posameznih galeristov in tako naprej ter njihovi prodornosti, ali bodo uspeli ministrstvo prepričati, da jih bo sponzoriralo pri tem, ali ne, je to preprosto premalo.
Sicer pa, kot rečeno, v imenu komisije predlagam, da se mnenje sprejme.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa kolega Peršak. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? (Ne.) Ja. Se opravičujem, kolega Štrukelj, izvolite.

              BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala lepa gospod predsednik, podpredsednica. Spoštovani kolegi in kolegice! Mi v interesni skupini delojemalcev se v načelu ali pa v principu strinjamo s stališči, ki jih je opredelila interesna skupina, ki jo je pravkar pojasnil kolega Peršak, tudi s temi poudarki, ki jih je kolega Peršak povedal. Bi pa želeli opozoriti še na nekaj elementov, ki se nam zdijo neustrezno rešeni v tej resoluciji. Najprej naj povem, da je bil eden ključnih ugovorov, da je civilna družba lahko v zelo omejenem, zelo omejeno sodelovala pri pripravi te resolucije. To so povedali številni predstavniki te neinstitucionalne kulture in pa tudi nekateri socialni partnerji. Mimogrede naj povem, da je sindikat katerega glavni tajnik sem, že avgusta 2007 ministra Simonitija zaprosil za pojasnila v zvezi s to resolucijo, vendar odgovora do danes nismo dobili. Nanašala pa so se vprašanja na poglavje preobrazbe javnega sektorja, kjer se napoveduje ustanovitev posebne komisije, ki naj bi reševala probleme ustvarjalcev na področju kulture, zlasti ker se predlagajo reforme. Med drugim potem v tem istem odstavku piše, da bi reforma utegnila vplivati na zmanjšanje socialne varnosti tistih, ki delajo na tem področju. V eni prejšnji verziji je bilo v oklepaju, starejši igralci in pa umetniki itn. Tukaj nas zanima tudi s strani ministrstva bi danes prosil pojasnilo, kaj je tukaj mišljeno s tem, da naj bi reforma utegnila vplivati na zmanjšanje socialne varnosti tistih, ki na tem področju delajo. Namreč, če gre za poseg v socialni status ustvarjalcev v tem primeru, bi bilo potrebno, da so tudi predstavniki ustvarjalcev v tej komisiji, te pa v resoluciji niso navedeni kot partner, ki naj sodeluje pri pripravi te reforme, za katero ni povsem jasno kakšna naj bi bila.
Prav tako nismo dobili nobenih pojasnil v zvezi s prenosom pristojnosti na pokrajine in reorganizacijo posameznih kulturnih institucij. Namreč v resoluciji se reče, da bo kulturna politika zagovarjala preoblikovanja, kar se tiče statusa in s tem tudi financiranja takrat, kadar bo mogoče doseči ugodnejše razmerje med sredstvi potrebnimi za splošno izobraževalne, za splošne stroške in sredstvi za izvedbo programov oziroma projektov.

              Zdaj, seveda nas tu zanima kaj zdaj to pomeni za število zaposlenih oziroma za delovna mesta s tega področja. Rad bi opozoril tudi na nekaj tehtnih pripomb, ki so jih posredovali iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine namreč prepričani so, da je ta del resolucije slab in da ne odgovarja na ključne izzive in razvojna vprašanja področja varovanja kulturne dediščine. Pri čemer to dokazujejo z opozorili da ni jasno ali imamo in kakšna je strategija razvoja spomeniške službe in pa da ni jasno tudi kakšen je kadrovski načrt v smislu tega katere dele Zavoda za spomeniško varstvo bomo bolje poudarili, katere manj, kje so primanjkljaji. Opozarjajo na strokovne primanjkljaje na številnih področjih in resolucija nima jasnega odgovora na to.
Prav tako opozarjajo, da je v poglavju, ki govori o kulturni dediščini o skupnih prioritetah ni izpostavljeno po njihovem mnenju eno temeljnih nerazrešenih vprašanj, to je položaj oziroma pomen registra nepremične kulturne dediščine in pa izdelava standardov in normativov dela. Tukaj opozarjajo na nek situacijo, ki se dogaja konservatorjem, ki delajo na terenu, da imajo velike težave z lastniki spomenikov, ki se pravzaprav jezijo na njih in jih na nek način obravnavajo kot neke ne bodi jih treba zaradi tega, ker zakonodaja lastnikom spomenikov nalaga samo obveznosti in odgovornosti nimajo pa od tega pravzaprav nobene prave koristi. Zato so napetosti med spomeniško službo in lastniki spomenikov pravzaprav velike, na ta način pa se proizvaja nek negativni odnos do varovanja kulturne dediščine za katerega vemo, da med prebivalstvom ni takšen kot bi si ga želeli. In resolucija preprosto na to nima pravega odgovora.
Opozarjajo tudi na to, da resolucija ne odgovarja na kako bomo reševali nekatere najbolj ogrožene dele zlasti nepremične kulturne dediščine. Tu posebej izpostavljajo kolegi in kolegice, strokovnjaki, ki delajo na tem področju na kmečko arhitekturo, na hiše, na kašče, na kozolce, ki dobesedno zlasti etnologi, konservatorji, dnevno izginjajo in jo na nek način preprosto ne znamo, ali ne moremo, ali ne uspemo zavarovati. To so nepovratni procesi, ki jih ne morete vrniti več v prejšnje stanje. Resolucija tu nima jasnega pogleda na to vprašanje. Seveda sem na pomanjkanje strokovnjakov že opozoril. Oni jih tudi posebej naštevajo, izpostavljajo, recimo, da cel zavod nima zaposlenega nekoga, ki bi se ukvarjal z informacijsko tehnologijo, pri čemer pa resolucija predvideva, da bi šli na informacijsko raven obdelave kulturne dediščine. To je neka nelogičnost, ki ni razumljiva. Opozarjajo tudi, da niso ustrezno razporejena sredstva, ki gredo za obnovo nepremične kulturne dediščine, zlasti mednarodna sredstva, katera se po njihovem mnenju bistveno prevelik del namenja zgolj obnovi gradov, za katere pogosto ne vemo kakšna bo njihova namembnost, povsem pa se zanemarja trška in meščanska arhitektura, ki je v bistveno, bistveno slabšem stanju in je tudi del naše kulturne dediščine. Hvala lepa.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, kolega Štrukelj. Želi še kdo besedo? Kolega Lampret.

              JERNEJ LAMPRET: Lep pozdrav, spoštovani predsednik. Spoštovani kolegi, kolegica in drugi gostje! Jaz bi se ozrl samo na del ljubiteljske kulture. Zdi se mi, da je ta del precej podcenjen, kajti javni sklad Republike Slovenije za ljubiteljsko dejavnost razpolaga sorazmerno z zelo majhnimi sredstvi. Ta sredstva so izrazito usmerjena v identiteto občana, posameznika, ki lahko resnično, bom patetično rekel, gradi svoje redoljubje in ta potem lahko tudi prenaša, tako kot je rekel gospod Peršak, na višjem nivoju. Če spodaj ne bomo imeli kulture z vso razsežnostjo, potem najbrž je iluzorno pričakovati, da bo naš državljan primerno temu pristopil in prešel tudi meje kulture višjega nivoja, če sploh lahko to imenujem. Štiri, pet milijonov sredstev za 60 ali malo manj izpostav, za 100 ljudi, ki delajo na tem delu, to so tako majhna sredstva, da praktično ne ostane za nobene programe, za nikakršne programe, temveč le za plačilo teh ljudi. In v kolikor se še ne najde znotraj občin dovolj sredstev za kulturno dejavnost, potem je kultura izredno slabo postavljena v posameznih sredinah. Prepričan sem, da resolucija do leta 2012 prinaša samo tisto, kar je prinašal nacionalni program in nič več in nič boljšega. Čeprav se spremembe v družbenem sistemu, družbeni sistem in tudi drugače, spreminja, poglejmo filmski sklad. Na konec koncev lahko govorimo o zelo uspešnem delu, kljub temu, da sredstva niso ne vem kako velika. Da pa v ljubiteljski dejavnosti pa temu ne moremo svoje reči. Toliko sem hotel.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Lampret. Želi še kdo besedo? Seveda, dobrodošlo, če želite podati pojasnila. Izvolite, gospa Dragan.

              JUDITA KRIVEC DRAGAN: Besede, ki jih je gospod Štrukelj izrekel, so seveda utemeljene. Se zavedamo, bom nemudoma prenesla gospodu ministru Simonitiju in tudi bomo vam čim prej posredovali odgovore, ki ste jih zahtevali. Kot sem rekla, so tudi že v pripravi določeni podzakonski akti, tudi v zvezi z dediščino, tako da zagotovo boste vsi zainteresirani vabljeni k razpravi.
Glede tega kar vas pa konkretno danes zanima, poslabšanje ustvarjalcev; menim da je to v nacionalnem, o resoluciji, kot sem že prej rekla, gre za priporočilo, gre za neke temeljne usmeritve. Seveda pa to dejansko je težava, kajti mi imamo na eni strani zaposlene v javnih zavodih, ki jih ščiti sindikat, na drugi strani imamo pa številne, predvsem gre tukaj za mlajšo populacijo, samozaposlene, nadarjene, zelo usposobljene avtorje tako na področju umetniške ustvarjalnosti kot pa ustvarjalnosti, ki jih pa tako rekoč ni mogoče zaposliti. Tako da, dobrodošla vsaka pobuda, kako reševati te težave, ki se jih na ministrstvu zelo zavedamo. Tudi to je, okrog 1600 je umetnikov, ki jim Ministrstvo za kulturo zagotavlja zdravstveno, socialno in pokojninsko zavarovanje. To je tudi odgovor na to, kaj pravzaprav Slovenija stori za svojo kulturo recimo v Evropski uniji. Res je, imamo slabo razvit trg, imamo nestimulativno davčno politiko, še zmeraj. Na tem smo na Ministrstvu za kulturo veliko delali. In zavedamo se težav samozaposlenih, vendar tukaj bomo morali najti neko skupno rešitev, kajti tudi tisti, ki so zaposleni, to je, verjetno je mišljeno pogodbeno zaposlovanje tudi po javnih zavodih, kajti s tem bi nekateri izgubili to varnost, po drugi bi pa omogočali tudi mlajšim, da vstopijo v ta proces dela, ki jim je danes velikokrat prikrajšan. Mi skušamo s temi notranji podzakonskimi akti, kot sem že prej omenila, spodbujati k temu, da tako galerije, muzeje in ostali zaposlujejo vse pogodbeno samozaposlene na področju kulture, ne glede na to ali gre to za ustvarjalce, poustvarjalce, kuratorje itn. Samo toliko sem želela. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Kolega Peršak, želite repliko?

              ANTON PERŠAK: Rad bi samo repliko, čeprav ni mišljena izrazito polemično. Rekel bi v zvezi s tem pojasnilom. Te številke se včasih slišijo zelo, 1600 umetnikov. V resnici ne gre za umetnike, samo za umetnike, gre tudi za profile novinarjev in tako naprej, svobodni. Tako, da to je ena stvar pri teh samostojnih poklicih.
Druga stvar je pa problem, mi se dostikrat lotevamo reševanja problema na napačen način. Mi rečeno, aha, samozaposleni in zaposleni niso v enakem položaju, dajmo ukiniti zaposlene, pa bodo v enakem položaju. V preteklosti so namreč bili predlogi in da je treba vse zaposliti praktično, v gledališčih, v vseh teh profesionalnih javnih zavodih pravzaprav ukiniti in vse urejati na način pogodb za določen čas ali pa za posamične projekte, ne govorim, da ima zdaj ministrstvo to ambicijo. Ampak take ambicije so bile. Pri čemer se pa ne razmišlja o tem, kakšne bodo posledice. Ukinitev poklicnih gledališč, "a prirori" pomeni komercializacija teatra, ker je to edini izhod potem. In celo države, ki so štartale, nacije, ki so štartale iz drugega položaja, so postopoma uvedle poklicna gledališča subvencionira od države, tipičen primer je Royal Shakespeare Company v Angliji, pa National Teatre v Angliji s tremi v bistvu korpusi. Zakaj? Zaključujem stavek - če hočejo oni zagotoviti ustrezno raven neke, zdaj bom uporabil v narekovajih elitne kulture, jo lahko zagotovijo samo na ta način. Res zagotovijo. Ker vse ostalo več ali manj pelje v komercialno gledališče, če vzamem samo ta primer.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Če ne, prehajamo k odločanju. Na glasovanje dajem predlog sklepa in sicer mnenje k dopolnjenemu Predlogu resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011, kot ste ga prejeli na klop. Ugotavljamo prisotnost.
Kdo je za? (24 članov.) Proti? (Nihče.) Vzdržani? (4 člani.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep Državni svet sprejel.

Zahvaljujem se sodelujočim pri tej točki dnevnega reda.

              Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O PRENOSU NALOG V PRISTOJNOST POKRAJIN, DRUGA OBRAVNAVA.
              Pri tej točki pozdravljam ministra, gospoda dr. Ivana Žagarja, gospoda Marka Starmana, državnega sekretarja, mag.  Vesno Juvan Gotovac, gospoda Andreja Čokerta, podsekretarja.
Predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 118/07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj (poročilo ste prejeli). Predlog zakona so obravnavale interesne skupine (poročila ste prejeli). Poročilo Odbora Državnega zbora z dopolnjenim predlogom zakona ste prejeli. Predlog sklepa k dopolnjenemu predlogu zakona ste prejeli po elektronski pošti 17.3.2008. Imamo tudi oblikovan amandma Interesne skupine lokalnih interesov. Če so še kakšni dodatni amandmaji, prosim, da jih vložite v pisni obliki.
Predvidevam, da ima predstavnik predlagatelja, minister dr. Ivan Žagar, željo po predstavitvi predloga zakona. Izvolite, gospod minister.

              DR. IVAN ŽAGAR: Hvala za besedo, gospod predsednik. Lep pozdrav želim tudi sam državni svetnici in svetnikom! Čeprav se zdaj že redno skoraj na vsaki seji srečujemo na temo pokrajinske zakonodaje, bi vseeno nekatere stvari poskušal še dodatno osvetliti globalno gledano, pa tudi glede na ta zakon, čeprav smo ta zakon tudi že v tem skupu obravnavali.
Kar zadeva pripombe in nekatere rešitve, ki jih je bilo mogoče upoštevati, smo tudi upoštevali, če ste gledali besedilo, pri pripravi tega zakona. Vendar bi vseeno nekoliko širše, tudi glede na stališče posameznih interesnih skupin.
V tem trenutku je treba povedati, da je celoten paket zakonodaje še vedno v proceduri. Namreč, bil je vložen tudi zakon o ustanovitvi pokrajin. Ne govorim o vsebini tega zakona, vendar je bil vložen, tako da je paket še vedno zaokrožen in je mogoče torej tudi v tem smislu skozi pripombe, ki so se zdaj že skoraj skozi več kot dveletno razpravo oblikovale, v skladu s temi pripombami se je tudi oblikovala celotna zakonodaja, in je mogoče te stvari tudi zapirati. In tudi sama razprava je potekala v smeri zapiranja te zakonodaje. In jaz upam in verjamem, da tukaj pokrajine nujno potrebujemo, o tem pa mislim, da smo si enotni. Nenazadnje se s tem strinja, s svojimi odločitvami tudi Državni svet. Upam, da bo ta politični napor narejen in da bo prišlo do sprejetja pokrajin, ki jih nenazadnje opredeljuje tudi Ustava. Torej, pokrajine so v Sloveniji tudi z ustavno določbo dejstvo.
Kar zadeva paketa zakonodaje, ga je treba razdeliti na dva dela. En del je ta vsebinski del, ki ga predstavljajo prvi trije zakoni in ta četrti zakon, s tem da je treba ta zakon čitati skupaj s sklepom Vlade na podlagi projekcije proračuna za leto 2009, ki govori o finančnem in kadrovskem okviru prenosa nalog pristojnosti, skupaj s financami in kadri, torej na ta pokrajinski nivo. In seveda ocenjujem, da je v vsakem primeru nujno in potrebno, da se ta zakonodaj, to je ta vsebinski del zakonodaje sprejme v tem mandatu. Tudi če ne bi skozi razpravo prišlo do ustanovitve pokrajin, ampak kot sem že omenil, verjamem, da lahko do tega pride, če bo politična volja in paket je, druga je seveda vsebina tega paketa, tudi tega šestega zakona je v proceduri. Utemeljujem pa to s tem, da v kolikor seveda ne pridemo do potrditve te zakonodaje, potem je vso to delo, ki je bilo vloženo v pripravo tega vsebinskega dela zakonodaje, predvsem pa kar je pomembno je to, da s tem ohranimo obseg decentralizacije, ki se je dosegla skozi to zakonodajo. Jaz se bojim, da v kolikor se to prepusti na naslednji mandat, je potrebno seveda pričeti razpravo na novo in da bo obseg decentralizacije, torej obseg okvira prenosa navzdol na pokrajine lahko bistveno okrnjen, kar nam na nek način kaže tudi, vsaj v enem delu razprava, ki je bila tudi vodena v Državnem zboru. In bi bilo škoda, da bi ves ta napor, ki je bil narejen, ne bi bil zaključen v tem smislu. Kar pa zadeva obseg, torej vsebinskega dela, pa se pokriva z vsemi temi rešitvami pokrajin znotraj tega okvira o katerem v Sloveniji govorimo. Tako, da tukaj ni nikakršnih razlik. Tudi, sploh ne vidim nikakršnih razlik med 9-imi in 14-imi pokrajinami in to lahko utemeljim s tem, da jaz si ne znam predstavljati ustanovitev pokrajin brez Koroške, če pa to povežemo s kritično maso ljudi, pa vemo, da ima Koroška tam okrog 70 tisoč ljudi, kar pomeni da bo Koroška morala izvajati vse te naloge, in tudi če imamo 14 pokrajin imamo primerljive po tej kritični masi, bodo tudi lahko te naloge izvajali. Tako, da ta del je recimo tudi skozi matematično indukcijo pokrit, v vsebinskem smislu.
Kar zadeva uskladitve teh zakonov. Jaz moram reči, da tudi odločitve, ki so bile sprejete v Državnem zboru, omogočajo, da se v tistih točkah kjer so se pokazale te dileme, vprašanja, jih je mogoče, če je politična volja, tudi še vedno zapreti. Tako, da ta del ni zaprt v tem smislu, ampak so bili ustrezni amandmaji pri prvih treh zakonih sprejeti in ti amandmaji omogočajo zapiranje v tem delu. Kar pa se tiče tega zakona, tudi na mnenja, ki so bila posredovali v Državnem svetu, jaz moram reči, da smo nekatere pripombe iz te razprave tudi konkretno upoštevali, kar zadeva .../Nerazumljivo./ zakonodaje, pa je da je bil upoštevan in pa tudi ta del, ki je bil povezan s pristojnostmi na področju komunalne infrastrukture nekaterih kršitev, seveda, ker vsebinsko posegajo v zakonodajo nismo upoštevali en del rešitev, ki so bile predlagane tako skozi obravnavo na telesih, kot tudi tukaj, so pa bili povzeti v amandmajih, ki so bili že na drugi obravnavi pristojnega odbora oziroma komisije potrjeni v Državnem zboru. V veliki meri smo to upoštevali, predvsem tudi tisti del, ki se tiče pripomb z vidika zakonodajne službe, ki je bil povedal s tako imenovano mono tehnično ureditvijo zakonodaje. S tem, da moram opozoriti na to, da s tem zakonom mi spreminjamo, še enkrat, teh 52 zakonov in da praktično ni mogoče verjetno najti neke druge rešitve. Jaz si ne znam predstavljati, da bi posebej obravnavali 52 novel s področja s posameznih ministrstev, ker bi tudi nekatere dileme, ki jih s tem enotnim pristopom rešujemo ostala odprta, ne govorim o poenotenju posameznih resornih politik tudi na tem pokrajinskem nivoju. Zato je tak način edino možen. Seveda je pa skozi pripravo teh zakonov, tudi skozi sprejetje teh zakonov v različnih časovnih obdobjih, tudi z mono tehničnega vidika so nekatere dileme, so različne rešitve bile in v tem smislu je pač ta uskladitev toliko bolj zahtevna. Je pa res, da v tistem delu, ko govorimo o vsebinskem prenosu, ker se ta navezuje na osnovni zakon, pa ni bilo mogoče teh pripomb upoštevati oziroma tudi ni bilo mogoče upoštevati tudi dileme ali se pokrajinska zakonodaja sprejema ali ne, ker je to pravzaprav edini način. V vsakem primeru kadarkoli se ta zakonodaja sprejema boste prišli v situacijo, da bo ta zakonodaja v obravnavi, da pa prihajajo posamezni recimo resorni zakoni in ti zakoni morajo potem te stvari upoštevati. In jaz tu ne vidim ustreznih težav. Tako, da če bi pri tej točki lahko zaključil, bi se mogoče kasneje v razpravi oglasili, jaz predlagam, da Državni svet, kot je že to storil, potrdi primernost te zakonodaje za nadaljnji sprejem, ker verjetno se strinjamo,da do pokrajin je potrebno priti. In tudi, ker je to stališče tudi delodajalcev, velikokrat na terenu, ko smo imeli te obiske, se je pokazalo, da gospodarstveniki zagovarjajo pokrajine. Pokrajine pomenijo lahko bistveno hitrejše reševanje nekaterih projektov, ki se sedaj odvijajo bistveno bolj počasi, recimo, če opozorim kaj jaz vem, kot primer, za tretjo razvojno os, sem prepričan,da če bi že 10 let pokrajine imeli, da bi bil ta projekt realiziran, ali pa bi ga seveda ta pokrajina ocenili,da ga ne potrebuje. To verjetno ni dilema. Torej, bi ta projekt bil vsekakor bil že realiziran, ker bi s tem pokrajina prevzela tudi odgovornost za realizacijo tega in številnih drugih projektov na številnih drugih področjih. S tega vidika so pokrajine nujne, ne samo s tega, tudi s številnih drugih. Upam in verjamem, da bo do ustanovitve tudi prišlo. Toliko za uvod. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, gospod minister. Želi predsednik Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj pojasniti poročilo komisije? Kolega Fras.

              DARKO FRAS: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani gospod minister s sodelavci, kolegica in kolegi! Kot ste lahko tudi iz gradiva se sami seznanili s poročilom, je Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj na svoji 2. seji 5. marca obravnavala predmetni predlog zakona. Torej, gre za drugo obravnavo in pravzaprav v poštev so prišle konkretne pripombe, kot je omenil tudi gospod minister glede na obsežnost in zahtevnost, tako vsebinsko kot nomotehnično zahtevnost samega zakona, ki pravzaprav predstavlja neke vrste "sui generis" ali pa nek poseben primer zakona, o čemer je tudi tekla pravzaprav razprava. Torej, glede na vse te okoliščine tudi ni bilo presenetljivo, da je tudi komisija prejela veliko število pripomb in predlogov s strani občin, torej lokalnih skupnosti. Nenazadnje se je pa komisija seznanila pred samo obravnavo oziroma tudi upoštevala pri obravnavi pripombe Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Prav tako smo obravnavali pripombe, ki so bile posredovane s strani Interesne skupine negospodarskih dejavnosti, in obravnavali smo tudi tiste predloge amandmajev oziroma pripomb poslanskih skupin, ki so bili oblikovani do tistega trenutka obravnave na seji naše komisije. Tudi jaz moram ugotoviti, da se je veliko pripomb nanašalo predvsem na vprašanje prenosa pristojnosti in nalog. Predvsem pripombe lokalnih skupnosti so šle v tej smeri. Jaz ne bi iz tega poročila komentiral vseh pripomb, ker gre za precej obsežno tematiko, mogoče bi se osredotočil samo na tiste pripombe, ki jih je komisija podprla oziroma pripombe, ki smo jih potem tudi povzeli v poročilu.
Torej, v uvodu smo, podobno kot je omenil že minister, ugotavljali, da nekatere rešitve v predmetnem zakonu pravzaprav prihajajo v neke vrste kolizijo oziroma da se isto področje regulira s spremembami in dopolnitvami ali pa novimi predlogi zakonov, ki so v zakonodajnem postopku istočasno, konkretno recimo predlog sprememb stanovanjskega zakona, nekatere rešitve, ki so s strani posameznih ministrstev bile najavljene ali so pa dostopne na spletni strani, da se torej razmišlja o spremembah pravne ureditve določenih področij, ki so hkrati predmet regulacije s tem tehničnim zakonom. S tem v zvezi je bilo to opozorilo komisije kot tudi Zakonodajno-pravne službe, da je treba te spremembe uskladiti.
V zvezi s predlagano rešitvijo v 7. členu predmetnega zakona, da Vlada sprejema strategijo razvoja Slovenije, kjer je bila tudi konkretna pripomba, da bi naj to sprejel Državni zbor, smo po dodatnih obrazložitvah pravzaprav podprli predlagano rešitev, da je to v skladu z uredbo o dokumentih razvojnega načrtovanja in tako naprej, in da torej tista pripomba ni bila podprta.
Nadalje smo ugotovili, da je Državni zbor v drugi obravnavi sprejel že predloga zakona o pokrajinah, podprl tudi to rešitev oziroma je bilo pojasnjeno, da se naloge s področja stanovanjske zakonodaje ne prenašajo v bistvu na pokrajine oziroma ostajajo na nivoju občin. In da je tista možnost v 35. členu tega predmetnega zakona primerna, da se torej pokrajina lahko odloči za ustanavljanje sklada ali pa tudi ne, stanovanjskega sklada namreč.
Nadalje je komisija podprla amandma oziroma predlog amandmaja k 59. členu, amandmaje treh poslanskih skupin. Namreč gre za to določitev, torej ali bo izvirni prihodek dajatve za obremenjevanje voda z odpadnimi vodami in pa dajatve za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov. Torej izvirni prihodek občine ali pokrajine in tukaj smo podprli ta predlog, da to ostane izvirni prihodek občin, lokalnih skupnosti kot takih. Komisija ni podprla predloga, da bi odlaganje ostankov odpadkov, se pravi ostankov predelave, odstranjevanje komunalnih odpadkov bila obvezna pokrajinska gospodarska javna služba, ker menimo, da bi šlo za, na nek način prenašanje pristojnosti iz lokalnega nivoja na pokrajinski nivo oziroma odvzemanje pristojnosti ali pa nalog, če hočete, občinam. Nenazadnje pa je to tudi v skladu z zakonom o varstvu okolja obvezna občinska gospodarska javna služba. Komisija torej ni podprla predloga, da bi nadzor nad izvajanjem občinskih predpisov, se pravi naloge občinskih inšpekcijskih služb, varovanja varstva okolja se je preneslo na pokrajine, čeprav je v prvi obravnavi Državni svet podprl takšen predlog, vendar v nadaljevanju v nekaterih drugih primerih, ki jih naštevam, je komisija ugotavljala, da bi spet šlo za odvzemanje pristojnosti oziroma nalog lokalnim skupnostim in se je komisija načelno opredelila do takšnih rešitev, da jih ne podpira. Se pravi, da jim nasprotuje.
Komisija je pa podprla predlog predlagatelja, da se pristojnosti na področju zapiranja nekaterih rudnikov, kot je Rudnik svinca in cinka Mežica, in Rudnik živega srebra Idrija ter še nekaterih drugih, torej prenese na pokrajino. Ob tem je pa komisija opozorila na problematiko financiranja sprejetih veljavnih programov sanacij oziroma zapiranja teh rudnikov, in da v kolikor bo takšna rešitev tudi uzakonjena, je potrebno zagotoviti tudi zadosten obseg sredstev pokrajinam za dokončno izvedbo teh programov, ki sledijo na podlagi omenjenih veljavnih zakonov.
Sedaj mogoče še izpostavim zadevo na področju Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Komisija opozarja na 115. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami v katerega se s tem predmetnim tehničnim zakonom ne posega. Gre namreč zato, da so določeni viri za financiranje teh nalog v predlaganih spremembah 261. člena predloga zakona, kjer pa so zaenkrat našteti kot viri samo proračuni občin, ne pa tudi proračuni pokrajin. In menimo, da bi v povezavi s tem 299. členom predmetnega zakona bilo treba dopolniti tudi 115. člen področnega zakona, se pravi, zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Komisija je podprla tudi amandma k 390. členu zakona, kljub temu, da je Državni svet v okviru prve obravnave oblikoval oziroma podprl nekoliko drugačen predlog. Gre namreč za vprašanje prenosa zemljišč, ki so v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Prvotno besedilo je predvidevalo prenos teh zemljišč, predvsem kmetijskih, na pokrajine, komisija je pa po daljši razpravi podprla predlog amandmaja, ki gre v to smer, da bi se kmetijska zemljišča prenesla na pokrajine, medtem ko bi se stavbna zemljišča prenesla na lokalne skupnosti. Ključno pri tem je pa vprašanje, v katerem trenutku bi se ugotavljal status teh zemljišč. Namreč, status teh zemljišč se spreminja s spremembami tako imenovanih prostorskih planov oziroma namenske rabe zemljišč in predlagana rešitev gre v to smer, da bi se prenesla vsa stavbna zemljišča na občine, torej po statusu, kot ga bodo imele na dan prenosa, se pravi, na dan pričetka delovanja pokrajin, s prvim dnem leta, v katerem bi pokrajine pričele z delovanjem. Tako da bi na ta način, če bo takšna rešitev tudi uzakonjena, pridobili še nekaj časa in vsa kmetijska zemljišča /opozorilni znak za konec/, ki bodo prenesena oziroma ki se jim bo status spremenil v stavbna zemljišča do tistega dne, bodo tudi predmet prenosa na lokalne skupnosti.
Ker me čas preganja, bi samo še povedal, da komisija po razpravi ni podprla predlogov Interesne skupine družbenih dejavnosti, predvsem glede rešitev v zvezi s prenosom nalog oziroma pristojnosti organov za ustanavljanje bolnišnic. Ravno tako ni podprla pripomb v zvezi s petim odstavkom 403. člena, kjer je šla pripomba v to smer, da se poslabšuje položaj delavcev v primeru prerazporejanja z nekaterih organov državne uprave na organe pokrajin ali lokalnih skupnosti. Tu je na podlagi dodatne obrazložitve predlagatelja komisija zavzela stališče, da se ta položaj zaposlenih v ničemer ne poslabšuje in da se v teh primerih pač uporablja določbe zakona o delovnih razmerjih, še posebej 73. člena tega zakona. Naj zaključim s tem, da je komisija na podlagi, torej te obravnave in kot je tudi že obrazloženo oblikovala konkretne pripombe, moram ugotoviti, da kar nekaj teh pripomb je bilo, torej že povzetih v amandmajih poslanskih skupin. Res pa je, da nekatere konkretne pripombe niso bile povzete. Moram priznati, da tudi nisem mogel spremljati poteka seje odbora v Državnem zboru do konca. Namreč seja je bila sklicana ob 14. uri in nenapovedano je zaradi obstrukcije oziroma odhoda nekaterih članov odbora prišlo do nekaj več kot dvournega zamika, tako da se je seja nadaljevala komaj po 16. uri in jaz sem moral ob 17. uri zapustiti sejo Državnega zbora, tako da nisem utegnil spremljati do konca. Torej mnenje Državnega sveta je še vedno aktualno, predvsem v tistem delu, kjer je predmetni predlog zakona amandmiran, kjer so vloženi amandmaji in so členi odprti, tako da jaz upam, da bo še v tej drugi obravnavi v Državnem zboru eventualno kakšna od teh naših pripomb tudi upoštevana. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Fras. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Kolega Cvetko Zupančič.

              CVETKO ZUPANČIČ: Hvala lepa za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem kolegom in kolegici in pa ministru. Jaz vam zelo na kratko govorim, v imenu interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. Ta naša skupina je ta predlog zakona o prenosu nalog podprla. Opozarjamo pa na tisto, kar že skozi opozarjamo, se pravi na ta del, ko govori o prenosu kmetijskih zemljišč iz sklada na pokrajine. Tukaj sem tudi sam kot svetnik dal amandma na Komisiji za lokalno samoupravo, to, kar je tudi gospod Fras že govoril. Ta amandma ni bil sprejet in potem smo tudi na naši interesni skupini ocenili, da ne damo ponovno amandmaja. Sam bi pa rekel, da to zadevo bo verjetno mogoče rešiti s kakšno drugo zakonodajo, da se ustrezno zaščitijo ta zemljišča, ker kot sem že večkrat opozoril, zelo velika nevarnost prihaja iz strani, da ko bodo kmetijska zemljišča prenesena na pokrajine, da bodo ta pokrajinski upravljavci ali pa funkcionarji podlegli dejansko interesu lokalnih skupnosti in pa kapitalu in da ta kmetijska zemljišča ne bodo dovolj zaščita in da se s tem ne razpolaga racionalno. Ne trdim, da sklad s tem posluje najboljše, vendar kljub temu obstajajo tukaj določene bojazni, kot sem že rekel, pričakujem, da bo zakonodaja, ki na tem področju bo še prišla do zadostne mere zaščitila kmetijska zemljišča. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Zupančič.
K besedi se je javil kolega Ozimič.

              MILAN OZIMIČ: Hvala lepa za besedo.
V imenu interesne skupine. Interesna skupina se je opredelila in podpira ta dopolnjen predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin. Podpira tudi poročilo komisije, ki ga je pripravila Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, seveda z veliko večino in iz opredelitev interesne skupine svetnikov lokalnih interesov je, da je ta zakonodaja, pokrajinska v celotnem paketu, tudi v tem zakonu, ki je eden izmed njih za lokalno raven izredno pomembna in tudi nekako opredeljena do tega, da jo lokalna raven potrebuje. Dodajamo pa en amandma, ki se tiče bodočega statusa Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici, kjer predlagamo, da to gledališče ostane na nek način nacionalnega pomena in da se iz tega besedila, kot opredelitev prenosa črta.
Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Ozimič.
Želi še kdo besedo? Ja. Kolega Štrukelj, potem pa kolega Peršak.

              BRANIMIR ŠTRUKELJ: Hvala lepa, predsednik. Spoštovane kolegice, kolegi.
Moje stališče poznate. Jaz menim, da je teh pokrajin odločno preveč, sem pa hkrati tudi prepričan, da pokrajine potrebujemo. Vendar bi rad, spoštovanega ministra za nekaj pojasnil prosil, v zvezi s tistimi zakoni, ki so na področju šolstva. .../Nerazumljivo./... Se zahvaljujem za tisto, da ste popravili, kar se tiče financiranja, vendar je tu zdaj, če prav razumem tisto, kar je debelo tiskano, na novo vneseno v zakonodajo. Torej, nov je namreč pri 197. členu prenosa, kjer govorimo o Zakonu o organizaciji financiranju vzgoje in izobraževanja. Gre za nov 81.b člen, ki govori o tem, da bodo pokrajine plačevale stroške za udeležence izobraževanja, ki bodo z njihovega ozemlja, če tako rečem. To se pravi, tiste ki bodo imele dijake v srednjih šolah, ki bodo imeli stalno prebivališče na področju pokrajine. Medtem ko bo dijak, ki bo iz druge pokrajine, ga bo pa morala druga pokrajina plačati. Kar pomeni, da bo morala ta pokrajina, na kateri ozemlju, bom tako govoril, bo šola, izstaviti stroške za dijaka iz druge pokrajine in to poračunati. Jaz bi tu zgolj vprašal: Ali ste predvideli kakšne, koliko bodo stale te administrativne te operacije poplačevanja stroškov izobraževanja za dijake med posameznimi pokrajinami. To se mi ne zdi zanemarljivo, predvsem pa morda vidim nekaj težav v sami izvedbi. Namreč, lahko bi se dogajalo, da bodo spreminjali stalne naslove družine ali dijaki zaradi šolanja in tu bo prihajalo do nekih fiktivnih domačih naslovov. Zanima me ali ste razmislili, da bi lahko prišlo do te možnosti. Poleg tega imate pa v srednjem šolstvu nekaj šol, ki so tako rekoč nacionalne, recimo, najbolj značilna je Pomorska šola v Piranu, kjer je samo ena taka šola v celi državi. Ali je dolžna pokrajina v tem primeru financirati tako šolo, ki je očitno samo ena in je v nacionalnem interesu. Na podlagi tega zakona bo seveda morala pokrajina financirati to pomorsko srednjo šolo v Piranu, ne pa država, ja, po logiki stvari bi jo morala pokrajina financirati. Jaz pa tu s stališča pokrajine vidim, da gre tukaj za državni interes. Če imamo eno pomorsko šolo, zakaj bi jo morala moja pokrajina financirati. Dobro, sicer bo poračunavala potem veliki večini dijakov, ki ne bodo prišli iz njenega ozemlja, ampak iz drugih pokrajin in bo izstavila račun. Tukaj me zanima kako ste razmislili, da bo to delovalo.
Drugič, v 198. členu piše nekaj, kar v celoti ne razumem. Namreč, gre za nov člen: "Iz proračuna pokrajine se na podlagi izvršilnega naslova zagotavljajo sredstva za poravnavo odškodnine za škodo nastalo pri vzgojno izobraževalnem delu." Kaj pravzaprav tukaj imate v mislih, če bi bilo mogoče pojasniti? Kajti, jaz si nič konkretnega pod to ne morem predstavljati.
In pa še en nov člen je prišel, ki je zelo skrivnosten, to pa je 200. člen, kjer se popravlja 91. člen ZOFVI-ja, namreč, pravi, da je država dolžna zagotoviti dokončanje izobraževanja otrok iz zasebne šole, ki zaradi prenehanja financiranja iz javnih sredstev ne izvaja več javno veljavnega programa. Kakšna situacija je to, ko bi prenehalo financiranje iz javnih sredstev in bi morala potem pokrajina nadaljevati financiranje take šole. Zaradi tega preprosto ne razumem. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, kolega Štrukelj. Besedo ima kolega Peršak.

              ANTON PERŠAK: Ta problem s to škodo je seveda tem večji, ker vemo kako je oceniti, če jo tako dobesedno vzamemo za škodo, ki je povzročena vzgojno-izobraževalnem delu. Ampak nisem se zaradi tega javil, ampak zaradi enega vprašanja, ki se mi postavlja. Mi danes sprejemamo mnenje k dopolnjenemu predlogu zakona o prenosu in tako naprej. To mnenje je pa napisano kot poročilo kaj je bilo sprejeto, kaj ni bilo sprejeto na Odboru za lokalno samoupravo in ne vem kaj še vse Državnega zbora in s čim smo zadovoljni in s čim nismo. Nič pa ne piše, da smo mi sedaj generalno bolj zadovoljni z dopolnjenim predlogom zakona ali manj zadovoljni kot smo bili prej, recimo, da bi si predstavljal kot mnenje. Zanima me, ali glasovanje za to mnenje pomeni, da se po našem mnenju zakon izboljšal ali kaj takega. To mimogrede.
Jaz sam sem do tega zakona skeptičen. Zlasti sedaj, ko je v Državnem zboru padel Zakon o ustanovitvi pokrajin, ne glede na to, da kot slišim, je ponovno vložen, pa še ne vemo kakšen. Zakaj? Mislim, da je ta zakon, ki je bil pripravljen v paketu, skupaj z vsemi ostalimi, vključno s Predlogom zakona o ustanovitvi pokrajin, tak kakršen je, zato ker se je računalo na štirinajst pokrajin. In predpostavljam, da če bi se računalo na pet pokrajin, da bi zakon lahko bil drugačen. Kajti sedaj načrtovanih štirinajst pokrajin je bilo zelo raznolikih, od 45 ali koliko že, tisoč prebivalcev, pa do skoraj pol milijona prebivalcev in takšne pokrajine lahko izpolnjujejo, tudi so različne pristojnosti pa naloge itn. In verjetno je potem zakon narejen po meri najmanjših. Predpostavljam. Ali pa, da bi te najmanjše bile v kakšni zadregi s kakšno nalogo in pristojnostjo recimo, če bi bil narejen po meri največjih in najbolj bogatih. S tega vidika se mi pač postavlja vprašanje, kako je sedaj s tem zakonom, glede na to, ker sedaj ne vemo kakšne te pokrajine bodo, ko bodo, razen če se vztraja pri štirinajstih, kar pa meni ni všeč, če se in je to moj drugi razlog za skepso v zvezi s tem zakonom. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa kolega Peršak. Besedo ima svetnik dr. Rus.

              DR. ANDREJ RUS: Hvala lepa za besedo. Spoštovani navzoči! Jaz bom moral v celoti pritegniti dvomom kolegu Peršaku, ki mi je nekaj besed iz ust vzel in sem mu zato hvaležen, ker bo skrajšal mojo diskusijo.
Torej jaz bi rad opozoril na to, kar je naš kolega svetnik Darko Fras podal kot mnenje oziroma kot sklepe Komisije za lokalno samoupravo. Mislim, da ta diskusija je zelo jasno pokazala, da smo mi na samem začetku diskusije, ne pa na koncu diskusije o tem, o prenosu nalog pristojnosti pokrajin. Gre za, zavedam se formalno, formalnih procedur, vsebinsko smo pa na samem začetku. Nam popolnoma nič ni še jasno, kakšna naj bi bila dejansko funkcija pokrajin.

              Jaz razumem, absolutno razumem stališče komisije Državnega sveta, da se je zavzela v celoti ohraniti tisto, kar je tudi minister Žagar in njegovo ministrstvo obljubilo, občinam ne bo nič odvzeto, s pokrajinami bodo občine samo pridobile. In tukaj je treba res počasi zadev začeti razmišljati na en organski način, tukaj ne gre za strankarske projekte. To moramo pa počasi pozabiti, zaradi tega, ker ena Vlada se poslavlja, mogoče bo ista, mogoče bo drugačna, ampak v tem bomo mi morali živeti. S tem bomo mi morali živeti in to se ne postavlja, da vsaka vlada to menja. Preden se bo to postavilo, bo trajalo še kakšne štiri leta, navsezadnje se bo morala sestava Državnega sveta, jaz upam, prilagoditi tej pokrajinski zakonodaji, verjetno. To bodo zelo velike spremembe in vsi se jih zavedate. In s tem bomo živeli, hkrati pa nimamo domišljenih zadev, kako je to mogoče, da v bistvu ob drugi obravnavi se naša komisija v tolikih točkah odmika, komisija Državnega sveta, v tolikih točkah odmika(?) od predlaganega zakona, to ne pomeni nič drugega, kot to, da stvari so še v procesu kristalizacije, to to pomeni. To je moje stališče.
Naj vas opozorim na eno zadevo. Glejte, v Kranju. V Kranju imajo strahotne probleme z odlaganjem odpadkov, vozijo na Mežakljo, agonija. Skrajno neracionalne rešitve, zaradi tega, ker je to v pristojnosti občin. Mi smo zavzeli naš Državni svet, komisija Državnega sveta je zavzela stališče, da mora tudi oziroma kako je že odlagališče odpadkov oziroma upravljanje, ali kako se temu reče, ostati v pristojnosti občin, Ministrstvo pravi, da mora ostati to regionalna domena. Verjetno ima ministrstvo tukaj prav, saj so verjetno določene regionalne pristojnosti, ki jih je treba občinam zdaj vzeti. Ja, to je boleče. Ampak manjka še nekaj ciklusov, manjka še nekaj ciklusov debate, da bomo mi to sprejeli kot normalno, da bomo mi to sprejeli z dobro voljo in z neko stopnjo samoumevnosti, kaj je najmanj najslabše ali pa kaj je, upajmo najbolj praktična rešitev urejanja posameznih zadev. Jaz mislim, da se druga zadeve, pod drugo posebno področje, na katerega bi opozoril - pred menoj je bilo govora o šolstvu, jaz bom na zdravstvu ponovno odgovoril. Ta zakonodaja prejudicira organizacijo zdravstva. Še enkrat, sprejet te prenose pristojnosti tudi na področju zdravstva, potem sem jaz kot zdravstveni minister kar naenkrat pred nemogočo nalogo racionalizirati in optimizirati zdravstveno mrežo. Zaradi tega, ker mi ta zdravstvena mreža postane ujetnik enih lokalnih interesov. Nič ni narobe z lokalnimi interesi, ampak poglejte, samo en primer bi rad dal, kaj so nekatere države naredile - rekle so, ne, zdravstveno mrežo bomo v celoti centralizirali in bomo dali generalnega direktorja, recimo, slovenskega zdravstva, to pa zaradi tega, da bomo lažje razporejali redke zdravstvene resurse. Tisto, kar pa pripada regijam, pa dobijo nek ekvivalent regionalnega zavoda za zdravstveno varstvo, ki pa ima kritičen vpliv na to, kaj njihova regija potrebuje v smislu zdravstvenih storitev in kako. Zdaj imaš tu velik problem, če jaz v bistvu bolnišnice podelim regijam, sem si zvezal roke in ne morem modernizirati in optimirati zdravstvenega sistema. Hkrati pa ni nujno, da bodo regije lažje zadovoljevale specifične regionalne potrebe. To je samo opozorilo, to ni neka nora kritika, ampak je samo opozorilo, da mogoče stvari dejansko niso domišljene. In glede na to, na kar je tudi gospod Peršak opozoril, da ustavni zakon ni doživel podpore in nekateri indici so, da je morda celo ne utegne doseči, mi pa naprej bežimo z zakoni, za katere smo zadnjič ugotavljali, da naj bi bili tehnične narave, me skrbi, da bomo sebi nakopali neko pravno hipoteko, s katero bomo opletali in bomo spet tako, kot je v naši navadi, nekajkrat preigrali isto igro, dokler ne bomo prišli do prave rešitve. Zakaj hiteti? Mislim, da je tu treba pritegniti stališču Interesne skupine delodajalcev, ki je predlagala, da se tega ne podpre. In temu bom tudi sam pritegnil. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, kolega Rus. Besedo ima gospod Boris Šuštaršič. Izvolite.

              BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala lepa. Tudi na področju invalidskega varstva teče že deset let zelo organizirano prizadevanje, da se določene aktivnosti in pristojnosti razvijajo v lokalnih skupnostih. Tudi naša največja invalidska organizacija delovnih invalidov vodi projekt Občina po meri invalidov, ki je že po raznih koncih Slovenije doživel zelo lepo promocijo in realizacijo. Kljub temu pa bi se vendarle pridružil malce skeptičnemu razmišljanju. Namreč, na področju zdravstva in socialnega varstva se pri tem prenosu pristojnosti premalo zavedamo, da posamezniki povzročajo izredno visoke stroške. Torej, imamo posamezne primere, ko nekaj državljanov pač po naključju v nekem lokalnem okolju povzroča izredno visoke zdravstvene in socialne stroške, in če ne bomo imeli dobro uravnoteženega prenosa med splošnim na nivoju slovenske države in lokalne skupnosti, bomo zašli v velike denarne probleme v lokalnih skupnostih. Da to ni hipoteza, bi argumentiral s tem, da smo tako naredili zakon o družinskih pomočnikih, ki je padel iz preprostega razloga, ker je v nekaterih lokalnih skupnostih finančno dotolkel lokalne proračune. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa kolega Šušteršič. Želi še kdo besedo? Sicer bi dal besedo zopet gospodu ministru. Prosim, če lahko upoštevate časovno omejitev.

              DR. IVAN ŽAGAR: Bom krajši. Hvala za besedo. Se opravičujem, če bom še enkrat povedal nekatere stvari, ki sem jih že večkrat na tem skupu, ker se stvari nekoliko ponavljajo. Kar zadeva samega principa glede nekaterih vprašanj; v resnici nisem mnenja, da smo mi tako daleč tudi kar zadeva stališča ustreznih vaših komisij. Je pa res, da z vidika lokalne samouprave, tam se pa strinjam, v tem trenutku Državni svet zastopa predvsem interese občin, zato ker so svetniki, vsaj tisti del, izvoljeni znotraj občinskih svetov in pokrajinskega dela pravzaprav še nimamo vsebovanega in ne bomo imeli dokler ne bomo prišli do pokrajin. Torej moramo do pokrajin slej kot prej ko enkrat pridemo, lahko tudi ta del drugače koncipira in v tem, toliko se strinjam, da je smiselno za razmisliti, kako Državni svet naprej. Ampak je treba te stvari najprej ta korak tudi narediti.
Kar zadeva občine. Mislim, da niso občine pridobile, razen iz tega vidika, ki je povezan s skladom kmetijskih zemljišč kar zadeva prenosa tega dela premoženja. Niso pa tudi nič izgubile, ker to ni bil namen tega in tudi nekatera vprašanja, ki ste jih odprli, sem že večkrat odgovarjal, mi smo pustili zakonodajo odprto, da lahko občine stvari zgolj prenašajo. Nismo pa namensko posegli tudi ne na tem področju, ki ste ga vi omenili, zato ker nekatera okolja so pa ta problem rešila, in če bi mi šli v neko enotno rešitev, bi pa verjetno nekomu lahko iz tega vidika naredili pa krivico, ker je zadevo razrešil, tudi z odpadki. Ni situacija v Sloveniji, kar se odpadkov tiče, enaka po celotnem območju Slovenije, nikjer niso zadeve rešene in nekdo je tam ogromno napora vložil, občina vložila, sedaj bi pa mi z neko zakonodajo in te stvari vzeli. Mislim, da bi bila zadeva celo lahko ustavno sporna. Tako da, ampak smo pa postili v teh segmentih, kjer se ta vprašanja pojavljajo, odprto možnost, da se občine dogovorijo in verjamem, da se bodo tam, kjer so te zadeve težke za rešitev in vedno težje postaja, očitno, da se bodo tudi odločile in bodo na tak način te stvari zapeljale. Ampak jih bo lahko tudi v tem primeru lažje zapeljala, če bomo sploh pokrajine imeli, ker sedaj tega ne morejo na tak način sploh ne izpeljati, ker se nimajo kam nasloniti.
Kar zadeva te zakonodaje, jaz bi še enkrat ponovil to. Ko smo mi pripravljali zakonodajo, mi nismo merili po največji pa po najmanjši bodoči pokrajini, ampak po vsebini decentralizacije oziroma tistih nalog, ki se prenašajo. To je bil osnovni cilj in o njem in v tem delu je bilo in zato v tem delu znotraj tega okvira določi pokrajine, jaz pa še enkrat ponavljam, da tudi glede na zakon, ki je vložen, da si ne znam predstavljati razveljavitve na tak način v Sloveniji pokrajin, kot, in verjetno imamo v slovenski ... recimo, Prekmurja in Koroške, da pa bodo morali tudi te pokrajine te naloge izvajati. In ta pregled zmožnosti izvajanja pa je znotraj tega okvira. Tako, da tukaj v tem delu ne more biti dileme. Zaradi tega, ker se pa, ponavljam še enkrat, zelo postavlja pod vprašaj okvir prenosa tudi z vidika recimo razpravljavcev v Državnem zboru, ker če bi seštel vse opozicijske razpravljavcev bi naenkrat ugotovil, da več nimaš vsebine za pokrajine. Zato, ker vsak, ki ima neko bolj interesno področje je pač predlagal, da se tiste naloge ne prenaša na dom, ne šolstva, ne prometa, ne sociale, potem več pokrajin ni, potem v tem primeru je res nesmiselno o pokrajinah govoriti. Zato je smiselno, ker je bil ta napor narejen, da se ta zakonodaja potrdi. Zakonodaja je živ organizem, se bo lahko v prihodnje tudi korigiral. Ker sicer pa se pravzaprav na nek način razprava zapira brez zakonodaje in bi se na naslednjem lahko kdorkoli pač bi imel to vlogo odpirala na novo. In bi bilo potrebno ves proces na novo peljati, vseh 52 zakonov, to je izjemno zahteven posel, tudi na tej strokovni ravni in se zna zelo hitro ponoviti sliko, ki jo imamo sedaj, da bi zaključki, kar zadeva sprejemanja v prihodnjem mandatu spet padali v zaključek mandata in tudi pod tezo, po moje, že v tem trenutku pač lahko bližajočih se volitev. V vsakem primeru ta konsenz mora biti in zato mislim, da je smotrno in smiselno, da se zakonodaja sprejme, ker bo bistveno olajšala, tudi, če sedaj ne bi prišlo v tem mandatu do tega ustavnega zakona, bistveno olajšala delo v prihodnjem mandatu in razbremenila tudi nekaterih vprašanj, o katerih se sedaj pogovarjamo.
Še nekatera konkretna vprašanja, ki ste jih vi odprli. Mislim, da je tam prišlo celo do napake, da je bil ta člen že ves čas enako zapisan, govorimo o vavčevskem sistemu, ki je v tem trenutku uporabljen na področju vrtcev. Na področju vrtcev že na tak način poteka financiranje. Tudi nastavek takšnega sistema financiranja, po mojem vedenju, ne glede na to bo do pokrajin prišlo na področju srednjega šolstva. Osnoven namen je pa ravno to, da je zagotovimo, da bodo lahko se srednje šole delovale. Verjetno bo prihajalo do specializacije. In ravno zato, da ne bi onemogočali posameznim okoljem, da bi pač oziroma se ne bi mogli prijaviti .../Nerazumljivo./ šolati v neke šole, za katere imajo pač interes. In ta specializacija je sigurno pred nami, saj tudi to verjetno ni edina šola, ki je edina specifična, čeprav je mogoče nekaj več enakovrstnih šol, ampak še vedno porazdeljene po območju celotne Slovenije in to omogoča, da bodo lahko te šole tudi delovale.
Kar zadeva tega vprašanja v povezavi z odškodninami, gre za to, da so te odškodnine urejene sistemsko z vidika potencialnih .../Nerazumljivo./ in zahtev, kar se še tudi dogaja. To je ta del. In gre za to, da je pač interes, da v zakonu zagotavljamo enakost pravic iz javnih sredstev. Bi pa opozoril na to, da posamezna področja so pa vsebinsko zakonodajo pripravili posamezni resorji, kar zadeva posameznih detajlov. Smo pa v največji možni meri, kolikor je bilo mogoče, tudi upoštevali te pripombe. Je pa res, to pa je stališče do nekaterih vsebinskih vprašanj, tudi v povezavi z reorganizacijo sklada, pač kmetijskih zemljišč, pa seveda ta pripomba ni bila upoštevana. In nenazadnje so tudi ocene, ker se ne posega, to bi pa res posebej opozoril tudi na številnih drugih področjih, ne posega se v zakonodajni okvir. Torej, zakonodajna regulativa urejanja, tudi, kaj jaz vem zaščite kmetijskih zemljišč, ne glede na to ohranja, in gre se predvsem za to kdo je pač upravljavec teh zemljišč. Tukaj pa so tudi številne dileme kdo lahko bolj učinkovito upravlja. Mi ocenjujemo, da v principu so bližje odločitve končnemu porabniku občin, ko .../Nerazumljivo./... se da tudi dokazati.
Toliko mogoče še v tem delu.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Želi še kdo razpravljati o zakonu? Ja, kolega Papič, izvolite in potem Rudi Cipot.

              BOJAN PAPIČ: No, moje mnenje je vseeno - bolj se to popravlja, slabše je. Ker jaz, recimo, ko sem malo naredil pluse in minuse, ugotavljam, da v bistvu kar je donosnega se poskuša spet z države na pokrajine, kar ni donosnega iz občin nazaj na pokrajine in bodo pokrajine neka odlagališča stvari, ki jih nihče noče. Konec koncev v ekonomiji velja, da če nekaj hočeš, moraš nekaj plačati. Ta zakon je narejen na principu, da občine ne bodo dale niti tolarja k tem pokrajinam. To se pravi, ta denar je treba nekje vzeti. In jasno, najlažje je potem račun izstaviti spet gospodarstvu na eni strani, na drugi strani da je tu še posredno delojemalci, skozi prevoze iz Ljubljane na Koroško in nazaj, ne vem kam vse skupaj, da bodo te naloge opravljene, in moram reči, da dejansko stvar gre v meri še večjega razcefranja in še večje neracionalnosti s strani Slovenije, kot celote. In iz tega stališča se mi zdi to popolnoma nesprejemljivo in bom zato tudi glasoval proti.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala.
Besedo ima kolega Cipot.

              RUDI CIPOT: Spoštovani.
Jaz bom mogoče debatiral malo drugače in sicer absolutno bom podprl zakon, predvsem iz vidika, ker vedno bolj iz razprave vidim, da včasih gre za polarizacijo v odločitvah, glede na strankarsko pripadnost. Tukaj pa gre predvsem za polarizacijo v smislu ekonomske moči. Moja trditev je ta, da v storitvenem sektorju, in predvsem pokrajine bodo prevzemale neko vlogo storitvenega sektorja, bo prihajalo do vedno večje decentralizacije. Tudi v svetu je dokazano, da storitveno gospodarstvo se mora decentralizirati, če hoče biti učinkovit. Vse kar je centralizirano ne pomeni, da je učinkovito. To se je dokazalo v Sloveniji marsikje, kjer so se tudi posamezna storitvena podjetja centralizirala, so postala neučinkovita, stroškovno slaba in storitve predvsem kakovostno zelo vprašljive. Predvsem gre tu za zakon, ki je že vnaprej hotel Slovencem povedati, da se bodo določene pristojnosti s strani države dejansko spravile na nižji nivo. Zakaj bi zdaj odpirali istočasno vprašanje, kaj bomo pa z občin dvigovali na nivo pokrajin. Tu se absolutno strinjam z ministrom, ki pravi, da bo čas prinesel, in je že v določenih okoljih prinesel, tendenco povezovanja občin na osnovi skupnih interesov.
Kako bomo v Državnem svetu razmišljali in se v tem primeru odločali, je sedaj polarizacija usmerjena malo drugače. Za nas, ki prihajamo iz pokrajin, kjer praktično ne občutimo te decentralizacije, je taka razprava zelo boleča. Hkrati pa je velika razpršenost občin v slovenskih razmerah pokazala, da so se določena nerazvita lokalna okolja zelo močno in kakovostno razvila, se pravi, da se je standard ljudi tam izboljšal. Ne glede na to, da ugotavljamo, da je danes še zmeraj med najmanj razvitim in najbolj razvitim okoljem velika razlika. Moja presoja je ta, da smo s prenosom teh pristojnosti naredili prvi vsebinski premik dobre volje. Vsega seveda, preden zafunkcionira, ne moremo znati eksplicitno rešiti, vendar zakon ponuja implicitne rešitve. In prosim, da jih podpremo.

PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Cipot. Želi še kdo razpravljati? Kolega Fras.

              DARKO FRAS: Ker je bilo v razpravi tudi izpostavljeno, ali je zdaj ta dopolnjen predlog zakona boljši oziroma primeren za sprejem, bi opozoril, da smo v drugi obravnavi in da so resnično prišle v poštev konkretne pripombe. Poročilo komisije, na osnovi katerega je bilo pripravljeno današnje mnenje Državnega sveta, je bilo pripravljeno na podlagi razprave na sami seji, oblikovano na sami seji komisije in pred obravnavo predmetne zakonodaje na matičnem telesu, se pravi, Odboru za lokalno samoupravo Državnega zbora. In v tistem trenutku ni bilo mogoče ocenjevati, v kolikšni meri bodo naše pripombe upoštevane v pripravi končnega predloga. In kot je bilo že povedano, v pretežni meri so tudi upoštevane, ne pa v celoti, kar tudi ni bilo mogoče pričakovati. Res pa je, da so tisti členi, ki so bili amandmirani v sami obravnavi, še zmeraj odprti in torej še vedno obstaja možnost, da se te pripombe upoštevajo. Tako da bi še enkrat apeliral, zlasti tudi glede na ugotovitev oziroma dejstvo, da če tudi ta obravnava ne bo uspešno zaključena, se bo prav gotovo celotna zgodba pričela vrteti od začetka, tako kot že nekajkrat in tako kot že desetletje v Sloveniji. In to bo prav gotovo - in me nihče ne bo prepričal, voda na mlin, in realizacija ciljev tistih, ki si želijo še naprej centralizirano Slovenijo in želijo na vsak načini in z vsemi sredstvi preprečiti decentralizacijo. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Fras. Besedo ima kolega Otoničar.

              VINCENC OTONIČAR: Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Kolegice in kolegi! Gospod minister! Moja dva predhodnika sta mi največ besedila že vzela in moram poudariti, mislim, da te zakone moramo mi sprejeti. Tudi župani, kateri pripadajo strankam, ki so stranke glasovale proti tej zakonodaji se zelo zavzema, da se ta zakonodaja sprejme. In v veliki večini je tega, kar smo, vemo, koliko kontaktiramo z njimi in zato jaz priporočam, da te zakone res sprejmemo, da se stvari ne bodo ponavljale in da gre ta zakonodaja jovo na novo. Kot sem že na prejšnji seji poudaril, jaz mislim, da noben zakon ni takšen, da se ga ne da spremeniti in ko se bodo pojavile pomanjkljivosti, da se te pomanjkljivosti tudi odpravijo, če pa nimaš nič, ne moreš kaj popravljati. Zato apeliram, prisluhnite nam, lokalnim interesom, ki se srečujemo vsakodnevno s temi problemi in z razvojem. In tudi najbrž gospodarstvo in vsi ostali kontaktirate z župni, veste, s kakšnimi težavami se srečujejo. Zato apeliram, da ta zakon podpremo. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Otoničar. Besedo ima kolega Milan Ozimič.

              MILAN OZIMIČ: Hvala lepa za besedo. Gospod Cipot je na nek način zelo plastično in jasno zajel bistvo te problematike prenosa storitvenih dejavnosti, v tem primeru storitev države na neko nižjo raven. Jaz menim, da gre v temeljnem bistvu za to, za upravljanje storitev, ki jih potrebujejo državljani te države na ozemlju države na bistveno racionalnejšo raven. Z občinami, z ustanovitvijo občin smo en del tega premika že naredili. Lahko ilustriram z nekimi konkretnimi stvarmi, v čem se te racionalnosti kažejo. Kažejo se v malenkosti, ker storitve niso nikdar, ne vem kakšni posli ali pa če hočete, ali pa po vrednosti nekaj ogromnega, z neko, recimo temu drugo vrsto produkta, ki je lahko masovni in ne vem, malo drugačnega karakterja v osnovi. Državna uprava je reševala kvar enega tiskalnika na sledeč način. Ker smo delovali v isti hiši, poznam to razmerje.

              Pokvaril se je tiskalnik in vodja upravne enote ali kdo je pač že bil tam zadolžen, je poklical servis v Ljubljano. Pokvaril se nam je računalnik, kaj sedaj. Prišel je iz centra nekdo, ki je imel državno koncesijo, si to pogledat, strošek je bil prevoz, kilometrina Ljubljana, ne vem, ali pa lahko je bil celo iz Nove Gorice. Sreča je bila, če je bil iz neke bližine, dnevnico, in potem je ta računalnik, tiskalnik odpeljal, čez teden dni ga je vrnil, še enkrat isti strošek, ista procedura. Popravilo tega računalnika je bilo takrat še v tolarjih, ampak sedaj, rečmo 10 evrov, vsi ostali stroški zraven so bili pa, ne enkrat, računajte, tisti ki si znamo to predstavljati, 50-krat, 100-krat. Zamenjave žarnic na nekem mejnem prehodu je potekala na isti način, ker ni imel mejni prehod servisne službe in tista žarnica je stala tako, da se ti je lahko zavrtelo. Občina je pa reševala to drugače. Prvemu najbližjemu in najcenejšemu serviserju, ki je znal odkloniti tako napako, je izstavila naročilnice. Tisto je stalo realen strošek, menjava dela in pa, ne vem, eno uro nekega obračunanega dela stortive. Razmerja, ne enkrat, petkrat, desetkrat, 50-kratna razmerja sedaj tako čez palec. In teh primerov na storitvenih zadevah in iskanje te rezerve in racionalnosti lahko najdeš na stotih, tisočih in ne vem čem. In ko te stvari začneš vrednoti, potem se pomisleki, kot jih dostikrat izrazi gospod Peršak, ni dodelano kako bomo 4,5 upravnega delavca na 12, 14 pokrajin razdelili in kako bo to pravično in to potem taka vprašanja postanejo na nek način čisto nepomembna. Tukaj je bistvo Cipotovega razmišljanja in njegove podpore in bi želel, da tudi ostali poizkusimo na tak način razumeti v čem je srž prenosa pristojnosti državne ravni na regionalno raven in kje je lahko tukaj posamezen učinek. Mislim, da potem nas ne bo več skrbelo kako bo trošen denar davkoplačevalcev na tej ravni in mnoge pomisleke bomo z lahkoto ovrgli, ko se bomo opredeljevali ali to zakonodajo podpiramo ali ne. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Ozimič. Besedo ima ponovno kolega Peršak, ki pozna poslovnik.

              ANTON PERŠAK: Najprej bi rad povedal, da veliko energije, ko trošimo za nekaj, kar sploh ni tema današnje seje. Tema današnje seje je mnenje Državnega sveta o dopolnjenem predlogu zakona. Žal je kolega Fras šele sedaj povedal; ker je bilo sprejetih toliko in toliko predlogov Državnega sveta, mislim, da je zakon boljši. O tem glasujemo. Sedaj drugo je to kaj kdo od nas o tem misli. Ne pa o tem ali so pokrajine potrebne ali niso potrebne itn. To je ena stvar.
Druga stvar. Ker pa se o tem govori, bom le še enkrat povedal. V Sloveniji obstoja nek zemljevid pokrajin, dežel. Oblikoval se je v času Rima in srednjega veka in ga do danes, glede na to, da obstojajo porečja, da obstojajo neke naravne bariere, in tako ni nihče spremenil. Mi pa mislimo, tako, kot so mislili pred 30-imi leti, ko so okraje ukinjali ali 40-imi, da bomo izumili neke nove pokrajine, kjer bomo združili občine, ki nimajo niti cestnih povezav, skoraj tako rekoč, med seboj, namesto, da bi se preprosto malo ozrli okrog kaj ponuja zgodovina, kaj ponuja tradicija, kaj ponuja logika.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, kolega Peršak.
Besedo ima kolega Binder.

              MAG. STOJAN BINDER: Predsednik, hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.   
Da ne bo izpadlo, da smo v interesni skupini delodajalcev proti pokrajinski zakonodaji. Daleč od tega. Mi smo svoje stališče okrog te pokrajinske zakonodaje že izrazili, torej povedali smo, da absolutno podpiramo pokrajinsko zakonodajo, vendar ne v takem številu glede pokrajin. Kar pa se tiče današnjega stališča oziroma mnenja k temu predlogu, pa smo načelno proti temu, da se o tem sploh razpravlja, ker nismo razrešili temeljni akt, temeljni zakon o pokrajinski zakonodaji, o številu in tako naprej. Okrog tega se lomijo kopija. Morda smo mi gospodarstveniki malo poslovno deformirani. Veste, mi ne znamo funkcionirati brez delovnopravne zakonodaje, brez Zakona o gospodarskih družbah, brez statuta, družbeniške pogodbe. Šele potem pridejo izvedbeni akti, kot so razni pravilniki in tako naprej. In mi se danes o pravilnikih pogovarjamo. Nimamo pa statuta družbe. To je naš problem, zakaj se mi ne želimo opredeljevati in smo proti temu, da se tovrstna zakonodaja sprejema celo na zalogo. Dajmo se enkrat zmeniti in podprimo eno opcijo, ki bo dvotretjinsko pokrita v parlamentu, in nismo mi tisti faktor, ki bomo omejevali oziroma preprečevali ali podpirali neko pokrajinsko zakonodajo. V parlamentu, politično se je treba dogovoriti. Morda bo sprejeta opcija v vsako slovensko vas pokrajina. Ne vem, morda bo sprejeta opcija vsako župnijo preleviti tudi v pokrajino in tako naprej. Ampak to je stvar politike, parlamenta, da se okrog tega odločil in potem bo vse ostalo šlo naprej. Ker, vsa diskusija, kateregakoli sem danes poslušal, pa tudi mi ki smo se pogovarjali v Interesni skupini delodajalcev, gre v podporo tovrstnim razmišljanjem. Tudi gospodarstvo si želi, ker bo lažje prišlo do določenih virov, lažje se bo infrastruktura urejala pa še kaj drugega v okolju v katerem živimo in delamo. Ampak, razpravljati in sprejemati zakonodajo o nečem, ker sploh ne vemo kdaj bo, kako bo in v kakšni obliki bo, seveda v tem kontekstu pa se nam to zdi neracionalno in zaradi tega ne podpiramo vse te zadeve.

 

              PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Spoštovana kolegica in kolegi! Jaz podpiram to, kar je rekel gospod Binder. Tu imam pa pravzaprav repliko. Jaz se zelo strinjam s tistim računalnikom, saj je neracionalno, samo zakaj bi pa pokrajine delali, zakaj pa potem kar na občinah ne pustimo, da bi tam popravljali. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala. Kolega Cipot.

              RUDI CIPOT: Moram kljub vsemu se še enkrat oglasiti. Gre za besedno dvobojevanje. V resnici pa gre za eno preprosto stvar. Mi smo danes slišali o nekaterih vsebinah, pristojnostih, ki naj bi jih imele pokrajine. Šele ko v nekaterih vsebinah pristojnosti, ki naj bi jih imele pokrajine vemo vsaj okvirno, potem se je bistveno lažje opredeljevati tudi katere pokrajine so tiste, ki bi naj te pristojnosti sprejele. Jaz sem tudi delal v gospodarstvu in sem tudi svojo firmo decentraliziral, danes jo centralizirajo. Vendar z decentralizacijo sem ugotovil v katerih okoljih se mi izplača oblikovati enote, če ji želim kot kompetentnemu okolju dodeliti določene pristojnosti. IN šele ko sem se opredelil, da bom te kompetence prenesel navzdol sem ugotovil v katerih okoljih so ustvarjeni pogoji, da te kompetence lahko ta okolja sprejmejo. Se pravi, lahko govorimo o kokoši in jajcu, lahko govorimo o jajcu ali kokoši. Vprašanje po kateri poti gremo. Moje mnenje je to, da zakon naj gre naprej, ker gre za poenotenje nekaterih vsebinskih zadev, ki se bodo prenašale navzdol in predvsem zaradi tega, ker se bodo prenašale navzdol se je tudi lažje opredeljevati potem ali bomo imeli pet, šest ali pa dvajset pokrajin.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Mislim, da smo razpravljali več ali manj vsi, ali večina.
Prehajamo na odločanje. Najprej bi odločili o predlogu amandmaja Interesne skupine lokalnih interesov, ki je bil obrazložen. Torej, prehajamo na odločanje o amandmaju. Najprej ugotavljamo prisotnost! 31 prisotnih. Gre za amandma v zvezi z gledališčem Nova Gorica.
Kdo je za ta amandma? (23 članov.) Je kdo proti? (1 član.) Vzdržani? (4 člani.)
Amandma je sprejet.

              Prehajamo na glasovanje o predlogu sklepa, skupaj s sprejetim amandmajem in sicer mnenje k dopolnjenemu predlogu zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin, kot ste ga prejeli na klop. Ugotovimo prisotnost! (30 prisotnih.)
Kdo je za? (19 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Vzdržani? (3 člani.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep Državni svet sprejel. In se zahvaljujem sodelujočim pri tej točki dnevnega reda.

Prehajamo na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O JAVNIH USLUŽBENCIH. Pri tej točki sodeluje mag. Roman Rep, državni sekretar, gospa Štefka Korade Purk vodja sektorja. Predlog zakona objavljen v Poročevalcu, 34/08. Obravnavala ga je Komisija za državno ureditev. Poročilo ste prejeli po pošti in na klop. Predlog zakona so obravnavale interesne skupine. Poročila interesnih skupin ste prejeli. Prav tako tudi predlog sklepa. Popravljen predlog sklepa ste prejeli na klop. V kolikor boste na predlog zakona imeli amandmaje, jih vložite v pisni obliki. Za enkrat imamo 1 amandma. In sicer, svetnika Marjana Klemenca. Sprašujem predstavnike predlagatelja, če želijo besedo? Izvolite. Gospod mag. Rep.

              MAG. ROMAN REP: Hvala gospod predsedujoči. Spoštovana svetnica, svetniki! Lepo pozdravljeni! Zakon o sistemu javnih uslužbencih je v svoji funkciji oziroma v uporabi približno šest let in v tem času se je kar nekaj stvari oziroma zadev spremenilo in pred seboj imamo novelo, ki bi jo lahko razdelil približno na pet ključnih elementov oziroma pet sklopov, ... se vsekakor nanaša na ukinitev strokovnega izpita v državni uporabi po postopku sprejemanja bodočega uslužbenca v sistem državne uprave. Po tem izbirnem postopku oziroma javnem natečaju sledijo še usposabljanja in različni strokovni izpiti in eden od teh izpitov je tudi strokovni izpit za imenovanje v naziv. V praksi se je jasno pokazalo, da ta izpit sam po sebi ne daje neke pridodane vrednosti, in da delodajalci, ko dobijo novega uslužbenca ob vsem tistem usposabljanju, tem strokovnem izpitu in pa še vrsto drugih strokovnih izpitov, ki jih morajo opraviti za konkretno delo, ko dobijo takšnega uslužbenca na konkretno delovno mesto, ta ponavadi ni vešč oziroma ni usposobljen za opravljanje konkretnih nalog.
Zato seveda v noveli predlagamo, da se ta strokovni izpit kot tak ukine. Govorim samo o tem strokovnem izpitu, splošnem in da se seveda uvede obvezno usposabljanje. Uvodno usposabljanje, na katerem bomo javnega uslužbenca usposobili za tista dela in naloge, za kar ga tudi zaposlujemo. Enako kot imate, tisti, ki prihajate iz gospodarstva dobro veste, da ko dobite novega uslužbenca, ga morate usposobiti za konkretne naloge za kar ste ga zaposlili. Seveda ta obvezen program usposabljanja absolutno vsebuje tudi vse elemente vsebine, ki jih je prej vseboval strokovni izpit. Spreminja pa se seveda način podajanja te snovi, način samega izvajanja usposabljanja in pa tudi preverjanja te usposobljenosti.
Drugi sklop bi vezal na evidence. Kot veste, v državni upravi imamo kar nekaj evidenc. Ena od teh je tudi centralna kadrovska evidenca zaposlenih. V zakonu še dodajamo dodatna varovala kako ravnati oziroma kako dostopati do teh uradnih evidenc. Kjer sedaj jasno zakon določa, da predstojnik predpiše način vstopa v to centralno bazo evidenc, kako se prihaja do podatkov in kdo jih lahko uporablja. Med drugim tudi zakon dodaja dve novi evidenci. Ena se veže na evidenco štipendistov. Kot veste, v državni upravi imamo kar nekaj štipendistov in sedaj hočemo to zadevo dobiti na centrali nivo, zato centralno evidenco in pa vzpostavili bomo tudi centralno evidenco strokovnih izpitov vseh zaposlenih v državni upravi.
Tretji sklop sprememb se veže na sam izbor kandidatov. V praksi se nam velikokrat dogaja, da po javnem natečaju in pa po samem izbirnem postopku, ko izberemo nekega konkretnega kandidata, se ta iz takšnih ali drugačnih razlog premisli, se ne zaposli, se odloči drugače. Seveda takrat je menedžer, predstojnik, ki vodi neko organizacijo enoto spet podvržen ponoviti celoto javnega natečaja. Ki spet teče nekaj mesecev in seveda s tem dodatno obremenjujemo sam sistem delovanja. Zato seveda zdaj v zakon dajemo možnost, da lahko predstojnik v takem primeru ali ponovi ta javni natečaj oziroma ponovi samo izbirni postopek. Se pravi odloči se že med tistimi kandidati, ki so usposobljeni, so primerni. Še enkrat ponovi samo ta izbirni postopek. Kar bo seveda bistveno skrajšalo čas izbire in pa v končni fazi denar.
Nekaj sprememb se veže tudi na uveljavljanje pravic tistih kandidatov, ki niso izbrani. Že sedaj imamo to jasno opredeljeno v zakonu. Dodatno še uvajamo, da neizbira se mora potrditi s sklepom, da ta kandidat ima tudi možnost uveljavljanja odškodnine. Jasno je opredeljeno kdaj, v katerem primeru bi to lahko uveljavljal.
Četrti sklop se veže na reorganizacijo upravne akademije. Upravna akademija seveda ostaja. Dobiva novo vlogo. Bistveno bolj zahtevno kot jo je imela do sedaj. Od sedaj naprej bo na strateškem nivoju skrbela za izvajanje sistema permanentnega usposabljanja, tega uvodnega usposabljanja in pa sicer izobraževanja in predvsem bo imela ključno nalogo pri pripravi strokovnih vsebin in pa programov in pa nadzirala bo tudi samo izvajanje teh programov in pa usposabljanj. Tukaj je treba omeniti, da zakon tudi daje možnost, da v določenih primerih bo določena usposabljanja oziroma izobraževanja možno dati tudi na trg. Z javnim natečajem bo možno izbrati tudi zunanje izvajalce. Mi tovrstne primere že v določenih segmentih poznamo. Kot je recimo zakon o splošnem upravnem postopku, ki še vedno ostaja. Tudi tukaj že imamo določene primere, ko lahko na trgu izvajajo tovrstne izpite tudi zunanji izvajalci.
In za konec, da zaključim. Zadnja sprememba se veže na zaposlovanje vrhunskih športnikov. Kot veste, Vlada je nedavno sprejela tudi jasno strategijo, da bo še naprej podpirala vrhunski šport. Mi že danes imamo vrhunske športnike v državni upravi. S temi določbami pa jasno postavljamo tudi pravni okvir. Kjer jasno pravimo: "Ja, vrhunski športniki da. Tudi trenerji v državni upravi." Gre za delovno razmerje za določen čas, jasno opredeljujemo, kako je s pogoji, koga zaposliti v tem konkretnem primeru, in pa vežemo to na vsakoletno podaljševanje tovrstnega zaposlovanja, če športniki oziroma te osebe izpolnjujejo ustrezne pogoje.
In čisto za konec, ker smo ravno v letu predsedovanja, večji del uslužbencev, ki so vezani na predsedovanje, v letošnjem letu ne bodo mogli izkoristiti letnega dopusta. Zato smo dali v prehodne določbe tudi člen, ki omogoča, da tisti, ki so vezani na predsedovanje, v tem primeru izjemoma lahko do konca letošnjega leta izkoristijo ta dopust. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi besedo predsednik Komisije za državno ureditev za pojasnitev poročila? Izvolite, kolega Vnučec.

              BOGOMIR VNUČEC: Hvala za besedo. Spoštovana kolegica in kolegi! Komisija podpira predlog zakona. Imela je pa in imamo, kot je v gradivu, številne pripombe, predloge, izboljšave, kajti bili smo mnenja, da je zakon v tej začetni fazi, kjer ima predlagatelj še čas proučiti te zadeve in nam v naslednjih fazah lahko odgovori na naše konkretne dileme oziroma jih tudi  upošteva v samem predlogu. Zato predlagamo temu svetu, da zakon v tej začetni fazi podpre. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Gospod Ščernjavič, izvolite.

              DRAGO ŠČERNJAVIČ: Spoštovani! Res je, po šestih letih je bil ta zakon o javnih uslužbencih - sem prav pogledal - že devetkrat spremenjen in dopolnjen, v mandatu te Vlade sedemkrat, prej dvakrat. Sam sem bil v prejšnjem mandatu, ko je Državni svet obravnaval nekatere spremembe in dopolnitve, ko smo se ali pa ste se opredeljevali do nekaterih sprememb, ki so bile zelo globinske po pomenu in namenu, pa je marsikaj tudi od tedaj ostalo še odprto. Skratka, gre za to deveto spremembo, cca 40 členov se spreminja, od tega je nekaj večjih sprememb, nekaj manjših. Ena takih, ki je pred nami, je tudi sprememba glede teh izpitov, ukinjanja izpitov in nadomeščanja z obveznim dodatnim izobraževanjem in usposabljanjem.

Glede na to, da sem tudi sodeloval na seji pristojne komisije z določenimi vprašanji, opozorili je, bom rekel, del tega tudi povzeto v poročilu komisije v mnenju, ki ga danes sprejemamo, tako da to, bi rekel, v tem smislu sprejemamo in pa podpiramo. Vendar pa bi na nekaj stvari še opozoril ali pa pač, tako je, ker se marsikaj nabere in nabira in ko sestavljaš dejstva skupaj, pa se začnejo zadeve tudi malo drugače kazati.
Ena zadeva, v javni upravi se opravlja devet vrst izpitov, teče množično usposabljanje, izobraževanje za te izpite, ko sem seštel udeležence samo za naziv, v dveh letih je bilo 4311 udeležencev za naziv, če sem seštel vse udeležence, to je po statistiki mislim za vse vrste izpitov ali pa priprave za izpite in preizkuse znanja, gre to za kar veliko število zaposlenih, ki so v to vključeni, množično, kar je tudi dobro je 10 tisoč in nekaj. Ko sem to nekje pomnožil ali pa povprečno ceno, če vzamem ali pa koliko to stane, en izpit krat udeleženci, dobiš kar velike številke.
Iz tega izhaja to, kar je vprašanje, ali je potem, to, kar se že govori, tudi namen tega, to, kar je gospod državni sekretar iznesel, seveda to je dober posel, velik posel, dober posel in stroškovno - kaj to pomeni, glede na sedanjo usposabljanje in koliko to stane in kaj bo pomenilo glede na nove oblike usposabljanja in števila udeležencev in koliko bo to tudi po novem stalo. Ker, če je to tako enostavno, bi rekel, bi jaz tudi pozval ministra za javno upravo, pa če res gre tako z levo roko, to niti ni ene utemeljitve, obrazložitve, potem bi pozval vas, da ta sredstva, ki bodo ostala, pa namenimo za odpravljanje plačnih nesorazmerij v državni upravi, kar bi bilo zelo dobro in koristno zato, da bi potem to lahko tudi sklenili, čim prej kolektivno pogodbo, ki je pa pred nami, ker tam pa bijemo bitko za vsak evro, da čisto tako povem. Zdaj pa gre za cifre, kar velike, ko to pomnožiš, razne so številke tudi do 2 milijona in več evrov in bi bilo dobro, da to se ve, kaj in kako, ker govorice so tudi ali pa to, češ da naj bi to šlo za točno namenjene zavode, če hočete, ki so že ali pa, ki so že ustanovljeni ali pa bodo v ta namen ustanovljeni. Tako daleč to gre. Bi bilo dobro, če te stvari tudi tukaj se odločno in jasno pojasnijo, kaj se za tem vse skriva.
Drugo je to, da je - to, kar sem že omenil reči, takole, saj to se ukinja, zato ker pač ni učinkovito. Lahko se s to tezo strinjam, še bolj bi se pa s tako trditvijo strinjal, če bi prebrali kakšno analizo, poročilo ali pa, torej, ki bi objektiviziralo vso to delo in delovanje in potem tudi zakaj, na kakšen način se bo pa nekaj drugega boljšega uvedlo, torej zakaj se to ukinja, kje so vzroki in zakaj se bo, kar naj bi bilo novo, v čem naj bi bilo novo, boljše, učinkovitejše, primernejše, seveda pa tudi to, kar sem izpostavil analizo stroškov in primerjav, to tudi ni zanemarljiva zadeva.
Skratka, to manjka v teh obrazložitvah in utemeljitvah. Moram povedati tudi to, da sem vedno pristaš in zagovornik trdih analiz, poročil in iz tega izhajaš pri graditvi neke zakonodaje, ali spreminjaš karkoli, ne pa da se potem lahko zgodi, da v kratkem času toliko sprememb tudi v tem zakonu o javnih uslužbencih, pravim, da je danes v tiste prve ali sprejetja od leta 2002 pa do danes je zelo malo ostalo, ali vedno manj. Na koncu se vprašaš ali je sploh smiselno, da tak zakon, ki je že rascafran, še sploh obstaja. In bi bilo dobro tudi o tem spregovoriti, ker uslužbensko razmerje, kakšne varovalke smo mu vse pisali, ali pa s strani predlagatelja kaj je bilo vse povedano, zagotovljeno, ko se je to pripravljalo, pisalo. Tudi sam sem sodeloval v prvem, drugem, tretjem branju za zakon o javnih uslužbencih v vseh devetih spremembah in vidim kako je to odmik od tistih črt, ki so bile zastavljene ali pa ciljev, smotrov, kaj se bo vse zasledovalo in se tako postopoma od tega sestopa in pa tudi sesul, ne samo to, kar je danes, ampak če vzamem kompletno linijo vseh devetih sprememb, ki so do danes tudi nastale.
Da ne bi preveč dolgovezil in vlekel. Interesna skupina je to obravnavala in izpostavila, tudi dodatno to ugotovitev, ko je opozorila, da sprejemamo to poročilo komisije, ki je bilo z navedenimi pomanjkljivostmi kot dobronamernimi opozorili. Pričakujemo tudi, da se bo v nadaljnjem postopku predlagatelj teh opozoril, torej da se bo ta opozorila ustrezno in predlog glasoval in tudi katero stvar v zakonu skušal še spremeniti. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Ščernjavič. Želi še kdo besedo? Če ne, prehajamo na odločanje, in sicer najprej ... Ja, kolega Klemenc izvolite. Se opravičujem, nisem vas opazil.

              MARIJAN KLEMENC: Hvala lepa. Lep pozdrav vsem! Ko sem dobil v roke ali preko računalnika poročilo je po temeljitem prebiranju tega predloga zakona  le prišlo do nekoliko preveč "zakaj-ev". Človek se začne spraševati, zakaj sedaj to, sprememba na spremembo, nič več ne velja, in se avtomatsko začneš spraševati, ali ni to kar nekako že pisano nekomu na kožo. Po eni strani ta linija, da se pripravi potem za nek razpis in javno pooblastilo, kar naenkrat ne velja več ta upravna akademija. Spoštovani gospod Rep sicer našteva nove upravne naloge akademije, sam zakon pa se ne opredeli natančno do te usode akademije, ki je do zdaj to izvajala. Kaj konkretno bodo počeli zdajšnji predavatelji? Ali bo zdaj tam, ko bo nekdo dobil to javno pooblastilo, da bo lahko to izvajal, kaj bo zdaj s temi stroški, ki tu nastajajo, saj vendar imamo tu neke ljudi. O tem se nič ne opredeljuje.
Ob prebiranju v celoti sem dobil občutek, da nekomu pač ni mar za državni proračun. Koliko se ga bo porabilo, za kaj se ga bo porabilo, treba je narediti samo neke spremembe in zadnja stvar je, kaj je z davkoplačevalskim denarjem. Predlagatelj ne navede, kot berem, koliko so bili sedanji stroški za predavanja, kar sem rekel, pred strokovnim izpitom, kakšni bodo ocenjeni stroški, ki bodo nastali na podlagi javnega pooblastila. Nič, predlog kar tako, počez.
Zelo zanimiv se mi je zdel odstavek, kjer državni sekretar, gospod Rep, govori o tem, da zaposleni na začetku svoje kariere ne znajo opravljati uradnih nalog in pisati odločb. Ali je sedaj to krivda te upravne akademije? Krivda je drugje. Dobro veste, da se večina teh novih diplomantov, ko pridejo iz šol, pač obrnejo na nekoga, ki je visoko nekje v državni upravi, "veš kaj, stric ali pa kdo drug, "zrihtaj" mi ti kar na ministrstvu." Zato niti ne gre na prvo stopnjo, gre kar na drugo, in je seveda potem siromak. Ta zakon tega pač ne bo spremenil. Torej, uvajalno usposabljanje. Veste kaj, zanima me, in mogoče bom tudi postavil v nadaljevanju vprašanje na eni naslednjih sej, koliko je zdaj teh državnih uslužbencev, ki so v nekem obdobju prišli na delovna mesta, pa nimajo teh strokovnih izpitov. Ni enakopravno do tistih, ki so delali izpite na nekih morda, fiktivno sem si zamislil, nižjih delovnih nalogah, so naredili, njihov šef pa nima tega izpita. Jaz ne vem, ali sploh poznajo rang - ustava, zakon, podzakonski akti, se sprašujem.
Kajti, če bomo to zdaj kar takoj in priznali ali da jim bo zakon priznal, aha zdaj tu sediš, nič ti ne bo treba, tam boš šel na en 14-dnevni ali 2-mesečni tečaj, pač tvoje znanje sploh ni pomembno. S tem se ne morem sprijazniti in zato moj amandma. Vse to me je vodilo k temu, da pri tem besedilu, ki ga je komisija prebirala pa daje tudi zeleno luč. Jaz komisiji ne očitam tega, seveda komisijo spoštujem, komisija ima svoje mnenje, ampak nekoliko je pa vendar preveč. Edino tisto je še najbolje, bi rekel, zdravo kar govorite o teh športnikih. Drugo pa, je problem in to dobro veste.
Potem, kaj pa tisti. Komisija je sama rekla, tisti ki po tem predlogu zakona bodo prišli do zaposlitve. Kaj boste odgovorili na to? Prej so padli večkrat, zdaj bodo pa kar tako lahko uspeli do zaposlitve priti. Torej, strokovni izpit, če sledimo razlagam ob nastanku Zakona o javnih uslužbencih, ki se niso spremenili in iz katerih se še vedno navaja vsebina, bi lahko to tudi ohranili in nadgradili tako, da se poleg samega izpita dodatno tudi dejansko izvaja stalno usposabljanje in izpopolnjevanje. Vse to je v dosedanjem zakonu že itak tudi sedaj. V smeri njegove dejanske uporabnosti na ta način zadosti načelu strokovnosti in učinkovitosti javne uprave, predvsem v nudenju kakovostnih storitev vsem državljanom. Ali bi vi vzeli osebno, to vprašam vsakega posebej od vas, v službo nekoga, ki bo pač prišel, nič ne bo vedel o nekih stvareh, bo naredil ne vem koliko, gospodarstveniku, recimo ne vem koliko milijonov škode in ne bo noben problem. Se sprašujem, če bi vi to podprli. Mislim, da ni treba hiteti z nekim produciranim zakonom, da tako rečem "štancanim" zakonom, ker je še vedno dovolj časa. Treba je malo zaustaviti konje in malo bolj temeljito pripraviti zakon in ga potem dati v obravnavo.
Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala.
Besedo ima kolega Peršak.

              ANTON PERŠAK: Jaz se opravičujem, ker sem meni se zdi zdaj že četrtič tukaj, ampak bom poskušal biti čim krajši.
Rad bi rekel, da je mogoče dobro v tem zakonu spregovoriti z vidika nekih izkušenj. Jaz moram reči, da podpiram sprejem tega zakona, predvsem pa iz treh, štirih razlogov, ki so bili navedeni. Najprej moram govoriti, da govorimo o nekem izpitu, ki se ga popularno imenuje državni izpit, za razliko od izpita za opravljanje nalog po Zakonu o upravnem postopku, ki je seveda res zelo pomemben, ker daje javnemu uslužbencu licenco tako rekoč, da na prvi stopnji sprejema upravne odločbe in tako naprej, kar je za nas vse zelo pomembno. Ta državni izpit pa je en tak, kolikor jaz razumem, bolj splošen izpit o državni ureditvi, o vseh teh, še nek dodaten po tem, ko je Upravno fakulteto končal pa še enkrat pravzaprav isto snov mora na enem izpitu potrditi. In ta državni izpiti, ki je bil uveden pred nekaj leti je povzročil tudi kar nekaj težav. Kot nekdo, ki se mora ubadati tudi z neko upravo sicer bolj kot delodajalec, ga ne bom preveč pogrešal.
No, druga stvar izjemno važno se mi zdi to kar je bilo povedano v zvezi s... In kar zakon ureja, v zvezi z javnimi razpisi, mi se velikokrat znajdemo v tem, da imamo javni razpis, iščemo, bom zdaj tako rekel eno uslužbenko, rekel sem eno uslužbenko zato, ker vsi vemo da je to že skoraj ženski poklic. Potem se pa res lahko zgodi, prijavi se jih šestdeset, na teh področjih se jih zelo veliko prijavi ponavadi in recimo, da nekdo potem ki je isto časno dal prijavo na dva, tri razpise se pač odloči za drugega delodajalca in ti moraš ponoviti razpis. In jaz bi enega od preostalih devetinpetdeset vzel in seveda sam podpiram še posebej tudi to kar je bilo povedano v zvezi s športniki tako da jaz tako kot je napisano tudi v mnenju komisije se lahko strinjam s tem, da je verjetno treba še marsikaj dodelati v zakonu ampak te generalne rešitve pa moram reči, da mislim, da olajšujejo življenje, tako občinam kot upravam, kot tudi ljudem v teh upravah.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala kolega Peršak, besedo ima kolega Reven.

              RATISLAV JOŽE REVEN: Hvala za besedo, pozdrav vsem.
Svoje izvajanje bom začel na lastnih izkušnjah, sam sem naredil ta državniški izpit. Ne bom zdaj jokal o tem, da mi je vzel tri mesece prostega časa, trdega preučevanja zakonodaje ampak lahko rečem nekaj, polovica od tega izpita je bila čisti balast, polovica je bila pa uporabna. To se navezujem na to kar je rekel kolega Klemenc. Podpiram to spremembo zakona vendar tudi vemo kar je kolega povedal, bi pa podprl. Če se bosta dobila dva kandidata, eden že z opravljenim tem izpitom, drugi pa brez mislim, da bi moral imeti prednost ta, ki ima ta izpit, zakaj? V raznih ministrstvih in drugih organih v sestavi ministrstev, ki opravljajo določene strokovne funkcije, na primer bom vzel na tistem področju kjer sem sam delal, na kmetijstvu. Tam pride v veliko večino izobraženih z izobrazbo stroke, manjka pa jim izobrazba iz upravljanja, to se pravi iz upravne znanosti, iz te stroke, od tega, da ne znajo odločbe napisati, da ne znajo reševati, da nimajo izpita o Zakonu o upravnem postopku in tako dalje. Kajti ZUP je bil sestavni del in je bil eden izmed izpitov v tej dolgi vrsti. Ta je zelo važen, je pa tudi po zakonu obvezen, če hoče nekdo voditi postopek, pač, mora imeti po zakonu o upravnem postopku ta izpit opravljen, drugače ga ne more samostojno voditi.
O izbiri, če se kandidat premisli, smatram, da je to izredno dobro, da ni treba ponavljati. To je fantastično. Bi pa predlagal, da bi se ali v smislu pravilnika, ali kakorkoli vneslo to, kot sem povedal, pri izbiri dveh kandidatov, ki, eden ima izpit, eden pa ne. In pa, če se bodo izpiti predpisovali, naj se predpisujejo glede na področje za katero se javni uslužbenec dela. Na primer, da spet navežem na izpit, namesto polovica izpitov bi bilo boljše, če bi študiral evropsko zakonodajo tu doma. Boljše bi bilo, kajti bil bi učinkovitejši v tistem času, ki sem ga izgubil za učenje, kar mi ni koristilo.... Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, kolega Reven. Besedo ima kolega Verbič.

              JERNEJ VERBIČ: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani! Da se najprej navežem na kolega Peršaka in kolega Ščernjaviča. Glede na to, da sem v komisiji kar nekaj minut porabil za diskusijo in da je, moram reči, tudi mnenje napisano korektno in mislim,da ga je korektno povzel tako kolega Peršak, kot kolega Ščernjavič, seveda želim kolegu Ščernjaviču vso srečo pri pogajanjih z ministrstvom za finančna sredstva, tako kot je omenil.
Marsikaj je dobrega v tem predlogu. Marsikaj pa je tudi tistega, kar smo opozorili na komisiji in kar so posamezni razpravljavci opozarjali predstavnike ministrstva za javno upravo. Jaz bi kolegu Klemencu, ni vse tako črno kot kolega Klement prikazuje. Namreč, jaz moram na ta njegov amandma nazadnje nekaj stavkov dati pripombo. Poglejte, kolega Meh, kolega Papič, vodita, po mojem mnenju velike firme, ali si vidva lahko dovolita in ali si lahko kolega Lampret, kolega Peršak oziroma Verbič, ki smo župani, dovolimo tole, da zaposlitve ne bodo več temeljile toliko na strokovnosti, pač pa na zvezah in poznanstvih. To je klientelizmu in politični pripadnosti.
Ljudje božji! Jaz si kot župan tega ne privoščim. Mislim, da si tudi vsi štirje našteti ne privoščijo. Zato, kolega Klemenc, z vsem spoštovanjem do tvojega amandmaja, ampak mojega glasu tokrat žal ne bo. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi od svetnikov še kdo besedo? Kolega Fras.

              DARKO FRAS: Hvala za besedo. No, moram povedati, da sem se po tehtnejšem razmisleku odločil, da bom podprl predlog sprememb in dopolnitev te zakonodaje. Pomisleki so se nanašali predvsem na to spremembo načina usposabljanja, če lahko temu tako rečemo, zaposlenih v javni upravi. Pa moram reči, da imam tudi kar nekaj izkušenj kot direktor uprave, prej pa tudi kot župan in na vsak način ocenjujem, da zgolj opravljanje testa, izpolnjevanje testa prav gotovo ne more biti tisti ključen način ugotavljanja usposobljenosti, sploh pa ne permanentnega usposabljanja, ki je še bolj pomembno s tega vidika, kot opravljanje nekega testa ali pa uspešna izdelava nekega testa. Bi pa opozoril predvsem na to, kar je bilo že danes v razpravi povedano, da si želimo, da bi ti programi usposabljanja poleg nekega splošnega znanja bili tudi bolj specializirani. Torej, tega nekako nisem zaznal v tej spremembi. To je bistvo tega, da na eni strani uslužbenec, ki pride v javno upravo z neko izobrazbo, naj bo to ekonomska ali kakršnakoli druga strokovna, na nek način dobi tisto osnovno poznavanje javne uprave, strukture, razmerij, organov in tako naprej. Poudarek bi si pa želeli, kot je bilo povedano, na tistem aplikativnem usposabljanju za konkretna delovna področja. Enako velja za izpit iz zakona o upravnem postopku. Tam se tudi, po mojih izkušnjah, v veliki meri in pretežno ukvarjamo z zakonodajo, z normativno ureditvijo in splošnim upravnim postopkom kot postopkovnim delom, veliko manj se pa ukvarjajo s posebnimi upravnimi postopki na posameznih področjih, skoraj nič pa z materialnimi predpisi, ki urejajo vodenje upravnih postopkov po posameznih področjih. Tako da mogoče nasvet ali pa pobuda v to smer, da bi ti posebni programi usposabljanja bili še bolj dopolnjeni zlasti s tistim materialnim delom, poznavanjem materialnih predpisov s posameznih področij in konkretnih, torej praktičnih izdelav v fazi usposabljanja, praktičnih vodenj upravnih postopkov, primerov vaj in nalog.
Tako da bom to podprl nekako s pričakovanjem in prepričanjem, da bomo tudi na tem področju prišli do bolj fleksibilnega, modernega pristopa, modela usposabljanja javnih uslužbencev. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala, kolega Fras. Želi od svetnikov še kdo besedo? Če ne, bi prosil oziroma dajem besedo mag. Repu za zaključna pojasnila.

              MAG. ROMAN REP: Hvala, gospod predsednik. Samo še dodatno obrazložitev. S polemiko, ki je bila tukaj predstavljena, pa mogoče v zvezi s tem amandmajem. Nekaj je treba jasno povedati. Kar se tiče zasedbe delovnega mesta in pa postopkov za sprejem na delovno mesto, je zakonodaja popolnoma jasna in se tukaj popolnoma nič ne spreminja. Nobenega primera ne more biti, da je nekdo sprejet, kar mimo vrste, da bo preskočil oziroma kar tako prišel v državno upravo, torej izbira kandidatov, kandidacijski, izbirni postopek postaja absolutno, ta izpit, splošni izpit, ki ga ukinjamo je bil izpit, na katerega si bil napoten potem, ko si že bil sprejet v državno upravo. In prej je bilo polemik oziroma debate o tem, analize in primerjave. Najboljšo analizo so dali ravno menedžerji, ki se s tem problemom ukvarjate. V našem konkretnem primeru, ki je star nekaj tednov, nujno potrebujemo nekaj uslužbencev na Upravni enoti Ljubljana, kajti čez dva meseca se nam bodo zgostili problemi na izdajanju potnih listin, osebnih izkaznic, ker spet prihaja ciklus, ko je treba izdajati dokumente. Kako to izgleda danes? Danes izgleda tako, da gremo na zavod za zaposlovanje, komaj dobimo ustrezne kandidate. Ti se prijavijo, gredo čez cel postopek in izberemo tistih nekaj najboljših, ki so primerni in potem se pa začne ta kalvarija. Treba jih je poslati na strokovni izpit, treba jih je vsekakor poslati na ZUP, normalno, ker brez ZUP-a delati ne morejo, pa še kakšno drugo usposabljanje; po vseh teh procedurah, ko pridejo na konkretno mesto, oni na šalterju ne znajo pobrati vloge, zato ker sistem ni bil naravnan v to, da bi takoj v začetku začeli z usposabljanji in pa tudi strokovni izpiti, ki še vedno ostanejo za tako delovno mesto, ZUP je obvezen, za inšpekcije, inšpekcijski izpit in tako naprej, da bi bili usposobljeni za konkretne naloge in opravila, za katere jih zaposlujemo v državni upravi. Bilo je tudi postavljeno vprašanje, kaj je s predavatelji na upravni akademiji. Spoštovani svetnik, upravna akademija nima predavateljev. V upravni akademiji, danes, je zaposlenih 15 javnih uslužbencev, tam ni predavateljev. Ti ljudje so do danes imeli vlogo, da so organizirali, zbirali vloge za usposabljanje in razpise in objavljali datume in termine, kdaj se bo to izvajalo. Same strokovne izpite izvajajo uslužbenci, v večini uslužbenci, ki obvladajo specialnosti na področju, katerih podajajo tudi znanja. In ti ljudje v upravni akademiji se bodo prestrukturirali tako kot sem že prej omenil, del teh ljudi ostane v sistemu in njihova glavna naloga bo na vsebinah, na strokovnih vsebinah, na preverjanju kvalitet izvajanja teh strokovnih izpitov in prej, ko je bila polemika veliko denarja, to bo šlo vse na trg(?) in tako naprej. Te računice in te zgodbe se ne izidejo. V zakonu je dana možnost, kajti ta možnost mora biti, ker danes že ugotavljamo, da na določenih področjih že imamo zunanje izvajalce, kot je recimo ZUP, ker lahko zunanji izvajalci izvajajo ta izpit in so ti izpiti lahko cenejši, kot če jih izvaja država sama, za določene  specialnosti in določena strokovna področja jih ne bo možno dati na trg, ker na trgu tovrstnega usposabljanj ni, ali kjerkoli bo že podana, bom rekel to pooblastilo. Brez javnega natečaja seveda ni možno pridobiti nobenega pooblastila. Osnovni moto je enako kot gospodarstvo, spet racionalnost. Se pravi, za čim več čim manj sredstev dobiti, čim bolj kvalitetno usposobljene javne uslužbence.
Kar pa se tiče tiste primerjave, ko jih je spoštovani svetnik predlagal, to razliko za tiste, ki so šli čez ta program in pa sedaj nov obvezen program usposabljanja, ta razlika bo upoštevana pri merilih, pri izboru. To bo v merila vnešeno.
Pa še enkrat za konec, obvezno usposabljanje sedaj postaja pogoj. In spremenili bomo način tudi podajanja tega usposabljanja in vlogo tistih, ki bodo v procesu usposabljanja. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Po teh izčrpnih debatah in pojasnilih lahko preidemo na odločanje. Najprej bi odločali o amandmaju kolege Marijana Klemenca, in sicer v prvem odstavku se pred besedo "podpira" vstavi beseda "ne" in v drugem odstavku se besedna zveza "o podpori" nadomesti z "v nadaljevanju", besedna zveza "tudi nekatere" se črta.
Proceduralno, prosim kolega Ozimič.

              MILAN OZIMIČ: Če dovolite, malo smo se že ukvarjali, ampak smo na interesni skupini ugotovili, da amandma pomeni v bistvu nasprotno opredelitev od mnenja, se podpira oziroma se ne podpira. In če se da osnovni predlog na glasovanje, potem če ni glasovanje itak opredelitev, ki jo predlaga gospod Klemenc se predlog zakona oziroma mnenja ne podpre. Menim,da ni potrebno glasovanje o amandmaju, ker to ni amandma, ki bi spreminjal vsebino.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Amandma po svoji vsebini je zelo oddaljen od osnovnega sklepa. Mislim glede na to, da je bil obrazložen, da so vsi svetniki in svetnice zavedajo, da podpora temu amandmaju pomeni nepodporo predlogu zakona, tako da mislim, da je zadeva jasna, amandma je vložen skladno s pravili in se boste znali okoli tega amandmaja verjetno odločati. Želite kolega Klemenc proceduralno vendarle še kaj pojasniti? Izvolite.

              MARIJAN KLEMENC: Hvala lepa. Rad bi povedal to, da na glasovanju na lokalnih interesih smo napačno glasovali, nelegalno. Tako, da tisti sklep je bil v bistvu ničen, da sedaj začnemo znova in je predlog tako, kot ga predsednik predlaga v skladu s poslovnikom. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Mislim, da bomo zaplet lahko rešili. Vsi vemo za kaj gre. Mislim, da vsak od nas se zna opredeljevati, tako da prihajamo na odločanje v zvezi z amandmajem.

              Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 29 svetnic in svetnikov.
Kdo podpira amandma? (6 članov.) Kdo je proti amandmaju? (16 članov.) Vzdržani? (4 člani.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet in vendarle moramo sedaj opraviti še glasovanje o samem zakonu oziroma o predlogu sklepa, o mnenju, ki se glasi: Mnenje k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih, kot ste ga prejeli na klop. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 30 svetnic in svetnikov.
Kdo je za predlog zakona? (23 članov.) Kdo je proti? (5 članov.) Vzdržani? (1 član.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep Državni svet sprejel. Zahvaljujem se sodelujočim pri tej točki dnevnega reda.

              Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O PRAVICAH INVALIDOV IN IZBIRNEGA PROTOKOLA H KONVENCIJI O PRAVICAH INVALIDOV.
Pri tej točki dnevnega reda so se nam pridružile: gospa Simona Drenik, vodja Sektorja za mednarodno pravo iz Ministrstva za zunanje zadeve in gospod Cveto Uršič.
Predlog zakona je bil objavljen v Poročevalcu 31/8. Obravnavala ga je Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide. Poročilo komisije ste prejeli. Poročilo so obravnavale interesne skupine, katerih poročila ste prejeli na klop. Prejeli ste tudi predlog sklepa. Morebitne amandmaje, prosim, vložite v pisni obliki.
Prosim oziroma sprašujem predstavnika predlagateljev če želi besedo? Izvolite, besedo ima gospa Simona Drenik. Da.

              SIMONA DRENIK: Hvala lepa. Spoštovani.
Pogajanja o konvenciji o pravicah invalidov, so se začela že leta 2004 in so trajala do konca leta 2007, 2006. .../Nerazumljivo./... predstavniki Ministrstva za zunanje zadev in predstavniki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve sodelovali od samega začetka, bili tudi v skupini, ki je konvencijo draftirala. Konvencija in opcijski protokol sta bila sprejeta na 61. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku predlani, 30. decembra 2006. Ratifikacija konvencije in protokola, ki sta bila potem podpisana 30.3.2007 na Združenih narodih v New Yorku, je bila sprejeta s strani večine držav članic Evropske unije. Ratifikacija je v političnem interesu tako Evropske unije kot tudi Slovenije. Besedilo konvencije je osnovano na konceptu varovanja človekovih pravic, predstavlja eno temeljnih novih konvencij s področja človekovih pravic ob boku konvencij, kot je konvencija o otrokovih pravicah, konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, žensk in tako dalje.
Dodana vrednost te konvencije je izpeljava ukrepov, ki invalidom omogočajo dostop do uresničevanja njihovih pravic. Kljub dejavnosti in aktivnosti vlad in organizacij na področju invalidnosti se invalidi še vedno soočajo s številnimi ovirami pri vključevanju v družbo kot enakopravni člani. Zato je po našem mnenju ratifikacija konvencije tudi v Sloveniji potrebna in nujna, seveda.
Naj morda samo še na kratko dodam, kaj konvencija vključuje. Na kratko lahko pravice iz konvencije razdelimo na dve vrsti, glede na progresivnost njihove implementacije. Prva je pravica do enakopravnosti in nediskriminacije, ki je izvedljiva takoj. Glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic pa se vsaka država pogodbenica zavezuje sprejeti vse možne ukrepe v okviru razpoložljivih virov, kar pomeni, da je stopnja uresničevanja teh pravic odvisna od države pogodbenice in se lahko uvajajo v državah postopoma.
Naj še poudarim, da izbirni protokol opredeljuje pristojnosti in delovanje odbora za pravice invalidov, ki se ustanavlja s tema dvema dokumentoma in se predvsem nanaša tudi na obravnavo sporočil posameznikov iz držav pogodbenic in skupin posameznikov ter drugih informacij civilne družbe, ki se nanašajo na hude in sistematične kršitve konvencij s strani držav pogodbenic, to je tako imenovani individualni pritožbeni mehanizem.
Naj še poudarim, da je za izvajanje konvencije glede na predlog zakona pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki tudi v smislu 33. člena konvencije predstavlja organ za stike v Republiki Sloveniji, pristojen za zadeve, ki se nanašajo na izvajanje konvencije. Naj povem, da smo tako pri pripravi konvencije kot tudi pripravi slovenskega prevoda konvencije sodelovali tudi s civilno družbo in bi se na tem mestu rada zahvalila za pomoč pri tem pomembnem delu.
Iz navedenih razlogov Vlada predlaga, da Državni svet ratificira tako Konvencijo o pravicah invalidov kot tudi izbirni protokol k tej konvenciji. Hvala za podporo.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Besedo ima predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, gospod Boris Šuštarši

              BORIS ŠUŠTARŠIČ: Spoštovani predsednik, spoštovana svetnica in svetniki. Kot je že iz tega teksta vidno, je naša matična komisija za invalide obravnavala konvencijo. Udeleženci, državni svetniki so se zelo poglobili. Zahvalil bi se pa tudi predstavniku Vlade, mag. Uršiču(?), ki je aktivno sodeloval v tej ideološki razpravi o tej konvenciji. Posebej bi se zahvalil našemu predsedniku, da je ratifikacijo te konvencije uvrstil na to sejo. Torej, da Državni svet o tem razpravlja in se opredeljuje preden Državni zbor ratificira to konvencijo. Mislim, da ima to pomemben simbolni pomen.
Ravno tako bi izrazil zadovoljstvo, da slovenska država od svoje ustanovitve skoz gradi prijazen in kulturen odnos do invalidov in ta predlog za ratifikacijo te konvencije je seveda tudi izraz ene take, bi rekel, kvalitetne .../Nerazumljivo./... politike.
Kot je bilo že rečeno, konvencija je pomemben dokument na področju človekovih pravic. Zlasti seveda invalidov kot ene posebno biološko determinirane socialne skupine invalidov. Bi pa poudaril, da v slovenskem prostoru ima ta konvencija še poseben pomen zaradi tega, ker eden od šibkosti naše državne invalidske politike je ravno v prenizki integralnosti in sama ta konvencija bo avtomatično vplivala, da se ta politika bolj sistemsko izvaja. Čeprav je poudarek na pravica pa bi vendarle poudaril, da ta konvencija bo zelo odločilno vlogo odigrala v tem, da družbeno okolje, torej naša država ustvarja pogoje za aktivno življenje vsakega invalida. Seveda tisti, ki zmore tako socialno vlogo opravljati in da s tem tudi spodbujamo odgovornost samih invalidov, da s svojim delom prispevajo k svoji socialni varnosti.
Vrednost te konvencije v slovenskem prostoru je tudi v tem, da daje zelo jasne definicije osnovnih pojmov na področju invalidskega varstva. Torej kaj je invalid, kaj je invalidnost, kaj je to invalidni otrok, invalidna ženska, kaj je diskriminacija in vrsto drugih pojmov, ki so žal večkrat v slovenskem prostoru zamegljeni z raznimi nejasnimi ali paralelnimi izrazi. Jaz bi izrazil pričakovanje, da bomo tudi v invalidskih organizacijah lahko dalo svoj prispevek k tej implementaciji te konvencije in da bomo skupaj z ukrepi, ki jih izvaja država, lahko dosegali učinkovite ukrepe. Pri tem pa velja opozoriti tudi ne dejstvo, da se število invalidov povečuje iz razlogov, ker nekdanje smrtne poškodbe in bolezni sedaj ljudje preživljajo, pa tudi daljša se življenjska doba. Tukaj pa pridemo do mejnega(?) področja in sicer, da bo ta konvencija pozitivno delovala tudi na državno politiko do starejših ljudi. Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, gospod Šušteršič. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Sicer odpiram razpravo. Želi kdo razpravljati o tem predlogu? Če ne, prehajamo na glasovanje. Najprej ugotavljamo prisotnost. 27 prisotnih.
Kdo je za? (26 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Vzdržani? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep Državni svet sprejel.
Zahvaljujem se sodelujočim pri tej točki dnevnega reda.

              Prehajamo na 7. TOČKO DNEVNEGA REDA - POBUDA DRŽAVNEGA SVETNIKA VINCENCA OTONIČARJA ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU. Pobudo državnega svetnika Vincenca Otoničarja za sprejem predloga, za sprejem zakona ste prejeli s sklicem 5. seje Državnega sveta in na klop. Pobudo je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije ste prejeli. Pobudo za sprejem predloga zakona je 20. februarja obravnavala interesna skupina negospodarskih dejavnosti. Tudi to stališče ste prejeli s sklicem 5. seje. Predlog sklepa ste prejeli po elektronski pošti 14. marca in na klop. Sprašujem predlagatelja pobude, če želi besedo? Izvolite, kolega Vincenc Otoničar.
             
              VINCENC OTONIČAR: Gospod predsednik, hvala za besedo. Bom zelo kratek, že prejšnjo sejo sem obrazložil mojo pobudo za sprejetje predloga zakona, spremembo v Državnem svetu, prišlo je do zapleta in ta zaplet je sedaj rešen s tem, da je Komisija za državno ureditev obravnavala to mojo pobudo in mislim, da ni več razloga, da o tej zadevi odločamo in da sprejmemo in rešimo ta problem podpredsednika Državnega sveta. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa. Želi predsednik Komisije za državno ureditev podati poročilo komisije? Kolega Vnučca ni tukaj, se pravi tega poročila ne bo. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Želi predsednik Komisije za državno ureditev podati poročilo komisije? Kolega Vnučca ni tukaj, se pravi tega poročila ne bo. Želijo besedo predstavniki interesnih skupin? Izvolite, prof. Jan.

              DR. ZOLTAN JAN: Torej, naša interesna skupina je ponovno obravnavala ta zakon in se tudi seznanila s tem, da se ne podpira amandmajev, vendar opozarjamo: ne glede na to kakšni so dogovori, kakšne so kombinacije političnih sil in dogovori med obema domovoma, s tem spet pristajamo na en koraček nazaj, spet en košček manj in zato mi vztrajamo pri tistih amandmajih.
Hvala lepa.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa.
Želi še kdo besedo? Prof. Mencinger, izvolite.

              PROF. DR. MENCINGER JOŽE: Spoštovana kolegica in kolegi.
No, ker sem jaz pobudnik tega amandmaja, seveda mislim, da je amandma smiseln. Ta amandma nikomur nič ne jemlje in nikomur nič ne daje, in sicer pravi, da predsednik Državnega sveta in podpredsednik lahko opravljata svojo funkcijo poklicno ali nepoklicno. Tam v tistem predlogu je častno, nasprotje častnemu je nečastno in tisti izraz je popolnoma nesmiselno, funkcija je poklicna ali nepoklicna. Jaz seveda, seveda se bo reklo, to zaradi tega, ker jaz nisem bil izvoljen za predsednika. Jaz, kot veste sem hotel biti nepoklicen predsednik. Zdaj pa je zelo jasno, da nima nič več železa v ognju, to se pravi, ker v naslednjem mandatu gotovo ne bom več svetnik. Tako, da mislim, ne vidim nobenega razloga zakaj bi svetniki, ki hočejo opravljati to funkcijo nepoklicno bili prikrajšani, zakaj ne bi mogli te funkcije opravljati nepoklicno. In ta amandma nikomur nič ne jemlje, ampak daje samo možnost.
Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa, prof. Mencinger.
Želi še kdo razpravljati o tem predlogu? Če ne. Prehajamo na odločanje in sicer najprej o amandmajih. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 25 svetnic in svetnikov.
Kdo podpira amandma Interesne skupine negospodarskih dejavnosti? (5 članov.) Kdo je proti amandmaju? (15 članov.) Vzdržani? (5 članov.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Prehajamo na odločanje o drugem amandmaju. Ugotavljamo prisotnost. Navzočih je 21 svetnic in svetnikov.
Kdo podpira drugi amandma? Ja, če je bila nejasnost okrog odločanja, bomo ponovili glasovanje. .../Oglašanje v ozadju./...

Torej, predlog drugega amandmaja se glasi, da se četrti odstavek 1. člena spremeni tako, da se glasi: "Če predsednik Državnega sveta ali podpredsednik Državnega sveta opravljata svojo funkcijo poklicno, imata pravico do plače." Intervencija je seveda umestna, amandmaja sta med seboj povezana, zato glasovanje, opredeljevanje o tem drugem amandmaju pravzaprav res ni potrebno. Hvala lepa za pomoč.
Nadaljujemo z opredeljevanjem do predloga sklepa, in sicer, na podlagi prve alineje 97. člena Ustave Republike Slovenije je Državni svet Republike Slovenije na 5. seji, 19.3.2008, določil besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Državnem svetu in ga na podlagi prvega odstavka 114. člena Poslovnika Državnega zbora pošilja Državnemu zboru v obravnavo in sprejem, kot ste ga prejeli na klopi. Ugotavljamo prisotnost. (25 prisotnih.)
Kdo se strinja s predlogom sklepa? (21 članov.) Je kdo proti? (2 člana.) Vzdržani? (2 člana.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep Državni svet sprejel.
Sedaj imamo pa opravka s proceduralno pobudo, o kateri vas želim vprašati za vaše mnenje. In sicer, že kar lep čas sta znani dve predstavnici Dursa, in če svetniki ne boste nasprotovali, bi sedaj za 15, 20 minut prekinili sejo, imamo še eno točko dnevnega reda, sedmo, in bi obdelali ta del, za katerega smo zaprosili vodstvo Davčne uprave, in sicer pojasnila in odgovori na vaša eventualna vprašanja okrog davčnega položaja državnih svetnikov. Sprašujem, ali se strinjate s tem, da prekinemo sejo? Ali kdo nasprotuje? Če kdo nasprotuje, bomo o tem odločali. Dejansko je pa tako, 7. točka dnevnega reda je razmeroma enostavna in jo lahko zelo hitro tudi končamo, tako da tistih nekaj minut, če vas pravilno razumem, bi raje šli po tej poti. Jaz se tudi s tem strinjam.

              No, potem pa preidemo na 8. TOČKO DNEVNEGA REDA - IMENOVANJE SEKRETARK IN SEKRETARJEV KOMISIJ DRŽAVNEGA SVETA.
              Torej, predlog sklepa o imenovanju sekretark in sekretarjev ste prejeli s sklicem 5. seje. Želi kdo razpravljati o tem predlogu? Gospod Klemenc, potem pa prof. Mencinger. Izvolite, kolega Klemenc.

              MARIJAN KLEMENC: Hvala lepa. No, o tem predlogu o imenovanju sekretark in sekretarjev komisij Državnega sveta ne vidim dosedanjega sekretarja dr. Pečariča, ki je bil sekretar Komisije za državno ureditev in glede na njegovo, bi rekel, strokovnost, sem prepričan, da je verjetno kakšna rešitev tudi za njega. Bi prosil sekretarja ali pa predsednika, da mi to odgovori prosim. Hvala.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Morda samo v pojasnilo. Gospod Pečarič seveda ostaja v ekipi. Oblikovana bo pravna služba, ki jo bo on vodil in bo seveda opravljal vse tisto kar bo potrebno. Nekoliko bo pa razbremenjen, torej na kolegiju smo se pogovarjali nekaj več. Temeljna sprememba je ta, da bodo naši strokovni nosilci nekoliko razbremenjeni operative. Vendar pa bodo toliko bolj na razpolago za strokovna dela. Je še kakšna razprava? Izvolite prof. Mencinger.

              PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Jaz imam pa samo enostavno vprašanje, ker sem še bolj iz samoupravnih časov. Ali so te ljudi kaj vprašali pri tem premeščanju .../Nerazumljivo./... zaradi premeščanja? Pa ne nasprotujem, samo da vem.

              PREDSEDNIK MAG. BLAŽ KAVČIČ: Hvala lepa prof. Mencinger. Sekretar mi je zagotavljal, da so bili z vsemi ljudmi opravljeni razgovori. Tako da je bilo to soglasje tudi doseženo. Je še kakšno vprašanje oziroma razprava? Če ne, prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost. Enaindvajset.
Kdo podpira predlagani sklep? (26 članov.) Proti? (Nihče.) Vzdržan? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep Državni svet sprejel. Spoštovana svetnica, svetniki, ugotavljam, da smo uspešno opravili 5. sejo Državnega sveta. Zahvaljujem se vam za sodelovanje.

              (Seja je bila končana 19. marca 2008 ob ....)