|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Zapisnik 10. seje Državnega sveta Republike Slovenije |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Predsednik je pričel 10. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 30. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Seja se je začela ob 13. in zaključila ob 15.28 uri. Opravičili so se:
* * * Na sejo je bil vabljen:
- - - Seje so se udeležili:
* * * O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda Franceta Cukjatija dr. med. in predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo. * * * S sklicem dne 30. 9. 2008 so državna svetnica in svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:
* * *
Predsednik je, glede na to, da ni bilo predloga za umik ali razširitev dnevnega reda, predlagal naslednji DNEVNI RED:
Predlagan dnevni red je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 31 jih je glasovalo za, proti ni bil nihče).
Odobritev zapisnika 6. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije Osnutek zapisnika 6. izredne seje so svetnica in svetniki ste prejeli po elektronski pošti 2. 9. 2008. Predsednik je ugotovil, da na podlagi tretjega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega sveta ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik 6. izredne seje in predlagal, da o njem glasujejo. Zapisnik 6. izredne seje je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 32 jih je glasovalo za in nihče ni bil proti). - - - Odobritev zapisnika 9. seje Državnega sveta Republike Slovenije Osnutek zapisnika 9. seje Državnega sveta Republike Slovenije so svetnica in svetniki prejeli z elektronsko pošto 2. 9. 2008. Predsednik je ugotovil, da na podlagi tretjega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega sveta ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik 9. seje in predlagal, da o njem glasujejo. Zapisnik 9. seje je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 28 jih je glasovalo za in nihče ni bil proti).
Po elektronski pošti 30. 9. 2008 in na klop so svetnica in svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Antona Peršaka za ustanovitev posebnega sklada za odkupe in obdelavo rokopisov slovenskih ustvarjalcev. Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport je pobudo obravnavala 9. 7. 2008 in pozvala predlagatelja, naj jo dopolni. Poročilo komisije in dopolnjeno pobudo so prejeli 30. 9. 2008 po elektronski pošti in na klop. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 in na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije je na 10. seji 8. 10. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Antona Peršaka za ustanovitev posebnega sklada, katerega namen bo sistematična skrb za odkupe in obdelavo rokopisov oz. arhivov slovenskih ustvarjalcev in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet podpira pobudo in poziva Ministrstvo za kulturo, naj na osnovi predhodne analize obeh spodaj navedenih možnosti predlaga Vladi Republike Slovenije ustanovitev posebnega proračunskega sklada ali, če oceni to kot bolj smiselno in učinkovito možnost, ustanovitev samostojnega sklada (z zakonom), katerega namen bo v prvi vrsti zbiranje sredstev in financiranje odkupov ter vzdrževanja in urejanja rokopisov in referenčnih gradiv (pisma, dnevniki ipd.) slovenskih pisateljev, pesnikov, dramatikov, esejistov in drugih ustvarjalcev, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku in katerih zapuščine so oziroma bodo velikega pomena za slovensko kulturno zgodovino. Skrb in sredstva iz tega naslova morajo biti posvečena tako gradivom že umrlih avtorjev, katerih rokopisne in referenčne zapuščine hranijo dediči kakor tudi ali še posebej rokopisom pomembnih živih avtorjev. Obrazložitev: Že nekajkrat v preteklosti in tudi v zadnjem času se je izkazalo, da pristojne ustanove (NUK, razni inštituti) nimajo dovolj sredstev, da bi lahko sistematično skrbele za odkupe arhivov pomembnih slovenskih ustvarjalcev. To še posebej velja za njihove rokopise, pisma, razna gradiva in pripravljalne študije (v primerih avtorjev zgodovinskih, biografskih del ipd.) ter inačice pomembnih del, ki so nastajale v procesih oblikovanja teh del. A tudi v primerih, ko so pisatelji ali drugi umetniki sami zapustili svoje rokopise tovrstnim ustanovam, v mnogih primerih zaradi pomanjkanja sredstev ni prišlo do ustrezne obdelave in sistematičnega študija gradiv in tako se pogosto z velikim časovnim zamikom odkrije, da so v zapuščinah ostala prepozno odkrita tudi zelo pomembna dela. Znan je na primer z zapuščino pisatelja Vitomila Zupana, ki je bila v več škatlah spravljena v NUK in ob pregledu katere je pesnica Ifigineja Simonovi? odkrila, da je v teh škatlah tudi zelo veliko zapisov Zupanove poezije, ki je v največjem delu nastala v letih, ki jih je Zupan prestal v zaporu in je bila iz zapora pretihotapljena. Nastalo je kar sedem obsežnih knjig poezije, z izidom katerih se je dokaj spremenil tudi pogled na slovensko poezijo po drugi svetovni vojni. Smiselno bi bilo, da bi po vzoru Avstrije in drugih držav sistemsko in neodvisno od zgolj trenutne večje ali manjše proračunske velikodušnosti zagotovili sredstva v zadostni višini, ki bi omogočala stalno in sistematično skrb za odkupe pisateljskih arhivov. Tak sklad bi po eni strani lahko pomenil tudi neke vrste finančno podporo avtorjem, za katere možnost odkupa teh gradiv lahko pomeni tudi pomemben vir sredstev za dostojno življenje. Po drugi pa bi pomenil še eno možnost več za načrtno zbiranje pisne kulturne dediščine oz. ohranjanje kulturnega in zgodovinskega spomina. Uvrstitev ustvarjalca v tak nacionalni literarni arhiv bi pomenila na nek način tudi simbolni vstop v literarni kanon. Ob tem pa je pomembno tudi to, da bi lahko z dostopnostjo širši zainteresirani strokovni javnosti tovrstni sodobni literarni arhiv posameznega avtorja hitro postal tudi predmet literarnozgodovinskih in teoretičnih raziskav. To se je pokazalo tudi v primeru, ko je v zadnjem času NUK v povezavi z Oddelkom za primerjalno književnost organiziral praktični seminar literarne zgodovine v Rokopisni zbirki NUK. Značilno je, da študente v veliki meri zanimajo predvsem sodobni avtorji – tako je prišlo do seminarskih nalog na temo Daneta Zajca, skupine OHO, Ivana Mraka itd. – kar pomeni, da se je že lahko študiralo rokopisno gradivo, ki je šele nedavno prišlo v zbirko. Vsekakor torej velja, da bi bilo tudi za ustvarjalce koristno, če bi njihovo rokopisno in drugo gradivo prišlo čim prej v arhiv Rokopisne zbirke. Za ustanovitev takega sklada, ki bi omogočil sistematično zbiranje in obdelavo tovrstnih gradiv, je zelo zainteresirano tudi Društvo slovenskih pisateljev, prav gotovo pa tudi stanovska društva drugih ustvarjalcev (prevajalci, teatrologi, kritiki ...), za katerih materialna gradiva, ki pričajo o njihovem ustvarjalnem delu, sedaj ni mogoče zagotoviti ustrezne skrbi in obravnave. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kulturo, da pobudo preuči in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori."
Predlagan sklep je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 29 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti). - - - Po elektronski pošti 30. 9. 2008 in na klop so prejeli pobudo državnega svetnika Mateja Arčona za reševanje problematike nekontroliranega igranja na srečo. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 30. 9. 2008 in na klop. Predlagatelj pobude Matej Arčon je podal kratko obrazložitev. Razpravljal je državni svetnik Boris Šuštaršič. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije je na 10. seji 8. 10. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Mateja Arčona za reševanje problematike nekontroliranega igranja na srečo in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednjiS K L E P : Državni svet podpira pobudo za reševanje problematike nekontroliranega igranja na srečo in uveljavitev odgovornega igranja ter predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo preuči in nanjo odgovori. Na območju Republike Slovenije deluje šest družb, ki imajo (veliko) koncesijo za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnicah, kjer poleg iger na igralnih avtomatih ponujajo tudi (žive) igre na igralnih mizah. Zakonodaja omogoča tudi 45 (malih) koncesij za igralne salone, kjer so na voljo le igre na (največ 200) igralnih avtomatih. Ob naši zahodni meji deluje 5 velikih igralnic in kar 18 igralnih salonov, kar predstavlja največjo koncentracijo ponudbe iger na srečo na ozemlju Evropske unije. Večina obiskovalcev prihaja iz sosednje Italije, vendar je tudi število igralcev, ki so slovenski državljani, v stalnem porastu. Priča smo tudi razmahu t.i. internetnega igranja, ki ponuja igro kar iz »prijetnega naslonjača« lastnega doma. Poleg denarja, ki se steka v proračun(e), igre na srečo prinašajo tudi negativne posledice. Po mednarodnih raziskavah je od 1 - 3 % odraslih, ki imajo možnost igranja, izpostavljeno nevarnosti prehajanja v zasvojenost in odvisnost. Odvisnosti se običajno zavedo šele prepozno, ko posledic ni mogoče več sanirati brez škode zanje in njihove družine. Mnogi so v igri izgubili vse, kar so sami ustvarili in kar so ustvarjale predhodne generacije. Zasvojenost se lahko zgodi vsakomur, ni vezana na spol, starost ali socialni položaj. V svetu so države na različne načine urejale področje igralništva. Med države z uspešnejšim sistemom preprečevanja nekontroliranega igranja sodijo Kanada, Nizozemska in Švica, ki uvajajo t.i. odgovorno igralništvo. Države so torej predpisale pogoje, ki jih morajo koncesionarji upoštevati, sicer so lahko ob koncesijo. V nasprotju s tem Zakon o igrah na srečo (84. člen) predpisuje le, da »pogoje za obisk v igralnici določa koncesionar«. Koncesionar lahko posameznim osebam ali skupinam oseb prepove vstop v igralnico, ne da bi moral navesti razloge za takšno odločitev. Igralcem, ki pri izvajanju posebnih iger na srečo kršijo pravila iger, lahko koncesionar prepove nadaljnjo udeležbo v igrah. Žal pa zakonodaja prireditelja iger na srečo k temu ne zavezuje in ne varuje tistih, ki »igrajo prek svojih zmožnosti« in očitno »ne zmorejo kontrole nad lastnim igranjem«. Zato v Sloveniji ne moremo govoriti o odgovornem igralništvu, zato je nujno sprejeti ukrepe na področju t. i. odgovornega igranja:
Glede na zgoraj navedeno Državni svet predlaga, naj Vlada Republike Slovenije preuči možnosti in sprejme potrebne ukrepe:
* * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo preuči in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori." Predlagan sklep je bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti). - - - Po elektronski pošti 30. 9. 2008 in na klop so svetnica in svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca v zvezi z reševanjem problematike voženj v naravnem okolju. Pobudo je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Poročilo so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 in na klop. Komisija je pobudo dopolnila. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 na klop. Razpravljal je Alojz Kovšca. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije je na 10. seji 8. 10. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca in Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj v zvezi z reševanjem problematike voženj v naravnem okolju in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet podpira pobudo v zvezi z reševanjem problematike voženj v naravnem okolju in predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da pri pripravi sprememb Uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 16/95, 28/95 in 35/01) in drugih predpisov pobudo preuči in nanjo odgovori. Pobuda oz. predlogi za reševanje problematike voženj v naravnem okolju so naslednji:
Obrazložitev: Problematiko voženj z motornimi vozili in kolesi v osnovi ureja Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 16/95, 28/95 in 35/01), nekaj določb pa je tudi v drugih predpisih. Nadzor nad izvajanjem Uredbe izvajajo inšpektorji za varstvo okolja in prostor in policija, na gozdnih in kmetijskih površinah tudi inšpektorji za gozdove in kmetijstvo. V naravnem okolju je prepovedano voziti, ustavljati, parkirati, organizirati vožnje z motornimi vozili, kolesi s pomožnim motorjem in drugimi prevoznimi sredstvi, ki omogočajo gibanje hitrejše od hoje pešca. V skladu z Uredbo predstavlja naravno okolje vsa območja:
Uredba torej dopušča vsako normalno uporabo vozil na motorni pogon in koles po vsem cestnem omrežju, pri čemer vanj kot najožji element sodijo še kolovozne poti ob jasni predpostavki, da to seveda ni prepovedano po drugih prepisih. Vožnjo po takih površinah ureja Zakon o varnosti cestnega prometa. V nasprotju z Uredbo tudi ni vožnja z vozili na motorni pogon:
Za vožnjo v gozdovih in gozdnem prostoru velja posebna ureditev, in sicer je v gozdu dopustna vožnja izključno po gozdnih cestah (izven gozdnih cest, tudi po gozdnih vlakah in poteh, je vožnja prepovedana). Ne glede na določbe 1. odstavka 40. člena Zakona o gozdovih sta ježa in vožnja s kolesom brez motorja dovoljeni na označenih gozdnih vlakah in drugih označenih poteh na območjih v prostorskem delu območnega načrta. 2. člen Uredbe ureja ustavljanje in parkiranje vozil na motorni pogon in koles ob cestah, vendar največ pet metrov izven vozišča. Pri tem je pomembno, da lastnik temu ne nasprotuje. 3. člen Uredbe ureja izjemne vožnje, za katere določila Uredba ne veljajo. To pomeni, da navedeni upravičenci lahko vozijo tudi v naravnem okolju. Gre za službene vožnje (opravljanje lovske, ribiške, čuvajske, naravovarstvene, zdravstvene, reševalne… službe), gospodarjenje z gozdovi, kmetijska dela, geodetska dela, urejanje vodotokov, vzdrževanje infrastrukturnih objektov, pomoč pri reševanju, priprava in vzdrževanje vseh vrst smučarskih prog. 4. člen Uredbe določa strožje določilo, ki vnaša posebne omejitve za določene vrste voženj v zavarovanih območjih: prepoveduje organiziranje voženj z vozili na motorni pogon ali njihovo uporabo za testne, kros, športne, tekmovalne in reklamne vožnje na gozdnih in makadamskih cestah v gozdnem prostoru….To pomeni, da je v takih območjih dopusten normalen promet, če to ni drugače urejeno z drugimi predpisi, prepovedane pa so njegove pojavne oblike, ki predstavljajo športno – tekmovalno vožnjo. Tako je na cestah v takih območjih možen pregon vsakega organiziranja športno tekmovalnih voženj t.i. »kros specialk«. 12. 5. 2001 je začela veljati sprememba Uredbe (Uradni list RS, št. 35/2001), s katero se je spremenilo besedilo 1. odstavka 1. člena tako, da izraz "vozila na motorni pogon" v nadaljnjem besedilu pomeni motorna vozila, kolesa z pomožnim motorjem in druga prevozna sredstva, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja in niso namenjena izključno vožnji po cesti. Sprememba Uredbe je odpravila dvom o tolmačenju pojma vozila na motorni pogon. Uredba določa tudi globe:
* * * Praksa kaže, da sedaj veljavna Uredba, ki je nastala v času, ko se organizirane vožnje v naravi praktično še niso izvajale, zahteva spremembe. Sedanja nizka globa za fizične osebe (41, 73 evrov in ob takojšnjem plačilu le polovičen znesek) nima ne specialne (zoper kršitelja) in ne generalne (vpliv na druge) prevencije in je skoraj enako visoka za kolesarje kot voznike motornih vozil. Zaradi tega je nujno bistveno povečanje globe za voznike motornih vozil. Na podlagi sedaj veljavne ureditve je vožnja v naravnem okolju praktično povsod prepovedana, kar ob naraščajočem trendu uporabe motornih vozil v naravnem okolju izven javnega cestnega omrežja pomeni veliko kršiteljev. Zato bi bilo treba določiti območja, kjer je vožnja pod določenimi pogoji in ob soglasju pristojnih organov dovoljena, in območja, kjer je to strogo prepovedano, pri čemer bi morali na prepovedanih območjih določiti ustrezne sankcije. Ker imajo nadzorniki nad izvajanjem uredbe težave pri identificiranju kršiteljev, bi bilo treba predpisati registracijo oziroma evidentiranje motorni vozil tudi za vožnjo v naravi (pri sedaj registriranih vozilih je problem tudi velikost registrske tablice, saj so oznake zelo slabo vidne, kar pri voznikih povzroča občutek "anonimnosti" in s tem prepričanje, da ne bodo kaznovani) in ostale pogoje (npr. taksa za obremenjevanje okolja, posedovanje ustreznega dovoljenja za vožnjo motornega vozila…). Prav tako se predlaga, da se določijo pravila vožnje na območjih, kjer bi bila vožnja dovoljena (npr. časovne omejitve, prepoved ogrožanja drugih oz. objestnih voženj…). Za voznike neregistriranih vozil ali večkratne kršitelje bi bilo treba predpisati tudi obvezen zaseg in možnost odvzema motornih vozil, za neupoštevanje znakov oziroma odredb nadzornikov (kar se v praksi pogosto dogaja) pa dodatno določiti sankcije. Ob obravnavi pobude državnega svetnika Marijana Klemenca na 13. seji Komisiji Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj 24. 9. 2008 se je pokazalo, da so to problematiko zaznali tudi na pristojnih institucijah, predvsem Inšpektoratu za okolje in prostor, Inšpektoratu za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano in Policiji, ki so pristojni za nadzor nad izvajanjem Uredbe. Komisija je tudi ugotovila, da je minister za okolje in prostor imenoval Delovno skupino za ureditev voženj v naravnem okolju, katerega naloga je analiza izvajanja veljavne Uredbe o prepovedi voženj z vozili v naravnem okolju in priprava predloga njenih sprememb. Ob seznanitvi s sestavo Delovne skupine za ureditev voženj v naravnem okolju je Komisija sprejela pobudo, da minister, pristojen za okolje in prostor, v omenjeno delovno skupino povabi tudi državnega svetnika Marijana Klemenca ter predstavnike društev lastnikov motornih vozil (sani) in gospodarske subjekte s področja turizma, ki v turistično ponudbo vključujejo tudi storitve s tega področja (npr. organiziranje voženj v naravi). * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da pobudo preuči in v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori."
Predlagan sklep je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti.
- - - Po elektronski pošti 30. 9. 2008 in na klop so svetnic in svetniki prejeli vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca v zvezi z izvajanjem določil Zakona o kazenskem postopku. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 in na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije je na 10. seji 8. 10. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca v zvezi z izvajanjem določil Zakona o kazenskem postopku in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet podpira vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca in predlaga Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vprašanji preuči in nanju odgovori. Vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca se glasita: V koliko primerih in v kakšni vrednosti so državni tožilci podali obrazložen predlog za odvzem denarja ali premoženja na podlagi 498.a člena Zakona o kazenskem postopku v letu 2007? Zakaj iz skupnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 2007 izhaja, da ODT v KP, KR, LJ, MB, MS, PT in SG niso podala nobenega predloga za odvzem predmetov in premoženjske koristi obdolžencem na podlagi 498. in 498.a člena ZKP? Obrazložitev: Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB4; Uradni list RS, št. 32/2007 in nasl.) v 498.a členu določa odvzem denarja ali premoženja v primerih, ko se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Za to posebno procesno pravno ukrepanje morajo biti dokazani zakonski znaki posameznih kaznivih dejanj, ki nesporno kažejo na to, da denar ali premoženje izvira iz kaznivih dejanj oziroma, da gre v konkretnem primeru za protipravno nagrado, darilo, podkupnino ali kakšno drugo premoženjsko korist. Če so izpolnjeni ti, objektivni kriteriji, se našteti predmeti vzamejo tudi, če se kazenski postopek iz kateregakoli zakonsko določenega razloga ne konča z obsodilno sodbo. Tako predlagana ureditev izključuje primere, ko bi bilo ob oprostilni sodbi ali ustavitvi kazenskega postopka odvzeto premoženje ali denar, pri tem pa ne bi bilo z gotovostjo dokazano, da izvira iz predhodnih kaznivih dejanj (smiselno enako velja tudi za podkupnine). Na ta člen se je sklicevala tudi Vlada RS pri predlogu zakona o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov proti korupciji. Iz skupnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 2007 izhaja, da so v 334 primerih (315 v letu 2006) so državni tožilci predlagali odvzem predmetov in premoženjske koristi obdolžencem (498. in 498.a člen ZKP). Iz tabele 6: Pregled posameznih procesnih aktivnosti po državnih tožilstvih (stran 25 skupnega poročila) izhaja, da ODT KP, KR, LJ, MB, MS, PT in SG niso podala nobenega tovrstnega predloga, medtem ko naj bi jih v Krškem kar 270. Da nobena oseba ne sme imeti od protipravnega ravnanja nobene koristi je osnovno načelo izrekanja kazenskih sankcij in civilnih pravovarstvenih zahtevkov. Vračilo nezakonitih premoženjskih koristi je pomemben element preprečevanja reinvestiranja takih koristi v ostale oblike protipravnega ravnanja ali ponovitve enakih oblik, zato je nerazumljivo, da skupno poročilo o delu državnih tožilstev kaže drugačno podobo od omenjene ideje. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vprašanji preuči in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanju v roku 30 dni odgovori.
Predlagan sklep je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, 2 sta bila proti). - - - S sklicem 30. 9. 2008 in na klop so svetnica in svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Rudolfa Cipota glede spremembe določenih pogojev za izvajanje ukrepa/podukrepa SOR (pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin). Pobudo je obravnavala Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poročilo komisije in predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 30. 9. 2009 in na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije je na 10. seji 8. 10. 2008, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) obravnaval pobudo državnega svetnika Rudolfa Cipota glede spremembe določenih pogojev za izvajanje ukrepa/podukrepa SOR (pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin) in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet podpira pobudo ter predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da s posebnim zakonom, s spremembo zakona o Programu razvoja podeželja ali na drug ustrezen način objavi v Uradnem listu spremembo, namen katere bo spremenitev določenih pogojev za izvajanje ukrepa/podukrepa SOR (Pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin), v okviru SKOPa/KOPa (SKOP-slovenski kmetijsko okoljski program, KOP-kmetijsko okoljska plačila), ker je pod trenutno zahtevanimi pogoji zelo težko, če že ne nemogoče izvajati zahtevane pogoje glede izpolnjevanja sestave kolobarja. Spremeni naj se besedilo, ki predpisuje, da se posamezen ukrep SKOP-a oz. podukrep KOP-a mora izvajati na isti površini, in sicer tako, da se posamezen ukrep/podukrep mora izvajati na enakem številu prijavljene površine iz prvega leta vključitve v ukrep/poudkrep SOR. Obrazložitev: Uredba o plačilih za kmetijsko okoljske ukrepe iz Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 v letih 2007-2010 in uredba za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, ki se bodo v letih 2007-2013 izvajali kot ukrepi kmetijske strukturne politike v skladu s 27., 28., 29. in 30. členom Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 51/06) in Programom razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 določata plačila za kmetijsko okoljske ukrepe iz Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006 (v nadaljnjem besedilu: ukrepi SKOP-a), ki se bodo v letih 2007-2010 izvajali kot ukrepi kmetijske strukturne politike v skladu s 27., 28. in 30. členom Zakona o kmetijstvu in Programom razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004-2006), in ki se bodo v letih 2007-2013 izvajali kot ukrepi kmetijske strukturne politike v skladu s 27., 28., 29. in 30. členom Zakona o kmetijstvu in Programom razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013. Upravičenci za pridobitev plačil iz te uredbe so kmetijska, ki so določena z zakonom, PRP-jem 2004-2006 in 2007-2013 in uredbo ter izpolnjujejo zahteve dobre kmetijske prakse in druge predpisane pogoje iz PRP-ja 2004-2006 za ukrepe SKOP-a in 2007-2013 za podukrepe KOP-a, za katere uveljavljajo sredstva, kot to določa predpis, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike ter izpolnjujejo zahteve navzkrižne skladnosti in druge predpisane pogoje iz PRP-ja 2007-2013 za ukrepe, za katere uveljavljajo sredstva. Upravičenci, ki so se v letih 2004, 2005 oziroma 2006 vključili v petletno izvajanje ukrepov SKOP-a, lahko do izteka petletne obveznosti v tekočem letu pridobijo plačila za te ukrepe na način, kot ga določata predpis, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike, in ta uredba, ter pod pogoji, ki so določeni v PRP-ju 2004-2006 v poglavju 9.3.2 Kmetijsko okoljski ukrepi. Upravičenci morajo v letih 2007-2010, do izteka petletnih obveznosti, nadaljevati z izvajanjem istih ukrepov SKOP-a na istih lokacijah in v enakem obsegu površin kot znaša v posamezen ukrep SKOP-a vključena površina v letu 2006. Upravičenci lahko v tekočem letu pridobijo plačila za podukrepe KOP-a na način, kot ga določata predpis, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike in ta uredba ter pod pogoji, ki so določeni v PRP-ju 2007-2013. Ukrep/Podukrep Pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin V skladu s Prilogo 2 Uredbe o predpisanih zahtevah ravnanja ter dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih pri kmetovanju (Uradni list RS, št. 21/05, 114/05, 76/06) je triletni kolobar obvezen na najmanj 50 % njivskih površin celotnega kmetijskega gospodarstva. Trave, detelje, travno deteljne mešanice in deteljno travne mešanice na njivskih površinah so del kolobarja in so lahko na isti površini dlje kot tri leta. Za številne kmetijske rastline iz različnih območij so značilni majhni pridelki, počasna rast in neekonomičnost, zaradi česar so te rastline v nevarnosti, da bodo izgubljene. Žal pa so številne vrste kmetijskih rastlin z genetskim potencialom, ki bi ga bilo vredno ohraniti, kakor tudi mnoga lokalna rastišča s specifično floro in favno, že za vedno izgubljena. Da bi se genetska dediščina ohranila, je podukrep namenjen ohranjanju avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin, pri čemer so plačila na površino namenjena spodbudi kmetom, da bi še naprej kmetovali na tradicionalne načine in izboljševali pogoje za pridelavo teh sort. Velika raznolikost podnebnih in talnih razmer omogoča, da so na naravnih rastiščih prisotni številni tipi rastlin v okviru iste vrste, bogata pa je tudi pestrost različnih vrst. Z namenom varovanja in ohranjanja izvirnih lastnosti in genetske variabilnosti avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin, se plačila za ohranjanje teh sort v proizvodnji dodelijo upravičencem na ravni cele države. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da pobudo preuči in v skladu s 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) nanjo v roku 30 dni odgovori."
Predlagan sklep je bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 32 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti). - - - Po elektronski pošti 4. 7. 2008 in na klop so svetnica in svetniki prejeli dodatni odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na zahtevo državnega svetnika Jožeta Koržeta za dopolnitev odgovora na vprašanje glede vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov. Po elektronski pošti 21. 7. 2008 in na klop so prejeli odgovor Ministrstva za obrambo na vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana glede stanovanj, ki so bila v lasti JLA. Po elektronski pošti 21. 7. 2008 in na klop so prejeli odgovor Vlade Republike Slovenije na vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana glede zaposlovanja volonterjev v državnih ustanovah. Po elektronski pošti 21. 7. 2008 in na klop so prejeli odgovor Ministrstva za kulturo na vprašanje državnega svetnika Antona Peršaka glede nadzora nad porabo sredstev za subvencije izvajalcem programov s področja kulture. Po elektronski pošti 23. 7. 2008 in na klop so prejeli odgovor Ministrstva za promet na vprašanji državnega svetnika Mateja Arčona v zvezi z odsekom Razdrto - Vipava. Po elektronski pošti 26. 8. 2008 in na klop so prejeli odgovor Ministrstva za promet na vprašanji državnega svetnika Jožeta Mihelčiča v zvezi z vzdrževanjem državne ceste na odseku Ručetna vas - prelaz Brezovica. Po elektronski pošti 26. 8. 2008 in na klop so prejeli odgovor Vlade Republike Slovenije na vprašanje državnega svetnika Mateja Arčona v zvezi s plačevanjem vinjet na Goriškem.
- - - Za vprašanja, na katera po preteku 30-dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov odgovorov, bodo posredovane urgence na pristojna ministrstva oziroma druge pristojne institucije.
Pobudo državnih svetnikov dr. Andreja Rusa in Mateja Arčona za sprejem Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom so svetnica in svetniki prejeli po s sklicem po elektronski pošti 30. 9. 2008 in na klop. Poročilo komisije in predlog Državnega sveta za zakonodajno iniciativo so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 in na klop. Na klop so prejeli tudi amandmaje dr. Andreja Rusa in Mateja Arčona, stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti in amandma državnega svetnika Rastislava Jožeta Revna. Predlagatelj dr. Andrej Rus je obrazložil pobudo. Mnenje Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je podal Peter Požun. Razpravljali so Mihael Jenčič, Boris Šuštaršič, dr. Zoltan Jan, Rastislav Jože Reven, Alojz Kovšca, prof. dr. Jože Mencinger, Boris Šuštaršič, dr. Andrej Rus, mag. Stojan Binder. Stališče Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve k predlogu zakonodajne iniciative je podala mag. Petra Vrečko. Rastislav Jože Reven je vložil amandma in ga tudi obrazložil. Razpravljal je dr. Zoltan Jan.
Predsednik je dal na glasovanje amandmaje dr. Andreja Rusa in Mateja Arčona: Amandma k 3. členu:
Nov peti odstavek istega člena se spremeni tako, da se glasi: Amandma je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, 2 sta bila proti). Amandma k 4. členu: (4) Način vzpostavitve, podrobnejšo vsebino in način vodenja registra iz prvega odstavka tega člena ter način spremljanja zdravstvenega stanja in izvajanja preventivnih zdravstvenih pregledov iz tretjega odstavka tega člena s podzakonskim aktom predpiše ministrica ali minister, pristojen za zdravje (v nadaljevanju: minister)." Amandma je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 19 jih je glasovalo za, 3 so bili proti). Amandma k poglavju 3. Ocena finančnih posledic predloga zakona: Amandma je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 19 jih je glasovalo za, 4 so bili proti). Predsednik je dal na glasovanje amandma Rastislava Jožeta Revna: V tretjem odstavku 2. člena se za besedo "pokojnih" doda besedilo: "v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - UPB4). Amandma je bil sprejet (35 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 18 jih je glasovalo za, 9 jih je bilo proti).
Predsednik je predlagal, da Državni svet, skupaj s sprejetimi amandmaji, sprejme naslednjo zakonodajno iniciativo: "Na podlagi prve alineje 97. člena Ustave Republike Slovenije je Državni svet Republike Slovenije na 10. seji 8. 10. 2008 določil besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom in ga na podlagi prvega odstavka 114. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07, PoDZ-1-UPB1) pošilja Državnemu zboru v obravnavo in sprejem. Državni svet na podlagi 95. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) pooblašča državnega svetnika dr. Andreja Rusa za predstavnika Državnega sveta na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles pri obravnavi predloga zakona. * * * PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ODPRAVLJANJU POSLEDIC DELA Z AZBESTOM
I. UVOD 1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona Azbest je skupno ime za skupino vlaknatih silikatov. Najdemo ga v vodi, zraku in zemlji, ponavadi v manjših količinah, ki kot take niso škodljive za zdravje. Če pa je človek azbestnim vlaknom izpostavljen dlje časa in v večjih koncentracijah, je verjetnost za nastanek bolezni, povezanih z azbestom, večja. V zahodnem svetu je azbest desetletja veljal za čudežno rudnino z vsestransko uporabnostjo. Zaradi njegove široke uporabe so tako azbestna vlakna prisotna povsod, predvsem pa v urbanih okoljih. Na podlagi ocen je azbest prisoten v več kot 3000 komercialnih izdelkih, predvsem vodovodnih in kanalizacijskih ceveh, azbestno-cementni strešni kritini, vrsti izolacij za stavbe in električne vodnike, zavorne ploščice in tesnila. Daljša azbestna vlakna so se uporabljala predvsem v tekstilni industriji. V Sloveniji je približno tretjina stavb še vedno pokritih s kritinami, ki vsebujejo trdno vezan azbest, azbestnih vodovodnih cevi je še vedno preko 1000 km, veliko stavb pa ima izolacijo, omete ali tla iz materialov s šibko vezanim azbestom. Od leta 1946 do leta 1996 je bilo v Slovenijo uvoženih 670.000 ton azbesta, 14 podjetij ga je uporabljalo v svoji proizvodnji, deset podjetij je uvožene izdelke vgrajevalo, osem pa jih je prodajalo v maloprodaji. Azbest v človeškem telesu deluje rakotvorno in varne stopnje izpostavljenosti azbestu ni. Daljša izpostavljenost kateremukoli tipu azbestnih vlaken povečuje riziko za nastanek bolezni (pljučni rak, mezoteliom, nemaligne bolezni pljuč in plevre itd.). Med izpostavljenostjo in prvimi bolezenskimi znaki pa lahko mine tudi do 40 let, zato se mnoge posledice izpostavljenosti azbestu v preteklosti odkrivajo šele sedaj. Škodljivi vplivi azbesta so izraziti zlasti pri kopanju, mletju, prevozu, proizvodnji, vzdrževanju, uporabi, popravilu ali odstranjevanju izdelkov ali materialov, ki vsebujejo azbest. Nevarnosti se ne da izogniti niti ob upoštevanju vseh predpisanih varnostnih ukrepov. Ocenjuje se, da se bo v EU v naslednjih 35 letih pojavilo okrog 250.000 primerov mezotelioma, ki je ponavadi smrtonosen v roku enega leta. Ker je azbest hkrati eden od povzročiteljev pljučnega raka, je možno končno število žrtev oceniti nekje med 250.000 do 400.000 smrti, vključujoč pljučno bolezen imenovano azbestoza, ki je bila ena prvih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu. Večini tragičnih posledic množične uporabe azbesta bi se v svetu in pri nas lahko izognili, če bi upoštevali že več kot sto let stara opozorila o škodljivih učinkih azbestnega prahu na zdravje ljudi, vendar zgodnja svarila na žalost niso bila deležna večje pozornosti. Do ukrepov za omejitev in prepoved uporabe azbesta je prišlo šele po odkritju hudih posledic izpostavljanja azbestnemu prahu in po mnogih tragičnih izgubah človeških življenj v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šele v letih 1998 in 1999 so države Evropske unije dokončno prepovedale uporabo vseh vrst in oblik azbesta. V letu 2001 pa se je končal tudi spor pred Svetovno trgovinsko organizacijo, ki je zavrnila kanadsko pritožbo ter podprla evropsko prepoved. Torej več kot stoletje po prvih opozorilih o škodljivosti azbesta. Poleg ukrepov preprečevanja in odpravljanja posledic dela in proizvodnje na podlagi uporabe azbesta za okolje in osebe je potrebno vsem osebam, ki so bile azbestnim vlaknom izpostavljene na delovnem mestu ali v življenjskem okolju v bližini tovarn, ki so v svoji proizvodnji uporabljale azbest in so zaradi tega že ali še bodo obolele za eno od oblik azbestnih bolezni, zagotoviti ustrezne pravice do zdravstvenega in socialnega varstva njim in njihovim zakonitim dedičem. V Sloveniji je bil šele leta 1996 sprejet Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki (Uradni list RS, št. 35/2005) - v nadaljevanju ZPPPAI, ki je prepovedoval proizvodnjo in promet z azbestnimi izdelki, urejal prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno ter rešil nekatera zdravstvena in socialna vprašanja delavcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. ZPPPAI je bil naknadno še trikrat spremenjen in dopolnjen (v letih 1998, 2000 in 2004). Zakon je imel kljub dejstvu, da je bil prvotno zamišljen predvsem kot pomoč Salonitu Anhovo, ki se je ob ukinitvi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki znašel v težkem položaju, osrednjo vlogo pri reševanju azbestne problematike v naši državi. Uveljavil je namreč koncept ukinjanja azbestne in prehod na neazbestno proizvodnjo za celotno območje Republike Slovenije. Njegova glavna pomanjkljivost je bila v tem, da je razločeval med prizadetimi osebami zaradi azbesta ter s tem s svojimi določili ustvarjal neenakost in privilegiranost delavcev glede na podjetje, kraj in čas, v katerem so bili delavci izpostavljeni škodljivim vplivom. Še bolj očitna je bila neenakost med delavci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu in okoliškimi prebivalci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu tega istega azbestnega prahu. S prvo novelo zakona je na deklarativni ravni sicer bila zagotovljena zdravstvena in socialna varnost tudi prebivalcem, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, vendar teh pravic samo zakonsko besedilo ni operacionaliziralo. Kljub najmanj trem primerom, ko so prebivalci, ki niso bili nikoli zaposleni v Salonitu Anhovo, zahtevali odškodnino zaradi obolelosti z mezoteliomom in dvojnim plevralnim plakom, so te pravice ostale zgolj mrtva črka na papirju in se niso uresničevale. Leta 2000 je bil v Sloveniji ustanovljen Sindikat azbestnih bolnikov Slovenije (SABS) - sedaj Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije (Zveza SABS), ki si že dolgo časa prizadeva s pobudami in opozarjanjem izvršne in zakonodajne veje oblasti doseči dopolnitve in spremembe veljavnega zakona in pospešiti postopke verifikacije in priznavanja odškodnin. Obolenja zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu so namreč vseslovenski problem. Ko se je leta 2003 končalo prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno, je postalo očitno, da je potrebno zakon nadgraditi in z njim dolgoročno zagotoviti rešitve v interesu vseh ljudi, ki so bili ali bodo prizadeti zaradi izpostavljenosti škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Vlada Republike Slovenije je tako v začetku leta 2004 ustanovila posebno medresorsko delovno skupino, ki je pripravila celovit pregled izvajanja obstoječega zakona, napoved števila obolelih ter izhodišča za pripravo novega zakona, ki pa zaradi novega vladnega mandata ni bil vložen v zakonodajno proceduro. V januarju leta 2005 je tako Državni zbor Republike Slovenije podaljšal veljavnost ZPPPAI iz leta 1996, s čimer je bilo omogočeno upravičencem do odškodnin zagotoviti njihovo izplačilo, po zavrnitvi ponovnega podaljšanja za leto 2006 pa je Vlada Republike Slovenije v zakonodajni postopek vložila predlog novega Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 38/2006), ki pa ni bil dokončno usklajen s socialnimi partnerji. Nanj je bil 29. 11. 2006 izglasovan veto Državnega sveta Republike Slovenije, vendar je bil zakon ob ponovnem glasovanju v Državnem zboru ponovno sprejet. Podobno usodo je v nadaljevanju doživel tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 139/06) (v nadaljevanju ZOPDA-A), ki ga je v letu 2006 Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem predlagala skupina poslancev, s prvopodpisanim mag. Francem Žnidaršičem. V letu 2008 pa je bil s strani parlamenta sprejet sklep o zavrnitvi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, ki ga je v zakonodajno proceduro vložila skupina poslancev, s prvopodpisano Majdo Širca. Oba predloga zakona sta vsebovala predloge sprememb in dopolnitev ZOPDA v smeri razširitve pravic na vse osebe, obolele zaradi azbesta, ne glede na okoliščine obolenja (v času opravljanja poklica, življenja v okolju, ki je kontaminirano z azbestnimi vlakni oziroma prahom). Kljub leta 2006 sprejetim spremembam, se Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/2007 - uradno prečiščeno besedilo) v praksi ne izvaja dosledno, hkrati pa še vedno ohranja določbe, ki povzročajo neenako obravnavo in uveljavljanje pravic oseb, ki so obolele zaradi azbesta na delovnem mestu in oseb, ki so obolele zaradi onesnaženosti bivalnega okolja z nevarnimi, rakotvornimi azbestnimi vlakni. Pri določanju pravic, ki izhajajo iz zakona, bi bilo zato potrebno upoštevati vse oblike obolelosti zaradi azbesta, ki so navedene v 4. členu veljavnega zakona, in ne samo eno obliko obolelosti - mezoteliom, kot to določa trenutno veljaven zakon. Zakon je torej nujno potrebno dopolniti z okoljskim in ne samo poklicnim vidikom azbestnih bolezni, določiti pravice do predčasnega upokojevanja obolelih izključno na podlagi verificirane bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, pravico do ustrezne odškodnine z zakonom zagotoviti tudi zakonitim dedičem prizadetih oseb in uzakoniti register oseb, izpostavljenih azbestu.
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve Glavni cilji predloga zakona so:
Predlog zakona ureja odpravljanje posledic izpostavljenosti azbestu za osebe, ki so bile izpostavljene škodljivemu vplivu istega azbestnega prahu, kot osebe, ki so po trenutno veljavnem zakonu že upravičene do določenih pravic. Veljavni zakon namreč pravice omejuje na osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih družbah, ki so predelovale, skladiščile, vgrajevale ali odstranjevale azbest oziroma azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu, ter osebe, ki so zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. S tem pa se nadaljuje neenakost, ki jo je ustvaril že Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki, in sicer med delavci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu in okoliškimi prebivalci, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu tega istega azbestnega prahu. Predlog zakona vsebuje določbo o spremembi naslova zakona, s čimer se naslov zakona smiselno usklajuje s predlaganimi spremembami in dopolnitvami zakona, ki so usmerjene na širjenje obsega upravičencev do pravic po zakonu na osebe, obolele zaradi azbesta, na podlagi okoljske in ne zgolj poklicne izpostavljenosti azbestu. Posledično so predlagana tudi črtanja besedila ali besed, katerih pomen je omejen zgolj na poklicni vidik izpostavljenosti azbestu. Predlog zakona tako v nadaljevanju predvideva širitev kroga upravičencev do odškodnin in določa, da so do odškodnine in pokojnine pod ugodnejšimi pogoji upravičeni tudi prebivalci, ki so imeli stalno bivališče v okolici poslovnih prostorov gospodarskih družb, kjer se je predeloval ali skladiščil azbest ali azbestni izdelki, in je bilo to okolje ugotovljeno kontaminirano z azbestom, ter pri katerih je bila ugotovljena bolezen zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest. Do pravic, ki izhajajo iz zakona, so po veljavnem zakonu na podlagi tretjega odstavka 2. člena upravičene zgolj osebe s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki so zbolele za mezoteliomom zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju Republike Slovenije, zato predlog zakona predvideva širjenje pravic na podlagi določb zakona na osebe, pri katerih je ugotovljena katerakoli od bolezni, ki jih povzroča azbest, in ne zgolj mezoteliom. Predlog zakona prav tako omogoča, da bodo pod določenimi pogoji (oboleli je sprožil postopek za priznanje bolezni, v nadaljevanju pa je bila bolezen verificirana s strani interdisciplinarne skupine iz 9. člena veljavnega zakona) do odškodnine upravičeni tudi zakoniti dediči pokojnih, ki so v veliko primerih šoloobvezni otroci. Upravičenci zaradi rakastih obolenj na pljučih namreč umirajo tudi že pri starosti, nižji od 40 let. Način ugotavljanja kontaminacije okolja z azbestom in obseg kontaminiranega okolja po predlogu zakona z izvršilnim predpisom določi ministrica ali minister, pristojen za okolje. Predlog zakona prav tako omogoča vzpostavitev registra oseb, izpostavljenih azbestu, ki bi ga vzpostavil in vodil Inštitut za varovanje zdravja. Vzpostavitev registra predstavlja dober temelj za opravljanje preventivne diagnostike pri osebah, izpostavljenih azbestu, kar je nujno potrebno, saj v začetnih stadijih bolezni, povezanih z azbestom, velikokrat značilni simptomi bolezni niso razpoznavni oziroma izraženi. Pravočasno odkrivanje bolezni in ustrezna zaščita obolelih bosta tako lahko bistveno prispevali k zmanjšanju intenzitete rakastih obolenj zaradi azbesta v prihodnosti. Glede na to, da je Republika Slovenija pravna naslednica bivše države, ne more in ne sme zanikati odgovornosti za prisotnost velike količine azbesta v našem okolju, ki je lahko rakotvoren že pri minimalnem vdihovanju njegovih vlaken. Predlog zakona tako določa, da mora pri odškodninah v sodnih postopkih Republika Slovenija kriti odškodnino v višini 60 % sporazumno določenega zneska odškodnine, pri čemer gospodarski subjekt pristane na kritje 40 % zneska. Republika Slovenija pa krije znesek odškodnine v celoti v primerih rakavega in nekaterih drugih obolenj in takrat, ko sporazum o odškodnini ni dosežen zaradi nasprotovanja gospodarskega subjekta. Za prevzeti del odškodnine lahko posledično Republika Slovenija zoper gospodarski subjekt vloži tožbo pri pristojnem sodišču. Z namenom doseganja civilizacijskega standarda, da lahko pri odločanju o pravicah obolelih sodeluje tudi predstavnik obolelih, je v predlog zakona vnesena določba o imenovanju petega člana medresorske komisije, ki naj ga predlaga sindikalna organizacija oseb, prizadetih zaradi azbesta. Z namenom omilitve pogojev za pridobitev (invalidske) pokojnine predlog zakona določa, da naj bo pravica do predčasne upokojitve vezana izključno na ugotovljeno bolezen in na dopolnjeno pokojninsko dobo (23 let moški oziroma 20 let ženske) in ne na starost osebe. Bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu se namreč lahko pojavijo že po 10-ih ali 15-ih letih izpostavljenosti. Zaradi preprečevanja konflikta interesov predlog zakona predvideva zamenjavo članov interdisciplinarnih skupin strokovnjakov v postopkih, v katerih bi lahko prihajalo do konflikta interesov. Podane so tudi rešitve za pospešitev postopkov verifikacije, saj je za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij s strani interdisciplinarne skupine določen rok največ treh mesecev od trenutka vložitve zahteve.
3. Ocena finančnih posledic predloga zakona a) Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva Po predloženem zakonu bodo državni proračun bremenila sredstva za izplačevanje novih odškodnin prebivalcem okrog podjetij, kjer je potekala azbestna proizvodnja. Sredstva državnega proračuna bodo bremenili tudi stroški dodatnih zdravstvenih pregledov (po oceni od približno 41.700 do 62.500 eurov letno), stroški za delo medresorske in verifikacijske komisije ter obveznosti za predčasno upokojevanje oz. izplačevanje invalidskih pokojnin. Obseg sredstev bo odvisen od števila oseb, ki so in še bodo v naslednjih letih obolele zaradi posledic azbesta in vrste njihove bolezni. Napovedi kažejo, da se bo povečalo število težjih bolezni, umirilo pa število lažjih oblik bolezni. Ker ni vzpostavljenega ustreznega registra oseb, tega podatka ni mogoče točno definirati, zato lahko vsi izračuni temeljijo zgolj na ocenah. Trenutne napovedi za leto 2010 (ocena trenda pojavljanja novih primerov mezotelioma v Sloveniji temelji na podatkih iz registra raka) kažejo naslednjo sliko predvidenega števila obolelih:
Če upoštevamo zneske odškodnin, navedenih v 6. členu veljavnega zakona, t.j. največ 41.660 eurov za pljučni rak, maligni mezoteliom in druge rake ter maksimalno možno odškodnino za druge azbestne bolezni, to je 20.840 eurov za azbestozo, lahko za leto 2010 napovemo predviden znesek odškodnine v višini 1.666.760 eurov, v naslednjih letih (vsaj še 15 do 25 let) pa, zaradi predvidenega višanja števila obolelih s težjimi azbestnimi boleznimi, višje zneske. Na podlagi vodenja registra oseb, izpostavljenih azbestu, s strani Inštituta za varovanje zdravja, se ocenjuje letna obremenitev državnega proračuna v višini 20.000 EUR. Predlog zakona nima posledic za druga javna finančna sredstva. b) Navedba, da so sredstva za izvajanje zakona v državnem proračunu zagotovljena Za izvajanje zakona bo potrebno zagotoviti dodatna sredstva šele v okviru proračuna za leto 2010, saj je predviden začetek uporabe zakona 2010. Do takrat bo število obolelih in potrebna sredstva lažje oceniti, saj bo stopnja oziroma trend obolevanja bolj razpoznaven.
4. Prikaz ureditve v nekaterih drugih pravnih sistemih a) Prikaz prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije Predlog zakona ni predmet usklajevanja s pravnim redom Evropske unije. b) Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih Nizozemska Zakon o silikozi in azbestozi je bil na Nizozemskem sprejet leta 1951. Od leta 1977 na Nizozemskem velja prepoved uporabe modrega azbesta, od leta 1993 prepoved uporabe vseh vrst azbesta v komercialne namene, od leta 1998 pa prepoved uporabe vseh vrst azbesta za zasebno uporabo. V relativno kratkem času so se na Nizozemskem okoliščine, ki se nanašajo na izplačevanje odškodnin dramatično spremenile. Izboljšanje gre pripisati delu nizozemske skupine, ki združuje žrtve azbesta - nizozemskemu odboru žrtev azbesta, ki se že od leta 1995 bori za pravice in odškodnine za ljudi, ki so bili azbestu izpostavljeni poklicno ali pa v svojem bivalnem okolju. Eden od ciljev odbora je skrajšati »sodno agonijo žrtev mezotelioma.« Prav zato so se člani odbora skupaj z delodajalci, zavarovalnimi družbami, vlado in sindikati zavzemali za ustanovitev nacionalnega inštituta, ki bi zagotavljal izplačevanje odškodnin. Kot bolezen zaradi azbesta je na Nizozemskem priznan edino mezoteliom. Odškodnine za mezoteliom izplačujejo: IAV (Institute of Asbestos Victims) v višini do 50.000 EUR, GAI (The Government Asbestos Institute) v višini do 15.882 EUR, preko sodišč iztoženi zneski pa znašajo do 68.000 EUR. Leta 2000 je bil ustanovljen Institute of Asbestos Victims (IAV), ki pa ne more obravnavati vseh žrtev azbesta, saj njegova pravila izključujejo obolele za azbestozo, pljučnim rakom in 30 % bolnikov z mezoteliomom, ki so bili azbestu izpostavljeni pred več kot 30 leti. S poravnavo z IAV se oškodovanec odpove drugim oblikam uveljavljanja odškodnine. Oboleli, ki ne morejo uveljavljati odškodnine pri IAV, lahko to storijo pri Vladnem inštitutu za azbest, ustanovljenim leta 2003 – (The Government Asbestos Institute - GAI). GAI je tridelno telo zadolženo za nacionalno odškodninsko shemo. Višina povprečne poravnave med IAV in GAI se razlikuje. Velika Britanija Od leta 1986 v Veliki Britaniji velja prepoved proizvodnje in uporabe modrega in rjavega azbesta, od leta 1999 pa še prepoved proizvodnje in uporabe belega azbesta. Državno odškodnino, kot neke vrste življenjsko rento ali pokojnino, sestavljajo nadomestilo plače, dodatek zaradi zmanjšane zmožnosti za opravljanje poklica, pokritje stroškov prevoza, pokritje stroškov nege, dodatek na celotni dohodek in pokritje stroškov bivanja. Zneski so odvisni od starosti oškodovanca in stopnje obolelosti in se izplačujejo kot tedensko nadomestilo (od 170 do 570 GBP). Če je delodajalec bankrotiral, lahko upravičenci uveljavljajo nadomestilo skladno z zakonom (Pneumoconiosis Act iz leta 1979). Poprečno izplačana odškodnina za mezoteliom je 12.000 GBP. Sredstva zagotavlja vladni Oddelek za delo in pokojnine (Department for Work and Pensions). Zaradi zdravstvenih težav, pičlih finančnih sredstev in strahu pred pravnim sistemom, ki ga niso poznali, se v preteklosti britanski tožniki niso odločali za tožbo. Zaradi nedavnih družbenih sprememb pa se prizadeti vse pogosteje odločajo za uveljavljanje zahtev po odškodnini. Britanija vse bolj postaja »pravdarska« družba; oboleli delavci se vse pogosteje odločajo za izterjavo odškodnin zaradi azbestnih bolezni po pravni poti. Čeprav ni nikakršne centralne evidence o številu azbestnih tožb oziroma poravnavah, pa naj bi bilo v povezavi z azbestom letno vloženih okoli 1500 pravnih zahtevkov. Uradne statistike navajajo, da je v letu 2002 zaradi azbestnih bolezni umrlo več kot 5.000 ljudi. Iz pričujočih podatkov je torej razvidno, da se velika večina žrtev še vedno ne odloča za izterjavo po pravni poti. Višine odškodnin (povprečno) zanašajo: za mezoteliom 100.000 GBP, za pljučni rak 60.000 GBP, za azbestozo 30.000 GBP ter za plevralne plake in zadebelitve 10.000 GBP. Najvišji iztoženi znesek je bil 1.200.000 GBP. Francija Po francoskem zakonu o odškodninah za poklicne bolezni, katerega nastanek sega v leto 1919, so delavci s priznanimi boleznimi upravičeni do odškodnin, ki jih zagotavlja francoski socialni sistem. Teoretično delavcem ni bilo potrebno dokazovati vzročnih povezav med izpostavljenostjo in predpisanimi boleznimi, vendar pa so v praksi temu pogosto nasprotovali zdravniki, zdravstveni specialisti in birokracija, saj so se neprestano ukvarjali z vprašanjem »domnevnega izvora bolezni«. V zakonodaji je bila azbestoza že leta 1945 priznana kot poklicna bolezen, leta 1978 so prepovedali uporabo razpršilcev (lepil), ki vsebujejo več kot 1 % azbestnih vlaken, v letu 1994 je bila prepovedana proizvodnja in prodaja rjavega in modrega azbesta, v letu 1996 pa je prišlo do prepovedi proizvodnje in prodaje vseh azbestnih izdelkov. Leta 2002 je bil ustanovljen tudi Sklad za žrtve azbesta (FIVA - Fonds d'Indemnisation des Victimes de l'Amiante). Priznane bolezni so: azbestoza, zadebelitve plevre, razni pleuralni tumorji, bronhopulmonarni rak in mezoteliom. Francoske žrtve z obolenji mezotelioma, azbestozo in pljučnim rakom (vsa 3 obolenja spadajo med priznane bolezni) so utrpele posledice zaradi pristranske obravnave delodajalcev. Administrativni postopki so bili dolgotrajni, zato so mnogi oboleli zahtevke po odškodnini prenehali vlagati. Postopki za pridobitev vseh potrebnih zdravstvenih spričeval so bili zanje preveč zapleteni, saj je šlo za starejše, neizobražene delavce brez sindikalne podpore. Dejansko stanje obolelosti je bilo vseskozi podcenjeno, saj uradni izračuni o razširjenosti bolezni temeljijo na zdravstvenih dokazih, ki so hkrati podlaga za izplačilo odškodnine. Oboleli imajo trenutno možnost uveljavljati odškodnino od FIVA ali po sodni poti od delodajalca. Dvojno nadomestilo odškodnine ni dovoljeno. Če sprejmejo pogoje FIVA, se morajo odpovedati vsem drugim pravicam uveljavljanja odškodnine. FIVA ima tudi pravico, da na podlagi poravnave z oškodovancem toži delodajalca. Sredstva FIVA zagotavljata Ministrstvo za delo in socialo in blagajna socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Po navedbah francoskega nacionalnega združenja za obrambo žrtev azbesta (ANDEVA - Association Nationale de Défense des Victimes de l'Amiante) znašajo izplačane odškodnine FIVA povprečno 4.000 EUR, sodišča priznavajo v povprečju odškodnine v višini 45.000 EUR, zavarovalnice v okviru združenja francoskih zavarovalnih družb (FFSA - Federation Francaise des Societes d'Assurances) pa celo od 50.000 - 200.000 EUR. Nemčija Po nemški zakonodaji je že od leta 1937 azbestoza priznana kot poklicna bolezen, od leta 1990 pri njih velja prepoved izpostavljenosti azbestu, od leta 1993 pa popolna prepoved proizvodnje, uporabe in prodaje vseh izdelkov, ki vsebujejo azbest. Priznane bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu so: azbestoza, pljučni rak zaradi vdihavanja azbesta, mezoteliom. Oboleli imajo pravico do odškodnine, ki znaša za azbestozo 6.000 EUR, za pljučni rak 14.000 EUR in za mezoteliom 17.000 EUR. Sredstva v celoti zagotavlja Inštitut za varovanje zdravja delavcev (BIA - Berufsgenossen-schaftliches Institut für Arbeitsschutz). Civilnih tožb skoraj ni.
5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.
II. BESEDILO ČLENOV 1. člen V Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/2007 - UPB) se naslov zakona spremeni tako, da se glasi: "Zakonu o odpravljanju posledic izpostavljenosti azbestu".
2. člen V prvem odstavku 1. člena se črtata besedi "poklicne" in "poklicna".
3. člen Prvi odstavek 2. člena se spremeni tako, da se glasi:
Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: "(3) Do odškodnine so upravičeni tudi zakoniti dediči pokojnih, v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - UPB4), katerih smrt je posledica bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, če je oboleli sprožil postopek za priznanje bolezni in je bila v nadaljevanju bolezen verificirana s strani interdisciplinarne skupine iz 9. člena tega zakona.". Tretji odstavek postane nov četrti odstavek. Za četrtim odstavkom, se doda nov peti odstavek, ki se glasi: "(5) Način ugotavljanja kontaminacije z azbestom in obseg kontaminiranega okolja iz prve in druge alineje drugega odstavka tega člena z izvršilnim predpisom določi ministrica ali minister, pristojen za okolje." 4. člen Za 2. členom se doda novi 2.a člen, ki se glasi: "2.a člen (1) O osebah iz prvega, drugega in četrtega odstavka 2. člena tega zakona se vzpostavi in vodi register. (2) Register iz prejšnjega odstavka vzpostavi in vodi Inštitut za varovanje zdravja. (4) Način vzpostavitve, podrobnejšo vsebino in način vodenja registra iz prvega odstavka tega člena ter način spremljanja zdravstvenega stanja in izvajanja preventivnih zdravstvenih pregledov iz tretjega odstavka tega člena s podzakonskim aktom predpiše ministrica ali minister, pristojen za zdravje (v nadaljevanju: minister).". 5. člen Črta se drugi odstavek 3. člena.
6. člen Tretji odstavek 4. člena se spremeni tako, da se glasi: "(3) Bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena se štejejo za bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu in boleznijo ugotovi interdisciplinarna skupina iz 9. člena tega zakona.".
V prvem odstavku 5. člena se črta besedilo "prvega in tretjega odstavka". Na koncu tretjega odstavka se doda nov stavek, ki se glasi: "Za izpolnitev obveznosti izplačila odškodnine se smiselno uporablja tretji odstavek 10. člena tega zakona.".
8. člen V prvem odstavku 6. člena se črta beseda "poklicnih".
9. člen Prvi odstavek 7. člena se spremeni tako, da se glasi: "(1) Pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji lahko uveljavijo osebe iz 2. člena tega zakona, če je pri njih ugotovljena bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu iz 4. člena tega zakona in če so dopolnile najmanj 23 let (moški) oziroma najmanj 20 let (ženske) pokojninske dobe."
10. člen V drugem odstavku 8. člena se besedilo "4 članice ali člane" nadomesti z besedilom "5 članic ali članov". V istem odstavku se v četrti alineji pika nadomesti z vejico ter doda nova peta alineja, ki se glasi: "- 1 člana predlaga Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije".
11. člen Besedilu 9. člena, ki postane prvi odstavek, se dodata drugi in tretji odstavek, ki se glasita: "(2) Član skupine iz prejšnjega odstavka, ki je pri osebi, ki je vložila zahtevo za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, že pred postopkom verifikacije ugotavljal ali postavil diagnozo bolezni iz prvega in drugega odstavka 4. člena tega zakona, mora prenehati z delom v tej zadevi in to sporočiti vodji skupine. Vodja skupine mora pristojnega ministra takoj pozvati, da se v tej zadevi član skupine zamenja z novim članom. (3) Interdisciplinarna skupina iz prvega odstavka tega člena je verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij dolžna podati najkasneje tri mesece po vloženi zahtevi."
12. člen V prvem odstavku 10. člena se črta beseda "poklicna". Drugi odstavek 10. člena se spremeni tako, da se glasi: "(2) Medresorska komisija najprej ugotovi, ali vlagateljica ali vlagatelj oziroma pokojna vlagateljica ali pokojni vlagatelj (v nadaljevanju: vlagatelj) izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona, nato pa pisno predlaga vlagatelju oziroma njegovemu zakonitemu dediču sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine skladno s 6. členom tega zakona. V primeru, da vlagatelj izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, medresorska komisija sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine skladno s 6. členom tega zakona pisno predlaga tudi gospodarski družbi, kjer je bil vlagatelj zaposlen, oziroma njeni pravni naslednici. Sporazum se sklene najkasneje v treh mesecih po vloženem zahtevku za priznanje odškodnine.". Tretji odstavek 10. člena se spremeni tako, da se glasi: "(3) Republika Slovenija krije odškodnino v višini 60 % sporazumno določenega zneska. Sporazum je dosežen, če gospodarski subjekt iz prejšnjega odstavka pristane na to, da krije preostalih 40 % zneska odškodnine, vlagatelj oziroma oškodovanka ali oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) pa se strinja s tako določeno višino odškodnine. Za vlagatelje, ki izpolnjujejo pogoje iz prve alineje drugega odstavka in četrtega odstavka 2. člena, in v primeru rakavih obolenj, Republika Slovenija krije odškodnino v celoti. V primerih, ko odškodnino krije Republika Slovenija v celoti, je sporazum dosežen, ko se oškodovanec strinja s predlagano višino odškodnine.". Doda se nov peti odstavek, ki se glasi: "(5) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka tega člena, lahko medresorska komisija iz 8. člena tega zakona odloči, da Republika Slovenija krije celoten del odškodnine gospodarskega subjekta iz drugega odstavka tega člena, če sporazum ni dosežen zaradi nasprotovanja gospodarskega subjekta. Republika Slovenija lahko za prevzeti del odškodnine zoper gospodarski subjekt vloži tožbo pri pristojnem sodišču.". V dosedanjem petem odstavku, ki postane šesti odstavek, se črta beseda "poklicne". Dosedanji šesti in sedmi odstavek postaneta sedmi in osmi odstavek. 13. člen Prvi odstavek 11. člena se spremeni tako, da se glasi: "Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 7. člena tega zakona, vloži zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji pri medresorski komisiji.".
14. člen (1) Pristojni minister izda izvršilni predpis iz petega odstavka 2. člena zakona najkasneje v devetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. (2) Pristojni minister izda izvršilni predpis iz četrtega odstavka 2.a člena zakona najkasneje v devetih mesecih po uveljavitvi tega zakona."
15. člen Člana medresorske komisije iz 8. člena zakona, ki ga predlaga Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije, imenuje Vlada najkasneje v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona.
16. člen
Ta zakon začne veljati 1. marca 2009, uporabljati pa se začne 1. januarja 2010.
III. OBRAZLOŽITEV K 1. členu Besedilo naslova se spreminja skladno z osnovnim namenom zakona, tj., da zakon daje pravice vsem, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu ali izven delovnega procesa. K 2. členu Črtanje besed "poklicne" in "poklicna" je predlagano, ker bi do pravic morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, ne glede na to, ali so bili izpostavljeni azbestu na delovnem mestu ali v življenjskem okolju. Z zakonom je torej potrebno določiti vse bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, in ne zgolj tistih azbestnih bolezni, ki so definirane kot poklicne. Za razvoj bolezni, ki je posledica izpostavljenosti azbestu, ni nujno, da je oboleli delal na delovnem mestu, kjer je bil izpostavljen azbestu, saj je z azbestom lahko prišel v stik že zaradi dnevne prisotnosti v okolju, v katerem se je uporabljalo, proizvajalo ali odstranjevalo azbest oziroma azbestne izdelke. Tej splošni kategoriji prebivalcev je priznaval določene pravice že Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 35/05 - uradno prečiščeno besedilo), zato bi le-te moral vsebovati tudi sedaj veljavni zakon. V praksi prihaja do primerov, ko delavci, ki so v podjetjih, kjer se je predelovalo, skladiščilo, vgrajevalo ali odstranjevalo azbest, ne morejo uveljavljati pravic iz veljavnega zakona, ker v podjetju niso imeli vzpostavljenega delovnega razmerja, ampak so v podjetju opravljali na primer vajeništvo. Zaradi izrecne dikcije veljavnega zakona, ki določa, da so do pravic po zakonu upravičene zgolj osebe, ki so bile »zaposlene« v gospodarskih družbah, se s tem omejujejo pravice osebam, ki so v veliko primerih bile celo bolj izpostavljene azbestnim vlaknom, zaradi narave dela, ki so ga opravljale. Zakoniti dediči bodo upravičeni do odškodnine v skladu z določili Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - UPB4) in le v primeru, če bodo sprožili postopek za priznanje bolezni in bo v nadaljevanju bolezen verificirana s strani interdisciplinarne skupine iz 9. člena tega zakona, oboleli pa bo preminil še pred odločitvijo te skupine. Takšna dikcija je tudi bolj življenjska, saj zlasti v primeru mezotelioma mnogi oboleli ne uspejo dočakati verifikacije, kar posledično pomeni, da ne uspejo vložiti zahtevkov za ustrezne pravice pri medresorski komisiji. Za določitev kroga upravičencev izven območja gospodarskih družb, ki so proizvajale, uporabljale ali pa skladiščile azbest, se predlaga, da način ugotavljanja kontaminacije z azbestom in obseg kontaminiranega okolja z izvršilnim predpisom določi ministrica oziroma minister, pristojen za okolje. K 4. členu Seznam delavcev, izpostavljenih azbestu, v večji meri že obstaja. Delavci v podjetjih, v katerih je potekalo delo z azbestom, oziroma materiali, ki so vsebovali azbest, so bili izpostavljeni bistveno višjim kumulativnim dozam azbestnih vlaken. Prav pri teh kategorijah izpostavljenih se pojavljajo bolezni pljuč (azbestoza in plevralni plaki). Za te bolezni je značilno, da se v začetnih stadijih ne kažejo značilni simptomi bolezni, zato je prav pri njih preventivna diagnostika vitalnega pomena. Zgodnje odkrivanje teh bolezni je osnova za ustrezno ukrepanje pri še aktivnih delavcih, pri katerih je zaradi dodatnih sinergij delovnega okolja bistveno povečana verjetnost nadaljnje obolevnosti za pljučnim rakom. Vzpostavitev registra oseb, izpostavljenih azbestu, je torej dober temelj za opravljanje preventivne diagnostike pri osebah, izpostavljenih azbestu. Preventivna diagnostika pri osebah, izpostavljenih azbestu pa je nujno potrebna prav zaradi zgoraj omenjene neprisotnosti simptomov bolezni v začetnih stadijih bolezni. Pravočasno odkritje bolezni in ustrezna zaščita obolelih pa lahko bistveno zmanjša število rakastih obolenj pri tej populaciji oseb v prihodnosti. V 23. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-UPB1, Uradni list RS, št. 36/2004) je Inštitut za varovanje zdravja (v nadaljevanju: IVZ) določen za izvajanje nalog iz 22. člena istega zakona, kjer je navedena socialno-medicinska, higienska, epidemiološka in zdravstveno-ekološka dejavnost, ki obsega proučevanje in spremljanje zdravstvenega stanja in drugih razmer, ki vplivajo na zdravje prebivalstva. K 5. členu Azbest deluje rakotvorno, torej nista znani najnižja intenziteta in doza rakotvornega delovanja, zato je navajanje deležev azbesta v azbestnih izdelkih nesmiselno v K 6. členu Bolezen bi morala biti priznana vsem obolelim, ki zbolijo za katero od bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Zato je potrebno definirati tako poklicne, kot tudi ostale bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Azbest deluje rakotvorno, torej obstoji vzročna zveza med obolenjem in izpostavljenostjo azbestnim vlaknom, neodvisno od tega, kako je do izpostavljenosti prišlo. K 7. členu Do pravic bi morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, torej je treba ob poklicnih vključiti tudi druge bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Sprememba predvideva, da bi tudi del bremena za izplačilo odškodnin v sodnih postopkih prevzela Republika Slovenija. Zaradi različnih sodnih praks in različnih mnenj sodnih izvedencev se pojavljajo zelo različne sodbe o odškodninah, ki jih je nujno potrebno uskladiti, kar bo s tem zakonom tudi omogočeno (5. člen). Prav pa je, da se tudi izplačilo odškodnin v sodnih postopkih deli med državo in gospodarskim subjektom. K 8. členu Do odškodnine bi morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, torej je treba določiti višino tudi za ostale bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, ne le za poklicne. K 9. členu Pravica do predčasne upokojitve naj bo vezana izključno na ugotovljeno bolezen iz 4. člena veljavnega zakona in ne dodatno na ugotovljeno invalidnost II. ali III. kategorije, pokojninsko dobo 25 let ter še dodatni starostni pogoj 50 let. ZPPPAI je že določal pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji za vse tiste, ki zbolijo za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu in dosežejo pokojninsko dobo najmanj 23 let za moške in 20 let za ženske. Veljavni zakon pa določa dodatne strožje pogoje za upokojevanje glede dosežene pokojninske dobe, saj uvaja nov pogoj dosežene starosti, predvsem pa pogoj priznanja invalidnosti. S tem zakon obolele postavlja v težji položaj, kot je bil tisti, v katerem so bili pred njegovim sprejetjem. Izpolnitev zahtevanega pogoja II. ali III. stopnje invalidnosti, je glede na dosedanjo prakso invalidskih komisij v podobnih primerih bolnikov z obolenji respiratornih organov v praksi neizvedljiva. Resda praviloma oboleli z ugotovljeno poklicno boleznijo pljuč in plevre v začetnem stadiju nimajo zmanjšane vitalne funkcije pljuč, čeprav niso osamljeni primeri, ko je pri obolelih podana ventilatorna insuficienca restriktivnega tipa, vendar je medicinsko potrjeno, da so oboleli bolj dovzetni za infekcije in obolenja dihal, saj je njihova telesna odpornost zaradi prisotnosti azbestnih vlaken v telesu zmanjšana. Zaradi odsotnosti funkcionalnih okvar v začetnem stadiju v večini primerov obolelim delavcem invalidske komisije ne bodo priznavale invalidnosti, istočasno pa obolelim ni mogoče zagotoviti dela na delovnem mestu, ki ne bi še dodatno obremenjevalo že prizadetega zdravja in bi v nadaljevanju tudi zaradi tega oziroma zaradi sinergičnih učinkov delovnega okolja obolenje hitreje napredovalo. Hitreje pa bi se razvile tudi druge težje oblike azbestnih bolezni. Zlasti v povezavi s priznanjem invalidnosti osebam z obolenji respiratornega sistema je iz prakse ugotoviti, da izvedenci invalidskih komisij, ki so pristojne ugotavljati invalidnost, podajajo mnenja o preostali delazmožnosti obolelih, ki so v praksi neizvedljiva. Tako ni malo primerov, ko izvedeniška mnenja ugotavljajo, da je posameznik z obolenjem respiratornega sistema zmožen za nezahtevna dela, kjer ne bo izpostavljen dražljivcem dihal ali alergenim substancam, tudi ne dimu in prahu, brez dvigovanja bremen in del, kjer bi bilo potrebno globoko sklanjanje ali dvigovanje s tal ter v ugodnih mikroklimatskih pogojih. Ob taki opredelitvi delovne zmožnosti, obolelemu ni mogoče priznati invalidnosti in posledično tudi ne pravice do upokojitve, kot določa predlog zakona, saj pri obolelem ni podana invalidnost, ker oboleli še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom. Oboleli morda ne more več delati na konkretnem delovnem mestu, na katero je bil razporejen, vendar je sposoben za delo, ki ustreza njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo skladno z zakonom ali kolektivno pogodbo. Posledično mora delodajalec delavca prerazporediti na drugo, ustrezno delovno mesto, v skladu z opredelitvijo invalidske komisije. V primeru neobstoja drugega ustreznega delovnega mesta, pa sledi postopek ugotavljanja obstoja poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in končno tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Končna posledica predlagane zakonske ureditve, ki kot pogoj za invalidsko upokojevanje obolelih zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu določa tudi priznanje invalidnosti, je povečanje števila obolelih brezposelnih oseb. Tako so oboleli prizadeti dvakrat - prvič zaradi samega obolenja, drugič pa zaradi obolenja izgubijo tudi možnost zaposlitve. K 10. členu Določilo osmega člena zakona ustanavlja medresorsko komisijo, katere člani so imenovani s strani predstavnikov ministrstva za delo, zdravje, gospodarstvo in gospodarske družbe, ki je predelovala, skladiščila, vgrajevala ali odstranjevala azbest ali azbestne izdelke. Med člani medresorske komisije pa ni predstavnika obolelih, kljub temu, da komisija odloča o pravicah obolelih in ima pristojnosti v postopku izplačila odškodnin zaradi nematerialne škode ter v postopku priznanja pravice do invalidske upokojitve. Glede na to, da so v medresorski komisiji zastopana tako pristojna ministrstva, kot tudi gospodarske družbe, je smiselno, da se v medresorsko komisijo imenuje tudi en predstavnik, ki ga predlaga Zveza SABS, ki organizirano na državnem nivoju zastopa populacijo prizadetih zaradi azbesta. Bilo bi tudi povsem neprimerno, da pri izvajanju tako pomembnega zakona ni prisotnega predstavnika zainteresirane javnosti. K 11. členu Treba je zagotoviti zamenjavo članov interdisciplinarnih skupin strokovnjakov v postopkih, v katerih bi lahko prihajalo do konflikta interesov ter pospešiti postopke verifikacije. K 12. členu Do pravic bi morali biti upravičeni vsi, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu, torej je treba ob poklicnih vključiti tudi druge bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Določbe drugega odstavka tega člena so povezane s spremembami 3. člena tega zakona. Sprememba tretjega odstavka veljavnega zakona predvideva, da bi bremena za izplačilo odškodnin za vlagatelje, ki izpolnjujejo pogoje iz prve alineje drugega odstavka in četrtega odstavka 2. člena, in v primeru rakavih obolenj prevzela Republika Slovenija, in sicer iz sledečih razlogov:
Smiselno pa je tudi omogočiti medresorski komisiji, da odloči, da Republika Slovenija krije celoten del odškodnine gospodarskega subjekta, če sporazum o odškodnini ne bi bil dosežen zaradi nasprotovanja gospodarskega subjekta. V tem primeru bi lahko Republika Slovenija za prevzeti del odškodnine zoper gospodarski subjekt vložila tožbo pri pristojnem sodišču. K 13. členu Člen je povezan z 9. členom predloga zakona, ki spreminja 7. člen veljavnega zakona. K 14. členu S tem členom se določa rok, v katerem mora minister izdati predpis o obsegu okolja, kontaminiranega z azbestom in podzakonskega akta o načinu vzpostavitve, vsebine in načina vodenja registra oseb, izpostavljenih azbestu, definiranega v četrtem odstavku 4. člena predloga zakona. K 15. členu S tem členom se določa rok, v katerem mora vlada imenovati člana medresorske komisije iz 8. člena zakona, ki ga predlaga Zveza sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije. K 16. členu Člen določa vacatio legis.
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO ZAKON O ODPRAVLJANJU POSLEDIC DELA Z AZBESTOM 1. člen (1) Ta zakon določa poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest (v nadaljnjem besedilu: azbest) v času proizvodnje, uporabe in odstranjevanja azbestnih izdelkov, pogoje za njihovo ugotavljanje, odmero in izplačilo odškodnine v pavšalnem znesku ter pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji osebam, pri katerih je bila v skladu s tem zakonom ugotovljena poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. (2) Proizvodnja, promet in skladiščenje azbesta in izdelkov, ki vsebujejo azbest, na območju Republike Slovenije, in njihov uvoz, sta prepovedana. 2. člen (1) Do pravic po tem zakonu so upravičene osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih družbah, ki so predelovale, skladiščile, vgrajevale ali odstranjevale azbest oziroma azbestne izdelke (v nadaljnjem besedilu: gospodarska družba), na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. (2) Do pravic po tem zakonu so upravičene tudi osebe, ki so zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. (3) Do pravic po tem zakonu so upravičene tudi osebe s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki so zbolele za mezoteliomom zaradi izpostavljenosti azbestu na ozemlju Republike Slovenije. 3. člen (1) Za azbestne izdelke se po tem zakonu štejejo izdelki, ki vsebujejo vlaknate silikate, kot so: azbest aktinolit, azbest gruenerit (amozit), azbest antofilit, krizotil, krokidolit in azbest tremolit. (2) Azbestni izdelki v smislu tega zakona so izdelki, ki vsebujejo deleže azbesta, določene v predpisih, ki urejajo pogoje, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah, odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest. 4. člen (1) Kot bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu se po tem zakonu štejejo: azbestoza (difuzna intersticijska pljučna fibroza), bolezni plevre (plaki parietalne plevre, difuzne zadebelitve plevre, benigni plevralni izliv), pljučni rak in maligni mezoteliom plevre ali peritoneja. (2) Kot bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu se lahko prizna tudi rak na drugih organih in organskih sistemih (grlo, gastrointestinalni trakt, urogenitalni trakt in drugi), o čemer odloča interdisciplinarna skupina strokovnjakov iz 9. člena tega zakona. (3) Bolezni iz prvega in drugega odstavka tega člena se štejejo za poklicne bolezni, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu in boleznijo ugotovi interdisciplinarna skupina iz 9. člena tega zakona. (4) Interdisciplinarna skupina iz 9. člena tega zakona ugotovi vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na ozemlju Republike Slovenije in nastankom mezotelioma. (5) Pogoje iz prejšnjega odstavka podrobneje uredi ministrica ali minister (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za zdravje. 5. člen (1) Pravico do izplačila odškodnine v pavšalnem znesku (v nadaljnjem besedilu: odškodnina) po tem zakonu pridobijo osebe iz prvega in tretjega odstavka 2. člena tega zakona, pri katerih se ugotovi bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu v skladu s tem zakonom. (2) Odškodnina se določi po postopku iz 10. člena tega zakona. (3) Če je bolezen verificirana v smislu 9. člena tega zakona in sporazum iz 10. člena tega zakona o izplačilu odškodnine po tem zakonu ni dosežen, lahko oseba iz prvega odstavka tega člena vloži tožbo pri pristojnem sodišču. 6. člen (1) Odškodnina za posamezne vrste poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu se določi po naslednji shemi:
(2) Znesek odškodnine iz prejšnjega odstavka je odvisen od pričakovanja razvoja bolezni, od zmanjšanja življenjskih funkcij (nepomembno zmanjšanje, lažje stopnje, srednje stopnje, težje stopnje) ter od starosti upravičencev. (3) Zneski iz tega člena se uskladijo enkrat na leto v mesecu januarju z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, kot ga uradno objavi Statistični Urad Republike Slovenije. Usklajene zneske objavi minister, pristojen za delo, v Uradnem listu Republike Slovenije. (4) Merila iz drugega odstavka tega člena se podrobneje določijo v izvršilnem predpisu iz četrtega odstavka 4. člena tega zakona. 7. člen (1) Pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji lahko uveljavijo osebe iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, če je pri njih po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ugotovljena invalidnost II. oziroma III. kategorije zaradi poklicne bolezni iz 4. člena tega zakona, če so dopolnile najmanj 25 let pokojninske dobe in najmanj 50 let starosti. (2) Pokojnina iz prejšnjega odstavka se odmeri v višini, ki je po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določena za odmero invalidske pokojnine za primer poklicne bolezni, in se izplačuje ter usklajuje tako kot starostne pokojnine po teh predpisih. 8. člen (1) Za postopke sporazumevanja za izplačilo odškodnine in priznavanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po tem zakonu Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) imenuje medresorsko komisijo. (2) Medresorska komisija ima 4 članice ali člane (v nadaljnjem besedilu: član), od katerih:
(3) Medresorsko komisijo vodi član, ki ga predlaga minister, pristojen za delo. (4) Sedež medresorske komisije je na ministrstvu, pristojnem za delo. Strokovne, administrativne in tehnične naloge za medresorsko komisijo opravlja ministrstvo, pristojno za delo. Način dela medresorske komisije določi komisija s poslovnikom. 9. člen Verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in oceno zmanjšanja življenjskih funkcij izvaja interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: interdisciplinarna skupina), in jo sestavljajo: zdravnica ali zdravnik (v nadaljnjem besedilu: zdravnik) specialist medicine dela, zdravnik specialist internist - pulmolog, zdravnik specialist radiolog oziroma zdravnik specialist druge specialnosti glede na obravnavani primer. 10. člen (1) Oseba, pri kateri je bila verificirana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu v skladu s tem zakonom, ali oseba, upravičena na podlagi 2. člena tega zakona, vloži zahtevo za priznanje odškodnine pri medresorski komisiji. (2) Medresorska komisija najprej ugotovi, ali vlagateljica ali vlagatelj (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona, nato pa pisno predlaga vlagatelju in gospodarski družbi, kjer je bil vlagatelj zaposlen, oziroma njeni pravni naslednici, sklenitev sporazuma o izplačilu odškodnine skladno s 6. členom tega zakona. (3) Republika Slovenija krije odškodnino v višini 60 % sporazumno določenega zneska. Sporazum je dosežen, če gospodarski subjekt iz prejšnjega odstavka pristane na to, da krije preostalih 40 % zneska odškodnine, vlagatelj oziroma oškodovanka ali oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) pa se strinja s tako določeno višino odškodnine. (4) Kadar gospodarska družba, kjer je bil vlagatelj zaposlen, oziroma njena pravna naslednica več ne obstaja ali če bi plačilo njenega dela odškodnine lahko resno ogrozilo njen obstoj oziroma bistveno otežilo njeno poslovanje, lahko medresorska komisija iz 8. člena tega zakona odloči, da Republika Slovenija krije večji del odškodnine, kot je določeno v prejšnjem odstavku. Merila in kriterije za znižanje deleža odškodnine gospodarske družbe določi vlada. (5) Del sporazuma o izplačilu odškodnine je izjava oškodovanca, da na podlagi iste poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ne bo vložil tožbe pri pristojnem sodišču. (6) Če oškodovanec sprejme predloženi sporazum, se mu odškodnina izplača v dveh mesecih po datumu, ko sporazum podpišejo vse stranke sporazuma. (7) Sporazum o izplačilu odškodnine je izvršilni naslov. 11. člen (1) Oseba, pri kateri je bila ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, katere vzrok je poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, in izpolnjuje druge pogoje iz 7. člena tega zakona, vloži zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji pri medresorski komisiji. (2) Če medresorska komisija ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz tega zakona, posreduje zahtevek Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. (3) Invalidsko pokojnino pod ugodnejšimi pogoji prizna, odmeri, izplačuje in usklajuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje." Predlagana zakonodajna inicativa je bila sprejeta (35 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, 2 sta bila proti).
Predlog zahteve državnega svetnika Darka Frasa za ponovno presojo ocene ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu so prejeli s sklicem 30. 9. 2008 in na klop. Poročilo Komisije za državno ureditev in predlog zahteve Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 in klop. Na klop so prejeli stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti. Stališče Komisije za državno ureditev je podal Bogomir Vnučec. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednjo zahtevo: Z A H T E V O za ponovno presojo ocene ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 76/2005) in P R E D L A G A da Ustavno sodišče:
Podrejeno Državni svet predlaga, da Ustavno sodišče izda novo ugotovitveno odločbo, v kateri naj določi način izvršitve odločbe tako, da lahko predsednik Državnega sveta začne opravljati funkcijo poklicno, dokler Državni zbor ne odpravi ugotovljenega neskladja z Ustavo.
OBRAZLOŽITEV Ustavno sodišče je že odločalo o oceni ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (v nadaljevanju: ZDSve-A) in izdalo odločbo (U-I-332/05-10 z dne 4. 10. 2005, v nadaljevanju: odločba), da sta 1. in 3. člen, kolikor se nanašata na funkcijo predsednika Državnega sveta, v neskladju z Ustavo. Z ugotovitveno odločbo je Ustavno sodišče naložilo Državnemu zboru, da ugotovljeno neskladje z Ustavo odpravi v šestih mesecih po objavi navedene odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu 16. 10. 2007 in niti do izteka šestmesečnega roka, 16. 4. 2008, niti do danes Državni zbor navedenega neskladja z Ustavo ni odpravil. Državni svet se je za ponovno presojo ocene ustavnosti odločil potem, ko je po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča dvakrat sam vložil novelo zakona o Državnem svetu, vendar je Državni zbor oba predloga Državnega sveta zavrnil in neskladja z Ustavo ni odpravil. Državni svet je prvo novelo zakona, s katero bi se določila poklicna funkcija predsednika in uredila njegova plača ter drugi njegovi prejemki in pravice, ki izhajajo iz poklicne funkcije, vložil že 26. 10. 2007, torej 10 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu. Predlog te novele je Državni zbor zavrnil v tretjem branju s 55-imi glasovi za in le tremi glasovi proti. Za sprejem predloga Državnega sveta je glasovalo natančno isto število poslancev kot za sprejem ZDSve-A v letu 2005, s katero je funkcija predsednika Državnega sveta postala nepoklicna. Za sprejem ZDSve-A je po mnenju Državnega zbora zadostovala navadna, relativna večina, za sprejem predloga Državnega sveta, s katero je Državni svet želel odpraviti neskladje z Ustavo, pa je Državni zbor zahteval absolutno, kvalificirano večino, torej 60 glasov poslancev. Gre za grobo kršitev zakonodajnega postopka v Državnem zboru, ki je po mnenju Državnega sveta razlog za razveljavitev ZDSve-A. Naslednji dan po zavrnitvi predloga Državnega sveta, torej 7. februarja 2008, je Državni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, na podlagi katerega je predsednik Državnega sveta uvrščen v 64. plačni razred plačne lestvice funkcionarjev zakonodajne veje oblasti. Prehodna določba ureja, da se ta uvrstitev začne uporabljati z dnem, ko predsednik začne opravljati funkcijo poklicno. Potem ko je Državni zbor zavrnil prvi predlog Državnega sveta, je Državni svet 28. 3. 2008 vložil nov predlog zakona o Državnem svetu, s katerim je ponovno predlagal uvedbo poklicnega predsednika z določitvijo njegove plače ter drugih pravic in prejemkov. Državni zbor je 19. 5. 2008 v drugi obravnavi sprejel sklep, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo in tako ni sledil odločbi Ustavnega sodišča. Državni svet ugotavlja, da Državni zbor ne izvrši odločbe Ustavnega sodišča, ki je jasna in zaradi protiustavnosti ureditve ZDSve-A vsebuje kratek rok za spremembo neustavne ureditve. Državni zbor tako vzdržuje stanje, ki ni skladno z Ustavo. Državni zbor pri tem neposredno krši 2. člen (načelo pravne države) in drugi odstavek 3. člena Ustave (načelo delitev oblasti), zato Državni svet predlaga, da Ustavno sodišče začasno zadrži prepoved poklicnega opravljanja funkcije predsednika in določi način izvršitve tako, da bo lahko predsednik Državnega sveta funkcijo začel izvajati poklicno neposredno na podlagi odločbe Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je, kot že navedeno z odločbo, ugotovilo neskladje ZDSve-A z Ustavo. Po mnenju Ustavnega sodišča je predsedniku Državnega sveta treba dati prednost njegovi tesnejši povezanosti z delovanjem tega organa kot celote v razmerju do njegove siceršnje funkcije člana tega organa. Za učinkovito delo Državnega sveta je potrebno zagotoviti stalno razpoložljivost njegovega predsednika, da bi se Državni svet na aktivnosti Državnega zbora lahko pravočasno odzval. Ureditev, ki tega ne zagotavlja, lahko pomeni oviro pri izvrševanju vodstvenih odgovornosti predsednika Državnega sveta in v posledici oteževanje izvrševanja ustavne vloge tega organa. Državni svet je samostojen ustavni organ v strukturi najvišjih državnih organov. Kot zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov (člen 96 Ustave) je vključen v zakonodajni postopek Državnega zbora in izvršuje druge pristojnosti (člen 97 Ustave). Te pristojnosti niso samo njegova pravica, ampak tudi dolžnost. Kot ustavni organ mora delovati in zato potrebuje poklicnega predsednika. Da bi lahko izvrševal svoje ustavne naloge, mora Državni svet tekoče spremljati celotno delo Državnega zbora, saj sicer ne bi mogel Državnemu zboru dajati mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti (97. člen, prvi odstavek, druga alineja), ne bi mogel v roku sedmih dni vložiti odložilni veto na zakon, ki ga sprejme Državni zbor (97. člen, prvi odstavek, tretja alineja) in v sedmih dneh vložiti zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma itd. Odločitve Državnega sveta so torej vezane na zelo kratke, sedemdnevne roke (roki za oddajo mnenj so lahko v primeru skrajšanih in nujnih postopkov v Državnem zboru še krajši), kar dodatno predstavlja potrebo po poklicnem predsedniku. Brez poklicnega predsednika, ki (upoštevaje dejstvo, da ima ob sebi še 39 nepoklicnih članov iz petih interesnih skupin) lahko vse svoje delovne sposobnosti in svoj čas posveti izvrševanju nalog Državnega sveta, je Državni svet organizacijsko ogrožen pri opravljanju svojih ustavnih nalog. Poklicni predsednik Državnega sveta je nepogrešljiv povezovalni organ nepoklicnih članov in interesnih skupin. Tekoče mora spremljati delo Državnega zbora, da lahko usmerja odzivanje Državnega sveta na odločitve Državnega zbora, usklajevati mora aktivnosti petih interesnih skupin znotraj Državnega sveta itd. Skratka, predsednik mora biti ves čas na razpolago za izvrševanje ustavnih nalog Državnega sveta, saj po zakonu predstavlja Državni svet, pripravlja, sklicuje in vodi seje Državnega sveta ter usklajuje delo Državnega sveta z delom Državnega zbora. Ustavno sodišče je v obrazložitvi navedene odločbe izpostavilo, da ima predsednik poleg pravic in dolžnosti člana Državnega sveta še dodatne naloge, način plačila za njihovo opravljanje pa v zakonu ni urejen. Vendar pa zakonske naloge niso edine, ki jih opravlja predsednik Državnega sveta. Slednji mora vseskozi skrbeti za pravočasen odziv Državnega sveta na celotno korespondenco, ki prihaja v institucijo, paziti mora na ugled Državnega sveta, udeležuje se vrste protokolarnih zadev ipd. Na Državni svet se predvsem zaradi njegovih pristojnosti v zakonodajnem postopku obračajo številni subjekti, ki spremljajo potek zakonodajnega postopka. Njihov naslovnik je v takšnih primerih neposredno predsednik Državnega sveta. Prepoved poklicnega opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta ni sprejemljiva tudi zaradi tega, ker uvaja neenakopravnost pri kandidiranju in dejansko zožuje kadrovski izbor za predsednika Državnega sveta. Nepoklicni predsednik namreč pomeni, da je predsednik še naprej zaposlen na delovnem mestu, ki ga je opravljal do izvolitve v funkcijo predsednika Državnega sveta. Težko si je predstavljati, da bi funkcijo predsednika Državnega sveta opravljal predsednik uprave gospodarske družbe, samostojni podjetnik, predsednik gospodarske zbornice ali predsednik sindikata tako, da bi v dopoldanskem času opravljal svoje redno delo, v popoldanskem času pa izvajal funkcije predsednika Državnega sveta. Funkcija predsednika ni omejena samo na uro ali dve na dan in še to le v popoldanskem času, pač pa njegove funkcije zahtevajo, da je na razpolago Državnemu svet ves dan. Glede na to, da redno zaposleni član Državnega sveta dejansko ne bi mogel nemoteno izvajati funkcije predsednika (razen če bi dal odpoved), bi takšno funkcijo lahko opravljal le tisti član, ki ima na razpolago dovolj časa. To pa so predvsem upokojeni ali pa nezaposleni člani Državnega sveta. Nepoklicna funkcija predsednika torej po eni strani povzroča neenakopravnost pri kandidiranju za funkcijo predsednika, po drugi strani pa na daljši rok povzroča negativno selekcijo na tej funkciji, kar vsekakor ni primerno za ustavni organ, kot je Državni svet. Vse zgoraj navedene obveznosti, aktivnosti in pooblastila predsednika Državnega sveta navajamo zato, ker mora po našem mnenju predsednik Državnega sveta svojo funkcijo dejansko opravljati poklicno, saj v nasprotnem primeru lahko pride do številnih problemov v praksi delovanja Državnega sveta. Potreba po poklicnem predsedniku tako obstaja tudi dejansko. Ustavno sodišče je izdalo ugotovitveno odločbo, s katero je Državnemu zboru zaradi neskladja z Ustavo naložilo spremeniti zakonsko določbo o nepoklicnem opravljanju funkcije predsednika Državnega sveta, vendar Državni zbor tega po preteku skoraj enega leta še vedno ni storil. Ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča ni omogočila predsedniku poklicne funkcije, tako da predsednik svojo funkcijo še vedno opravlja nepoklicno. Zaradi tega Državnemu svetu nastaja škoda, saj ne more normalno izvajati svoje ustavno določene vloge. Predsednik še vedno ni zaposlen v Državnem svetu, ampak v gospodarski družbi, kjer je bil zaposlen tudi pred izvolitvijo v Državni svet, kar mu onemogoča nemoteno opravljanje funkcije v Državnem svetu. Določba 1. člena ZDSve-A tako povzroča organizacijsko destabilizacijo Državnega sveta in ogroža njegovo usposobljenost za opravljanje ustavnih nalog. Da bi takšno neustavno stanje preprečili, je Državni svet na Ustavno sodišče naslovil ponovno zahtevo za izdajo nove odločbe, ki bi predsedniku omogočila poklicno opravljanje funkcije, dokler Državni zbor tega ne uzakoni v Zakonu o Državnem svetu. Državni svet predlaga ne samo začasno rešitev novega načina izvršitve ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča, ampak tudi razveljavitev 1. in 3. člena ZDSve-A. Kot že navedeno, je bil po mnenju Državnega sveta kršen zakonodajni postopek pri sprejemanju ZDSve-A, ker ni bil sprejet z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, s kakršno je bil leta 1992 na podlagi 98. člena Ustave sprejet Zakon o Državnem svetu Ustaljeno je pravilo, da se spremembe zakona sprejemajo po enakem postopku oziroma z enako večino, kot je bil sprejet zakon. Potrebno bi bilo, da bi bil ZDSve-A sprejet z dvotretjinsko večino, enako kot ZDSve v letu 1992. To svoje stališče utemeljujemo s prepričanjem, da je ZDSve-A neutemeljeno posegel v ustavni položaj Državnega sveta in s tem ustavno ureditev parlamentarnega sistema. Napako pri sprejemanju ZDSve-A je naknadno ugotovil in priznal tudi Državni zbor, ki sedaj za vsako spremembo ZDSve zahteva absolutno dvotretjinsko večino glasov poslancev. Torej je 55 glasov poslancev pri prvem glasovanju o ZDSve-A in samo 51 glasov poslancev v postopku ponovnega odločanja o tem zakonu (potem ko je nanj vložil veto Državni svet) premalo za sprejem zakona. Opravičljivo ni niti dejstvo, da je bil ZDSve-A sprejet po skrajšanem postopku. Utemeljitev skrajšanega postopka, češ da gre "za zelo enostavne spremembe veljavnega zakona", ne vzdrži kritike, saj prehod od pravne ureditve poklicnega predsednika Državnega sveta do prepovedi poklicne funkcije predsednika ni "zelo enostavna sprememba", ampak je to bistvena sprememba, ki posega v ustavni položaj in izvajanje ustavnih pristojnosti Državnega sveta. Ustavno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi zapisalo, da izpodbijane ureditve ni razveljavilo, ker bi s tem povzročilo stanje, ki bi bilo prav tako v neskladju z Ustavo, saj zakon ne bi vseboval ureditve poklicnega opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta in določitve njegove plače. Položaj se je od sprejema odločbe v oktobru 2007 spremenil, ker je Državni zbor februarja 2008 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Z navedeno novelo zakona je predsednik Državnega sveta uvrščen v 64. plačni razred plačne lestvice funkcionarjev zakonodajne veje oblasti. V ta zakon so uvrščene samo poklicne funkcije, torej velja enako tudi za predsednika Državnega sveta. Zakonodajalec je torej uredil pravno podlago za izplačilo plače predsedniku Državnega sveta, zato bi lahko, po mnenju Državnega sveta, Ustavno sodišče brez nevarnosti za vzpostavitev stanja, ki je neskladno z Ustavo, razveljavilo ZDSve-A v celoti. Na ta način bi prenehala veljati izrecna zakonska prepoved uvedbe poklicne funkcije za predsednika. Državni svet bi tako lahko tudi v praksi vzpostavil poklicno funkcijo predsednika, kar bi dejansko omogočilo stanje, ki je skladno z Ustavo in Državnemu svetu omogočilo nemoteno izvajanje z Ustavo določenih pristojnosti. Če Ustavno sodišče presodi, da ne more razveljaviti ZDSve-A, Državni svet predlaga, da Ustavno sodišče izda novo ugotovitveno odločbo, v kateri naj določi način izvršitve odločbe tako, da lahko predsednik Državnega sveta začne opravljati funkcijo poklicno. Takšna ureditev bi veljala začasno, dokler Državni zbor ne odpravi ugotovljenega neskladja z ustavo. Tudi navedena rešitev je v interesu Državnega sveta, saj bi bilo odpravljeno neustavno stanje in s tem omogočeno, da predsednik tudi v praksi začne svojo funkcijo opravljati poklicno.
Predlagana zahteva je bila sprejeta (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 33 jih je glasovalo za, 1 pa je bil proti).
Letno poročilo Banke Slovenije je objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora št. 87/08. Poročilo Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance k letnemu poročilu so prejeli s sklicem 30. 9. 2008 in na klop.Predlog mnenja Državnega sveta so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 na klop. Stališče Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance je podal mag. Stojan Binder. Letno poročilo je predstavil viceguverner Banke Slovenije mag. Janez Košak. Razpravljali so Borut Meh, dr. Andrej Rus, dr. Janvit Golob, Drago Ščernjavič. Na dileme, ki so se pojavile v razpravi, je odgovoril viceguvener Banke Slovenije mag. Janez Košak in Ernest Ermenc, direktor računovodstva. Replike so imeli prof. dr. Jože Mencinger, dr. Andrej Rus, Borut Meh, Boris Šuštaršič, Anton Peršak. Na replike državnih svetnikov se je ponovno odzval mag. Janez Košak.
Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednje mnenje: M N E N J E k Letnemu poročilu Banke Slovenije za leto 2007 z letnim obračunom Banke Slovenije za leto 2007 (računovodski izkazi), ki je sestavni del tega poročila in k Finančnemu načrtu Banke Slovenije za leto 2008 Državni svet se je seznanil z Letnim poročilom Banke Slovenije za leto 2007 z letnim obračunom Banke Slovenije za leto 2007 (računovodski izkazi), ki je sestavni del tega poročila in s Finančnim načrtom Banke Slovenije za leto 2008. V poročilu Banka Slovenije ugotavlja, da se je v letu 2007 rast gospodarske aktivnosti v Sloveniji še povečala in bila najvišja v obdobju samostojne države. Po 5,7-odstotni rasti leta 2006 se je rast bruto domačega proizvoda (BDP) v lanskem letu povečala za 0,4 odstotne točke in dosegla 6,1-odstotno rast. Razlika med rastjo v Sloveniji in rastjo v evroobmočju se je z 2,9 odstotne točke povečala na 3,5 odstotne točke. Tako močna rast slovenskega gospodarstva je bila nad pričakovanji in je predvsem posledica hitre rasti bruto investicij. Dodana vrednost se je najbolj povečala v gradbeništvu (18,7 %), v finančnem posredništvu (12,1 %), v trgovini (7,6 %) in v predelovalnih dejavnostih (8,3 %). Povprečna inflacija je v letu 2007 znašala 3,8 % in se je tako glede na povprečje leta 2006 povišala za 1,3 odstotne točke. Še višja je bila inflacija ob koncu leta, ko je medletna stopnja rasti dosegla 5,7 %. Relativno visoka inflacija je bila posledica ponudbenih šokov, ki odražajo razmere v globalnem gospodarstvu (podražitve hrane, nafte in drugih surovin) in notranjih makroekonomskih dejavnikov. V primerjavi z evroobmočjem so se odstopanja v gibanjih cen močno povečala. Leta 2007 se je zelo povečal primanjkljaj v tekočih transakcijah plačilne bilance s tujino. Ta je znašal 1.641 mio EUR oziroma 4,9 % BDP in je bil za 2 odstotni točki višji od primanjkljaja v letu 2006, ko je znašal 2,8 % BDP. Primanjkljaj je bil tako največji od osamosvojitve Slovenije. Na primanjkljaj tekočih transakcij v letu 2007 so najbolj vplivala gibanja v blagovni menjavi s tujino, še zlasti, ko se je v drugem in tretjem četrtletju, ob povečanem domačem trošenju, pospešila dinamika uvoza blaga, ki je v povprečju četrtletno za dobre 3 odstotne točke presegla medletno rast izvoza. Pozitivno je na rezultate tekočih transakcij vplival le presežek v menjavi storitev v višini 1.040 mio EUR. Primanjkljaj v blagovni menjavi Slovenije s tujino je v letu 2007 znašal 2.102 mio EUR oziroma 6,3 % BDP in je bil za dobro odstotno točko večji od doseženega v letu 2006, vendar pa še vedno zaostaja za primanjkljajem blagovne menjave v letu 1999, ko je znašal 7,7 % BDP. Blagovna menjava s tujino se je leta 2007 povečala vrednostno in količinsko. Izvoza blaga je bilo za 19,4 mrd EUR, kar je za 15,7 % več kot v letu 2006. Uvoz blaga, ki je rasel za odstotno točko in pol hitreje od izvoza, je znašal 21,5 mrd EUR in je za 17,2 % presegel uvoz iz leta 2006. Stopnja pokritja uvoza z izvozom pa se je znižala za dobro odstotno točko na 90,2 %. Povečani finančni tokovi s tujino, pri katerih so prevladovali dolžniški instrumenti, so se kazali v povečevanju bruto zunanjega dolga in terjatev do tujine. Bruto zunanji dolg Slovenije se je tako povečal s 24,0 mrd EUR ob koncu leta 2006 na 34,1 mrd EUR ob koncu leta 2007, v istem obdobju pa so se terjatve Slovenije do tujine povečale z 20,7 mrd EUR na 27,7 mrd EUR. Prevladujoče neto financiranje iz tujine prek dolžniških instrumentov se je kazalo v povečevanju neto zunanjega dolga in slabšanju tekočega računa plačilne bilance. Neto zunanji dolg se je v letu 2005 povečal za 1,8 mrd EUR, v letu 2006 za 2,4 mrd EUR in v letu 2007 za 3,0 mrd EUR. Neto zunanji dolg je ob koncu leta že znašal 6,4 mrd EUR. Z naraščanjem neto zunanjega dolga se je povečevalo tudi breme financiranja, ki je dodatno poslabševalo tekoči račun plačilne bilance. Banke so tudi v letu 2007, ob pomanjkanju domačih virov, s pospešenim zadolževanjem v tujini financirale povečano povpraševanje domačega zasebnega sektorja po bančnih posojilih in s tem omogočale tuje financiranje domače potrošnje, predvsem investicij. Tok posojil iz tujine v banke in tok vlog nerezidentov je v letu 2006 znašal 2,4 mrd EUR, v letu 2007 pa 4,5 mrd EUR, medtem ko je tok kreditov domačim sektorjem znašal v letu 2006 4,2 mrd EUR, v letu 2007 pa 6,8 mrd EUR. To pomeni, da so banke v letu 2006 nekaj več kot polovico, v letu 2007 pa že okoli dve tretjini kreditov domačemu zasebnemu sektorju financirale z zadolževanjem v tujini. Ta delež je v drugem polletju 2007 celo presegel 90 %. Povečana likvidnost v evroobmočju je, do izbruha krize na trgu drugorazrednih hipotekarnih posojil v ZDA, vplivala na povečano zanimanje tujih investitorjev za slovenske delnice. Občuten vpliv na rast delniškega trga so imeli tudi prevzemi in poskusi koncentracije lastništva, povezani tudi s postopnim umikanjem države iz gospodarstva. Pri sektorju podjetij je bilo opazno naraščanje zadolževanja gospodarskih panog z razmeroma visokim finančnim vzvodom ter morebitno podcenjevanje kreditnih tveganj. Novembra so bile s strani Banke Slovenije podane prve ocene posledic pretresov na trgih, ki so nastali zaradi krize trga drugorazrednih hipotekarnih posojil v ZDA. Ugotovljeno je bilo, da so banke izpostavljene zlasti tveganju simuliranega likvidnostnega šoka in tveganju zvišanja obrestnih mer, medtem ko je ranljivost bank na šok znižanja gospodarske rasti manjša. Finančna stabilnost je v Banki Slovenije hkrati vpeta tudi v ustaljeno operativno analiziranje poslovanja bančnega sistema in dogajanja na finančnih trgih. Ocena hitre rasti posojil z vidika ohranjanja finančne stabilnosti, ki je eden od zakonsko določenih ciljev Banke Slovenije, je bila decembra 2007 vzrok za ukrepanje Banke Slovenije. Novembra so podatki o poslovanju bank pokazali, da se je že sicer razmeroma visoka rast posojil še povečala, med drugim tudi zaradi pospešenega zadolževanja posojilojemalcev v tujih valutah. To je sovpadalo z naraščanjem verjetnosti znižanja tečajev vrednostnih papirjev na Ljubljanski borzi in z nestanovitnimi razmerami na finančnih trgih. Zato je Banka Slovenije s pismom bankam in hranilnicam opozorila na pomen in dolžnost ustreznega informiranja posojilojemalcev o tveganjih, ki se jim izpostavljajo, predvsem pa izrazila pričakovanje, da bodo banke posojila v tujih valutah začele odobravati bolj konzervativno in je tako odobravanje tudi opisala. S sklepom je zaostrila kapitalske zahteve za odobravanje bolj tveganih posojil in podrobneje razložila kategorije, ki so podvržene tem zahtevam ter bankam priporočila, naj večji del dobička uporabijo za oblikovanje rezerv. Aktivno spremljanje poslovanja bank se nadaljuje s preverjanjem pravilnosti izpolnjevanja kapitalskih zahtev (pravilnost izračuna zahteve, primernost sistema upravljanja, primernost procesa ocenjevanja notranjega kapitala v sklopu drugega stebra) tudi v letu 2008."
Predlagan sklep je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 32 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).
Po elektronski pošti 3. 10. 2008 in na klop so svetnica in svetniki prejeli zahtevo Okrožnega sodišča v Novi Gorici za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka zoper državnega svetnika mag. Dušana Črnigoja. Poročilo Mandatno-imunitetne komisije in predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 3. 10. 2008 in na klop.
Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: "Državni svet Republike Slovenije se je na 10. seji 8. 10. 2008, seznanil z zahtevo Okrožnega sodišča v Novi Gorici za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka zoper državnega svetnika mag. Dušana Črnigoja in na podlagi 60. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 89. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) sprejel s k l e p , da državnemu svetniku mag. Dušanu Črnigoju v zvezi z zahtevo Okrožnega sodišča v Novi Gorici (opr. št. Kpr 154/2007 z dne 27. 8. 2008) za izdajo dovoljenja za začetek kazenskega postopka ne prizna imunitete."
Predlagan sklep je bil sprejet (33 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 33 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti).
Na klop so svetnica in svetniki prejeli predlog načrta prenove dvorane Državnega sveta. Kratko informacijo je podal sekretar Državnega sveta gospod Marjan Maučec. Razpravljali so Boris Šuštaršič, Mihael Jenčič in dr. Zoltan Jan.
Predsednik je zaključil 10. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državni svetnici in svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje. |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Povezane vsebine | |
 |
10. seja Državnega sveta Republike Slovenije |