Pobuda mag. Zlatka Jenka v zvezi z uvedbo novega koridorja za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško

Državni svet Republike Slovenije ja na 53. seji, dne 25. 4. 2007, v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval pobudo državnega svetnika mag. Zlatka Jenka v zvezi z uvedbo novega koridorja za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P:

Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo državnega svetnika mag. Zlatka Jenka za posredovanje Ministrstva za zunanje zadeve in Vlade Republike Slovenije pri uvedbi novega koridorja za prevoz nafte in naftnih derivatov čez Republiko Hrvaško.

Obrazložitev:

Ključni instituciji sodobne družbe sta država in gospodarsko okolje. Njuno sodelovanje ima bistven pomen za prebivalstvo in rast blaginje, saj delujeta povezano prva z drugo, hkrati pa na oba delujejo zunanji dejavniki, kot so spremenljive družbene vrednote, vplivne skupine, tehnologija, delavci, intelektualci, potrošniki, izobraževalne institucije, kakor tudi druge države.

V sodobnem gospodarstvu trg v nobenem primeru ni več edini mehanizem za reševanje gospodarskih problemov. Bolj ali manj se v to namero vključuje družba, ki z interesnimi skupinami pritiska na vlado ali vlada sama, s svojo gospodarsko politiko in z obsežnejšimi ali skromnejšimi narodnogospodarskimi intervencijami. Dolgoročni odnosi v podjetju vključujejo stike z vlado, predvsem na način, da vzpostavljajo odnose s pomembnimi politiki, ki so velikokrat ključne osebe pri vodenju podjetja. Podjetja se povezujejo tudi z ministrstvi in nadzornimi organi, razvijajo odnose s trenutnimi ministri in njihovim osebjem. Kljub vsem povezavam, ki jih podjetja vzpostavijo, slednje ne zagotavljajo uspeha podjetja na trgu, lahko pa so nujna za učinkovito udeležbo v sistemu . To vsesplošno prepletanje in medsebojna odvisnost je jasno vidna tudi v primeru (ne)dovoljenih naftnih prevozov čez Republiko Hrvaško.

Republika Hrvaška je 16. januarja 2002 sprejela "Pravilnik o cestnem prevozu nevarnih snovi čez Hrvaško", kot posledica liberalizacije BIH glede uvoza nafte in derivatov, kjer je do takrat skozi vsa leta dominirala hrvaška INA in tako kontrolirala cca. 65 % bosanskega tržišča (po različnih ocenah med 720.000 in milijon ton letno). Del INE je medtem padel na 35 - 37 %. Bosna in Hercegovina, je zaradi hrvaškega ukrepa ostala odsekana od dobaviteljev iz Slovenije (Petrol in Istrabenz) in Madžarske (MOL) . Na Hrvaškem je tako začela veljati prepoved tranzita naftnih derivatov čez njihovo ozemlje v BiH za vsa tuja vozila. Hrvati so se preprosto odločili, da zaščitijo svojega giganta INO in državne gospodarske interese, to pa pod pretvezo, da gre za varstvo ekologije , zaščite narave pa tudi nedovoljene trgovine (tihotapstvo) z nafto za BiH in SRJ. Hrvaški politiki so ugotovili, da so prvi pravilnik zastavili preveč nepremišljeno in da so v resnici kršili nekaj mednarodnih dogovorov in predpisov, zato so že 24. 1. 2002 sprejeli nov pravilnik, ki je omogočil transport nafte in naftnih derivatov po določenih koridorjih, tehtanje pri vstopu v državo in izhodu iz nje, poostren carinski nadzor vrste in kakovosti goriva, stalno ugotavljanje smeri vožnje. Te ukrepe bi lahko ocenili kot resno ogrožanje konkurence.

Hrvaški pravilnik med drugim določa, da lahko cisterne z nafto in naftnimi derivati hrvaško mejo prečkajo le na osmih mejnih prehodih; med Slovenijo in Hrvaško na prehodih Gruškovje, Obrežje in Zavrč, med Hrvaško in BiH: na prehodih v Stari Gradiški in Županji. Natančno so določeni tudi cestni koridorji.

INA je največji konkurent za slovenske izvoznike naftnih derivatov na trgu BiH. Slovenija je zahtevala, da Hrvaška odpravi prepoved tranzita nafte. Slovensko ministrstvo za okolje in prostor je poslalo v bruseljski Sekretariat za Energetsko listino uradno zahtevo za izdajo mnenja o skladnosti hrvaških omejitev s 7. členom Energetske listine. Energetsko listino so podpisale tako Slovenija kot Hrvaška in BiH, veljati pa je začela pred dobrimi tremi leti. Podpisnice so dolžne omogočiti prevoz energije čez svoje ozemlje v skladu z načeli prostega tranzita in brez neutemeljenega zadrževanja, omejitev ali stroškov.

Hrvaška bi morala pred uveljavitvijo ukrepov v zvezi z omejevanjem prevoza nafte in naftnih derivatov ter drugih nevarnih snovi po svojih cestah o razlogih za ta korak obvestiti tudi Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), saj tako določa posebni sporazum o tehničnih ovirah v trgovini, ki ga je s pristopom k WTO kot enega od skupno 24 sporazumov podpisala tudi sosednja država. Ker tega ni storila, bo Slovenija na petkovem zasedanju odbora za tehnične ovire v trgovini pri WTO predstavnike držav članic te ženevske institucije obvestila, da jih Hrvaška predhodno ni obvestila o uvedbi ukrepov, ki izkrivljajo oziroma škodijo normalni trgovini, je pred odhodom na sestanek v Ženevo izjavil državni podsekretar na gospodarskem ministrstvu , poroča STA. Finance 14. 2. 2002

Slovenija je Hrvaški že leta 2002 podrobno predstavila seznam kršitev, ki jih po slovenskem mnenju dela Hrvaška, in ji tudi povedala, kolikšno škodo je Slovenija že utrpela. Hrvatje naj bi po Grčarjevih besedah povedali, da odloka ne morejo povsem umakniti, lahko pa ga v nekaterih delih spremenijo. "Pri tem niso povedali, kateri so ti deli, predvidevamo pa, da so imeli v mislih uvedbo nekaterih novih koridorjev." Grčar je še povedal, da gre slovenska stran v petek v Ženevo, kjer se bodo pred začela posvetovanja o slovensko-hrvaškem sporu. Kot je pojasnil, še ne gre za formalno sprožitev postopka. O uspešnosti pogajanj pa bi lahko sodili tudi po tem, da v nasprotju s sestankom pred dvema tednoma tokrat izjave nista dali obe komisiji, temveč le slovenska. Finance 18. 3. 2002

V primeru "naftne vojne" je hrvaška vlada naredila agresivno dejanje, saj je slovenskim izvoznikom naftnih derivatov onemogočila oskrbo bosanskega trga. Nobena skrivnost ni, da se je to zgodilo v kontekstu razkosavanja bosanskega trga, za katerega se zanimajo tako Petrol in Istrabenz kot tudi hrvaška INA, da je torej šlo za povsem gospodarske interese. A če drugega ne, bi se morala slovenska vlada odzvati bolj odločno že iz strateških razlogov. Ne kaže namreč pozabiti, da jo v odnosih s Hrvaško čaka še nekaj neprijetnih tem, ki jih bo morala končno rešiti. V trgovinskem sporu med državama, v kar zadeva prerašča, se je najprej zganil kar sam Petrol. Zagnal je preplah in pritegnil medije, vlada se je odzvala šele pozneje, saj je Hrvaški protestno noto vročila šele po prvih objavah v občilih. Osnova za slovenske zahteve so predvsem kršitve sporazuma WTO . Slovenija zahteva, da Hrvaška s formalno noto obvesti WTO, kakšne ukrepe je sprejela in na kakšni osnovi, zato, da imajo članice možnost, da na osnovi sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini, kamor ti ukrepi spadajo, postavljajo vprašanja in zahtevajo dodatna pojasnila. Obveznost vsake članice WTO je, da notificira ukrepe, ki vplivajo na trgovinske tokove. Slovenija je 15. 3. 2002 sprožila intervencijo v odboru za tehnične ovire v trgovini pri WTO. Kako naj bi Hrvaška poravnavala škodo, če bo spor izgubila, je stvar zahtev slovenske vlade oziroma dogovora med državama, Slovenija naj bi se zadovoljila že z vzpostavitvijo odnosov, ki so veljali pred uvedbo omenjenih ukrepov in koridorjev.

Jasno je torej, da gre za onemogočanje slovenskih prevoznikov, ki so v te namene svoj avto park uredili po najvišjih evropskih varnostnih standardih in imajo vozila opremljena za meddržavne prevoze. Večino oskrbe trga za bencinske servise in druge porabnike opravljajo prav naši prevozniki, zlasti Transport iz Ilirske Bistrice, družba Bubnič iz Obrova in ljubljanski Viator. Iz koprske Luke potuje ogromno specialnih bencinov in maziv za vse republike nekdanje skupne države, iz reške rafinerije pa v različne destinacije motorni bencin. Slovenski izvoz naftnih derivatov je lani znašal 7 milijonov dolarjev in je bil na petnajstem mestu kot izvozni izdelek v naši blagovni menjavi. Gospodarska zbornica Slovenije je na pobudo OMV Istrabenza iz Kopra, ki ima tudi rezervno morsko pot, reagirala prva in hrvaške kolege pozvala, naj o tem dobro premislijo (TV Koper, 12. 1. 2002).

Kot je bilo že omenjeno, je na primorskem koncu hrvaški ukrep zelo prizadel podjetje TIB Transport, d.d., Ilirska Bistrica iz Šercerjeve 17, 6250 Ilirska Bistrica s 400 delovnimi mesti. Družba se je lastninsko preobrazila leta 2001. Večinski lastnik družbe je postala gospodarska družba Viator & Vektor, d.d. iz Ljubljane. S spremembo lastniške strukture je družba dobila novo ime: TIB Transport, d.d., Ilirska Bistrica. Novembra 2001 je družba odprla parkirišče za tovorna vozila, ki obsega 16.700 m2 in lahko sprejme 100 najtežjih tovornih vozil. Parkirišče je zgrajeno popolnoma v skladu z zakonodajo Republike Slovenije in EU ter s Pravilnikom o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil. Hkrati se je uredilo tudi novo križišče, ki omogoča dostop do parkirišča neposredno iz regionalne ceste Ljubljana - Reka. S tema pridobitvama so utrdili značaj specialista za prevoz nevarnih snovi in pokazali težnjo, da postanejo pomemben gravitacijski center v slovenskem prevozništvu .

Ukrep, ki je najbolj prizadel Bosno in Hercegovino ter Slovenijo, je hrvaška politika zavila v plašč ekološke retorike in boja proti nedovoljeni trgovini z naftnimi derivati. Prepoved tranzita naftnih derivatov po cestah je predvidevala, da se ves tranzit preusmeri na rečne in železniške poti. Pri tem je bil njen glavni argument seveda varovanje okolja. Po novinarski preverbi se je izkazalo, da je teorija o varovanju okolja na trhlih nogah, saj se je edina omembe vredna nesreča z razlitjem nafte v tranzitu v zadnjih letih na Hrvaškem zgodila prav pri rečnem tranzitu, ki naj bi bil zdaj celo priporočen . Uvedba koridorjev predstavlja mnogo daljšo transportno pot za mnoga podjetja, kar je povezano z mnogo daljšim časom in stroški. Zaradi zviševanja stroškov slovenski naftni izvozniki niso konkurenčni.

Podjetje TIB Transport d.d. mora tako za prevoz nafte na Reko (Rijeko) iz Ilirske Bistrice iti na pot proti Ljubljani in nato do Bregane, kar predstavlja mnogo daljšo pot kot bi jo sicer opravilo na najkrajši poti do Reke. Omejitveni ukrep s strani Hrvaške je bil sprejet pred dokončno izgradnjo t.i. istrskega ipsilona hrvaške avtoceste.

S celotno izgradnjo avtocestnega dela A9 (Kaštel - Pula) se preko A8 (Kanfanar - Matulji) pride tudi s primorskega konca neposredno do Reke. Tako ni več potrebno zaradi varnosti pri prevozu nevarnih snovi iti prek Bregane do Zagreba in nato do Reke, pač pa tudi od Umaga naprej proti Reki.

Glede na navedeno naj Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije skladno s 5. členom Zakona o zunanjih zadevah, Uradni list RS št. 113/03, z dne 20.11.2003 (prečiščeno besedilo) poda mnenje o zunanjepolitičnem interesu in navezovanju stikov na zahtevo Državnega sveta Republike Slovenije glede predložene pobude in naj predlaga ukrepe za zagotovitev in uresničevanje zunanjepolitičnega interesa Republike Slovenije, ki ga predstavlja prevoz nafte in naftnih derivatov na oziroma prek Republike Hrvaške, skladno z vsemi pristojnostmi, ki jih ima ministrstvo oz. vlada na voljo.
Vlada Republike Slovenije naj si prizadeva za odpravo ukrepov s strani sosednje Hrvaške, med tem pa naj sosednjo državo opozori na spremenjene razmere, ki predstavljajo osnovo za spremembo oziroma uvedbo novih koridorjev.

Glede na izgradnjo hrvaške avtoceste A9, ki izpolnjuje vse varnostne standarde, ni nobenega razloga, da ne bi mogli slovenski prevozniki priti z nevarnim tovorom prek t.i. istrskega ipsilona do Reke, kar predstavlja mnogo krajšo, cenejšo in s tem konkurenčnejšo pot.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za zunanje zadeve in Vladi Republike Slovenije, da pobudo preučita in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanjo v roku 30 dni odgovorita.