Sklepi, sprejeti na podlagi posveta z naslovom Vloga invalidov in države pri spremljanju uresničevanja Konvencije o pravicah invalidov

Državni svet Republike Slovenije je na 40. seji 14. 9. 2011, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Vloga invalidov in države pri spremljanju uresničevanja Konvencije o pravicah invalidov, sprejel naslednje

S K L E P E:

Državni svet Republike Slovenije, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije in Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) so 12. aprila 2011 so-organizirali posvet z naslovom "Vloga invalidov in države pri spremljanju uresničevanja Konvencije o pravicah invalidov".

Posvet z mednarodno zasedbo referentov je potekal pod pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka, ki je v video nagovoru poudaril nujnost delovanja v skladu z geslom »Nič o invalidih brez invalidov«, v smislu zagotavljanja čim širše zastopanosti in vključevanja vseh invalidskih organizacij v razpravljanje, posvetovanje in odločanje o položaju, pravicah in možnostih invalidov. Udeležence posveta sta na začetku nagovorila tudi mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta, dr. Zdenka Čebašek Travnik, varuhinja človekovih pravic in Boris Šuštaršič, predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije.

Namen posveta je bil poiskati odgovore na sledeča vprašanja v zvezi s Konvencijo:

1. Kako se Konvencija o pravicah invalidov uresničuje?
2. Ali invalidi dejansko uživajo vse v Konvenciji o pravicah invalidov zapisane pravice?
3. Ali je Republika Slovenija vzpostavila ustrezne mehanizme za promocijo, uresničevanje in nadzor izvajanja Konvencije?

Poleg iskanja odgovorov na zgoraj navedena vprašanja, je bil eden od glavnih ciljev posveta zbrati čim več pogledov na izpostavljeno problematiko uresničevanja določb Konvencije o pravicah invalidov (v nadaljevanju: Konvencija), v povezavi z določbami 33. člena Konvencije, ter ugotoviti kakšne so možnosti za izboljšave obstoječe normativne ureditve na tem področju v Sloveniji.

Preko referatov so bili predstavljeni različni pogledi na uresničevanje Konvencije – s strani tujih in domačih strokovnjakov na področju uveljavljanja pravic invalidov, izvršilne in zakonodajne veje oblasti, predstavnikov reprezentativnih ter ostalih invalidskih organizacij oziroma združenj, s pravnega vidika ter z vidika neposrednih izvajalcev storitev pomoči invalidom, ki se z ovirami pri izvajanju določb Konvencije srečujejo vsakodnevno, v praksi.

Na podlagi predstavljenih referatov in razprave so bile oblikovane sledeče u g o t o v i t v e:

I.    Splošne ugotovitve v zvezi s Konvencijo

Konvencijo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 13. decembra 2006. Do danes jo je podpisalo 147 članic OZN, ratificiralo jo je 99 držav, med njimi tudi Slovenija, in sicer 24. aprila 2008. Hitrost in obsežnost njene ratifikacije ni primerljiva z nobeno do sedaj sprejeto mednarodno konvencijo Združenih narodov, kljub temu pa ratifikacija sama po sebi še ne zagotavlja ustreznega izvajanja njenih določb na nacionalni ravni. Za doseganje navedenega cilja mora posamezna država sprejeti vse ustrezne zakonodajne, sodne, upravne in izobraževalne ukrepe, ki nudijo podlago za izvajanje Konvencije v praksi.

Določbe Konvencije nudijo dobro teoretično podlago za organizacijo, promocijo in spremljanje izvajanja Konvencije. Najboljši vpogled v dejansko uresničevanje Konvencije na nacionalni ravni pa nudi analiza izvrševanja določb 33. člena Konvencije, ki v treh odstavkih določa obvezo držav pogodbenic, da:

1. Določijo enega ali več vladnih organov za stike, pristojnih za zadeve, ki se nanašajo na izvajanje Konvencije, ter preučijo možnosti za določitev načina usklajevanja z namenom doseganja povezanosti delovanja različnih področij na različnih ravneh (prvi odstavek).
2. Vzdržujejo, krepijo, določijo in vzpostavijo okvir ter po potrebi tudi enega ali več neodvisnih teles za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja te konvencije. Pri tem naj bi upoštevale Pariška načela, ki jih je sprejela Generalna skupščina združenih narodov leta 1993. Slednja usmerjajo k ustanovitvi neodvisnih nacionalnih institucij za promocijo in zaščito človekovih pravic, torej tudi pravic invalidov, s sestavo, ki zagotavlja pluralnost zastopanja različnih segmentov – od civilne družbe in v njenem okviru delujočih nevladnih organizacij, do sindikatov, profesionalnih organizacij, znanstvenikov, univerz, filozofov, kvalificiranih strokovnjakov, parlamenta in predstavnikov vlade (drugi odstavek).
3. Omogočijo civilni družbi, zlasti invalidom in njihovim reprezentativnim organizacijam, da so vključeni v postopek spremljanja in v njem polno sodelujejo (tretji odstavek).

 

II.     Kako se uresničuje Konvencija z vidika sledenja določbam njenega 33. člena?

Navkljub obvezam, ki izhajajo iz 33. člena Konvencije, mednarodno gledano še vedno niso vzpostavljeni jasni nacionalni mehanizmi za spremljanje izvajanja konvencije, ki bi lahko služili kot primeri dobre prakse.

Urad visokega komisarja za človekove pravice Združenih narodov v Bruslju bo predvidoma v začetku jeseni objavil študijo o izvajanju konvencije za vse države članice EU, na podlagi podrobne analize vseh držav članic in držav kandidatk. Takrat bodo razvidni primeri dobrih praks in primerjava med posameznimi državami bo lažje izvedljiva.

1. Splošne ugotovitve v zvezi z določbami posameznega odstavka 33. člena Konvencije:

Organi za stike – prvi odstavek 33. člena

Konvencija državam omogoča ustanoviti en organ za stike (Avstrija, Danska) ali več organov za stike (Belgija, Francija). Vsaka od možnosti ima svoje prednosti in slabosti glede učinkovitosti, podvajanja nalog, stroškov, izkoriščenosti finančnih virov, možnosti vsesplošnega vključevanja različnih akterjev v izvajanje in spremljanje izvajanja Konvencije. O številu organov za stike se torej države odločajo same, glede na določbe Konvencije pa je obvezno ustanoviti vsaj enega, ki se mora nahajati na  najvišji možni ravni.

Glede pravilnosti pozicioniranja organa za stike prakse s celega sveta kažejo, da je organ za stike najbolj pogosto pozicioniran na ministrstvu, pristojnem za delo oziroma socialno varstvo. Medtem ko se odsvetuje pozicioniranje omenjenega organa na ministrstvu za zdravje, se kot dobro prakso ocenjuje pozicioniranje organa za stike v okviru ministrstva za pravosodje ali ministrstva, ki je pristojen za varstvo človekovih pravic (primer Avstralije), saj ne gre zgolj za zdravstvene in socialne pravice, ampak za pravico do udeležbe ter za varstvo pravic. Organ oziroma organi za stike naj bi skrbeli za koordinacijo vsega, kar določa konvencija, zato ni nujno, da so locirani neposredno na ministrstvu, ki je pristojno za izvajanje konvencije.

Možen je tudi pristop v dveh fazah - določitev splošne, glavne točke za stike, nato pa še več pod-organov za stike, ki so lahko locirani po posameznih ministrstvih. Za kvalitetno delo omenjenih organov pa je nujno zagotoviti tako finančna sredstva, primeren kader kot tudi veliko mero neodvisnosti, ne glede na njihovo pozicijo v sistemu državne ureditve.

Skoraj vse države podpisnice Konvencije so že imenovale organe za stike v okviru ministrstev, pristojnih za področje dela in/ali socialnega varstva. V nekaterih primerih so ti organi vzpostavljeni kot notranja strukturna enota v okviru ministrstva (Romunija), drugje so imenovali lasten nacionalni svet za invalide (Španija), v Veliki Britaniji pa poseben urad za invalidska vprašanja.

Mehanizmi usklajevanja (koordinacijski mehanizmi) – prvi odstavek 33. člena

Mehanizem usklajevanja ni obvezen, je pa priporočljiv, zlasti če ima država vzpostavljenih več organov za stike. Takšen mehanizem naj bi bil vzpostavljen na ravni vlade in naj bi dodatno podpiral izvajanje konvencije na različnih ravneh - horizontalno in vertikalno. Idealno bi bilo, če bi bili vanj vključeni tudi organi za stike.
Najbolj pogosto se v praksi takšni mehanizmi pojavljajo v državah s federalno ureditvijo in izvajajo v obliki med-sektorskih skupin, ki vključujejo tudi predstavnike civilne družbe, predstavnike invalidskih organizacij, ponekod tudi sindikatov. Njihov mandat pa je osredotočen na oblikovanje politik, na spodbujanje dialoga, ozaveščanje itd. Dober primer je avstralski Svet za invalidnost.

Okvir spremljanja – drugi odstavek 33. člena

O drugem odstavku 33. člena se veliko razpravlja tako med pravniki kot politiki in nevladnimi organizacijami. Razlog za to je nejasnosti izraza »okvir«, ki v Konvenciji ni podrobno definiran. Zato prihaja do nerazumevanja povezave med okvirjem in neodvisnimi  telesi, ki jih prav tako omenja drugi odstavek. Konvencija tako dopušča različne ureditve:

1. ustanovitev čisto novega priložnostnega okvira, ki vključuje novo neodvisno telo in druge nove organe (Avstrija, Italija), kar je uporabno, kadar države članice nimajo nobene nacionalne institucije za človekove pravice oz. odbora za enake pravice.
2. imenovanje okvira enega obstoječega neodvisnega telesa (Nemčija, Španija, Velika Britanija, Latvija), pri čemer lahko gre za institucijo, ki skrbi za varstvo človekovih pravic. V svetu je takšnih institucij okrog 100, 65 od njih s statusom A po Pariških načelih.
3. delitev nalog med različnimi (obstoječimi in novimi) institucijami, kar pomeni kombinacijo neodvisnih organov in neodvisnih mehanizmov na podlagi vključevanja različnih organov – sodstva, parlamentarnih odborov, medijev itd. Slednjega modela ni uporabila do sedaj še nobena država, kar pa ne pomeni, da ni izvedljiv.

Mehanizem spremljanja (Pariška načela) – drugi odstavek 33. člena

V primeru vzpostavitve več organov za stike je potrebno vzpostaviti tudi mehanizem usklajevanja. Tudi tu je dopuščenih več opcij (organ za stike vključuje tudi funkcijo usklajevanja (Belgija) ali pa se vzpostavi poseben odbor v okviru ministrstva, ki je imenovan za takšno usklajevanje (Danska, Avstrija)). 

Vzpostavljanje mehanizma spremljanja naj bi temeljilo na Pariških načelih, ki so bila sprva oblikovana za namene nacionalnih institucij na področju človekovih pravic, zdaj pa se uporabljajo tudi za izvajanje Konvencije o pravicah invalidov. Na tej podlagi bi mehanizem spremljanja moral:

• biti neodvisen od vlade, kar se lahko zagotovi ali z zakonom ali ustavo;
• imeti pluralno članstvo in vloge;
• imeti čim širšo pristojnost (sposobnost nadzirati izvajanje konvencije z različnimi sredstvi, vključno z možnostjo preiskovanja in posredovanja pritožb na ustrezne organe);
• vključevati nevladne organizacije, akademike, parlament, invalidske organizacije itn.;
• omogočiti, da bi bili v institucijah, ki so del okvira, zaposleni tudi invalidi ter
• biti splošno dostopen, redno in učinkovito delovati ter imeti na voljo zadostna finančna sredstva, ki niso pod vplivom finančnega nadzora, ki bi lahko ogrozil neodvisnost mehanizma.

Dober primer je avstralska Komisija za človekove pravice in enake možnosti.

Vključevanje civilne družbe, invalidskih organizacij in drugih deležnikov – tretji odstavek 33. člena

Konvencija določa, da mora civilna družba tvoriti del nacionalnega okvira, torej da morajo biti invalidi in njihove reprezentativne organizacije vključene v proces spremljanja izvajanja Konvencije. Pri tem so z izrazom civilna družba zajeti različni akterji, od lokalnih skupnosti, poklicnih združenj, družbenih gibanj, poslovnih združenj, invalide in njihove organizacije itd.

Vključevanje v proces spremljanja izvajanja Konvencije pomeni, da morajo biti civilna družba in invalidi vključeni v okvir in prej omenjeno neodvisno telo. In čeprav to ni izrecno določeno, velja, da morajo biti civilna družba in invalidi vključeni tudi v proces izvajanja, in sicer tako da so vključeni v delovanje organov za stike, s tem, da so z njimi v nenehnem stiku.

Pomembno vlogo pri spremljanju izvajanja Konvencije lahko odigrajo tudi parlamenti (imajo pristojnosti imenovanja preiskovalnih odborov, zasliševanja ministrstvo in drugih visokih uradnikov, pregled nad delovanjem različnih agencij in nevladnih organov) ter nacionalna razsodišča in sodišča (prejemajo pritožbe in izvajajo postopke v primeru kršenja Konvencije, zato je pomembno sodelovanje med nacionalnim mehanizmom spremljanja in sodstvom). 

Najboljše prakse so tiste, pri katerih se v izvajanje Konvencije vključuje tudi civilno družbo, kljub temu da trenutna praksa kaže, da je izvajanje Konvencije v tej točki šele na samem začetku. Najboljši primer je španski, prav tako je civilna družba vključena v mehanizme usklajevanja organov za stike v Avstriji (javni sestanki, forumi in posvetovanja) in na Danskem.

2. Uresničevanje Konvencije v Sloveniji

Republika Slovenija kljub visoki stopnji zagotavljanja invalidskega varstva še vedno ni izpolnila vseh zavez, ki jih je sprejela z ratifikacijo Konvencije o pravicah invalidov leta 2008. Med drugim je veliko pripomb zaznati prav v povezavi z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov, sprejetim konec lanskega leta, zlasti kar se tiče socialnega dialoga in upoštevanja mnenj invalidov v procesu zakonodajnega odločanja. Invalidi so bili sicer vključeni v pripravo zakona, ki je kasneje v zakonodajnem postopku doživel toliko sprememb, da ni več primerljiv z verzijo zakona, ki je bila usklajena z invalidi. 

Slovenija prav tako, navkljub dolgoletnim opozorilom, še vedno nima vzpostavljene neodvisne nacionalne inštitucije za človekove pravice, zato vlogo nadziranja uresničevanja Konvencije opravlja Varuh človekovih pravic, ki pa tako obsežne naloge tako z vidika omejenih pristojnosti kot s kadrovskega ter finančnega vidika ne zmore izvajati sam.

Trenutno lahko na področju invalidskega varstva invalidom potrebno pravno pomoč nudi zagovornik načela enakosti, ki ga je kot neodvisno institucijo uveljavil leta 2004 sprejet Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja in ki lahko obravnava vse primere diskriminacije, ne glede na povzročitelja, ki je lahko tudi fizična oseba.

V Sloveniji ima, v skladu s prvim odstavkom 33. člena Konvencije vlogo organa za stike Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je bilo sicer zelo aktivno pri pripravi Konvencije v Združenih narodih. Neodvisnega telesa in okvira spremljanja pa Slovenija še ni postavila.

Zahtevo po vzpostavitvi enega ali več neodvisnih teles za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja konvencije naj bi pri nas uresničil Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je predvidel ustanovitev posebnega Sveta za invalide Republike Slovenije kot neodvisnega tripartitnega organa, katerega naj bi sestavljalo po sedem predstavnikov invalidskih organizacij, strokovnih institucij s področja invalidskega varstva ter Vlade. Predlagana sestava novega sveta pa tako po oceni Varuha človekovih pravic kot invalidskih organizacij ne jamči neodvisnosti, kar je ena od osnovnih zahtev Konvencije. O neodvisnosti ni moč govoriti že zaradi članstva sedmih predstavnikov različnih organizacij, katerih delovanje je vezano na javna sredstva, pa tudi zaradi sledečih dejstev: ne bodo mu na voljo ustrezna sredstva, ne bodo mu dodeljene naloge nadzora oz. zaščite Konvencije in na razpolago ne bo imel nobenega od mehanizmov prisile oz. sankcij. Predstavljal bo torej zgolj neke vrste koordinacijsko točko za izvršilno vejo oblasti, katere predstavniki bodo prav tako bili njegovi člani, kot pa resnično neodvisen organ.

Zastopstvo invalidov in civilne družbe v omenjenem Svetu je sicer zagotovljeno, vendar so zahteve glede določanja predstavnikov reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij preveč omejujoče, nimajo podlage v obstoječi zakonodaji in posegajo v svobodo načina izbire predstavnikov civilne družbe v Svetu.

Do ustanovitve prej omenjenega sveta leta 2013 bo njegove naloge opravljal že obstoječi Svet Vlade za invalide, ki je do sedaj predstavljal tudi osrednjo točko za strukturiran civilni dialog med reprezentativnimi invalidskimi organizacijami in državnimi institucijami. Kljub temu je njegova neodvisnost glede na Pariška načela prav tako vprašljiva (že sam naziv pove, da gre za vladni organ, njegove osnovne naloge so tesno vezane na politiko vlade na tem področju, poslovniška pravila odločanja pa  omogočajo preglasovanje ene od treh predstavniških skupin).

Že skoraj stoletna tradicija na področju interesnega združevanja invalidov in njihove aktivnosti kažejo na to, da so invalidi pripravljeni aktivno sodelovati pri uresničevanju načel Konvencije. Reprezentativna organizacija slovenskih invalidov NSIOS pa je med drugim vključena tudi v evropske povezave invalidskih organizacij kot članica Evropskega invalidskega forum (EDF), ki s sedežem v Bruslju reprezentativno predstavlja več kot 50 milijonov evropskih invalidov.

Kvalificirani predstavniki invalidov sodelujejo tudi v organih upravljanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Svetu Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, Odboru za invalidske vsebine pri Svetu RTV Slovenija ter Socialni zbornici Slovenije. Prav tako so predstavniki invalidov praviloma povabljeni k sooblikovanju sistemskih zakonov na področju invalidskega varstva in pri pripravah za izvajanje ukrepov državne invalidske politike. Povezovalno in usklajevalno vlogo pri tem opravlja NSIOS v skladu s 25. in 26. členom Zakona o invalidskih organizacijah.

III.   Ali invalidi dejansko uživajo vse v Konvenciji zapisane pravice? 

Svoje videnje dejanskega položaja slovenskih invalidov v povezavi s pravicami, ki jim jih zagotavlja Konvencija, so podali predstavniki Zveze Delovnih invalidov Slovenije, Zveze Sožitje – Zveze društev za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju ter posebnih socialnih programov Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije – Sonček. Pri tem so izpostavili področja zaposlovanja, informiranja in raziskovanja, dostopnosti do grajenega fizičnega okolja ter področje informacij in komunikacij, ki so bila leta 1998, na podlagi ocenjevanja Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov, ocenjena kot najbolj kritična.

Invalidsko varstvo je sicer v Sloveniji normativno dobro urejeno, vendar pa bo za uresničitev zakonodaje potrebno storiti še veliko. Predvsem je treba zagotoviti uresničitev vseh obveznosti, ki smo jih sprejeli z ratifikacijo Konvencije ter invalide bolj aktivno vključiti ne le v pripravo zakonodaje in programov, temveč tudi v njihovo spremljanje, hkrati pa zagotoviti tudi pregledno poslovanje društev, ki združujejo okoli 105.000 članov in se večinoma financirajo iz javnih sredstev.

Glavni problem, sicer velikega obsega zakonodaje s področja invalidskega varstva je njena prevelika razpršenost, zato se tisti, katerim je namenjena, z njo težko seznanjajo.

Zakon o izenačevanju možnost invalidov je sicer prinesel nekaj konkretiziranih pravic, a je še vedno premalo prilagojen različnim skupinam oseb z invalidnostmi. Prav tako stopnja socialne vključenosti invalidov v družbo še vedno ni takšna, kot bi si želeli, zlasti:

1. Na področju zagotavljanja preglednega in pravičnega sistema zdravstvenega varstva in dostopnosti do zdravstvenih storitev, na primer zgodnje obravnave otrok, mladostnikov in starejših. Prav tako je za invalide pomembno izvajanje  23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki govori o pravici do rehabilitacije, ki jo invalidi smatrajo kot pomemben način preprečevanja nadaljnjih zapletov in stroškov pri zdravljenju.
2. Na področju izobraževanja, kjer še vedno ni narejenega odločilnega koraka do »ene šole za vse« na vseh ravneh in za vse otroke, ki naj bi jih dosegli na podlagi uveljavljanja Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in na podlagi uvajanja individualiziranih programov izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami v okviru rednega izobraževanja.
3. Na področju zaposlovanja in usposabljanja (invalidi s statusom delovnega invalida in invalidi s statusom oseb s telesno okvaro se soočajo z zastarelimi seznami telesnih okvar, diskriminaciji pri dostopanju do trga dela, ne-enakimi plačili za enakovredno delo, zapleteno in njim nerazumljivo zakonodajo, problemi z delodajalci glede nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi, neprilagojenostjo delovnih mest in procesov dela, nespoštovanja, sicer zakonsko visoko postavljenih standardov glede varnosti in zdravja pri delu, težko razumljivih in nepreglednih zakonskih določb glede pokojninskega in invalidskega zavarovanja, težavami glede obdavčitev prejemkov iz invalidskega zavarovanja, pomanjkanjem večletnih razpisov za dolgotrajno brezposelne invalide v pasivni evidenci, odsotnostjo aktivne evidence ter pomanjkanje rednih usposabljanj za delodajalce glede zaposlovanja invalidov).
4. Pri zagotavljanju raznolikih bivalnih možnosti po meri posameznika, kjer se še vedno nesorazmerno vlaga v institucionalno bivanje, manj pa v skupnostne in raznolike oblike bivanja (varstveno-delovni centri, stanovanjske skupine in druge oblike bivanja, ki jih nacionalni program socialnega varstva omejuje zgolj na 36 % upravičencev) ter pomoč posamezniku, čeprav je bilo narejenega nekaj napredka pri vzpostavitvi manjših bivalnih enot. Posameznik bi moral imeti možnost odločati se kje in kako bo živel. 
5. Na področju skrbi za invalide, ki postaja nuja in izziv za prihodnost v povezavi z pokojninskim in invalidskim zavarovanjem.
6. Na področju grajenega okolja, kjer je bilo sicer v zadnjih letih narejenega še največ.
7. Na področju zagotavljanja kvalitetnega vključevanja v družbo gluhim in naglušnim, ki se še vedno soočajo s številnimi ovirami tako v izobraževalnem procesu, pri zaposlovanju, pri zagotavljanju ustreznega plačila za opravljeno delo, fizičnimi ovirami za nemoteno gibanje in odrekanju pravice do nujno potrebnih pripomočkov ali pomoči tretje osebe (npr. pomoč tolmača).
8. Na področju zagotavljanja pravic slepim in slabovidnim, med katerimi so jim bile v zadnjem času nekatere odvzete brez logične utemeljitve (npr. ugodnosti pri prevozih v železniškem prometu).
9. Na področju zagotavljanja pravic civilnih invalidov vojn za Slovenijo, ki so jim ob koncu 2. svetovne vojne pripadle na podlagi prenosa obvez do invalidov z Italije na Jugoslavijo. Izenačitev pravic in enakega varstva z ostalimi invalidi jim je bila zagotovljena šele v samostojni Republiki Sloveniji, leta 1993. Do takrat so bil brez zakonske zaščite in varstva, torej brez zagotovljenih pravic do ustreznih finančnih nadomestil za invalidnost.
10. Na področju zaposlovanja in državnih pomoči (dejansko zagotavljanje dostojnega življenja posamezniku, ki bo po njegovi meri; zagotovitev osnovnih finančnih sredstev za osebe, ki ne dosegajo niti tretjinske normalne produktivnosti, ter zagotovitev podpore za sodelovanje ter vključenost v družbo za polnoletne osebe, ki zaradi svoje invalidnosti ne morejo dosegati polnih delovnih rezultatov na običajnem delovnem mestu in ne morejo živeti samostojno). 
11. Pri zagotavljanju uradne pravice odraslih oseb z motnjo v duševnem razvoju do svoje besede. Pri tem bi bilo potrebno natančnejše definirati razmerje med svobodo posameznika in varnostjo. Pravica do izbire in odločanja je vezana zlasti na zagotavljanje enakih možnosti pri izražanju misli in obveščenosti, ki se ju lahko pri osebah z motnjo v duševnem razvoju doseže z zagotavljanjem lahko berljivih oblik v vseh javnih stavbah, kot to določa Konvencija. 

Konvencija sama po sebi daje jasna izhodišča za ureditev posameznih področij, vendar pa v Sloveniji o vključujoči družbi ne bo možno govoriti dokler ne bodo odpravljene »oviranosti« večinske družbe, ki še vedno ne sprejema različnosti kot danega dejstva.

 

IV.   Ali je Republika Slovenija vzpostavila ustrezne mehanizme za promocijo, uresničevanje in nadzor nad izvajanjem Konvencije?

Slovenija se je z ratifikacijo Konvencije pravno zavezala, da bo s potrebnimi ukrepi invalidom zagotavljala vsestransko vključenost v družbo in enake možnosti na vseh področjih življenja. Kljub temu, da je kmalu po ratifikaciji Konvencije začela z njeno implementacijo ter konkretizacijo ukrepov, vsi elementi Konvencije še niso ustrezno preneseni v nacionalno zakonodajo.

Slovenija trenutno še nima vzpostavljenega resnično neodvisnega telesa za spremljanje uresničevanja Konvencije, niti učinkovitega in celovitega sistema varstva pred diskriminacijo, kar so potrdile tudi raziskave Evropske komisije. S tem so oteženi tudi promocija, uresničevanje in nadzor nad izvajanjem Konvencije.

Glede na to, da Konvencija ni predvidela posebnih sankcijskih mehanizmov, ostaja dolžnost sankcioniranja diskriminatornih ravnanj na strani države članice. Na tem področju imamo sicer v Sloveniji velik nabor mehanizmov (civilnopravne, delovnopravne, kazenskopravne, upravnopravne) in razne oblike inšpekcijskega varstva. Kljub temu prevladuje ocena, da sankcijski sistem v naši državni ureditvi ni učinkovit, da sankcije niso sorazmerne in zato niso odvračalne. Prav zato se zakonodaja v praksi ne spoštuje.

Predlog zaključkov posveta ni bil pripravljen že vnaprej, saj so organizatorji posveta želeli s tem dopustiti in spodbuditi čim večjo pluralnost izraženih mnenj in predlogov za ureditev obravnavane problematike. Da je bil namen dosežen, je jasno razvidno iz različnih možnih usmeritev, ki so navedene v nadaljevanju teksta in v zvezi s katerimi organizatorji posveta pozivajo pristojne državne institucije, da se z njimi seznanijo, jih preučijo z vidika izvedljivosti ter v največji možni meri čim prej uveljavijo.

V.   Predlagane možne usmeritve za uresničevanje določb 33. člena Konvencije:

1. Izvajanje 33. člena Konvencije je še vedno na samem začetku in ugotovljeno je bilo, da v Evropi organi za stike in mehanizmi usklajevanja po eni strani ter okvir oz. neodvisna telesa po drugi strani še niso dobro usklajeni med seboj. Vse navedene strukture bi se morale med seboj povezati in sodelovati druga z drugo. Ker je, gledano s tehničnega vidika, Konvencija prva pogodba o človekovih pravicah, ki jo je ratificirala Evropska unija, je še posebej pomembno, da se v okviru EU in njenih držav članic doseže neko skupno, usklajeno izvajanje (med evropskimi organi za stike, mehanizmi za usklajevanje ter nacionalnimi organi za stike in njihovimi okvirji spremljanja). Varuh človekovih pravic ima tak stik na evropski ravni že vzpostavljen, in sicer z European Union Agency for Fundamental Rights (FRA) ter mnogimi drugimi institucijami. Skupno izvajanje Konvencije mora ostati skupni cilj vseh podpisnic.
2. Republika Slovenija bi morala za izpolnitev preostalih obveznosti iz 33. člena Konvencije vzpostaviti ustrezen okvir spremljanja, s tem da bi kot njegovo jedro določila ustrezno neodvisno telo za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja Konvencije. Na posvetu izražena priporočila in predlogi, ki bi jih kazalo natančneje preučiti, so sledeči:
   1. Pri oblikovanju ustreznega okvira in mehanizma spremljanja je potrebno upoštevali priporočila Komisarja Sveta Evrope za varovanje človekovih pravic ter zagovornika načela enakih možnosti, ki v zvezi s sledenjem načela neodvisnosti telesa, ki bi spremljalo realizacijo Konvencije. Po njunem mnenju naj bi se v ta namen oblikovali dve povsem novi telesi – na eni strani politično, ki naj oblikuje, spremlja in koordinira politike na tem področju (vlada, ministrstva), na drugi pa resnično neodvisno telo za učinkovito varstvo pred diskriminacijo in spremljanjem stanja na tem področju. Slednje bi moralo imeti  tudi možnost izrekanja sankcij, ne zgolj možnosti opozarjanja, ter možnost vplivanja na javno mnenje in neformalnega pritiska na organe, ki morebiti kršijo pravice, zagotovljene s Konvencijo.
   2. Na podlagi novelacije Zakona o varuhu človekovih pravic bi bilo lahko dodano posebno delovno mesto Varuha človekovih pravic, ki bi bil pristojen za področje varstva pravic invalidov oziroma obstoječe namestnike varuha imenovati za posebna področja (otrokove pravice, invalide, starejše, bolnike itd.). Pri tem je potrebno opozoriti, da Ustava ustanovitev posebnih varuhov na posameznih področjih omogoča, vendar do sedaj ta možnost še ni bila izkoriščena. S spremembo zakona bi se posledično morale določiti tudi posebnosti namestnikovega dela glede morebitnih dodatnih pooblastil ali nalog. Hkrati bi bilo potrebno jasno definirati tudi razmerje med splošnim varuhom in njegovim/-i namestnikom/-i, v smislu ustreznega obsega pristojnosti enega in drugega.
      
      Zaradi obstoječe omejenosti pristojnosti Varuha na oblastne naloge je sicer trenutno težko utemeljevati ureditev, ki bi morebitnemu posebnemu varuhu dajala več pooblastil ali širila njegove pristojnosti, da bi lahko pri svojem delu posegal tudi v civilnopravna razmerja. Vprašljiva sta tako ustavna podlaga za dodatna pooblastila varuha v razmerju do posameznikov ali drugih civilnopravnih subjektov kot tudi zagotavljanje mehanizmov varstva pravic omenjenih subjektov.
   3. Izkoristili bi lahko možnost, ki jo dopušča Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, in sicer, da bi se za vsako osebno okoliščino postavil poseben zagovornik.
   4. Vzpostavil bi se lahko zakonsko urejene Urad za invalide Republike Slovenije, pri čemer bi se lahko že obstoječe državne uslužbence prezaposlilo v omenjeni urad. Zakon bi v tem primeru moral biti oblikovan tako, da bi izpolnjeval tudi ostale zahteve iz drugega odstavka 33. člena konvencije o pravicah invalidov.
   5. Podlago za izboljšanje nadzora nad uresničevanjem konvencije bi lahko predstavljal tudi Svet za invalide RS, katerega ustanovitev predvideva nedavno sprejeti Zakon o uresničevanju možnosti invalidov, vendar zgolj v primeru, da se sestava, način imenovanja njegovih članov ter strokovna in finančna neodvisnost njegovega delovanja uskladijo s Pariškimi načeli.
   6. Ključnega pomena za spremljanje uresničevanja konvencije so indikatorji, ki jih je potrebno čim prej oblikovati in se o njih uskladiti. Pri tem lahko pomagajo tudi različne mednarodne institucije, ki se s tem vprašanjem že ukvarjajo. Na primer European Union Fundamental Rights Agency (FRA), s katero Varuh človekovih pravic že aktivno sodeluje.
   7. Poleg omogočanja možnosti vplivanja invalidskih organizacij in civilne družbe na izvajanje Konvencije preko formalnih poti (na podlagi obstoječe zakonodaje -  Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, institut Varuha človekovih pravic, institut zagovornika načela enakosti, sodno varstvo), je potrebno dodatno spodbujati tudi neformalne poti vplivanja (posveti).
   8. Do vzpostavitve posebne neodvisne nacionalne inštitucije za človekove pravice lahko pomembno vlogo pri spremljanju uresničevanja Konvencije odigra civilna družba oziroma invalidske organizacije, s tem da aktivno sodelujejo z Varuhom človekovih pravic, preko udeležbe na dnevih odprtih vrat ali z rednim posredovanjem pobud in predlogov za izboljšave.
   9. Za učinkovito in striktno izvajanje določb Konvencije bo potrebno nameniti ustrezna finančna sredstva, ki bodo zagotovila resnično neodvisnost delovanja vzpostavljenih teles za spodbujanje, varovanje in spremljanje izvajanja Konvencije.
   10. Vizija prihodnjega izvajanja določb Konvencije naj se pripravi v sodelovanju med državo in civilno družbo, na podlagi iskanja kompromisnih rešitev. Eden od korakov mora biti tudi čim prejšnji dogovor o možnih poteh za uveljavitev dopolnitev obstoječe zakonske ureditve pravic invalidov, torej nadgraditev že obstoječe zakonodaje ali oblikovanje popolnoma novih rešitev.