Mnenje k predlogu zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 56. seji, dne 4. 7. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV) - druga obravnava

 

Državni svet podpira predlog zakona.

Po mnenju predlagatelja je dosedanji razvoj in uveljavljanje poklicne vojske s pogodbeno rezervo, postopno doseganje organizacijskih, kadrovskih, tehničnih in funkcionalnih vojaških zmogljivosti, postopno povečevanje sodelovanja pri izvrševanju obveznosti v mednarodnih organizacijah, povečevanje povezljivosti za skupno delovanje z vojaškimi organizacijami članic Nato in EU in drugi procesi, povečal potrebo, da se s posebnim zakonom uredi vojaška služba v Slovenski vojski. Kljub načelnim rešitvam v Zakonu o obrambi o opravljanju vojaške službe, vodenju in poveljevanju ter širjenju določb, ki urejajo posebna delovno pravna vprašanja, ki izhajajo iz značilnosti in posebnih zahtev vojaške službe, postaja postopoma ureditev, ki je že zajeta v Zakonu o obrambi preozka in premalo prilagojena potrebam delovanja Slovenske vojske. Vseh vprašanj in ugotovljenih pomanjkljivosti ni mogoče urediti, spremeniti oziroma nadomestiti s spreminjanjem Pravil službe v Slovenski vojski, saj gre pretežno za vprašanja, ki se jih lahko ureja le z zakonom, ne pa s pravili službe. V zakonu o vojaški službi je treba urediti temeljne odnose v vojaški organizaciji, ki neposredno vplivajo na izvajanje vojaške službe in ki so se doslej urejali predvsem s Pravili službe v Slovenski vojski. Temeljni cilj Zakona o službi v Slovenski vojski je podrobneje urediti v skladu z načeli in osnovnimi rešitvami določenimi v Zakonu o obrambi, načine in oblike uresničevanja nalog Slovenske vojske, poveljevanje in druga vprašanja, ki so podlaga za učinkovito opravljanje vojaške službe. Naloge Slovenske vojske so določene z Zakonom o obrambi, z Zakonom o službi v Slovenski vojski pa se določajo oblike in načini izvajanja nalog Slovenske vojske.

Predlagatelj je v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona po mnenju Državnega sveta navedel prepričljive razloge, ki narekujejo sprejem posebnega zakona, ki je posledica že sprejetih odločitev slovenske politike.
IV. poglavje (Poveljevanje) izvira iz preteklih obtožb o domnevnem spolnem nadlegovanju (ki so se izkazale kot neutemeljene) in elementov stroge vojaške hierarhije.  

Jasna določitev je velikega pomena za uveljavljanje pravic in dolžnosti tako da bodo vojaške osebe lahko nedvomno vedele, zoper katere odločitve imajo možnost ugovora in kasnejše pritožbe ter zoper katere odločitve je možnost ugovora prepovedana. Le v takem primeru bo poveljevanje doseglo pravi namen.

V poglavju Poveljevanja bi bilo treba jasno navesti:

• kaj sodi pod pojem ukaza in kaj izven njega,
• ali je ugovor možen le zoper akte poveljevanja ali tudi zoper akte vodenja,
• ali je ugovor možen zoper nadrejenega in kdaj zoper drugo vojaško osebo,
• potencialne razloge, v okviru katerih je možen ugovor (ali obstaja pravica do ugovora po ZObr zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin),
• navedbo konkretnih razlogov v ugovoru,
• ali razlogi za odstop od službene poti sodijo med razloge za ugovor,
• jasen postopek (npr. kako ravnati s pobudo za začetek postopka pri varuhu človekovih pravic, ki jo predvideva ZObr, predlog zakona pa je postopkovno ne ureja).

 K posameznim členom ima Državni svet naslednje pripombe:      

K 32. členu

Po 32. členu predloga mora ukaz vojaška oseba izvršiti brez ugovarjanja, razen v primerih, ki jih določata Zakon o obrambi in ta zakon, ko lahko vojaška oseba izvršitev ukaza odkloni. Predlog zakona v prehodnih določbah določa (94. člen), da postopki v zvezi s predlogi, ugovori, zahtevami in pritožbami po službeni poti, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo in zaključijo po predpisih in Pravilih službe v Slovenski vojski, ki so veljala do uveljavitve tega zakona. Za postopke, roke, pristojnosti in druga vprašanja, ki so s tem zakonom drugače urejena kot v Pravilih službe v Slovenski vojski, se ta zakon uporablja neposredno.

Tako ni jasno, ali obstaja pravica do ugovora po ZObr zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj med razlogi za odklonitev ukaza (33. člen) ni navedena, prav tako se obrazložitev k členu sklicuje le na 43. člen ZObr, ne pa tudi na 52. člen. Delno bi bil lahko ugovor zaradi kršitve temeljnih pravic upoštevan v 34. členu predloga (prepoved poniževanja, sramotenja in žaljenja), vendar je pojem temeljnih pravic širši in vsebuje tudi mnoge druge situacije poleg pravice do osebnega dostojanstva.  

K 33. členu

Odklonitev ukaza ureja 33. člen. V miru lahko vojaška oseba odkloni, poleg primerov, določenih v Zakonu o obrambi, tudi izvršitev ukaza, če ta pomeni neposredno nevarnost za njeno zdravje in življenje, ne gre pa za izvajanje pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, za sodelovanje v mednarodnih obveznostih oziroma za opravljanje bojnih nalog v miru. O odklonitvi ukaza mora tisti, ki je ukaz izdal, takoj obvestiti nadrejenega, ki dokončno odloči o izdanem ukazu.

Vojaška oseba v skladu s prejšnjim odstavkom lahko odkloni izvršitev ukaza samo, če se ukaz nanaša na:

• delo s strupenimi ali kako drugače hudo škodljivimi snovmi brez zaščitnih sredstev in za katero vojaška oseba ni strokovno usposobljena;
• če pri izvrševanju ukaza ni mogoče zagotoviti niti najnujnejših varnostnih ukrepov. 

Vojaška oseba izjemoma ne glede na prvi odstavek tega člena lahko odkloni v miru izvršitev ukaza tudi, če bi izvršitev ukaza po njenem prepričanju pomenila storitev prekrška in bi bilo zaradi izvršitve ukaza neposredno ogroženo njeno življenje. Vojaška oseba mora pred tem nadrejenega opozoriti, da bi z izvršitvijo ukaza storila prekršek in da bi bilo zato ogroženo njeno življenje. O odklonitvi ukaza mora tisti, ki je ukaz izdal, takoj obvestiti nadrejenega, ki dokončno odloči o izdanem ukazu.

Glede na primerjavo prvega s tretjim odstavkom ni mogoče sklepati na neke izjemne okoliščine, ki bi bile drugačne od posledice, ki je podobna (prvi odstavek vsebuje tudi nevarnost za zdravje) v obeh odstavkih: neposredna nevarnost za življenje. Če obstaja takšna nevarnost, se lahko posameznik sklicuje tako na prvi kot tretji odstavek, saj ločitev med njima ni narejena dovolj natančno; storitev prekrška kot edini razlikovalni znak še vedno ne pokaže na izjemne okoliščine, ki bi narekovale uporabo tretjega odstavka. Tako ne vemo ali izjemne okoliščine predstavljajo težo prekrška ali dejanske okoliščine, v katerih naj bi bil storjen ali kar oboje.

Rešitev se ponuja v dveh alternativah: ali v črtanju besede "izjemoma" ali pa v njeni nadomestitvi npr. z  "zaradi nevarnosti za javni red, varnost, premoženje ali zdravje ljudi".

Predlog zakona govori o odklonitvi ukaza le v miru, ne pa tudi v času vojnega stanja. V času vojnega stanja prav tako obstajajo okoliščine, ki narekujejo odklonitev ukaza, vsebujejo pa jih določbe mednarodnega vojnega prava. Po 43. členu ZObr nihče ne sme izdati, niti ni dolžan in ne sme izvršiti povelja, če je očitno, da bi s tem storil kaznivo dejanje ali kršil določbe mednarodnega vojnega prava. Kazenski zakonik prav tako poleg ZObr, ki prepoveduje storitev kaznivega dejanja v vsakem primeru, prav tako ne ločuje med kaznivimi dejanji, ki bi bila storjena v času vojne ali v mirnem stanju.

Predlog zakona ne ureja postopka, ko bi podrejeni (za razliko od nadrejenega) vedel, da bo z izvršitvijo ukaza storil kaznivo dejanje ali kršil določbe mednarodnega vojnega prava, kar (kršitev) ZObr izrecno prepoveduje. Člen 283 KZ v takih primerih izrecno določa, da je podrejeni odgovoren za takšno kaznivo dejanje, pa čeprav je bilo storjeno na ukaz nadrejenega. Prav tako ni izrecno določeno, kdo bo odgovarjal zaradi storjenega prekrška, kdo ga lahko naznani, v kakšni obliki ipd.

Kazenski zakonik pri kaznivem dejanju neizpolnitve ukaza in odrekanja poslušnosti (273. člen) določa, da se vojaška oseba, ki ne izpolni ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali mu odreče poslušnost, pa zaradi tega nastane nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, kaznuje z zaporom do dveh let. Po nasprotnem razlogovanju bi lahko trdili, da lahko podrejeni glede na določila KZ odkloni ukaz ne samo zaradi neposredne nevarnosti za svoje zdravje ali življenje (33. člen predloga), pač pa tudi zaradi nevarnosti za življenje drugih ljudi ali premoženja velike vrednosti, česar predlagatelj ni predvidel, zakonodajalec pa določa kot bistven element pri storitvi omenjenega kaznivega dejanja.

Predlagatelj v zadnjem odstavku prvega podpoglavja (ocena stanja in razlogi za sprejem zakona) predloga zakona navaja, da bo zakon "uredil posamezna vprašanja vojaške službe za poklicne pripadnike Slovenske vojske, v tistem delu, ki v Zakonu o obrambi še niso urejena oziroma še dodatno razdelal posamična vprašanja, za katere so načela opredeljena v Zakonu o obrambi. V zakonu o vojaški službi je treba urediti temeljne odnose v vojaški organizaciji, ki neposredno vplivajo na izvajanje vojaške službe in ki so se doslej urejali predvsem s Pravili službe v Slovenski vojski. Gre za vprašanja, ki so preverjena in preizkušena v praksi in jih je treba predpisati v obliki zakonskih norm". V tej zvezi izrecno opozarjamo na 52. člen ZObr (varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do ugovora), po katerem lahko vojaška oseba da pobudo za začetek postopka pri varuhu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če meni, da so ji med vojaško službo njene pravice ali temeljne svoboščine omejene ali kršene. Vojaška oseba ima pravico do ugovora zoper prejeto povelje v skladu s pravili službe. Ugovor ne zadrži izvršitve dobljenega povelja, razen v primeru iz osmega odstavka 43. člena ZObr. Predlog zakona kljub ugovornem postopku, ki je predviden na zakonski ravni, ne ureja ugovora zoper povelje, ki krši temeljne pravice ali svoboščine podrejenega oziroma postopka pobude za začetek postopka pri varuhu človekovih pravic.

K 34. členu

Predlog kot rečeno v 34. členu ureja prepoved poniževanja, sramotenja in žaljenja.  Nadrejeni ne sme izdati ukaza, ki temelji na spolu, veroizpovedi ali katerikoli drugi osebni okoliščini podrejenega, s katerim se fizično, verbalno ali kako drugače ponižuje, sramoti oziroma žali dostojanstvo podrejenega. Podrejeni mora tak ukaz izvršiti, vendar pred izvršitvijo seznani nadrejenega, da bo ukazu ugovarjal po službeni poti pri višje nadrejenem v skladu s tem zakonom. Zastavlja se vprašanje, ali bo podrejeni res zaradi šokantnega poniževanja, sramotenja in žaljenja v takih trenutkih res tako "priseben" in sposoben, da bo lahko že pred izvršitvijo seznanil nadrejenega, da bo ukazu ugovarjal po službeni poti. Zgleda, da bo predhodna seznanitev podrejenega procesna predpostavka, na podlagi katere bo lahko podrejeni kasneje vložil ugovor; v nasprotnem primeru bo podrejeni očitno prekludiran in ugovora ne bo mogel vložiti, kar bi bilo v določenih primerih neupravičeno.

K 37. členu

Predlog v 37. členu določa možne odstope od službene poti. Odstop od službene poti je dovoljen le v primerih iz 34. člena (prepoved poniževanja, sramotenja in žaljenja) ali kadar gre za službene zadeve, pri katerih bi drugačno ravnanje ogrozilo varnost moštva, varnost oborožitve in vojaške opreme, povzročilo veliko materialno ali drugo škodo ali ogrozilo interese Slovenske vojske in obrambe države. Vojaška oseba, ki odstopi od službene poti, mora o tem seznaniti nadrejenega takoj, ko je to mogoče.

Ravnanje, ki bi ogrozilo varnost moštva, varnost oborožitve in vojaške opreme, ali ki bi povzročilo veliko materialno ali drugo škodo ali ogrozilo interese Slovenske vojske in obrambe države, je tako navedeno kot razlog za odstop od službene poti, čeprav zoper takšno ravnanje ni predvidenega izrecnega ugovora niti v ZObr niti po predlogu zakona.

Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se po drugem odstavku 37. člena predloga neupravičen odstop od službene poti kaznuje kot težja kršitev vojaške discipline zaradi opuščanja predpisanih postopkov, ki povzroči večje škodljive posledice. Prav tako iz besedila "ki povzroči večje škodljive posledice" ne moramo jasno razbrati ali gre za potencialno nevarnost ali za konkretno oz. za konkretno posledico neupravičenega odstopa.

K 41. členu

Službena pot je po 36. členu predvidena za obravnavo predlogov, prošenj, zahtev in pritožb, medtem ko celotno drugo podpoglavje v besedilu členov ("Službena pot za obravnavo predlogov, ugovorov, prošenj, zahtev in pritožb") ureja le ugovor in pritožbo. Predlog ne predvideva primere, v katerih se lahko vloži predlog, prošnja ali zahteva.  41. člen predloga določa le, da lahko vojaška oseba posreduje namesto po službeni poti nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor. Kljub temu ne dobimo odgovora ali je možno predlog, prošnjo ali zahtevo poslati po službeni poti, če se ne nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih, ki so v zvezi z vojaško osebo. Nanašanje na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb je lahko zgolj posledica, vzroka pa predlog zakona ne poda. Tako ne vemo, na kaj se nanaša predlog, prošnja ali celo zahteva. Člen govori tudi o "zadevah, ki jih vojaška oseba uveljavlja po službeni poti" in o "perečih vprašanjih", tako da se vprašanje še bolj zamegli. Ali se zahteva nanaša samo na zahtevo poveljnika voda ali čete po mnenju vodnega ali četnega zaupnika ali pa je zahteva drug izraz za pravico podrejenega?

K 42. členu

Člen 42. člen ureja  uradni razgovor pri ministru. Poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote, častnik s činom polkovnik ali višjim činom ali vojaški uslužbenec XIV. ali višjega razreda, ki ni zadovoljen z odločitvijo nadrejenega o pritožbi, lahko pisno zaprosi za uradni razgovor pri ministru. Minister najpozneje v sedmih dneh odloči, ali bo vojaško osebo sprejel na uradni razgovor. Uradni razgovor pri ministru poteka ob navzočnosti načelnika generalštaba najpozneje v štirinajstih dneh od dneva vložitve pisne prošnje. 

Iz predloga zakona ne izhaja, da bi moral nadrejeni o vsaki odločeni pritožbi obvestiti poveljnika voda ali druge njemu nadrejene. Iz določbe ni razbrati razloga za uradni razgovor pri ministru, prav tako pa tudi ne sankcij, ki bodo za nadrejenega najverjetneje sledile. V primeru poseganja v pravice nadrejenega, bi moral biti le ta o tem seznanjen; prav tako bi moral imeti možnost zagovora.

K 43. členu

Člen 43. člen prepoveduje skupinske ugovore in pritožbe. Skupinski ugovori ali pritožbe zoper akte vodenja in poveljevanja niso dovoljeni in se ne obravnavajo ter štejejo kot težja kršitev vojaške discipline zaradi opuščanja oziroma nepooblaščenega spreminjanja predpisanih postopkov, ki povzroči večje škodljive posledice.

Tudi tu iz besedila "ki povzroči večje škodljive posledice" ne moramo jasno razbrati ali gre za potencialno nevarnost ali za konkretno oz. za konkretno posledico skupinskega ugovora ali pritožb. Člen zavajajoče prepoveduje skupinske ugovore in pritožbe zoper akte vodenja, čeprav dejansko ni dovoljen niti individualni ugovor ali pritožba zoper akt vodenja. Člen 38 sicer določa, "da se ugovori lahko nanašajo na izdane akte vodenja in poveljevanja, vendar le v delu, ki se neposredno nanaša na vojaško osebo, ki vlaga ugovor na službene zadeve ali ravnanje druge vojaške osebe ali nadrejenih v zvezi s službenimi zadevami", vendar se po 30. členu ukaz nanaša le na akte poveljevanja in ne vodenja (vodenje je v rokah ministra - glej 42. člen ZObr), prav tako se ugovor ne more neposredno nanašati na ravnanje druge vojaške osebe (enakega ranga), pač pa le na nadrejenega (načelo enostarešinstva) oziroma tistega, ki ima v danem trenutku pravico izdajanja povelj.

Člen ne da jasnega odgovora kaj storiti v primeru, ko bi vsi podrejeni hkrati vložili individualne ugovore, saj bi imeli enako dejansko posledico kot skupinski ugovor in po drugi strani zakaj je prepovedan skupinski odgovor, če gre za "šokanten" ukaz nadrejenega.

Skupinski ugovor ali pritožba se ne obravnava. Zoper vlagatelje pa se uveljavlja odgovornost zaradi kršitve vojaške discipline zaradi opuščanja oziroma nepooblaščenega spreminjanja predpisanih postopkov, ki povzroči težje škodljive posledice. Takšno ravnanje oziroma opustitev je po mnenju predlagatelja "določena kot težja kršitev vojaške discipline in opredeljena v 5. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi. Takšno ravnanje podrejenih ima lahko tudi znake kaznivega dejanja, če se vojaška oseba skupaj z drugimi vojaškimi osebami, upre ukazu nadrejenega v zvezi s službo ali ukaza noče izpolniti" (obrazložitev k 43. členu). 5. točka četrtega odstavka 57. člena ZObr določa "malomarno izvrševanje dolžnosti ali opuščanje oziroma nepooblaščeno spreminjanje predpisanih postopkov za določeno ravnanje, ki povzroči večje škodljive posledice" kaznivo dejanje upiranja nadrejenemu (274. člen KZ) pa določa, da se "vojaška oseba, ki se skupaj z drugimi vojaškimi osebami upre ukazu nadrejenega v zvezi s službo ali ga noče izpolniti, ali mu odreče, da bi storila svojo dolžnost, kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let". 

Če se prepoved skupinskega ugovora nanaša le za opustitev ali nepooblaščeno spreminjanje predpisanih postopkov je potrebno pripomniti, da je ravno ta predlog zakona tisti, ki naj bi uredil postopke. Nadrejeni bi v takih primerih skupinski ugovor enostavno zavrgel, ker ni dovoljen. 43. člen spusti ravno tisto, kar je bistvo prepovedi skupinskega ugovora - izrecna prepoved skupne odklonitve ali upiranja ukazu, ki mora biti v zvezi z izvrševanjem dolžnosti podrejenega. Če ukaz ne izvira iz dolžnosti, ki je v zvezi s službo, upiranja nadrejenemu ne moremo šteti niti za težjo kršitev vojaške discipline niti za kaznivo dejanje.

43. člen predloga bi se tako lahko glasil:

"Skupinski ugovori ali pritožbe zoper akte poveljevanja niso dovoljeni in se ne obravnavajo. Skupna odklonitev ali upiranje ukazu se šteje kot težja kršitev vojaške discipline, ki bi lahko povzročila večje škodljive posledice zaradi opuščanja oziroma nepooblaščenega spreminjanja predpisanih postopkov in dolžnosti, ki so v zvezi s službo".

IV. poglavje predloga zakona ureja poveljevanje in izvrševanje ukazov. Ukaz ureja celovite dejavnosti, povezane z delom ali uporabo oziroma popolnjevanjem enot in se loči od povelja, ki določa konkretno ravnanje vojaških oseb (glej 6. in 7. odst. 29. člena), oba pa se poleg direktive, odločitve, načrta, standardnih operativnih postopkov, pravil in tehničnih navodil uvrščata med akte poveljevanja.

Peta tč. prvega odstavka 3. člena predloga zakona določa, da je službena pot z zakonom in Pravili službe v Slovenski vojski (v nadaljnjem besedilu: pravila službe) urejen postopek, po katerem pripadnik posreduje nadrejenim svoje prošnje, predloge in zahteve ter ugovarja sprejetim odločitvam v zvezi z njegovim položajem, nalogami in drugimi vprašanji v zvezi z vojaško službo.

Člen 30 ureja izdajanje aktov poveljevanja, za katere v nadaljnjem besedilu uporablja skupen izraz ukaz, ki se očitno uporablja tudi za povelje, čeprav ju pred tem 29. člen predloga ločuje kot dva akta poveljevanja, 3. člen predloga govori o "odločitvah", 38. člen o ugovorih zoper akte vodenja in akte poveljevanja nadrejene osebe in druge vojaške osebe, 33. člen o odklonitvi le ukaza, 34. člen o ugovoru zaradi poniževanja, sramotenja in žaljenja nadrejenega.

K 45. členu

Člen določa možnost izrednega povišanja in napredovanja. Vojaška oseba je v letu, ko ji preneha služba v Slovenski vojski zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ali zaradi invalidske upokojitve, lahko izredno povišana ali napredovana v  neposredno višji čin ali razred, kar se šteje kot posebno priznanje za opravljanje vojaške službe.  

Predlog bi moral določiti, da mora vojaška oseba jasno navesti, kdaj se želi upokojiti in od katerega trenutka ima pravico do izrednega povišanja: ali od koledarskega leta, v katerem se bo upokojila ali od let starosti, ki jih je izpolnila vojaška oseba.

Če ima vojaška oseba npr. meseca januarja pravico do izrednega napredovanja, ker se bo februarja že upokojila je razlika od tiste vojaške osebe, ki bo ravno tako meseca januarja imela enako pravico, čeprav bo izpolnila pogoje za upokojitev v mesecu decembru. Z vidika načela enakosti vojaških oseb bi bilo skladneje, da bi vse osebe pridobile pravico do izrednega napredovanja od trenutka, ko bi jim začelo teči zadnje starostno leto pred upokojitvijo, ne pa koledarsko leto.

K 47. členu

Člen določa zadržanje napredovanja in odvzem razreda le za vojaškega uslužbenca, ne pa tudi zadržanja povišanja za vojake. Po 63.a členu ZObr so vojaški uslužbenci nižji in višji (od I. do XV. razreda), razporejajo pa se na dolžnosti, določene s formacijo, za katere se ne zahteva vojaška izobrazba, vojak pa je poddesetnik, desetnik in naddesetnik.

ZObr šteje za vojaške osebe vojake, podčastnike, častnike in vojaške uslužbence (glej pomen izrazov). Vojaški osebi se kot disciplinski ukrep za težje kršitve vojaške discipline lahko odvzame čin oziroma razred za eno stopnjo ali se jo razporedi na drugo ali nižjo dolžnost največ do enega leta (4. odst. 58. člena ZObr).  Po predlogu 47. člena lahko (le op.) vojaškemu uslužbencu lahko pristojni organ v skladu z Zakonom o obrambi izreče zaradi težje kršitve vojaške discipline, zadržanje napredovanja v višji razred najmanj za dve in največ za pet let od dneva, ko je izrečeni ukrep zaradi kršitve vojaške discipline dokončen.  Vojaški uslužbenci bodo tako zaradi storitve enako težke disciplinske kršitve v slabšem položaju kot vojaki; medtem ko bodo prvi za napredovanje lahko prikrajšani do 5 let, bodo slednji le za eno leto.

* * *

Za poročevalca je bil določen predsednik komisije mag. Adolf Zupan.