Mnenje k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-D)

Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-D)

Državni svet podpira predlog zakona.

Ob podpori Državni svet izpostavlja tudi nekatere pomanjkljivosti, do katerih naj se predlagatelj opredeli v nadaljevanju zakonodajnega postopka.

Sistem javnih uslužbencev se v Republiki Sloveniji izvaja že šesto leto. Glede na to, na delovno pravnem in organizacijsko kadrovskem področju, kot tudi na področju organizacijske ureditve državne uprave in lokalne samouprave, prihaja do številnih sprememb, prav tako pa samo izvajanje sistema v praksi kaže na nekatere težave oziroma pomanjkljivosti, ki jih je smiselno odpraviti, je treba ta dejstva po mnenju predlagatelja upoštevati in jih ustrezno vključiti v sistemske rešitve. V okviru urejanja in izvajanja sistema javnih uslužbencev je treba upoštevati tudi opozorila Informacijskega pooblaščenca glede varovanja osebnih podatkov. Prav tako naj bi dosedanja praksa pokazala, da se ustrezna raven strokovnosti javnih uslužbencev ne zagotavlja zgolj s preverjanjem znanja na strokovnih izpitih, ampak predvsem s permanentnim usposabljanjem in izpopolnjevanjem. Zaradi tega je potrebno dati večji poudarek usposabljanju, pri novo sprejetih javnih uslužbencih pa tudi uvodnemu seznanjanju z vsebinami, ki so sedaj predmet strokovnega izpita za imenovanje v naziv. Dopolnjene so tudi določbe glede izvedbe javnega natečaja ter vzpostavljena pravna podlaga za zaposlovanje vrhunskih športnikov in trenerjev v državni upravi, kar sledi odločitvi vlade glede podpore vrhunskemu športu.

Državni svet meni, da je zakon kljub dobrim nameram napisan nekoliko pomanjkljivo (predvsem zaradi pomanjkanja informacij), zato bi ga kazalo preučiti v smeri pripomb, ki so podane v nadaljevanju.

 

I. SPLOŠNE PRIPOMBE

Izostanek dejanske ocene stanja, razlogov za spremembe, mednarodne primerjave in finančnih posledic.

Predlagatelj je v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona ne navede nobenega razloga za spremembe niti ocene stanja. Z razlogi in oceno ju druži le naslov (poimenovanje). Predlagatelj se sklicuje na to, da "prihaja do številnih sprememb", da "izvajanje sistema v praksi kaže na nekatere težave oziroma pomanjkljivosti", in da je "treba ta dejstva" upoštevati in jih ustrezno vključiti v sistemske rešitve.

Navaja še, da je "dosedanja praksa pokazala, da se ustrezna raven strokovnosti javnih uslužbencev ne zagotavlja zgolj s preverjanjem znanja na strokovnih izpitih, ampak predvsem s permanentnim usposabljanjem in izpopolnjevanjem. Zaradi tega je potrebno dati večji poudarek usposabljanju, pri novo sprejetih javnih uslužbencih pa tudi uvodnemu seznanjanju z vsebinami, ki so sedaj predmet strokovnega izpita za imenovanje v naziv".

Predlog zakona se ne opredeli do "usode" Upravne akademije (sektor v okviru Direktorata za organizacijo in kadre iz Ministrstva za javno upravo), ki je do sedaj organizirala in izvajala strokovne izpite v javni upravi ter izdaja ustrezna potrdila kot svojo poglavitno nalogo.

Predlog ne vsebuje dejanske ocene stanja niti kakršnegakoli razloga za spremembe (ukinitev strokovnih izpitov za imenovanje v naziv). Utemeljene so zgolj navedbe o opozorilu Informacijskega pooblaščenca glede varovanja osebnih podatkov.

Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu EU se v nobenem delu ne nanaša na prikaz ureditve glede strokovnih izpitov, medtem ko je izvajanje usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev organizirano pretežno v okviru služb znotraj državne uprave oz. je država njihov 100 % lastnik. Predlagatelj je večji del splošnih navedb primerjalno-pravne ureditve povzel iz prvotnega predloga ZJU iz leta 2002 , seveda tiste, ki so tako nedorečene, da bi jih lahko navedli k vsakemu predlogu sprememb ZJU. Pri tem je izpustil tiste navedbe, ki govorijo v škodo sedanjemu predlogu. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) je pri njegovem osnovnem sprejemanju v letu 2002 pri strokovnih izpitih temeljil na tujih uslužbenskih sistemih, na pojmovanju strokovnega izpita kot "filtra" za vstop v upravo in njegovi potrebnosti zaradi odprtega sistema zaposlovanja:

"Veljavna ureditev za razliko od tujih uslužbenskih sistemov ne zagotavlja ustreznega sistema strokovnih izpitov kot "filtra" za vstop v upravo. Glede na to, da imamo relativno odprt sistem zaposlovanja (in ne togega, zaprtega kariernega sistema), kar je glede na majhnost države primerno, je potrebno zagotoviti strožje standarde za vstop v upravno kariero". Takratni predlog je navajal tudi, da "mnogi sistemi uvajajo postopke preverjanja na podlagi izpitov, ki so ponekod predvideni ne samo za sklenitev uslužbenskega razmerja, temveč tudi za napredovanje itd." .

Tudi sedanji predlog navaja, da se "v mnogih sistemih za vstop iz zasebnega sektorja ali za napredovanje na višje delovno mesto poleg natečaja predvideva tudi eden ali več ustreznih izpitov, ki so pogoj za napredovanje". Mednarodnopravna primerjava kaže nasprotno stanje, kot ga želi uvesti predlagatelj.

Zakon o državni upravi (ZDU-1-UPB4; Ur. l. RS, št. 113/05) v 15. členu določa kriterije za podelitev javnega pooblastila. Glede na predlog zakona lahko ugotovimo, da predlagatelj ne pojasni dejstev, ki bi govorili v prid učinkovitejšemu in smotrnejšemu opravljanju upravnih nalog (izvajanje ostalih strokovnih izpitov, usposabljanje in izpopolnjevanje) kot bi bilo v primeru opravljanja nalog v upravnem organu (Upravna akademija), saj se glede na naravo oziroma vrsto nalog tudi sedaj ni opravljal stalen in neposreden politični nadzor nad opravljanjem teh nalog.

Predlog navaja, da predlog sprememb in dopolnitev zakona ne bo imel finančnih posledic za državni proračun in druga javna finančna sredstva in da bo z ukinitvijo strokovnih izpitov za imenovanje v naziv možen celo določen prihranek sredstev, pri čemer ne poda nobene višine stroškov za obvezno uvajalno in nadaljnje usposabljanje in izpopolnjevanje. Prav tako ne vračuna stroškov vodenja postopkov javnega naročanja in priprave razpisne dokumentacije ter osnutka pogodbe po ZJN-2.

Predlagatelj ne navede, kolikšni so bili sedanji stroški za predavanja pred strokovnim izpitom in kolikšni naj bi bili ocenjeni stroški, ki bodo nastali na podlagi javnega pooblastila. Če so do sedaj predavali večinoma javni uslužbenci z dolgoletno uslužbensko prakso, bodo sedaj to izvajale organizirane institucije s profesorji, ki imajo veliko večje urne postavke (do sedaj so bile le te tako majhne, da se je večina znanih profesorjev raje ukvarjala s čim drugim, kot da bi predavali kandidatom za strokovne izpite). Edini prihranek je videti v izostanku plačila izpraševalcev na strokovnih izpitih, ki ga bodo na drugi strani izničili višji stroški za predavatelje.
Državni sekretar Roman Rep je izrecno izpostavil dejstvo, da zaposleni na začetku svoje kariere kljub opravljenemu izpitu ne znajo opravljati uradnih nalog in pisati odločb. Ravno to dejstvo mogoče govori za to, da je treba izpite spremeniti v smeri večje aplikabilnosti. Če zaposleni ne znajo pisati odločb je to stvar izpita iz upravnega postopka, katerega se predlog zakona ne dotika.

Ne-sledenje načelom sistema javnih uslužbencev

Predlog sprememb zakona ne sledi vsem načelom sistema javnih uslužbencev, tako kot to trdi predlagatelj, še zlasti ne načelu strokovnosti; predlog namreč ukinja strokovni izpit za imenovanje v naziv in uvaja obvezno uvajalno usposabljanje (pri čemer ne pojasni pojma usposabljanja).

ZJU v osnovi zagotavlja načelo strokovnosti prek sistema izbire (strokovni izpiti) in usposabljanja ter izpopolnjevanja , zato predlagatelj z upoštevanjem zgolj drugega dela načelo strokovnosti zmanjšuje, zato ne sledi "vsem načelom sistema javnih uslužbencev, ki so bila upoštevana ob pripravi osnovnega besedila zakona ter vključena v zakon, sprejet v letu 2002", tako kot to trdi predlagatelj. Enako velja za omejitev možnosti odškodnine prizadetim neizbranim kandidatom, čeprav so v izbirnem postopku dosegli najboljši rezultat (glej predlog 14. člena).

Predlagatelj s predlogom zakona ne more slediti načelu odprtosti uprave (tako kot ga pojmuje predlagatelj), saj se ta po ZJU nanaša na javnost, katero organ obvešča o svojem delovanju in o rezultatih opravljenega dela uradnikov (glej 32. člen ZJU); s tem načelom ne more biti "tudi povezana rešitev glede možnosti podelitve javnega pooblastila za izvajanje strokovnih izpitov ter iskanja najboljših izvajalcev usposabljanja in izpopolnjevanja", ki se nanaša na javno pooblastilo, ne pa na seznanjanje javnosti o delu organa in uradnikov.

Vprašanje se postavlja tudi glede sledenja načelu dobrega gospodarjenja, saj se ta po ZJU nanaša na gospodarno in učinkovito uporabljanje javnih sredstev s strani javnega uslužbenca, ki opravlja svoje delovne naloge (glej 14. člen ZJU), medtem ko se predlagatelj zopet sklicuje na nedoločeno "odpravljanje pomanjkljivosti oziroma nejasnosti", po katerih "bo na tak način zagotovljeno hitrejše izvajanje (katerih? op.) postopkov, predvsem pri postopkih javnih natečajev".

 

II. PRIPOMBE NA BESEDILO ČLENOV

K 5. členu

V 41. členu naj bi se dodal nov tretji odstavek, po katerem bo Vlada tako za organe državne uprave kot tudi za uprave lokalnih skupnosti, ne glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, določila trajanje odpovednega roka za posamezna delovna mesta, kadar pogodbo o zaposlitvi redno odpoveduje javni uslužbenec, vendar tako določen odpovedni rok ne bo smel biti daljši od treh mesecev.

Ne glede na to, da drugi del ZJU velja za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, je predlagatelj v obrazložitvi člena navedel, da je "odstopanje od splošne ureditve v zakonu, ki ureja delovna razmerja, potrebno zaradi zagotavljanja nemotenega delovanja uprave".

V enem delu je določba sporna zaradi določene stopnje neodvisnosti lokalne samouprave, ki jo zagotavlja Ustava RS v svojem petem poglavju in zakon o lokalni samoupravi (ZLS) nadalje izpeljuje; po 21. členu ZLS občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom, zato bi pri svojih izvirnih nalogah morala biti le občina tista, ki bi lahko drugače uredila trajanje odpovednega roka za posamezna delovna mesta (sploh glede na izhodišče predlagatelja o zagotavljanju nemotenega delovanja uprave). V drugem delu je določba sporna tudi zaradi podzakonskega urejanja odpovednega roka, ki je zakonsko določena pravica. Po prvem odstavku 92. člena zakona o delovnih razmerjih je, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, odpovedni rok en mesec. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot tri mesece. Predlagatelj tako poskuša zaobiti možnost dogovarjanja kandidata za zaposlitev glede končne vsebine pogodbe o zaposlitvi kot tudi eno izmed strank kolektivne pogodbe, ki jo v danem primeru predstavljajo sindikati, združenja sindikatov v javnem sektorju.

K 14. členu

Peti odstavek 65. člena naj bi se spremenil tako, da bo imel neizbrani kandidat pravico do odškodnine (najmanj ena in največ tri najnižje mesečne bruto plače za delovno mesto, za katero se je potegoval) le zaradi razloga iz 1. točke prvega odstavka tega člena (izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev), ne pa zaradi preostalih treh primerov, tako kot je bilo to do sedaj.

Splošno načelo odgovornosti določa, da "kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde" (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). Škoda lahko nastane tudi neizbranim kandidatom v preostalih treh primerih, zato predlagatelj neupravičeno omejuje možnost odškodnine, o kateri sicer odloči sodišče glede na težo kršitve in glede na posledice, ki jih je utrpel tožnik. Pravno priznana premoženjska škoda je vsako zmanjšanje premoženja (navadna škoda) kot tudi preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), obe pa bi lahko prišli v poštev v tem primeru, zato je predlagatelj neupravičeno omejil možnost, ki jo omogoča Obligacijski zakonik kot temeljni akt, ki določa pogoje odškodninske odgovornosti.

K 20. členu

V 74. členu ZJU naj bi se dodal nov drugi odstavek, pri čemer je nejasno, kaj pomeni termin "manjše kršitve postopka", koliko je potrebno, da nastopi "potek časa", ali kaj so to "druge pomembnejše okoliščine".

Člen 74 ZJU se nanaša na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, zato je neustrezno, da se za tak poseg v delovno razmerje uporabljajo tako nedoločeni pojmi. Imenovanih pojmov ne pozna niti ZJU niti ZUP, po katerem organ odloča, tudi obrazložitev zgolj povzame določbe člena, zato predlog vnaša nepotrebne nejasnosti in krši načelo določenosti predpisov kot izvedenega načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. Predlog novega določila omogoča spregled jasne zahteve po razveljavitvi pogodbe na podlagi nedoločenih pojmov, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena oziroma če pred sklenitvijo pogodbe ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja. Tako se bo vnašala samovolja organov državne uprave v posamezne primere in neenakomerno postopanje glede na posamezne javne uslužbence, ki bodo predstojniku bolj/manj "pri srcu".

V zadnjem primeru ne gre le za spregled oz. za nadaljevanje zaposlitve brez javnega natečaja - v zvezi s predlogom 14. člena je tudi onemogočena odškodnina, čeprav je bil v tem primeru ravno organ tisti, ki je neposredno odgovoren za ne-izvedbo javnega natečaja. Ker po predlogu ne bo več določenega strokovnega izpita kot pogoja za zaposlitev, bo še veliko lažje ostati v delovnem razmerju, ne glede na neizpolnjevanje pogojev (veliko lažje bo namreč opraviti obvezno uvajalno usposabljanje, ki se šteje v delovni čas in obveznosti, kot opraviti strokovni izpit - zopet dokaz o zmanjšanju pomena načela strokovnosti).

K 26. členu

Člen bo spremenil dosedanji 89. člen (spregled ustreznega strokovnega izpita za imenovanje v naziv) v obvezno usposabljanje za imenovanje v naziv. Člen določa obvezno usposabljanje, pri čemer navede samo vsebine, ne pojasni pa pojma "usposabljanje". Tako se ne ve, kaj pomeni usposabljanje, ki bi se lahko (teoretično) zaključilo tudi z izpitom, ne zgolj s predavanji; predlog se ne opredeli do nalog, ki jih uslužbenec lahko opravlja pred usposabljanjem.
Sprememba ne sledi izvornim ugotovitvam pri oblikovanju zakona in hkrati tudi ni odraz prakse. Komentar zakona o javnih uslužbencih poudarja: "Že v postopku priprave in sprejemanja ZJU je bilo ugotovljeno, da sta za učinkovitejše delovanje organov javne uprave potrebni ustrezna usposobljenost in strokovnost uradnikov, zato je za vstop v uradniško službo treba zagotoviti višje standarde. poznavanje sistema državne uprave, ki se preverja v okviru strokovnih Sistemska ureditev obveznosti opravljanja strokovnega izpita za uradnike pomeni prispevek k večji strokovni usposobljenosti uradnikov, izpitov, je ključnega pomena za kvalitetno opravljanje uradnikovih nalog. Uspešno opravljen strokovni izpit lahko štejemo kot dokazilo o določenem obsegu in stopnji znanja uradnikov, ki so ga opravili, obvezno opravljanje strokovnega izpita pa pomembno prispeva k boljšemu oziroma učinkovitejšemu delovanju organov, v katerih so ti uradniki zaposleni."

Obravnavani predlog zakona bi lahko z ukinjanjem izpita znižal standarde za vstop v uradniško službo, kar bi bilo v nasprotju z prvotno zakonsko ureditvijo in splošnimi načeli zakona o javnih uslužbencih (predvsem načela strokovnosti) poleg tega pa zmanjšuje garant za učinkovito delovanje organov državne uprave.

K 33. členu

Drugi odstavek člena preštevilči dosedanji tretji, četrti, peti in šesti odstavek, ki postanejo četrti, peti, šesti in sedmi odstavek.

Ker prvi odstavek tega člena dodaja nov tretji odstavek k 147. členu, bo prišlo do napačnega sklicevanja, saj se dosedanji tretji odstavek sklicuje na drugi odstavek ("ne glede na prejšnji odstavek"), ne na nov tretji odstavek.

K 35. členu

Nov drugi odstavek 173. člena nepotrebno opredeljuje nosilce javnega pooblastila (pravne osebe javnega ali zasebnega prava oziroma posamezniki), ker upravičence določata že Ustava RS v drugem odstavku 121. člena in drugi odstavek 15. člena Zakona o državni upravi. Odstavek še določa, da se javno pooblastilo podeli na podlagi izvedenega javnega natečaja.

Glede na opredelitev nosilcev javnega pooblastila (kot pravnih in fizičnih oseb) se postavlja vprašanje smisla novega tretjega odstavka ("če usposabljanje in izpopolnjevanje javnih uslužbencev izvajajo pravne ali fizične osebe", se te izberejo v skladu z določbami zakona, ki ureja javno naročanje«), saj bodo morali biti izbrani vsi nosilci skladno z zakonom, ki ureja javno naročanje. Zdi se, kot da odstavek napotuje na še nekatere nosilce, za katere ne obstaja potreba, da bi bili izbrani po zakonu, ki ureja javno naročanje.

Poleg tega se javno pooblastilo za opravljanje funkcij državne uprave podeli z zakonom, ne pa na podlagi izvedenega javnega natečaja (ki določa le obvezna ravnanja naročnikov in ponudnikov pri javnem naročanju blaga, storitev in gradenj). Ker predlog ne določa konkretnih nosilcev javnega pooblastila (v veliko primerih to tudi ni možno ali primerno), bi moral jasno navesti, katere naloge se bodo zaupale kot javno pooblastilo ter določiti kriterije, po katerih se bodo nosilci izbirali. Predlog tudi ne poda razloga, ki daje možnost usposabljanja in izpopolnjevanja le gospodarskim subjektom, ki na trgu ponujajo blago ali storitve za razliko od posameznikov, ki tega ne počno, pa so kljub temu zajeti v vsebini javnega pooblastila. Ekonomsko najugodnejša ponudba, ki izpolnjuje vse zahteve naročnika, ne more biti predmet odločanja pri podeljevanju javnega pooblastila (drugače bi imeli vsi izbrani ponudniki po ZJN-2 javno pooblastilo).

Na drugi strani bo predlog, kljub poudarjanju pomena permanentnega usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev, otežil izvedbo vrste seminarjev, ki so se uveljavili v slovenskem prostoru (npr. Dnevi pravnikov, Dnevi slovenske uprave, Dnevi slovenske uprave) saj bo moralo biti vsako usposabljanje in izpopolnjevanje (tako kot je zapisano) izvedeno na podlagi javnega natečaja (vsi ti so se do sedaj izvajali z enostavno prijavo na seminar in odobritvijo predstojnika).

Predlog člena dopolnjuje 173. člen ZJU, po katerem so pristojnosti na področju sistema javnih uslužbencev naložene ministrstvu za upravo, ki po 7 tč. prvega odstavka opravlja tudi naloge na področju usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev zato kaže, da bo MJU centralno pripravljalo in izvajalo javno naročanje za vse javne uslužbence. To bi bilo lahko v nasprotju s petim odstavkom spremenjenega 89. člena (26. člen predloga) po katerem se v drugih državnih organih glede na vrste in naravo nalog organa vsebine in obseg obveznega usposabljanja, ki jih mora opraviti javni uslužbenec, imenovan v naziv, ter čas usposabljanja, določijo s splošnim aktom državnega organa (poleg tega, da je zopet sporno podzakonsko določanje vsebine javnega pooblastila, tudi ni dan jasen odgovor glede nosilca javnega naročila).

Po 11. členu zakona o reviziji postopkov javnega naročanja v primeru vloženega zahtevka za revizijo, naročnik ne sme skleniti pogodbe. Naročnik sme skleniti pogodbo o oddaji javnega naročila skladno z odločitvijo Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (drugi odstavek). Državna revizijska komisija lahko na predlog vlagatelja zahtevka za revizijo tudi sprejme sklep, da vloženi zahtevek za revizijo zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila v celoti ali jih zadrži le deloma (četrti odstavek). Iz Letnega poročila Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil za leto 2007 izhaja, da so v letu 2007 prejeli v odločanje 362 zahtevkov za revizijo, kar je v primerjavi z letom 2006 43,5 odstotno zmanjšanje. Kljub temu zmanjšanju je v reševanju še 14 zahtevkov za revizijo. Glede na navedeno, lahko celoten postopek javnega naročanja v zvezi z usposabljanjem in izpopolnjevanjem traja več kot eno leto, kar pomeni, da bo lahko prišlo do kršenja določbe prvega odstavka novega 89. člena (26. člen predloga) po katerem mora javni uslužbenec najpozneje v enem letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi opraviti usposabljanje, na katero ga napoti predstojnik. Zastavlja se tudi vprašanje celotne izvedbe usposabljanja velikega števila javnih uslužbencev, ki bi morali na usposabljanje čakati do končanja celotnega postopka javnega naročila.

Tako se lahko zgodi, da bodo javni uslužbenci (nekateri z velikimi javnimi pooblastili), lahko močno posegali v pravice in pravne koristi državljanov, celo ne glede na ne-opravljeno usposabljanje.

Člen bi moral jasno navesti, za katere primere usposabljanja in izpopolnjevanja je potrebna izvedba javnega naročanja in kdo je pristojen za izvedbo javnega naročanja (razmejitev pristojnosti med ministrstvom za javno upravo in drugimi državnimi organi).

K 36. členu

Po tem členu se "javnim uslužbencem, ki imajo v pogodbi o zaposlitvi, odločbi o imenovanju v naziv ali v drugem ustreznem aktu določeno, da morajo do določenega roka opraviti strokovni izpit za imenovanje v naziv, po uveljavitvi tega zakona namesto strokovnega izpita določi obveznost usposabljanja iz 89. člena zakona".

V primerjavi s tistimi javnimi uslužbenci, ki so že opravili strokovni izpit za imenovanje v naziv in so se zaposlili v enakem času, ali celo prej in drugimi, ki izpita še vedno niso opravili, takšna določba krši načelo enakopravnosti in enakosti začetnih pogojev za vstop v uslužbensko razmerje. Določba lahko kvečjemu za naprej ureja drugačno stanje; neprava retroaktivnost, ki jo omogoča ta člen, naknadno in spreminjajoče posega v že nastala dejanska stanja, ki so nastala v preteklosti, tj. pred objavo tega zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti le začela, temveč so se že začela razvijati in pravno učinkovati oz. so ali bi morale tudi že nastopiti pravne posledice, skladno z veljavno ureditvijo. V danem primeru gre za člen, ki ureja konkretni dejanski stan (obvezna oprava strokovnega izpita), ki je že nastopil pred objavo tega predloga, ni pa še zaključen. Prav zaradi tega gre za kršitev načela varstva zaupanja v pravo , ki je sestavni del pravne države iz 2. člena Ustave RS.

K ostalim prehodnim in končnim določbam

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI-D) Ur. l. RS, št. 111/07, ki že velja (se še ne uporablja), se v novem drugem odstavku 4. člena sklicuje tudi na strokovni izpit za imenovanje v naziv, ki ga ta predlog ukinja, zato bi z vidika sistematičnosti kazalo tudi ZPDI dopolniti npr. z besedilom, npr. "po predpisih, ki so urejali položaj javnih uslužbencev".

III. ZAKLJUČEK

Če je res takšna praksa (da se ustrezna raven strokovnosti javnih uslužbencev ne zagotavlja zgolj s preverjanjem znanja na strokovnih izpitih, ampak predvsem s permanentnim usposabljanjem in izpopolnjevanjem), potem se postavlja vprašanje, zakaj se ohranja strokovni izpit za inšpektorje (zakon o inšpekcijskem nadzoru) in strokovni izpit iz upravnega postopka (zakon o splošnem upravnem postopku), pravniški državni izpit (zakon o pravniškem državnem izpitu), izpit iz policijskih pooblastil ipd., če je dana prvenstvena pozornost le usposabljanju in izpopolnjevanju.
Kljub težnjam po odpravi, se predlagatelj zaveda, da so nekatera področja tako pomembna, da se jih ne da uspešno uresničevati zgolj z usposabljanjem. Nedvomno je tudi mnogo drugih uslužbenskih delovnih mest tako pomembnih, da bi morali opraviti strokovni izpit za imenovanje v naziv. Po predlogu zakona bodo do zaposlitve prišli tudi tisti kandidati, ki so do sedaj že večkrat padli na strokovnem  izpitu za imenovanje v naziv oz. bodo delovno mesto v državni upravi obdržali kljub pogojnemu (za čas enega leta) spregledu ustreznega strokovnega izpita za imenovanje v naziv, ki le-tega niso v zakonsko predvidenem roku enega leta opravili v skladu z veljavno zakonodajo. Če se da v začetku to mogoče spregledati, je treba pomisliti, da bodo ti ljudje odločali o naših pravicah, obveznostih in pravnih koristih. Ravno iz vidika zaščite državljanov in varovanja njihovih pravic, bi morali takšno ureditev ustrezno podpreti s konkretnimi podatki in analizami. Izpit bi lahko v določenih delih korigirali, saj bo imelo tudi začetno obvezno uvajalno usposabljanje popolnoma enake vsebine, kot dosedanji izpit za imenovanje v naziv.

Strokovni izpit, če sledimo razlagam ob nastanku Zakona o javnih uslužbencih (ki se niso spremenile in iz katerih se še vedno navaja vsebina), bi lahko tudi ohranili in nadgradili tako, da se poleg samega izpita, dodatno tudi dejansko izvaja stalno usposabljanje in izpopolnjevanje (saj je le to v ZJU že določeno tudi sedaj) v smeri njegove dejanske uporabnosti in na ta način zadosti načelu strokovnosti in učinkovitosti javne uprave, predvsem nudenju kakovostnih storitev vsem državljanom.

* * *

Za poročevalca je bil določen predsednik komisije Bogomir Vnučec.