Predlog za avtentično razlago 125. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

Predlog

ZA SPREJEM AVTENTIČNE RAZLAGE 125. ČLENA ZAKONA O PRISILNI PORAVNAVI, STEČAJU IN LIKVIDACIJI (Ur.l.RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99)

I. NASLOV ZAKONA

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l.RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99)

II. NAVEDBA ČLENA, ZA KATEREGA SE PREDLAGA AVTENTIČNA RAZLAGA

1. Upniki in stečajni upravitelj imajo pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje stečajnih upnikov), oziroma s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom), ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje.
2. S pravnim dejanjem iz prvega odstavka tega člena je mišljena tudi opustitev tega dejanja, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno materialno pravico ali je zanj nastala kakšna materialna obveznost.
3. Za naklanjanje ugodnosti upniku se šteje zlasti, kadar je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v korist posameznega upnika, katerega terjatev proti dolžniku je obstajala že preden je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, in je upnik zaradi izpodbijanega pravnega dejanja prejel več kot bi prejel kot stečajni upnik v primeru, da dejanje ne bi bilo storjeno, ali pridobil položaj ločitvenega upnika v stečajnem postopku.
4. Domneva se, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje iz prvega odstavka tega člena vedel ali bi moral vedeti, za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje:
   1/ če je prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela, ali je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen;
   2/ če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka oziroma predloga za začetek postopka za prisilno poravnavo, če je bil predlog za prisilno poravnavo vložen prej, ali v času po vložitvi tega predloga.

III. RAZLOGI ZA AVTENTIČNO RAZLAGO

Zakonska določba v četrtem odstavku 125. člena vsebuje opredelitev domnev o slabi veri upnika, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje, ki predstavlja naklanjanje ugodnosti upnikom in ki je ena izmed predpostavk za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, storjenih v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka. Po določbi četrtega odstavka 125. člena se domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje naklanjanja ugodnosti upnikom, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko stanje:

• če je prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela, ali je prejel izpolnitev v obliki ali na način, "ki ni običajen";
• če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka oz. predloga za začetek postopka za prisilno poravnavo, če je bil predlog za prisilno poravnavo vložen prej, ali v času po vložitvi tega predloga.

Od odgovora na vprašanje, ali predstavlja verižna kompenzacija običajen način poravnanja obveznosti, je v določeni meri odvisna uspešnost izpodbijanja tovrstnega načina poravnavanja obveznosti po določbah 125 člena zakona. V primeru, če se tak način poravnanja obveznosti ne šteje za običajen način, je namreč podana ena od predpostavk za uspešnost izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, storjenih v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, to je domneva o slabi veri upnika.

Sodna praksa se je po začetni negotovosti ustalila na stališču, da verižna kompenzacija ni običajen način poravnanja obveznosti. Tako stališče je na primer zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu št. III Ips 102/99 z dne 17. 11. 1999. Sodišče je izreklo, da verižni pobot (pa tudi cesija) ne predstavlja običajnega načina poplačila, ker tako poplačilo predstavlja le bančni prenos denarnih sredstev iz dolžnikovega na upnikov žiro račun in da je v tem smislu treba razumeti pojem neobičajnosti plačila iz 1. točke četrtega odstavka 125. člena. Sodišče je še reklo, da taka neobičajna izpolnitev obveznosti kaže na določene likvidnostne težave kot posledico finančnih težav in da zato tudi obstaja zakonska domneva o slabem ekonomskem stanju stečajnega dolžnika, ki se je poslužil neobičajnega načina poplačila dolgov. V sodbi št. III Ips 185/99 z dne 13. 1. 2000 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prav tako reklo, da se verižne kompenzacije sicer v poslovnem svetu pri dolžniško-upniških razmerjih med subjekti lahko uporabljajo, vendar pa v smislu določbe 1. točke četrtega odstavka 125. člena predstavlja verižna kompenzacija neobičajen način dolžnikovega poplačila obveznosti do upnika, saj bi upnik sam po sebi na ta način ne mogel uveljaviti izpolnitve te svoje terjatve, temveč je lahko dosegel verižni pobot le s posebnim dogovarjanjem in s sporazumom s tožečo stranko in drugimi udeleženci. Tudi po sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. III Ips 81/2002 z dne 11. 9. 2003 je izpolnitev dolžnikove obveznosti z verižnim pobotom nenavaden način poplačila. Če ni nič drugega dogovorjeno, lahko upnik zahteva izpolnitev, ki je zakonsko predvidena, s plačilom gotovine ali na enakovreden način, to je z bančnim nakazilom. Po tem stališču pa bi lahko bilo plačilo z verižnim pobotom dogovorjeno že v času sklenitve dogovorjenega posla, ki je temelj za upnikovo terjatev. Vendar pa bi moral biti tak dogovor tudi dovolj določen.

Iz sodne prakse je torej mogoče povzeti, da gre pri neobičajnem načinu izpolnitve za takšen način izpolnitve, ki ni bil predmet prvotne obveznosti med upnikom in dolžnikom in da je neobičajen način izpolnitve podan tedaj, kadar je dogovorjen naknadno, zlasti zaradi tega, ker je postalo očitno, da obveznosti na prvotno dogovorjen način zaradi slabega ekonomsko-finančnega stanja dolžnika ne bo mogoče poravnati.

Pravna doktrina si v pogledu odgovora na vprašanja, ali predstavlja verižni pobot običajen način plačila, ni enotna. Tako sta pisca Boštjan Rejc in Tomaž Petrovič v svojih dveh člankih (Stečajno pravo: Verižna kompenzacija je običajen način izpolnitve, Pravna praksa, letnik 2002, št. 20, str. 7 in Verižna kompenzacija je običajen način izpolnitve - 2. del, Pravna praksa, letnik 2003, št. 3, str. 7) nanizala vrsto argumentov za stališče, da je verižna kompenzacija običajen način izpolnitve. Opozorila sta, da je obvezno večstransko pobotanje celo urejeno z Odlokom o obveznem pobotanju obveznosti in terjatev pravnih oseb v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 17/91) in da se tudi verižnih kompenzacij poslužuje vrsta slovenskih podjetij oz. gospodarskih družb, da so verižne kompenzacije tako običajne in obsežne, da jih je mogoče šteti za običajen način poravnavanja obveznosti in da pri opredeljevanju, ali gre za običajen ali neobičajen način poravnavanja obveznosti, ne gre le za pravno vprašanje, temveč tudi za ugotavljanje dejanskega stanja, t.j. dejanskega dogajanja med upnikom in dolžnikom in v poslovnem življenju.

Nasprotno pa se je Miodrag Ä�ordevi? v svojem članku Izpodbijanje dejanj v škodo stečajnih upnikov (Podjetje in delo, letnik 2002, št. 8, str. 1940) postavil na stališče, da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali gre za običajen ali neobičajen način poravnavanja obveznosti izhajati iz prvotno dogovorjene obveznosti med upnikom in dolžnikom. Izpolnitev se ujema z vsebino obveznosti, kadar je vnaprej dogovorjena, za neskladno (inkongruentno) kritje pa gre takrat, kadar kritje (poplačilo ali zavarovanje) ni v skladu z vsebino prvotne obveznosti med upnikom in dolžnikom. Po njegovem mnenju plača dolžnik terjatev na nenavaden način ali v nenavadni obliki z dajatvijo namesto plačila, na primer z odstopom terjatve namesto plačila ali z vrnitvijo neplačanega blaga. Če ob nastanku pravnega razmerja verižna kompenzacija ni bila dogovorjena kot način izpolnitve obveznosti, je poravnava obveznosti na ta način nadomestna izpolnitev, ki je upnik ni bil dolžan sprejeti, pa tudi ne upravičen zahtevati od stečajnega dolžnika. Čim pa je takšno izpolnitev sprejel, je bila ta sicer veljavna, vendar izpodbojna kot vsako drugo pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Ta avtor je v svoji doktorski disertaciji Izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (Ljubljana, oktober 2003) nekoliko "omilil" svoje stališče. Ponovil je sicer stališče, da gre za neobičajno obliko ali način izpolnitve obveznosti tedaj, kadar upnik v trenutku izpolnitve za tako izpolnitev ni imel pravne podlage niti v zakonu niti v pravnem poslu, iz katerega izvira njegova terjatev; kadar torej ni skladnosti med tem, kar je bilo dolgovano in tem, kar je bilo dano kot izpolnitev. Vendar pa je nato zavzel stališče, da bi na primer večkratna uporaba verižnih kompenzacij za plačevanje obveznosti med upnikom in dolžnikom zadostovala za ugotovitev, da je šlo za običajen način izpolnitve obveznosti, saj bi namreč izpolnitev obveznosti pomenila nadaljevanje ustaljene poslovne prakse med strankama. Zavzel je stališče, da izpodbijanja zaradi tega ne bi bilo mogoče uspešno utemeljevati s pomanjkanjem konkretnega dogovora o načinu plačila obveznosti. Če poslovne prakse med strankama še ne bi bilo, pa bi bilo pomembno, ali je bil način izpolnitve obveznosti v skladu s siceršnjo poslovno prakso v ustrezni dejavnosti oziroma panogi.

V bistvu je že Miodrag Ä�ordevi? zrelativiziral na videz trdno stališče sodne prakse, ki šteje za običajen način poravnavanja obveznosti le tistega, ki je bil med strankama v času dogovora o prevzemu obveznosti opredeljen. Že stališče, da prejšnja praksa med upnikom in dolžnikom, ki sta bila v pogostejših poslovnih odnosih, pomeni, da gre lahko pri verižnih kompenzacijah za običajen način plačila, predstavlja odstop od navidez trdnega stališča sodne prakse. Stališče, da je kot običajen način plačila mogoče šteti verižno kompenzacijo tudi tedaj, kadar je tak način običajen v določeni panogi (torej ne v že ustaljeni praksi med dvema gospodarskima subjektoma), predstavlja že popolni odstop od prvotnega stališča, da je običajen način poplačila le tisti, ki je med strankama že od vsega začetka dogovorjen.

Za običajen način poravnanja obveznosti je torej mogoče šteti tudi tistega, ki je običajen v praksi med gospodarskimi subjekti, in sicer iz naslednjih razlogov:

• zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v četrtem odstavku 125. člena ne govori o načinu plačila, ki je običajen med strankami, še manj o načinu plačila, ki je med strankama že od vsega začetka dogovorjen. Kolikor bi zakon hotel za običajen način plačila šteti samo med strankama dogovorjeno plačilo, bi bilo besedilo 1. točke četrtega odstavka 125. člena drugačno; sklicevalo bi se na način plačila, ki med strankama ni bil dogovorjen. Zakon pa v 1. točki 125. člena pravi, da gre za domnevo slabe vere tedaj, kadar je dolžnik prejel izpolnitev svoje terjatve na način, ki ni običajen in ne na način, ki ni bil dogovorjen;
• kakor hitro zakon uporablja pomen "običajen", je mogoče ta pojem razumeti bodisi kot običajen način poravnavanja obveznosti med dvema pogodbenima strankama ali kot običajen način poravnavanja obveznosti med gospodarskimi subjekti. Kolikor se plačilni promet med gospodarskimi subjekti odvija v velikem obsegu, pogosto in dalj časa na določen način (na primer z verižnimi kompenzacijami), je mogoče tak način šteti za običajnega. Na tak način poravnavanja obveznosti sta lahko stranki računali že v času sklenitve pogodbe, še posebej če je vsaka od njiju v trenutku sklenitve določene pogodbe poravnavala svoje obveznosti in sprejemala plačila obveznosti na tak "običajen" način. Mogoče je reči, da je tak običajen način "v volji" skleniteljev posameznega pravnega posla; nanj sta računali kot na eno realnih možnosti poravnavanja obveznosti že v času sklenitve pravnega posla.

V primeru, če sodna praksa trdno vztraja pri svojem stališču, je treba samo v sodnih postopkih še vedno uveljavljati drugačno stališče in si prizadevati, da se sodna praksa spremeni. Mogoče pa bi bilo ob spremembi zakona doseči tudi spremembo oz. dopolnitev 1. točke četrtega odstavka 125. člena tako, da bi se domneva iz te zakonske določbe glasila: "... če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela ali je prejel izpolnitev v obliki in na način, ki ni običajen niti v poslovanju med njim in dolžnikom niti pri izpolnjevanju obveznosti med drugimi fizičnimi in pravnimi osebami."

IV. PREDLOG BESEDILA AVTENTIČNE RAZLAGE

Besedilo avtentične razlage 125. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99) se glasi:

"Plačilo terjatev v verižnih (multilateralnih) kompenzacijah je običajen način izpolnitve obveznosti v smislu 125. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji."