Mnenje k Poročilu o delu Komisije za preprečevanje korupcije v letu 2005

Državni svet Republike Slovenije je na 46. seji, dne 13. 9. 2006, na podlagi druge alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje

M N E N J E

k Poročilu o delu Komisije za preprečevanje korupcije v letu 2005

Iz točke 3 poročila (Nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev) je razvidno, da je imela Komisija za preprečevanje korupcije (Komisija v nadaljevanju) veliko dela pri odpravljanju nejasnosti in nepripravljenosti funkcionarjev za spremljanje njihovega premoženjskega stanja.

Iz seznama funkcionarjev, ki niso poročali o premoženjskem stanju, katerega je komisija za preprečevanje korupcije objavila na njihovi spletni strani http://www.kpk-rs.si/ z dne 23.5.2006 je razvidno, da gre za 76 občinskih svetnikov, podžupana in člana republiške volilne komisije.

Iz tega izhaja ugotovitev Komisije v poročilu, da je "ugotovila veliko stopnjo nerazumevanja določb ZPKor s strani institucij in organov, zlasti glede vprašanja, koga uvrstiti v seznam organov in oseb, ki so dolžne poročati o premoženjskem stanju. Zato je bilo v danem obdobju zelo veliko pojasnjevanja in razlag, predvsem organom na lokalni ravni".

Na isti spletni strani je objavljen tudi seznam funkcionarjev, ki komisiji niso posredovali odločb o dohodnini za leto 2004. Gre za 765 funkcionarjev, med njimi tudi 7 državnih svetnikov. Iz Poročila za leto 2005 pa je razvidno, da do konca leta 2005 le 55 funkcionarjev ni oddalo odločbe o dohodnini pri prvem poročanju premoženjskega stanja. Glede na leto 2004 gre za velikanski napredek, iz katerega se kažejo napori Komisije po čim boljši uveljavitvi določb trenutno še veljavnega Zakona o preprečevanju korupcije in vzpostavljanju kulturnega okolja, v katerem je korupcija nezaželen pojav. Kljub temu lahko ugotovimo, da Komisija po zakonu nima resnih oz. učinkovitih pooblastil za učinkovit nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev, njenimi izsledki in ravnanju, ki je nasprotno določbam ZPKor. Četrto poglavje zakona, ki ureja nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev, bi kazalo v prihodnje predelati, v smislu večje učinkovitosti Komisije pri ravnanju z izsledki premoženjskega stanja.

Poleg samih funkcionarjev je iz Poročila brati, da tudi sami organi, v katerih funkcionarji opravljajo funkcijo, v nasprotju s 33. členom ZPKor ne obveščajo Komisije o statusnih spremembah funkcionarjev.

V zvezi z nezdružljivostjo funkcij je Komisija dala vrsto pojasnil in dosegla uskladitev z veljavno zakonodajo v nekaterih primerih.

Glede omejitve pri darilih pa je Komisija ugotovila veliko nepoznavanje osnovnih etičnih načel za delo v posameznih poklicih in ugotovila v nekaj primerov, ki so ustrezali definiciji korupcije v smislu 3. alinee 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije. V zvezi z omejitvami pri poslovanju je Komisija z načelnimi mnenji po 18. členu ZPKor rešila vrsto načelnih problemov in odgovorila na vrsto vprašanj s tega področja, ki jih je Komisija rešila s 73 pojasnili.

Peto poglavje ZPKor govori o načrtih integritete, ki jih morajo sprejeti vsi državni organi in organi lokalnih skupnosti. Na podlagi tega poglavja je Komisija pripravila in objavila Smernice za izdelavo načrtov integritete (Uradni list RS, št. 25/05) ter začela z izobraževanji in usposabljanji o tej temi.

V zvezi z uresničevanjem Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji Komisija ugotavlja, da " je bilo v letu 2005 v Republiki Sloveniji izvedenih kar nekaj aktivnosti, ki direktno nasprotujejo tekstu veljavne Resolucije o preprečevanju korupcije in torej pozitivno vplivajo na nastanek in razvoj tega pojava". Tudi nekateri postopki Vlade Republike Slovenije v letu 2005 vzbujajo dvome v uresničevanje naslednjih točk B.2.6. in D.3.7. Resolucije, skrbi tudi popolna odsotnost kakršnegakoli interesa Policije za realizacijo nekaterih resolucijskih točk.

Prebivalke in prebivalci Slovenije so po letu 2003 vedno bolj kritični do dogajanja v javnih službah oziroma je njihovo mnenje o tem, ali v javnem sektorju prihaja do korupcije, vedno slabše. Na to kaže javnomnenjska raziskava o stanju na področju korupcije v Republiki Sloveniji. Največ ljudi se je dejansko srečalo s korupcijo v zdravstvu, pri delu odvetnikov in notarjev, pri delu zaposlenih na občinskih upravah in v upravnih enotah, ter pri delu sodnikov in sodnih uslužbencev.

V letu 2005 je komisija prejela in pregledala ter ocenila 270 prijav, od tega je bilo 108 prijaviteljev anonimnih. Državni svet poudarja, da je lahko tolikšen delež anonimnih prijav posledica dejstva, neuresničitve točke B.1.1. iz Resolucije o preprečevanju korupcije, kjer za primere nedovoljenih pritiskov še ni predvidena možnost pravnih sredstev za posamezne javne uslužbence in njihova združenja. Zaradi tega se poslužujejo z anonimkami, poleg tega pa je iz vsebinske analize dokumentacije prejetih prijav Komisija ocenila, da se je "največ prijav domnevno korupcijskih ravnanj nanašalo na vodenje upravnega postopka, glede na merjenje pojava korupcije po posameznih področjih delovanja javnih institucij pa je bilo največ (36) prijav domnevno korupcijskih ravnanj povezanih z delom organov lokalne samouprave.

Korupcija je prikrit pojav in težaven za dokazovanje, kar priznava tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Iz Skupnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 2005 izhaja, da so bile v RS v letu 2005 zaradi korupcijskih kaznivih dejanj obtožene le 4 osebe, vendar "opisani podatki gotovo ne odražajo dejanskega družbenega stanja na tem področju. To potrjuje tudi okoliščina, da predstavlja večino obravnavanih zadev "mala korupcija" ali pa gre za kazenske ovadbe, ki po vsebini ne dajejo osnove za nadaljevanje postopkov, saj jih vlagajo državljani brez konkretizacije ravnanja osumljencev. Podatki tudi kažejo, da tudi v letu 2005 (niti v 2004 op.) niso bila obravnavana korupcijska kazniva dejanja, katerih odkrivanje in pregon bi bila posledica načrtovane in organizirane dejavnosti pristojnih organov.

Komisija je 89 prijav odstopila na Generalno policijsko upravo, ker sama nima preiskovalnih pooblastil. Iz Poročila pa je razbrati, da je slovenska Policija v letu 2004 in 2005 podala le 18 oziroma 19 kazenskih ovadb zaradi utemeljenega suma storitve korupcijskih dejanj. Glede na navedeno bi kazalo povečati učinkovitost na tem (represivnem) področju, kar ugotavlja tudi Komisija. V javnosti ni bilo zaznati večjih prizadevanj Policije po njenem preventivnem in represivnem delu (kar ugotavlja tudi Vrhovno državno tožilstvo - glej supra) delu na tem področju, zato je delo Komisije toliko bolj upravičeno.

Eden glavnih očitkov predlagateljev novega zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo je bil, da Komisija za preprečevanje korupcije po ZPKor nima preiskovalnih pooblastil. Iz gornjih navedb o delu Policije in ugotovitev Vrhovnega državnega tožilstva o pomanjkanju "načrtovane in organizirane dejavnosti pristojnih organov" izhaja, da ima korupcija "korenine" drugje in da se je ne da odpraviti samo z represivnimi ukrepi.

Podatki kažejo, da so korupcijska dejanja zelo prikrita, saj imata navadno obe strani od nekega dejanja neko korist. Država bi morala poleg ukrepov, ki jih že ima na voljo, uporabiti tudi tiste, h katerim se je zavezala in s tem omogočiti zaščiteno prijavo tistim, ki so korupcijskim dejanje najbližje. Tako ratificirana Civilnopravna konvencija o korupciji v 9. členu določa, da mora vsaka pogodbenica v svojem notranjem pravu zagotoviti ustrezno zaščito pred vsakim neupravičenim kaznovanjem zaposlenih, ki imajo razloge za sum korupcije in ki v dobri veri sporočijo svoj sum pristojnim osebam ali organom. Komisija ugotavlja, da naša država te zaveze še ni izpolnila, kar izhaja iz tč. B.1.1 Resolucije o preprečevanju korupcije in samega Poročila o delu Komisije.

Poročilo izraža nejasnost in nepripravljenost (lokalnih) funkcionarjev za spremljanje njihovega premoženjskega stanja in državnih organov za obveščanje Komisije, veliko nepoznavanje osnovnih etičnih načel za delo v posameznih poklicih, vedno bolj kritično ljudstvo do dogajanja v javnih službah, predvsem s področja upravnega postopka in lokalne samouprave, ne-uresničevanje Resolucije o preprečevanju korupcije v največjem delu s strani Policije, kar se pozna tudi pri njenem delu in odnos drugih vej oblasti do Komisije, ki se kaže v krčenju proračuna Komisije in navsezadnje v njeni ukinitvi .

Konvencija OZN proti korupciji govori o dveh vrstah specializiranih organov za boj zoper korupcijo: tistih na področju preventive (6. člen) in tistih na področju represije (36. člen). Ukinitev bi bila lahko po mnenju državnega sveta v nasprotju s Konvencijo, ki je "v postopku pogajanj, podpisa oziroma ratifikacije s področja pravosodja".

Po seznanitvi s poročilom s strani Komisije za preprečevanje korupcije in sledeči razpravi, je državni svet sprejel naslednja s k l e p a :

1. Korupcija je precejšen problem, ki se ga zaradi njene prikritosti in težavnosti odkrivanja še vedno premalo zavedamo. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se ga ne zaveda niti Policija z vsemi preiskovalnimi pooblastili in da je Komisija za preprečevanje korupcije brez njih storila velik in večji korak naprej pri ozaveščanju ljudi, funkcionarjev in samih državnih organov v zvezi s problematiko korupcije.
2. Problem korupcije se v naši družbi še vedno obsoja samo po pripadnosti neki opciji, ne obsoja se pa človeka kot človeka, ki je storil koruptivno dejanje. V naravi politike je, da zaradi zlorab obsoja nasprotni pol, medtem ko svoje ljudi ščiti. Takšna bizantinska morala jasno kaže na pomanjkanje ustreznih vrednot v posamezni družbi.