Mnenje k Letnemu poročilu o delu Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2010

Državni svet Republike Slovenije je na 39. seji 6. 7. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Letnemu poročilu o delu Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2010 (z dodatkom do vključno maja 2011)

Državni svet se je seznanil z Letnim poročilom o delu Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2010 (z dodatkom do vključno maja 2011).

Državni svet poudarja pomen, nalogo in aktivnosti, usmerjene na področje preventivnega sistemskega delovanja in usmerjenosti h krepitvi ozaveščanja javnosti o pomembnosti te problematike. V tej luči bi kazalo oceniti uresničevanje Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji iz leta 2004 v smeri preventivnega delovanja in  preprečevanja korupcije z vidika sprejema ustreznih pravnih aktov, z vidika obravnave s strani pristojnih institucij in vidika izvedbe v praksi.

Ocene Republike Slovenije, ki jih je dosegla v vseh do sedaj izvedenih merjenjih, ki jih je izvedla nevladna organizacija Transparency International, kažejo, da Index percepcije korupcije uvršča Slovenijo sorazmerno dobro (lestvica od 0 do 10 Slovenijo leta 1999 uvršča na 6. mesto, leta 2010 pa na 6,4. mesto). Rezultat velja kot zadovoljiv v svetovnem merilu, medtem ko se med državami EU nahajamo nekoliko pod povprečjem. Zadnje javnomnenjske meritve iz leta 2009 kažejo, da 70 % delež prebivalstva ocenjuje, da jr korupcija velik problem. Državni svet opozarja na previdnost pri uporabi zaključkov in tolmačenju podatkov percepcijske narave, ki ne merijo realnosti korupcije in imajo nekatere metodološke pomanjkljivosti. V povezavi z navedenim Državni svet poudarja izrazit razkorak med oceno prebivalstva o razširjenosti korupcije v Republiki Sloveniji in med dejansko statistiko kazenskega pregona v primeru korupcijskih kaznivih dejanj.

S sprejemom Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je podana nova pravna podlaga. V postopku uresničevanja določb zakona v praksi so se porajale prenekatere težave in so bila naslovljena vprašanja tako na pristojno ministrstvo kot na Komisijo za preprečevanje korupcije. Odgovori niso bili vedno v sozvočju.  4. 6. 2011 je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki je vnesel številne spremembe, zato se postavlja vprašanje transparentnosti. Opredeljena množica postopkov (prenormiranost) in pravil zamegli omejitve, hkrati pa vzbuja negativen odnos (ponovna prijava podatkov). Podrobnosti bi kazalo predvideti v postopkih preventivnega delovanja. Državni svet tudi sicer pogreša pregledne in enostavne zakonske rešitve, ki bi v večji meri upoštevale slovenske razmere in mentaliteto ljudi. Pravila morajo biti kratka, jasna, vsem poznana v primeru kršitve, predvidene sankcije. Vse preveč usmeritev in zakonskih določil se prenaša iz drugega okolja. To ne pomeni, da bodo najbolje delovale tudi v našem okolju. Pomemben je občutek za pravno kulturo. Potrebno je razviti taka orodja pravne narave, ki bodo primerna za Slovenijo.

Državni svet meni, da je Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije v določenih primerih preveč rigiden in premalo upošteva razmere v praksi. Tako na primer zahtevana priprava načrtov integritete s strani zakonsko določenih zavezancev slednjim povzroča nepotrebne dodatne administrativne stroške (dodatni zaposleni, plačila specializiranim svetovalnim podjetjem za to področje, dodatne časovne obremenitve za pripravo poročil, zahtevane sestanke, medsebojni nadzor ipd.), kljub temu da je bil napovedan ravno obraten učinek. Hkrati pa je vprašljiv resnični pozitivni učinek takšnega ukrepa na zmanjšanje stopnje korupcije na vseh ravneh države, če si, kljub nekim splošno danim zakonskim smernicam glede vsebine omenjenih načrtov, te načrte v končni fazi oblikujejo zavezanci sami.

Državni svet prav tako opozarja, da bi se morala poleg zaščite prijaviteljev koruptivnih ravnanj ter obveze obveščanja javnosti o delu komisije, ki sta zakonsko urejeni, zagotoviti tudi zaščita in obveščanje fizičnih in pravnih oseb, proti katerim so takšne prijave podane. Do sedaj se je namreč pogosto dogajalo, da so osebe, proti katerim je Komisija za preprečevanje korupcije vodila postopke v skladu z njenimi pristojnostmi, to izvedele iz medijev, kar je nedopustno.

V praksi gre opozoriti  na problematiko, ki se razrašča do velikih razsežnosti – vzajemnega delovanja in dajanja uslug, ki se prepletajo v omrežja na mnogih področjih. Na področju gradbeništva še vedno potekajo postopki in ni epiloga. Na področju zdravstva in financ ni zaslediti ukrepov. Znana je ocena, da so cene investicij  v javno infrastrukturo na m2 3-4-krat večje kot primerjalno v privatnem sektorju. Cene pri nas so večje tudi v primerjavi s cenami v gradbeništvu v sosednjih državah. Težave predstavljajo tudi postopki javnih naročil, ki so vse preveč zapleteni. Državni svet poudarja, da bi kazalo razmisliti o poenostavitvi postopkov.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Bogomir Vnučec.