Sklepi, sprejeti na podlagi posveta z naslovom Finančna kriza - pot v recesijo ali izziv za novo gospodarsko ureditev?

Državni svet Republike Slovenije je na 13. seji 21. 1. 2009, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) ter na podlagi posveta Finančna kriza - pot v recesijo ali izziv za novo gospodarsko ureditev?, sprejel naslednje

S K L E P E :

Državni svet je 12. 11. 2008 organiziral posvet Finančna kriza - pot v recesijo ali izziv za novo gospodarsko ureditev? z namenom soočiti mnenja o tem, kakšen vpliv že ima in bo imela finančna kriza na realni sektor, kako se bodo odzvale posamezne dejavnosti, kakšna je vloga bank pri reševanju problematike in kako preurediti gospodarstvo, da se podobne krize ne bodo pojavljale v takšnih razsežnostih.
Razmere v vseh segmentih finančnega in realnega sektorja svetovnega gospodarstva kažejo, da se je obdobje makroekonomske stabilnosti in visoke gospodarske rasti zadnjih let končalo. Kriza, ki je z vso silovitostjo izbruhnila v finančnem sektorju, se nezadržno širi v vse pore gospodarstva. Svetovno gospodarstvo je na poti ali pa je že prestopilo prag recesije. Odvisnost slovenskega gospodarstva od zunanjih virov financiranja, njegova vpetost v mednarodne finančne tokove ter izvozna usmerjenost Slovenijo še dodatno izpostavlja prihajajoči recesiji in vsem posledicam, ki jih ta prinaša.

Zaradi pojemajoče gospodarske aktivnosti bo število brezposelnih oseb v Sloveniji nedvomno naraščalo. Priča smo vsakodnevnim pesimističnim napovedim o drastičnem zmanjševanju delovnih mest. Številke o izgubljenih delovnih mestih v prihodnjem letu se gibljejo v razponu od 40.000 do 60.000. Tovrstna špekulativna napovedovanja so v današnjih kriznih razmerah škodljiva, zato pa so primernejša razmišljanja, kaj storiti, da se proces krčenja števila zaposlenih ne bo začel uresničevati.

Vrh gospodarskega cikla z impresivnimi dosežki, kot so 6,8-odstotna gospodarska rast, 4,9-odstotna stopnja brezposelnosti in kar 3,5-odstotna rast števila zaposlenih, je za nami. V Sloveniji se bo zmanjšana gospodarska aktivnost različno odrazila po posameznih dejavnostih, tako časovno kot po obsegu. Panoge, ki so izvozno usmerjene in delovno intenzivne, posebno avtomobilska industrija, gradbeništvo, tekstilna industrija, pohištvena industrija bodo močno prizadete in to predvsem zaradi dogajanj na trgih njihovih kupcev in naše odvisnosti od izvoza, saj ga 70 % realiziramo na trgih držav EU (največ v Nemčiji). Panoge, ki delujejo zgolj na domačem trgu, to je večina storitvenih podjetij javnega sektorja, bo recesija najverjetneje le oplazila.

Zavedajoč se nujnosti prilagajanja kriznim časom, so podjetja že prisiljena ukrepati. Na področju delovnih razmerij se ukrepi izvajajo z nepodaljševanjem pogodb za določen čas, odpovedujejo se pogodbe tujcem, prilagaja se delovni čas v smislu zmanjševanja števila izmen in podobno.

V takšnih razmerah se vedno bolj kaže potreba po uvajanju načel varne prožnosti, ki bi jih bilo nujno dogovoriti v okviru socialnega dialoga med sindikati, delodajalci in vlado. V aktualnih razmerah potrebujemo trg dela, ki bo omogočal podjetjem lažje povečevanje, kakor tudi zmanjševanje števila zaposlenih in takšna ureditev, ki postavlja delo kot vrednoto in vzpodbuja mobilnost zaposlenih, vse pa je podprto tudi z instrumenti socialne varnosti, ki jih v kriznih časih zagotavlja država. Ukrepi morajo biti naravnani v smeri dopuščanja delne zaposlitve, v spodbujanje prerazporejanja delovnega časa, stimuliranja zaposlovanja na domu in davčnih spodbud za delo na domu ter delo na daljavo. Ob uvajanju teh načel pa se ne sme pozabiti na sprejeto zavezo o negovanju socialne države v duhu evropske tradicije.

Potreben je takojšnji pristop k pogajanjem za novi socialni sporazum, ki je v današnjih razmerah ključen za delovanje trga dela. Obstoječi socialni sporazum je nastal v razmerah visoke gospodarske konjunkture in nizke inflacije. Sporazum, kot rezultat partnerskega odnosa, naj bo sklenjen vsaj za mandat nove vlade in naj ne vsebuje dikcij zakonov, o katerih se več kot leto dni ne bo moč uskladiti. Potreben je kratek, a dolgoročen sporazum, z jasnimi sporočili in zavezami, ki bodo sledljive in merljive.

V novem socialnem sporazumu se bo potrebno opredeliti tudi do plačne politike. Plače naj ohranijo svojo realno vrednost, pri tem pa rasti v okvirih, ki jih dopušča rast produktivnosti. Osnova določanju plačne politike so in naj ostanejo kolektivne pogodbe, ki se določajo z bipartitnim dialogom med delodajalci in sindikati. Minimalna plača naj bo določena z zakonom, vse njene spremembe pa se morajo sprejemati v soglasju s socialnimi partnerji.

Od države se pričakuje ukrepe v smeri davčne razbremenitve gospodarstva in posameznika, bolj prožna delovna zakonodaja, ustrezno vodenje proti-monopolne politike in spodbujanje konkurence v nemenjalnem sektorju. 

Sistem socialnih transferjev mora končno postati transparenten, poenoten, predvsem pa je potreben nadzor nad njim.

Vzpostavitev zaupanja in dostop do finančnih virov mora postati prioritetna naloga države. S tem bo zagotovila potreben minimum za nemoteno poslovanje podjetij. Država mora predvsem kreirati ugodne, mednarodno konkurenčne pogoje poslovanja za podjetja, obvladovati inflacijo, umiriti cene komunalnih storitev in energentov ter zagotavljati gospodarstvu dostop do kreditov po nižjih obrestnih merah. Svojega dela odgovornosti se mora zavedati tudi Banka Slovenije kot vrhovni regulator bančnega sistema ter zagotoviti, da poslovne banke ne bodo mogle izkoriščati težkega položaja realnega sektorja in na njegov račun kovati dodatne dobičke.

Eden od vzrokov globalne krize, ki smo ji priča, je prav gotovo neobrzdani pohlep finančnega sektorja po dobičkih, ki se je preselili tudi v realni sektor. Za dobičke okoli 20 % se zdi, da so postali povsem normalni, zato bo potrebno bančni sektor obrzdati, ga postaviti na realna tla. Danes se posojila podaljšujejo za izjemno kratka obdobja, stroški odobritev se enormno povečujejo, obrestna marža pa narašča. Zato niso presenetljivi rezultati, ki izhajajo iz izkaza uspeha bank, in ki so leta 2006 poslovale z neto dobičkom 303 milijone evrov, lani pa z 412 milijoni evrov, kar pomeni 36 % več. V predelovalnih dejavnostih pa je bil dobiček leta 2006 851,7 milijonov evrov, lani pa 967 milijona evrov, torej 15,4 % višji.

Slabo stanje finančnega sistema, nezaupanje in neposojanje denarnih sredstev med bankami lahko posojilno krizo še poslabšajo. Kazalci gospodarskega zaupanja dosegajo raven izpred 20 let. Nujni so ukrepi, ki bodo ponovno vzpostavili medsebojno zaupanje v bančnem sektorju in medsebojno zaupanje bank, gospodarstva in prebivalstva.

Smiselno je na novo opredeliti nacionalne interese, ki zadevajo gospodarstvo. Stanje, v katerem smo se znašli, je dobra priložnost za redefiniranje vrednot in odnosov v družbi z določitvijo nove družbene paradigme.

Sprejete spremembe in dopolnitve Zakona o javnih financah in Zakona o bančništvu so za gospodarstvo potreben, vendar nezadosten ukrep vlade. Sprejeti morajo biti ukrepi za zmanjšanje obremenitev gospodarstva na področju davkov in prispevkov. Dinamiko plačil je treba prilagoditi in razmisliti o morebitnem odlogu, znižanju ali odpisu plačila prispevkov za socialno varnost kot interventni ukrep razbremenitve gospodarstva.

Finančnih spodbud naj bodo deležni še posebno tisti deli gospodarstva, ki vlagajo v nova znanja, v razvoj ekološko prijaznih tehnologij, ipd.

Sprejeti je potrebno tudi dodatne ukrepe kot pomoč pri razvojnem prestrukturiranju podjetij s ciljem povečanja dodane vrednosti ter pospešiti izvajanje infrastrukturnih projektov. Proaktivna vloga države naj se izkaže v pospeševanju naložb podjetij z danimi javnimi sredstvi za vse kakovostne dejavnike poslovanja (raziskave in razvoj, prenova poslovnih procesov, izobraževanje kadrov, podpora skupnim projektom gospodarske in RR sfere).

Upravičena je kritika voditeljem EU in odgovornim institucijam EU, da ugotovitvam o resnosti finančne in gospodarske krize niso sledili takojšnji učinkoviti in medsebojno povezani ter usklajeni ukrepi. V prihodnje se pričakuje večja iniciativnost ter bolj poenoteno ravnanje EU v kriznih razmerah, prav tako pa vzpostavitev pogojev, ki bodo vodili k spremembi v sistemu vodilnih svetovnih valut. Zamajano stabilnost dolarja je potrebno izkoristiti kot priložnost, da se tudi Evru prizna status svetovne valute, ki bo postopoma prevzela vlogo dolarja kot vodilne svetovne valute.