Zahteva za ponovno odločanje o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (ZViS-E)

Državni svet Republike Slovenije je na 14. izredni seji, dne 29.6.2006, ob obravnavi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (ZViS-E) (EPA 848 - IV), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 18. redni seji, dne 22.6.2006, na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu.

O B R A Z L O Ž I T E V

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (zakon v nadaljevanju) po mnenju Državnega sveta Republike Slovenije odvzema že pridobljene pravice diplomantov visokošolskih strokovnih študijskih programov brez navedenega vzroka (npr. javnega interesa), posega v pravice za nazaj in tako krši načelo pravne države, ki v 2. členu Ustave Republike Slovenije določa, da je RS pravna in socialna država. Sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu namreč krši pogodbo, ki je bila sklenjena ob vpisu v veljavni študijski program, odobren s strani države, v katerem je bila določena stopnja izobrazbe, ki jo bodo udeleženci pridobili, ko študij dokončajo (7. stopnja).

Zakon odvzema legitimna pričakovanja študentov, ki so se vpisali v nove študijske programe druge bolonjske stopnje, s tem pa posega v načelo zaupanja v pravo.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu neenako obravnava enake izobraževalne situacije ter enako obravnava različne izobraževalne situacije in tako krši načelo prepovedi diskriminacije in načelo enakosti pred zakonom.

Enačenje ravni izobrazbe starih in novih diplomskih stopenj, ki ga določa 15. člen zakona je v nasprotju z vrsto nostrifikacijskih odločitev o izobrazbi pridobljeni v tujini.

Zakon ni usklajen z glavnimi visokošolskimi partnerji (Študentsko organizacijo Slovenije, univerzami in delodajalci), niti s Svetom RS za visoko šolstvo.

Zakon omogoča uvajanje enovitih študijskih programov in tako podaljšuje študij, posledično pa onemogoča leta 2004 zastavljeno reformo visokega šolstva, saj dopušča površinsko prenovo študijskih programov, zmanjšuje možnost kombiniranja študijskih področij in demotivira študente za vpis v nove študijske programe.

Zakon z razvrščanjem starih in novih diplomskih stopenj razvrednoti prvo diplomsko stopnjo in tako sili študente k daljšemu študiju ter posledično zmanjšuje zaposljivost diplomantov prve diplomske stopnje.

Državni svet meni, da zakon jemlje že pridobljene pravice študentov in delodajalcev, saj zmanjšuje njihovo vlogo v Svetu RS za visoko šolstvo, brez razlogov (npr. javni interes) in obrazložitev. V svetu imajo namreč strokovnjaki za posamezna študijska področja v primerjavi z ostalimi člani sveta izrazito večino, tudi njihov mandat je veliko daljši. Sprejeti zakon krši mednarodne standarde in merila za sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti, saj ne omogoča neodvisnega strokovnega, učinkovitega in transparentnega delovanja Sveta RS za visoko šolstvo, in določa, da je strokovna služba Sveta RS za visoko šolstvo v okviru Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, kar vodi v politično obarvani zunanji nadzor kakovosti visokega šolstva. Svet Republike Slovenije za visoko šolstvo med drugimi nalogami odloča tudi o pravicah in obveznostih strank po splošnem upravnem postopku, kar presega pristojnosti svetovalnega telesa, ki ga ima lahko po zakonu o vladi ali zakonu o državni upravi. Niti v Ustavi niti iz zakona o državni upravi, ni ustavne niti zakonske podlage, po kateri bi lahko Svet imeli za kaj drugega, kot strokovno posvetovalni svet Vlade. Poleg pristojnosti tudi za drugačno opredelitev statusa sveta ni zakonske podlage, ker predlagane širitve pristojnosti sveta pomenijo tako prevzem pristojnosti javne agencije za visoko šolstvo (ki se z novelo ukinja), kot morebiten poseg v pristojnosti senatov visokošolskih zavodov oz. senatov univerz, ker v noveli ni jasno izpeljano razmerje z določbami veljavnega zakona o visokem šolstvu o izvolitvi v nazive.

Prav tako ni narejene jasne razmejitve med pristojnostmi države in avtonomnostjo univerze in drugih visokih šol. Enoviti magistrski študijski programi, ki so v skladu z bolonjskim procesom so lahko uvedeni samo izjemoma in so izrazito strokovno vprašanje, o katerem bi lahko odločale tudi univerze. Kakršnokoli sistemsko urejanje enovitega študija in pri tem vmešavanje politike v stroko bi lahko pomenil poseg v avtonomijo univerze in drugih visokih šol.

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu neustrezno ureja področje financiranja visokega šolstva, saj kljub obljubam Ministrstva za šolstvo, znanost in tehnologijo o brezplačni prvi in drugi bolonjski stopnji, dopušča možnost uvajanja šolnin in prepušča financiranje vladni uredbi.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Dušan Semolič.