Mnenje k Letnemu poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2010

Državni svet Republike Slovenije je na 41. seji 12. 10. 2011, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Letnemu poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2010

Državni svet se je seznanil z Letnim poročilom Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2010.

Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2010 je pregledno in metodološko dobro zasnovano poročilo. Odlikujejo ga številne aktivnosti, ki so znotraj poročila strukturirane, vsebinsko obrazložene, podana opozorila in predlogi ter v tabelah ponazorjeni podatki.

Državni svet ugotavlja, da sodelovanje med Varuhom in Državnim svetom iz leta v leto postaja intenzivnejše in kvalitetnejše, bodisi na podlagi posvetov, ki jih organa so-organizirata (na primer nedavni posvet o Vlogi invalidov in države pri spremljanju uresničevanja Konvencije o pravicah invalidov ter posvet o revščini in človekovih pravicah iz leta 2008), bodisi preko sodelovanja Varuha z mnenji in pripombami na sejah delovnih teles Državnega sveta. Državni svet kot dom, v katerem ima pomemben glas civilna družba, lahko predstavlja pravega sogovornika Varuhu na številnih področjih družbenih problematik, zato Državni svet daje pobudo Varuhu za še aktivnejše sodelovanje v prihodnje.

Državni svet je bil seznanjena s povečanjem pobud, naslovljenih na Varuha, s področja socialnega varstva za približno 15 odstotkov in izraža skrb nad tem trendom. Državni svet v zvezi s tem opozarja na posledice gospodarske in finančne krize, ki se odražata v čedalje večjih stiskah ljudi, tako finančnih kot duševnih.

Državni svet ugotavlja, da se velik del opozoril Varuha v poročilu nanaša na področje zagotavljanja vsaj osnovnih standardov socialne države in pri tem kot enega od perečih problemov izpostavlja visoko stopnjo t.i. prikrite revščine, ki pa jo je, zlasti v lokalnem okolju, čedalje težje prikriti. Število posameznikov in družin, ki sicer po nobenih uradnih statistikah niso zabeleženi kot ogroženi, a kljub temu nujno potrebujejo pomoč, se očitno povečuje. Napovedan novi cikel gospodarske krize bo po mnenju Državnega sveta obstoječi prag revščine predvidoma potisnil še nižje. Prav zato bi, poleg že tako obremenjenih humanitarnih organizacij, ki že sedaj rešujejo velik del omenjenih problemov, bilo potrebno ponovno oživeti civilne iniciative na lokalni ravni za pomoč ogroženim družinam in posameznikom, kot smo jih že poznali v preteklosti (posebne civilne socialne komisije). Del skrbi za preživetje posameznika, ki ga država ni več zmožna ali željna prevzeti nase, bo očitno morala prevzeti civilna družba. Pri tem Državni svet opozarja na umikanje države s področij, ki bi jih morala kakovostno voditi in zanje prevzemati odgovornost, ter na drugi strani na njeno formalno in neformalno vrinjenje v civilno družbo ali podrejanje slednje, kar je nesprejemljivo.

Državni svet poudarja, da je urejena in učinkovita socialna politika temelj razvoja, tako družbenega kot gospodarskega, zato izraža zaskrbljenost nad velikim številom primerov kršenja delovnopravne zakonodaje in pravic delavcev, ki tudi po pet ali šest mesecev ostajajo brez dohodkov. Na pobudo in v sodelovanju z Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije zato Državni svet pripravlja predlog novele Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu, ki bo omogočil delavcem, da bodo uveljavili pravice tudi če bodo še v delovnem razmerju pri insolventnem delodajalcu in delavcem zagotovil, da jim bodo poplačane terjatve do delodajalca v veliko krajšem času kot sedaj.

Državni svet meni, da bi se številni primeri izčrpavanja družb v državni lasti (Mura, Industrija usnja Vrhnika itd.), ki so imeli za posledico izgube delovnih mest in kršitve pravic zaposlenih, lahko končali drugače, če bi država pravočasno ukrepala ter namenila potrebna finančna sredstva za ohranjanje delovnih mest in proizvodnih zmogljivosti. Zadnje čase smo namreč priča številnim odlivom iz državnega proračuna, ki so neprimerljivo večji od zneskov, ki bi bili potrebni za prestrukturiranje ali finančno sanacijo omenjenih družb, a se utemeljujejo kot upravičeni (pomoč Helenski republiki, dokapitalizacija NLB).

Državni svet zaznava tudi pojav nove vrste nasilja v družbi, to je politično nasilje, ki je prav tako kot revščina v večini primerov prikrito, se pa v gospodarstvu kaže v ohromitvi ustvarjalne moči srednjega managementa in s tem zaviranju razvojnih možnosti ter dviga produktivnosti, v javni upravi pa v omejevanju možnosti vplivanja stroke na vsebino javnih politik.

Državni svet v zvezi z delom Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in invalide meni, da je bilo med področji v njegovi pristojnosti v zadnjih letih precej zanemarjeno področje invalidske politike in s tem povezanih pravic invalidov, navkljub sprejetemu Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov. Zakon sicer ponuja nekatere ustrezne rešitve, a se je njegova vsebina tekom zakonodajnega postopka tako spremenila, da ni več primerljiva z vsebino zakonodajnega predloga, usklajenega med Vlado kot predlagateljem in invalidskimi organizacijami kot zainteresirano javnostjo.

Primerov, ko se predlagatelj, najsi bo Vlada ali poslanci Državnega zbora, že v osnovi ne posvetujejo z zainteresirano javnostjo ali pa jo vključijo le formalno, dejansko pa se mnenj in predlogov ne upoštevajo, je Državni svet pri svojem delu zaznal kar nekaj. V zvezi s takšnimi primeri Državni svet opozarja na leta 2009 sprejeto Resolucijo o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/2009), ki med drugim govori tudi o tem, da je pri oblikovanju in pripravi predpisov potrebno upoštevati načelo transparentnosti, ki »predpostavlja predstavljanje politike urejanja določenega področja čim širši javnosti, posebno pa ciljnim skupinam, na katere se nanaša; najavo, pripravo in sprejemanje predpisov po rednih zakonodajnih postopkih, ki omogočajo kakovostno seznanjanje ter odzive in vplive zainteresirane javnosti«.

Državni svet v zvezi z zaščito pravic državljanov in delom Komisije za preprečevanje korupcije meni, da bi se morala poleg zaščite prijaviteljev domnevnih koruptivnih ravnanj ter obveze obveščanja javnosti o delu komisije, ki sta zakonsko urejeni, zagotoviti tudi zaščita in obveščanje fizičnih in pravnih oseb, proti katerim so takšne prijave podane. Do sedaj se je namreč pogosto dogajalo, da so osebe, proti katerim je Komisija za preprečevanje korupcije vodila postopke v skladu z njenimi pristojnostmi, to izvedele iz medijev, kar je nedopustno. Na slednje je opozoril Državni svet v svojem mnenju k Letnemu poročilu o delu Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2010.

Državni svet Republike Slovenije podpira prizadevanje Varuha človekovih pravic, njegova opozorila in predloge za izboljšanje problematike na posameznih področjih, ki jih zajema poročilo, tudi za izboljšanje delovanja inšpekcijskih služb in predlaga, da pristojni organ oceni uresničevanje Zakona o inšpekcijskem nadzoru v smeri  krepitve medsebojnega sodelovanja inšpekcijskih služb ter v smislu odzivnosti, sodelovanja ter ukrepanja.