Mnenje k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvi zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS-A) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 53. seji, dne 25. 4. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvi zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS-A) - druga obravnava

Številne pristojnosti Ustavnega sodišča je določila že Ustava (v prvem in drugem odstavku 160. člena ter v tretjem odstavku 82. člena), poleg tega pa je v enajsti alineji prvega odstavka 160. člena dopustila še možnost, da se pristojnosti Ustavnega sodišča določijo tudi z zakonom. Na tej podlagi so bile posebne pristojnosti Ustavnega sodišča določene najprej z Zakonom o referendumu in ljudski iniciativi, zatem pa še z Zakonom o lokalni samoupravi. Ustavno sodišče se zaradi tega iz leta v leto sooča z vse večjim pripadom zadev in število nerešenih zadev. Če bo pripad novih zadev tudi v nadaljevanju letošnjega leta takšen, potem je mogoče po mnenju predlagatelja pričakovati, da bo Ustavno sodišče v letu 2007 prejelo več kot 4000 novih zadev, ob koncu leta 2007 pa je mogoče pričakovati okrog 5000 nerešenih zadev. Omenjene številke v povezavi z varovanjem človekovih pravic, ki izhajajo iz temeljnega poslanstva sodišča in spoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku oziroma do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, narekujejo nujnost potrebnih sprememb in dopolnitev zakona.       

Državni svet poudarja, da pomeni veliko število zadev degradacijo organa in počasnost odločanja. Državni svet opozarja na problem imenovanja ustavnih sodnikov, katere po naši ureditvi voli državni zbor kot najvišji politični organ. Državni svet meni, da je stanje zgolj odraz romantičnih idej o novem pravnem redu, ki je prevladovalo ob sprejemanju ustave. Pristojnosti iz 160. člena ustave so preširoke. Rešitev Državni svet vidi le v drastičnem zmanjšanju pristojnosti. Predlog ZUst-A ne bo rešil ustavnega sodišča kot najvišje strokovne avtoritete. Pojavlja se dvom, da bi lahko v kratkem času dosegli konsenz za spremembo ustave, zato je vsak popravek dobrodošel na poti do končnega cilja. Državni svet ugotavlja, da je sicer predlog zakona pripravljen na najvišji strokovni ravni in k posameznim členom nima pripomb. Kljub temu bi lahko predlagatelj bolj zaradi vsebinske zaokroženosti oz. konsistentnosti besedila nekoliko dopolnil 10., 11. in 12. člen predloga.

Tako predlog prvega odstavka 10. člena določa, da se 18. člen spremeni tako, da se glasi: "(1) Sodniki ustavnega sodišča uživajo enako imuniteto kot poslanci državnega zbora. K besedilu bi se lahko dodala tudi besedna zveza : "ali člani državnega sveta". Člani državnega sveta po drugem odstavku 100. člena namreč uživajo enako imuniteto kakor poslanci; s tem bi tako sodnike ustavnega sodišča, kot poslance in člane državnega sveta smiselno povezali v celoto, za katero velja enako urejanje imunitete.

Predlog v 11. členu določa, da se med drugim spremeni tudi tretji odstavek 19. člena. Le ta določa, da "če sodnik sam zahteva razrešitev, pošlje predsednik ustavnega sodišča njegovo zahtevo predsedniku republike, državni zbor pa ga razreši z dnem, ki ga predlaga sodnik ustavnega sodišča".

Predlagani tretji odstavek 19. člena bi se lahko dopolnil tako, da se za besedo "republike" postavi pika in črta besede "državni zbor pa", nakar se doda besedilo:

"Predsednik republike poda uradni predlog za razrešitev ustavnega sodnika državnemu zboru, ki sodnika ustavnega sodišča" pred predlagano besedilo: "razreši z dnem, ki ga predlaga sodnik ustavnega sodišča".

Med predsednikom republike in razrešitvijo s strani državnega zbora manjka smiselna povezava (čeprav naj bi bila samoumevna). 

Predlog uvaja tudi nov 21a. člen ^{opomba 1}. V zvezi z njim bi kazalo izrecno navesti, da se vloge, na katere odgovarja generalni sekretar, ne štejejo za odločitve ustavnega sodišča. Prava neuke stranke bodo lahko namreč štele njegovo pisanje za poziv sodišča k dopolnitvi, po drugi strani pa določba ne daje odgovora na vprašanje sicer zelo redkih, pa vendar možnih zmot generalnega sekretarja, ki bo za vlogo stranke napačno menil, da za njo ni pristojno ustavno sodišče.

Predlog zakona v 28. členu in nadaljnjih členih omogoča odločanje sodišča v senatu treh sodnikov glede sprejetja ali zavrženja ustavne pritožbe. Mogoče bi kazalo razmisliti o enakem pristopu tudi za sprejetje ali zavrženje zahteve oziroma pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti. Tudi v primeru zahteve ali pobude gre na začetku za oceno ne/izpolnjevanja formalnih pogojev in se ne nanaša na vsebinsko presojo primera. Tudi tu bi šlo za soglasno odločitev senata, ki bi varovala pred kakršnimikoli pomisleki. Državni svet meni, da bi bila možna takšna rešitev, ki je ustava ne prepoveduje, čeprav samo za ustavno pritožbo ustava izrecno določa, da glede uvedbe postopka v zvezi z ustavno pritožbo, lahko odloča sodišče v ožji sestavi, ki jo določa zakon (drugi odstavek 162. člena URS). Ustava v 160. členu namreč govori o presoji skladnosti predpisov, kar pomeni vsebinsko obravnavo, ne pa odločanje o izpolnjevanju formalnih kriterijev za odločanje.

Državni svet je po razpravi predlog zakona podprl.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Adolf Zupan.