Državni svet Republike Slovenije je na 45. seji 11. 4. 2012, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06) sprejel naslednje
M N E N J E
k predlogu Nacionalnega reformnega programa 2012-2013
Državni svet se je seznanil s predlogom Nacionalnega reformnega programa 2012-2013, ki mora v skladu z navodili Evropske komisije med drugim vsebovati takšne ukrepe za znižanje javnofinančnih odhodkov, da bo zagotovljen ciljni javnofinančni primanjkljaj.
Nacionalni reformni program v obliki, kot ga je pripravila Vlada Republike Slovenije, je lahko samo izhodišče za obravnavo predlaganih reformnih ukrepov, ki so predvideni v naslednjem dveletnem obdobju. Dokler se o nacionalnem reformnem programu ne doseže načelno soglasje socialnih partnerjev v okviru Ekonomsko socialnega sveta Republike Slovenije, o njem ni mogoče oblikovati dokončnih stališč, še manj pa o njem sklepati.
Brez načelnega soglasja socialnih partnerjev Vlada Republike Slovenije ne more pričakovati, še manj pa zahtevati podporo in odgovorno usklajeno delovanje vseh delov družbe pri izvajanju ukrepov.
Nacionalni reformi program je dokument, ki bo brez dvoma krojil usodo države in državljanov v naslednjih letih. Izhodišče za pripravo programa so makroekonomski trendi, ki ne kažejo negativne smeri samo v Evropi, temveč tudi v Sloveniji. Nikogar ni, ki bi ne zaznal rahle recesije, s katero se po letu 2009 ponovno soočamo, po drugi strani pa stanje še vedno ni tako dramatično, kot je prikazano v programu. Predvsem pa bi se morali izogibati ugotovitvam in navedkom, da program sprejemamo zato, da bomo realizirali zaveze iz pakta EVRO plus ter cilje EU 2020.
Če govorimo o Nacionalnem reformnem programu, naj bo ta namenjen prebivalcem Slovenije in krepitvi naše gospodarske moči ter s tem države. EU ne more in ne sme biti izgovor za sprejemanje ukrepov.
Ključno za našo prihodnost bo, ali znamo tudi z ukrepi in zakoni vzpostaviti konkurenčno okolje, ki bo stimuliralo domače proizvajalce in ponudnike storitev, kakor tudi privabilo tuj kapital, ali pa bomo še kar naprej govorili o nepotrebnosti industrijskih panog, ki zaposlujejo relativno veliko število zaposlenih. V drugem primeru bomo dodatno povečali število nezaposlenih industrijskih, gradbenih delavcev in jim zagotavljali socialne transferje z zniževanjem javne porabe, ki bo dodatno zniževala gospodarsko rast. V prid tej trditvi govori tudi dejstvo, da je edina pozitivna številka predvidena za leto 2012 pri izvozu blaga in storitev.
Državni svet opozarja, da nekateri predvideni varčevalni ukrepi ustvarjajo le navidezno varčevanje in konsolidacijo javnih financ, saj izdatke prestavljajo z ene v drugo javno blagajno. Tako na primer zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju z upokojevanjem predstavlja enega od takšnih ukrepov, ki izdatke iz državnega proračuna prestavlja v pokojninsko blagajno.
Čeprav je predvideni sistem davčnih spodbud za vlaganja, raziskave, razvoj in podobno dobrodošel, pa bi morali zelo hitro pripraviti ukrepe, s katerimi bi razbremenili strošek dela in to ne z zniževanjem plač zaposlenih, temveč z znižanjem obremenitve stroška dela – konkretno prispevkov na plače.
Državni svet dvomi, da je možno doseči stabilizacijo javnih financ zgolj z varčevanjem pri plačah, materialnih stroških in investicijah v javnem sektorju. Potrebno je poenostaviti upravne postopke in z ukrepi omejevati procesno birokratizacijo. Zavzemati se je treba za povečano učinkovitost služb in dejavnosti v javnem sektorju, razmisli pa naj se tudi o delni privatizaciji nekaterih sektorjev (delno že vključeno v program). V najkrajšem možnem času lahko največ dosežemo z doslednim, kreativnim delom javnega sektorja, še posebej na področju sive ekonomije. Državni svet predlaga, da se v zakonodajni postopek ponovno vložita zakon o malem delu in zakon o preprečevanju dela na črno.
Ustvarjanje vzdušja brezizhodnosti, črno slikanje bodočnosti, velik pesimizem, kar je prisotno v Nacionalnem reformnem programu, v nobenem primeru ne pripomore h gospodarskemu preobratu. Ravno obratno, državljani se bojijo za bodočnost, varčujejo in s tem dodatno prispevajo k nadaljevanju negativnih trendov.
Ob poudarjanju težkih razmer je potrebno jasno pokazati, kako bomo iz njih izšli. Politične stranke so na volitvah ponujale rešitve, sedaj jih morajo izpeljati in to v okolju in z nami, ki v tem okolju živimo. Predvsem pa je pomembno, da ukrepe z argumenti in ne s silo sprejmejo tudi socialni partnerji, ki pa v tem procesu niso brez odgovornosti. Državni svet se strinja z vlado, da sprememb ni moč realizirati na način, da se nič ne spremeni. Zato bodo morali tudi socialni partnerji na marsikateri točki popustiti.
