Mnenje k Poročilu o izvajanju Akcijskega načrta za preprečevanje nasilja v družini za obdobje 2010-2011

Državni svet Republike Slovenije je na 45. seji 11. 4. 2012, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/06)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Poročilu o izvajanju Akcijskega načrta za preprečevanje nasilja v družini za obdobje 2010-2011

Državni svet se je seznanil s Poročilom o izvajanju Akcijskega načrta za preprečevanje nasilja v družini za obdobje 2010-2011.

Državni svet na podlagi predstavljenih ukrepov pristojnih državnih organov za izvajanje Akcijskega načrta ugotavlja, da so bili v obdobju 2010-2011 izvedeni skoraj vsi v Akcijskem načrtu predvideni ukrepi na področju preprečevanja nasilja. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot koordinator projekta poročalo zgolj o eni nalogi, ki ni bila realizirana, to je nacionalna raziskava s tega področju. Bo pa slednja, po napovedi omenjenega ministrstva, vključena v pripravljajoči se akcijski načrt za obdobje 2012-2013, ki je že v medresorskem usklajevanju in pri katerem bodo ključni poudarki dani na še bolj usklajenemu delu vseh pristojnih institucij na področju preprečevanja nasilja v družini ter preventivnim ukrepom.

Državni svet je v razpravi največ pozornosti namenil predvsem nasilju, ki se pojavlja v različnih skupinah najšibkejših državljanov: otrok in mladostnikov, invalidov in starejših ter nasilju znotraj družin.

Državni svet preventivne ukrepe označuje kot tiste, ki bodo lahko dolgoročno spremenili obstoječe stanje, ki je zaskrbljujoče zlasti z vidika povečevanja nasilja med mladimi, nad mladoletniki in nad starostniki. Stopnja tolerance do nasilja je v družbi še vedno visoka in se odraža v vseh segmentih družbenega življenja, med drugim tudi v načinu poročanja medijev in kulturi političnega dialoga. Državni svet zato poudarja potrebo po okrepitvi naporov za odpravo vzrokov za nasilje in ne zgolj saniranju zatečenega stanja. Doseči bo potrebno širšo družbeno odgovornost do vseh oblik in ravni nasilja, tudi prikritega, ne samo tistega, o katerem poročajo mediji.

Državni svet se je s tematiko, ki zajema širši kontekst preprečevanja nasilja, ukvarjal tako v zdajšnjem kot prejšnjih mandatih. S posveti, ki jih je organiziral ali soorganiziral na temo varstva otrok, starejših in družine in ki so se veliki meri dotikali tudi problematike nasilja, ter obravnavami posameznih zakonodajnih predlogov in aktov vseskozi skušal aktivno prispevati k iskanju ustreznih rešitev in doseganju cilja ničelne tolerance do nasilja v družbi.

Državni svet intenziviranje pojava nasilja v družini in družbi ocenjuje kot odsev splošnih družbenih razmer, ekonomskega in socialnega položaja njenih posameznikov ter prevlade interesov kapitala. Posamezniki in družine se v zadnjih letih pospešeno srečujejo z izgubami zaposlitev in težkimi finančnimi razmerami, kar se slej ko prej odraža tudi v družinskih odnosih. Prihaja do odvisnosti, težkih duševnih stisk in v končni fazi tudi do nasilja. Na pomembno ločnico med zadovoljnim in nezadovoljnim posameznikom vplivajo tako posameznikovo zdravstveno stanje, možnosti zaposlitve, okolja, v katerem živi in dela itd. Velik del nasilja izhaja prav iz nezadovoljstva posameznika, zato bi morala biti osnovna naloga države, da zagotovi razmere za dostojno življenje ljudi, v prvi vrsti z zagotovitvijo možnosti zaposlitve in posledično občutka smiselnosti, koristnosti in osebnega zadovoljstva. V tem kontekstu bi nas morale že sedaj skrbeti negativne posledice trenutnih in prihodnjih gospodarskih razmer ter napovedanih varčevalnih ukrepov. Pritiski na posameznika in družine se bodo na podlagi zaostrenih razmer za življenje zelo verjetno potencirali.

Državni svet prepoznava pomembno vlogo državnih institucij pri preprečevanju nasilja v družini in velik pomen njihovega usklajenega sodelovanja, ob tem pa opozarja, da je potrebno pri iskanju rešitev izhajati iz vsakega posameznika in ne zgolj prelagati obveze za ureditev razmer na institucije. Večinoma se od policije zahteva, da posega v vse situacije, ki se dotikajo nasilja, brez zavedanja, da so možnosti ukrepanja policije jasne, zakonsko določene in do neke mere omejene, kljub številnim naporom, ki jih vlaga v osveščanje ljudi in sodelovanje z ostalimi državnimi organi. V proces preprečevanja nasilja se morajo zato intenzivneje vključiti tudi drugi državni organi in civilna družba, preden pride do situacije, ko dejansko mora poseči v razreševanje nastalega položaja policija.

Državni svet prav tako prepoznava pomembno in odgovorno vlogo nevladnih organizacij, ki so s svojim delom v vseh teh letih izjemno pripomogle k razvoju celovitega pristopa k omenjeni problematiki. Pri tem spodbuja okrepitev angažiranja civilnih struktur na lokalni, mestni, občinski oziroma četrtni ravni, po zgledu posebnih prostovoljnih socialnih komisij, ki smo jih poznali v preteklosti in ki so zaradi pristnega stika z ljudmi v določenem okolju lahko evidentirale in obrazložile najbolj akutne socialne probleme, ki so se pojavljali v družinah in pri posameznikih. Na tak način so se težave preko centrov za socialno delo reševale hitreje, na podlagi akcijskega pristopa. Sedaj pa centri za socialno delo težave zaznavajo zgolj posredno, preko občin, neposrednih prijav težav pa ni. S tega vidika bi se morale vzpostaviti ustaljene oblike sodelovanja med civilnimi iniciativami in državnimi organi.

Državni svet izpostavlja krizo vrednot, ki v zadnjih dveh desetletjih skokovito narašča in ki se najbolj očitno zrcali prav skozi družino kot osnovno celico družbe. Vrednote, ki so nekoč bile privzgojene otrokom in mladini, se počasi izgubljajo, pri čemer pa jih ne nadomeščajo nove. Iz družine, kjer se velikokrat nasilje tudi začne, se le-to seli tudi v druge sfere družbe, pri čemer se je toleranca do nasilja in družbeno neprimernega vedenja v zadnjih letih nevarno dvignila, precej pa se je spremenila tudi sama pojavnost nasilja. Na ravni fizičnega nasilja so v normativnem smislu že uvedeni številni ustrezni ukrepi, pri čemer Državni svet vidi temeljno in čedalje bolj kvalitetno vlogo Policije kot izvajalcu ukrepov. Veliko več konkretnih ukrepov pa bi bilo potrebno izvesti na področju preprečevanja psihičnega nasilja, ki je velikokrat bolj prikrito in težje prepoznavno. Določeni rezultati so bili doseženi pri odpravljanju t.i. mobinga, premalo pozornosti pa namenjamo t. i. "zalezovanju" (angl. stalking), ki ima za posameznika prav tako hude psihične in fizične posledice in je v družbi čedalje bolj pogosto. Zato bi bilo tudi v zvezi s preprečevanjem tega potrebno določiti jasne cilje, strategije in nosilce preventivnih ukrepov.

Državni svet opozarja, da je potrebno – poleg nasilja nad otroci, ki je precej izpostavljeno in se ga čedalje bolj zavedamo – več pozornosti nameniti tudi nasilju med partnerji, nad starejšimi in invalidi, ki še vedno ostajajo premalo izpostavljena. Državni svet je s številnimi posveti skušal opozoriti tudi na te segmente nasilja v družini.  Državni svet se zavzema, da bi bil čim prej sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi starejših.

Kot področje, kjer je ostalo še precej stvari nerazrešenih, Državni svet izpostavlja področje zdravstva, kjer se sicer pri določenih zdravstvenih poklicih, kot so medicinske sestre in babice, izvajajo številna izobraževanja, ki omogočajo odpravljanje nasilja, žal pa ne beležimo povsod enakih uspehov. Tako zakonodaja zdravstvene delavce zavezuje k prijavi nasilja, pri čemer pa ni pripravljenih nobenih protokolov in operativnih nalog, ki bi jim pomagale pravilno reagirati ob vsakodnevnih soočanjih z nasiljem ali sumom nasilja. Državni svet zato poziva Ministrstvo za zdravje, da v čim krajšem času pripravi ustrezne protokole in navodila ter vse zdravstvene delavce usposobi za takšne primere. Medicinske sestre, babice in zdravstveni tehniki so sicer že sami kot poklicna skupina začeli s tovrstnimi izobraževanji in so v veliki meri vključeni tudi v del obveznega izobraževanja za podaljšanje licence, medtem ko v poklicni skupin zdravnikov temu ni tako. Temu primerno bi moralo Ministrstvo za zdravje tudi njih pozvati k aktivnejšemu izobraževanju na tem področju.

Državni svet izpostavlja tudi nasilje nad starejšimi. Pojav fizičnega, psihičnega in ekonomskega nasilja nad starejšimi se povečuje tako v ruralnih kot urbanih okoljih. Na to je Državni svet opozoril že velikokrat, med drugim tudi na podlagi posvetov, ki jih soorganizira z Zvezo društev upokojencev Slovenije. Medtem ko je v institucionaliziranih oblikah varstva starejših že uvedenih veliko kontrolnih mehanizmov in načinov preprečevanja nasilja nad starejšimi in se tam situacija izboljšuje, slednjega ni moč trditi za starejše, ki ostajajo izven omenjenih oblik varstva, npr. v domači oskrbi ali celo sami. Pomemben del rešitve problemov na tem področju Državni svet vidi v sprejemu zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo ter zakona o osebni asistenci, ki se ju pričakuje že celo desetletje.

Ker smo kot družba vpeti v svet, ki spodbuja nasilno komunikacijo in nasilno obnašanje, moramo začeti sistemsko spreminjati naše miselne in vedenjske vzorce. Veliko vlogo pri tem lahko odigra tudi izobraževalni sistem, ki lahko otroke in mladostnike vzgaja s pozitivnimi zgledi in izloča norme, ki dajejo nasilju v družini in v celotni družbi legitimnost ali ga celo poveličujejo. Državni svet  je bil seznanjen, da je na tem področju bilo v preteklih dveh letih veliko narejenega tako glede osveščanja otrok o nasilju kot glede izobraževanja strokovnih delavcev v šolstvu. Kot zaskrbljujoč pojav je bil izpostavljen porast med-vrstniškega nasilja. 

Državni svet kot enega od vzrokov za morebitno nasilno vedenje otrok izpostavlja moderno, t. i. permisivno vzgojo, ki dopušča možnosti za prevrednotenje razmerja med pravicami in odgovornostjo. Pri tem opozarja na neke vrste dvoličnost družbe, ki s svojimi poklicnimi zahtevami usmerja življenje zaposlenih, ki so hkrati tudi starši, po drugi strani pa od njih zahteva upoštevanje načel klasične vzgoje, ki s hitro spreminjajočo se družbo nima veliko skupnega. Tudi na tem področju bi morala družba sprejeti nek zavezujoč dogovor o temeljih delovanja, ki bi omogočil bolj konsistentno vzgojo otrok kot tudi kvalitetnejše družinsko življenje. Državni svet je opozoril tudi na prenormiranost konceptov preprečevanja nasilja in da bo treba spremeniti vrednostno naravnanost vzgojnih ukrepov v praksi.

Vloga centrov za socialno delo pri preprečevanju nasilja v družini je pomembna, a pri tem Državni svet opozarja na vedno večje administrativne obremenitve, ki se jim nalagajo, tako da se ne morejo kvalitetno posvečati svojim osnovnim strokovnim nalogam, to je skrbi za družino in posameznika. S tega vidika bi bilo potrebno centre za socialno delo ustrezno razbremeniti. 

Državni svet podpira napore vseh pristojnih državnih institucij ter civilne družbe pri zagotavljanju učinkovitega boja proti nasilju tako v družini kot družbi v celoti ter izraža pripravljenost aktivno sodelovati pri oblikovanju prihodnjih normativnih rešitev ter pripravi preventivnih ukrepov.