Mnenje na podlagi razprave o vzrokih gospodarske krize in potrebnih ukrepih

Državni svet Republike Slovenije je na 14. seji 11. 3. 2009 razpravljal o vzrokih gospodarske krize in potrebnih ukrepih ter na podlagi 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08), sprejel naslednje

M N E N J E :

Propad finančnega sektorja v ZDA, propadanje pomembnih bank v Evropi, de facto stečaj ali predstečajno stanje nekaterih nacionalnih gospodarstev (Islandija), so površinski izraz vrste globokih dolgoročnih neskladij na naslednjih ravneh:

1. na osebni ravni - kriza vrednot, prekomerna usmerjenost v potrošništvo, posebno v trošenje, preden je ustvarjen zaslužek;
2. na nacionalni ravni - prevelike razlike v bogastvu med posameznimi sloji prebivalstva, ob tem v Sloveniji nismo izkoristili priložnosti visoke gospodarske rasti, kot temelja  za spremembo gospodarske strukture;
3. na globalni ravni:
   1. prevelike razlike v bogastvu in življenjskih pogojih med nacionalnimi gospodarstvi,
   2. odnos do okolja je poguben, ni kar slučajno tak, ampak ga generira neobvladljiva globalizacija,
   3. politične in kapitalske elite manipulirajo z ljudmi, procesi, industrijami in celimi državami; z denarjem, ki ga razvite države namenjajo za oborožitveno industrijo in zmanipulirane vojne in tudi >vojno proti terorizmu<, bi zlahka spremenili svetovno tehnološko paradigmo v prid človeku in okolju prijazni industriji.  

Izbruh globalne gospodarske krize jeseni 2008 predstavlja kulminacijo več desetletij delujočih trendov na različnih področjih. Površinsko je najbolj zaznaven na finančnem področju. ZDA so že leta 1971 podrle od leta 1944 delujoči brettonwoodski sistem urejanja mednarodnih finančnih in gospodarskih razmerij. Prekinile so vezavo dolarja na zlato in uspele vzpostaviti dolar kot svetovno rezervno valuto brez podlage v zlatu. To je imelo mogočne pozitivne, a tudi negativne posledice. ZDA so nove razmere izkoriščale na vse bolj nevaren način, s črpanjem vse večjega obsega denarja in blaga s celega sveta v ZDA. Tipičen je trend upadanja produktivnosti ameriškega gospodarstva v realnem sektorju, povečevanje ameriškega zunanjetrgovinskega primanjkljaja, nastajanje virtualne finančne industrije, ki je prekinila stik s kategorijami realnega sektorja in kulminirala v finančnih proizvodih, ki so dobili lastnosti piramidalnih poslov ali vsaj značilnosti iger na srečo. Posli s finančnimi produkti ameriškega nepremičninskega trga imajo značilnosti z državnimi institucijami podprte mednarodne prevare.

Globina in obseg krize bo terjala temeljno redefinicijo družbenih razmerij - novo družbeno gospodarsko paradigmo.

Ustvarjanje "umetnega" stanja krize na vseh področjih življenja negativno vpliva na kvaliteto dela in življenja državljanov, zato bi bilo nujno potrebno objektivno medijsko in politično odzivanje na reševanje krize ter visoka stopnja informiranja javnosti o vseh ukrepih na ravni države. Tako bi preprečili padanje motivacije in zniževanje kvalitete dela zaposlenih in s tem povezane gospodarske rasti.

Za oblikovanje ukrepov na državni ravni za blažitev finančne in gospodarske krize je treba najprej poiskati vzroke za nastalo situacijo in še posebej izpostaviti krizo vrednostnega sistema, ki v ospredje postavlja materialne dobrine na račun kvalitete življenja.

Evropska unija mora ob soočanju z gospodarsko krizo s svojim delovanjem utemeljiti razloge za svoj obstoj in razvoj ali za svoj razkroj. Slovenija bi morala v odnosu do EU zastopati naslednja temeljna stališča:

1. EU si mora pri soočanju s krizo zastaviti skupne cilje in strategije, s katerimi naj bodo nacionalni cilji in strategije v soglasju in omogočiti inovativne pristope pri doseganju ciljev v posameznih članicah;
2. EU mora nastalo situacijo izkoristiti za okrepitev vloge evra kot svetovne rezervne valute;
3. ukrepi intervencij morajo biti v času krize dovoljeni s ciljem spodbuditi gospodarsko rast, pri čemer ukrepi ne bi smeli biti usmerjeni le v zagon industrije, ki naj bi zagotavljala delovna mesta, ampak je trenutna situacija priložnost za spremembo koncepta in usmerjenost k varovanju okolja, večji varnosti in energetski varčnosti prevoznih sredstev.
4. EU mora vzpostaviti institucionalno podlago za okrepitev industrijske proizvodnje v EU - ekonomski razlogi za selitev proizvodnje v manj razvite dele sveta so zgrajeni na napačnih osnovah, ker se izidejo le zaradi nezaračunavanja socialne in okoljske škode, ki jo povzročajo;
5. v EU je potrebno doseči ekonomsko privlačnost vlaganj v ekološke in energetsko učinkovite proizvode, sisteme in procese.

Slovenija je v evropske gospodarske in finančne tokove vpeta do takšne mere, da bo težko uvajala ukrepe, ki bi na finančnem in gospodarskem področju drastično odstopali od zastavljenih evropskih okvirov reševanja krize. Toliko več pa lahko naredi na področju zmanjševanja negativnih socialnih posledic krize in zagotavljanja dolgoročne socialne varnosti zaposlenih.

Ukrepi za sproščanje kreditnega krča bodo uspešni zgolj v primeru, če bodo vanje vgrajeni varnostni mehanizmi, ki bodo preprečevali ponovitev situacije dajanja posojil podjetjem, ki niso strateško naravnana in ki kreditov zaradi svoje nekonkurenčnosti ne bodo mogla odplačati. Izvedena tranzicijska privatizacija v realnem sektorju vpliva na sedanjo krizo, saj so se podjetja financirala z zadolževanjem in bančnimi posojili, to pa se danes odraža v težavah finančnega in bančnega sektorja. 

Država naj v podjetjih, v katerih ima lastniški delež, deluje kot strateški lastnik in s tem daje zgled za vgrajevanje principa odgovornosti do lastnine v vse oblike lastništva - tako privatnega kot državnega. Lastništvo nad kapitalom naj torej ne predstavlja zgolj ekonomske kategorije, ampak naj vključuje tudi elemente družbene oziroma socialne odgovornosti in odgovornosti do okolja (lastnina mora imeti tudi socialno in ekološko komponento).

Državni svet opozarja, da vprašanje gospodarjenja z državnimi deleži v gospodarstvu ostaja tudi 18 let obstoja slovenske države nerešeno. Državni svet je na to vprašanje večkrat opozarjal, nazadnje na posvetu 1. 7. 2008, ko je ugotovil, da je potrebno najti model gospodarjenja z državnimi deleži v gospodarstvu, ki bo omogočal strokovno, pregledno in gospodarno upravljanje z lastniškimi deleži države v gospodarstvu na način, ki ne bo več omogočal pomembnega vpliva strankarske politike na odločitve gospodarskih subjektov. V Državnem svetu je prevladalo stališče, da je potrebno računati na smiselnost dolgoročne prisotnosti državne lastnine v nekaterih gospodarskih subjektih, pri katerih odprodaja deleža ni gospodarsko smiselna ali ni skladna s slovenskimi nacionalnimi interesi.

Nacionalni interes je potrebno razumeti kot dolgoročno blaginjo in svobodo slovenskih državljanov. Tega pojma torej ne gre razumeti kot osnovo za podpiranje ene ali druge industrije oz. za podpiranje t.i. "svojih" v taki industriji, ampak je kriterij zgolj realno možen prispevek konkretne dejavnosti k uresničevanju nacionalnega interesa in ne odločanje za takšno ali drugačno vrsto gospodarske dejavnosti po tehnoloških, zgodovinskih ali emocionalnih preferencah. Državni svet vidi močno povezanost med modelom gospodarjenja z državnimi deleži v gospodarstvu in soočanjem z gospodarsko krizo. Pozdravlja izraženo namero Vlade, da uredi poseganje v gospodarstvo na pregleden in strokoven način z redefiniranjem vloge SID banke. Opozarja na pomen povezovanja gospodarske, finančne, socialne in okoljske politike.

Državni svet opozarja na nekatere primere prenosa kredita od lastnika podjetja na podjetje. Za banko ni pomembno, kdo ji povrne kredit, medtem ko je z davčnega vidika to prikrito bogatenje. Vlada bi morala zato pripraviti dopolnitve zakona o dohodnini in prenos posojil od lastnikov podjetij na podjetja (bonitete) obdavčiti tako kot ostale prihodke, DURS pa bi moral take transakcije nadzorovati.
Prvi ukrepi Vlade in načini poseganja v gospodarstvo so po oceni Državnega sveta nezadovoljivi. Konkretno:

• Ukrepi na finančnem področju so v resnici ohranili visoko stopnjo zaupanja prebivalstva v bančni sistem, niso pa do zdaj izboljšali likvidnosti realnega sektorja, ki se iz dneva v dan slabša.

• Ukrepi na področju trga dela so prej prispevali k večji togosti trga, kot njegovi prožnosti. Sistem subvencioniranja skrajšanega delovnega časa ne dosega želenih učinkov.

• Ukrepi s področja davkov so bili v velikem delu sprejeti že pred nastopom krize, so dobrodošli, vendar kaže, da bo njihov prispevek k ponovnemu gospodarskemu zagonu majhen.

Državni svet ocenjuje, da bi se naslednje ukrepanje Vlade moralo usmeriti v:

• V sedanji situaciji bi morali pospešiti gospodarsko rast z vlaganji v železniško in ostalo infrastrukturo, pri tem pa oblikovati mednarodna investicijska, izvedbena in operativna zavezništva. Vsesplošna gradnja stanovanj ne more prinesti zadovoljivih rezultatov, zato naj se da prednost izgradnji študentskih domov, domov za starejše ter najemnih stanovanj.

• Z vidika razvojne naravnanosti ter možnosti izgube sredstev proračuna EU je treba še posebej izpostaviti pomembnost projekta izgradnje drugega tira na železniški progi med Divačo in Koprom v okviru petega čezevropskega železniškega koridorja skozi Slovenijo, saj je ključen za Luko Koper. Prav tako je treba pospešiti modernizacijo državnega cestnega omrežja na prioritetnih razvojnih oseh (3., 3a. in 4. razvojna os), ki bo slabše razvitim in prometno nedostopnim delom Slovenije omogočila razvojno priložnost in kakovostnejše okolje za ljudi na teh območjih.  

• Investiranje v razvoj in raziskave je prava smer dela ukrepov, a le pod pogojem povsem jasnih poslovnih načrtov, od vlaganja, do pozitivnega finančnega toka konkretnih proizvodov in storitev na konkretnih trgih in s konkretnimi kupci.

• Operativna prioriteta Vlade naj bo zagotovitev likvidnosti poslovnih subjektov. Davčne olajšave na investicije in dobiček so predaleč od reševanja bistva problema. Bančni sistem bi moral dobiti konkretno spodbudo v smeri financiranja poslovnega procesa podjetij, kjer je osnovni problem podaljševanje plačilnih rokov za sicer še vedno perspektivne prodajne programe. Država naj zagotovi podjetjem neposredne garancije za obnovo obstoječe zadolžitve in s tem bančnemu sistemu sprosti potencial za financiranje razvojnih projektov. Pogodbe morajo biti tripartitne, kjer tako podjetja, kot banke sprejemajo določene zaveze do dajalca garancije.

• Priporočljivo bi bilo prestrukturiranje posameznih družbenih dejavnosti v smeri doseganja višje dodane vrednosti - primer: "izvažanje" zdravstvenih storitev na segmentih, kjer Slovenija dosega visoko konkurenčno prednost.

• Nujna je usmerjenost v pospeševanje postopkov za učinkovitejše črpanje evropskih sredstev, saj je zlasti na področju negospodarskih dejavnosti (zdravstvo, sociala) črpanje evropskih finančnih sredstev zaradi zapletenih postopkov nezadostno. Bistveni problem črpanja sredstev predstavlja tudi drobljenje velikih projektov na manjše, ki v zapletenem nacionalnem sistemu črpanja sredstev ne dosežejo svojega namena. Zlasti na področju operativnega programa, ki se financira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada, bi se lahko s prijavo t.i. velikih projektov na področju okolja in prometa izognili trenutnim zapletom na nacionalni ravni, saj v primeru, da skupni stroški teh projektov presegajo 25 milijonov EUR (okolje) oz. 50 milijonov EUR (promet), ob izpolnjevanju vseh ostalih pogojev, vse operacije v zvezi s projekti potrjuje neposredno Evropska komisija. 

• Razvoj, proizvodnjo in uporabo proizvodov in sistemov s področja ekologije in obnovljivih virov energije je treba intenzivno spodbuditi, hkrati pa sistem pridobivanja sredstev evropskih strukturnih skladov in Kohezijskega sklada za financiranje projektov s tega področja poenostaviti in na ta način olajšati podjetjem dostop do evropskih sredstev. Veliko vlogo pri tem imajo lahko slovenski poslanci Evropskega parlamenta, ki naj odločno delujejo za ustrezno EU zakonodajo in zagotovitev sredstev, saj bo koristi od takih projektov imela cela Evropa. Poleg tega bi morali za gospodarske subjekte in javna podjetja poenotiti okoljske standarde kakovosti (za emisije), saj oboji onesnažujejo okolje z enako intenziteto.

• Spodbuditi je potrebno razvoj, proizvodnjo in uporabo proizvodov in sistemov s področja ekologije in obnovljivih virov energije. Tu velja oblikovati nacionalni lesni program: pospešiti koriščenje lesne mase, vendar samo do razumne meje, da preprečimo izropanje naših gozdov, in pospešiti razvoj uporabe lesa tako za nadaljnjo proizvodnjo kot za energetske potrebe, pri čemer se dovoli poraba samo manj kvalitetnega lesa, predvsem odpadnega. Poleg tega bi morali zakonsko urediti vprašanje vračanja pepela v naravni krogotok in preprečiti njegovo odlaganje na odlagališča.

• Pripraviti je treba analizo o potencialih Slovenije, ki v krizni situaciji predstavljajo priložnost in izziv za gospodarske subjekte (poleg lesa npr. tudi vodni viri).

• Pri proučevanju smiselnosti državnih dokapitalizacij v manj donosne delovno intenzivne proizvodnje velja uporabiti celovitejši cost-benefit pristop z upoštevanjem družbenih stroškov in psihosocialnih vidikov povečevanja števila brezposelnih.

• Posebno pozornost zasluži podpora industriji sestavnih delov za avtomobilsko industrijo. Tu velja izoblikovati in predlagati lastna stališča in v skladu s temi stališči podpreti ukrepe EU, a zahtevati njihovo usklajenost.

• Zakonodajo je potrebno dopolniti z ukrepi, ki bodo, podobno kot v drugih primerljivih evropskih državah, omogočali in spodbujali razvoj zadrug v kmetijstvu in drugih dejavnostih za reševanje gospodarskih in drugih potreb članov v razmerah finančne in gospodarske krize.

• Redefinirati je potrebno kmetijsko politiko v smeri spodbujanja sonaravnega kmetijstva in povečevanja uporabe bližje pridelanih pridelkov in bližje proizvedenih prehrambenih izdelkov ter urediti učinkovitejši nadzor nad uporabo fitofarmacevtskih izdelkov in nad kvaliteto hrane.

• Posebno pozornost je treba nameniti ureditvi cenovnih razmerij v prehranski verigi ter v večji meri upoštevati zadruge z lokalno pridelavo pri javnem naročanju.

• Čim prej je treba sprejeti Zakon o promociji, ki bo slovenskim pridelovalcem in predelovalcem zagotavljal dolgoročno in celovito promocijo slovenske hrane na domačem in tujih trgih. 

• V kmetijski in gospodarski politiki je treba zaradi trajnostnega razvoja celovito pospeševati lokalno samooskrbo s skrajševanjem transportnih poti od primarne pridelave do potrošnika in tako zagotavljati sledljivost in zdravo ter kakovostno hrano za potrošnika.

• Preusmeritev na domače energente - tudi zaradi upadanja izvoznih naročil, kar bo povzročilo naraščanje negativnega salda tekočega računa. Prednostno se naj izvedejo projekti, ki prispevajo k energetski neodvisnosti, so manj obremenjujoči za okolje in prispevajo k boljšemu izkoristku pri proizvodnji energije (TEŠ VI, NEK II).

 

Večina predstavljenih ukrepov pomeni dodatne proračunske obremenitve, zato se logično postavlja vprašanje kako napajati te povečane izdatke. Nekatere možnosti so:

• zmanjševanje vojaškega proračuna in/ali reprogramiranje nabav uvožene vojaške opreme;

• varčevanje pri vseh manj potrebnih proračunskih izdatkih, zaradi finančnega prihranka in zaradi demonstracijskega efekta;

• izpad prihodkov zaradi zmanjšanih prispevkov je treba v čim večji meri nadomestiti s trošarinami pri dobrinah z nizko cenovno elastičnostjo povpraševanja;

• znižanje prispevnih stopenj naj bo, glede na opozorila o siromašenju pokojninske blagajne,formalna bodoča >potencialna< terjatev do podjetij;

• iskanje notranjih rezerv državnega in občinskih proračunov v okviru znižanja najvišjih plač direktorjev v javnem sektorju (omejiti z višino plače predsednika republike na državni ravni in z višino plače župana na občinski ravni) in racionalnega načrtovanja nakupa voznega parka in drugih investicij, ki niso nujno potrebne. 

Ukrepi za reševanje krize naj tudi:

• ne bodo oblikovani v smeri nižanja življenjskega standarda najbolj ranljivih skupin prebivalstva, v smislu prelaganja bremen krize zgolj in samo na zaposlene (tako v gospodarstvu kot javnem sektorju);

• na nacionalni ravni ne presegajo zgolj parcialne namene nevtralizacije trenutnega kriznega stanja, ampak naj težijo h koreniti spremembi dosedanjega (za zahodne razvite države značilnega) izrazito neoliberalističnega modela upravljanja, ki zanemarja družbeno in okoljevarstveno komponento lastništva;

• vključujejo tudi poostren nadzor nad pripravo in izvajanjem javnih razpisov, kjer je še veliko manevrskega prostora za doseganje prihrankov proračunskih sredstev;

• zajamejo tudi manjše ukrepe, kot je na primer uvedba strožjih predpisov na področju pobiranja davka od dodane vrednosti v panogah, kjer prihaja do visokih stopenj utaje davkov;

• pospešijo ureditev zakonodaje na področju plačilne nediscipline;

• določijo vlogo države v odnosu do gospodarskih subjektov z oblikovanjem pogojev, ki jim bodo omogočili nadaljnji razvoj v danih razmerah. Namesto, da se osredotočamo na delitev finančnih sredstev in povečanje potrošnje, bi morali dati večji poudarek ustvarjanju nove dodane vrednosti in učinkovitosti pobiranja davkov;

• pospešijo inovativne dejavnosti v proizvodni sferi;

• določijo pravilno razmerje med varčevanjem in vlaganjem v pospešeno rast gospodarstva oziroma potrošnjo, saj samo varčevanje ne bo prineslo razvoja vseh vej gospodarstva in s tem varnosti delovnih mest.

 Državni svet meni, da se bo morala vlada bolj pogumno lotiti oblikovanja in sprejemanja prihodnjih ukrepov. Samo lastni zgledi z varčevanjem niso dovolj, čeprav so prispevali k temu, da je postalo zavedanje o krizi vsesplošno, zaslediti pa je moč tudi večjo naklonjenost nekaterim manj priljubljenim ukrepom. Prav tako meni, da je pravi čas za sprejem ukrepov, ki bodo sistemsko posegli na področja:

• trga dela - da bo bolj prožen, ob spoštovanju načel socialne države. Predlagamo, da se odpravi institut delovnega razmerja za določen čas, vendar pod pogojem, da se omogoči enostavnejše prilagajanje števila zaposlenih v podjetjih razmeram na trgu. Poenostaviti bo potrebno tudi prerazporejanje delovnega časa, preko politike aktivnega zaposlovanja pa zagotoviti, da se bo stimuliralo izobraževanje, ne pa nedelo;

• likvidnosti gospodarstva (predlog ukrepov je že naveden);

• javnega sektorja, v katerem se mora začeti proces, ki bo privedel do učinkovitejšega ekonomiziranja znotraj posameznih dejavnosti; ne pa, da se izpostavlja kot ključen problem višina plač;

• sistema javnih naročil, s ponovnim preverjanjem veljavne zakonodaje in  spremembami, ki bodo omogočale racionalno izvedbo in enakopravno kandidiranje nacionalnim ponudnikom;

• infrastrukturnih storitev, kjer je potrebno preveriti vse sistemske ureditve, pri prenosih energentov, njihovi proizvodnji in prodaji, vključno s cenami komunalnih storitev in nadomestil za vsemogoče uporabe javnih dobrin (zemljišče, oglasne table, parkiranje.);

• povezavo med znanostjo oz. raziskavami in razvojem ter gospodarstvom je v Sloveniji že vsaj desetletje zelo šibka, zato bi bilo potrebno znanost vključiti v razvojne strategije Slovenije ne samo na deklarativni ravni, ampak na podlagi dolgoročnega strateškega partnerstva med sfero znanosti, gospodarstvom in državo. Prepotrebno zvišanje stopnje investiranja v raziskave in razvoj ter s tem izkazana podpora s finančnimi sredstvi podhranjeni sferi znanosti pa predstavlja predpogoj za kvalitetno sodelovanje.