Zahteva za ponovno odločanje o zakonu o dohodnini (ZDoh-1)

Državni svet Republike Slovenije je na 2. izredni seji, dne 23.4.2004, ob obravnavi zakona o dohodnini (ZDoh-1), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 43. izredni seji, dne 20. 4. 2004, sprejel

S K L E P

da na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije zahteva od Državnega zbora Republike Slovenije, da ponovno odloča o zakonu o dohodnini (ZDoh-1).

O b r a z l o ž i t e v :

Državni svet Republike Slovenije je na 20. seji, dne 17. 3. 2004, sprejel konkretne pripombe k predlogu zakona o dohodnini, katerih pa ni podprl niti Odbor državnega zbora za finance in monetarno politiko niti Državni zbor Republike Slovenije.

Komisija Državnega sveta za družbene dejavnosti, ter Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sta na svojih sejah oblikovali še dodatne konkretne pripombe k predlogu zakona, ki jih matični odbor Državnega zbora in Državni zbor Republike Slovenije prav tako nista sprejela.

Državni svet Republike Slovenije in Komisija državnega sveta za družbene dejavnosti sta želela s konkretnimi pripombami zagotoviti še sprejemljivo davčno osnovo od dohodka iz avtorskih pogodb, zadržati sedanje olajšave in usklajevanje olajšav za otroke ter urediti vprašanja, ki zadevajo invalide in invalidske organizacije. Z rešitvami zakonodajalca državni svet ne more biti zadovoljen, zato predlaga, da se o zakonu ponovno odloča in da se pripombe vgradijo v zakon o dohodnini.

Državni svet se je ob obravnavi predloga zakona načelno strinjal z namero zakonodajalca glede pravičnejše prerazporeditve davčnih bremen in za iskanje novih davčnih virov. Prav tako se je zavzel za jasna pravila določanja dohodka s ciljem preprečevanja morebitnih zlorab prijav in določil dohodnine, vendar pa je želel s svojimi konkretnimi pripombami ohraniti določeno politiko na treh pomembnih področjih kot so sociala, kultura in kmetijstvo. Državni svet ob tem ponovno poudarja, da bi zakon o dohodnini moral regulirati politiko na področju sociale, družine; spodbujati kulturno in znanstveno ustvarjanje ter spodbujati sponzorstvo in donatorstvo. Državni svet ocenjuje, da se s sprejetjem zakona vsem tem področjem otežuje dejavnost.

Ustvarjalci na področju kulture bi morali ohraniti vsaj enak položaj, kot so ga imeli do sedaj. S sprejetjem zakona so bile upoštevane določene olajšave, vendar se je delež olajšav iz dosedanjih 3 % zmanjšal na 2 %. Navedeni znesek (2 %) je možno uveljaviti že samo z uveljavitvijo olajšave na področju zdravstva, dejavnost sama pa ni več deležna olajšav. Morebitne nepravilnosti pri izplačevanju avtorskih honorarjev naj zakon rešuje selektivno, tako da ne bo omejeval ustvarjalnosti.

Državni svet nasprotuje opredelitvam v absolutnih zneskih. Prav tako ne soglaša z uporabo višine minimalnih življenjskih stroškov kot osnovo za obračun davčnih olajšav, ker tako prenašamo bremena inflacije direktno na državljane in daje preširoka pooblastila izvršni veji oblasti.

Nadalje državni svet opozarja na sledeča nerešena vprašanja sprejetega zakona, na katera je opozorila s konkretnimi pripombami:

Davčna osnova od dohodka iz avtorske pogodbe v 29. členu bi morala ohraniti sedanji sistem tako, da bi se v davčno osnovo od dohodka v tem primeru všteval vsak posamezni bruto prejemek, zmanjšan za normirane stroške v višini 40 % od bruto prejemka.

Obdavčitev dohodka iz posebnih avtorskih pogodb iz 26. člena, ki ne izhajajo iz delovnega razmerja po četrtem odstavku 29. člena, je nesprejemljiva. Taka rešitev postavlja ustvarjalce s področja kulture v nedopustno slabši položaj v primerjavi z večino drugih državljanov, ki prejemajo dohodke predvsem iz plač, pri čemer stroške njihovih delovnih mest nosijo delodajalci.

Nesprejemljivo je omejevanje priznavanja stroškov samo za nočitev in prevoz, saj avtorsko delo povzroča tudi še druge stroške, povezane s strokovnim razvojem, delovnimi pripomočki, opremo in drugimi materialnimi in prostorskimi pogoji dela. Gre namreč za delovanje, ki ni predmet delovnega razmerja in zanj niso zagotovljeni ti pogoji v okviru delovnega mesta, ampak si jih mora zagotoviti vsak avtor sam.

Predlagatelj dopušča, da bi avtor lahko uveljavil dejanske večje stroške na podlagi izkazovanja z računi, kar pa predpostavlja vodenje poslovnih knjig, česar mnogi ustvarjalci s področja kulture niso vešči. Vodenje poslovnih knjig naj bi bilo uvedeno le fakultativno, ker bi za večino avtorjev, ki bi bili prisiljeni za to dejavnost najeti računovodske servise, to predstavljalo previsok strošek.

Davčna olajšava za samozaposlene v kulturi za 15 %, v primeru, ko ne presegajo dohodkov letne dejavnosti v višini 3,9 mio sit po drugem odstavku 107. člena pomeni davčno neenakost tistega umetniškega dela, ki ga ustvarijo redno zaposleni posamezniki in za katere ustvarjalno delo največkrat pomeni dodatno delo v prostem času. Večje tveganje v statusu samozaposlenega ni opravičilo za posebno davčno olajšavo le za njih, saj bi to pomenilo neke vrste diskriminacijo glede na status ustvarjalca. Olajšave bi morali biti deležni vsi, torej tudi zaposleni umetniki v tistem delu avtorskih honorarjev, ki predstavljajo razliko med plačo in cenzusom, saj vsi v enaki meri nosijo tudi stroške tega dela (zagotavljanje prostorov, materialov, orodij itd.).

Državni svet se zavzema za to, da se avtorsko delo umetnikov enakopravno obravnava, ne glede na njihov status oziroma da bodo posebnih olajšav pri plačilu dohodnine po 107. členu deležni vsi, ki ustvarjajo na področju kulture, ne le samozaposleni. Podrejeno je glede višine cenzusa v istem členu državni svet menil, da se poveča dohodkovni cenzus s 3,9 na 5 mio sit zaradi njegove izenačitve s sistemom po zakonu o davku na dodano vrednost, ki postavlja to višino kot mejo za obračunavanje DDV.

Državni svet opozarja tudi na nedosledno terminologijo, ki izhaja iz zakona o dohodnini, v povezavi z drugimi zakoni (zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju).

Kot vzdrževanega družinskega člana zavezanca se štejejo tudi starši zavezanca, za katere je dolžan skrbeti po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, če nimajo lastnih sredstev za preživljanje in če zavezanec zanje krije stroške storitev pomoči na domu in varovanja na daljavo v domačem okolju, po zakonu o socialnem varstvu.

Pravice do oprostitev plačevanja dohodnine iz naslova nadomestil zaradi invalidnosti in posebne osebne olajšave delovnih invalidov naj se izenačijo s pravicami drugih invalidov.

Državni svet opozarja na, v 26. točki 20. člena različno opredelitev pravne in vsebinske identitete na eni strani humanitarnih organizacij, na drugi strani pa invalidskih organizacij. Ker je bila v 52., 100. in 112. členu izločena dejavnost invalidskih organizacij, češ da to že zajema humanitarno dejavnost se uveljavlja diskriminacijski odnos do invalidskih organizacij. Predlog, da se v 100. členu sprejme olajšavo prejemkov za občasno ali začasno nego ali pomoč invalidom, ki jih fizičnim osebam izplačujejo invalidske organizacije, ni bil upoštevan. Državni svet meni, da gre za olajšavo, ki jo najtežji invalidi utemeljeno potrebujejo, saj so povsem odvisni od fizične pomoči drugega človeka. Takšno delo ni niti privlačno niti kako drugače cenjeno in je ta davčna olajšava po dolgoletnih izkušnjah invalidskih organizacij pač tista materialna stimulacija, ki omogoča, da invalidi dobijo najnujnejšo oskrbo in nego v dnevnih aktivnostih.

Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb velja za osebe, starejše od 18 let. Za otroke do 18. leta starosti ta zakon ne ureja ničesar. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih izrecno določa, da se za "otroka" smatrajo osebe do 18. leta. Tako formulacijo zagovarja tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v različnih drugih povezavah in jo argumentira z upoštevanjem različnih mednarodnih deklaracij in določb. S tako dopolnitvijo bi dosegli logično povezavo s 108. členom zakona, ki v 2. točki prvega odstavka določa: "Za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih." Tako je ta določba uporabna za otroke do 18. leta starosti, določba v 109. členu pa bi bila kot nadaljevanje opredelitve za vzdrževane družinske člane, to je za osebe stare nad 18 let.

V predlaganih rešitvah predloga zakona o dohodnini bo za leto vnaprej določena fiksna lestvica za odmero dohodnine in olajšave, tako da bodo zavezanci lahko že med davčnim letom ugotovili svojo davčno obveznost za tekoče leto. Kar pa ne velja za področje kmetijstva, saj ne vemo kdaj in kaj nam bo prinesel novi izračun katastrskega dohodka.

Zakon o dohodnini je v poglavju 3. Dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, v predlagani obliki nestrokoven in neustaven (14. člen, enakost pred zakonom), ker bo obdavčil kmetijsko in gozdarsko dejavnost po obstoječem katastrskem dohodku (pavšalu) in prišteval prihodke iz ukrepov kmetijske politike. Državni svet ocenjuje, da je zakon o dohodnini nerealen in ne odslikuje dejanskega dohodkovnega stanja kmečkih družin, ker bo oškodoval 200 000 državljank in državljanov.

Obstoječi zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka je bil sprejet leta 1976, ko se je tudi izvedlo ugotavljanje katastrskega dohodka in potem samo še enkrat leta 1988, v izračunu stroškov obdelave zemljišč vključuje konjsko vprego, motokultivatorje, enoosne traktorje in traktorje moči 29 kW. V vmesnem obdobju in kasneje se je katastrski dohodek samo valoriziral s količnikom, najpogosteje z enotnim količnikom za vse katastrske kulture enako. Tako so se postopno porušila dohodkovna razmerja med katastrskimi kulturami.

Obstoječi katastrski dohodek je nerealno ocenjen v nekaterih primerih celo krivičen. Zato obstoječi katastrski dohodek že vključuje tudi ukrepe kmetijske politike, ker bi se moral v nasprotnem primeru zadnjih nekaj let zmanjševati, dejansko pa se je samo povečeval, saj je bil faktorski dohodek (pomeni razliko med vsemi prihodki (tudi subvencijami) in stroški) v letu 2003 nižji glede na leto 2002 kar za 23,5 odstotka.

Zato se plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike (prihodki), poleg katastrskega odhodka, ne morejo prištevati kot dohodek v davčno osnovo. Ukrepi kmetijske politike so namenjeni delnemu pokrivanju izpada prihodkov kmetov zaradi zniževanja cen kmetijskih proizvodov, kar je predvsem posledica liberalizacije mednarodne trgovine tudi na področju kmetijstva. Neposredna plačila niti v Evropski uniji niti v Sloveniji glede na rezultate opravljenih analiz niso v celoti pokrile izpada prihodkov zaradi nižjih cen.

Za poročevalca je bil določen državni svetnik Anton Peršak.