Mnenje k Predlogu zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 50. seji, dne 17. 1. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje

M N E N J E

k Predlogu zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) - druga obravnava

Državni svet je obravnaval predlog zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO), ki ga je v obravnavo državnemu zboru predložila Vlada Republike Slovenije.

Predlog zakona naj bi uredil stvarno premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije in vseh delov samoupravnih lokalnih skupnosti, ki imajo pravno subjektiviteto. Poglavitni cilji predloga zakona naj bi bila sistematična in enovita ureditev področja ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti; razmejitev uporabe zakona kot generalnega predpisa ter uporabo predpisov s specialnih področij; vzpostavitev ažurne skupne evidence nepremičnega premoženja države; zagotovitev možnosti hitrejšega prilagajanja razmeram na trgu; zagotovitev preglednosti in učinkovitosti pri ravnanju s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti ter jasno določen krog subjektov, za katere velja zakon.

Državni svet pozdravlja prizadevanja Vlade Republike Slovenije za doseganje omenjenih ciljev iz predloga zakona, vendar se mu v zvezi z ravnanjem s stvarnim premoženjem postavilo kar nekaj vprašanj. Člani državnega sveta so opozorili, da bi moral biti termin pokrajine in njenega premoženja iz predloga zakona izpuščen, saj v Sloveniji še nimamo pokrajin, opozorili so na poenotenje izrazov, predvsem kar se tiče izvajanja in izvrševanja, kot tudi poimenovanje pristojnega organa v občini za upravljanje s premoženjem. V zvezi z letnim načrtom prodaje se je postavilo vprašanje o njegovi uskladitvi s t.i. prostimi padalci, ki bi radi prodali zemljišče takoj in na katere občina zaradi predkupne pravice ne more pri pripravi načrta računati. Opozorjeno je bilo tudi na terminske neusklajenosti s stvarnopravnim področjem, pojmom metode razpolaganja, stvarnega vložka, upravljanja namesto gospodarjenja, izostanka hipoteke, izdatkov za tekoče vzdrževanje, neusklajenost s kulturnimi spomeniki in skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, ki še vedno nima nobenih evidenc o svojem premoženju. Nadalje se je postavilo vprašanje vzroka, zaradi katerega se je Slovenija odločila za takšno obliko upravljanja z državnim premoženjem kot se je, saj iz primerjalnopravne zakonodaje izhaja, da nima nobena država takšnega razdrobljenega sistema (razen Velike Britanije), pač pa izhajajo bolj iz "centralističnega" sistema.

Predlog zakona sistema oziroma njegova obrazložitev ne daje zadovoljivega odgovora tudi na naslednja vprašanja:

I.
Vprašanje v zvezi različnimi državnimi organi, o razmerjih med njimi in drugimi državnimi organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki uporabljajo posamezne dele sicer enotne stavbe

Po predlogu zakona bo upravljavec državni organ, uprava samoupravne lokalne skupnosti ali oseba javnega prava, pristojna za ravnanje s stvarnim premoženjem države in samoupravne lokalne skupnosti (6 tč. 3. člena). Po 9. členu bo upravljavce določila Vlada Republike Slovenije, upravljavci stvarnega premoženja samoupravnih lokalnih skupnosti bo uprava samoupravne lokalne skupnosti in osebe javnega prava, ki jih za upravljavce določi organ pristojen za izvrševanje proračuna samoupravne lokalne skupnosti s svojim aktom, po 10. členu pa bodo drugi državni organi upravljavci stvarnega premoženja države, ki ga uporabljajo.

Razen za ministrstvo, pristojno za pravosodje (drugi odstavek 9. člena), je jasno, da bo upravljavec tudi za nepremično stvarno premoženje države, ki ga uporabljajo pravosodni organi, za vse ostale pa predlog molčiopomba 1.

Ni jasno, ali bo vsak posamezni državni organ določen za upravljavca posameznega premoženja (kar naj bi izhajalo iz predloga členov) ali pa bo lahko posamezen upravljavec določen za več nepremičnin. Stanje se še poslabša, če vzamemo v ozir, da so ponekod v istih stavbah državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti ali različni državni organi v isti stavbi. V takem primeru bi bil smiseln skupen upravnik (ne upravljavec), podobno kot ga pozna Stanovanjski zakonik ali pa bo upravljavec sui generis, ki bo poleg ravnanja s stvarnim premoženjem skrbel še za obratovanje svojega dela stavbe. Prav tako ni jasna določitev upravljavcev v primeru različnih državnih organov oziroma državnih organov, samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih državnih organov, če le ti uporabljajo le posamezne dele sicer enotne stavbe (na eni parcelni številki ali celo večih). Določitev stvarnega premoženja v takih primerih, ki napotujejo na etažno lastnino, pa z zakonom (ne da bi spremenili Stvarnopravni zakonik - SPZ) ni možna, saj na podlagi 107. člena SPZ nastane etažna lastnina le na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo. Pravni posel za pridobitev etažne lastnine pa je lahko sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino (sporazum o delitvi) ali enostranski pravni posel (slednji bi lahko prišel v poštev le, če bi bila lastnik nepremičnine le Republika Slovenija) .

Prav tako ni jasno razmerje upravljanja s stvarjo, če bo šlo za več državnih organov v eni stavbi, saj se ne bo mogel enostavno uporabiti vzorec ravnanja, ki je predpisan za upravljanje s stvarjo po 67. členu ali za bremena skupne stvari po 68. členu Stvarnopravnega zakonika (ker ne moremo govoriti o solastnikih, saj bo skupen lastnik le Republika Slovenija). Prav tako ne moremo uporabiti pravice zahtevati delitev stvari oz. načina delitve stvari, ki bi bila v solastnini (69. in 70. člen SPZ).

Ker se v takšnim primerih nakazujejo možni spori, predlog zakona v tem smislu ne ponudi nobene rešitve za razrešitev spora. Med državnimi organi bo v zvezi z določitvijo upravljavca posamezne nepremičnine ali njenega dela lahko avtoritativno sprejela sklep Vlada, medtem ko predlog ne d??je rešitve v primeru spora med državnim organom, ki sodi pod Vlado, drugim državnim organom ali samoupravno lokalno skupnostjo. V tem delu tudi ne moremo uporabiti državnega pravobranilstva kot zastopnika Republike Slovenije, ki na podlagi 7. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra-UPB1) Ur.l.RS, št. 41/06, na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. V sporu dveh državnih organov namreč ne more zastopati nobenega izmed njiju.

II.
Vprašanje usklajenosti z zemljiško knjigo, katastrom in upravičencev za predlaganje zemljiškoknjižnih postopkov

Peti odstavek 35. člena predloga zakona določa, da se evidence povežejo z zemljiško knjigo, zemljiškim katastrom in katastrom stavb ter z drugimi evidencami. Upravljanje z nepremičnim premoženjem obsega med drugim tudi skrb za pravno in dejansko urejenost ter obremenjevanje s stvarnimi pravicami. Obseg in način skrbi za pravno in dejansko urejenost nepremičnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti predpiše vlada (25. člen predloga).

Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) (Ur.l.RS, št. 58/03) med podatki o nepremičnini, ki se vpišejo v zemljiško knjigo (12. člen) niti za imetnika stvarne pravice, ki je pravna oseba (25. člen) ne določa, da bi moral biti v ZK naveden tudi upravljavec. Glede na navedeno, bi bilo smiselno ustrezno dopolniti predlog zakona ali ZZK-1. V povezavi z zemljiško knjigo je tudi nejasna dolžnost upravljavca, da "skrbi za pravno in dejansko urejenost", ker ne določa upravičenca glede predloga za uvedbo zemljiškoknjižnega postopka. Znano je namreč, da so v zemljiški knjigi navedeni tudi državni organi, ki ne obstajajo več, da je lastnina na mestu, kjer stoji državni organ, vpisana še kot zasebna, da stavba ni zavedena v katastru stavb ipd.

Prav tako ni jasen vzrok za obligatorno povezovanje evidenc stvarnega premoženja države z vsemi "drugimi evidencami".Nekatere evidence so zelo "občutljive" narave, zato bi kazalo ta del besedila dopolniti z npr. "ki so pomembne za učinkovito vodenje ali boljši pregled nad evidenco stvarnega premoženja države".

III.
Vprašanje o učinkovitosti in smiselnosti upravljanja s stvarnim premoženjem države, ki ga bo izvajal vsak upravljavec (vsak posamezni državni organ).

Po pregledu primerjalnopravne zakonodaje je namreč razvidno, da se je prav Švedska, ki beleži svojo zgodovino upravljanja z državnim premoženjem vse od leta 1618, odrekla decentralizaciji upravljanja, ki bi ga izvajali posamezni državni organi, ki bi bili zadolženi za njihovo upravljanje izven dodeljenih jim sredstev: ta sistem je bil zavrnjen zaradi bojazni pred neučinkovitim upravljanjem, saj upravljanje ne bi bila poglavitna, temveč zgolj postranska dejavnost posameznih organov.

Druge države za namen upravljanja in trgovanja z stvarnim premoženjem države ustanavljajo predvsem posamezne gospodarske družbe ali neodvisne organe, ki upravljajo in trgujejo z državnimi nepremičninami -

1. na Švedskem sta nastali dve komercialni podjetji v državni lasti (Vasakronan AB in Statliga Akademiska Hus AB);
2. Italija ima za ta namen ustanovljeni dve delniški družbi v 100 % državi lasti (Patrimonio dello Stato SpA in Infrastrutture SpA);
3. Zvezna Republika Nemčija je ustanovila Zavod za nepremičninske naloge, (Bundesanstalt f??r Immobilienaufgaben - BImA), ki je neposredna zvezna pravna oseba javnega prava z lastno odgovornostjo. BImA je nadomestil prejšnjo pol stoletja delujočo Bundesverm?¶gensverwaltung - Upravo za državno premoženje. Prav ta Uprava naj bi bila deležna kritike glede njene organizacije in nalog. Ugotovljena je bila potreba po preoblikovanju Bundesverm?¶gensverwaltung po zgledu zasebnega gospodarstva in s tem potreba po združitvi upravljanja z nepremičninami, ki jih potrebujejo uradi za svoje poslovanje, v eno institucijo z namenom varčnega poslovanja z državnim premoženjem. Ker je BImA ustanovljena zunaj neposredne zvezne uprave, zagotavlja, v primerjavi z drugimi organizacijskimi oblikami, največjo podjetniško prilagodljivost in se jo lahko upravlja v skladu s standardi modernega nepremičninskega podjetništva. BImA se pojmuje kot državno storitveno podjetje, ki se je iz prejšnjega upravljavca državnega premoženja preoblikovala v trgovca na področju državnih nepremičnin;
4. na Nizozemskem je Državna Agencija za gradnje (RGD, Rijksgebouwendienst) lastnica vseh javnih nepremičnin, posamezni javni uporabniki pa z njo sklepajo pogodbe za nepremičnine, ki jih uporabljajo;
5. Avstrija je svoje nepremičnine v celotni prenesla na Državno nepremičninsko agencijo, ki je v 100% državni lasti (>BIG Ltd<, Bundesimmobiliengesellschaft). Agencija je odgovorna tako za portfolio in razpolaganje z nepremičninami kot tudi za razvoj in realizacijo posebnih projektov. BIG Ltd pridobiva sredstva na trgu zasebnega kapitala in svoje dolgove pokriva iz sredstev pridobljenih z upravljanjem;
6. Na Portugalskem upravlja z nepremičnim premoženjem države Generalni direktorat za državno premoženje v okviru Ministrstva za finance. Direktorat se pretežno ukvarja z razporeditvijo investicij. Direktorat razpolaga z omejenim številom zgodovinskih stavb, večina državnih nepremičnin pa je v lasti in upravljanju posameznih ministrstev;
7. V Veliki Britaniji je vsako ministrstvo odgovorno za upravljanje s svojimi nepremičninami. Uspešnost in učinkovitost državnih organov pri upravljanju z nepremičnim premoženjem ocenjuje poseben državni revizijski urad (NAO, National Audit Office) ter urad za vladno trgovino (OGC, Office of Government Commerce);

1. in se oddaljujejo od ideje upravljanja stvarnega premoženja, ki bi ga imel "v rokah" vsak posamezni državni organ.

Tudi ureditev v Veliki Britaniji, ki bi bila najbližja predlogu zakona, so posebne naloge zaupane državnemu revizijskemu uradu medtem, ko predlog zakona o kakršnikoli vlogi Računskega sodišča ali delov ministrstva za gospodarstvo, molči.

Predlog zakona vzpostavlja centralno evidenco premoženja države, ki naj bi bila zaupana ministrstvu, pristojnemu za upravo, ki bo organiziralo tudi interni trg nepremičnega premoženja države (35. in 36. člen), vendar se bo lahko izkazalo, da bo potrebno zaradi specifičnosti področja le tega zaupati organu, ki bi se ukvarjal le s stvarnim premoženjem države. Po zgledu tujih držav, bi se lahko ustanovila posebna nepremičninska družba kot gospodarska družba v državni lasti, ki bi kot gospodarsko dejavnost opravljala storitve ravnanja s stvarnim premoženjem države. Odveč bi bila bojazen, da bi družba poslovala samovoljno ali kako drugače v škodo države, saj bi bila država njen 100% lastnik, poleg tega pa bi letni načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem države kljub temu sprejemal Državni zbor na predlog Vlada oz. drugih državnih organov.

* * *

Izven omenjenih vprašanj, na katera predlog zakona ne odgovarja, pa državni svet podaja naslednje pripombe k posameznim členom:

k 1. členuopomba 2 :

Prvi odstavek 1. člena se spremeni tako, da se glasi:
"(1) Ta zakon ureja ravnanje države, pokrajin, občin in ožjih delov občin, ki imajo pravno subjektiviteto (v nadaljevanju: samoupravnih lokalnih skupnosti), s stvarnim premoženjem.

O b r a z l o ž i t e v

Dikcija iz predloga zakona, po kateri zakon ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države, pokrajin, občin in ožjih delov občin, ki imajo pravno subjektiviteto, napotuje le na stvarno premoženje, ki ga omenjene osebe javnega prava že imajo, čeprav je iz pomena izrazov (2. tč. prvega odstavka 3. člena) razvidno, da pomeni ravnanje s stvarnim premoženjem poleg razpolaganja in upravljanja tudi pridobivanje in najemanje tega premoženja. Iz dikcije člena iz predloga zakona ne moramo razbrati, da se nanaša tudi na "tisto premoženje, ki ga država oziroma samoupravna lokalna skupnost šele pridobiva od tretjih kot kupec, najemnik ali imetnik stvarnih pravic", kot to govori obrazložitev k 1. členu.

Tudi klasično tvorjenje stavkov izhaja iz zaporedja: osebek - povedek - predmet. Zaželeno je, da je osebek (država..) pred predmetom urejanja (stvarno premoženje). Predlagana sprememba v ničemer ne posega v zgradbo predloga zakona in šele prav utemeljuje obrazložitev k členu in pravilneje določa pomen izraza ravnanja s stvarnim premoženjem države.

k 2. členuopomba 3:

V drugem členu se beseda "urejeno" zamenja z "določeno".

O b r a z l o ž i t e v

Ni dovolj, da je določeno področje le urejeno v drugem predpisu, pač pa mora ta predpis tudi jasno določiti obseg njegove veljave. Po določitvi kot lex specialis od splošnejše ureditve v ZSPDPO, bo torej predpis področja iz 2. člena, lahko šele uredil tudi drugače. Beseda "določen" je poleg nomotehničnega vidika, skladnejša tudi s samim predlogom zakona, ki jo uporablja v nadaljevanju (glej 5. člen).

K 3. členuopomba 4:

9. točka se dopolni tako, da se na začetku glasi: "za namene tega zakona so"... za besedo "prava" pa se črta beseda "so".

O b r a z l o ž i t e v

Oseb javnega prava je več kot jih našteva predlog zakona (npr. nekatere zbornice), zato je smiselno, da zakon jasno pove, da ureja področje ravnanja s stvarnim premoženjem le za tiste osebe javnega prava, ki so izrecno naštete.

K 4. členuopomba 5:

V prvem odstavku se črta beseda "njegovo", beseda "ravnanje" pa nadomesti besedo "rabo".

Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
" (2) S stvarnim premoženjem in pritiklinami je treba učinkovito ravnati in ga uporabljati, z njim ravnati s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate za državo in samoupravne lokalne skupnosti. Enako velja za vodenje postopkov."

O b r a z l o ž i t e v

Črtanje besede "rabo" je posledica dejstva, da termina rabe predlog zakona ne opredeli, pač pa se d?? iz vsebine prvega odstavka sklepati, da je govora o ravnanju s premoženjem (prodaja, oddaja v najem, drug gospodarno ustrezen način), na kar kaže tudi drugi odstavek, ki govori o postopkih ravnanja.

Predlagan drugi odstavek je posledica dejstva, da člen ne govori o načelu gospodarnosti (čeprav ima tak naslov), pač pa določa gospodarnost le za postopke ravnanja (torej pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja - 2.tč. 3. člena) ne pa tudi gospodarnosti pri uporabi stvarnega premoženja. Gospodarnost se uresničuje le s prodajo premoženja, pač pa tudi s prenovo, ko za to pride primeren čas, odvračanjem od nepotrebnega obratovanja, poškodovanja pritiklin ipd. Državni svet meni, da je potrebno poseben poudarek usmeriti tudi na pritikline nepremičnin, saj tudi te predstavljajo pomemben del za opravljanje nalog organov. Tudi za pritikline velja načelo gospodarnosti, saj se sredstva za njih zagotavljajo iz državnega proračuna.

K 9. členuopomba 6:

Pripomba ne gre k sami vsebini člena, pač pa k odsotnosti kriterijev za določitev statusa upravljavca - za pravno urejenost nepremičnega premoženja države lahko ugotovimo, da je na nekaterih področjih popolnoma neurejena. Iz tega dejstva izvira ponekod že težavnost določitve upravljavca premoženja kot osebe javnega prava, ki naj bi bila pristojna za ravnanje s stvarnim premoženjem (6 tč. 3. člena), saj naj bi po prvem odstavku 9. člena ne glede na dejansko stanje upravljanja in uporabe premoženja, upravljavca v največjem številu primerov določila Vlada s sklepom.Državni svet meni, da je prvi odstavek 9. člena predloga zakona v neskladju z Ustavo, ker ne določa kriterijev, po katerih naj bi se določali upravičenci za upravljavce stvarnega premoženja. Določba daje pooblastilo za izdajo podzakonskega akta (uredbe); to pooblastilo pa je neopredeljeno, s čimer so kršena načela pravne države. Pooblastilo za izdajo podzakonskega akta mora biti jasno, nedvoumno in opredeljeno z ustreznimi merili in kriteriji (npr. delovne zahteve, število zaposlenih ipd.), saj se tako preko zagotovitve načela pravne države posredno zagotavlja tudi načelo pravne varnosti. Določitev teh meril ne sme zakonodajalec prepustiti podzakonskim aktom. Glede na navedeno državni svet ugotavlja, da je prvi odstavek 9. člena predloga zakona v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS (upravni organi opravljajo svoje delo samostojno na podlagi ustave in zakonov).

Dosedanja praksa je bila namreč takšna, da je bilo nepremično premoženje le malokrat vezano na določen organ na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa.Iz posebne določbe o upravljavcih je razbrati, da bodo drugi državni organi (kamor sodi tudi državni svet) določeni kot upravljavci stvarnega premoženja države, ki ga uporabljajo (prvi odstavek 10. člena). To pa je tudi edini kriterij, ki pa velja le za druge državne organe ne pa tudi za organe državne uprave (ministrstvo, organ v sestavi, vladne službe in upravne enote), saj predlog zakona za njihovo pridobitev statusa upravljavca predvideva posebno pravno podlago, saj upravljavec postane šele tisti, ki je kot upravljavec določen z zakonom, podzakonskim predpisom, aktom o ustanovitvi ali sklepom vlade. "Dejstvo, da nekdo dejansko upravlja z določenim stvarnim premoženjem tako ni dovolj za pridobitev statusa upravljavca" (obrazložitev k 9. členu), medtem ko je pri drugih državnih organih ravna ta kriterij edini in edino verodostojen kriterij za določitev upravljavca. To je še nadaljnji razlog, da predlagatelj jasno določi kriterije, po katerih se bo določal status upravljavca.

Na tem mestu velja opozoriti na 7. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS - UPB1) (Ur.l. RS, št. 24/05), po katerem Vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Vlada tudi upravlja z nepremičninami in z drugim premoženjem Republike Slovenije, če glede posameznih nepremičnin s posebnim zakonom ni drugače določeno. Ne glede na omenjene določbe pa z nepremičninami in drugim premoženjem, ki je v uporabi Državnega zbora, upravlja Državni zbor.

Predlog zakona generalno ureja upravljanje s celotnim stvarnim premoženjem države; po predlogu 9. člena bo državne organe in osebe javnega prava, kot upravljavce stvarnega premoženja države določila Vlada Republike Slovenije (s sklepom ali jim je pravica upravljanja s stvarnim premoženjem države podeljena z zakonom, podzakonskim predpisom ali aktom o ustanovitvi, ki ga sprejme vlada). Upravljavci stvarnega premoženja samoupravnih lokalnih skupnosti bodo uprave samoupravne lokalne skupnosti in osebe javnega prava, ki jih za upravljavce določi organ pristojen za izvrševanje proračuna samoupravne lokalne skupnosti s svojim aktom. Drugi državni organi bodo po predlogu 10. člena upravljavci stvarnega premoženja države, ki ga uporabljajo. Glede na navedeno, bo potrebno ustrezno prilagoditi 7. člen ZVRS, saj je vlada generalno določena za upravljavca državnih nepremičnin, ne pa posamezni organi.

K 25. členuopomba 7:

Tretjemu odstavku se za besedo "skupnosti" doda besedilo: "ter možne obremenitve, ki bi jih lahko opravili upravljavci sami".

Na koncu tretjega odstavka se doda stavek:
"Za pravno in dejansko urejenost nepremičnega premoženja ter obremenjevanje premoženja v drugih državnih organih, poskrbijo le ti sami."

O b r a z l o ž i t e v

Po tretjem odstavku 25. člena obseg in način skrbi za pravno in dejansko urejenost nepremičnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti predpiše vlada.

Predlog zakona vse bistvene odločitve, za katere niso pristojni sami upravljavci, veže na vlado. Sam predlagatelj zakona v obrazložitvi 10. člena navaja, da "takšna ureditev z vidika njihove samostojnosti ni primerna za Državni zbor Republike Slovenije, Državni svet Republike Slovenije, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Računsko sodišče, Varuha človekovih pravic in druge državne organe, ki niso upravni ali pravosodni organi, zato zakon predvideva, da so ti organi samostojni upravljavci tistega premoženja, ki ga imajo v svoji uporabi". Glede na takšno utemeljitev 10. člena je nesprejemljivo, da smiselno enake rešitve ne bi povzeli tudi v 25. členu.

Termin " obremenjevanja s stvarnimi pravicami" Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) (Ur.l.RS, št. 58/03) ne pozna v obliki, kot je zapisana v predlogu zakona (niti Stvarnopravni zakonik), pač pa zgolj pravico stvarnega bremena kot stvarno pravico na nepremični in obligacijsko pravico na nepremičninah kot pravico prepovedi odtujitve oziroma obremenitve (13. člen ZZK-1). Predlagatelj je najverjetneje imel v mislih splošen termin obremenjevanja stvarnih pravic ki lahko nastane na lastninski pravici, hipoteki, zemljiškem dolgu, služnostni pravici, pravici stvarnega bremena in stavbni pravici.

Če je imel predlagatelj v mislih takšen pojem obremenjevanja, državni svet opozarja na možne dolgoročne posledice nekaterih obremenitev, zato ni primerno, da bi o takšnih obremenitvah odločal vsak upravljavec posebej. V tem delu je smiselna dopolnitev tretjega odstavka 25. člena predloga, po kateri bi vlada predpisala tudi možne obremenitve, ki bi jih lahko opravili upravljavci sami, v okvir 3. člena predloga, ki govori o pomenu izrazov pa naj predlagatelj obrazloži pomen "obremenjevanja s stvarnimi pravicami".

K 27. členuopomba 8:

Drugemu odstavku se na koncu za besedo "vlada" doda besedilo "ali drug državni organ".

O b r a z l o ž i t e v

Glej obrazložitev k 25. členu.

* * *

Celoten predlog zakona ponudi več interpretacij posameznih določb, kot bi bilo to zaželeno. Za vprašanja, ki niso urejena in so bistvenega pomena za dobro ravnanje s stvarnim premoženjem državni svet ugotavlja, da je predlagatelj opustil dolžno pravno urejanje. Prenos oz. določanje upravljavca v primerih stavb, kjer so lastniki tudi zasebniki, državni organi, drugi državni organi in samoupravne lokalne skupnosti, njihova medsebojna razmerja in način razreševanja težav (tudi sporov) ni urejen.

* * *

Državni svet podpira predlog zakona. Ob podpori državni svet opozarja na opažene nedoslednosti, ki so navedene ob posameznih določbah, na izpostavljena vprašanja ter na dejstvo, da predlog zakona govori o pokrajinah in njenem premoženju, čeprav jih v Sloveniji še ni.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik mag. Adolf Zupan.