Odgovor Ministrstva za obrambo na vprašanje državnega svetnika Tonija Dragarja glede imenovanja občinske komisije za sprejemanje vlog in ocenjevanje škode ob naravnih nesrečah

Datum: 30. 7. 2009
Prejeto: 7. 8. 2009

Državni svetnik Toni Dragar je 1. 6. 2009 naslovil Ministrstvu za obrambo vprašanje ali je imenovanje občinske komisije za sprejemanje vlog in ocenjevanje škode ob naravnih nesrečah dolžnost ali zgolj možnost župana. Državni svetnik vprašanje utemeljuje s tem, da doslej niti od Uprave RS za zaščito in reševanje, niti od vladne službe za zakonodajo ni dobil obvezujočega mnenja. Državni svetnik ocenjuje, da 36. člen v povezavi s 97.a členom Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB in 97/05 – ZSPJS – H) nista jasna glede pristojnosti občin pri ocenjevanju škode. Vprašanje je bilo Ministrstvu za obrambo poslano z dopisom Državnega sveta Republike Slovenije pod št. 200-01/09-2 z dne, 2. 7. 2009.

V zvezi s postavljenim vprašanjem Ministrstvo za obrambo daje naslednji odgovor:

Občine morajo ustanoviti komisije za ocenjevanje škode ob naravnih in drugih nesrečah, ker je delovanje občinskih komisij sestavni del ocenjevanja škode ob naravnih in drugih nesrečah, še posebej v tistih, v katerih je veliko število oškodovancev ali so škodo utrpele občine same. Taka je tudi normativna ureditev.

36. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da je ocenjevanje škode, ki jo povzročijo naravne nesreče v državni pristojnosti. Taka ali podobna določba ni ponovljena tudi v 35. členu, ki ureja pristojnosti občin, saj organizacijo, način in obseg ocenjevanja škode pa tudi njeno verifikacijo, usmerja država. Občina ne more ocenjevati škode vsaj v povezavi z državno pomočjo ne, če niso izpolnjeni pogoji in dejanja, ki so v pristojnosti države (sklep Uprave RS za zaščito in reševanje, enotna metodologija ipd.). V povezavi z drugimi določbami citiranega zakona pa je nesporno, da je sestavni del ocenjevanja škode ob naravnih in drugih nesrečah tudi delovanje občinskih komisij.

97. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ureja imenovanje državnih in regijskih komisij, ki jih imenuje vlada. Sestava teh komisij je paritetna, določba pa ne obsega imenovanje občinskih komisij, saj teh ne imenuje vlada, ampak župan in so zato urejene v 97.a členu. Ker gre za enoten proces ocenjevanja škode, ki je organizacijsko urejen v 97. in se nadaljuje v 97.a členu, je v prvem odstavku tega člena določeno, da škodo ocenjujejo tudi (torej poleg regijskih in državne) občinske komisije, ki jih imenujejo župani.

Glede na različen obseg posledic nesreč in nastale škode, zlasti pa glede na število oškodovancev zakonska ureditev omogoča, da škode pri katerih je manjše število oškodovancev lahko oceni država preko regijskih komisij sama, nikakor pa ni mogoče samo preko regijskih komisij ocenjevati tistih škod, v katerih je veliko število oškodovancev. V suši 2003 je bilo oškodovancev preko 50.000 in ni si mogoče zamisliti ocenjevanja brez sodelovanja občinskih komisij. Enako velja za poplave septembra 2007 ali vremenske ujme 2008, v katerih je bilo preko 20.000 poškodovanih objektov in podobno. V procesu ocenjevanja škode pa lahko sodelujejo tudi pristojna ministrstva v zvezi z ocenjevanjem škode na gospodarski javni infrastrukturi državnega pomena oziroma drugih stvareh v državni lasti (državna prometna infrastruktura, vodotoki). Še posebej se škoda ocenjuje v gospodarstvu preko resornega ministrstva. Uprava RS za zaščito in reševanje pa za ocenjevanje škode lahko angažira še posebne cenilce. V vseh primerih pa mora biti škoda ocenjena po enotni metodologiji in izveden postopek verifikacije preko regijskih in državne komisije (97.b člen).

Da bi lahko celoten sistem ocenjevanja potekal čimbolj objektivno na podlagi predpisane metodologije, je z zakonom urejen tudi sistem usposabljanja članov komisij za ocenjevanje škode po predpisani metodologiji, za katerega skrbi Uprava RS za zaščito in reševanje.  Uprava vodi tudi evidenco oziroma izdaja ustrezna potrdila o usposobljenosti članov komisij (97.a člen). Tako so bila v zadnjih letih izvedena številna usposabljanja npr. 26. 3. 2008, 2. in 3. 4. 2008 ter 19. 11. 2008, v letošnjem letu pa 24. 3. 2009, 2. 4. 2009, 8. 4. 2009, 2. 6. 2009, 9. 6. 2009 in 17. 6. 2009. Vsa izobraževanja se izvajajo z namenom, da postopno zagotovimo najnujnejše število potrebnih usposobljenih cenilcev na lokalni in regijski ravni.

Omenjena ureditev je dopolnjena tudi s tem, da stroške dela komisij pri ocenjevanju škode po predpisani metodologiji in v skladu z odločitvami ter usmeritvami Uprave RS za zaščito in reševanje, krije uprava po merilih, ki jih določi minister. Ker teh stroškov ni mogoče vnaprej določati, je v ustreznih določbah (npr. 35. člen) Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 114/05 – UPB, 90/07 in 102/07) določeno, da o teh stroških odloči vlada ob potrditvi ocene neposredne škode.

Zgoraj opisana ureditev je delno oziroma v potrebnem obsegu razdelana še v Uredbi o metodologiji za ocenjevanje škode (Uradni list RS, št. 67/03, 79/04, 81/06 in 68/08).

V skladu z izkušnjami pridobljenimi po letu 2003 se je zaradi poenostavitve zapisnike o ocenjeni škodi po zgoraj navedeni metodologiji, dopolnilo tako, da se štejejo tudi kot vloge za državno pomoč, če so pri oceni neposredne škode izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. To je odpravilo dvakratne vloge. Dejstvo pa je tudi, da so občinske komisije zelo različno obremenjene z ocenjevanjem škode, tako kot so pač razporejene in se pojavljajo naravne in druge nesreče. Nekatere občine vse od vzpostavitve sedanjega sistema ocenjevanja škode, v ocenjevanje niso bile vključene, ker pač za to ni bilo potrebe ali pa škoda na njihovem območju ni nastala. To pa seveda še ne pomeni, da občinam ni treba ustanoviti komisij za ocenjevanje škode. Če te komisije ne bi bile imenovane, ali če bi jih imenovali šele tedaj, ko do nesreč pride, ne bi mogli zagotoviti niti najnujnejše usposobitve njihovih članov za ocenjevanje škode. Komisij za ocenjevanje škode pa ni mogoče nadomestiti, saj na nobenem področju ni dovolj strokovnjakov, ki bi bili sposobni oziroma, ki bi lahko ocenili določeno škodo. Zavarovalniških cenilcev ni mogoče uporabiti, ker njihovo delo sovpada z nastankom nesreč. Svetovalcev za področje kmetijstva imamo le omejeno število in samo te lahko uporabimo kot člane komisij, prav tako pa je zelo omejeno število sodnih cenilcev. Princip in izhodišče, ki pa ga je uveljavil zakonodajalec pri državni pomoči ob naravnih nesrečah, pa temelji na odločitvi, da se pomoč zagotovi čim prej po nastanku nesreče. Zato so določeni tudi orientacijski roki, v katerih mora biti škoda ocenjena, zelo kratek je čas za pripravo programov ipd.

Dr. Ljubica Jelušič
ministrica