Vprašanji Marijana Klemenca glede urejanja problematike poplačila odškodnine za nastalo materialno škodo slovenskim žrtvam nacifašizma

Državni svet Republike Slovenije je na 33. seji 19. 1. 2011, v skladu z 98. členom Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) obravnaval vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca glede urejanja problematike poplačila odškodnine za nastalo materialno škodo slovenskim žrtvam nacifašizma, in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - UPB1 in 95/09-odl. US) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca in predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za zunanje zadeve in Ministrstvu za finance da vprašanji preučijo in nanju odgovorijo.

Vprašanji državnega svetnika Marijana Klemenca se glasita:

1. Ali poteka in če poteka, v kateri fazi se nahaja medresorsko usklajevanje med Ministrstvom za pravosodje, Ministrstvom za finance ter Ministrstvom za zunanje zadeve v zvezi z reševanjem problematike poplačila odškodnine za nastalo materialno škodo slovenskim žrtvam nacifašizma?
2. Kdaj namerava Vlada Republike Slovenije pripraviti predlog zakona o poplačilu odškodnine za nastalo materialno škodo slovenskim žrtvam nacifašizma in ga vložiti v zakonodajno proceduro, na njegovi podlagi pa ustanoviti poseben sklad za poplačilo materialne škode iz časa druge svetovne vojne, v skladu z zahtevami Združenja žrtev okupatorjev?

Obrazložitev:

Združenje žrtev okupatorjev (v nadaljevanju: Združenje) si že vrsto let prizadeva za zakonsko ureditev njihove pravice do ustrezne odškodnine za utrpelo materialno škodo v času druge svetovne vojne. Tako Združenje že od leta 2000 aktivno kontaktira z vsako od aktualnih vlad v Republiki Sloveniji, prav tako pa še vedno skuša doseči, da bi predlog za povrnitev utrpele materialne škode sprejel nemški Bundestag.

Slovenske žrtve nacifašizma so takoj po osamosvojitvi pričele zahtevati pravico do odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki jo morajo plačati okupatorji kot povzročitelji te škode. Po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/1995, 8/1996, 44/199670/1997, 39/1998 Odl.US: U-I-64/97-8, 43/1999, 51/1999 Skl.US: U-I-327/96, 19/2000 Odl.US: U-I-327/96, 28/2000, 64/2001, 32/2002 Odl.US: U-I-221/01-9, 110/2002 (3/2003 popr.), 18/2003-UPB1, 54/2004-ZDoh-1 (56/2004 popr., 62/2004 popr., 63/2004 popr.), 68/2005 Odl.US: U-I-29/04-19, 61/2006-ZDru-1, 114/2006-ZUTPG, 118/2006 Odl.US: U-I-266/04-105, 72/2009) ima žrtev vojnega nasilja pravico do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu. V slovenskem pravnem redu je bil sicer sprejet Zakon o Skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ) (Uradni list  RS, št. 18/2001, št. 111/2001, 47/2002 Odl.US: U-I-93/01-10, 67/2002, 54/2004-ZDoh-1 (56/2004 popr., 62/2004 popr., 63/2004 popr.), 27/2009), ki je bil decembra 2001 preimenovan v Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 111/2001 in 67/2002). Slednji daje upravičencem, določenim v Zakonu o o žrtvah vojnega nasilja, pravico do nematerialne odškodnine za pretrpljeno telesno in duševno trpljenje. Vprašanje materialne škode in povračila le-te pa zakonsko še ni urejeno.

Leta 2001 je Združenje ponovno zaprosilo takratno vlado za dogovor o rešitvi problematike. Zaradi neustreznega odziva so maja 2002 izvedli protest pred poslopjem Vlade Republike Slovenije. Posledično je bila ustanovljena medresorska komisija, katere sestava se je skozi čas spreminjala, vendar brez očitnega napredka v razreševanju problematike.

Združenje se je tako v postopkih terjanja držav okupatork moralo aktivirati kar samo, čeprav je iz obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. II Ips 449/2007 z dne 10. 1. 2008 http://www.sodisce.si/znanje/ sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs?rpp=50&month=1&year=&p=16&ord=0&drc=desc&#) moč razbrati, da je reparacijska dolžnost mednarodna dolžnost, katere izpolnitev praviloma lahko zahteva samo država. Ker se vsa škoda šteje za škodo države, tudi odškodnina pripada državi. Slednja pa potem na podlagi svojega notranjega prava poplača škodo svojim državljanom. Republika Slovenija svojim državljanom oz. dejanskim oškodovancem materialne škode, ki jim je bila povzročena tekom druge svetovne vojne, še ni poplačala. Pravno ustrezna podlaga za takšno dejanje bi bilo prav sprejetje zakona.

V času prejšnje vlade je bil sicer oktobra 2008 pripravljen Predlog zakona o povračilu premoženjske škode, vendar do sedaj še ni bil vložen v zakonodajno proceduro. Tudi v normativnem programu dela Vlade RS za leto 2011 tega ali podobnega predloga zakona ni moč zaslediti.

Združenje je sicer trenutno Vlado Republike Slovenije o nerešeni problematiki obvestilo decembra 2008 in nato ponovno avgusta 2010. Posledično se je septembra 2010 Združenje končno sestalo s predstavniki treh ministrstev: Ministrstva za pravosodje, Ministrstva za zunanje zadeve ter Ministrstva za finance. Zapisnika sestanka Združenje, kljub večkratnim prošnjam, še vedno ni prejelo. Predstavniki omenjenih ministrstev naj bi se sicer ponovno sestali v razširjeni sestavi, vendar brez prisotnosti Združenja. 

Na septembrskem sestanku, ki so se ga udeležili tudi predstavniki Združenja, je bil sicer opravljen pregled problematike in zahtev Združenja, ni pa prišlo do končnega dogovora. Ključno točko razprav na sestanku je predstavljala višina odškodnine, ki je bila s strani predstavnikov ministrstev postavljena na 500 milijonov evrov, kar je sicer skladno z vsoto, ki jo je Združenju ponudila že prejšnja vlada. Združenje se s takšno vsoto ne strinja, saj jo ocenuje kot izrazito prenizko, glede na to, da dejansko materialno škodo ocenjuje na 2,2 milijardi evrov (za približno 35.000 družin), kolikor tudi zahteva od Nemčije, v okviru postopkov, ki se vodijo v nemškem Bundestagu. Posamezniki in družine, ki so bili v času druge svetovne vojne odpeljani iz svojih domov, pregnani ali aretirani, so namreč izgubili vse svoje premoženje in po štirih letih, ko so se vrnili, niso imeli ničesar več.

Od slovenske države Združenje sicer za poplačilo materialne škode zahteva manjšo vsoto kot od Nemčije, to je 850 milijonov evrov, pri čemer bi vsak upravičenec prejel pribl. 25.000 € oz  sorazmerno glede na ocenitev nastale škode. Združenje se pri tem zaveda posledic gospodarske in finančne krize za slovenski proračun, zato ne pričakuje izplačila zahtevane odškodnine v enkratnem znesku, ampak predlaga, da se pogoji za izplačilo (vezani na primer na ponoven dvig gospodarske rasti v Sloveniji) določijo v posebnem zakonu, za sprejem katerega se Združenje prizadeva že od osamosvojitve dalje. Za pripravo predloga zakona bi se lahko ponovno ustanovila posebna delovna skupina, sestavljena iz predstavnikov pristojnih ministrstev ter predstavnikov Združenja žrtev okupatorjev.

V uvodu zgoraj omenjenega Predloga zakona o povračilu premoženjske škode iz časa druge svetovne vojne, pripravljenem leta 2008, je bilo med drugim zapisano, da je nekdanja Jugoslavija "dobila povrnjen le del vojne škode od agresorskih držav (Nemčija, Italija, Bolgarija in Madžarska) povzročene v času druge svetovne vojne, in sicer v obliki reparacij, nepovratnih sredstev, posredno pa tudi v obliki ugodnih kreditov. Oškodovanci iz tega naslova niso dobili povračila za premoženjsko škodo, ki jim je bila povzročena med drugo svetovno vojno, so pa nekaterim skupnost in državni organi pomagali pri obnovi poškodovanih oziroma porušenih nepremičnin. Tudi Republika Slovenija oziroma njena država predhodnica LR in SR Slovenija je prejela na ta način del vojne odškodnine."

Prav tako je v poglavju o ciljih, načelih in poglavitnih rešitvah predloga zakona zapisano, da "bo šele  uveljavitev Predloga zakona o povračilu premoženjske vojne škode iz časa druge svetovne vojne vzpostavila pravno obveznost države ter njej ustrezajoče pravice fizičnih oseb do pridobitve povračila vojne škode". Kot podlaga za to trditev je navedena tudi že omenjena sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz januarja 2008, v obrazložitvi katere je navedeno, da napadena država ne more biti odgovorna svojim državljanom za škodo, ki so jo pretrpeli med vojno oz. zaradi vojnega stanja. Država je torej dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Pri tem je poudarjeno, da vzpostavitev posebnega režima odgovornosti za vojno škodo temelji na moralnih načelih, kot sta načeli solidarnosti in pravičnosti. Pri tem je v sodbi in sklepu načelo socialne države navedeno kot eno temeljnih ustavnih načel v Republiki Sloveniji (2. člen Ustave RS, Uradni list številka 33/91 s spremembami, v nadaljevanju URS), v skladu s katerim je, hkrati z načelom solidarnosti, v tretjem odstavku 50. člena URS zagotovljeno posebno varstvo žrtvam vojnega nasilja na podlagi zakona. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-327/96 pa izhaja, da navedena določba ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja do poravnave škode upravičene že a priori, ampak da mora zakonodajalec v razumnem roku posebno varstvo žrtev uzakoniti(12)". V skladu s slednjim bi bilo, med drugim tudi iz moralnega in etičnega vidika, potrebno predlog zakona (po predhodnem usklajevanju s predvidenimi upravičenci) čim prej vložiti v zakonodajno proceduro.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za zunanje zadeve in Ministrstvu za finance, da vprašanji preučijo in v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) nanju v roku 30 dni odgovorijo.