Mnenje k predlogu Resolucije o Nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010 (ReNPSV06-10)

Državni svet Republike Slovenije je na 42. seji, dne 15. 3. 2006, na podlagi druge alinee prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu Resolucije o Nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010 (ReNPSV06-10)

Državni svet je obravnaval predlog Resolucije o Nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 - 2010, ki ga je v obravnavo državnemu zboru predložila Vlada Republike Slovenije.

Državni svet je posebej izpostavil naziv samega akta in menil, da bi moral biti dokument poimenovan kot nacionalni program, kar bi bilo za Vlado Republike Slovenije bolj obvezujoče kot pa je resolucija.

Poudarjeno je bilo, da je nacionalni program v resoluciji sicer dobro zasnovan, obvezno pa je potrebno vanj vgraditi splošne in konkretne pripombe Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, Zveze društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, Odbora za novosti v duševnem zdravju, Nacionalnega združenja za kakovost življenja, Društva za duševno zdravje in kreativno preživljanje prostega časa ter Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije.

Državni svet je nadalje opozoril na dolgoročno zmanjševanje sredstev za socialno varstvo v predlaganem nacionalnem programu kot tudi v državnem proračunu. Predlagani nacionalni program načrtuje potrebna sredstva za socialno varstvo pod povprečjem Evropske unije. Ta ima že danes povprečne izdatke za socialno zaščito v višini 28 % BDP, v Sloveniji pa znašajo le 24,8 % BDP. Ob tem da se načrtuje indeks rasti bruto domačega proizvoda 146, se načrtuje indeks rasti izdatkov za socialno varstvo za enako obdobje samo 122. Delež sredstev za socialno varstvo v bruto domačem proizvodu se tako dolgoročno zmanjšuje z 0,88 % v letu 2005 na 0,73 % v letu 2010. Prav tako se zmanjšuje potrebna sredstva za socialno varstvo iz blagajne Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije iz 0,30 % BDP v letu 2005 na 0,28 % v letu 2010.

Sam program temelji na optimistični napovedi 5,3 % gospodarske rasti, hkrati pa v državnem proračunu sploh ni predvidenih sredstev za prvi dve leti realizacije programa. V programu je tudi veliko nasprotij. Po eni strani naj bi se v petih letih izdatki za socialno varstvo povečali za 27 milijard, po drugi strani pa je predvidena realizacija za leto 2010 v višini 73 milijard tolarjev, kar je samo 13 milijard več, kot je bilo zagotovljenih sredstev za socialno varstvo v letu 2005 - to je 57 milijard.

V predlogu resolucije o nacionalnem programu se mreža storitev in izvajalcev koncesij močno širi, kar državni svet podpira, istočasno pa ugotavlja, da v programu ni za to predvidenih potrebnih finančnih sredstev. V okviru gospodarskih in socialnih reform je predvideno, da se bo vse socialne transferje, ki se sedaj izplačujejo na podlagi več zakonov, preneslo v en skupen zakon, čemur državni svet ne nasprotuje, vendar se ob tem sprašuje, kaj se bo s tem doseglo, če se finančna sredstva za socialne transferje že v letu 2006 zmanjšujejo za 5,5 % to je za 2,5 milijard tolarjev. Na področju socialnih transferjev bo tako prišlo do paradoksa. Socialni transferji že od leta 2002 vztrajno rastejo, v proračunu za leto 2006 in 2007 pa se temu področju namenjena sredstva vztrajno krčijo. Državni svet poudarja, da kljub solidni gospodarski rasti v zadnjih dveh letih, ni zaznati povečevanja zaposlenosti, ampak ravno obratno. Občutno povečevanje registrirane brezposelnosti ima za posledico rast socialnih transferjev. Državni svet zato predlaga Vladi Republike Slovenije, da te nejasnosti in paradokse odpravi.

Državni svet predlaga Vladi Republike Slovenije, da finančni del nacionalnega programa socialnega varstva za obdobje 2006 - 2010 še enkrat prouči in tako obširen in ambiciozen program še enkrat ovrednoti in zanj zagotovi potrebna finančna sredstva.

Ob proučevanju vsebinskih rešitev samega programa se nadalje državnemu svetu poraja vprašanje, ali imamo sploh še socialno državo, ki bo v sistem vgradila socialno varnost vsem tistim, ki si jo z lastnim delom ne morejo zagotoviti, ali pa gre zgolj za državo, ki bo delila na razne načine različne socialne pomoči in podpore. Ob sicer ugodnih kazalcih gospodarske rasti kaže da bomo breme gospodarskih in socialnih reform prevalili na ramena najbolj občutljive in obubožane populacije (upokojencev, brezposelnih, invalidov itd.).

Iz programa ni razbrati, da smo se kot družba razdelili na bogate in revne, iz česar izhaja, da si bo določen del prebivalstva lahko brez težav plačal ali doplačal socialno in zdravstveno oskrbo, vse pa ostaja odprto za tisti del prebivalstva, ki si tega ne bo mogel zagotoviti. V programu niso definirane obveznosti uporabnikov socialno varstvenih storitev in ni razvidno, katere socialne pravice bodo za porabnike brezplačne. Naša država na eni strani stimulira velike družine, na drugi strani pa ni jasno, ali se pravica družine do socialno varstvenih programov veže na državljanstvo, stalno prebivališče ali na kakšen drug kriterij.

Po mnenju državnega sveta bi morali v ta nacionalni program vključiti tudi starejšo populacijo, ki se številčno povečuje in jo obravnavati kot del družbe, ki naj po svojih močeh prispeva k razvoju, ne pa da jo obravnavamo kot problem. Evropski trendi kažejo, da postajamo starajoča se družba in to bomo morali sprejeti kot dejstvo, ter sprejeti programske usmeritve k ohranjanju produktivnega družbenega prispevka starejše generacije.

Državni svet ugotavlja, da se v današnji družbi pojavlja vse več nasilja in zlorab v družini, do otrok in do starejših oseb, zato državni svet predlaga, da se nacionalni program dopolni z uvedbo družinskih sodišč, ki naj pospešijo razreševanje sporov in urejanja položaja otrok in staršev v primeru ločitve staršev ter hitrejše razrešitve drugih primerov nasilja in zlorab v družini in do starejših oseb.

Državni svet nadalje ocenjuje, da je predlagano uvajanje zasebnega kapitala kot vira financiranja primerno reševanje primanjkljaja finančnih sredstev za socialno varstvo, vendar pa bi moral biti ta model javno-zasebnega partnerstva v programu natančno definiran z oblikovano opredelitvijo investicijskih, upravljavskih, lastniških in cenovnih razmerij. Iz dosedanje prakse je ugotovljeno, da so bili izvajalci socialno varstvenih storitev pripravljeni vložiti svoj kapital v različne projekte, za katere pa se je izkazalo, da ni bilo nikakršnih garancij za njihovo izvedbo, zaradi sedanjega načina organiziranosti in neopredeljenih pogojev vstopa v mrežo institucionalnega varstva.

Tudi pri načinu upravljanja bi moralo biti več alternativnih pristopov. Izvajalci potrebujejo pri svojem delu večjo avtonomijo oziroma več samostojnosti pri strokovnem in poslovnem odločanju, saj se morajo vseskozi prilagajati individualnim potrebam. Reguliranje posameznih procesov znotraj javnih zavodov bi se moralo ustaviti in obrniti v drugo smer. S sprostitvijo organizacijskih oblik in načinov dela posameznih izvajalcev ter povečanjem njihove odgovornosti bi se ta dejavnost začela samoiniciativno hitro razvijati in prilagajati dejanskim potrebam uporabnikov.

V programu sta pomanjkljivo določena vloga in status nevladnih organizacij, kot edinih izvajalcev izven-bolnišnične podpore in rehabilitacije za osebe s težavami v duševnem zdravju. Status izvajalcev programov duševnega zdravja, je potrebno urediti na način, da bodo programi in storitve, ki jih izvajajo, jasno in nedvoumno zapisani in izenačeni z izvajalci javne mreže socialnovarstvenih storitev, ker bi jim bilo le tako zagotovljeno sofinanciranje in določene, pristojnosti ter odgovornosti. Odpira se tudi vprašanje obsega mreže in njene širitve, saj predviden obseg mreže zajema le izvajalce javne službe in ne ustreza potrebam uporabnikov, kot ugotavljajo nevladne organizacije na področju duševnega zdravja pri svojem delu.

Na področju socialno varstvenih storitev za starejše bi morali zaradi pluralnosti ponudbe zagotoviti neko centralno točko, kjer bi jim bile dostopne informacije o različnih oblikah ponudbe. Obveznost za vzpostavitev take točke je bila sprejeta z ratifikacijo evropske deklaracije s tega področja.

Načelne usmeritve kažejo na to, da morajo ljudje prevzeti osebno odgovornost za svojo starost. Pri nas obstaja veliko število starejših, ki imajo v lasti nepremičnine visokih vrednosti, kljub temu pa se težko preživljajo, zato postanejo tarča raznih zlorab. Predlagano je bilo, da bi se v te namene formiral državni sklad, ki bi na eni strani spodbujal promet s temi nepremičninami, po drugi strani pa skrbel, da ne bi na tem področju prihajalo do zlorab, s čimer bi omogočili razvoj kvalitetnejših storitev za starejše.

Izvajalcem storitev institucionalnega varstva za odrasle osebe s posledicami v duševnem in telesnem razvoju, je posebej pomembna dostopnost storitev in programov ter razvijanje mreže v skladu s potrebami uporabnikov. Strategije, zapisane v nacionalnem programu, sicer zajemajo pluralnost izvajalcev ter poenostavitev pogojev in postopkov, vendar so predlagani količinski in organizacijski kriteriji v njih nesprejemljivi. Procent vključenosti oseb s posebnimi potrebami v institucionalno varstvo ostaja enak kot leta 2000, kar je ob trendu rasti na tem področju popolnoma neprimerno.

Vključenost odraslih v programe varstva bi morala biti vsaj 40 %, saj se samo na ta način lahko zagotavljata razvoj in kakovost storitev. Hkrati je omejevanje s procenti vključenosti in konkretnim številom možnih mest diskriminatorno do uporabnikov. Pri njih se življenjska doba zvišuje in v nekaj letih lahko pride do nenadnega povečanja potreb po njihovem institucionalnem varstvu, saj so sedaj le v 55 % - ih vključeni v normalno družinsko življenje. V okviru institucionalnega varstva oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki so vključene v varstveno delovne centre, se že od leta 2004 pojavljajo neke vrste moratoriji na spremembe, saj program ne predvideva dejanskih možnosti prestrukturiranja in zajema v svoja predvidevanja zgolj osebe, ki so že vključene v varstveno delovne centre, ne predvideva pa realnih možnosti povečanja njihovega števila.
Prav zgrešen koncept prestrukturiranja, ki temelji na omejevanju števila posameznih vrst institucionalnega varstva onemogoča prizadetim kategorijam ljudi prosto izbiro njim primernega varstva. V državah Evropske unije so ljudje z Downovim sindromom zaposleni v normalnih družbenih in delovnih sredinah in niso družbeno segregirani. S spodbujanjem takšnega vključevanja v družbo bi lahko sprostili veliko število kapacitet, predvsem za institucionalizacijo oseb s težjimi motnjami v razvoju. Po predvidevanjih programa naj bi v Sloveniji v varstvo in storitve vodenja vključili v prihodnjih letih 36 % vseh upravičencev, torej okrog 3.000 oseb, za katere naj bi se zagotovile ustrezne kapacitete. Ker pa od leta 2004 za izvajanje dejavnosti in vsebin v teh kapacitetah niso zagotovljena nobena finančna sredstva, je pri navedenih številkah problem predvsem v tem, da ne vključujejo dinamike in realnega pogleda. Odpiranje samih kapacitet brez zagotovljenih finančnih sredstev za izvajanje dejavnosti je zato nesmiselno početje.

V okviru institucionalnega varstva otrok in mladostnikov v zavodih obstajajo realne potrebe po večjem številu mest, ki pa jih vizija v programu ne pokriva.

Podana je bila tudi pripomba na šesto poglavje nacionalnega programa, ki zajema vzpostavitev mrež razvojnih in eksperimentalnih programov. V te mreže pa ni zajeta invalidska populacija, ki je precej številčna in je v tem nacionalnem programu preprosto izpuščena.

Državni svet predlaga, da Vlada Republike Slovenije čim prej pripravi predlog zakona o socialni varnosti, predlog zakona za dolgotrajno oskrbo, predlog zakona o izenačevanju možnosti invalidov in predlog zakona o duševnem zdravju.

* * *

Za poročevalko je bila določena državna svetnica Marija Perkovič.