Pobuda Komisije za gospodarstvo za opustitev prodaj večinskega deleža v družbah v državni lasti

Državni svet Republike Slovenije ja na 58. seji dne 17. 10. 2007 v skladu z 41. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) obravnaval pobudo Komisije za gospodarstvo za opustitev prodaj večinskega deleža v družbah v državni lasti in na podlagi prvega odstavka 56. člena zakona o državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet podpira pobudo komisije in poziva Vlado Republike Slovenije, da ponovno razmisli o prodajah večinskega deleža v družbah v državni lasti in da pretehta možnost njegovega prenosa v last Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Obrazložitev:

Državni svet poudarja, da pobuda ne pomeni načelnega nasprotovanje umiku države, privatizaciji, tujemu lastništvu in odpiranju slovenske družbe nasploh. Gre le za opozorilo, da je ob privatizacijah in prodajah državnega premoženja prav razmisliti o njihovih dolgoročnih gospodarskih, socialnih in političnih posledicah. Gotovo se prodajam podjetij tujim multinacionalkam ni mogoče povsem izogniti ali jih preprečevati z zakonodajo, saj bi bilo to v nasprotju s štirimi pravicami, na katerih vsaj deklaratorno temelji EU: svoboden pretok produktov, dela, kapitala in storitev. Nedvomno je tudi, da so bile nekatere prodaje neizogibne in tudi koristne, saj mnoga podjetja brez tujega lastnika (Revoz) ne bi preživela. Kar nekaj primerov pa kaže, da so bile prodaje nepotrebne (SIJ, Splošna plovba) ali pa, da so uspešno domače podjetje (LEK) spremenile v sicer enako uspešno tujo podružnico, katere dobički pa se odlivajo v tujino. Posebno nesmiselna je nepremišljena prodaja bank in zavarovalnic, Telekoma ali infrastrukturnih podjetij (Luka Koper, SŽ, letališče Jožeta Pučnika). Izkušnje drugih tranzicijskih držav kažejo, da takšne prodaje prej zavirajo kot prinašajo tehnološki razvoj in da je njihova edina posledica odliv dobičkov in povečevanje razlike med bruto domačim (ustvarjenim na ozemlju države) in bruto nacionalnim produktom (ki ga dobijo državljani). To spremlja zmanjšanje socialne kohezije in nenazadnje politične samostojnosti. Prav nobenega razloga ni, da bi Slovenija sledila drugim tranzicijskim državam, ki svojih bank in zavarovalnic sploh več nimajo, Slovenija pa ima že zdaj v primerjavi z državami EU-15, tudi Portugalsko, Španijo in Grčijo, v bankah nadpovprečen delež tujega kapitala.

Prenos same Kapitalske družbe in preostalega proizvodnega premoženja v neposredni ali posredni lasti države v neposredno last Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je verjetno najenostavnejša možnost za umik države in dnevne politike iz gospodarstva, ki je  skladen tudi s pravili EU. S tem bi tudi vsaj deloma popravili s formalno privatizacijo izvedeno dejansko nacionalizacijo premoženja, ki ga je ustvarila generacija zdajšnjih upokojencev, dobički od uspešnih podjetij v lasti ZPIZ-a  pa bi pomagali reševati probleme pokojninske blagajne. Z omejitvami pri razpolaganju s tem premoženjem je mogoče zagotoviti njegovo ohranjanje in povečevanje. Ljudska modrost pravi: >Slab gospodar prodaja, dober kupuje<. Dober gospodar potroši manj, kot ustvari in s tem veča svoje premoženje. Če kaj proda, s kupnino kupi drugo premoženje, ki se mu bo hitreje povečevalo. Kupnine od prodaj državnega premoženja pa se praviloma ne uporabijo za vlaganja v novo proizvodno premoženje, ampak se izgubljajo v potrošnji, ali uporabijo za odplačilo dolgov. Celo slednje ni zmeraj koristno, saj je donosnost premoženja v tuji lasti, ugotovljena z odlivi dobičkov kar nekajkrat višja od obrestnih mer pri odplačevanju dolgov.

Slovenija je, za razliko od ostalih tranzicijskih držav, doslej ohranila velik del proizvodnega premoženja v domači lasti. To, kljub drugačnim pogledom predvsem tujih investitorjev, kar je razumljivo, in dela domačih ekonomistov, ni oviralo njenega dosedanjega gospodarskega in tehnološkega razvoja. Prav narobe. Zagotavljalo je solidno neprekinjeno gospodarsko rast brez finančnih kriz, velikih notranjih in zunanjih neravnotežij in vzdrževanje socialne kohezije, ki Slovenijo zaenkrat še uvršča med socialno uspešnejše evropske države. Ohranjanje domačega lastništva je preprečevalo naraščanje tekočega primanjkljaja in zadolženosti, ki ga v drugih tranzicijskih državah vse bolj oblikuje odliv dobičkov podjetij v tuji lasti, česar z negotovim prilivom tujega kapitala ni več mogoče nadomestiti. Odliv prek računa dohodkov v nekaterih tranzicijskih državah že presega 6 odstotkov bruto domačega produkta, kar dolgoročno samodejno ustvarja še večje primanjkljaje in zadolženost, saj brez računanja na bodoče dobičke tujih investicij sploh ne bi bilo.

Slovenci smo malone pol stoletja živeli v socialističnem samoupravnem sistemu, v katerem smo, ne glede na njegovo neučinkovitost, na novo ustvarjeno vrednost akumulirali v družbeno premoženje. Formalno smo bili njegovi lastniki, družbeno premoženje, ki je bilo last državljanov, pa je prehajalo tudi iz roda v rod. Večina proizvodnih in storitvenih podjetij, ki so takrat nastala, je bila tudi hrbtenica razvoja in infrastrukture pa tudi družbenega, kulturnega in športnega življenja v svojem kraju. Prenos polstoletnega dela v državno lastnino je bil sprejet brez njihovega soglasja, zato se mnogi državljani počutijo ogoljufane za svoje delo in delo svojih družin. V anketi, ki jo je Delo Stik opravilo septembra 2002, je na vprašanje >Ali menite, da bi bilo za podjetje, v katerem ste (bili) zaposleni, dobro, če bi lastnik postal tujec?< 60 % vprašanih odgovorilo >ne bi bilo dobro< in samo 19 % da >bi bilo dobro<. Ljudje tudi prav dobro vedo, kaj je smiselno prodati in kaj ne - prodajo IMV Renaultu je odobravala večina vprašanih (55 %), Save Goodyearu precej manj (40 %), za prodajo Leka Novartisu je bilo samo 20 %, Pivovarne Union Interbrewu le 18 % in Ljubljanske banke KBC samo 16 % vprašanih.

Za prodajo našega (>državnega<) premoženja so se izrekale vse slovenske vlade. Na drugi strani se je npr. avstrijska vlada zavedala pomembnosti lastništva v nekdanjih socialističnih državah in je skupaj z bankami svojim podjetjem kreditirala nakupe premoženja in investicije v trgovsko in bančno mrežo na teh področjih - danes se jim (državi, bankam in podjetjem) to bogato obrestuje, saj je donosnost njihovih družb v novih članicah EU še enkrat višja od donosnosti istih družb doma. Pomena domačih elit in njihovega izobraževanja se zavedajo vse države - naj spomnimo samo na Francijo, ki zavestno izobražuje bodoče voditelje v gospodarstvu. Ker industrija izgublja delovna mesta, so posebej pomembna (vodilna) delovna mesta v storitvenih dejavnostih (bankah, zavarovalnicah, finančnih družbah, turizmu itd.) in v razvijajočih se dejavnostih (informacijsko-komunikacijskih-, bio-, eko-, nano-tehnologijah). Brez lastnih centrov znanja in odločanja postane država neodporna, izguba ekonomske samostojnosti pripelje tudi v izgubo politične samostojnosti.

Vse države tako ali drugače in kljub nenehnemu priseganju na tržne zakonitosti in odprtost ščitijo premoženje. Spomnimo se sporov nemške in francoske vlade zaradi nacionalnih šampionov, viharja ob angleški ponudbi za nakup Mannesmanna, reakciji ZDA ob nameravanem kitajskem nakupu ene od njenih rafinerij in pristanišča, reakciji italijanske vlade, ki je omejila lastništvo francoskega Electricité de France. Grenka je bila tudi naša šola z upravljanjem sedmega pomola v tržaškem pristanišču in s slovensko banko v Trstu na eni strani ter prodajo Banke Koper na drugi.

Čeprav imamo s kapitalom iz malih držav boljše izkušnje kot iz velikih, Nizozemci, res v skladu z direktivami EU, za velika denarna nadomestila opuščajo proizvodnjo v eni najmodernejših evropskih tovarn sladkorja v Ormožu. Švicarji so Leku odtegnili upravljanje s podjetji v tujini, upočasnili so raziskave in razvoj v njem v primerjavi s Krko, ki je ostala samostojna in ki raste oz. zaposluje bistveno hitreje. V našo državo so brez odpora prišli Bank Austria, Baumax, Hofer, Leclerc, Liedl, OMV - v trgovinah prodajajo predvsem blago iz svojih držav; slovenska podjetja v Avstrijo pa mnogokrat ne morejo, saj Avstrija ščiti svojo industrijo, trgovino in trg dela. Ščitenje lastnih koristi je povsem naravno, tako kot jih ščitijo druge države, jih mora ščititi Slovenija. Direktor Kolektorja je pred leti izjavil: >Ko si 25 let v tuji lasti, veš, kaj to pomeni.<

Čas je pokazal, da se najhitreje razvijajo podjetja, ki so v slovenski lasti: Gorenje, Helios, Kolektor,  Hidria, Krka, Petrol, Mercator ali Sava so dobri primeri. Tuje lastništvo še ne zagotavlja učinkovitosti na ravni podjetja. Elan je umiral, dokler ni ponovno prešel v slovenske roke, podobno je bilo z Nierosom ali Iskro kondenzatorji. Messer je zaprl kisikarno v Sloveniji in zgradil novo na Hrvaškem, kjer je bila električna energija (iz JEK Krško) cenejša. Henkel ni podprl proizvodnje dekorativne kozmetike v Mariboru, čeprav je sam nima in čeprav je bila kvaliteta izdelkov nekdanjega Zlatoroga na evropski ravni - stroški uvajanja novih izdelkov na evropski trg naj bi bili previsoki. Celoten razvoj, financiranje in marketing so šli v tujino, pri nas je ostala samo proizvodnja in distribucija, s katero pa prodor med najrazvitejše države EU ni mogoč.

Tudi izkušnje z domačimi lastniki niso vedno pozitivne. Dostikrat so za cilj imeli le hitro preprodajo podjetja z velikim dobičkom namesto njegovega uspešnega dolgoročnega upravljanja. Tudi s pomočjo državnih skladov so bili pri tem uspešni, če je merilo uspešnosti le  povečanje velikosti njihovega premoženja.

Država ni nujno slab lastnik; francoski, državni Renault je primer za dobro gospodarjenje. Kako bi naj državi sicer zaupali vodenje javnih sredstev, kar je skoraj polovico bruto domačega proizvoda? Floskulo o samoumevni slabosti državnega lastništva razširjajo tuji prevzemniki ob pomoči svojih vlad ter domači preprodajalci. Tudi država lahko uspešno gospodari, potrebno se je le profesionalno lotiti vloge lastnika in kadrovati v podjetjih najboljše in ne >svojih<, kot se je dogajalo, oziroma se še dogaja. Rezultati državnih podjetij v letu 2006 so bili odlični: Petrol je povečal svoj dobiček za 42 %, Nova LB za 66 %, Telekom celo za 90 %; cena delnic Luke Koper je v tem času narasla od 23 EUR na 80 EUR. Prodaja državnega premoženja in nalaganje v razpršene globalne investicijske sklade (Koalicijska pogodba za mandat 2004-2008, str. 7) implicira zapiranje domačih delovnih mest (med njimi so zlasti upravljavska, raziskovalno-razvojna, tržniška, finančna, storitvena, visoko kvalificirana) in izvoz delovnih mest v tujino; donosi od takšnih skladov so povsem negotovi, na kar opozarjajo ponavljajoče se finančne krize v svetovnem gospodarstvu.

* * *

Državni svet Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da pobudo preuči in v skladu s 96. členom poslovnika državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04 in 18/05) nanjo v roku 30 dni odgovori.