Zapisnik 33. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije

33. izredna seja Državnega sveta Republike Slovenije je bila v torek, 19. 7. 2011.

Podpredsednica je pričela 33. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je predsednik sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je začela ob 16. uri in zaključila ob 16.50.

Opravičili so se:
-        mag. Blaž Kavčič,
-        Drago Žura,
-        Branimir Štrukelj,
-        mag. Stojan Binder,
-        Marijan Klemenc,
-        Matej Arčon,
-        Boris Popovič.

Ostali odsotni:
-        Drago Bahun,
-        mag. Dušan Črnigoj,
-        Darko Fras,
-        Jože Korže,
-        Milan Ozimič,
-        Bojan Papič,
-        Rastislav Jože Reven,
-        dr. Andrej Rus.

Na sejo sta bila vabljena:
-        dr. Franc Križanič, minister za finance (k 1. točki dnevnega reda),
-        Aleš Zalar, minister za pravosodje (k 2. točki dnevnega reda). 

Seje so se udeležili:
-        dr. Franc Križanič, minister za finance (k 1. točki dnevnega reda),
-        mag. Marko Fortuna, vodja oddelka za sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb v Sektorju za davčni in carinski sistem, Ministrstvo za finance (k 1. točki dnevnega reda),
-        Aleš Zalar, minister za pravosodje (k 2. točki dnevnega reda),
-        Andreja Lang, generalna direktorica Direktorata za zakonodajo s področja pravosodja, Ministrstvo za pravosodje (k 2. točki dnevnega reda),
-.       Tadeja Snoj, sekretarka v Kabinetu ministra, Ministrstvo za pravosodje (k 2. točki dnevnega reda),
-        mag. Helena Jaklitsch, sekretarka v Službi za odnose z javnostmi, Ministrstvo za pravosodje (k 2. točki dnevnega reda). 

 

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja.

* * *

 

S sklicem dne 17. 7. 2011 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1.  Zakon o davku na bilančno vsoto bank (ZDBVB)
2.  Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1)          

Glede na to, da podpredsednica ni prejela nobenega predloga za razširitev, je predlagala naslednji

 

DNEVNI RED:

1.  Zakon o davku na bilančno vsoto bank (ZDBVB)
2.  Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1)  

 

- - -

 

1. točka dnevnega reda: Zakon o davku na bilančno vsoto bank (ZDBVB)

Državni zbor je zakon sprejel na 30. redni seji v sredo, 13. julija 2011 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop.

Zahtevo Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev za sklic izredne seje Državnega sveta s predlogom za sprejem odložilnega veta so svetniki prejeli s sklicem 18. 7. 2011 in na klop. Predlog zahteve Državnega sveta so prejeli na klop.

Predstavnik predlagatelja predloga za sprejem odložilnega veta Peter Vrisk je podal obrazložitev.

Predstavnik predlagatelja zakona dr. Franc Križanič, minister za finance je podal obrazložitev.

V razpravi sta sodelovala Borut Meh in prof. dr. Jože Mencinger.

Podpredsednica je predlagala v sprejem naslednji predlog zahteve:

Državni svet Republike Slovenije je na 33. izredni seji 19. 7. 2011, ob obravnavi Zakona o davku na bilančno vsoto bank (ZDBVB), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 30. redni seji 13. julija 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o davku na bilančno vsoto bank (ZDBVB).

Obrazložitev:

Državni zbor je Zakon o davku na bilančno vsoto bank (ZDBVB)  sprejel na 30. seji, dne 13. 7. 2011.

Komisija Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance je na 46. seji 24. 5. 2011 obravnavala Predlog zakona o davku na bilančno vsoto bank, ki ga je Državnemu zboru predložila v obravnavo Vlada in sprejela mnenje, da zakona ne podpira.

Po navedbah Vlade kot predlagateljice zakona se z zakonom vzpostavlja mehanizem, ki bo sprostil še vedno prisoten kreditni krč in pripomogel k odločitvi bank za ustreznejše kreditiranje nefinančnega sektorja. Uveljavitev zakona naj bi zagotovila ustavitev strmega padca bančnih posojil s stimuliranjem bank za povečano kreditiranje gospodarskih subjektov. Vlada predvideva, da se bodo banke na napovedano obdavčitev odzvale tako, da bodo povečale kreditiranje podjetij in s tem, kot ji omogočajo predvidene zakonske rešitve, zmanjšale ali izničile obveznost plačila davka. Kljub temu naj bi finančni učinek uvedbe dodatnega davka znašal okoli 5 mio evrov.

Zakon naj bi predstavljal ukrep za sanacijo posledic finančne in gospodarske krize. Cilj zakona je določena kompenzacija države za nudenje sistemske podpore bančnemu sistemu v času krize in stimulacija bank za zagotavljanje večje in strukturno ustreznejše ponudbe kreditov nefinančnemu sektorju.

Navedeni zakon je nesprejemljiv iz več razlogov:

1. Zakon je bil sprejet kljub nasprotovanju regulatorja bančnega trga - Banke Slovenije in temeljne reprezentativne institucije s področja bančništva - Združenja bank Slovenije.
2. Zakon ne more doseči v predvidenih ciljev. Davek bo najbolj prizadel tiste banke (hranilnice so sedaj izpuščene), katerih poslovna politika je usmerjena bolj k poslovanju s prebivalstvom. Tako bo v Republiki Sloveniji onemogočil oziroma zavrl možnost razvoja drugačnega bančnega sistema, ki temelji na drugačnih vrednotah od t.i. konvencionalnega bančništva, usmerjenega zgolj na maksimiziranje dobička. Nekatere banke so usmerjene k univerzalnemu bančništvu, druge, kot npr. zadružne banke, pa (v skladu z zadružnimi načeli in vrednotami) zasledujejo tudi druge »socialne« vrednote. Poznane pa so npr. tudi t.i. etične banke, ki predstavljajo alternativo poslovnemu modelu univerzalnih (konvencionalnih) bank (npr. za kreditiranje ekoloških podjetij – t.i. »green bank«, socialnega podjetništva itd.), katerih razvoj bo s sprejetjem tega zakona v Sloveniji povsem zavrt.
3. Davek na bilančno vsoto bank v nobenem primeru ne bo spodbudil kreditiranja nefinančnih družb, saj banke svojih likvidnostnih rezerv ne morejo kar naenkrat preusmeriti iz vrednostnih papirjev v kredite nebančnemu sektorju. Če bi banke obseg kreditiranja kljub temu povečale, zaradi prilaganja na predmetni davek, bi lahko to vodilo do povečanja likvidnostnega tveganja, kar bi bilo v nasprotju z regulativo Banke Slovenije.
4. Davek bi za banke predstavljal dodaten strošek, ki bi zniževal njihovo kapitalsko ustreznost, zato bi morale banke še dodatno krčiti obseg kreditiranja. Z letom 2013 in implementacijo pravil »Basel 3« pa bo regulator od bank zahteval še višjo kapitalsko ustreznost, zaradi presežne kreditne rasti.
5. Sam predlagatelj zakona v obrazložitvi navaja, da znotraj EU, pa tudi širše (G20, OECD) še potekajo »razprave o izhodišču glede (ne)potrebnosti uvedbe dajatve oziroma davka za banke« in tudi, da je »pri uvajanju navedenih dajatev bistvenih več zadev, zlasti pri tem odločanju pomemben faktor konkurenčnosti domačih bank, ki se z uvedbo dodatne dajatve lahko znižuje«.
6. Poleg nedorečene potrebe po uvedbi takega davka in njegovega negativnega vpliva na konkurenčnost domačih bank, so v obrazložitvi predloga zakona prikazani trije pravni sistemi držav članic EU, ki imajo bistveno bolj razvit in raznolik bančni trg, kot ga ima Republika Slovenija. Zato navedena primerjava ni na mestu. Primerjati bi bilo potrebno tiste države članice EU, ki imajo podobno razvit bančni trg, kot ga ima Republika Slovenija.
7. Iz primerjav ureditve pravnih sistemov v treh državah članicah EU je razvidno, da imajo v navedenih državah (Združeno Kraljestvo, Francija, Nemčija) bolj pravičen sistem od tistega, ki se predlaga s predmetnim zakonom. Tako vsi navedeni zakoni kot zavezance določajo vse finančne institucije (naš zakon le banke), razlikujejo pa njihovo obdavčitev z drugimi kriteriji (npr. velikostjo, opravljanjem dejavnosti itd.). V opisanem nemškem sistemu najvišji znesek bančne dajatve ne sme presegati 15% letnega dobička kreditne institucije. Slednje bi moral upoštevati tudi slovenski zakonodajalec, posebej glede na v podobni zadevi že sprejeto  odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. 
8. Precej verjetna je tudi neskladnost zakona z Ustavo Republike Slovenije, in sicer z vidika spoštovanja načel pravne države, enakosti pred zakonom in svobodne gospodarske pobude.
   
   Glede davka na bilančno vsoto bank in hranilnic velja spomniti, da je takšen zakon v Republiki Sloveniji že veljal. To je bil Zakon o posebnem davku na bilančno vsoto Bank in hranilnic (ZPDVBH) iz leta 1997, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 87/97. Njegovo ustavnost je »ocenjevalo« tudi Ustavno sodišče in med drugim odločilo (Odločba in sklep US RS, št. U-I-91/98), da se njegov 15. člen razveljavi, v kolikor davčna obveznost po izpodbijanem zakonu skupaj z davkom od dobička pravnih oseb po zakonu o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96) presega 50 odstotkov višine dobička, ugotovljenega pred obdavčitvijo v izkazu uspeha davčnega zavezanca. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je z »uvedbo DBV dejansko prišlo do “prikritega” dviga davka od dobička bank in hranilnic«.
   
   Prav tako obstaja neenakopravno obravnavanje subjektov pri zmanjševanju davčne osnove. V zakonu se pri zmanjšanju davčne osnove upoštevajo le krediti, dani nefinančnim družbam in samostojnim podjetnikom (8. člen zakona), ne pa npr. prebivalstvu. Banke, ki imajo kreditiranje usmerjeno v prebivalstvo, bi tako plačale več davka. Pri tem je pomembno poudariti, da prebivalstvo predstavlja osnovo vsake ekonomije in povečuje povpraševanje po produktih podjetij.
   
   Prav tako ne smemo pozabiti na kredite dane občinam kot nosilcem gospodarskih aktivnosti v posameznih »regijah«, ki ravno tako niso upoštevani pri zniževanju davčne osnove.
9. Državi svet še posebej opozarja na to, da zakon izrecno ne ureja kreditov, danih kmetom, ki podobno  kot  samostojni podjetniki opravljajo gospodarsko dejavnost. Zato je tudi v tem delu zakon nesprejemljiv. Ne samo zaradi položaja bank, ampak tudi zaradi nevarnosti, da bi se kreditiranje kmetov zmanjšalo, saj bi morale banke, da bi se izognile davčni obveznosti, občutno povečati kredite, dane nefinančnim družbam in samostojnim podjetnikom.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Peter Vrisk.
Predlagana zahteva NI BILA SPREJETA (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 11 jih je glasovalo za, 12 pa jih je bilo proti). *

* Ker je sejo vodila podpredsednica, je glasovala z glasovalno napravo št. 1, ki je sicer glede na sedežni red dodeljena predsedniku.

 

2. točka dnevnega reda: Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1)

Državni zbor je zakon sprejel na 30. redni seji v torek, 12. julija 2011 in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop.

Zahtevo Komisije za državno ureditev za sklic izredne seje Državnega sveta s predlogom za sprejem odložilnega veta so svetniki prejeli s sklicem 18. 7. 2011 in na klop. Predlog zahteve Državnega sveta so prejeli na klop.

Predstavnik predlagatelja predloga za sprejem odložilnega veta Jernej Verbič je podal obrazložitev.

Predstavnik predlagatelja zakona Aleš Zalar, minister za pravosodje je podal obrazložitev.

Podpredsednica je predlagala v sprejem naslednji predlog zahteve:

Državni svet Republike Slovenije je na 33. izredni seji 19. 7. 2011, ob obravnavi Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 30. redni seji 12. julija 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o državnem tožilstvu (ZDT-1).

Obrazložitev:

Državni zbor je Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1) sprejel na 30. seji, dne 12. 7. 2011.

Komisija za državno ureditev se je na 94. seji seznanila s predlogom zakona ter z razlogi za njegov sprejem ter s pripombami Vrhovnega državnega tožilstva. Komisija je konkretne pripombe Vrhovnega državnega tožilstva podprla ter predlagala, da se v nadaljnjem zakonodajnem postopku upoštevajo v največji možni meri.

Državni zbor v zakonodajnem postopku predlogov Vrhovnega državnega tožilstva ni upošteval, kar je privedlo do preobsežnega, prenormiranega in birokratskega zakona. Zakonski tekst je nomotenično in vsebinsko slab. Povečuje birokratizacijo dela državnega tožilstva, ovira učinkovito delo, zmanjšuje pristojnosti vodstva tožilstva in povečuje pristojnosti izvršilne veje oblasti.

Državni zbor je leta 2009 sprejel Resolucijo o nomotehnični dejavnosti, katero pa ZDT-1 krši že s tem, da obsega 247 členov, sedaj veljavni zakon pa jih ima 81.

Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona ne omenjajo samostojnosti državnega tožilstva. Zakon mora krepiti neodvisnost državnega tožilstva, saj je to predpogoj in varovalka za nepristransko in objektivno delo.

10. člen ZDT-1 določa, da so državna tožilstva kot del pravosodja samostojni državni organi. To je edino besedilo, ki govori o samostojnosti državnega tožilstva in nikjer v drugih členih se ne pojavi določba o samostojnosti državnega tožilstva; ne na načelni niti ne na izvedbeni ravni. Ta določba deklaratorne narave nima prav nobenega odmeva v ostalih členih zakona, saj je iz obilice ostalih členov moč razbrati temeljno podreditev državnega tožilstva, zlasti izvršilni veji oblasti (Vladi oz. ministrstvu, pristojnemu za pravosodje). Določba o državnem tožilstvu kot o samostojnem državnem organu je tako zavajajoča in v neskladju z besedilom drugih členov.

Določba, da zakon določa način zagotavljanja enotne politike kazenskega pregona in izvrševanja drugih nalog državnih tožilstev, ne pove ničesar in je odveč. Razumeti jo je mogoče le kot nezaupanje zakonodajalca do državnih tožilcev. Sedes materie zagotavljanja enotnosti pregona je v 169. členu ZDT-1, posamezne določbe pa se pojavljajo tudi na drugih mestih in ni razumljivo, kaj naj bi k jasnosti in razumljivosti predpisa prispevala navedena določba.

Tretji odstavek 10. člena, ki določa da kadrovske, organizacijske in nadzorstvene pristojnosti v zadevah državnotožilske in pravosodne uprave glede državnih tožilstev in državnih tožilcev izvaja Vlada Republike Slovenije po določbah tega zakona neposredno ali prek ministrstva, pristojnega za pravosodje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), je v očitnem nasprotju s prvim odstavkom, ki določa, da so državna tožilstva samostojni državni organ. Kakšna je lahko samostojnost državnega organa, če je s kadrovskimi, organizacijskimi in nadzorstvenimi pristojnostmi podrejen Vladi RS in celo ministrstvu, pristojnemu za pravosodje.

Vlada in ministrstvo, pristojno za pravosodje, imata lahko v demokratični državi le upravne in organizacijske pristojnosti v zvezi z državnim tožilstvom kot samostojnim državnim organom kazenskega pregona. Zakon bi moral vzpostaviti izvršilni oblasti takšno vlogo, da ohranja ustrezno ravnovesje med zagotavljanjem pogojev za delo tožilskih institucij in samostojnostjo tožilstva kot samostojnega in neodvisnega pravosodnega organa in bi moral biti do izvršilne oblasti toliko omejevalen, da le-ta ne bi mogla vplivati na vsebino dela tožilca v konkretnih zadevah. ZDT-1 daje ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, toliko pristojnosti, da to ravnovesje ni pravilno vzpostavljeno.

Na namen podrejanje državnega tožilstva izvršilni oblasti kažejo tudi določbe o Državnotožilskem redu (DTR) ter sestavi Državnotožilskega sveta (DTS).

Sedaj veljavni zakon določa, da generalni državni tožilec ministru, pristojnemu za pravosodje, predlaga izdajo DTR, ZDT-1 pa določa zgolj mnenje generalnega državnega tožilca, ki ministra v ničemer ne zavezuje. Nova določba torej pomeni, da način dela državnih tožilcev ne bodo več določali tožilci sami, temveč jim bo način dela predpisoval minister, pristojen za pravosodje.

Prav tako je neprimerna sestava DTS. Le štiri člane od devetih izvolijo državni tožilci izmed sebe; nadaljnje štiri pravne strokovnjake, ki niso nujno tožilci, predlaga predsednik države v izvolitev Državnemu zboru, enega izmed vodij okrožnih državnih tožilstev pa imenuje minister. Generalni državni tožilec nima možnosti predlaganja ali imenovanja člana DTS. Glede na dane mu pristojnosti se DTS spreminja v organ kolektivnega vodenja in upravljanja tožilstva. Tudi tu gre za prevladujoč vpliv zakonodajne in izvršilne oblasti nad tožilstvom. Prav tako so pristojnosti DTS povsem nesistematično razvrščene.

ZDT-1 tudi spreminja dosedanjo povsem ustrezno ureditev skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki se sedaj spreminja v Specializirano državno tožilstvo in ne bo več delovalo pri Vrhovnem državnem tožilstvu. Delo te skupine je bilo po trenutni ureditvi učinkovito, prav tako pa se je že vzpostavila praksa dela, v katero se sedaj posega, kar lahko prevede do zastoja v postopkih. V tem trenutku je to nepremišljeno dejanje, saj skupina obravnava precej za državo in družbo pomembnih zadev. Prav tako je neprimerno, da se skupini odvzema 'državna' pristojnost, saj namreč obravnava zadeve, ki spadajo v pristojnost tožilstev in sodišč na ozemlju celotne države, ne le na območjih posameznih okrožnih državnih tožilstev. Prav tako je neprimerno prenehanje funkcije vodje skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, saj le-ta usmerja in vodi trenutne postopke, tako hitra zamenjava pa lahko privede do zastojev pri postopkih in do njihovega zastaranja. Gre namreč za obsežne zadeve, ki jih nekdo, ki bo po hitrem postopku imenovan na mesto vodje Specializiranega državne tožilstva, ne bo mogel osvojiti, bo ubral drugačen pristop k zadevam, kar lahko privede do za državo neugodnega konca postopkov.

Specializirani oddelek se z ZDT-1 preimenuje v Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili in se umesti v Specializirano državno tožilstvo. ZDT-1 ne določa, katera so posebna pooblastila, ki jih oseba mora imeti, da lahko postopek zoper njo vodi ta specializirani oddelek. S tem so njegove pristojnosti nejasno določene, kar vnaša zmedo v sedaj jasno določene pristojnosti.

Občutno prekratek je tudi vakacijski rok, saj naj bi ZDT-1 pričel veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati pa naj bi se začel tri mesece po uveljavitvi. Ta rok je bil v zakonodajnem postopku neutemeljeno skrajšan, saj je prvotni predlog vseboval določbo, da prične veljati šest mesecev po uveljavitvi, sedaj pa je skrajšan na tri. Tako kratek rok ne omogoča izvedbe vseh zahtev po reorganizacij državnih tožilstev, izvedbe imenovanj, ki jih zakon zahteva, prav tako pa ne omogoča preudarne prilagoditve delovanja državnih tožilstev in državnih tožilcev na spremenjene razmere.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Bogomir Vnučec.

Predlagana zahteva NI BILA SPREJETA (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 11 jih je glasovalo za, 13 pa jih je bilo proti). *

* Ker je sejo vodila podpredsednica, je glasovala z glasovalno napravo št. 1, ki je sicer glede na sedežni red dodeljena predsedniku.

- - -

Podpredsednica je zaključila 33. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se svetnikom ter vabljenim zahvalila za razpravo in sodelovanje.