Zahtevo po uvedbi parlamentarne preiskave o politični odgovornosti Državnega tožilstva Republike Slovenije

Državni svet Republike Slovenije je na 29. seji, dne 19. 1. 2005, na podlagi pete alinee prvega odstavka 97. člena ustave Republike Slovenije in drugega odstavka 44. člena poslovnika državnega sveta sprejel

z a h t e v o ,

da naj Državni zbor Republike Slovenije v skladu s 93. členom ustave, 1. členom zakona o parlamentarni preiskavi (Ur. l. RS, št. 63/93 in 63/94) in drugega odstavka 1. člena poslovnika o parlamentarni preiskavi (Ur. l. RS, št. 63/93 in 33/2003) odredi parlamentarno preiskavo o politični odgovornosti Državnega tožilstva Republike Slovenije ter sprejme druge odločitve iz njegove ustavne pristojnosti.

Namen preiskave je:

• ugotoviti in oceniti dejansko stanje ter preiskava vseh okoliščin, ki povzročajo nezakonito in neodgovorno delo Državnega tožilstva Republike Slovenije na vseh njegovih organizacijskih nivojih,
• ugotoviti obseg takega dela in vsaj za zadnje petletno obdobje ugotoviti primere, ko državni tožilec sodeluje v predkazenskem postopku in vloži zahtevo za preiskavo, s katero se preiskovalni sodnik ne strinja, število ustavljenih preiskav s strani senata, ker državni tožilec ni hotel odstopiti od preiskave in število primerov odstopov od pregona državnega tožilca po končani preiskavi, ker za sam pregon nima zakonske podlage in podrejeno v koliko primerih je vložil obtožni predlog za dejanje, ki naj bi imelo znake KD ponarejanja listin, dejanje pa se je storilo med zakoncema,
• ugotoviti razloge, zaradi katerih prihaja do takih nepopravljivih škodovanj posameznikom, število primerov ukrepanja višjega tožilca proti nižjim tožilcem v primeru nezakonitega ali neodgovornega dela in število primerov, v katerih so potencialni osumljenci oziroma obdolženci prejeli za to kakršnokoli opravičilo,
• ugotoviti število primerov opravljenih strokovnih nadzorov in število utemeljenih nadzorstvenih pritožb v zvezi z nestrokovnim oziroma počasnim reševanjem zadev s strani državnega tožilstva, pravosodnih nadzorov državnotožilske uprave v smislu zagotavljanja in nadzora nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela in njihove ugotovitve,
• ugotoviti razloge, zakaj del teh ??nadzorstvenih pravic?¤ nad delom državnih tožilcev ni zajet v poročilih o delu, ki jih za posamezno obdobje obravnava Vlada Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije in Državni svet Republike Slovenije,
• ugotovitev dejanskih vzrokov dolgotrajnih postopkov državnih tožilcev, ob ugotovitvi, da je državnih tožilcev po mnenju Državnega tožilstva Republike Slovenije dovolj in da je sprejeta zakonodaja za to področje primerna in podobna kot v primerljivih državah EU (Nemčija, Avstrija..)

   in

• da se na podlagi ugotovljenih dejstev ugotovi, ali je podana podlaga za odločanje državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij in za morebitne druge odločitve državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti.

Javni pomen zahteve:

Preiskava je javnega pomena oziroma je v javnem interesu zaradi nespoštovanja oziroma neuresničevanja z ustavo zagotovljenih pravic in dolžnosti, določenih v 14. (enakost pred zakonom), 21. (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in 22. (enako varstvo pravic) členu ustave Republike Slovenije, ki je analogna pravica do poštene obravnave pred sodiščem, ki jo zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. V sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice obsega vrsto iz nje izvedenih načel, med katerimi je tudi pošten in hiter dokazni postopek. Preiskava je javnega pomena oziroma je v javnem interesu, ker državni svet meni, da se ugotovljene nepravilnosti v spodaj omenjenih primerih zaradi načina obravnave raztezajo tudi na druge primere. Rezultati preiskave bodo tako koristili vsem ljudem, ki so se ali se bodo na kakršenkoli način znašli v položaju osumljenca, obdolženca, obtoženca ali celo obsojenca v kazenskih postopkih. Državni svet meni, da se lahko tudi na tak način dviguje splošna raven odgovornosti in strokovnosti sodelovanja državnih tožilcev v vseh fazah kazenskega postopka, s čimer se povečuje tudi predvidljivost, zanesljivost in pravna varnost pred neupravičenimi posegi države v temeljne človekove pravice in svoboščine vsakega slehernega človeka.

V skladu s prvim odstavkom 5. člena poslovnika o parlamentarni preiskavi naj državni zbor imenuje posebno preiskovalno komisijo.

Predlog dokazov:

V parlamentarni preiskavi naj se kot dokaz preučijo:

• skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2003,
• magnetogram 24. seje Komisije za politični sistem z 10.6.2004,
• dopis ODT Novo mesto, št. Kt 248/00-RB/jh, dopisa Vrhovnega državnega tožilstva št. Tu 266/04-FM(JŠ)/Rk in Tu 266/04-FM-sp,
• besedilo zabeležke z dne 11.10.2004,
• kazenski spis državnega tožilstva Novo mesto št. Kt 248/00,
• dopis g. Praprotnika Državnemu tožilstvu Republike Slovenije z dne 28.6.1999,
• Revizijsko poročilo Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, št. 200-16/97/-2/219 z dne 30.9.1998,
• dopis Državnega tožilstva Republike Slovenije, št. Tu 254/99 z dne 6.7.1999,
• dopis Višjega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Tu 70/00-4 SP/zaš z dne 21.6.2000,
• zahteva za preiskavo št. Kt 2885/93-MŽ/gt z dne 6.8.2001,
• dopis Višjega državnega tožilstva št. Tu 70/00-15 SP/zaš z dne 9.10.2001,
• ovadba g. Praprotnika zoper odgovorne osebe podjetja, z dne 21.8.2002 in zoper Okrožno državno tožilstvo z dne 1.5.2003,
• dopis Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, št. Tu 359/00/ZC-rš z dne 12.6.2003,
• dopis Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Ktr 1583/03-2-PT-pn z dne 17.9.2003,
• ovadba g. Praprotnika zoper Zdenko Cerar z dne 26.6.2003,
• sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt(0) 4644/03-2-PT-pn z dne 17.9.2003,
• sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt(0) 4644/03-2-PT-pn z dne 6.4.2004,
• sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt 2885/93-VM z dne 5.7.2004,
• zahteva g. Praprotnika za preiskavo z dne 21.7.2004
• sklep št. II Kr 26/2004 z dne 8.11.2004
• pritožba zoper sklep št. II Kr 26/2004 z dne 8.11.2004 ter
• ostale dokaze, za katere bo preiskovalna komisija v dokaznem sklepu menila, da so potrebni.

U t e m e l j i t e v :

Državni svet meni, da obstaja sum, da se nepravilnosti, ugotovljene v konkretnem primeru pri delu Okrožnega državnega tožilstva Novo mesto, Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in neodgovorno delo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, verjetno raztezajo tudi na druge primere.

Preiskovalna komisija namreč lahko z neposredno in smiselno uporabo institutov kazenskega postopka temeljito razišče vse okoliščine za ugotovitev neustavnega in nezakonitega ravnanja nosilcev javnih funkcij na vseh organizacijskih nivojih Državnega tožilstva Republike Slovenije.

Zoper mag. Adolfa Zupana je bila vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in goljufije po trinajstih mesecih od prodaje delnic. Primer je bil prvič objavljen v reviji Mag, številka 39, že pol leta pred tem dogodkom. Predkazenski postopek je trajal dve leti in kljub predložitvi vseh pisnih dokazov o dejanskem lastništvu delnic, je Okrožno državno tožilstvo vložilo dne 13. 3. 2002 obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj goljufije po členu 271/I KZ in ponarejanja listin po členu 256/I KZ (opr. št. Kt 248/00 ).

Od vložitve obtožnega predloga je preteklo ponovno dve leti, ko je bila razpisana prva obravnava. Na tej obravnavi je okrožno državno tožilstvo, ki je prej sestavilo in vložilo obtožni predlog ugotovilo, da za njegovo sestavo in pregon ni imelo zakonske podlage za postopek, ki se je pred tem vlekel že celotna štiri leta. Tako dejanje se, če je sploh storjeno med zakoncema, preganja glede na določilo 230. člena Kazenskega zakonika, na zasebno tožbo. Zato je s svojim štiriletnim in nezakonitim ravnanjem prenehalo tako, da je umaknilo pregon za temeljno kaznivo dejanje goljufije, nadaljevalo pa kljub pomanjkanju dokazov z pregonom za kaznivo dejanje ponarejanja listin. Po nepotrjenih informacijah državna tožilstva takih dejanj sploh ne preganjajo. Primer je bil od prvotne objave v reviji Mag v letu 1999, v tej reviji opisovan kasneje še trikrat. Pri tem se je poudarjalo, da gre za veliko kriminalno dejanje s strani nekdanjega predsednika Uprave Telekoma Slovenije, podžupana, predsednika stranke, najmeščana Novega mesta za leto 2002, nazadnje tudi predsednika Uprave Zavarovalnice Tilie in državnega svetnika.

Iz opisa dejanja izhaja nepopravljiva napaka v obliki nezakonitega dela, za katerega je Okrožno državno tožilstvo kljub jasnim dokazom potrebovalo štiri leta, da je ugotovilo obstoj takega nezakonitega dela. Takih primerov naj bi bilo po zagotovilih Državnega tožilstva Republike Slovenije na leto pet do šest (magnetogram 24. seje Komisije državnega sveta za politični sistem), čeprav Državno tožilstvo Republike Slovenije ni odgovorilo povsem jasno, ali je sploh kakšen takšen primer in ali je bil ta primer nezakonitega dela edini. Državni svet meni, da obstaja sum, da je takih primerov, ko državni tožilec nima osnove za pregon pa svoje preganjanje nadaljuje, še več in da je primer g. Zupana zgolj eden izmed njih, ki je pritegnil pozornost. Nezakonito in neodgovorno ravnanje je zaskrbljujoče, predvsem z vidika obsodb nedolžnih ljudi, še posebej tistih, ki nimajo sredstev za zagovor z odvetniki. Primer je potrebno obravnavati ob upoštevanju, da so samo v letu 2003 tožilstva sprožila postopek zoper 14.752 oseb. Nadalje je potrebno primer obravnavati ob upoštevanju, da Državno tožilstvo Republike Slovenije ocenjuje, da so tožilstva kadrovsko dovolj zasedena in da je zakonodaja s tega področja ustrezna in primerljiva z drugimi državami Evropske unije. Ob tem Državno tožilstvo Republike Slovenije vidi dovolj veliko oviro za bolj temeljito in efektivno delo tožilstva v tem, da bi morali tožilci imeti poseben status, pri čemer se misli najprej na materialni del, ki bi preprečil razne skušnjave tožilcev, nato pa na obstoj strahu samih tožilcev pred kriminalnimi združbami. Državno tožilstvo Republike Slovenije nadalje ocenjuje, da ima tožilec ??fantastično oblast?¤, ki ji marsikateri tožilec zaradi mladosti, pomanjkanja moralnih vrednot in podobno ni kos. Nadalje ocenjuje, da državnim tožilcem manjka strokovno znanje in ustrezne osebnostne lastnosti. Disciplinskih postopkov pa pravzaprav ni v tožilskih vrstah, saj tožilci večinoma pred tem iz njih že odidejo.

Opis ravnanja Državnega tožilstva Republike Slovenije kaže na neodgovorno delo tega organa. Z nadaljevanjem dopustnosti takega dela se ne zagotavlja izvajanje te pomembne državne oblasti oz. prisile. Nasprotno, spodbuja še naprej neodgovorno delo. Ni sprejemljivo, da se državno tožilstvo še nikoli ni opravičilo v primerih napak z njihove strani, saj bi se tudi na tak način lahko preprečila marsikatera odškodninska tožba na račun proračuna Republike Slovenije. Ne gre samo za opravičilo, ki bi bilo nujno potrebno; gre za dejansko stanje in neodgovoren odnos do storjenih očitnih napak, katerih dopuščanje lahko vodi v nove napake brez vsake odgovornosti njenih povzročiteljev. Ob tem ne gre spregledati same informacije Državnega tožilstva Republike Slovenije, da se takšna dejanja ne preganjajo niti disciplinsko. Ob takih navedbah Državnega tožilstva Republike Slovenije se tako državnemu svetu zastavlja vprašanje kvalifikacije vzrokov (ki vodijo do velikih napak v postopkih), za katere pa Državno tožilstvo Republike Slovenije meni, da morajo privesti do uvedb disciplinskih postopkov oziroma vseh ostalih nadzorstvenih poti, po katerih bi lahko pravočasno zaznali in odpravili kršitve.

Strokovno je nesprejemljiva tudi trditev Državnega tožilstva Republike Slovenije, da je državni tožilec zgolj v funkciji iskati obremenilne dokaze in obtožiti. Tožilstvo je dolžno celovito oceniti vse obremenilne dokaze in obtožiti šele na zadostni stopnji verjetnosti uspeha kazenskega postopka. V nasprotnem dopuščamo obtoževanje brez dokazov in hkrati že ustvarjamo podlago za odškodninske zahtevke ??obdolžencev?¤. Posameznik lahko v dolgih letih čakanja na pravico obupno trpi. Eden izmed primerov se je javno prikazal šele na podlagi enostranskega prikazovanja zaprosila g. Zupana za imuniteto. Na ta način se je primer javno razgrnil. V dosedanji praksi je le na tak način bilo nekaj postorjenega za čimbolj objektivno obravnavo drugih hudih primerov (Orion, Zbiljski gaj in drugi).

Nadaljnji primer se delno tiče bivše vodje skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, go. Jožice Boljte Brus, za katero je ga. Zdenka Cerar predlagala njeno razrešitev. Za ta korak se je odločila zaradi neprimernega ravnanja Boljte Brusove in zaradi načina vodenja skupine za posebne zadeve, kar je še posebej zaskrbljivo. Očitno se je tudi sama, takratna generalna državna tožilka, zavedala pomembnosti učinkovitega vodenja, ki je predstavljal tako tudi eden razlog razrešitve Brusove.
Ko so v javnost prišle informacije o domnevno slabem delu Mirana Železnika in predvidevanjih, da bo generalna državna tožilka zoper njega uvedla disciplinski postopek, posledica katerega bi lahko bila tudi razrešitev z mesta tožilca, je Železnik odstopil sam. Toda to ni edini postopek, ki teče oziroma je tekel zoper katerega od tožilcev. Sprožen je bil tudi disciplinski postopek zoper eno izmed tožilk, ki prav tako dela na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Prej se je ukvarjala z gospodarskim kriminalom, pozneje pa je bila s tega oddelka premeščena in zdaj dela na klasičnih kaznivih dejanjih. V disciplinskem postopku je zaradi zadeve, ki ji je zastarala, kar se po presoji generalne državne tožilke ne bi smelo zgoditi.
Skupina tožilcev je pregledala 160 nerešenih spisov v zvezi z delom nekdanjega vodje gospodarskega oddelka ljubljanskega okrožnega tožilstva Mirana Železnika in ugotovila, da ni dokazov za utemeljen sum storitve kaznivih dejanj. Po besedah Državnega tožilstva Republike Slovenije (časnik Delo z dne 9. 11. 2004), ??skupina tožilcev ugotavlja, da niso podani vsi znaki očitanih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja (261. člen kazenskega zakonika) in nevestnega dela v službi (262. člen). Železniku lahko očitamo zanikrno opravljanje tožilske funkcije, kar bi bila osnova za uvedbo disciplinskega postopka zaradi hude disciplinske kršitve, pri nobenem od navedenih kaznivih dejanj pa skupina tožilcev ni ugotovila, da gre za dokaze utemeljenega suma storitve omenjenih kaznivih dejanj.?¤ Na to temo je tudi pravosodna ministrica povedala, da nimajo osnove za njihovo ukrepanje. Iz poročila naj bi izhajalo, da ni podanih vseh elementov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, saj naj ne bi bila podana nikakršna škoda. Državni svet meni, da je treba na pojem škode gledati malce širše, saj ni nujno, da zaradi takšnega opravljanja dela nastane škoda, ampak gre lahko tudi za hujšo kršitev pravic drugega. Ko gre za kazenski postopek, so lahko kratene pravice tako obdolženca kot oškodovanca, poleg tega se poraja vprašanje škode na javni dobrini (ki je lahko eden izmed elementov tega kaznivega dejanja), odvisno od tega, kaj za državno tožilstvo pomeni javna dobrina. Besedna zveza ??zanikrno delo?¤, ki jo povzema Državno tožilstvo Republike Slovenije na tako občutljivem področju, kot je področje poseganja v temeljne človekove pravice, nikakor ne zadošča in zahteva odgovornost na višji ravni.
Učinkovite pritožbene poti, učinkovit nadzor nad delom institucij, ki tako ali drugače s svojim ravnanjem posegajo v človekove pravice in učinkoviti disciplinski postopki so nujni takrat, ko se poraja dvom o njihovem zakonitem, korektnem in pravilnem delu. Če gredo stvari po napačni poti, je treba ljudem zagotoviti možnost, da lahko zahtevajo preverjanje svojih trditev o spornem ravnanju posameznikov in institucij. Če tega ni, je vladavina prava za posameznika le črka na papirju. 0 tem je prepričan namestnik varuha človekovih pravic Aleš Butala (časnik Delo, 13. 9. 2004), ki je v zvezi z nadzorom dela pravosodnih organov v najširšem smislu, potem ko so v javnosti izbruhnile nekatere afere izrazil mnenje, da je zunanji nadzor včasih upravičen, čemur se državni svet popolnoma pridružuje. Vsak od nadzornih sistemov ima urejene pritožbene poti, nadzorne mehanizme in disciplinske postopke, vprašanje je le, kako so ti učinkoviti, čeprav si brez tega ni mogoče predstavljati zakonitega dela institucij.
Obstoj problema je začelo zaznavati tudi samo Ministrstvo za pravosodje, saj je sekretar tega ministrstva Igor Bele izjavil, da so se na ministrstvu v tem mandatu zelo resno lotili uresničevanja nadzorstvenih pristojnosti, ki jim jih daje zakonodaja nad delom pravosodnih funkcionarjev, odvetnikov, notarjev, izvršiteljev, stečajnih upraviteljev, državnih pravobranilcev in sodišč. Ljudje se največ pritožujejo nad dolgotrajnostjo sodnih postopkov. Na ministrstvu so vztrajali, da pristojni na pritožbe niso odgovarjali nedoločno, ampak so od njih terjali precej jasne odgovore, kar je pripeljalo do bistvenega napredka pri reševanju nadzorstvenih pritožb (Časnik Delo, dne 18. 11. 2004). O državnemu tožilstvu, ki tudi sodi v okvir tega ministrstva, pa nič.
Eden izmed primerov, ki problemsko sodijo v okvir zahteve, je tudi primer g. Praprotnik Jožeta, ki se je sam neposredno zglasil na Državni svet Republike Slovenije in predstavil svoje težave, na katere je naletel pri delovanju Državnega tožilstva Republike Slovenije. G. Praprotnik je poleg časnika Večer pisno obvestil Državno tožilstvo Republike Slovenije o revizijskem poročilu poslovanja enega znanih slovenskih podjetij. Poročilo Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij iz leta 1998 na 10. strani jasno navaja, da ima ravnanje odgovornih oseb ob ustanovitvi povezanih družb, znake kaznivega dejanja. Državno tožilstvo Republike Slovenije je v dopisu št. Tu 254/99 z dne 6. 7. 1999 odgovorilo, da so navedbe skrbno preučili in opravili poizvedbe o tem, ali morda na državnem tožilstvu v zvezi z nepravilnostmi, ki jih omenja g. Praprotnik, že obstaja kazenska zadeva. Ugotovilo je, da Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani že obravnava ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe pooblastil. V nadaljevanju Državno tožilstvo Republike Slovenije navaja, da je primer vsekakor ena od zadev, za katere velja prioritetno obravnavanje.

SDK Republike Slovenije je po opravljenem postopku revizije iz leta 1993 podala kazensko ovadbo leta 1993 zoper odgovorne osebe podjetja zaradi storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic. Leta 2000 je tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo, ker je zastaral kazenski pregon. Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v okviru nadzorstvene pritožbe g. Praprotnika ugotovilo (dopis št. Tu 70/00-4 SP/zaš z dne 21. 6. 2000), da so bili pristopi državnih tožilcev, ki so zadevo obravnavali in reševali, zakoniti in povsem običajni za tožilsko delo. V tem primeru so bili osumljenci torej povsem zakonito in običajno opredeljeni s "statusom osumljenca" celih sedem let. Po drugi strani pa sta dva izmed osumljencev navedena kot odgovorni osebi v revizijskem poročilu iz leta 1998, ki ugotavlja znake kaznivih dejanj, na kar je g. Praprotnik državno tožilstvo nenehno opozarjal (Poročilo Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij iz leta 1998 je bilo v vednost že s strani same agencije poslano tudi na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani in na Upravo kriminalistične službe). Zastavlja se vprašanje, kako je možno nekomu v dopisu z dne 21. 6. 2000 zatrjevati, da je zadeva zastarana, medtem ko je bila kasneje, dne 6.8.2000, šele podana zahteva za preiskavo zoper iste osumljence za isto kaznivo dejanje ter na podlagi istega revizijskega poročila SDK iz leta 1993. Gre za isto zadevo državnega tožilstva (ista številka primera), vendar je enkrat povsem običajno vodena in zastarana, kasneje se pa šele vloži zahteva za preiskavo. Dne 9. 10. 2001 je Višje državno tožilstvo z dopisom št. Tu 70/00-15 SP/zaš obvestilo g. Praprotnika, da je v okviru reševanja njegove nadzorstvene pritožbe, ki jo je vložil dne 17.4.2000 v zvezi z isto zadevo, državni tožilec sprejel odločitev, zato je po mnenju višjega državnega tožilstva nadzorstvena pritožba rešena. Komu je potem odgovarjalo Višje tožilstvo 21.6.2000 glede nadzorstvene pritožbe za isto zadevo več kot leto poprej, da je bil postopek zakonit in povsem običajen za tožilsko delo?

G. Praprotnik je 1. 5. 2003 ovadil Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ker ni upoštevalo v gornjem postopku Revizijskega poročila iz leta 1998 (iz katerega izhajajo znaki storitve kaznivega dejanja odgovornih oseb), ki ga je sestavila uradna institucija, to je Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je g. Praprotniku in Uradu za preprečevanje korupcije v zvezi z ovadbo odgovorilo, da zoper ravnanje državnega tožilca Mirana Železnika (katerega je g. Praprotnik v večkratnih razgovorih opozoril na poročilo iz leta 1998), ki je vodil to zadevo, ni razlogov za strokovni nadzor, kakor tudi nobenih elementov, ki bi kazali na obstoj kaznivega dejanja. Zaradi tega se vlogi g. Praprotnika ne more pripisati značaja kazenske ovadbe in zato ne bo odstopljena v obravnavo prvostopnemu tožilstvu. Iz obrazložitve sklepa, s katerim sodišče ni odobrilo zahteve za preiskavo, izhaja, da je tudi sodišče upoštevalo navedbe revizijskega poročila, vendar v drugačnem smislu kot državni tožilec, ki ga je štel za podlago sprožitve kazenskega postopka. Zahteva za preiskavo dejansko omenja revizijsko poročilo, vendar iz leta 1993, ne iz leta 1998, na katerega opozarja g. Praprotnik (in ga je tudi navedel v ovadbi). V zvezi s tem dopisom Vrhovnega državnega tožilstva je g. Praprotniku odgovorilo tudi Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (št. Ktr 1583/03-2-PT-pn z dne 17.9.2003), ki je zasledilo razliko med revizijskim poročilom Agencije iz leta 1998 in revizijskim poročilom SDK iz leta 1993, vendar je takoj v nadaljevanju povedalo, da je postopek v zvezi z navedeno kazensko ovadbo, na podlagi strokovne ocene generalne državne tožilke, zaključen in ga zato obvešča, da niso podani pogoji za ponovno odločanje v isti zadevi. Tožilstvo v Ljubljani je ovadbo g. Praprotnika štelo za ovadbo (kakor jo je tudi naslovil), vendar je ni obravnavalo, na podlagi strokovne ocene generalne državne tožilke, da gre za strokovni nadzor, ki je že zaključen.

Glede na dopis Vrhovnega državnega tožilstva je g. Praprotnik 26.6.2003 ovadil go. Zdenko Cerar. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (št. Kt(0) 4644/03-2-PT-pn z dne 17. 9. 2003) je ovadbo zavrglo, ker ni bilo podanega utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. V obrazložitvi je navedeno, da je revizijsko poročilo iz leta 1998 predmet drugega kazenskega postopka (dva izmed osumljencev sta navedena kot odgovorni osebi v revizijskem poročilu iz leta 1998, ki ugotavlja znake kaznivih dejanj, na kar je g. Praprotnik državno tožilstvo nenehno opozarjal že pred vložitvijo zahteve za preiskavo). G. Praprotnik je tožilstvo pozval, naj pove, katerega kazenskega postopka in kdo ga vodi, vendar do danes še ni dobil nobenega odgovora. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani (št. Kt(0) 4644/03-2-PT-pn z dne 6.4.2004) je ovadbo g. Praprotnika z dne 26. 6. 2003 zoper generalno državno tožilko (ponovno, že drugič v isti zadevi) zavrglo, ker ni bilo podanega utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Za razliko od prvotnega zavrženja je imelo slednje tudi pravni pouk, ki ga prvotno zavrženje ni vsebovalo. G. Praprotnik je dne 12.6.1999 tudi sam podal kazensko ovadbo zoper iste osebe, ki so bile ovadene že s strani takratne SDK. Tožilstvo je ovadbo g. Praprotnika zavrglo, ker ni bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, saj je tožilstvo že zahtevalo preiskavo v tej zadevi, ki je bila s strani sodišča zavrnjena. Zopet je zaslediti sprenevedanje o revizijskem poročilu iz leta 1998. Tako je na podlagi pravnega pouka g. Praprotnik sam vložil zahtevo za preiskavo, dne 21. 7. 2004, za kaznivo dejanje, s katerim je bilo Okrožno državno tožilstvo seznanjeno že koncem meseca septembra 1998. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je s sklepom št. II Kr 26/2004 z dne 8.11.2004 po predlogu preiskovalnega sodnika zaradi nestrinjanja z zahtevo za preiskavo sklenilo, da se zahteva za preiskavo zavrne, ker g. Praprotnik kot delničar in hkrati kot oškodovanec kot tožilec ne more biti oškodovanec po zakonu o kazenskem postopku. Državno tožilstvo ga napoti, da lahko sam začne kazenski pregon, ker ni utemeljenega suma, da bi imenovani storili uradno pregonljivo kaznivo dejanje, sodišče pa mu pove, da sam ne more začeti pregona, ker osebno ni v ničemer oškodovan. Sum storitve kaznivega dejanja iz revizijskega poročila pa še vedno ostaja nepreiskan. Zaradi pritožbe je na vrsti za odločanje Višje sodišče v Ljubljani.

Iz celotne zgodbe se da razbrati sprenevedanje državnega tožilstva o obstoju kaznivega dejanja, katerega elemente je ugotovila Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij v poročilu leta 1998. Poročilo je bilo v vednost poslano tudi na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Tako bi moralo imeti že samo poročilo za državno tožilstvo značaj kazenske ovadbe, katero bi bilo potrebno obravnavati v skladu z zakonom o kazenskem postopku. Neutrudno pisanje g. Praprotnika, ureditev nadzorstvenih pritožb in strokovnega nadzora ne pomaga, če ni učinkovitega izvajanja, v tem primeru državnega tožilstva. Sedem let so bili vodilni podjetja osumljeni, zoper njih se je zahtevala zahteva za preiskavo, ki ni bila dopuščena. Dvakratno pisanje dokumentov, brez pravnega pouka, zadeva zaključena, ista zadeva še ne vložena, pred tem zastarana, ščitenje sodelavcev, sprenevedanje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, katerega pregon je temeljna naloga državnega tožilstva itd. Vse to so dejstva, ki vzbujajo sum neodgovornega ravnanja Državnega tožilstva Republike Slovenije, ki zahtevajo jasno odgovornost.
Sistem nadzora nad delom se mora na podlagi zakonodajne ravni šele udejanjiti tudi v praksi, kar lepo kaže tudi gornji primer. Eno je ureditev na normativni ravni, drugo je njeno izvajanje. Mehanizmi nadzora ne dajejo ustreznega odgovora na vprašanje o načinu vodenja postopkov. Če ga tožilec slabo vodi, je ta jasno dolgotrajen. Prav nepristransko, pošteno in kakovostno sodelovanje v postopku vseh strani, brez nepotrebnega odlašanja pa je tisto, kar javnost in posamezniki utemeljeno pričakujejo. Vse omenjene afere v tožilskih vrstah se ne bi smele zgoditi, če bi v prvi vrsti vodja tožilstva bil pozoren na to, ali tožilci skrbno, vestno in odgovorno opravljajo svoje delo, kar se od njih, kot državnih funkcionarjev, tudi pričakuje. Nadzor ne bi smel biti posebej zapleten, saj že vpogled v vpisnike pokaže, kaj se dogaja s spisom, ki je bil tožilcu dodeljen. Če je torej tožilcu uspelo v omari imeti več sto nerešenih spisov, gre del odgovornosti pripisati tistemu, ki nadzor opravlja, to pa je v prvi vrsti vodja tožilstva.

Navedeni primeri kažejo na sum nezakonitega in neodgovornega dela, dejansko stanje je nedvomno zaskrbljujoče. Ker Državni svet nima pooblastila vpogleda in predočitve številnih dokumentov, ki se nanašajo na delo državnega tožilstva, naj to delo opravi preiskovalna komisija, ki ima za to tudi zakonsko določena pooblastila. Glede na sprotne ugotovitve, bo tako lahko tudi dopolnjevala dokazni sklep. Primeri naj služijo kot utemeljitev suma nezakonitega in neodgovornega ravnanja, katerega naj dokončno razišče preiskovalna komisija. Že sum je dovolj, da se zaščititi prav vsakega posameznika pred nezakonitim delovanjem državnega organa, v tem primeru državnega tožilstva. Gre za več, gre za dopuščanje nezakonitega dela, za popolno neprisotnost občutka odgovornosti za delo tega organa. Ali je možno storiti hujše dejanje državnega tožilca od njegovega dela brez zakonske podlage? Kako si drugače razlagati, da ta organ ni sposoben niti opravičila človeku, zoper katerega je bila ta storjena. Še več, vrhovni tožilec oceni nezakonito delo nižjega tožilca kot strokovno pravilno. Da bi zoper njega uvedel disciplinski postopek, sploh ne razmišlja. Tako ravna kljub temu, da se zaveda težav, povezanih z prenizkim nivojem znanja nekaterih državnih tožilcev, pomanjkanja osebnostnih lastnosti oz. vrednot, nujnih za pravilno in zakonito delo državnih tožilcev.

Državni svet verjame, da bodo institucije, tudi z novimi vodji po volitvah v državni zbor, zmogle zaščititi temeljne vrednote demokratične ureditve naše družbe in zaščititi tudi večino državnih tožilcev, ki delajo ali bi hoteli delati drugače.
Z večanjem zavedanja o pomenu človekovih pravic je še toliko bolj pomembno, da so znotraj vsakega sistema učinkovito urejene pritožbene in nadzorne poti, ker brez tega ni učinkovitega uveljavljanja in zavarovanja teh pravic. Te poti bodo dobro urejene takrat, ko bodo ljudje imeli zaupanje vanj. Dokler pa bo prevladujoč vtis, da cehovstvo onemogoča, da bi posameznik v razumnem roku prišel do poštenega rezultata, toliko časa najverjetneje ne bomo imeli odgovora niti na zgoraj omenjene primere.

Ker so nekateri vidiki vodenja postopka očitno vprašljivi iz strokovnega vidika in so bile že povzročene hujše posledice, je ustanovitev posebne preiskovalne komisije utemeljena.