Mnenje k Dopolnjenemu predlogu Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008 - 2011

Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k Dopolnjenemu predlogu Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008 - 2011

Državni svet meni, da je dopolnjen predlog resolucije v osnovi dobro pripravljen, zato ga podpira.

Državni svet ugotavlja, da se sedanje besedilo resolucije bistveno razlikuje od prvotnega osnutka, saj je Ministrstvo za kulturo vanj vključilo številne prejete pripombe in konkretne pobude, o resoluciji pa so večkrat razpravljali tudi v okviru različnih teles (Nacionalni svet za kulturo).

Državni svet Republike Slovenije je v času javne razprave o osnutku organiziral dve razpravi o pričakovanjih civilne družbe s področja kulture v zvezi z novim NPK in o samem osnutku, v okviru katerih so bile predlagane in zahtevane tudi spremembe, ki jih je Ministrstvo za kulturo, vsaj nekatere, upoštevalo v besedilu predloga (primerjava kazala v osnutku in predlogu).

Državni svet ugotavlja, da so predlagatelji NPK morda premalo upoštevali globino in daljnosežnost sprememb položaja slovenskega naroda po osamosvojitvi, saj jih le omenjajo, a se hkrati odpovedujejo težnji po globljem razmisleku o posledicah teh sprememb za področje kulture in o verjetno nujnih spremembah v odnosu vseh nas do lastne kulture. O tej odločitvi za »postopno reformo« namesto za »radikalno reformiranje kulturne politike« nas seznanjajo predlagatelji v predgovoru predloga resolucije. V uvodu, zlasti v podpoglavju z naslovom Slovenska kultura, evropskost in globalizacija, pa se Državnemu svetu postavljajo nekatera temeljna vprašanja, na katera v nadaljevanju besedila ni dovolj jasnih odgovorov.

Državni svet meni, da manjka razmislek o vlogi slovenske kulture v preteklosti glede na posebnosti slovenske politične oziroma ne/državne zgodovine in o tem, kakšno vlogo naj bi kultura imela v prihodnosti glede na spremenjene okoliščine in vključenost Slovenije v Evropsko unijo. Pri tem je odprto vprašanje nacionalne identitete in razprava o tem, ali kultura sooblikuje in zagotavlja nacionalno identiteto ter njeno ohranjanje ali jo samo izraža, še bolj pa vprašanje možnosti, da se Slovenija, ki bo tudi v prihodnje težko uveljavljala svojo posebnost in stvarno samostojnost kot politični in gospodarski dejavnik, uveljavi s svojo kulturo, ki zagotavlja lasten obstoj, prepoznavnost in celo neke vrste »blagovno znamko«. Kljub predpostavki, da je besedilo predloga na splošno dobro pripravljeno, Državni svet opozarja, da je predlog programa premalo ambiciozen in premalo zahteven do drugih področij in dejavnosti.

Državni svet izpostavila pomen slovenskega jezika, saj ta predstavlja gibalo slovenske identitete, sporazumevanja ter duhovnega in umetnostnega izražanja, zato se zavzema za dosledno uporabo jezika v šolah in na fakultetah (zagotavljanje izvajanja programov v slovenskem jeziku) ter prevode znanstvenih tekstov in učbenikov. V nasprotnem primeru bi v daljšem časovnem obdobju lahko prišlo do stagnacije razvoja jezika in s tem  posledično tudi do osiromašenja.

Državni svet opozarja, da pri uvrščanju slovenske kulture v mednarodni okvir ni prisotne nikakršne sistemske ureditve oz. institucije, ki bi delovala na tem področju, podobno, kot je to urejeno v tujini (pr. Goethe Institut ali British Council). Zato se Državni svet zavzema za ustanovitev podobne institucije, ki bi zajemala promocijo jezika in kulture zunaj meja ter utrjevanje mednarodnih povezav, kar vključuje promocijo filma, glasbe, gledališča in literature.

Državni svet ugotavlja, da je filmska produkcija zabredla v krizo, predvsem zaradi slabega vodenja Filmskega sklada in nezagotavljanja kontinuirane filmske produkcije. NPK narekuje pretvorbo Filmskega sklada v Filmski inštitut, Državni svet pa v zvezi s tem opozarja na pomanjkanje primernega programa, ki bi reševal krizo na filmskem področju.

Med pomanjkljivostmi NPK Državni svet opozarja na neuravnoteženost med obravnavo tradicionalnih in etabliranih umetniških praks in na drugi strani obravnavo novih, še ne tako uveljavljenih ali tudi bolj množičnih umetniških praks, ki se največkrat odvijajo zunaj sfere javnih zavodov in drugih profesionalnih ustanov, s čimer je povezano tudi pereče vprašanje ustvarjalcev, ki jih program in zakonodaja obravnavata kot t.i. samozaposlene na področju kulture. Pri tem ne gre toliko za očitke, da te uravnoteženosti ni na načelni ravni, temveč je predvsem ni opaziti na ravni ukrepov, ciljev in merljivih kazalcev, skratka v tistih delih programa, ki naj bi imeli finančne učinke. Državni svet opozarja, da bi bilo potrebno zagotoviti uporabo enakih meril pri vrednotenju dosežkov ne glede na to, ali te dosežke dosegajo zaposleni ustvarjalci v javnih zavodih ali samozaposleni v ad hoc organizacijskih oblikah, nevladnih organizacijah oziroma samostojno. Na podobne neuravnoteženosti opozarjajo tudi posamezna stanovska društva (npr. Društvo baletnih umetnikov Slovenije).

Državni svet pozitivno ocenjuje zlasti spremembe, ki prinašajo boljše možnosti za enakovredno upoštevanje invalidov, predvsem kot obiskovalcev kulturnih prireditev oziroma uporabnikov umetniških del (bralci, gledalci, poslušalci). Opozarja, da so te spremembe v NPK obravnavane zgolj načelno, potrebno pa bi bilo natančno določiti  posege, ki so za dosego tega cilja potrebni (v zvezi s cilji na področjih knjige in knjižnične dejavnosti naj bi posebej obravnavali dostopnost  kulture in umetniških del za invalide).

Državni svetnik Branimir Štrukelj je seznanil Državni svet, da so bile njihove pripombe na Ministrstvu za kulturo pri pripravi resolucije le delno upoštevane, čeprav so tovrstni dokumenti, poleg krovnega zakona (ZUJIK), podlaga za razvoj usmeritev kulturne politike. Predstavnik je izrazil začudenje nad ponovno izključitvijo civilne družbe in nevladnih organizacij pri urejanju tako pomembnih vprašanj na področju kulture, saj so  bili le ti prezrti že pri pripravi krovnega zakona. V zvezi s preobrazbo javnega sektorja je opozoril na statusno-finančna vprašanja zavodov s področja kulturne dediščine v primeru regionalizacije Slovenije in na pereče vprašanje samozaposlenih ustvarjalcev.

Državni svet je bil seznanjen z dejstvom, da pripombe drugih zainteresiranih (npr. sindikata GLOSE in Mirovnega inštituta) niso bile upoštevane. Predvsem se jim zdi sporna ustanovitev komisije, v kateri bi pri pripravi reforme javnega sektorja in celostni rešitvi statusa samozaposlenih poleg predstavnikov različnih ministrstev sodelovali tudi predstavniki samozaposlenih, drugi kulturniki in predstavniki izvajalskih dejavnosti. Državni svet poudarja, da je predstavnikom civilne družbe v takih procesih zagotovljeno le sodelovanje, brez dejanske možnosti učinkovanja pri sprejemanju odločitev.

Državni svet meni, da je Resolucija premalo ambiciozna, še posebej ob dejstvu, da je slovenska kultura podhranjena, predvsem zaradi vezanosti na majhno tržišče in zniževanje indeksa namenjenega za kulturo v proračunu. Državni svet opozarja na težave, ki se pojavljajo pri pridobivanju finančnih sredstev za društva. Treba bi bilo posnemati izkušnje v tistih državah, ki so uvedle davčne in druge spodbude, s čimer so pospešile kulturno produkcijo in tako zagotovile interes gospodarstva za vlaganja v kulturne programe.

* * *

Državni svet je opozoril še na konkretni pomanjkljivosti v besedilu resolucije:

• V UVODU bi bilo treba v okviru podpoglavja Slovenska kultura, evropskost in globalizacija na koncu predzadnjega odstavka besedilo dopolniti z naslednjim stališčem: "Slovenija mora prepoznati kulturo kot svojo prednost in možnost za uveljavljanje svoje posebnosti v širšem prostoru, v evropskem in svetovnem merilu in spodbujati ustvarjalnost, prenašanje dosežkov kulture in ustvarjalnosti kot ključne komponente kakovosti, ob znanju tudi na druga področja, še zlasti v gospodarstvo in se uveljavljati kot prostor in subjekt kakovostne kulturne ponudbe tudi za širše okolje. Slovenija si mora prizadevati, da postane eno glavnih trajnih evropskih kulturnih prizorišč; v določenem pomenu besede in za določena področja pa lahko tudi neke vrste evropska kulturna tržnica."

• V poglavju PRIORITETE IN CILJI – UKREPI – KAZALNIKI bi bilo treba v 5. podpoglavju - Uprizoritvene umetnosti med ukrepe uvrstiti tudi naslednji alineji:
  "-  spodbujanje nastajanja novih domačih baletnih del in
  - spodbujanje sistematičnega vključevanja (zaposlovanja) kvalitetnih domačih diplomantov baletnih šol v slovenske baletne ansamble."