Sklepi, sprejeti na podlagi posveta Sistemske spremembe na področju institucionalnega varstva starejših v Sloveniji

Državni svet Republike Slovenije je na 15. seji 22. 4. 2009, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08) ter na podlagi posveta Sistemske spremembe na področju institucionalnega varstva starejših v Sloveniji, sprejel naslednje

S K L E P E :

Državni svet je 23. oktobra 2008 v sodelovanju s Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije, organiziral posvet z naslovom Sistemske spremembe na področju institucionalnega varstva starejših v Sloveniji, na katerem so s svojimi referati sodelovali člani Državnega sveta Republike Slovenije, predstavniki Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, predstavnik Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, predstavnica Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, predstavnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, predstavnik Računskega sodišča Slovenije, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije ter predstavniki izvajalcev in uporabnikov institucionalnega varstva v Sloveniji.

Državni svet ugotavlja, da je področje institucionalnega varstva in varstva na domu starejših deklarativno zelo dobro urejeno v strateških dokumentih: Evropski socialni listini, Zeleni knjigi Sveta EU iz leta 2005 "Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami<, Strategiji varstva starejših do leta 2010 in Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 - 2010. Družbeno in socialno varstvo invalidov pa je urejeno v Zakonu o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov, Nacionalnem akcijskem programu za invalide 2007 - 2013, Evropskem akcijskem načrtu o invalidnosti (COM/2003/0650 final), ki zajema obdobje 2004 - 2010 in Akcijskem načrtu Sveta Evrope za invalide 2006-2015, ki  zagotavlja pravice za polno sodelovanje invalidov v družbi, za večjo kakovost življenja in zagotavljanje boljših delovnih pogojev invalidov v Evropi.

Našteti dokumenti zavezujejo Vlado Republike Slovenije in pristojna ministrstva, da določila iz teh dokumentov implementirajo v praksi in poskrbijo za varno in kakovostno staranje prebivalstva in za izenačene možnosti invalidov pri vključevanju v aktivno delovanje v družbi in enakopravno vključevanje v socialnovarstvene programe.  Določila naštetih dokumentov so se v Republiki Sloveniji v določeni meri že realizirala, vendar je potrebno opozoriti na naslednje pomanjkljivosti.

Po mnenju Državnega sveta bi bilo potrebno izpeljati vse aktivnosti iz Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 - 2010, ker daje zadostno podlago za razvoj domov za starejše in razvoj posebnih socialnovarstvenih zavodov saj vsebuje opredelitve, kako naj se zagotavlja posameznikom v povezavi z drugimi osebami v družinskem, delovnem in bivalnem okolju ustvarjalno sodelovanje. Zagotavlja uresničevanje razvojnih možnosti tako, da posamezniki s svojo dejavnostjo lahko dosegajo tako raven kakovosti življenja, ki bo primerljiva z drugimi v okolju in bo ustrezala merilom človeškega dostojanstva.

Državni svet nadalje ugotavlja, da bi se z doslednim izvajanjem navedene Resolucije realizirali tudi načrtovani cilji in zastavljene strategije za uspešnejše in učinkovitejše delovanje ter poslovanje socialnovarstvenih organizacij, zato predlaga Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da: 

• izvedeta postopni prenos izvajalske funkcije z države na druge subjekte pod  opredeljenimi pogoji tako, da bodo novi subjekti prispevali k nadaljnjemu razvoju, večji  kakovosti in širitvi mreže, z možnostjo pridobitve investicijskega kapitala ob ohranitvi premoženja v lasti države. S prenosom izvajalske funkcije na druge subjekte (občine, zasebniki in drugi) bi se izboljšal dostop do socialnovarstvenih storitev in programov;
• pristopita k realizaciji Nacionalnega programa socialnega varstva 2006-2010 in na podlagi meril vzpostavita javno mrežo socialnovarstvenih storitev in programov, ki bo na voljo posameznikom in družinam, kadar se znajdejo v socialnih stiskah ali materialnih težavah. Izvajalci pa naj na podlagi opredeljenih meril organizirajo storitve in programe za preprečevanje socialne izključenosti ranljivih skupin prebivalstva;
• naj se izboljša kakovost storitev in programov ter  poveča učinkovitost subjektov z  aktivnejšim vključevanjem uporabnikov  pri  izbiri načrtovane storitve;
• naj se delovanje sistema socialnega varstva organizira tako, da bodo imeli uporabniki večji vpliv na oblikovanje storitev in programov ter na načrtovanje in ocenjevanje posameznih procesov pri spodbujanju razvoja kakovosti, učinkovitosti in inovativnosti (npr. uvedba sistema ocenjevanja kakovosti, uvedba inovativnih programov z namenom izboljšanja kakovosti in učinkovitosti obstoječih storitev in programov ali novih programov, uvedba sodobnejših konceptov in večje prilagojenosti dejanskim potrebam uporabnikov);
• naj se okrepi strokovna avtonomija, upravljavska samostojnost in racionalno poslovanje socialnovarstvenih organizacij, ob nadzoru upravnih odborov ali nadzornih svetov ter drugih pristojnih nadzornih organov na področju socialnega varstva in zdravstva.

Državni svet podpira takojšnjo statusno preoblikovanje socialnovarstvenih zavodov v sodobnejše neprofitne organizacije (zavod, družba z omejeno odgovornostjo, itd.) na podlagi Zakona o zavodih in Zakona o javno-zasebnem partnerstvu tako, da bodo v upravljanje vključeni predstavniki vseh zainteresiranih posameznikov, skupin in organizacij (stanovalci, zaposleni, nevladne organizacije oz. civilna združenja, strokovnjaki in ustanovitelji). Menedžment pa naj ima večjo avtonomijo in odgovornost pri načrtovanju, organiziranju, izvajanju in nadziranju poslovanja.

Državni svet meni, da bi se z organizacijskim preoblikovanjem zavodov hitreje reševalo številne probleme s področja institucionalnega varstva starejših in zagotovilo osebam, ki čakajo na sprejem v domove, ustrezno oskrbo.  Hitreje bi se reševali tudi številni problemi v socialnovarstvenih organizacijah, kot na primer problematika nizkih povprečnih cen osnovne oskrbe, možnost uporabe primernih sanitetnih in ortopedskih pripomočkov, problematika odvoza inkontinentnih pripomočkov itd., saj finančna sredstva, ki jih dobijo te organizacije, ne zadoščajo za kvalitetno socialno in zdravstveno oskrbo.

Čim prej je potrebno razrešiti vprašanje investicij, posodobitve in vzdrževanja socialnovarstvenih zgradb in drugih tehničnih sredstev, saj je večletno zaostajanje investicijske dejavnosti pri obstoječih izvajalcih v državni lasti povzročilo veliko zastarelost tako na stavbah kot na tehničnih pripomočkih. Kapacitete domskega varstva za starejše je potrebno širiti in modernizirati ter poskrbeti, da bodo novogradnje in adaptacije obstoječih sledile sodobnemu modelu gospodinjskih skupin tako po arhitekturni kot programski zasnovi. S tem bi zagotovili kvalitetnejše varstvo starejšim, zlasti dementnim ali drugače prizadetim osebam. Pri normiranju funkcioniranja domov za starejše in nadzora nad njimi je potrebno stremeti za ravnotežjem med materialno oskrbo in kakovostnimi medčloveškimi odnosi.

Domove za starejše je potrebno graditi tudi v območjih, ki so že sicer namenjena stanovanjski in mešani gradnji, jih bolj odpreti navzven, da starejši ne izgubijo socialnega stika s svojo okolico. Neuravnotežen razvoj mreže izvajalcev je pripeljal v situacijo, ko se na nekaterih območjih države soočamo že s presežki kapacitet, na drugih področjih, predvsem v prestolnici in okolici, pa se soočamo z naraščajočim številom čakajočih in vedno daljšimi čakalnimi dobami. 

Državni svet predlaga, da se pristopi k ustanavljanju t. i. negovalnih oddelkov v vseh regijskih bolnišnicah ter zagotavljanju ustrezne rehabilitacije po različnih boleznih in poškodbah v bolnišnicah, rehabilitacijskih centrih, zdravstvenih domovih in v socialnovarstvenih organizacijah. Prav tako je potrebno starejšim osebam omogočiti izvajanje fizioterapije in delovne terapije na domu. Pomembno je ohranjanje pravic do zdravstvenih storitev in njihovo postopno širitev, skladno z novimi medicinskimi spoznanji in tehnologijo, širjenje pravic zdravljenja in zdravstvene nege na domu, storitev paliativne oskrbe in storitev za dolgotrajno oskrbo.

Pri sami gradnji domov za starejše je potrebno načrtovati prostore za medsebojno druženje, s tem, da se stanovalcem zagotoviti čim večjo zasebnost in individualnost v sobah (enoposteljne sobe, garsonjere). Nadalje je potrebno pri gradnjah in adaptacijah upoštevati Standardna pravila Združenih narodov za izenačevanje možnosti invalidov in gradnjo izpeljati tako, da ne bo komunikacijskih ovir in da bodo imeli invalidi dostop do vseh prostorov v domu (bivalne sobe, WC, kopalnice, jedilnice, dostop do zunanjih sprehajalnih poti, balkonov  in drugih prostorov, kjer se odvijajo domske aktivnosti). 

Poleg uveljavljenih oblik institucionalnega varstva je treba skrbeti tudi za razvoj mreže izvajalcev oskrbe starejših oseb v družini in oskrbovanih stanovanjih  ter drugih oblikah samostojnega bivanja. Državni svet podpira prizadevanja, da starejše osebe čim dlje ostanejo v svojem domačem okolju, ob ustrezni pomoči ne le družinskih članov, ampak tudi ob podpori in pomoči države in lokalne skupnosti, ki morata zagotavljati dostopnost do različnih oblik pomoči in storitev, npr. pomoči na domu, pomoči na daljavo, dejavnosti dnevnih centrov, pravici do družinskega pomočnika, pomoči osebam, ki živijo v oskrbovanih stanovanjih, različnih socialno varstvenih programih osebne asistence za invalide ipd.

Še posebej se Državni svet zavzema, da se zagotovijo enake možnosti starejši populaciji invalidov in pri tem razvijajo take oblike socialno varstvenih storitev (pomoč na domu, osebna asistenca pri vsakodnevnih opravilih), da bi se čim kasneje odločili za institucionalne oblike socialnega varstva. Staranje invalidov, zlasti tistih, ki so odvisni od značilnih oblik podpore zaradi narave svoje okvare ali bolezni, t.j. invalidnosti, ustvarja izrazito nov izziv za vse države po Evropi. Tudi pri invalidih se podaljšuje življenjska doba in ko postanejo starejši, nadaljujejo s svojim stilom življenja, ki pri različnih vrstah invalidov opravičuje družbeno organiziranje podpore za posameznike in njihove družine. Hude težave nastanejo tudi v primerih, ko so glavni oskrbniki ostareli starši ali zakonski partnerji. Enako hude težave pa so tudi v primerih, ko poročeni otroci v svojih najbolj produktivnih letih skrbijo za svoje ostarele starše, ki so že odvisni od stalne fizične pomoči.

To je nekaj zelo razvidnih razlogov, zaradi katerih so neizogibni novi ukrepi socialne politike ob sodelovanju praktično vseh drugih družbenih akterjev. Aktualna problematika v zvezi z bivalnimi razmerami starejših oseb in invalidov prvenstveno izhaja iz tega, da je večina stanovanj v naši državi po površini premajhnih ali pa v hišah, ki so sicer dovolj prostorne, ni pa omogočeno gibanje z dvigali. Prav tako so prostori za  sanitarije (predvsem kopalnice, stranišča) preozki in z invalidskimi vozički praviloma nedostopni. V urbanem okolju so številne stanovanjske zgradbe slabo dostopne s preozkimi stopnišči in dvigali. Upoštevanje gradbenih normativov za odpravljanje gibalnih ovir predstavlja dosti cenejšo gradnjo, kot pa so stroški, ki nastanejo pri odstranjevanju teh ovir z adaptacijami, ki večinoma sploh niso izvedljive. Specializiranih institucij za bivanje starejših invalidov ni zadosti, le za določen krog slepih, gluhih in duševno prizadetih je v neki meri poskrbljeno, medtem ko so vsi ostali upravičeni starejši invalidi izpostavljeni zasilnim rešitvam ali pa ostajajo v nemogočih razmerah. Kako je področje bivanja starejših invalidov odrinjeno na rob družbe, najbolje dokazuje publikacija "Invalidi, starejši in druge osebe s posebnimi potrebami v Sloveniji", ki jo je izdal Statistični urad Republike Slovenije, decembra 2007, v kateri ni niti enega podatka, ki bi statistično izkazoval, kako bivajo starejši invalidi, ko postanejo vezani na dom starejših občanov ali na drugi posebni socialno varstveni zavod.

Državni svet meni, da se bo z uvedbo posebnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo  povečala socialna varnost in kakovost življenja starejšim osebam, zato pričakuje od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Vlade Republike Slovenije, da bosta predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo uskladila z zainteresiranimi skupinami uporabnikov, izvajalcev in financerjev ter vložila v letošnjem letu v zakonodajni postopek, kot je to zagotovila Vlada Republike Slovenije s svojim pismom št.                00202-14/2008/6         z dne 29. 1. 2009.