Vprašanje prof. dr. Janvita Goloba glede dimnikarskih storitev

Državni svet Republike Slovenije je na 2. seji, dne 9. 1. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanje državnega svetnika prof. dr. Janvita Goloba glede dimnikarskih storitev in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji

S K L E P :

Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika prof. dr. Janvita Goloba in predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanje preuči in nanj odgovori.

Vprašanje prof. dr. Janvita Goloba se glasi:

Kdaj in kako bo Ministrstvo za okolje in prostor uredilo področje dimnikarskih storitev, upoštevajoč pri tem določila Zakona o varstvu okolja, Zakona o varstvu potrošnikov in Stanovanjskega zakona?
Obrazložitev:

Nevarnost zastrupitev s CO, požarov in eksplozij se zaradi neodgovornega ravnanja tako koncedentov kot posledično koncesionarjev iz leta v leto veča, prav tako se žal iz istih vzrokov viša tudi cena, ki jo na račun ogroženosti zdravja, varnosti in življenj plačujejo uporabniki dimnikarskih storitev.

Koordinacijski odbor Civilnih pobud (CI) sproženih na območju Republike Slovenije v zvezi z dimnikarskimi storitvami, ki jih izvajajo na osnovi Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/2004 z dne 3. 12. 2004) (v nadaljevanju Uredba) s strani koncedenta (Ministrstvo za okolje in prostor) izbrani koncesionarji, ugotavlja, da so bili številni napori CI in posameznikov, da bi preprečili zlorabe, ki se jih poslužujejo nekateri koncesionarji, zaman.

Uporabniki se soočajo s strokovno spornim načinom izvajanja dimnikarskih storitev in v veliki meri strokovno neutemeljenimi ugotovitvami koncesionarja, njegovimi zlorabami monopolnega položaja in zaračunavanju storitev po neutemeljenih cenah.

 Temeljni razlog za nastanek obravnavanih problemov povezanih z dimnikarskimi storitvami so:

1. Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije , varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/2004 z dne 3. 12. 2004) (v nadaljevanju Uredba)
2. Koncesijska pogodba sklenjena z Občino Izola (Koncesijska pogodba št. 352-09-2/00 z dne 7. 3. 2000) in Koncesijska pogodba sklenjena z MOP (Koncesijska pogodba št. 014-03-10/2005 z dne 12. 4. 2006). (v nadaljevanju Pogodba) ,
3. Cenik dimnikarskih storitev sprejet in objavljen s strani Vlade RS.

Dokler ne bo Slovenija (predvsem zakonodajna in izvršna oblast) sposobna na vseh ustreznih nivojih spoznati in priznati, da so navedeni dokumenti po strukturi in vsebini za prebivalce - uporabnike dimnikarskih storitev - škodljivi, je upanja za rešitev problemov bore malo.

Tako Občina Izola (z opustitvijo nadzora in neukrepanjem) kot Vlada RS (s sprejetjem za uporabnike škodljivo Uredbo in podpisom prav tako za uporabnike škodljive koncesijske pogodbe in popolno opustitvijo nadzora nad početjem koncesionarja), sta:

• povzročili povečano nevarnost (žal tudi dokazano) za zdravje in življenje uporabnikov dimnikarskih storitev v plinificiranem blokovskem naselju Livade v Izoli in to neposredno s tem, da opuščata nadzor nad delom koncesionarjev, ne zagotavljata neodvisne strokovne arbitraže v primeru sporov vezanih na kakovost in strokovnost dimnikarskih storitev ter s tem dovoljujeta koncesionarjem nespoštovanje in zlorabo Uredbe,
• omogočili nekakovostno in z zamegljenimi ceniki podprto izvajanje dimnikarskih storitev in nenadzorovano delovanje ter zlorabo položaja koncesionarja ter onemogočila učinkovit nadzor in ukrepanje pooblaščenih inšpekcij proti koncesionarju,
• izničila vse poskuse in napore za ureditev razmer s strani uporabnikov dimnikarskih storitev s tem, da se nista odzivala na pritožbe uporabnikov ter s tem povzročila zelo nevaren odpor uporabnikov dimnikarskih storitev proti koncesionarju, ki svoja dejanja vključno z zlorabami in svojevoljnimi tolmačenji opravičuje z Uredbo.

Oba koncedenta se sprenevedata in prevračata odgovornosti za svoje nekompetentno in za uporabnike škodljivo delovanje koncesionarja eden na drugega, o odgovornosti koncedentov pa nič! Ukrepov ni, stanje se slabša, zlorabe koncesionarjev so vse obsežnejše in pogostejše, račune pa (takšne ali drugačne, morda tudi tiste z zdravjem in življenji) tako ali tako plačujejo predvsem neozaveščeni uporabniki oziroma lokalni prebivalci. Razgovori z lokalnimi prebivalci - uporabniki, ki jih je opravila strokovna skupina v sklopu Civilne pobude, so namreč nedvoumno pokazali, da Uredbe in koncesijskih pogodb le-ti ne poznajo, mnogi, tisti, ki si to lahko privoščijo, plačajo račune predvsem zato , da se izognejo sitnostim, ki jih prinaša neplačilo, ob tem pa seveda o tem molčijo. Tisti, ki so se upali zoperstaviti se zlorabam koncedentov in koncesionarjev, so bili tako ali tako speljani na slepi tir in do sedaj neuspešni. Koncedente in koncesionarje nesporno ščiti zakon. Lahko se le vprašajo, kakšen pravni red velja v Sloveniji in katere pravice so sploh še dosegljive  povprečnemu prebivalcu, ne da bi jih moral uveljavljati preko več let trajajočih sporov, ki se praviloma zaključijo šele na Ustavnem sodišču.

Kako naj uporabniki dimnikarskih storitev razumemo Uredbo Vlade RS (v skladu s 40. čl. ZVO-1 je to akt, katerega izvajanje bi moralo biti podvrženo celoviti analizi vplivov na okolje) in delovanje koncedenta (ZVO-1 v 2 točki 3. člena jasno govori o tem, da je opustitev ravnanja, ki lahko vpliva na okolje tako, da škodi človekovemu zdravju .... opredeljena kot poseg v okolje), ki šele ob koncu leta 2007, to je več kot tri leta po uveljavitvi Zakona šele razmišlja, kako bi udejanil nadzor nad izvajanjem Zakona in Uredbe (npr. 96. in 101. čl. ZVO-1) ?

Kako naj uporabniki dimnikarskih storitev razumemo Vlado RS in koncedenta (MOP), ki v primeru priprave in uveljavljanja Uredbe ter sklepanja koncesijskih pogodb (Uradni list RS št. 129/2004 z dne 3. 12. 2004) nesporno ignorirata in kršita 6. člen (Načelo sodelovanja) in 13. člen (Načelo javnosti) ZVO-1? Neizpodbitno dejstvo je, da koncedent in koncesionar sklepata pogodbe na račun uporabnikov ob popolni izključitvi uporabnikov!

Kako naj razumemo uporabniki dimnikarskih storitev ravnanje Vlade RS (oziroma popolno opustitev ravnanja) in koncedenta, ki kljub številnim pritožbam uporabnikov in nespornim kršitvam ZVO-1 (razen 148. člena), Uredbe in koncesijskih pogodb, ne ukrepa .

Povsem jasno je, da glede na opisana dejstva Vladi RS, koncedentu (MOP) in koncesionarjem, razen za uporabnike storitev škodljive Uredbe in koncesijskih pogodb, ni treba spoštovati drugega kot 148. člen ZVO-1, prav tako tudi ne zakonov, ki ščitijo potrošnika in omogočajo konkurenco !

Koncedent (MOP) se striktno izogiba temu, da bi z ustrezno spremembo Uredbe razrešil probleme, pred katerimi krepko zatiska oči.  Kaj torej v primeru, ko proti uporabnikom in v njihovo škodo v danem primeru ravna Vlada RS, MOP in koncesionar, uporabnikom dimnikarskih storitev preostane? In končno: kdo v tej državi bdi nad strokovnostjo in kakovostjo aktov, ki jih sprejema vlada RS v zvezi z ZVO-1 in ugotavlja njihovo učinkovitost? Kaj nam pove analiza zgoraj naštetih aktov? Kateri so kritični dejavniki?

a) Uredba kot temeljni koncesijski akt ima skrajno pomanjkljive opise pojmov (definicije), tako da si nekatere ključne pojme, kot so npr. "dimnikarske storitve" ali "dimnikarska služba", lahko tolmači vsak po svoje. Seveda le, če spregledamo skrit namen (glej kombinacijo 4. in 13. člena Uredbe), ki jasno kaže, kako se navidezno nesporen  vendar načrtno zavajujoč razpis za podelitev koncesije spremeni v razpis za podelitev statusa monopolista! Pomanjkljivi opisi pojmov imajo seveda jasen namen:
- cene storitev so netransparentne,
- ni potrebnih osnov za ocenjevanje storitev, resen inšpekcijski nadzor je neučinkovit in onemogočen.

b) V Uredbi boste zaman iskali poglavja "Obveznosti koncesionarja" in "Obveznosti koncedenta", našli boste le poglavje "Obveznosti uporabnikov"! To seveda ni naključje! Razumljivo, da so tudi odgovornosti koncedenta in koncesionarja temu ustrezno zamegljene.

c) V Uredbi boste zaman iskali člen , ki bi jasno opredeljeval gospodarski ali kakršen koli namen in cilj Uredbe ter kriterije, ki bi služili za ugotavljanje učinkov Uredbe. Kljub temu, da naj bi "gospodarski namen" trenutno veljavne koncesijske pogodbe (41. člen) odločal o veljavnosti pogodbe . Na ta način je Uredba predvsem akt, ki glede na svojo vsebino služi predvsem zagotavljanju posla izbranim monopolistom, državi pa za izgovor, da je uredila razmere na določenem področju in vse odgovornosti prenesla na koncesionarja, ta pa na uporabnike njihovih storitev.

Obe koncesijski pogodbi sta za uporabnike izrazito škodljivi, saj postavljata uporabnike v skrajno podrejen odnos napram koncesionarju in koncedentu. Uporabniki, ki niso sopodpisniki pogodb, so postavljeni v odnos "molči in plačaj"! Kajti ob sedanji prislovični neučinkovitosti tožilstev in sodišč se ob možnosti uporabe formalnih  postopkov (pritožbe, tožbe) lahko uporabniki, postavljeni pred izvršena dejstva, lahko le kislo nasmehnejo. Arbitraža je zastavljena v smislu "kadija toži - kadija sodi" . Pogodbe dejansko postavljajo uporabnike v vlogo servisa koncedentu in koncesionarju. Da bi za njiju veljali zakoni, kot je Zakon o varstvu potrošnikov ali Stanovanjski zakon, je seveda iluzija, pot za zlorabe je na široko odprta in mnogi jo tudi učinkovito uporabljajo.

Cenik je netransparenten in zavajujoč. Takega omogoča Uredba s svojo nedorečenostjo in sporno členitvijo ključnih pojmov ter neupoštevanje realnih, dokazljivih in preverjenih normativov in standardov. Ni namreč vseeno, če se cena pregleda dimnika nanaša na uporabo sorazmerno drage opreme (kamera) in temu primernega procesa pregleda (trajanje in stopnja zahtevnosti), ali pa na manj kot minuto trajajoč pogled v zrcalo. Da o meritvah in monitoringu niti ne govorimo! Očitno avtor Uredbe ne pozna ZVO-1, ki enkratne meritve jasno ločuje od monitoringa (podana je razlaga pojmov), koncedent pa prav tako ne, saj dopušča, da koncesionarji izvajajo le enkratne, posamične meritve namesto predpisanega monitoringa .

Zaman v ceniku (ali Uredbi) iščemo osnove, s katerimi bi lahko utemeljili račune, ki jih za svoje storitve izstavljajo koncesionarji.
Namesto, da bi enostavno opredelili pregled dimnikov določenega tipa, namenjenih določenim kurilnim napravam in energentom, nas koncedent in koncesionar zavajata z raznimi "paketnimi" ponudbami nedoločljivih stroškov in vrednosti, kjer je edina nesporna komponenta cena.

Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za okolje in prostor, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanj v roku 30 dni odgovori.