Zapisnik 32. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije

32. izredna seja Državnega sveta Republike Slovenije je bila v četrtek, 23. 6. 2011

Predsednik je pričel 32. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije, ki jo je sklical na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in prvega odstavka 32. člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije.

Seja se je začela ob 13. uri in zaključila ob 14.50.

Opravičil se je:

• mag. Stojan Binder.

Ostali odsotni:

• Matej Arčon,
• prof. dr. Jože Mencinger,
• Bojan Papič.

Na sejo je bil vabljen:

• dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve.

Seje so se udeležili:

• dr. Anja Kopač Mrak, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve,
• mag. Ana Vodičar, generalna direktorica Direktorata za družino na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve,
• Ljuba Šalinger, sekretarka, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

 

O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije dr. Pavla Gantarja in predsednika Vlade Republike Slovenije Boruta Pahorja.

* * *

 

S sklicem dne 21. 6. 2011 so svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:

1.       Družinski zakonik (DZ)

 

Glede na to, da predsednik ni prejel nobenega predloga za razširitev, je predlagal naslednji

 

DNEVNI RED:

1. Družinski zakonik (DZ)

 

1. točka dnevnega reda: Družinski zakonik (DZ)

Državni zbor je zakon sprejel na 29. redni seji v četrtek, 16. junija 2011, in so ga svetniki prejeli naslednji dan po elektronski pošti in na klop.

Na klop so svetniki prejeli tudi pismo Kampanje Za vse družine.

Zahtevo skupine državnih svetnikov (prvopodpisani Rastislav Jože Reven) za sklic izredne seje Državnega sveta s predlogom za sprejem odložilnega veta so prejeli s sklicem 21. 6. 2011 in na klop.

Predlog za sprejem odložilnega veta je obravnavala Komisija socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročilo so svetniki prejeli na klop. Na klop so prejeli tudi predlog zahteve Državnega sveta.

Predlog za sprejem odložilnega veta je obravnavala Interesna skupina delojemalcev. Stališče interesne skupine so svetniki prejeli na klop.

Predstavnik predlagateljev predloga za sprejem odložilnega veta Rastislav Jože Reven je podal obrazložitev.

Predstavnica predlagatelja zakona dr. Anja Kopač Mrak, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve je podala obrazložitev.

Predsednik Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide Boris Šuštaršič je podal stališče komisije.

Predstavnik Interesne skupine delojemalcev Branimir Štrukelj je pojasnil stališče interesne skupine.

V razpravi so sodelovali dr. Zoltan Jan, Peter Požun, Anton Peršak, Mihael Jenčič, Branimir Štrukelj, dr. Janvit Golob, Rudolf Cipot, Boris Šuštaršič, Vincenc Otoničar, Cvetko Zupančič, Rastislav Jože Reven, Alojz Kovšca, dr. Andrej Rus in Darko Fras.

Repliko so imeli Mihael Jenčič, Branimir Štrukelj (2), Anton Peršak, Peter Požun, dr. Zoltan Jan in Cvetko Zupančič.

Na dileme iz razprave je odgovorila dr. Anja Kopač Mrak, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

 

Po razpravi je predsednik predlagal v sprejem naslednji predlog zahteve:

Državni svet Republike Slovenije je na 32. izredni seji 23. 6. 2011, ob obravnavi Družinskega zakonika (DZ), ki ga je Državni zbor sprejel na 29. redni seji 16. junija 2011, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04 in 68/2006), sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Družinskem zakoniku (DZ).

 

Obrazložitev:

Predlog Družinskega zakonika (DZ) je Državni zbor RS sprejel na 29. redni seji dne 16. junija 2011 in naj bi predstavljal moderen družinski zakonik, ki naj bi deloma odstopal od prvotnega predloga. V Državnem zboru RS in na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide je potekala dolgotrajna razprava, na kateri pa ni sodeloval širši krog strokovnjakov s tega področja. Razprava je bila na delovnem telesu pri praktično vseh členih zakonika omejena na način, da je lahko vsak član odbora in vsak vabljeni samo enkrat razpravljal k posameznemu členu. To dejstvo in dejstvo, da so še tisti strokovnjaki, ki so sodelovali (npr. psihoanalitik Roman Vodeb), nasprotovali sprejemu zakonika v takšni obliki, sta že dober razlog, da je Državni svet RS še enkrat preučil ustreznost sprejetega Družinskega zakonika.

Državni svet RS je na 24. seji 17. marca 2010 sprejel mnenje k predlaganemu zakoniku, v katerem je navedel ključne razloge zakaj zakonika ne podpira. Kot glavni razlog je navedel, da so rešitve predvsem glede izenačitve istospolnih partnerskih zvez s tradicionalno zakonsko zvezo ter določbe v zvezi s posvojitvami otrok s strani istospolnih partnerskih zvez preuranjene, saj je potrebno upoštevati sprejemljivost teh določb v sedanjih družbenih razmerah v slovenskem prostoru ter pri tem upoštevati splošno pravno kulturo, tradicijo in težko prilagajanje okolja na tako globoke zakonodajne posege.

Državni svet meni, da so nekatere ključne rešitve v zakoniku povsem neustrezne. Zakon je neustrezen predvsem iz sledečih razlogov:

I. Neustavna in neustrezna definicija družine.
II. Razvrednotenje zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti in družine.
III. Neustrezna ureditev življenjskih skupnosti odraslih oseb.
IV. Zakonik ne prepoveduje duševnega nasilja nad otroki.
V. Partnerske in zunajpartnerske zveze imajo pravico do odločanja o rojstvu otrok.
VI. Neustrezna in nesprejemljiva ureditev posvojitev.

I. Neustavna in neustrezna definicija družine:

1. Mednarodno pravni in civilizacijski okvir.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah se pojma družine dotika v 1. odstavku 16. člena, kjer je določeno, da imajo polnoletni moški in ženska brez kakršnihkoli omejitev glede na osebne okoliščine pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino. Gre torej za kumulativno izpolnitev pogojev, saj je med zakonsko zvezo veznik »in« ne pa »ali«. Iz navedenega je jasno, da je družina po pojmovanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah samo skupnost moškega in ženske. Enako določa tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 12. členu, ki ureja pravico do poroke: " Moški in ženske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino v skladu z domačimi zakoni, ki urejajo uveljavljanje te pravice." Ponovno gre za družino, ki jo ustanovita samo moški in ženska.

Bolj neposredno definicijo oziroma opredelitev družine ponuja 3. odstavek 16. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki določa pojem družine: "Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva.". Gre torej za družino kot jo pozna deklaracija in ji pripisuje status naravne in temeljne celice družbe, ki mora takšna kot je (moški in ženska) uživati posebno varstvo družbe.

2. Neustavnost omenjene definicije družine.

Družina je v do sedaj veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) definirana kot življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otroka uživa posebno varstvo. Sprejet predlog Družinskega zakonika definira družino kot življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. V zvezi s 217. členom zakona in splošno izenačitvijo istospolne skupnosti z zakonsko zvezo ali zunajzakonsko zvezo pa sta starša lahko tudi istospolna partnerja. Takšna definicija družine pa je neustavna in se je z zakonom ne more sprejemati.

Ustava Republike Slovenije v 3. odstavku 53. člena določa: "Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.". Pojem družine je tako ustavna kategorija, prav tako materinstvo in očetovstvo.  Z zakonom, ki se sprejema z navadno večino, v pravni državi ni mogoče spreminjati ustave, ki se sprejema z 2/3 večino vseh poslancev.

3. Socialna vloga družine.

Družina uživa posebno varstvo države le zaradi tega, ker predstavlja najboljše okolje za rojstvo in vzgojo otrok. To okolje je v idealnem smislu pojmovano kot naravno okolje biološkega očeta in matere, zasnovano po načelu trajne (stabilne) zveze, za katero je značilna "obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč." V življenju pa je pogosto mnogo težav pri oblikovanju idealnega okolja, zato je naloga države, da ustvarja primerne družbene razmere za tako okolje. V interesu države je, da znotraj družine vladajo za otroka primerne in stabilne razmere (brez nasilja, zlorab, poniževanj, itd.) in da celo, ko pride do ločitve, ohrani otrok stike z obema staršema, kar zahteva tudi Evropska konvencija o otrokovih pravicah.

Da bi bila družina kar najbolj primerno okolje za otroka, se tudi pričakuje, da sta (biološka ali posvojiteljska) starša moški in ženska. Tudi otrok je spolno bitje, je deček ali deklica, in od okolja, primernega za njegov psihični (in spolni, oziroma identitetni) razvoj, se pričakuje, da ga sestavljata moški in ženska (v zakonski ali zunajzakonski skupnosti).

Nov Družinski zakonik pa spreminja definicijo družine, jo razširja tudi na istospolno partnersko skupnost in ji odvzema razsežnost spolne bipolarnosti, s tem pa vrednoto naravnega oziroma najbolj primernega okolja za rojstvo in vzgojo otrok. Nesprejemljivo je, da zakonik družino, ki naj bi uživala posebno varstvo države, s tem vrednostno osiromaši za enega njenih bistvenih elementov, to je spolno bipolarnost.

II. Razvrednotenje zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti in družine.

Družinski zakonik izpušča določbo do sedaj veljavnega ZZZDR, ki v tretjem členu priznava zakonski zvezi, da je njen pomen v zasnovanju družine. Ta določba navezuje zakonsko zvezo (in s tem tudi zunajzakonsko skupnost) na družino, ki jo varuje država. Zaradi te določbe je zakonska (in zunajzakonska) skupnost posebnega družbenega pomena, ki je v zagotavljanju primernega okolja za rojstvo in vzgojo otrok.

S tem, ko Družinski zakonik črta določbo, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine, zakonsko zvezo osiromaši za njeno bistveno vsebino, to je zasnovanje družine oziroma vzpostavitev primernega okolja za rojstvo in vzgojo otrok. S tem tudi ignorira najbolj naravni proces ohranjanja naroda, kar je nesprejemljivo.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah povsem jasno in izrecno postavljata zakonsko zvezo (in z njo izenačeno zunajzakonsko skupnost) med moškim in žensko (glej zgoraj) kot pogoj za ustanovitev družine in ustanovitev družine tudi kot njen namen.

III. Neustrezna ureditev življenjskih skupnosti odraslih oseb.

1. Partnerska skupnost.

Družinski zakonik določa partnersko skupnost kot skupnost dveh žensk ali dveh moških katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik. Takšna skupnost ima enake pravne posledice, kot jih ima zakonska zveza, razen če zakon določa drugače. Družinski zakonik pa v 115. členu določa, da celotno poglavje o Zakonski zvezi (členi 17. do 114) velja tudi za partnersko skupnost.

Istospolna partnerska skupnost je sicer urejena v Zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki ureja razmerja med istospolnima partnerjema. Ustavno sodišče je pred dvema letoma (Ur. list RS št. 55/2009) opozorilo, da je dedovanje med partnerjema v zakonu neustrezno urejeno, ker gre med istospolnima partnerjema za enako razmerje kot med heterospolnima partnerjema (v zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti). Pri tem je navedlo, da "o diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah. Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji".

Nesporno je torej, da je potrebno urejanje medsebojnih razmerij istospolnih partnerjev dopolniti v skladu z zahtevo Ustavnega sodišča. Vendar pa glede biološkega potenciala spočetja in vzgoje otrok istospolna partnerska skupnost ni enaka zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Zato nekatere določbe Družinskega zakonika ni nujno, da veljajo, in ne morejo veljati tudi za istospolno partnersko skupnost.

2. Neživljenjska ureditev zunajzakonske zveze in zunajpartnerske zveze.
Zunajzakonska skupnost je skupnost, ki jo pozna že ZZZDR in je tako v slovenskem pravnem redu prisotna že 35 let in je po svojih pravnih posledicah izenačena z zakonsko skupnostjo. Zunajzakonska skupnost je v novem družinskem zakoniku definirana kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Povsem enako definicijo Družinski zakonik uvaja tudi za zunajpartnersko skupnost, za istospolne partnerje. 

Pogoji za veljavnost zunajzakonske skupnosti in zunajpartnerske skupnosti so torej:

1. dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb
2. ni razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza/partnerska zveza med njima neveljavna (47. člen se sklicuje na smiselne pogoje: razsodnost, popolna sposobnost, obstoj sorodstvenega razmerja,obstoj skrbništva).

V 49. členu Družinski zakonik sedaj določa, da je zakonska zveza neveljavna, če ni bila sklenjena z namenom oblikovanja življenjske skupnosti zakoncev. Do sedaj veljavni ZZZDR je v 35. členu določal, da je neveljavna zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev. Namen skupnega življenja ob začetku življenjske skupnosti se je štel tudi za pogoj veljavnosti zunajzakonske skupnosti. Namen skupnega življenja tudi pomeni, da sta partnerja ob začetku življenjske skupnosti imela namen živeti skupaj do preklica, ne pa samo živeti v skupni življenjski skupnosti. Sedaj pa je namen skupnega življenja kot pogoj veljavnosti zakonske zveze in s tem posledično zunajzakonske skupnosti in zunajpartnerske skupnosti črtan. Obstaja le namen oblikovanja življenjske skupnosti, kar pa je že tako in tako predpogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti in zunajpartnerske skupnosti, saj sta takšni skupnosti po definiciji dalj časa trajajoči življenjski skupnosti.
To pomeni, da je zunajpartenrska skupnost vsaka skupnost dveh oseb istega spola, ki dalj časa živita v življenjski skupnosti. Takšna skupnost ima enake posledice kot zakonska zveza, ne glede na to ali osebi v tej skupnosti to želita ali ne. Pod takšno neživljenjsko definicijo zunajpartnerske zveze spadajo tudi skupnosti v študentskih domovih v katerih sta osebi istega spola, ter v domovih za ostarele. Takšne osebe izpolnjujejo vse pogoje za veljavnost zakonske ali partnerske zveze med njima, hkrati pa so v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, imajo skupno gospodinjstvo, pa čeprav nimajo namena skupnega življenja, ki sedaj ni več pogoj za veljavnost zunajzakonske skupnosti ali zunajpartnerske skupnosti.  Takšne skupnosti doletijo tudi pravne posledice dedovanja po partnerju, preživljanja in ostale pravice in dolžnosti med zakoncema. Pri takšni ureditvi lahko prihaja do vrste zlorab tako nedorečenih določb Družinskega zakonika, ki je neživljenjsko in preširoko uredil pogoje za obstoj zunajpartnerske skupnosti in tudi zunajzakonske skupnosti.

IV. Zakonik ne prepoveduje duševnega nasilja nad otroki.

Družinski zakonik je v 9. členu sprejel zelo ozko definicijo otrokovih koristi, ki se glasi:
"Starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke obravnavajo in vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Otrok telesno ne kaznujejo in jih ne izpostavljajo drugim oblikam ponižujočega ravnanja. "

Splošna deklaracija o otrokovih pravicah je v 1. odstavku 19 . člena določila: "Države pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj.

Družinski zakonik je sicer prepovedal telesno kaznovanje, kar je pozitivno, ni pa prepovedal kaznovanja, ki ima obliko duševnega nasilja. Vsako duševno nasilje še ni tudi ponižujoče ravnanje. To je z vidika Splošne deklaracije o otrokovih pravicah nesprejemljivo, saj bi to morala urediti tudi zakonodaja.

V. Partnerske in zunajpartnerske zveze imajo pravico do odločanja o rojstvu otrok.
Družinski zakonik pa v 115. členu določa, da celotno poglavje o Zakonski zvezi (členi 17. do 114) velja tudi za partnersko skupnost in posledično za zunajpartnersko skupnost. V tem poglavju pa je na primer tudi 60. člen, ki določa, da zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok in ne samo svojih otrok kot je zapisano v Ustavi RS. Če bosta torej istospolna partnerja svobodno odločala o rojstvu otrok, potem lahko zahtevata pomoč države, saj po naravni poti ne moreta sama izvršiti te pravice, če bo s tem zakonikom tudi uzakonjena.

VI. Neustrezna in nesprejemljiva ureditev posvojitev.

Družinski zakonik je v 217. členu na novo opredelil posvojitev otroka. Posvojitelj otroka je določen s sledečo dikcijo 217. člena:

1. Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja.
2. Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja.
3. Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti ali v partnerski skupnosti ali v zunajpartnerski skupnosti, če je to v otrokovo korist.

 

1. Posvojitev otroka svojega partnerja.

Navedeni drugi odstavek tega člen je rezultat kompromisa, ki ga je sprejela koalicija v Državnem zboru RS, in sicer da bi lahko samo partner partnerske skupnosti in partner zunajpartnerske skupnosti posvojil biološkega otroka svojega partnerja. S tem naj bi preprečili, da bi lahko dve istospolni osebi posvojili otroka. Na videz gre za všečen kompromis, ki pomeni odstop od posvajanja otrok s strani istospolnih partnerjev. Vendar to ne drži. Koalicija je v izjavah za javnost očitno zavajala, saj ne gre za posvojitev biološkega otroka partnerja, temveč za posvojitev kateregakoli otroka svojega partnerja, tudi že posvojenega otroka s strani drugega partnerja.  To pomeni, da zakon sistemsko dopušča, da bo lahko odrasla oseba posvojila otroka, ki se bo štel za njenega otroka, nato pa bo njegov/njen partner-ica v partnerski zvezi posvojil-a tega otroka, kar zakon dopušča. Odrasla oseba bo lahko samostojno posvojila otroka že v Republiki Sloveniji, kar 3. člen zakona dopušča, lahko pa ga posvoji v tujini (Afrika, Azija, itd...), takšna posvojitev pa bo v Republiki Sloveniji priznana kot veljavna, saj gre za izvrševanje že pridobljenih pravic, kot je že odločilo Vrhovno sodišče RS. Posvojitev v istospolnih skupnostih bo tako mogoča, samo več korakov bo potrebno narediti. V praksi pa to pomeni najhitrejšo posvojitev, saj so čakalne vrste za posvojitev v Republiki Sloveniji dolge.

Navedeni člen omogoča sistemsko zlorabo, da ženske v istospolnih skupnostih rodijo otroka na način, da si izberejo moškega in z njim zanosijo z dogovorom, da moški kasneje privoli v posvojitev otroka s strani njene istospolne partnerice. Ali pa se moški partner dogovori za nadomestno materinstvo. Takšen kompromis odpira poti do vrsto zlorab oziroma obhodov, saj je bil sprejet v naglici in brez temeljnega načela družine, da sta največja korist otroka skrbna in ljubeča oče in mati. Žalostno je, da se zakonodajalec ni opredelil za eno od stališč in sicer, da je posvojitev otrok v istospolnih skupnostih dovoljena ali pa da ni dovoljena. Vmesni predlog ne samo da dopušča zlorabe, temveč degradira tako partnerje v istospolnih skupnostih kot tudi otroke, še posebej v primerih, ko se otroci v teh skupnostih ne znajdejo samo zaradi tega, ker bi njihov biološki starš v vmesnem času spremenil spolno usmerjenost, temveč zaradi drugih razlogov.

Vendar pa so tudi otroci v teh družinah otroci in jih je potrebno spoštovati in urediti njihov status. Ne morejo biti žrtev pomanjkljive zakonodaje in osebnih okoliščin njihovih staršev. Država lahko na tem področju naredi veliko. Lahko se jim nameni posebno skrb v okviru Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti s tem, da ima katerikoli partner do biološkega otroka partnerja posebne dolžnosti in skrb glede na to s katerim partnerjem starš tega otroka živi. Zakonodajnih možnosti je veliko, povsem neodgovorno in nepotrebno pa je, da zakon sistemsko omogoča in posredno napotuje na načine posvajanja otrok, kjer se otrok smatra kot objekt in želja, ne pa kot oseba.

2. Člen je neustaven z namenom.

Navedeni člen je bil očitno sprejet v neskladju z Ustavo RS. S tem, ko je posvojitev otroka partnerjevega partnerja postala del pozitivne zakonodaje, je postala tudi pravica  partnerja v partnerski skupnosti ali zunajpartnerski skupnosti do posvojitve otroka partnerja, in kot taka tudi predmet ustavne presoje. Takšno posvojitev je sicer prepoznalo Vrhovno sodišče RS v eni izmed svojih obrazložitev, ki pa zgolj kot obrazložitev nima pravnomočne veljave za konkretne primere. Niti slučajno pa to še ni pravica v pozitivnem pravu. Samo od bodoče zakonske ureditve je odvisno kako se bodo sodišča odločala v prihodnje, saj so vezana na zakon.

V skladu s 14. členom Ustave RS osebe ne morejo biti pri izvrševanju že priznanih pravic diskriminirane pred zakonom. V kolikor lahko en istospolni partner posvoji otroka, ki ni njegov biološki otrok oziroma je biološki ali posvojeni otrok nekoga drugega, potem lahko tudi dva partnerja v partnerski zvezi ali zunajpartnerski skupnosti posvojita otroka, ki ni biološki otrok nikogar od njiju oziroma ni že posvojen s strani kateregakoli partnerja. Osebna okoliščina partnerja je, da je v zvezi z nekom, ki še nima otroka, zato ne bi mogel biti diskriminiran pri izvrševanju pravice posvojitve, ker ni v zvezi s pravim partnerjem, po tem ko je seveda posvojitev kot pravica že diskriminatorno priznana nekaterim partnerjem. Gre torej za očitno in verjetno namerno diskriminacijo.

V zvezi s tem se je v medijih že napovedovala ustavna presoja, celo s strani ministra sedanje Vlade RS in samo vprašanje časa je, kdaj bo ta člen razveljavljen v delu, ki se nanaša na omejitev posvojitve samo na otroka partnerja. Družinski zakonik bo začel veljati čez eno leto, v vmesnem času bo lahko Ustavno sodišče RS omejitev 2. odstavka tega člena razveljavilo in omogočilo posvojitev vsem istospolnim partnerjem.

3. Neustrezna ureditev posvojitve s strani ene osebe.

Družinski zakonik v 3. odstavku 217. člena omogoča novo vrsto posvojitve - posvojitev s strani ene osebe. To je možno, če ta oseba ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti ali v partnerski zvezi ali v zunajpartnerski skupnosti, če je to v otrokovo korist. Takšna dikcija, kot že rečeno, dopušča posvojitev s strani osebe, ki nato kasneje sklene partnersko zvezo ali živi v zunajpartnerski skupnosti. Posvojitev se ne razveljavi. Ureditev takšne posvojitve pa je neustrezna predvsem zato, ker vsebina otrokove koristi ni definirana. Nikjer v Družinskem zakoniku niso določeni, definirani in razdelani kriteriji otrokove koristi. To je velika pomanjkljivost tega zakonika, saj se z njim vsebinsko nikjer ne zasleduje otrokove koristi.

Tako bo lahko sodišče, ki bo odločalo o "otrokovi koristi" odločilo po svoji diskreciji karkoli in omogočilo posvojitev tudi če to ni v otrokovo korist kot jo pozna družbeno okolje v Sloveniji. Posvojitve ne bo mogoče razvezati (225 .člen) niti ne bo mogoče izpodbijati posvojitve (234. člen), saj ni določenih nobenih materialno pravnih okvirjev zaradi katerih bi se lahko ugotovilo, da posvojitev ni bila v otrokovo korist.

4. Družinski zakonik ne določa kriterijev po katerih se bodo izbrali ustrezni posvojitelji.

Glede na to, da ne bo več socialna služba ampak sodišče izbiralo posvojitelja, se ne moremo več zanašati na samoumevnost take izbire posvojitelja, ki bi bolj sledila interesom otroka kot pa interesom potencialnega posvojitelja. Če zakonik ne bo nakazal vsaj nekih splošnih kriterijev izbire posvojiteljev, ki jih je desetkrat več kot pa otrok za posvojitev, bo sodišče po vsej verjetnosti sledilo vrstnemu redu prijavljenih kandidatov, kar pa ni v interesu otroka. Sodišča so namreč vezana na zakon in odločajo v skladu z zakonom, če pa v zakonu nimajo vsebinskih kriterijev se pa odločajo po diskreciji ali pa po vrstnem redu prijave. Tako sodišča ne bodo mogla vsebinsko odločati o koristi otroka pri posvojitvah, saj vsaj minimalnih vsebinskih kriterijev za korist otroka ni določenih.

* * *

Za poročevalca na seji Državnega zbora je bil določen državni svetnik Rastislav Jože Reven.


Predlagana zahteva NI BILA SPREJETA (35 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 17 jih je glasovalo za, 17 pa jih je bilo proti).

 

- - -

Predsednik je zaključil 32. izredno sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državni svetnici in svetnikom ter vabljenim zahvalil za razpravo in sodelovanje.