Odgovor Ministrstva za pravosodje (Vrhovnega sodišča RS) na vprašanje državnega svetnika Marjana Maučeca glede izrekanja kazenskih sankcij

Datum odgovora: 13. 12. 2006

Spoštovani!

Čeprav je sporno, ali sodišča sploh lahko vodijo neko posebno kaznovalno politiko, pa je nedvomno, da je v primeru pozitivnega odgovora potrebno pri ocenjevanju njene ustreznosti, torej izrečenih sankcij, upoštevati celoto določb o sankcijah, njihovi odmeri in izvrševanju. Tako ni mogoče ustreznosti sankcije za določeno kaznivo dejanje presojati le z vidika predpisanega minimuma in maksimuma kazni, ampak upoštevati še vse možnosti, ki jih zakon ponuja za milejše (ali strožje) kaznovanje in šele ta razpon je tisti, ki lahko predstavlja parametre za oceno ustreznosti sankcije, saj so to hkrati parametri, ki jih mora upoštevati sodnik pri presoji v vsaki konkretni zadevi.

Kaznovalna politika je torej najprej v rokah zakonodajalca, ki sodniku določi okvire za možen izrek sankcije. Ob tem je potrebno upoštevati, da je prav s tega vidika prišlo ob sprejemu nove kazenske zakonodaje v letu 1995 do splošnega znižanja ravni zagroženih kazni (npr. meja lažjih oz. težjih kaznivih dejanj je bila znižana s 5 let zagrožene kazni zapora na 3 leta), kar je gotovo bilo jasen signal sodnikom, kakšna je zakonodajalčeva kaznovalna politika. Šele v kasnejših letih je prišlo do določenih sprememb v smeri zaostrovanja te politike, ki so svoj odmev našle tudi v izrečenih sankcijah.

Poleg zakonodajalca ima možnost oblikovanja kaznovalne politike predvsem državno tožilstvo, tako z vidika politike pregona, kot v smislu strogosti izrečenih sankcij, saj lahko v skladu s 347. členom Zakona o kazenskem postopku "Tožilec poda v svoji besedi presojo dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, nato pa razloži svoje sklepe o dejstvih, ki so pomembna za odločbo, ter poda in obrazloži svoj predlog o obtoženčevi kazenski odgovornosti, o določbah kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ter o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odmeri kazni. Tožilec lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba".

Pomembno je tudi, da je vrsta "alternativnih kazni" izrečenih prav v postopkih, ki se vodijo pred državnimi tožilstvi (v skladu s 161a. in 162. členom ZKP) in bi torej bilo potrebno pri oceni kaznovalne politike sodišč upoštevati, da se kazniva dejanja oz. njihovi storilci, ki so "primerni" za izrek teh sankcij (in tudi uporabo 4. odstavka 107. člena Kazenskega zakonika), pojavljajo pred sodišči redkeje, kot če tožilstvo teh zakonskih možnosti ne bi uporabljalo (podatki o številu zadev rešenih na tak način kažejo na njihovo rast - glej Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2004).

Šele z upoštevanjem vsega zgoraj navedenega lahko ocenjujemo kaznovalno politiko sodišč. Sodnik mora v vsaki posamezni zadevi, v okviru zakonskega okvira, odločati v skladu z načelom individualizacije kazenske sankcije, kar pomeni, da je pravilnost izrečene sankcije potrebno ocenjevati od primera do primera, kar je naloga pritožbenih sodišč, saj se v skladu s 374. členom ZKP lahko izpodbija tudi "Sodba oziroma sklep o sodnem opominu...zaradi odločbe o kazni, pogojni obsodbi in sodnem opominu, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o pogojni obsodbi ali o sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji."

Ker je torej izrek sankcije izrazito individualen, je zelo težko primerjati izrečene sankcije celo za enako kaznivo dejanje, še toliko težje pa za raznovrstna kazniva dejanja.

Vrhovno sodišče ne razpolaga z lastnimi analizami kaznovalne politike sodišč, oceno pa nam dajejo nekatere znanstvene publikacije:

"S tem in z drugimi instrumenti je zakon omogočil, da sodišče izbere in odmeri kazensko sankcijo glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti ter glede na njegovo osebnost. Tako je torej sodna kaznovalna politika kot rezultanta za posamezna kazniva dejanja izbranih in odmerjenih kazni oziroma kazenskih sankcij zelo dober kazalnik tega, kar se na tem področju v resnici dogaja. Zlasti se izkaže za takšno, če jo opazujemo več let. Ti podatki nam pokažejo, da so imela kar je v skladu s sodobnimi prizadevanji na področju kriminalitetne politike." (Kandruč ur., 2005, str. 59)

Podal odgovor: Generalni sekretar sodišča
okrožni sodnik
Janko Marinko

dr. Lovro ŠTURM
MINISTER