Odgovor Ministrstva za promet na vprašanja državnega svetnika Rastislava Jožeta Revna v zvezi z ustavljanjem in parkiranjem vozil na utrjenih javnih površinah

Datum: 12.4.2010
Prejeto: 19.4.2010

Državni svetnik Rastislav J. Reven je posredoval dodatna vprašanja v zvezi s poslanim pisnim pojasnilom glede ugotavljanje kršitve trinajste točke četrtega odstavka 52. člena v povezavi s tretjim odstavkom 15. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 - uradno prečiščeno besedilo, 57/08 - ZLDUVCP in 58/49; v nadaljnjem besedilu: ZVCP-1) oziroma ugotavljanja kršitev v primeru ustavljanja in parkiranja vozil na utrjenih javnih površinah, kjer prepoved ustavljanja in parkiranja ni označena s predpisano prometno signalizacijo.

Na vprašanja posredujemo naslednje odgovore:

1. Vprašanje:
Kako naj udeleženec v cestnem prometu ve, da je določena utrjena površina, (asfalt, tlakovci, makadam, profido ali druge plošče itd.), ki je v stiku s cestiščem, namenjena prometu ali ne oziroma, da je ta površina prepovedana za ustavljanje in parkiranje, če ni ustrezne prometne signalizacije?

Odgovor na 1. vprašanje:
Države pogodbenice so ciljem razvoja mednarodnega cestnega prometa in večje varnosti v cestnem prometu sprejela enotna pravila, ki so zapisana v Konvenciji o cestnem prometu (Uradni list SFRJ, št. 6/78; v nadaljnjem besedilu: konvencija), katere pogodbenica je poleg 66 držav tudi Republika Slovenija.

V 23. členu konvencije so navedena splošna pravila ustavljanja in parkiranja, med katerimi je določeno, da morajo ustavljena ali parkirana vozila izven naselij, v kolikor je to mogoče, ostati izven vozišča. Parkirana naj ne bodo na kolesarskih stezah, voznem pasu za avtobuse in pločnikih ali na robovih vozišč. Na pločnikih ali na robovih vozišč pa so vozila lahko parkirana le v mejah, določenih z nacionalno zakonodajo, pri čemer mora biti to označeno z ustrezno, na najprimernejšem mestu, postavljeno prometno signalizacijo.

Pravo je skupek pravil, ki urejajo najpomembnejše odnose v določeni družbi, in ki so jih dolžni spoštovati vsi, ki se nahajajo na območju njihove veljave (tako državljani kot tudi tujci), torej na teritoriju države. Predpostavlja se, da naslovljenci oziroma uporabniki pravna pravila (konvencije, zakone, podzakonske predpise,...) poznajo - nepoznavanje prava škodi (latinsko: ignorantia iuris nocet), le to pa se zagotavlja s predhodno objavo v uradnem glasilu države (v Republiki Sloveniji je to Uradni list RS). Pravna fikcija torej temelji na dejstvu, da morajo biti pravna pravila vnaprej objavljena v uradnem glasilu države in dostopna vsem, da se z njimi tudi seznanijo. Če jih kršijo in se zoper njih sproži pravovarstveni postopek, se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali in da niso vedeli, da delajo kaj narobe.

Pravila konvencije jasno določajo, da je postavitev prometne, signalizacije nujna le takrat, ko z nacionalno zakonodajo določamo izjeme od splošnih pravil, določenih v konvenciji. Ker parkiranje na površinah, ki niso namenjene prometu vozi ali tovrstnih vozil (oziroma na robovih vozišč) ne predstavlja izjeme od pravila, določenega v konvenciji, postavitev prometne signalizacije ni nujna, s pravilom pa bi glede na pravno fikcijo morali poznati vsi, ki se nahajajo na območju njihove veljave.

2. Vprašanie:
Ali neoznačitev prepovedi parkiranja na prej navedeni površini ni v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enake pravice in temeljne svoboščine, med katere spada tudi pravica do obveščanja, kajti vsi udeleženci v cestnem prometu niso enako obveščeni o namembnosti površine iz prvega vprašanja, če ta površina ni označena z ustrezno prometno signalizacijo?

Odgovor na 2. vprašanie:
Konvencija je bila objavljena v Uradnem listu Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, št. 6, leta 1978, Republika Slovenija pa jo je nasledila 6. julija 1992. Glede na podan odgovor na prvo vprašanje, so bile z objavo konvencije v Uradnem list SFRJ ter akta o nasledstvu konvencije in ZVCP-1 v Uradnem listu RS, vsem udeležencem zagotovljene. enake pravice in temeljne svoboščine, predvsem pravica do obveščanja.

3. Vprašanie:
Kako lahko tujec (npr. tuji turist) prepozna, da utrjena površina iz prvega vprašanja ni namenjena parkiranju, če le-ta ni označena z mednarodno veljavnim prometnim znakom ali drugo mednarodno priznano prometno signalizacijo?

Odgovor na 3. vprašanie:
Za prepoved parkiranja na omenjenih površinah, skladno s podanim odgovorom na prvo vprašanje, označitev z mednarodno veljavnim prometnim znakom, ni potrebna.

Pravila konvencije jasno določajo, da je postavitev prometne signalizacije nujna le takrat, ko z nacionalno zakonodajo določamo izjeme od splošnih pravil, določenih v konvenciji. Ker parkiranje na površinah, ki niso namenjene prometu vozi ali tovrstnih vozil (oziroma na robovih vozišč) ne predstavlja izjeme od pravila, določenega v konvenciji, postavitev prometne signalizacije ni nujna, s pravilom pa bi glede na pravno fikcijo morali poznati vsi, ki se nahajajo na območju njihove veljave.

4. Vprašanje:
Ali razlaga, da prometna signalizacija ni potrebna za označitev prepovedi parkiranja na utrjeni površini, kije v stiku s cestiščem, ne daje občinskemu oziroma mestnemu redarju pravico, do lastne presoje o tem, katere take utrjene površine so dovoljene za parkiranje, katere pa ne?

Odgovor na 4. vprašanje:
V 52. členu ZVCP-1 je jasno določeno kje in pod kakšnimi pogoji je dovoljeno oziroma prepovedno ustavljanje in parkiranje, vse določbe pa je potrebno razlagati v povezavi z določbo 1. člena ZVCP-l; kjer je navedeno, da se z zakonom urejajo pravila in pogoji za udeležbo v cestnem prometu. Prav tako pa je v drugem odstavku 23. člena ZVCP-1 določeno, da imajo drugi izrazi o cestah, delih ali vrstah cest enak pomen, kot ga določata Zakon o javnih cestah in Zakon o prevozih v cestnem prometu, ki ostale prometne površine ter njihov namen zelo jasno določata.

Tako npr. Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 57/08 - ZLDUVCP, 69/08 - ZCestV, 42/09 in 109/09) v 14. členu določa, da je cestišče del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni pas, ločilni in robni pasovi, kolesarske steze in pločniki ter bankine in naprave za odvodnjavanje tik ob vozišču ali' robnem pasu (segmentni jarki ali mulde, koritnice). Pravilnik o projektiranju cest (Uradni list RS, št. 91/OS; v nadaljnjem besedilu: pravilnik) pa posamezne dele cestišča še podrobneje definira, pri čemer navaja tudi njihov namen. Tako je bankina po določbah pravilnika utrjena površina ob zunanjem robu vozišča, ki zagotavlja bočno stabilnost vozišča in brežine ter omogoča namestitev prometne signalizacije in opreme.

Pravila konvencije in določbe zakonov, v katerih so opredeljeni posamezni pojmi, vezani na udeležbo v cestnem prometu so jasni, prav tako pa je v pravilih jasno navedeno na katerih površinah je parkiranje prepovedano. Glede na navedeno torej občinski redar ne more sam presojati, na katerih površinah je dovoljeno parkiranje in na katerih površinah je parkiranje prepovedano, saj je v zakonih in pravilih konvencije to dejstvo zelo jasno zapisano, predvsem pa je potrebno poudariti, da gre za prometne površine v cestnem prometu.

 
Dr. Patrick Vlačič,
minister