Sklepi, sprejeti na podlagi posveta z naslovom Zaključki akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Kako naprej?

Državni svet Republike Slovenije je na 36. seji 13. 4. 2011, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Zaključki akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Kako naprej?, sprejel naslednje

S K L E P E :

Državni svet in Društvo Ekologi brez meja sta 25. 1. 2011 organizirala posvet o rezultatih in dosežkih največje čistilne akcije v Sloveniji doslej, ki je prinesla prvi nacionalni digitalni register divjih odlagališč, ter z namenom soočenja različnih pogledov pri iskanju rešitev za izboljšanje stanja na tem področju. 

Med pripravami na akcijo in tekom čistilne akcije se je pokazalo, da področje ravnanja z odpadki pri nas ni najbolje urejeno in nas čaka še precej izzivov. Zato je skrajni čas za celovit pristop k problematiki, ki bo korenito spremenila navade in razmišljanje vsakega posameznika in omogočila urejeno gospodarjenje z odpadki. Državni svet poudarja, da je za preprečevanje nastajanja odpadkov nujno spremeniti način proizvodnje oziroma koncipiranja izdelkov in navad potrošnikov ter nanje prenesti odgovornost za nastajanje odpadkov, država in lokalne skupnosti pa morajo ustvariti učinkovito podporno okolje z ustrezno infrastrukturo in informiranjem, izobraževanjem ter ozaveščanjem državljanov.

Črna odlagališča predstavljajo enega večjih okoljskih problemov in so posledica  slabega izvajanja zakonodaje, ki sicer omogoča pravilno delovanje sistema, nedoslednega in pomanjkljivega inšpekcijskega nadzora, predvsem pa nejasno določenih prisojnosti republiških in občinskih inšpekcij (npr. večina odlagališč je mešanega tipa). Na pojavljanje črnih odlagališč in neodgovorno ravnanje posameznikov pa vpliva tudi vrsta drugih dejavnikov, npr. obstoječa črna odlagališča kar vabijo storilce, da na teh mestih odložijo odpadke; zavestno izmikanje stroškom zakonitega odlaganja odpadkov, neznanje in nezavedanje posameznikov o škodljivosti nezakonitega odlaganja odpadkov; prepričanje storilcev, da s plačilom predpisanih davkov plačajo tudi javno storitev odstranjevanja odpadkov. Ključnega pomena je dosledno izvajanje zakonodaje ter sodelovanje in povezovanje vseh deležnikov (inšpekcije na vseh nivojih, občine, komunalna podjetja, sodišče, tožilstvo, policija, stroka, nevladne organizacije, stanovske organizacije, vzgojno - izobraževalne ustanove...), ki bodo z ozaveščanjem (po metodah marketinga, katerega cilj mora biti javno dobro za vse), seznanjanjem in vodenjem postopkov poudarjale odgovornost povzročiteljev nezakonitega ravnanja z odpadki, ter tudi uvedba mehanizmov, ki bodo preprečevali nezakonito odlaganje odpadkov in vplivali na preoblikovanje miselnih in vedenjskih vzorcev potrošniške družbe. 

Ob pozitivnih učinkih čistilne akcije pa Državni svet opozarja na stroške, ki so jih imele občine iz naslova okoljske dajatve zaradi odlaganja odpadkov, in ker so v marsikateri občini stroški presegli razpoložljiva proračunska sredstva, je moralo nekaj občin sprejeti rebalans proračuna.

Državni svet poudarja, da potrebujemo operativni načrt z ukrepi za povečanje deleža predelanih komunalnih odpadkov, pri čemer bi takšna dejavnost prinesla veliko novih delovnih mest. Ob tem Državni svet predlaga, da se po vzoru projekta Center ponovne uporabe iz Rogaške Slatine, ki ga izvajata Konzorcij podjetij Okoljsko raziskovalni zavod Slovenske Konjice in Tehnološki center za aplikativno ekologijo v Celju, vzpostavi podporno okolje in spodbudi oblikovanje podobnih centrov - socialnih podjetij v vseh regijah, ki bi poleg okoljskih in ekonomskih prinašali tudi številne koristi na socialnem področju (zaposlovanje brezposelnih iz ranljivih skupin).

Na podlagi opravljene razprave in predstavitvi novosti svežnja podzakonskih predpisov s področja ravnanja z odpadki ^opomba na posvetu Državni svet poziva Vlado, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za šolstvo in šport, da preučijo naslednje predloge za ureditev problematike ravnanja z odpadki in divjih odlagališč:

I. Ozaveščanje in informiranje prebivalcev

Eden ključnih elementov dolgoročnega in trajnega izboljšanja stanja je ozaveščanje prebivalcev in spreminjanje njihovih vedenjskih navad. V družbi vlada apatičnost in prepričanje o nemoči vplivanja posameznika, kriza vrednot pa vpliva tudi na naš odnos do okolja. Kljub vse pogostejšim razpravam in zavedanju, da je okoljsko vzgojo v dobrobit celotne družbe potrebno okrepiti, to ni sistemsko urejeno. V vzgojno -izobraževalnih ustanovah se kaže slaba okoljska informiranost učiteljev, vključitev okoljskih vsebin v aktivnosti ali celo učni program pa je neobvezna in odvisna od naklonjenosti vodstva.  Nujno je, da  postane zavest in odgovornost do čistega okolja del vzgoje in izobraževanja ter trajne javne podpore, pri čemer je treba dodatne okoljske vsebine vključiti v naravoslovne in družboslovne predmete na vseh stopnjah izobraževalnega sistema, vključno v sistem predšolske vzgoje, kajti že v okviru predšolske vzgoje je treba mladim približati sistem vrednot na področju ohranjanja naravnega okolja in s tem vplivati na spreminjanje družbenih navad in doseganje okolju bolj prijaznega načina življenja.

Za rešitev dela teh problemov predlagamo naslednje:

1. Sistemska uvrstitev okoljskih vsebin v nacionalni šolski kurikulum (obeležiti dan okolja, promovirati izbirne predmete in interesne dejavnosti s področja okolja), učne programe urediti tudi v sodelovanju okoljskih in šolskih inštitucij;
2. Izpostavljati primere dobre prakse.
3. Povečati nabor vsebin in preveriti kvaliteto izobraževanj namenjenih učiteljem, poskrbeti za okoljsko razgledanost vseh učiteljev, ne samo področnih;
4. Med komunalne storitve uvrstiti tudi ozaveščanje - aktivno in obvezno sodelovanje komunalnih izvajalcev (dvig uglednosti poklicev) in poskrbeti za njihovo financiranje. V novem predlogu Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki z dne 20.1.2011 so predvidene dodatne aktivnosti izvajalcev komunalnih storitev (npr. zbiralne akcije z vzgojno izobraževalnimi institucijami), ni pa opredeljeno njihovo financiranje. Čeprav je komunalna storitev pridobitna dejavnost in bi morala komunalna podjetja dodatne aktivnosti same financirati, bi lahko bila sredstva občin in države dodatna sredstva za promocijo dobrih praks. 
5. Urediti financiranje ozaveščevalnih dejavnosti nevladnih okoljskih organizacij.

II. Skupne ozaveščevalne aktivnosti (kampanje) lokalnih in državnih institucij

Za ozaveščanje se na lokalni in državni ravni namenja zelo malo denarja. S tem se ukvarjajo bolj ozaveščena oz. uspešnejša komunalna podjetja, če imajo za to primernega človeka ali če jih k temu "prisilijo" občine. Veliko bolj smotrno bi bil denar porabljen, če bi se združili napori občin, države in izvajalcev javnih služb ter bi se pripravile nacionalne kampanje, ki bi preko vseh mogočih medijev ozaveščale vse državljane. Še posebej se je pokazalo, da je televizija medij, ki doseže največje število ljudi. Ozaveščevalne vsebine bi bilo treba na televiziji uvrstiti med brezplačne oglase.

III. Izboljšanje nadzora in ukrepanja

Republiški, medobčinski in občinski okoljski inšpektorati opravljajo nadzor nad izvajanjem zakonov, vendar je zaradi velikosti prostora, na katerem so možne kršitve, nezadostne kadrovske zasedbe ter obsežnosti nalog, ki jih izvajajo nadzorni organi, učinkovitost nadzora otežena. Med samim postopkom, od prijave divjega odlagališča oz. ugotovitve kršitve in do ukrepanja obstaja precej dodatnih ovir. Pristojnosti nacionalnih in lokalnih nadzornih organov so deljene glede na vrsto odpadkov, ker pa je večina divjih odlagališč mešane sestave, prihaja do zapletov. Danes temelji sodelovanje republiške in občinske inšpekcije na prostovoljni bazi, čeprav ugotavljajo potrebo po obveznem sodelovanju (npr. obvezna priprava skupnih načrtov, izmenjava informacij,...).

Za rešitev dela teh problemov predlagamo naslednje:

1. Sprememba instituta okoljevarstvenega nadzornika v Zakonu o varstvu okolja:
   • možnost, da javno pooblastilo za opravljanje nalog okoljevarstvenega nadzornika pridobijo tudi fizične osebe, ki niso zaposlene na inšpekciji, zlasti občinski redarji, stroka ter poklicni in nepoklicni člani nevladnih organizacij, ki predhodno pridobijo kvalifikacije;
   • možnost teh oseb, da izrečejo določene ukrepe in ne le ugotavljajo dejansko stanje;
   • možnost (delne) povrnitve stroškov nadzornikom iz izrečene globe in/ali plačilo v primeru uspešne vzpostavitve prejšnjega stanja.
2. Zagotovitev sredstev za postopke prisilne izvršbe. V primeru prisilne izvršbe po drugi osebi mora inšpekcija zalagati finančna sredstva za izvedbo, sredstva za ta namen pa so precej omejena. Problem poslabšuje dejstvo, da terjatve do fizičnih oseb velikokrat niso odplačane (npr. zaradi slabega gmotnega stanja).
3. Pogostejša uporaba skrajšanega ugotovitvenega postopka, ki ga za nujne ukrepe v javnem interesu dopušča 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (npr. izvedba nujnih ukrepov za sanacijo odlagališč z odpadki na vodovarstvenih območjih).
4. Sprememba tretjega odstavka 52. člena Zakona o prekrških tako, da ne bi bilo več zakonske omejitve, da se storilcu v hitrem postopku izreče najnižja predpisana globa v primeru, da je globa predpisana v razponu, s čimer bi bila prekrškovnemu organu dana možnost, da predpiše višjo globo.
5. Prekategoriziranje nelegalnega odlaganja odpadkov iz prekrška v kaznivo dejanje, pri čemer bi kazalo razmisliti o vzpostavitvi kaznovalne politike tudi v smeri opravljanja del v javno korist.
6. Vključevanje prijaviteljev, ki ne želijo ostati anonimni, v upravni postopek (institut zaslišanja priče).
7. V primeru, da se osebo, ki odlaga odpadke izven za to organiziranega oziroma določenega prostora (t.i. na črno), ujame pri kaznivem dejanju, sledi odvzem vozila (po vzoru Avstrije, ZDA).
8. Globe na področju ravnanja z odpadki sicer niso majhne, vendar pa so v pritožbenem postopku globe, ki jih izreče inšpektorat, pogosto omiljene oziroma zmanjšane ali celo odpravljene, ali pa zadeve sploh niso obravnavane na sodišču oz. tožilstvu. Zato je nujno bolj aktivno vključevanje sodišč in tožilstva v te postopke.
9. Zakonsko določiti obvezno sodelovanje republiškega inšpektorata (Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor) z občinskimi in medobčinskimi inšpekcijami, pristojnimi za ravnanje z odpadki. 

IV. Jasnejša razmejitev odgovornosti za odrejanje sanacije (pristojnosti za nadzor)

157. a člen Zakona o varstvu okolja v primeru, da povzročitelj ni znan, odgovornost za sanacijo divjih odlagališč nalaga lastniku zemljišča.  V primeru, da gre za komunalne odpadke, odstranitev odredi občinska inšpekcija, pri ostalih pa državna inšpekcija. Večina divjih odlagališč ima mešano sestavo, kjer komunalnih odpadkov ni enostavno ločiti od drugih, zato se pogosto dogaja prelaganje odgovornosti med državo in občino za odreditev odstranitve nezakonito odloženih odpadkov. To je toliko bolj pomembno, ker so opuščena zemljišča v javni lasti pravi magnet za posameznike, ki nezakonito odlagajo odpadke.

Predlagamo določitev jasnih kriterijev za razmejitev odgovornosti:  

1. Zaradi nedoločenosti veljavne zakonodaje predlagamo naslednje:
   • če je na odlagališču več kot 10 m3 gradbenih odpadkov, je za odredbo odgovorna država;
   • če je na odlagališču več kot 2 m3 (avto prikolica) nevarnih odpadkov, je za odredbo odgovorna država;
   • če je na odlagališču, poleg zgoraj navedenih, še več kot 5 m3 skupno komunalnih, kosovnih, organskih odpadkov in/ali gum, je odgovornost deljena med občino in državo (dve odredbi);
   • če je na odlagališču, poleg zgoraj navedenih količin gradbenih ali nevarnih odpadkov, manj kot 5 m3 skupno kosovnih, komunalnih, organskih odpadkov in/ali gum, je tudi za te odgovorna država;
   • za odstranitev motornih vozil je odgovorna država;
   • za ostala odlagališča so odgovorne občine;
   • odlagališča, ki vsebujejo sode z neznanimi/nevarnimi snovmi, so v registru divjih odlagališč označena s posebno oznako - ogled in ukrepanje naj bosta izvedena nemudoma.

   Če je za posamezno odlagališče jasno določena odgovornost za sanacijo, bomo lahko to upoštevali pri označbah v registru divjih odlagališč.

2. Obstaja tudi druga alternativna možnost. Občine in medobčinske službe bolje poznajo stanje na terenu in so praviloma bolj zainteresirane za ureditev stanja v svojem okolju. Tako bi bilo bolj smiselno, da bi vse odredbe sanacij izdajale občinske inšpekcije, s čimer bi se ta del državnih pristojnosti prenesel na njih. Vse sanacije bi izvajale občine, državni organi pa bi iz posebnega sklada, ki se napaja iz državnega proračuna ali iz drugih prihodkov (npr. izrečene kazni) in z razpisi financirale čiščenje nevarnih in gradbenih odpadkov.

V. Plačevanje cene za odvoz odpadkov glede na volumen oz. težo

Zaračunavanje odvoza odpadkov po volumnu in po teži se je izkazalo za najučinkovitejši način za preprečevanje nastajanja odpadkov tudi v gospodinjstvih, saj s tem spodbujamo občane k zmanjšanju količine odpadkov in bolj doslednemu ločevanju odpadkov. Vzor lahko najdemo v večini držav Zahodne Evrope.

VI. Sankcioniranje ljudi zaradi smetenja

V skladu z Zakonom o občinskem redarstvu je občinsko redarstvo pristojno tudi za varovanje ceste in okolja v naseljih in na občinskih cestah zunaj naselja. Družbeno nesprejemljivo in nepravilno ravnanje z odpadki - smetenje bi moralo biti kaznovano čim pogosteje in na kraju opaženega dogodka, kot je to v mnogih državah Evrope in drugod po svetu. Zato bi moralo občinsko redarstvo, pa tudi policija, imeti možnost sankcioniranja vseh, ki smetijo (npr. odvržejo odpadek na pločnik). Od smetenja do nezakonitega odlaganja odpadkov je le korak.

VII. Poenotenje načinov ločevanja odpadkov za celo državo

Uvedba ločenega zbiranja odpadkov poteka na lokalni ravni, zato količina in označevanje zbiralnikov za ločeno zbiranje nista usklajeni na nivoju države. Zaradi migracij prebivalstva to ovira ločevanje pri viru, prav tako pa onemogoča (barvno) označbo izdelkov oz. njihovih embalaž kot vodila pri pravilnem ločevanju. Tako npr. pločevinka v eni občini sodi v en zabojnik, v drugi pa v drugega.

Predlagamo, da se naredi pregled vseh obstoječih sistemov označevanja (preko Poročanja izvajalcev javnih služb), nato pa se iz njih določi smiselne kategorije, njim pa ustvari ustrezne grafične simbole. K njihovi uporabi bi potem lahko zavezali ali spodbujali proizvajalce. Zavedamo se težav pri uvajanju ločenega zbiranja, zato motnja teh prizadevanj z uvedbo državno določenih kategorij ločevanja in barv za zbiralnike ni smiselna. Tako predlagamo uvedbo usklajenih simbolov, ki bi določali v kateri zbiralnik izdelki in/ali njihove embalaže sodijo po uporabi. Potrošniki pa bi z vsakim nakupom dobili jasen znak, v kateri zbiralnik izdelek sodi. S tem bi se izognili drastičnim spremembam na ravni komunal:

• potrebne so le nalepke za zbiralnike,
• število frakcij, ki se ločeno zbirajo ni pomembno, saj ima lahko isti zbiralnik več   simbolov,
• ozaveščanje bi bilo treba le nadgraditi, osnovni način ločevanja pa bi ostal enak.

Postopek bi potekal v treh glavnih fazah. V prvi bi določili kategorije odpadkov (grobo poenostavljen klasifikacijski seznam) in njim ustrezne simbole. Sledila bi daljša faza uvajanja, ki bi lahko potekala postopoma, kot eden od ukrepov za doseganje vedno višjih ciljev stopnje priprave za ponovno uporabo in recikliranja. Ob zadostni pokritosti prebivalstva z označenimi zabojniki oz. vrečkami, pa bi si začeli prizadevati za spremembo predpisov s področja označevanja izdelkov in njihove embalaže. Tako bi bil sklenjen cel krog, ukrep pa zaključen.