Mnenje k predlogu zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) - druga obravnava

Državni svet Republike Slovenije je na 54. seji, dne 16. 5. 2007, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04)  sprejel naslednje

M N E N J E

k predlogu zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) - druga obravnava

Državni svet predlog zakona podpira.

Državni svet se je seznanil s predlogom zakona, ki v slovenski pravni red v celoti prenaša Direktivo EP in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu. Direktiva na celotnem območju EU ureja nepoštene poslovne prakse v razmerju podjetje - potrošnik, pri čemer države članice ne bodo imele možnosti uporabe t.i. minimalnih klavzul iz drugih direktiv za višanje oz. nižanje standardov na tem področju. S prenosom direktive v naš pravni red se je pojavilo vprašanje zakonodajne tehnike, ali prenesti direktivo v okviru že obstoječih predpisov, ali sprejeti popolnoma nov zakon, ker je direktiva predvidevala popolno oz. maksimalno harmonizacijo. Zaradi lažjega pregleda zakonodaje s področja varstva potrošnikov se je predlagatelj zakonskega predloga odločil za samostojen predlog zakona in s tem ločil ureditev nepogodbenih od pogodbenih razmerij. Pogodbena razmerja so urejena v okviru enotnega krovnega zakona o varstvu potrošnikov.

Nepoštene poslovne prakse so izključno povezane z vplivanjem na odločitve potrošnikov o poslu v zvezi z izdelkom, s čimer se neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov, kot šibkejše stranke v razmerju do podjetij (podjetje - potrošnik). Prepovedane so pred, med in po sklenitvi posla. Negativno definicijo poslovnih praks je predlagatelj utemeljil z argumentom večje pravne varnosti, prav tako naj bi določna definicija nepoštenih poslovnih praks zagotavljala višjo stopnjo transparentnosti.

V zakonu sta opredeljeni dve vrsti nepoštenih poslovnih praks - zavajajoče in agresivne. O zavajajočih poslovnih praksah govorimo takrat, ko le-te vsebujejo napačne informacije in so neresnične ali podjetje s sredstvi komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve na podlagi informacij in tako povzroči, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Agresivne poslovne prakse opredeljuje 8. člen zakona. Za njih je značilno, da podjetja v praksi uporabljajo nadlegovanje, prisilo in nedopustno vplivanje, s čimer bistveno zmanjšajo svobodo izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika.
Pravico potrošnika do upravnega nadzora in sodnega varstva ureja 4. poglavje zakona, ki uveljavlja tudi načelo obrnjenega dokaznega bremena. S tem se varuje potrošnike v razmerju do podjetij tako, da mora podjetje dokazati, da ni uporabljalo nepoštene poslovne prakse.

Zavedajoč se dejstva, da predvsem multinacionalke pri oglaševanju izkoriščajo svojo moč na trgu in ekonomski interesi velikokrat prevladajo nad poštenimi tržnimi praksami ter je zato potrebno takšno ravnanje ustrezno sankcionirati, Državni svet opozarja na višino predvidenih kazni za nepoštene poslovne prakse, ki so predvidene tudi do 40.000 evrov.

Državni svet opozarja tudi na očitno pretiravanje podjetij pri tržni komunikaciji s potrošniki, ki pa ni opredeljeno kot nepoštena poslovna praksa.

Državni svet se zavzema za pospešitev aktivnosti na področju primerjalnega testiranja izdelkov. Ne glede na to, da so razlike med enakimi izdelki za različne trge težko dokazljive in so testiranja zelo draga, je pomembno, da se izvajajo kontinuirano ter da se zagotavlja ustrezna zaščita potrošnikov kot šibkejše stranke v razmerju do podjetij.

* * *

Državni svet je oblikoval naslednji konkretni pripombi:

 k 10. členu:

7. točka 10. člena se črta.

Obrazložitev:
Posameznih primerov, kjer se podjetje v soglasju z zaposlenimi in reprezentativnimi sindikati odloči za takšno poslovno politiko, da nagovarja, naj kupujejo njihove izdelke zato, da ohranijo proizvodnjo in delovna mesta, ne moremo šteti za agresivno propagando."

k 14. členu:

Drugi odstavek 14. člena se spremeni tako, da se glasi:

"(2) Če podjetje ne predloži dokazov iz prvega odstavka ali če predloži pomanjkljive dokaze, se šteje, da so trditve o njegovi nepošteni poslovni praksi resnične."

Obrazložitev:
Drugi odstavek je zavajajoč oziroma ne omogoča izvedbe 13. člena in prvega odstavka 14. člena.

* * *

Za poročevalko je bila določena državna svetnica Marta Turk.