Zahteva za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZViS-F)

Državni svet Republike Slovenije je na 5. izredni seji 5. 6. 2008, ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 39. redni seji 30. 5. 2008, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije, sprejel

Z A H T E V O

da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZViS-F).

Obrazložitev:

Državni svet ugotavlja, da zakon odpira celo vrsto novih vprašanj, ki lahko močno vplivajo na naš visokošolski prostor, saj členi, ki vzpostavljajo pravno podlago za ustanovitev mednarodne zveze univerz, puščajo velik manevrski prostor za različne interpretacije. Povzroča jih predvsem določba, da je mednarodna zveza univerz kar univerza, kar je nova in nepreverjena ureditev. Zato Državni svet poudarja, da predlagatelj zakona ni pripravil predlaganih rešitev v sodelovanju z visokošolskimi partnerji (univerze in študenti). Tudi pri upravljanju mednarodnih zvez univerz morajo imeti študentje z zakonom določene pravice.

Državni svet meni, da predlagatelj v 1. členu zakona v novem 10.a členu predlaga ustanovitev mednarodne zveze univerz kot nove univerze (Evro-sredozemske univerze) po naši zakonodaji, čeprav v tretjem odstavku tega člena ni določeno, da bi morala izpolnjevati pogoje, določene z veljavnim pravnim redom na področju visokega šolstva tako za njeno ustanovitev kot za vpis v razvid visokošolskih zavodov. Državni svet ugotavlja, da ne gre za osebo mednarodnega prava, čeprav bo imela za soustanovitelja vsaj eno ustrezno tujo univerzo.

Državni svet opozarja, da je namen predlagatelja, da enači status mednarodne zveze univerz s statusom univerze po tem zakonu, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, vendar bi moral zato v določbah opredeliti pogoje za sedež te univerze. Po mnenju Državnega sveta je sporna tudi njena ustanovitev na podlagi pogodbe, saj v tem zakonu niso določene njene obvezne sestavine, temveč so le-te prepuščene aktu o ustanovitvi (pogodbi oz. sporazumu) in statutu.

Državni svet ugotavlja, da 2. člen omogoča javno priznavanje tujih in tudi novih študijskih programov brez ustreznega zagotavljanja kakovosti. Dovolj je, da so študijski programi javno priznani v katerikoli članici Evropske unije, kar jim po hitrem postopku omogoča javno veljavnost pri nas. Državni svet meni, da bi programi morali pridobiti soglasje Sveta RS za visoko šolstvo, ki je zadolžen za soglasja k visokošolskim javno veljavnim programom, s tem, da bi svet imel posebna merila za takšne študijske programe, s katerimi bi bila zagotovljena njihova kakovost.

Po mnenju Državnega sveta določila zakona, ki po novem opredeljujejo sekretariat Sveta RS za visoko šolstvo, zadoščajo le formalnim zahtevam iz odločbe Ustavnega sodišča, ne pa tudi strokovnim. Zakon ne rešuje problemov sestave sveta, saj ne vpeljuje zadostnih mehanizmov za preprečevanje konflikta interesov. Večino članov sveta, kar je ostalo v veljavi, namreč imenuje Vlada. Poleg tega svet nima dovolj neodvisne strokovne službe, ki bi omogočala kvalitetno in učinkovito delo za svet, zato Državni svet meni, da je treba v 4. členu zakona (v 50.a členu) glede imenovanja direktorja sekretariata sveta izbrati primerno osebo, ki bi morala imeti poleg zahtevanih delovnih izkušenj na področju visokega šolstva tudi doktorat znanosti.

Državni svet ocenjuje, da je zakon nedorečen, saj se s sprejetimi dopolnili v prehodnih določbah le delno rešujejo nejasnosti o oškodovanju študentov, saj študentom, ki so študij na drugi bolonjski stopnji opustili zaradi spremembe zakonodaje v letu 2006, ne zagotavlja ustreznega pravnega položaja. Poleg tega zakon predvideva financiranje študija oškodovanih študentov po predpisih o sofinanciranju podiplomskega študija, a zanje ne namenja dodatnih sredstev.

* * *

Za poročevalca je bil določen državni svetnik prof. dr. Jože Mencinger.