|
Državni svet Republike Slovenije je na 44. seji 21. 3. 2012, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Vpliv bolečine na družbo, sprejel naslednje
S K L E P E:
Državni svet Republike Slovenije je, na pobudo Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine (SZZB), 21. oktobra 2011 so-organiziral posvet z naslovom "Vpliv bolečine na družbo«.
Namen posveta je bil opozoriti na problem kronične bolečine v Sloveniji, ozavestiti javnost o kronični bolečini in njenih posledicah za posameznika in družbo, izmenjati ideje in dobre prakse, ugotoviti kako bi bilo moč izboljšati prepoznavanje, preventivo in zdravljenje kronične bolečine ter prispevati k spremembam, ki se na tem področju v Evropi in po svetu že dogajajo.
Posvet je povezovala Mateja Lopuh iz Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine.
Udeležence posveta sta uvodoma nagovorila predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič in predsednica Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine Slavica Lahajnar Čavlovič. Z referati so na posvetu sodelovali predstavniki Evropske federacije nacionalnih združenj za zdravljenje bolečine (EFIC), ATLAS – globalnega gibanja SZO proti glavobolu, Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije, Ministrstva za zdravje, predstavnik bolnikov, zastopnik pacientovih pravic in prof. dr. Rolf-Detlef Treede z Univerze v Heidelbergu.
Posvet v Državnem svetu je predstavljal del programa dvodnevnega srečanja, ki ga je na temo vpliva bolečine na družbo organiziralo Slovensko združenje za zdravljenje bolečine v oktobru 2011.
Na podlagi referatov in razprave na posvetu so bili oblikovani sledeči sklepi:
- Bolečina, zlasti kronična, predstavlja velik zdravstveni problem, ki zmanjšuje kakovost življenja bolnika in zaradi velikih stroškov za zdravljenje predstavlja veliko breme za zdravstveni sistem, zaradi zmanjšane delovne sposobnosti ljudi s kronično bolečino pa velik problem za gospodarstvo in celotno družbo.
Predlagani ukrepi:
- Snovalci zdravstvenih, socialnovarstvenih in finančnih politik bi morali v prvi fazi priznati, da problem obstaja in pri oblikovanju politik na omenjenih področjih bolj upoštevati dejstvo o velikem bremenu, ki ga kronična bolečina predstavlja za družbo.
- Na nacionalni ravni bi morali čim prej sprejeti akcijski načrt za obvladovanje bolečine, k čemur evropske vlade in inštitucije poziva tudi EFIC (Evropska federacija nacionalnih združenj za zdravljenje bolečine).
- Aktivno sodelovanje v akcijah, ki se oblikujejo na evropskem in svetovnem nivoju (Spremeni bolečino, specialni seminarji in simpoziji, Deklaracija EP o kronični bolečini kot glavnem zdravstvenem problemu in samostojni bolezni).
- Kronična bolečina je eden od manj prepoznanih in slabo obvladanih medicinskih problemov tega stoletja. Je kompleksen pojav, saj na bolnika nima le biološkega, ampak tudi psihološki in finančni vpliv. Večinoma je obravnavana kot spremljajoči simptom ostalih bolezni, namesto kot samostojna bolezen živčnega sistema, ki jo je potrebno agresivno zdraviti neodvisno od sočasne bolezni. Ker je premalo resno in preveč razdrobljeno obravnavana, ni dovolj dobro zdravljena, prav tako so še vedno precej nedostopne možne poti zdravljenja različnih tipov akutne in kronične bolečine, ki so že znane.
Predlagani ukrepi:
- Doseči, da bi bilo zdravljenje bolečine pravica vsakega državljana, zdravstveno obravnavano skozi organizirano, planirano in strokovno utemeljeno dejavnost.
- Izboljšana zdravstvena obravnava bolečine, kot velik pokazatelj kakovosti zdravstvenega varstva, bi morala postati ena od prioritet zdravstvenega sistema.
- Bolečino obravnavati bolj poenoteno in kot peti vitalni znak. Ne zgolj kot simptom, ampak kot entiteto bolezni, ki zahteva specialistično obravnavo ter rehabilitacijo.
- Kot podlago za celovito obravnavo kronične bolečine pripraviti novo klasifikacijo kroničnih bolečinskih stanj in zagotoviti njihovo ustrezno šifriranje (trenutno je bolečina šifrirana le v dveh primerih - kot kronična neznosna bolečina in kronična neopredeljena bolečina) ter posledično evidentiranje in financiranje obravnavanih primerov.
- Izobraževanje na vseh ravneh, saj bo boljše znanje prispevalo k večji razpoložljivosti in dostopnosti do zdravstvenih uslug.
- Na podlagi izpopolnjenega izobraževalnega programa o bolečini izboljšati vsebino izobraževanja študentov medicine in zdravstvenih delavcev ter vseh, ki so lahko soudeleženi pri multi-disciplinarnem zdravljenju bolnika s kronično bolečino.
- Omogočiti specializacijo iz bolečinske medicine.
- Pripraviti priporočila za zdravljenje bolečine in v njih opredeliti najbolj učinkovite postopke zdravljenja.
- Spremeniti odnos med zdravnikom in bolnikom v smislu izboljšanja komunikacije med njima.
- Odločitve za obravnavo bolečine usmeriti na mehanizme bolečine, ne zgolj njeno jakost in uvajati nove postopke zdravljenja bolečine.
- Zagotoviti čimprejšnjo obravnavo bolnika in čim krajše čakalne vrste.
- Primeri dobre prakse iz tujine navajajo na vzpostavitev:
- referenčnih terciarnih centrov z multi-disciplinarnim pristopom k zdravljenju bolečine in invazivnimi postopki zdravljenja bolečine;
- bolečinskih timov na sekundarnem nivoju, ki naj poleg specialista za zdravljenje bolečine, specializirane medicinske sestre, bolnišničnega farmacevta vključujejo tudi psihologa in druge potrebne strokovne sodelavce;
- uvedbo akreditacije bolnišnic z obvladano bolečino;
- uvedbo raziskovalnih timov;
- šifriranje postopkov zdravljenja bolečine;
- vzpostavitev forumov za nadzor nad izvajanjem sprejetih ukrepov;
- šole za bolnike s kronično bolečino itd.
- Stroški obravnave bolnikov s kronično bolečino so trenutno raztreseni po različnih resorjih in organizacijskih enotah in so zato nepregledni in nenadzorovani, medtem ko bi ustrezno organizirano zdravljenje bolečine, na podlagi povečanja stroškovne učinkovitosti, lahko v zdravstvenem sistemu po nekaterih ocenah prihranilo celo do 30 % (primer Škotske).
Predlagana ukrepa:
- Vzpostavitev mehanizmov kontrole učinkovitosti in kontrole zdravljenja.
- Več poudarka v okviru zdravstvenega sistema dati preventivi oziroma preprečevanju nastanka kronične bolečine (skrb delodajalcev za zdravje zaposlenih, skrb vsakega posameznika za svoje zdravje).
- Strokovna specialistična obravnava bolečine navkljub temu, da Zakon o pacientovih pravicah v 5., 7. in 11. členu med pravicami bolnika navaja tudi pravico do obravnave bolečine, bolnikom ni zagotovljena, kar je povezano tudi z dejstvom, da bolečina ni jasno prepoznana kot samostojna bolezen v zdravstvenem sistemu. Obravnava kronične bolečine še zdaleč ni organizirana, sistematična in ekonomsko podprta.
Predlagani ukrepi:
- Določitev kadrovskih normativov.
- Zagotovitev ustreznega specialističnega izobraževanja.
- Ustrezna klasifikacija storitev in organizacija zdravljenja.
- Opredelitev načina financiranja tovrstnega specialističnega zdravljenja.
- Oblikovanje enotnih strokovnih smernic, na podlagi nacionalnega načrta in z ustreznimi regulatornimi mehanizmi.
- Ključne pripombe in priporočila za celovito ureditev področja zdravljenja bolečine, ki so bila izražena na posvetu, so zajeta v posebni Deklaraciji za obravnavo bolečine, ki so jo, ob podpori Svetovne zdravstvene organizacije, Mednarodnega združenja za preučevanje bolečine (IASP) in Evropske federacije nacionalnih združenj za zdravljenje bolečine (EFIC), sprejeli udeleženci srečanja in ki vse ključne odločevalce poziva, da jo podprejo. Naslovljena je bila na predsednika republike, predsednika vlade, ministra, pristojnega za zdravje, ministra, pristojnega za socialne zadeve, ministra, pristojnega za šolstvo, Zdravstveni svet Ministrstva za zdravje in Vzajemno zdravstveno zavarovalnico. Od pristojnih organov se pričakuje odziv na deklaracijo in čimprejšnje aktivno ukrepanje.
- Deklaracija za obravnavo bolečine predstavlja dobro osnovo za pripravo nacionalnega načrta za obravnavo bolečine, ki naj vključuje:
- prepoznavanje bolečine kot petega vitalnega znaka;
- zagotovitev pogojev za zdravljenje bolečine po strokovnih smernicah;
- zagotovitev edukacije o bolečini in njenem zdravljenju na vseh nivojih strokovnega medicinskega in zdravstvenega izobraževanja;
- organizacijo akutnih bolečinskih servisov po vseh slovenskih bolnišnicah – opredelitev njihovih nalog ter kadrovskih in časovnih normativov;
- organizacijo multi-disciplinarnih centrov za specialistično zdravljenje kronične bolečine v univerzitetnih bolnišnicah;
- organizacijo enot za zdravljenje kronične bolečine po drugih zdravstvenih ustanovah;
- javno osveščanje o bolečini in možnostih zdravljenja bolečine;
- programe za izvajanje protibolečinske dejavnosti, ki obsegajo finančne in kadrovske normative ter
- programe za nadzor nad izvajanjem protibolečinske dejavnosti in sprotno posodabljanje.
- Kot ključni akterji za vzpostavitev celovitega sistema za obravnavo bolečine, so prepoznani:
- laična javnost in mediji na področju ozaveščanja;
- strokovnjaki, predvsem člani Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine in drugih združenj;
- pristojni državni organi na področju ustreznih zakonodajnih rešitev in priprave nacionalnega programa za obravnavo bolečine;
- ZZZS kot plačnik storitev in
- Zdravniška zbornica, Slovensko zdravniško društvo in medicinski fakulteti na področju izobraževanja in jasnejšega prepoznavanja kronične bolečine kot samostojne bolezni.
- Za učinkovito izvajanje nacionalnega programa za obravnavo bolečine bi bilo potrebno:
- priznati zdravljenje bolečine kot specialistično medicinsko vedo;
- poskrbeti za boljšo prepoznavo (raziskovalne, klinične in epidemiološke študije, ozaveščanje bolnikov);
- poskrbeti za preventivo in učinkovitejše zdravljenje (ustrezna infrastruktura in pripomočki, potrebna zdravila, izobraževanje in praktično urjenje kadrov).
- Državni svet poziva Ministrstvo za zdravje, da nemudoma oblikuje strokovno delovno skupino z namenom prioritetne priprave Nacionalnega programa za obravnavanje bolečine in celovite strategije na področju obravnave bolečine kot samostojne bolezni.
|
