Odgovor Ministrstva za šolstvo in šport na vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana glede odprave neskladja med Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in Pravilnika o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami

Datum odgovora: 7. 8. 2007

Ministrstvu za šolstvo in šport ste v proučitev poslali vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana glede odprave neskladja med 2. in 5. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 16/00 in 118/06 - v nadaljevanju: zakon) ter 8. členom Pravilnika o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.

Pri proučitvi razlage postavljenega vprašanja menimo, da ne gre za Pravilnik o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 54/2003 in 93/04), ampak za Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 54/03, 93/04, 97/05, 25/06 in 23/07 - v nadaljevanju: pravilnik), ki v 8. členu določa, katere otroke se lahko usmeri v prilagojeni program za predšolske otroke, med njimi pa ni otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.

Proučili smo v vprašanje državnega svetnika dr. Zoltana Jana in ugotovili, da ni neskladja med 2. in 5. členom zakona ter 8. členom pravilnika.

Določba 2. člena zakona določa, kateri so otroci s posebnimi potrebami, določba 5. člena pa vrste programov, med katerimi sta tudi program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter prilagojeni program za predšolske otroke. Zadnji odstavek 5. člena določa, da se otroci v navedene programe usmerjajo glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir in motenj. Iz navedenega sledi, da ni nujno, da se vsi otroci s posebnimi potrebami, opredeljeni v 2. členu zakona, vključujejo v oba navedena programa.

Podrobnejše določilo o tem, v kateri program se usmerja predšolske otroke glede na stopnjo in vrsto primanjkljajev, ovir in motenj, je zapisano v 7. in 8. členu pravilnika. Določba 8. člena pravilnika določa, da se v prilagojeni program za predšolske otroke usmerijo:

• Otroci z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju,
• Slepi in slabovidni otroci,
• Gluhi in naglušni otroci,
• Gibalno ovirani otroci.

Otroci, ki imajo samo govorno-jezikovne motnje, kot tudi dolgotrajno bolni otroci v tem členu niso navedeni, saj se oboji usmerjajo le v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Navedena sistematska rešitev je nastala že ob pripravi pravilnika leta 2003, na podlagi široke strokovne razprave, ob kateri so strokovnjaki preverjali tudi rešitve v drugih državah in prišli do konsenza, da je za otroke, pri katerih je prisotna samo govorno-jezikovna motnja (kjer ni motenj v duševnem razvoju), najustreznejša vključitev v "redne" oddelke vrtca.

Takšni rešitvi so ves čas nasprotovali strokovni delavci v zavodih za gluhe in naglušne otroke, še posebno ob uveljavljanju strokovnih usmeritev, da se otroci s posebnimi potrebami v čim večji meri vključujejo med svoje vrstnike v domačem okolju. Ta pritisk po svoje tudi razumemo, saj se jim že nekaj let zmanjšuje število otrok, kar povzroča problem zaposlovanja strokovnih delavcev. Poročila in utemeljitve delavcev zavodov za gluhe in naglušne otroke smo obravnavali zelo resno in prav zaradi tega iskali podobne oblike v tujini, o tem razpravljali na organih Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje (kjer so bila mnenja glede problematike vključevanje otrok z govorno-jezikovnimi motnjami deljena), se povezali s strokovnjaki s področja razvojne psihologije in defektologije, še posebej za področje govorno-jezikovnih motenj, in na podlagi celostnega pregleda strokovnih argumentov sprejeli naslednja stališča:

• da je bistvenega pomena dostopnost programa na celotnem območju Slovenije oziroma dovolj gosta mreža programa, v katerega se lahko vključujejo otroci z govorno-jezikovno motnjo,
• da je potrebno otroka, tako kot v večini drugih držav, vključiti v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, kjer imajo otroci, glede na vrsto in težavnost govorno-jezikovne motnje, zadostno število ur strokovne pomoči,
• da morajo imeti otroci, pri katerih je prisotna le govorno-jezikovna motnja, dovolj stika z otroki, ki teh motenj nimajo in imajo v svoji okolici ves čas ustrezen govorni vzorec. V primeru oblikovanja prilagojenega programa za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, bi bili otroci večino časa izvedbe programa s sebi enakimi otroki, torej brez ustreznega govornega vzorca vrstnikov.
• da je predšolsko obdobje čas intenzivnega razvoja otroka, v katerem je izredno pomembno, da je otrok v čim večji meri vključen v naravno okolje, tako svoje družine kot vrstnikov,
• da je pojav govorno-jezikovnih motenj, kadar gre za kombinirane motnje, v predšolskem obdobju obvladljiv v sistemu razvojnih oddelkov vrtca ob primerni logopedski obravnavi.

Strokovni delavci zavodov za gluhe in naglušne se v svojih poročilih in utemeljitvah sklicujejo zgolj na spoznanja s področja defektologije, kjer glede navedene problematike ni enotnega mnenja, premalo pa upoštevajo spoznanja razvojne psihologije. Hkrati dajaje občutek, kot da so otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, vključeni v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, brez ustrezne strokovne pomoči ter brez individualne in skupinske rehabilitacije. Poudariti želimo, da se ob vključitvi otroka v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo otroku prilagodi čas za umirjeno in sproščeno komunikacijo, zagotovi se mu čas, da sprejme, razume in predela sprejeto informacijo, prilagodi se prostor (možnost za skupinsko ali individualno strokovno delo z otrokom, pa tudi s starši), prilagajajo se načini izvajanja področij dejavnosti (dati otroku možnosti za učinkovito delovanje in sodelovanje, zagotavlja se uporaba njemu najustreznejših didaktičnih materialov, oblik in metod dela), pri vsakodnevnemu delu strokovni delavci vrtca upoštevajo usmeritve defektologa, ki 3 ure tedensko izvaja rehabilitacijski program ali individualno (najpogosteje) ali skupinsko. Za zagotavljanje navedenega je potrebno za vsakega otroka pripraviti individualiziran program, ga spremljati in sproti, glede na napredek otroka, prilagajati njegovo izvajanje. Za vzgojiteljice so pripravljene usmeritve za delo s temi otroki, udeležujejo se izobraževanj in timsko načrtujejo delo za delo v oddelku. Torej se pri otroku z govorno-jezikovno motnjo ves čas izvajanja programa upoštevajo usmeritve za delo, hkrati pa ima še 3 ure tedensko pomoč strokovnjaka, kjer je poudarek na rehabilitaciji.

Mnenja smo, da je potrebno za otroke s posebnimi potrebami (v navedenem primeru z govorno-jezikovno motnjo) zagotoviti oblike dela, ki optimalno združujejo vse pomembne dejavnike njegovega razvoja, kar pomeni, da otroku ponudimo ustrezno pomoč v okolju, ki je v bližini njegovega doma. To je bil tudi eden od ciljev pri pripravi predpisov s področja vključevanja otrok v vzgojno-izobraževalni sistem.

Zavedamo se, da absolutno najboljše oblike ni, vendar pa (po temeljiti seznanitvi s strokovnimi argumenti) menimo, da v obstoječem sistemu vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami prevladujejo tiste, ki so v korist otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.

Motnje, ki jih strokovni delavce Centra za sluh in govor pogosto navajajo v svojih poročilih o delu z otroki z govorno-jezikovnimi motnjami, velikokrat sodijo v področje motenj in primanjkljajev, ki izvorno niso motnje oziroma primanjkljaj, ki jih lahko obravnava zavod za gluhe in naglušne, temveč sodijo med motnje in primanjkljaje, zaradi katerih je potrebno otroka vključiti v druge specializirane ustanove.

Strokovnjaki so tudi mnenja, da običajna govorno-jezikovna motnja zagotovo ne sodi v primer, ko bi se otroka namesto v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo oziroma razvojni oddelek vrtca (kadar gre za kombinirano motnjo) usmerilo v zavod za gluhe in naglušne, še več, nekateri v tem vidijo kršitev osnovnih otrokovih pravic.

Vsekakor to ne pomeni, da spremembe v sistemu vzgoje in izobraževanja otrok z govorno-jezikovnimi motnjami niso možne, saj navedeno področje ves čas spremljamo in iščemo rešitve, s katerimi bi v čim večji meri reševali široko paleto govorno-jezikovnih motenj. Opažamo pa, da strokovni delavce zavodov za gluhe in naglušne otroke za druge rešitve, kot jih zagovarjajo sami, ne kažejo zanimanja.

Lepo pozdravljeni!

Mojca Škrinjar
GENERALNA DIREKTORICA