|
Iskanje:
Napredno iskanje
|
Brskanje po kategorijah:
|
Zapisnik 5. seje Državnega sveta Republike Slovenije |
|||||||||
|
Seja je bila v sredo 19.3.2008.
Predsednik je sklical 5. sejo Državnega sveta Republike Slovenije, na podlagi 53. člena Zakona o Državnem svetu in na podlagi 51. in 51. a člena Poslovnika Državnega sveta Republike Slovenije. Seja se je pričela ob 13.00 in se zaključila ob 16,45 uri. Opravičili so se:
* * * Na sejo so bili vabljeni:
- - - Od vabljenih so se seje udeležili:
O sklicu seje je predsednik obvestil predsednika Državnega zbora Republike Slovenije gospoda Franceta Cukjatija dr. med. in predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo. * * * S sklicem dne 6.3.2008 so državna svetnica in svetniki prejeli predlog dnevnega reda, ki je bil naslednji:
DNEVNI RED Predsednik je predlagal naslednji dnevni red:
Predlagan dnevni red je bil sprejet (26 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 28 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
Zapisnik 4. seje Državnega sveta Republike Slovenije so državna svetnica in svetniki prejeli z elektronsko pošto 29.2.2008. Predsednik je, na podlagi 3. odstavka 72. člena Poslovnika Državnega sveta, prejel pisno pripombo državnega svetnika Boruta Meha, na zapisnik 4. seje in predlagal, da potrdijo dopolnitev zapisnika z besedilom, ki so ga prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop in sicer: V zapisnik 4. seje Državnega sveta, se na začetku 8 strani doda besedilo: Proceduralno pripombo je podal prof. dr. Jože Mencinger in sicer, da bi rad prejel odgovor tudi na pobudo za zamrznitev članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata, ki jo je podal sočasno s pobudo za dopolnitev odgovora glede udeležbe članov Državnega sveta na slavnostnih sejah Državnega zbora. Predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič je državnemu svetniku prof. dr. Jožetu Mencingerju pojasnil, da njegova druga pobuda (zamrznitev članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata) sledi v nadaljevanju in, da bo našel odgovor med materiali, sedaj pa se opredeljujejo do njegove prve pobude (za dopolnitev odgovora glede udeležbe članov Državnega sveta na slavnostnih sejah Državnega zbora). Prof. dr. Jože Mencinger je poudaril, da je pobudo za dopolnitev odgovora glede udeležbe državnih svetnikov na slavnostnih sejah Državnega sveta prejel odgovor po elektronski pošti, na pobudo glede zamrznitve članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata, pa ni prejel odgovora. Predsednik mag. Blaž Kavčič je prof. dr. Jožetu Mencingerju ponovno pojasnil, da bo prejel odgovor na njegovo pobudo, glede zamrznitve članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata, ko bo le ta na vrsti oziroma bo njegova proceduralna pripomba zabeležena. V nadaljevanju seje, kot so si sledila vprašanja in pobude državne svetnice in svetnikov, je predsednik mag. Blaž Kavčič, pri pobudi prof. dr. Jožeta Mencingerja in dr. Janvit Goloba za zamrznitev članstva državnih svetnikov v času trajanja mandata, pojasnil, da je omenjena dodeljena v obravnavo Mandatno imunitetni komisiji Državnega sveta, na kar je želel predsednik opozoriti državnega svetnika prof. dr. Jožeta Mencingerja, ko je odprl to vprašanje. Že po najavi začetka 4. točke dnevnega reda, je državni svetnik prof. dr. Jože Mencinger ponovno podal proceduralno pripombo v zvezi z njegovo pobudo glede zamrznitve članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata in sicer, da kljub predsednikovem zagotovilu, da bo v materialih našel odgovor, le tega ni našel, zato je menil, da je bil izigran. Predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič je prosil prof. dr. Jožeta Mencingerja, da tovrstne pripombe podaja v okviru obravnavane točke dnevnega reda. Zapisnik 4. seje, s predlagano dopolnitvijo, je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 32 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - -
Zapisnik 2. izredne seje Državnega sveta Republike Slovenije so državna svetnica in svetniki prejeli z elektronsko pošto 11.3.2008. Predsednik je ugotovil, da na podlagi 3. odstavka 72. člena Poslovnika Državnega sveta ni prejel nobene pisne pripombe na zapisnik 2. izredne seje in predlagal, da njem glasujejo. Zapisnik 2. izredne seje je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
Po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta Ministrstvu za kmetijstvo in prehrano glede vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta glede vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta in predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika Jožeta Koržeta se glasi: Zakaj se hidromelioracijski sistemi v Novi vasi, Grobelnem in Jakobu v Občini Šentjur ne vzdržujejo, lastniki parcel pa kljub temu dobivajo položnice za plačilo stroškov vzdrževanja? Leta 1986 in naprej je bil na delu Nove vasi, Grobelnega, Jakoba in Vodruža v Občini Šentjur izdelan hidromelioracijski sistem. Za dobro funkcioniranje teh sistemov je potrebno, da se odprti jarki in drenažne cevi redno čistijo oziroma redno vzdržujejo. Za vzdrževanje le teh so nekaj časa skrbele same občine. Zadnja leta naj bi se za te hidromelioracijske sisteme skrbela firma Plima d.o.o. iz Žalca. Vse, kar so imeli lastniki od teh, ki bi morali vzdrževati, so bile položnice. Iz pripovedovanja lastnikov parcel se da ugotoviti, da se je ta osuševalni sistem očistil samo enkrat v teh letih. Položnice za vzdrževanje pa so redno prihajale, s krajšo prekinitvijo, ko jih je bivša ministrica Lukačičeva na pritožbo lastnikov ukinila. Minister Jarc pa jih je ponovno uvedel. Mnenje vseh poznavalcev tega hidromelioracijskega sistema je, da je tako zanemarjen, da ga enostavno ni več mogoče spraviti v funkcijo in bi ga bilo potrebno izbrisati iz registra hidromelioracijskih sistemov. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlagan sklep je bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli vprašanje predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča Ministrstvu za zunanje zadeve v zvezi s sklenitvijo sporazuma z Republiko Hrvaško glede vračanja nacionaliziranega premoženja na območju Republike Hrvaške za državljane Republike Slovenije. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanje predsednika Državnega sveta v zvezi s sklenitvijo sporazuma z Republiko Hrvaško glede vračanja nacionaliziranega premoženja in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje predsednika Državnega sveta in predlaga Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanje preučita in nanj odgovorita. Vprašanje predsednika Državnega sveta se glasi: Katere aktivnosti sta opravili ministrstvi za pravosodje in za zunanje zadeve v zvezi s sklenitvijo sporazuma z Republiko Hrvaško glede vračanja nacionaliziranega premoženja na območju Republike Hrvaške za državljane Republike Slovenije? Obrazložitev: Osnovni hrvaški zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine ("Narodne novine" Hrvatske br. 92/1996) je določal, da tujim fizičnim in pravnim osebam ne pripada nobena pravica po tem zakonu. Ustavno sodišče RH je z odločitvijo št. U-I-673/96 (NN, 39/99, 42/99, 43/00, 31/00, 27/01 i 65/01), razveljavilo to določbo in navedlo, da bi morala biti pravica tujcev do vračanja nepremičnin regulirana skladno z drugimi predpisi, ki urejajo pravico tujcev do pridobivanja lastninske pravice na naepremičninah na področju Republike Hrvaške. Delovni osnutek slovenskega zakona o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja je bil objavljen na spletni strani ministrstva za pravosodje že 26. 3. 2007, tj. pred skoraj enim letom, kar se lahko še vedno prepričate na spletni strani (toliko o očitkih državnemu svetu, da bodo zaradi veta sedaj odškodnine kar naenkrat toliko večje, ob dejstvu, je bil predlog zakona narejen že pred letom dni in ko ministrstvo za pravosodje nedvomno že davno tega pozna tudi novelo hrvaškega zakona iz leta 2002, ki zahteva sklenitev sporazuma). Ta osnutek v zvezi z 2. členom navaja, da je z zakonom potrebno podrobneje razdelati določbo 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji uveljavljeno z novelo zakona iz leta 1998, s katero se je za odločanje o vračanju podržavljenega premoženja v primerih, kadar bi pravico do vrnitve podržavljenega premoženja uveljavljal tuj državljan, predpisal pogoj vzajemnosti. Po določbi 3. odstavka 9. člena ZDen je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi (sedaj živečemu) slovenskemu državljanu v državi, katere državljan je tuj državljan. Iz geneze te novelirane določbe je razvidno, da se ta ne nanaša na tuje državljane katerekoli druge države razen na državljane držav nastalih na območju bivših jugoslovanskih republik, ki so sedaj subjekti mednarodnega prava in da je bil povod za uveljavitev obravnavane določbe 3. odstavka 9. člena ZDen hrvaški zakon, ki ureja denacionalizacijo - »Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine (denacionalizacija)«. Strinjam se, z zapisom k delovnemu osnutku zakona, “da sedanja ureditev, po kateri je fizična oseba, ki je bila v času podržavljenja jugoslovanski državljan, sedaj pa je državljan druge države, ki je nastala iz katere od federalnih enot razpadle SFRJ, upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec, ni pravična za osebe, ki so bile rojene na območju sedanje Republike Slovenije in so praviloma tudi slovenske narodnosti, kasneje pa so se iz različnih razlogov (zaposlitve, sklenitve zakonske zveze ipd.) preselile na območje bivših republik SFRJ in imajo sedaj državljanstvo ene izmed držav, ki ja nastala iz ene od federalnih enot”, kakor se moramo strinjati tudi z obratno ugotovitvijo; tudi hrvaška ureditev, ki ne daje takšne pravice sedaj slovenskim državljanom, ni pravična za te osebe, ki so bile rojene na območju sedanje Republike Hrvaške in so praviloma tudi hrvaške narodnosti, kasneje pa so se iz različnih razlogov (zaposlitve, sklenitve zakonske zveze ipd.) preselile na območje Republike Slovenije in imajo sedaj slovensko državljanstvo. Predlagana slovenska ureditev bi z zakonom o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja hrvaškim državljanom priznala status upravičenca, če so bili rojeni na območju sedanje Republike Slovenije in katerih starši so bili rojeni na območju sedanje Republike Slovenije, medtem ko bi sedaj naši državljani (z enakimi lastnostmi) še vedno ostali “praznih rok” na območju Republike Hrvaške. Tako sedaj naši državljani ne bi imeli statusa upravičenca v RH, medtem ko bi sedaj tuji državljani tak status imeli v RS. Državljanstvo posameznika izkazuje močnejšo vez z državo, kot območje rojstva ali narodnost staršev, zato menim, da je pravična le takšna ureditev, ki odpravlja težave na obeh straneh državne meje. Prava rešitev torej ni le priznanje za eno vrsto upravičencev, medtem ko bi druge (in to celo slovenske državljane) pustili na tujem ob strani. Rešitev ni sprejem zakona o zaključku postopkov vračanja denacionaliziranega premoženja; pred tem je treba skleniti meddržavni sporazum z Republiko Hrvaško, saj bi zakon še vedno pustil ob strani vse sedanje slovenske državljane, ki so upravičenci do vračila nacionaliziranega premoženja na območju RH. Hrvaško ministrstvo za pravosodje je na svoji spletni strani je že leta 2005 navedlo, da so se npr. začela pogajanja z Republiko Avstrijo glede izpolnjevanja denacionalizacijskih določb že pred sedmimi leti (tj. že leta 1998), hrvaška vlada pa je pogajanja formalizirala 24. aprila 2003, ko je sprejela sklep o začetku postopka za sklenitev Sporazuma med Republiko Hrvaško in Republiko Avstrijo o vprašanjih, povezanih z nadomestilom za odvzeto premoženje. Glede na navedeno me zanima, ali je ministrstvo za pravosodje že začelo s pripravo kakšne pobude za začetek postopka za sklenitev mednarodne pogodbe oz. ali je ministrstvo za zunanje dalo kakšno soglasje k pobudi. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za zunanje zadeve, da vprašanje preučita in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanj v roku 30 dni odgovorita. Predlagan sklep je bil sprejet (32 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 25 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Na klop so državna svetnica in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika Mateja Arčona Ministru za kulturo, glede prenosa ustanoviteljskih pravic države v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, na pokrajino. Predlog sklepa so prejeli na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanje državnega svetnika Mateja Arčona glede spremembe statusa gledališča SNG Nova Gorica in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika Mateja Arčona in predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika Mateja Arčona se glasi: V Predlogu zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin (prvi odstavek 398. člena), ki ga je Državnemu zboru Republike Slovenije predložila Vlada Republike Slovenije, se je nepričakovano (v prvih osnutkih tega ni bilo) pojavila določba o prenosu ustanoviteljskih pravic države v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica na pokrajino. Ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija sprašujem, iz katerih razlogov in po katerih kriterijih se je vlada odločila prenesti ustanoviteljske pravice na pokrajino in SNG Nova Gorica odvzeti status gledališča nacionalnega pomena? Obrazložitev: Zaradi velikega pomena in umetniških dosežkov Primorskega dramskega gledališča se je za prenos ustanoviteljskih pravic na državo prvi zavzel Rudi Šeligo, takratni minister za kulturo. Prenos ustanoviteljskih pravic je bil izvršen v letu 2004 in odtlej je SNG Nova Gorica eno od treh slovenskih gledališč nacionalnega pomena, skupaj z SNG Drama Ljubljana in SNG Maribor. SNG Nova Gorica je s svojim poslanstvom in nivojem umetniškega ustvarjanja opravičilo vlogo gledališča nacionalnega pomena. Deluje ob meji, kjer se srečujeta italijanski in slovenski kulturni prostor. S svojimi predstavami se obrača tudi k zamejski publiki in aktivno sodeluje s slovenskimi gledališči onkraj meje. Plod sodelovanja s Stalnim slovenskim gledališčem v Trstu je tudi letošnji skupni abonma v Gorici. SNG Nova Gorica pomaga vzdrževati gledališko igro ter slovenski jezik številnim dramskim društvom v zamejstvu. Prizadeva si približati gledališko igro najmlajšim (Goriški vrtiljak). Posebej plodno je sodelovanje z mladinskimi gledališkimi skupinami. Amaterski mladinski oder bo tako prav v tem tednu imel svojo premiero. SNG Nova Gorica vseskozi dosega vrhunske rezultate na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih, je vsakoletni udeleženec Borštnikovih srečanj, že dve zapored sezoni je dobitnik glavne nagrade na Dnevih komedije v Celju (žlahtna komedija po izboru publike in žirije z dvema predstavama, ne samo z eno!) ter žlahtnega komedijanta (Iztok Mlakar). Ob povedanem se zdi predlagana sprememba nerazumljiva in do vseh, ki delujejo v SNG Nova Gorica, celo žaljiva. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za kulturo, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlagan sklep je bil sprejet (24 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 30 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Na klop so državna svetnica in svetniki prejeli vprašanje državnega svetnika dr. Andreja Rusa Državnemu zboru Republike Slovenije glede ureditve neposredne okolice parlamenta. Predlog sklepa so prejeli na klop. Obrazložitev je podal predlagatelj, dr. Andrej Rus. Pomislek je podal prof. dr. Jože Mencinger. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval vprašanje državnega svetnika dr. Andreja Rusa glede ureditve neposredne okolice parlamenta in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira vprašanje državnega svetnika dr. Andreja Rusa in predlaga predsedniku Državnega zbora, da vprašanje preuči in nanj odgovori. Vprašanje državnega svetnika dr. Andreja Rusa se glasi: Zakaj Državni zbor ne uredi neposredne okolice slovenskega Parlamenta? Obrazložitev: S tem vprašanjem želim opozoriti na problem družbene odgovornosti Državnega zbora Republike Slovenije, še posebej v odnosu do neposrednega okolja v mestu Ljubljana, in dajem nekaj konkretnih predlogov. Zgradba parlamenta leži v samem središču glavnega mesta. Kljub središčni umeščenosti tako v nacionalni politični prostor kot tudi v mestni prostor pa Parlament ni uredil pomembnih pogojev za svoje delovanje, s čimer otežuje delo samega parlamenta ter škodljivo vpliva na neposredno okolico. Ker naj bo tudi Državni zbor družbeno odgovorna pravna oseba, predlagam, da čim prej pristopimo k reševanju najbolj pereče problematike kot sledi. Parkiranje protokolarnih vozil na pločniku
Rešitev je veliko, nekatere pa so prav preproste in na dlani, od tega, da vozila ostanejo pred zgradbo parlamenta na voznem pasu in pri tem ovirajo promet ne pa peščev do tega, da se umaknejo na parkirna mesta bodisi v garaže pri Kazini ali pa na dvorišče Mladike. Obe parkirišči sta od stavbe parlamenta oddaljeni dobrih 100 m. Hlajenje in ogrevanje protokolarnih vozil Ureditev javnega prostora pred parlamentom Načrt ureditve prostora pred parlamentom je pred osmimi leti pripravil arhitekt Miha Dobrin na zahtevo mesta Ljubljane, ki hrani te načrte. Do realizacije žal nikoli ni prišlo, kljub temu, da je stroka ocenila, da gre za kvalitetno začasno rešitev, ki ne predstavlja velikih stroškov, parlamentu daje dostojanstvo, ki mu gre hkrati pa dviguje kvaliteto javnega prostora. Iz meni neznanih razlogov do realizacije nikdar ni prišlo. Nujno je, da Državni zbor prevzame odgovornost in iniciativo glede ureditve neposredne okolice in s tem tudi simbolično izpolni svoje poslanstvo in odgovornost tako v nacionalnem kot tudi v neposrednem lokalnem okolju. Izgradnja garažne hiše pod Trgom narodnih herojev S k l e p : Pozivam k:
Te aktivnosti bi bile v korist vseh državljanov in državljank, hkrati pa bi povečala družbeno odgovornost Državnega zbora. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga predsedniku Državnega zbora, da vprašanje preuči in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanj v roku 30 dni odgovori. Predlagan sklep je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 20 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in 4 so se glasovanja vzdržali). - - - Na klop na 4, seji Državnega sveta, 20.2.2008, so državna svetnica in svetniki prejeli pobudo državnih svetnikov prof. dr. Jožeta Mencingerja in dr. Janvit Goloba za zamrznitev članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata. Pobudo je obravnavala Mandatno imunitetna komisija. Poročilo komisije so prejeli po elektronski pošti 11.3.2008 in na klop. Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti so prejeli na klop. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 17.3.2008 in na klop. Obrazložitev je podal eden izmed predlagateljev pobude, prof. dr, Jože Mencinger. Razpravljali so dr. Janvit Golob, Milan Ozimič, mag. Blaž Kavčič in dr. Zoltan Jan. Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, obravnaval pobudo državnih svetnikov prof. dr. Jožeta Mencingerja in dr. Janvita Goloba za zamrznitev članstva državnih svetnikov v političnih strankah v času trajanja mandata in na podlagi 86. člena Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) sprejel naslednji S K L E P : Člani Državnega sveta naj v času trajanja mandata zamrznejo članstvo v političnih strankah. Obrazložitev: Poslanstvo Državnega sveta je predstavljanje lokalnih in funkcionalnih interesov v slovenski družbi, tem ustrezna presoja zakonodaje ter povezava med oblastjo in civilno družbo. Da bi DS lahko dobro opravljal svoje delo in da bi bil koristna sestavina slovenske parlamentarne demokracije, morajo biti svetniki neodvisni od političnih strank. Mesto političnih strank je v Državnem zboru. Tam je žal očitno, da poslanci ne glasujejo po svoji vesti, ampak po naročilu strankarskih prvakov, kar pa je vsaj formalno sprejemljivo. Podoben vpliv strank na Državni svet pa je povsem nesprejemljiv, saj strankarska pripadnost svetnikov tako ob vsakokratni menjavi strank na oblasti Državni svet samodejno potiska v nekritično podporo ali enako nekritično nasprotovanje vsakokratni vladi. Še več, prenašanje strankarske delitve v DS postavlja pod vprašaj smiselnost njegovega obstoja, zato je treba vpliv političnih strank omejiti. Povsem jasno je, da se politični pogledi svetnikov razlikujejo in da so največkrat blizu idejam posameznih strank. Zamrznitev članstva v političnih strankah za čas trajanja mandata bi bilo zato morda le simbolnega pomena. Vendar tudi simbolnega pomena zamrznitve članstva ne gre zanemariti; bilo bi podobno zamrznitvi članstva predsednika republike v »svoji« stranki. Odločitev, naj svetniki v trajanju mandata zamrznejo članstvo v strankah, bi zato dvignila ugled DS in s tem tudi njegov pomen v slovenski družbi. * * * Predlog sklepa je pripravljen na podlagi poročila Mandatno-imunitetne komisije. Predlagan sklep ni bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 12 jih je glasovalo za, 17 jih je bilo proti in 4 so se glasovanja vzdržali). - - - Po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Marjana Klemenca Ministrstvu za notranje zadeve in Ministrstvu za zdravje za dopolnitev osebne izkaznice, ki bo hkrati tudi zdravstvena izkaznica s podatkom o krvni skupini imetnika kartice. Pobudo je, kot matično delovno telo, obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije so prejeli na klop. Pobudo je, kot zainteresirano delovno telo, obravnavala Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročilo komisije so prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Predlog sklepa so prejeli na klop. Poročilo Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je podal njen predsednik Boris Šuštaršič. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca za dopolnitev osebne izkaznice in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo za dopolnitev osebne izkaznice, ki bo hkrati tudi zdravstvena izkaznica s podatkom o krvni skupini imetnika kartice. Obrazložitev: Glede na to, da ima osebna izkaznica relativno dolgo obdobje veljavnosti in da se jo redko spreminja zaradi velikih stroškov izdelave, je smiselno, da se ob pripravah na posodobitev razmisli tudi o podatku o krvni skupini imetnika kartice. Krvna skupina, določena na kartici, bo omogočala v nujnih zdravstvenih posegih hitro ukrepanje zdravstvenih delavcev, po drugi strani pa bo zmanjšala velike stroške, ki jih pri vsakokratni določitvi krvne skupine imajo laboratoriji. V praksi je tako, da se za potrebe določanja krvne skupine pacientu celo večkrat letno odvzame kri, kar je nerazumno in hkrati skrajno neetično. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu notranje zadeve in Ministrstvu za zdravje, da pobudo preučita in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanjo v roku 30 dni odgovorita. Predlagan sklep je bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 13 jih je glasovalo za, 9 jih je bilo proti in 6 se jih je glasovanja vzdržalo). - - - Po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli pobudo državnega svetnika Marjana Klemenca Ministrstvu za pravosodje, za posredovanje v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva. Pobudo je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije so prejeli na klop. Predlog sklepa so prejeli na klop. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, v skladu z 41. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) obravnaval pobudo državnega svetnika Marijana Klemenca za posredovanje Ministrstva za pravosodje v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva in na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) sprejel naslednji S K L E P : Državni svet Republike Slovenije podpira pobudo in predlaga Ministrstvu za pravosodje, da posreduje v okviru skrbi za nadzor nad pravosodno upravo na področju državnega tožilstva. Obrazložitev: Na podlagi 55.b člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-UPB5; Uradni list RS, št. 94/07) lahko minister za pravosodje zahteva, da se na kolegijih državnih tožilstev obravnavajo načelna vprašanja državnotožilske uprave ali njenega nadzora. Nekateri izmed državnih tožilcev iz Slovenj Gradca opozarjajo na domnevne nezakonitosti pri izplačevanju dodatka za dežurno službo in diskriminatorno obravnavanje pri ocenjevanju delovne uspešnosti. 27.b člen Zakona o državnem tožilstvu določa (zelo podobno tudi Zakon o sodniški službi v 49. in 50. členu), da se aktivne ure dežurstva, ki jih tožilec opravi preko polnega delovnega časa, vrednotijo kot delo preko polnega delovnega časa. Neaktivne ure dežurstva, ki jih opravi tožilec preko polnega delovnega časa, se štejejo v delo preko polnega delovnega časa in se vrednotijo enako, kot delo v okviru polnega delovnega časa. Dne 28. 1. 2008 je Vodja Okrožnega državnega tožilstva izdala Odredbo št. Tu 1/2008 – V, s katero v 6. točki pod alinejo b) odreja izplačilo za stalno pripravljenost (neaktivne ure dežurstva) le v višini 20 % urne postavke osnovne plače. Pri tem se sklicuje na 27.b člen Zakona o tožilstvu, na 144. do 150. člen Državnotožilskega reda ter na sklep kolegija vodij tožilstev ter Generalne državne tožilke RS z dne 21. 1. 2008. Če je bil tak sklep sprejet (in očitno je bil), je nezakonit, tožilcem pa se izplačuje dežurna služba za 80 % manj od zakonsko določene postavke. Eno od temeljnih zagotovil Ministra za javno upravo, Gregorja Viranta, ob prehodu sodniških plač in plač državnih tožilcev v sistem plač javnega sektorja, je bilo, da bodo tisti sodniki in tožilci, ki bodo delali več od pričakovanega obsega dela, za to delo nagrajeni z delovno uspešnostjo. To bo zagotovilo, da bodo tisti, ki želijo in zmorejo delati več, za to ustrezno nagrajeni. Če pustimo ob strani primernost takega napredovanja, vseeno ne moremo mimo tega, da ne bi opozorili na situacijo, do katere bo prišlo oz. je prišlo na Okrožnem državnem tožilstvu v Slovenj Gradcu in verjetno še na katerem manjšem tožilstvu. Merila za pričakovani obseg dela so bila namreč predpisana s strani Vrhovnega državnega tožilstva RS v januarju 2008 in tako znaša merilo za pričakovani obseg dela 190 zadev na tožilca. Pri tem ni posebej razdeljeno, ali gre za Kt zadeve – ovadbe in postopki za znane storilce, ali v število 190 spadajo tudi Ktn zadeve – ovadbe in postopki zoper neznane storilce in Ktr zadeve- kazenske in splošne zadeve ( npr. predlogi za izdajo odredb preiskovalnim sodnikom, razna poročila o samomorih ipd). Tožilstvo je zavzelo stališče, da je potrebno rešiti 190 Kt zadev na tožilca letno, da bi tožilec dosegel pričakovani obseg dela. V to ni všteta naša prisotnost na glavnih obravnavah in narokih za odlog kazenskega pregona. Ta kriterij je določen posebej. Vendar na tožilca v Slovenj Gradcu na leto sploh ne pride dodeljenih 190 Kt zadev, zato ne morejo doseči niti pričakovanega obsega dela, kaj šele, da bi ga presegli in bili za delovno uspešnost nagrajeni. Navedeno pomeni, da tožilec v Slovenj Gradcu ne more niti izredno napredovati, niti kadarkoli v karieri doseči nadpovprečne delovne uspešnosti, za katero bo ustrezno »nagrajen«, zato je v diskriminatornem položaju v odnosu do tožilca, ki zaradi stalnega bivališča dela pač na območju Ljubljane, Maribora ali Celja. Po mojih informacijah je bilo vodji ODT v Slovenj Gradcu že večkrat predlagano, da omogoči premakljiv delovni čas za funkcionarje in višje pravosodne svetovalce, saj je to glede na naravo njihovega dela optimalno. Premakljiv delovni čas omogoča tudi Hišni red Vrhovnega državnega tožilstva RS, pozna pa ga tako rekoč že vsa državna uprava. Ker je glede na določbo 35. člena Državnotožilskega reda (Ur. l RS, št. 109/2004 in nasl.) za to področje pristojna Vodja, ta pa o tem razmišlja očitno po svoje, so tako tožilci in tožilke prikrajšane tudi za ta privilegij, ki je v sodobni družbi nekaj povsem vsakdanjega in prispeva k učinkovitosti in uspešnosti dela, katerega narava je taka, da že samo po sebi ni vezano na delovni čas. Ker se niti tako banalne zadeve kot je premakljiv delovni čas, ne da rešiti v okviru tožilstva, se tudi zgornji dve vprašanji (višina izplačil stalne pripravljenosti za neaktivne ure dežurstva in merila za pričakovani obseg dela), ki sta bolj bistveni, brez pomoči drugih državnih institucij, ne bosta. Glede na navedeno, naj Ministrstvo za pravosodje na podlagi 55.b člena v zvezi s 66a. členom Zakona o državnem tožilstvu predoči nastalo situacijo in zahteva, da se na kolegijih državnih tožilstev obravnavajo vprašanja izplačil stalne pripravljenosti za neaktivne ure dežurstva in merila za pričakovani obseg dela.Nastali primer na ODT v Slovenj Gradcu vzbuja pomisleke o zakonitosti odredbe vodje ODT in o nezmožnosti izpolnjevanja meril za pričakovani obseg dela. Ministrstvo za pravosodje naj si v okviru svojih pooblastil prizadeva za uskladitev izplačil stalne pripravljenosti za neaktivne ure dežurstva skladno z zakonom ter omogoči tudi državnim tožilcem na manjših enotah ODT izpolnjevanje meril za izplačila nadpovprečne delovne uspešnosti. V okviru svojih pristojnosti naj tudi preveri način izplačil za dežurstvo in pripravljenost sodnikov po 49. in 50. členu Zakona o sodniški službi, saj gre za zelo podobne člene, ki ne omogočajo razlik v načinu izplačil. * * * Državni svet Republike Slovenije predlaga Ministrstvu za pravosodje, da pobudo preuči in v skladu s 96. členom Poslovnika Državnega sveta (Ur. l. RS, št. 44/93, 14/99, 2/04, 18/05 in 86/07) nanjo v roku 30 dni odgovori. Predlagan sklep je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 27 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal). - - - Po elektronski pošti 26.2.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za zdravje na pobudo državnih svetnikov mag. Blaža Kavčiča in Petra Požuna za čimprejšnjo vložitev predloga zakona o duševnem zdravju v zakonodajni postopek. - - - Po elektronski pošti 26.2.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za pravosodje na vprašanja državnega svetnika Marijana Klemenca v zvezi s povračili vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. - - - Po elektronski pošti 5.3.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli odgovor Ministrstva za promet na vprašanja državnega svetnika Draga Žure glede omejitve hitrosti v predorih na primorski in štajerski avtocesti. - - - Po elektronski pošti 7.3.2008 in na klop so državna svetnica in svetniki prejeli odgovor Vlade Republike Slovenje na pobudo državnih svetnikov prof. dr. Jožeta Mencingerja in dr. Janvit Goloba glede prodaje državnega premoženja. - - - Na klop so državna svetnica in svetniki prejeli odgovor Državnega pravobranilstva - Urada predstojnika na vprašanja državnega svetnika Marijana Klemenca v zvezi s povračili vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. - - - Za vprašanja, na katera po preteku 30-dnevnega roka še ni bilo prejetih odgovorov, bodo posredovali urgence na pristojna ministrstva oziroma organe. - - - Proceduralno pripombo je podal državni svetnik Borut Meh in sicer je izrazil svoje nestrinjanje s tem, da je dovolj, da se samo posreduje urgenca, saj je Državni svet na pobudo Interesne skupine delodajalcev, 23.1.2008 posredoval Vladi Republike Slovenije pobudo za oblikovanje protiinflacijske koalicije in vlada še vedno ni posredovala odgovora.
Predlog Resolucije objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 1/08. Predlog Resolucije je obravnavala Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport. Poročilo komisije so državna svetnica in svetniki prejeli s sklicem 5. seje Državnega sveta in na klop. Predlog sklepa k dopolnjenemu predlogu Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2001 so prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Obrazložitev, je v imenu predlagateljev predloga Resolucije, podala gospa Judita Krivec Dragan, sekretarka na Ministrstvu za kulturo. Poročilo Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport je podal Tone Peršak. Stališče Interesne skupine delojemalcev je podal Branimir Štrukelj. Razpravljal je Jernej Lampret. Repliko je podal Tone Peršak. Predsednik je zaključil razpravo in predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: M N E N J E k Dopolnjenemu predlogu Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008 - 2011 Državni svet meni, da je dopolnjen predlog resolucije v osnovi dobro pripravljen, zato ga podpira. Državni svet ugotavlja, da se sedanje besedilo resolucije bistveno razlikuje od prvotnega osnutka, saj je Ministrstvo za kulturo vanj vključilo številne prejete pripombe in konkretne pobude, o resoluciji pa so večkrat razpravljali tudi v okviru različnih teles (Nacionalni svet za kulturo). Državni svet Republike Slovenije je v času javne razprave o osnutku organiziral dve razpravi o pričakovanjih civilne družbe s področja kulture v zvezi z novim NPK in o samem osnutku, v okviru katerih so bile predlagane in zahtevane tudi spremembe, ki jih je Ministrstvo za kulturo, vsaj nekatere, upoštevalo v besedilu predloga (primerjava kazala v osnutku in predlogu). Državni svet ugotavlja, da so predlagatelji NPK morda premalo upoštevali globino in daljnosežnost sprememb položaja slovenskega naroda po osamosvojitvi, saj jih le omenjajo, a se hkrati odpovedujejo težnji po globljem razmisleku o posledicah teh sprememb za področje kulture in o verjetno nujnih spremembah v odnosu vseh nas do lastne kulture. O tej odločitvi za »postopno reformo« namesto za »radikalno reformiranje kulturne politike« nas seznanjajo predlagatelji v predgovoru predloga resolucije. V uvodu, zlasti v podpoglavju z naslovom Slovenska kultura, evropskost in globalizacija, pa se Državnemu svetu postavljajo nekatera temeljna vprašanja, na katera v nadaljevanju besedila ni dovolj jasnih odgovorov. Državni svet meni, da manjka razmislek o vlogi slovenske kulture v preteklosti glede na posebnosti slovenske politične oziroma ne/državne zgodovine in o tem, kakšno vlogo naj bi kultura imela v prihodnosti glede na spremenjene okoliščine in vključenost Slovenije v Evropsko unijo. Pri tem je odprto vprašanje nacionalne identitete in razprava o tem, ali kultura sooblikuje in zagotavlja nacionalno identiteto ter njeno ohranjanje ali jo samo izraža, še bolj pa vprašanje možnosti, da se Slovenija, ki bo tudi v prihodnje težko uveljavljala svojo posebnost in stvarno samostojnost kot politični in gospodarski dejavnik, uveljavi s svojo kulturo, ki zagotavlja lasten obstoj, prepoznavnost in celo neke vrste »blagovno znamko«. Kljub predpostavki, da je besedilo predloga na splošno dobro pripravljeno, Državni svet opozarja, da je predlog programa premalo ambiciozen in premalo zahteven do drugih področij in dejavnosti. Državni svet izpostavila pomen slovenskega jezika, saj ta predstavlja gibalo slovenske identitete, sporazumevanja ter duhovnega in umetnostnega izražanja, zato se zavzema za dosledno uporabo jezika v šolah in na fakultetah (zagotavljanje izvajanja programov v slovenskem jeziku) ter prevode znanstvenih tekstov in učbenikov. V nasprotnem primeru bi v daljšem časovnem obdobju lahko prišlo do stagnacije razvoja jezika in s tem posledično tudi do osiromašenja. Državni svet opozarja, da pri uvrščanju slovenske kulture v mednarodni okvir ni prisotne nikakršne sistemske ureditve oz. institucije, ki bi delovala na tem področju, podobno, kot je to urejeno v tujini (pr. Goethe Institut ali British Council). Zato se Državni svet zavzema za ustanovitev podobne institucije, ki bi zajemala promocijo jezika in kulture zunaj meja ter utrjevanje mednarodnih povezav, kar vključuje promocijo filma, glasbe, gledališča in literature. Med pomanjkljivostmi NPK Državni svet opozarja na neuravnoteženost med obravnavo tradicionalnih in etabliranih umetniških praks in na drugi strani obravnavo novih, še ne tako uveljavljenih ali tudi bolj množičnih umetniških praks, ki se največkrat odvijajo zunaj sfere javnih zavodov in drugih profesionalnih ustanov, s čimer je povezano tudi pereče vprašanje ustvarjalcev, ki jih program in zakonodaja obravnavata kot t.i. samozaposlene na področju kulture. Pri tem ne gre toliko za očitke, da te uravnoteženosti ni na načelni ravni, temveč je predvsem ni opaziti na ravni ukrepov, ciljev in merljivih kazalcev, skratka v tistih delih programa, ki naj bi imeli finančne učinke. Državni svet opozarja, da bi bilo potrebno zagotoviti uporabo enakih meril pri vrednotenju dosežkov ne glede na to, ali te dosežke dosegajo zaposleni ustvarjalci v javnih zavodih ali samozaposleni v ad hoc organizacijskih oblikah, nevladnih organizacijah oziroma samostojno. Na podobne neuravnoteženosti opozarjajo tudi posamezna stanovska društva (npr. Društvo baletnih umetnikov Slovenije). Državni svet pozitivno ocenjuje zlasti spremembe, ki prinašajo boljše možnosti za enakovredno upoštevanje invalidov, predvsem kot obiskovalcev kulturnih prireditev oziroma uporabnikov umetniških del (bralci, gledalci, poslušalci). Opozarja, da so te spremembe v NPK obravnavane zgolj načelno, potrebno pa bi bilo natančno določiti posege, ki so za dosego tega cilja potrebni (v zvezi s cilji na področjih knjige in knjižnične dejavnosti naj bi posebej obravnavali dostopnost kulture in umetniških del za invalide). Državni svetnik Branimir Štrukelj je seznanil Državni svet, da so bile njihove pripombe na Ministrstvu za kulturo pri pripravi resolucije le delno upoštevane, čeprav so tovrstni dokumenti, poleg krovnega zakona (ZUJIK), podlaga za razvoj usmeritev kulturne politike. Predstavnik je izrazil začudenje nad ponovno izključitvijo civilne družbe in nevladnih organizacij pri urejanju tako pomembnih vprašanj na področju kulture, saj so bili le ti prezrti že pri pripravi krovnega zakona. V zvezi s preobrazbo javnega sektorja je opozoril na statusno-finančna vprašanja zavodov s področja kulturne dediščine v primeru regionalizacije Slovenije in na pereče vprašanje samozaposlenih ustvarjalcev. Državni svet je bil seznanjen z dejstvom, da pripombe drugih zainteresiranih (npr. sindikata GLOSE in Mirovnega inštituta) niso bile upoštevane. Predvsem se jim zdi sporna ustanovitev komisije, v kateri bi pri pripravi reforme javnega sektorja in celostni rešitvi statusa samozaposlenih poleg predstavnikov različnih ministrstev sodelovali tudi predstavniki samozaposlenih, drugi kulturniki in predstavniki izvajalskih dejavnosti. Državni svet poudarja, da je predstavnikom civilne družbe v takih procesih zagotovljeno le sodelovanje, brez dejanske možnosti učinkovanja pri sprejemanju odločitev. Državni svet meni, da je Resolucija premalo ambiciozna, še posebej ob dejstvu, da je slovenska kultura podhranjena, predvsem zaradi vezanosti na majhno tržišče in zniževanje indeksa namenjenega za kulturo v proračunu. Državni svet opozarja na težave, ki se pojavljajo pri pridobivanju finančnih sredstev za društva. Treba bi bilo posnemati izkušnje v tistih državah, ki so uvedle davčne in druge spodbude, s čimer so pospešile kulturno produkcijo in tako zagotovile interes gospodarstva za vlaganja v kulturne programe. * * * Državni svet je opozoril še na konkretni pomanjkljivosti v besedilu resolucije:
Predlagan sklep je bil sprejet (28 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 24 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in 4 so se glasovanja vzdržali).
Predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 118/07. Predlog zakona je obravnavala Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Poročilo komisije so državna svetnica in svetniki prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Stališče Interesne skupine lokalnih interesov so prejeli na klop. Stališče Interesne skupine delodajalcev so prejeli na klop. Poročilo Odbora Državnega zbora z dopolnjenim predlogom zakona, so prejeli po elektronski pošti 17.3.2008 in na klop. Predlog sklepa k dopolnjenemu predlogu zakona, so prejeli po elektronski pošti 17.3.2008 in na klop. Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podal gospod dr. Ivan Žagar, Minister brez listnice pristojen, za področje lokalne samouprave in regionalne politike. Poročilo Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je podal njen predsednik, Darko Fras. Stališče Interesne skupine kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev je podal Cvetko Zupančič. Stališče Interesne skupine lokalnih interesov je podal Milan Ozimič. Razpravljali so Branimir Štrukelj, Tone Peršak, dr. Andrej Rus, Boris Šuštaršič, Bojan Papič, Rudi Cipot, Darko Fras, Vincenc Otoničar, Milan Ozimič, mag. Stojan Binder, prof. dr. Jože Mencinger. Repliko sta podala Tone Peršak in Rudi Cipot. Interesna skupina lokalnih interesov je vložila amandma k predlogu sklepa in sicer: Na koncu predloga mnenja Državnega sveta se doda nova konkretna pripomba, ki se glasi: "Prehodne in končne določbe K 398. členu: V prvem odstavku se črta besedilo "in Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica". Predlagan amandma je bil sprejet (31 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 23 jih je glasovalo za, 1 je bil proti in 4 so se glasovanja vzdržali).
Predsednik je predlagal, da Državni svet, skupaj s sprejetim amandmajem, sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k Dopolnjenemu predlogu zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin (ZPNPPok) - druga obravnava Državni svet je bil seznanjen, da je Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj na 2. seji, dne 5. 3. 2008, obravnavala Predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin in oblikovala mnenje, ki je bilo posredovano Odboru Državnega zbora za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, ki je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravil Dopolnjen predlog zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin. Iz poročila Odbora Državnega zbora za lokalno samoupravo in regionalni razvoj k Predlogu zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin je razvidno, da se je navedeno matično delovno telo Državnega zbora seznanilo z mnenjem Državnega sveta, ki ga je sprejel v prvi obravnavi, ter mnenjem Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj z dne 6. 3. 2008. Državni svet je na podlagi mnenja Komisije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj k predlogu zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin ugotovil, da:
* * * Državni svet opozarja na konkretne pripombe, ki jih je Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj podala k 37. členu, 97. členu, 143., 144. in 145. členu, 150. in 152. členu, 227. členu ter k naslovu podpoglavja c), matično delovno telo Državnega zbora pa ni upoštevalo pri pripravi Dopolnjenega predloga zakona o prenosu nalog v pristojnost pokrajin: K Zakonu o ohranjanju narave K 37. členu: V novem tretjem (3) odstavku 8. člena se v drugi alineji na začetku doda besedilo "v sodelovanju z občinami". Obrazložitev: K Zakonu o rudarstvu Prvi odstavek 97. člena se spremeni tako, da se glasi: "V primeru, ko koncesijo podeli pokrajina, plačilo pripada pokrajini in občini vsaki po 50 %, ko koncesijo podeli država plačilo pripada državi in občini vsaki po 50 %." Obrazložitev: K Zakonu o kmetijstvu K 143., 144. in 145. členu: Črtajo se 143., 144. in 145. člen. Obrazložitev: K Zakonu o kmetijskih zemljiščih K 150. členu: V spremenjenem prvem odstavku 73. člena se druga alineja črta. Obrazložitev: K152. členu: V spremenjenem 88. členu se četrta alineja črta. Obrazložitev: K Zakonu o zdravstveni dejavnosti K 227. členu: 227. člen se spremeni tako, da se glasi: Drugi odstavek 42. člena se spremeni tako, da se glasi: "Koncesijo za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na sekundarni ravni podeli pokrajinski svet s soglasjem ministra, pristojnega za zdravje". Obrazložitev: K poglavju B) Prenos nalog iz državne pristopjnosti v izvrševanje pokrajinam K podpoglavju c) upravne naloge s področja razlastitev in služnosti v javnem interesu, upravnih dovoljenj za posege v prostor, graditev in uporabo zgrajenih objektov ter vodenja registrov na stanovanjskem področju V naslovu podpoglavja c) se črta "ter vodenja registrov na stanovanjskem področju" Obrazložitev: * * * Državni svet je oblikoval še naslednjo konkretno pripombo: K Prehodnim in končnim določbam K 398. členu: V prvem odstavku se črta besedilo "in Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica". Obrazložitev: * * * Državni svet tudi opozarja, da so v zakonodajnem postopku nekateri področni zakoni, ki so tudi predmet sprememb predloga zakona. Zaradi tega bo treba v nadaljnji obravnavi predloga zakona nameniti pozornost tistim predlaganim rešitvam, s katerimi se posega v zakone, ki so v zakonodajnem postopku ter jih ustrezno uskladiti. Ob tem bo treba nekatere določbe, tudi z vidika opozoril Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ponovno preučiti, saj presegajo okvir urejanja tega zakona. Državni svet opozarja tudi na področne zakone, ki so še v vladni obravnavi in bodo morebiti predloženi v zakonodajni postopek in sprejeti v Državnem zboru pred sprejetjem predmetnega zakona. Predlagan sklep je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 19 jih je glasovalo za, 10 jih je bilo proti in 3 so se glasovanja vzdržali).
Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 34/08. Predlog zakona je obravnavala Komisija za državno ureditev. Poročilo komisije so državna svetnica in svetniki prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podal gospod mag. Roman Rep, državni sekretar na Ministrstvu za javno upravo. Stališče Komisije za državno ureditev je podal njen predsednik, Bogomir Vnučec. Razpravljali so Drago Ščernjavič, Marijan Klemenc, Tone Peršak, Jože Rastislav Reven, Jernej Verbič, Darko Fras. Proceduralno pripombo je podal Milan Ozimič. Državni svetnik Marijan Klemenc je vložil amandma k predlogu sklepa in sicer: V prvem odstavku se pred besedo "podpira" vstavi beseda "ne". V drugem odstavku se besedna zveza "Ob podpori" nadomesti z: "V nadaljevanju", besedna zveza "tudi nekatere", se črta. Predlagan amandma ni bil sprejet (29 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 6 jih je glasovalo za, 16 jih je bilo proti in 4 so se glasovanja vzdržali). Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Državni svet Republike Slovenije je na 5. seji, dne 19. 3. 2008, na podlagi druge alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) sprejel naslednje M N E N J E k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-D) Državni svet podpira predlog zakona. Ob podpori Državni svet izpostavlja tudi nekatere pomanjkljivosti, do katerih naj se predlagatelj opredeli v nadaljevanju zakonodajnega postopka. Sistem javnih uslužbencev se v Republiki Sloveniji izvaja že šesto leto. Glede na to, na delovno pravnem in organizacijsko kadrovskem področju, kot tudi na področju organizacijske ureditve državne uprave in lokalne samouprave, prihaja do številnih sprememb, prav tako pa samo izvajanje sistema v praksi kaže na nekatere težave oziroma pomanjkljivosti, ki jih je smiselno odpraviti, je treba ta dejstva po mnenju predlagatelja upoštevati in jih ustrezno vključiti v sistemske rešitve. V okviru urejanja in izvajanja sistema javnih uslužbencev je treba upoštevati tudi opozorila Informacijskega pooblaščenca glede varovanja osebnih podatkov. Prav tako naj bi dosedanja praksa pokazala, da se ustrezna raven strokovnosti javnih uslužbencev ne zagotavlja zgolj s preverjanjem znanja na strokovnih izpitih, ampak predvsem s permanentnim usposabljanjem in izpopolnjevanjem. Zaradi tega je potrebno dati večji poudarek usposabljanju, pri novo sprejetih javnih uslužbencih pa tudi uvodnemu seznanjanju z vsebinami, ki so sedaj predmet strokovnega izpita za imenovanje v naziv. Dopolnjene so tudi določbe glede izvedbe javnega natečaja ter vzpostavljena pravna podlaga za zaposlovanje vrhunskih športnikov in trenerjev v državni upravi, kar sledi odločitvi vlade glede podpore vrhunskemu športu. Državni svet meni, da je zakon kljub dobrim nameram napisan nekoliko pomanjkljivo (predvsem zaradi pomanjkanja informacij), zato bi ga kazalo preučiti v smeri pripomb, ki so podane v nadaljevanju.
I. SPLOŠNE PRIPOMBE Izostanek dejanske ocene stanja, razlogov za spremembe, mednarodne primerjave in finančnih posledic. Predlagatelj je v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona ne navede nobenega razloga za spremembe niti ocene stanja. Z razlogi in oceno ju druži le naslov (poimenovanje). Predlagatelj se sklicuje na to, da "prihaja do številnih sprememb", da "izvajanje sistema v praksi kaže na nekatere težave oziroma pomanjkljivosti", in da je "treba ta dejstva" upoštevati in jih ustrezno vključiti v sistemske rešitve. Navaja še, da je "dosedanja praksa pokazala, da se ustrezna raven strokovnosti javnih uslužbencev ne zagotavlja zgolj s preverjanjem znanja na strokovnih izpitih, ampak predvsem s permanentnim usposabljanjem in izpopolnjevanjem. Zaradi tega je potrebno dati večji poudarek usposabljanju, pri novo sprejetih javnih uslužbencih pa tudi uvodnemu seznanjanju z vsebinami, ki so sedaj predmet strokovnega izpita za imenovanje v naziv". Predlog zakona se ne opredeli do "usode" Upravne akademije (sektor v okviru Direktorata za organizacijo in kadre iz Ministrstva za javno upravo), ki je do sedaj organizirala in izvajala strokovne izpite v javni upravi ter izdaja ustrezna potrdila kot svojo poglavitno nalogo. Predlog ne vsebuje dejanske ocene stanja niti kakršnegakoli razloga za spremembe (ukinitev strokovnih izpitov za imenovanje v naziv). Utemeljene so zgolj navedbe o opozorilu Informacijskega pooblaščenca glede varovanja osebnih podatkov. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu EU se v nobenem delu ne nanaša na prikaz ureditve glede strokovnih izpitov, medtem ko je izvajanje usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev organizirano pretežno v okviru služb znotraj državne uprave oz. je država njihov 100 % lastnik. Predlagatelj je večji del splošnih navedb primerjalno-pravne ureditve povzel iz prvotnega predloga ZJU iz leta 2002 , seveda tiste, ki so tako nedorečene, da bi jih lahko navedli k vsakemu predlogu sprememb ZJU. Pri tem je izpustil tiste navedbe, ki govorijo v škodo sedanjemu predlogu. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) je pri njegovem osnovnem sprejemanju v letu 2002 pri strokovnih izpitih temeljil na tujih uslužbenskih sistemih, na pojmovanju strokovnega izpita kot "filtra" za vstop v upravo in njegovi potrebnosti zaradi odprtega sistema zaposlovanja: "Veljavna ureditev za razliko od tujih uslužbenskih sistemov ne zagotavlja ustreznega sistema strokovnih izpitov kot "filtra" za vstop v upravo. Glede na to, da imamo relativno odprt sistem zaposlovanja (in ne togega, zaprtega kariernega sistema), kar je glede na majhnost države primerno, je potrebno zagotoviti strožje standarde za vstop v upravno kariero". Takratni predlog je navajal tudi, da "mnogi sistemi uvajajo postopke preverjanja na podlagi izpitov, ki so ponekod predvideni ne samo za sklenitev uslužbenskega razmerja, temveč tudi za napredovanje itd." . Tudi sedanji predlog navaja, da se "v mnogih sistemih za vstop iz zasebnega sektorja ali za napredovanje na višje delovno mesto poleg natečaja predvideva tudi eden ali več ustreznih izpitov, ki so pogoj za napredovanje". Mednarodnopravna primerjava kaže nasprotno stanje, kot ga želi uvesti predlagatelj. Zakon o državni upravi (ZDU-1-UPB4; Ur. l. RS, št. 113/05) v 15. členu določa kriterije za podelitev javnega pooblastila. Glede na predlog zakona lahko ugotovimo, da predlagatelj ne pojasni dejstev, ki bi govorili v prid učinkovitejšemu in smotrnejšemu opravljanju upravnih nalog (izvajanje ostalih strokovnih izpitov, usposabljanje in izpopolnjevanje) kot bi bilo v primeru opravljanja nalog v upravnem organu (Upravna akademija), saj se glede na naravo oziroma vrsto nalog tudi sedaj ni opravljal stalen in neposreden politični nadzor nad opravljanjem teh nalog. Predlog navaja, da predlog sprememb in dopolnitev zakona ne bo imel finančnih posledic za državni proračun in druga javna finančna sredstva in da bo z ukinitvijo strokovnih izpitov za imenovanje v naziv možen celo določen prihranek sredstev, pri čemer ne poda nobene višine stroškov za obvezno uvajalno in nadaljnje usposabljanje in izpopolnjevanje. Prav tako ne vračuna stroškov vodenja postopkov javnega naročanja in priprave razpisne dokumentacije ter osnutka pogodbe po ZJN-2. Predlagatelj ne navede, kolikšni so bili sedanji stroški za predavanja pred strokovnim izpitom in kolikšni naj bi bili ocenjeni stroški, ki bodo nastali na podlagi javnega pooblastila. Če so do sedaj predavali večinoma javni uslužbenci z dolgoletno uslužbensko prakso, bodo sedaj to izvajale organizirane institucije s profesorji, ki imajo veliko večje urne postavke (do sedaj so bile le te tako majhne, da se je večina znanih profesorjev raje ukvarjala s čim drugim, kot da bi predavali kandidatom za strokovne izpite). Edini prihranek je videti v izostanku plačila izpraševalcev na strokovnih izpitih, ki ga bodo na drugi strani izničili višji stroški za predavatelje. Ne-sledenje načelom sistema javnih uslužbencev Predlog sprememb zakona ne sledi vsem načelom sistema javnih uslužbencev, tako kot to trdi predlagatelj, še zlasti ne načelu strokovnosti; predlog namreč ukinja strokovni izpit za imenovanje v naziv in uvaja obvezno uvajalno usposabljanje (pri čemer ne pojasni pojma usposabljanja). ZJU v osnovi zagotavlja načelo strokovnosti prek sistema izbire (strokovni izpiti) in usposabljanja ter izpopolnjevanja , zato predlagatelj z upoštevanjem zgolj drugega dela načelo strokovnosti zmanjšuje, zato ne sledi "vsem načelom sistema javnih uslužbencev, ki so bila upoštevana ob pripravi osnovnega besedila zakona ter vključena v zakon, sprejet v letu 2002", tako kot to trdi predlagatelj. Enako velja za omejitev možnosti odškodnine prizadetim neizbranim kandidatom, čeprav so v izbirnem postopku dosegli najboljši rezultat (glej predlog 14. člena). Vprašanje se postavlja tudi glede sledenja načelu dobrega gospodarjenja, saj se ta po ZJU nanaša na gospodarno in učinkovito uporabljanje javnih sredstev s strani javnega uslužbenca, ki opravlja svoje delovne naloge (glej 14. člen ZJU), medtem ko se predlagatelj zopet sklicuje na nedoločeno "odpravljanje pomanjkljivosti oziroma nejasnosti", po katerih "bo na tak način zagotovljeno hitrejše izvajanje (katerih? op.) postopkov, predvsem pri postopkih javnih natečajev".
II. PRIPOMBE NA BESEDILO ČLENOV K 5. členu V 41. členu naj bi se dodal nov tretji odstavek, po katerem bo Vlada tako za organe državne uprave kot tudi za uprave lokalnih skupnosti, ne glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, določila trajanje odpovednega roka za posamezna delovna mesta, kadar pogodbo o zaposlitvi redno odpoveduje javni uslužbenec, vendar tako določen odpovedni rok ne bo smel biti daljši od treh mesecev. Ne glede na to, da drugi del ZJU velja za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, je predlagatelj v obrazložitvi člena navedel, da je "odstopanje od splošne ureditve v zakonu, ki ureja delovna razmerja, potrebno zaradi zagotavljanja nemotenega delovanja uprave". V enem delu je določba sporna zaradi določene stopnje neodvisnosti lokalne samouprave, ki jo zagotavlja Ustava RS v svojem petem poglavju in zakon o lokalni samoupravi (ZLS) nadalje izpeljuje; po 21. členu ZLS občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom, zato bi pri svojih izvirnih nalogah morala biti le občina tista, ki bi lahko drugače uredila trajanje odpovednega roka za posamezna delovna mesta (sploh glede na izhodišče predlagatelja o zagotavljanju nemotenega delovanja uprave). V drugem delu je določba sporna tudi zaradi podzakonskega urejanja odpovednega roka, ki je zakonsko določena pravica. Po prvem odstavku 92. člena zakona o delovnih razmerjih je, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, odpovedni rok en mesec. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot tri mesece. Predlagatelj tako poskuša zaobiti možnost dogovarjanja kandidata za zaposlitev glede končne vsebine pogodbe o zaposlitvi kot tudi eno izmed strank kolektivne pogodbe, ki jo v danem primeru predstavljajo sindikati, združenja sindikatov v javnem sektorju. K 14. členu Peti odstavek 65. člena naj bi se spremenil tako, da bo imel neizbrani kandidat pravico do odškodnine (najmanj ena in največ tri najnižje mesečne bruto plače za delovno mesto, za katero se je potegoval) le zaradi razloga iz 1. točke prvega odstavka tega člena (izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev), ne pa zaradi preostalih treh primerov, tako kot je bilo to do sedaj. Splošno načelo odgovornosti določa, da "kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde" (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). Škoda lahko nastane tudi neizbranim kandidatom v preostalih treh primerih, zato predlagatelj neupravičeno omejuje možnost odškodnine, o kateri sicer odloči sodišče glede na težo kršitve in glede na posledice, ki jih je utrpel tožnik. Pravno priznana premoženjska škoda je vsako zmanjšanje premoženja (navadna škoda) kot tudi preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), obe pa bi lahko prišli v poštev v tem primeru, zato je predlagatelj neupravičeno omejil možnost, ki jo omogoča Obligacijski zakonik kot temeljni akt, ki določa pogoje odškodninske odgovornosti. K 20. členu V 74. členu ZJU naj bi se dodal nov drugi odstavek, pri čemer je nejasno, kaj pomeni termin "manjše kršitve postopka", koliko je potrebno, da nastopi "potek časa", ali kaj so to "druge pomembnejše okoliščine". Člen 74 ZJU se nanaša na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, zato je neustrezno, da se za tak poseg v delovno razmerje uporabljajo tako nedoločeni pojmi. Imenovanih pojmov ne pozna niti ZJU niti ZUP, po katerem organ odloča, tudi obrazložitev zgolj povzame določbe člena, zato predlog vnaša nepotrebne nejasnosti in krši načelo določenosti predpisov kot izvedenega načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. Predlog novega določila omogoča spregled jasne zahteve po razveljavitvi pogodbe na podlagi nedoločenih pojmov, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena oziroma če pred sklenitvijo pogodbe ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja. Tako se bo vnašala samovolja organov državne uprave v posamezne primere in neenakomerno postopanje glede na posamezne javne uslužbence, ki bodo predstojniku bolj/manj "pri srcu". V zadnjem primeru ne gre le za spregled oz. za nadaljevanje zaposlitve brez javnega natečaja - v zvezi s predlogom 14. člena je tudi onemogočena odškodnina, čeprav je bil v tem primeru ravno organ tisti, ki je neposredno odgovoren za ne-izvedbo javnega natečaja. Ker po predlogu ne bo več določenega strokovnega izpita kot pogoja za zaposlitev, bo še veliko lažje ostati v delovnem razmerju, ne glede na neizpolnjevanje pogojev (veliko lažje bo namreč opraviti obvezno uvajalno usposabljanje, ki se šteje v delovni čas in obveznosti, kot opraviti strokovni izpit - zopet dokaz o zmanjšanju pomena načela strokovnosti). K 26. členu Člen bo spremenil dosedanji 89. člen (spregled ustreznega strokovnega izpita za imenovanje v naziv) v obvezno usposabljanje za imenovanje v naziv. Člen določa obvezno usposabljanje, pri čemer navede samo vsebine, ne pojasni pa pojma "usposabljanje". Tako se ne ve, kaj pomeni usposabljanje, ki bi se lahko (teoretično) zaključilo tudi z izpitom, ne zgolj s predavanji; predlog se ne opredeli do nalog, ki jih uslužbenec lahko opravlja pred usposabljanjem. Obravnavani predlog zakona bi lahko z ukinjanjem izpita znižal standarde za vstop v uradniško službo, kar bi bilo v nasprotju z prvotno zakonsko ureditvijo in splošnimi načeli zakona o javnih uslužbencih (predvsem načela strokovnosti) poleg tega pa zmanjšuje garant za učinkovito delovanje organov državne uprave. K 33. členu Drugi odstavek člena preštevilči dosedanji tretji, četrti, peti in šesti odstavek, ki postanejo četrti, peti, šesti in sedmi odstavek. Ker prvi odstavek tega člena dodaja nov tretji odstavek k 147. členu, bo prišlo do napačnega sklicevanja, saj se dosedanji tretji odstavek sklicuje na drugi odstavek ("ne glede na prejšnji odstavek"), ne na nov tretji odstavek. K 35. členu Nov drugi odstavek 173. člena nepotrebno opredeljuje nosilce javnega pooblastila (pravne osebe javnega ali zasebnega prava oziroma posamezniki), ker upravičence določata že Ustava RS v drugem odstavku 121. člena in drugi odstavek 15. člena Zakona o državni upravi. Odstavek še določa, da se javno pooblastilo podeli na podlagi izvedenega javnega natečaja. Poleg tega se javno pooblastilo za opravljanje funkcij državne uprave podeli z zakonom, ne pa na podlagi izvedenega javnega natečaja (ki določa le obvezna ravnanja naročnikov in ponudnikov pri javnem naročanju blaga, storitev in gradenj). Ker predlog ne določa konkretnih nosilcev javnega pooblastila (v veliko primerih to tudi ni možno ali primerno), bi moral jasno navesti, katere naloge se bodo zaupale kot javno pooblastilo ter določiti kriterije, po katerih se bodo nosilci izbirali. Predlog tudi ne poda razloga, ki daje možnost usposabljanja in izpopolnjevanja le gospodarskim subjektom, ki na trgu ponujajo blago ali storitve za razliko od posameznikov, ki tega ne počno, pa so kljub temu zajeti v vsebini javnega pooblastila. Ekonomsko najugodnejša ponudba, ki izpolnjuje vse zahteve naročnika, ne more biti predmet odločanja pri podeljevanju javnega pooblastila (drugače bi imeli vsi izbrani ponudniki po ZJN-2 javno pooblastilo). Na drugi strani bo predlog, kljub poudarjanju pomena permanentnega usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev, otežil izvedbo vrste seminarjev, ki so se uveljavili v slovenskem prostoru (npr. Dnevi pravnikov, Dnevi slovenske uprave, Dnevi slovenske uprave) saj bo moralo biti vsako usposabljanje in izpopolnjevanje (tako kot je zapisano) izvedeno na podlagi javnega natečaja (vsi ti so se do sedaj izvajali z enostavno prijavo na seminar in odobritvijo predstojnika). Predlog člena dopolnjuje 173. člen ZJU, po katerem so pristojnosti na področju sistema javnih uslužbencev naložene ministrstvu za upravo, ki po 7 tč. prvega odstavka opravlja tudi naloge na področju usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev zato kaže, da bo MJU centralno pripravljalo in izvajalo javno naročanje za vse javne uslužbence. To bi bilo lahko v nasprotju s petim odstavkom spremenjenega 89. člena (26. člen predloga) po katerem se v drugih državnih organih glede na vrste in naravo nalog organa vsebine in obseg obveznega usposabljanja, ki jih mora opraviti javni uslužbenec, imenovan v naziv, ter čas usposabljanja, določijo s splošnim aktom državnega organa (poleg tega, da je zopet sporno podzakonsko določanje vsebine javnega pooblastila, tudi ni dan jasen odgovor glede nosilca javnega naročila). Po 11. členu zakona o reviziji postopkov javnega naročanja v primeru vloženega zahtevka za revizijo, naročnik ne sme skleniti pogodbe. Naročnik sme skleniti pogodbo o oddaji javnega naročila skladno z odločitvijo Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (drugi odstavek). Državna revizijska komisija lahko na predlog vlagatelja zahtevka za revizijo tudi sprejme sklep, da vloženi zahtevek za revizijo zadrži nadaljnje aktivnosti naročnika v postopku oddaje javnega naročila v celoti ali jih zadrži le deloma (četrti odstavek). Iz Letnega poročila Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil za leto 2007 izhaja, da so v letu 2007 prejeli v odločanje 362 zahtevkov za revizijo, kar je v primerjavi z letom 2006 43,5 odstotno zmanjšanje. Kljub temu zmanjšanju je v reševanju še 14 zahtevkov za revizijo. Glede na navedeno, lahko celoten postopek javnega naročanja v zvezi z usposabljanjem in izpopolnjevanjem traja več kot eno leto, kar pomeni, da bo lahko prišlo do kršenja določbe prvega odstavka novega 89. člena (26. člen predloga) po katerem mora javni uslužbenec najpozneje v enem letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi opraviti usposabljanje, na katero ga napoti predstojnik. Zastavlja se tudi vprašanje celotne izvedbe usposabljanja velikega števila javnih uslužbencev, ki bi morali na usposabljanje čakati do končanja celotnega postopka javnega naročila. Tako se lahko zgodi, da bodo javni uslužbenci (nekateri z velikimi javnimi pooblastili), lahko močno posegali v pravice in pravne koristi državljanov, celo ne glede na ne-opravljeno usposabljanje. Člen bi moral jasno navesti, za katere primere usposabljanja in izpopolnjevanja je potrebna izvedba javnega naročanja in kdo je pristojen za izvedbo javnega naročanja (razmejitev pristojnosti med ministrstvom za javno upravo in drugimi državnimi organi). K 36. členu Po tem členu se "javnim uslužbencem, ki imajo v pogodbi o zaposlitvi, odločbi o imenovanju v naziv ali v drugem ustreznem aktu določeno, da morajo do določenega roka opraviti strokovni izpit za imenovanje v naziv, po uveljavitvi tega zakona namesto strokovnega izpita določi obveznost usposabljanja iz 89. člena zakona". V primerjavi s tistimi javnimi uslužbenci, ki so že opravili strokovni izpit za imenovanje v naziv in so se zaposlili v enakem času, ali celo prej in drugimi, ki izpita še vedno niso opravili, takšna določba krši načelo enakopravnosti in enakosti začetnih pogojev za vstop v uslužbensko razmerje. Določba lahko kvečjemu za naprej ureja drugačno stanje; neprava retroaktivnost, ki jo omogoča ta člen, naknadno in spreminjajoče posega v že nastala dejanska stanja, ki so nastala v preteklosti, tj. pred objavo tega zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti le začela, temveč so se že začela razvijati in pravno učinkovati oz. so ali bi morale tudi že nastopiti pravne posledice, skladno z veljavno ureditvijo. V danem primeru gre za člen, ki ureja konkretni dejanski stan (obvezna oprava strokovnega izpita), ki je že nastopil pred objavo tega predloga, ni pa še zaključen. Prav zaradi tega gre za kršitev načela varstva zaupanja v pravo , ki je sestavni del pravne države iz 2. člena Ustave RS. K ostalim prehodnim in končnim določbam Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI-D) Ur. l. RS, št. 111/07, ki že velja (se še ne uporablja), se v novem drugem odstavku 4. člena sklicuje tudi na strokovni izpit za imenovanje v naziv, ki ga ta predlog ukinja, zato bi z vidika sistematičnosti kazalo tudi ZPDI dopolniti npr. z besedilom, npr. "po predpisih, ki so urejali položaj javnih uslužbencev". III. ZAKLJUČEK Če je res takšna praksa (da se ustrezna raven strokovnosti javnih uslužbencev ne zagotavlja zgolj s preverjanjem znanja na strokovnih izpitih, ampak predvsem s permanentnim usposabljanjem in izpopolnjevanjem), potem se postavlja vprašanje, zakaj se ohranja strokovni izpit za inšpektorje (zakon o inšpekcijskem nadzoru) in strokovni izpit iz upravnega postopka (zakon o splošnem upravnem postopku), pravniški državni izpit (zakon o pravniškem državnem izpitu), izpit iz policijskih pooblastil ipd., če je dana prvenstvena pozornost le usposabljanju in izpopolnjevanju. Strokovni izpit, če sledimo razlagam ob nastanku Zakona o javnih uslužbencih (ki se niso spremenile in iz katerih se še vedno navaja vsebina), bi lahko tudi ohranili in nadgradili tako, da se poleg samega izpita, dodatno tudi dejansko izvaja stalno usposabljanje in izpopolnjevanje (saj je le to v ZJU že določeno tudi sedaj) v smeri njegove dejanske uporabnosti in na ta način zadosti načelu strokovnosti in učinkovitosti javne uprave, predvsem nudenju kakovostnih storitev vsem državljanom. * * * Za poročevalca je bil določen predsednik komisije Bogomir Vnučec. Predlagan sklep je bil sprejet (30 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 23 jih je glasovalo za, 5 jih je bilo proti in 1 se je glasovanja vzdržal).
Predlog zakona je objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 31/08. Predlog zakona je obravnavala Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Poročilo komisije so državna svetnica in svetniki prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti so prejeli na klop. Obrazložitev je v imenu predlagateljev predloga zakona podala gospa Simona Drenik, vodja sektorja za mednarodno pravo, Ministrstvo za zunanje zadeve. Poročilo Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je podal njen predsednik, Boris Šuštaršič. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: M N E N J E k Predlogu zakona o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov Ob sprejemu tega pomembnega dokumenta Državni svet izreka zahvalo vsem, ki so aktivno sodelovali pri oblikovanju vsebine in v postopkih sprejemanja konvencije o pravicah invalidov. Državni svet se zahvaljuje Vladi Republiki Slovenije, saj je Slovenija med prvimi državami Evropske unije, marca 2007 v New Yorku, podpisala Konvencijo o pravicah invalidov. Državni svet poudarja, da ima Slovenija dobro razvit sistem invalidskega varstva, ki je primerljiv z razvitimi evropskimi državami. V obdobju po osamosvojitvi je Slovenija sprejela vrsto predpisov in programov s ciljem zagotavljati invalidom dostojanstvo in osebno samostojnost, enakost možnosti, nediskriminacijo, dostopnost in socialno varnost. Slovenija je leta 2006 sprejela tudi Akcijski program za invalide 2007–2013 kot temeljni razvojni dokument na tem področju. Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je Generalna skupščina sprejela na 61. zasedanju, decembra 2006, potrjuje, da je invalidnost treba obravnavati v okviru človekovih pravic, hkrati pa je njen cilj zagotoviti invalidom enake možnosti. Pravice invalidov v Konvenciji lahko razgradimo na dve različni vrsti, kar zadeva progresivnost njihove implementacije. Pravica do nediskriminacije je takoj izvedljiva, glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic pa se vsaka država pogodbenica zavezuje sprejeti vse možne ukrepe v okviru razpoložljivih virov, kar pomeni, da je stopnja uresničevanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic odvisna od držav pogodbenic. Konvencija uvaja jasno definirane pojme (invalid, invalidnost, diskriminacija, primerna prilagoditev, univerzalno oblikovanje) in izrazoslovje, kar je zelo pomembno za nadaljnje oblikovanje politik in predpisov s tega področja. Državni svet ugotavlja, da so invalidi v Sloveniji in drugje po svetu, kljub sprejetim ukrepom, še vedno pogosto prikrajšani in potisnjeni na obrobje ter izpostavljeni diskriminaciji in socialni izključenosti. Državni svet pa ob tem tudi ugotavlja, da so skupna prizadevanja vseh zainteresiranih strani (državnih organov, strokovnih institucij in invalidskih organizacij) za izboljšanje položaja invalidov v družbi učinkovita ter da jih je treba še okrepiti. Z ratifikacijo Konvencije o pravicah invalidov bo Slovenija jasno izkazala zavezo, da bo razvijala politike in predpise, na podlagi katerih bodo lahko invalidi dejansko enakopravno uveljavljali svoje človekove pravice in svoboščine. Državni svet posebej opozarja na vprašanja zagotavljanja protidiskriminacijskih ukrepov, problematiko invalidnih žensk in otrok, na ukrepe za zagotavljanje samostojnega življenja invalidov ter zagotavljanje dostopnosti za invalide (dostopnost vseh storitev, grajenega okolja in informacij, komunikacijskih pripomočkov, izobraževanja, transporta, itd.). Državni svet ob tem tudi vabi invalide in njihove invalidske organizacije, da spremljajo uresničevanje Konvencije o pravicah invalidov ter še naprej skrbijo, da bodo odgovorni v državni upravi, politiki in stroki spoznali ter razumeli njihove potrebe. * * * Za poročevalca je bil določen državni svetnik Boris Šuštaršič. Predlagan sklep je bil sprejet (27 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
Pobudo državnega svetnika Vincenca Otoničarja za sprejem predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu so državna svetnica in svetniki prejeli s sklicem 5. seje Državnega sveta 6.3.2008 in na klop. Pobudo za sprejem predloga zakona je obravnavala Komisija za državno ureditev, Poročilo komisije so prejeli s sklicem 5. seje Državnega sveta 6.3.2008 in na klop. Pobudo za sprejem predloga zakona je 20.2.2008 obravnavala Interesna skupina negospodarskih dejavnosti. Stališče interesne skupine so prejeli s sklicem 5. seje Državnega sveta in na klop. Predlog sklepa so prejeli po elektronski pošti 14.3.2008 in na klop. Obrazložitev je podal predlagatelj pobude, Vincenc Otoničar. Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti je podal dr. Zoltan Jan. Razpravljal je prof. dr. Jože Mencinger. Interesna skupina negospodarskih dejavnosti je vložila amandma k predlogu sklepa in sicer:
Predlagan amandma ni bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 5 jih je glasovalo za, 15 jih je bilo proti in 5 se jih je glasovanja vzdržalo). - - - Interesna skupina negospodarskih dejavnosti je vložila amandma k predlogu sklepa in sicer:
Ker prvi amandma Interesne skupine negospodarskih dejavnosti ni bil sprejet, je drugi amandma brezpredmeten. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Na podlagi prve alineje 97. člena Ustave Republike Slovenije je Državni svet Republike Slovenije na 5. seji, dne 19. 3. 2008, določil besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu in ga na podlagi prvega odstavka 114. člena Poslovnika Državnega zbora (Ur. l. RS, št. 35/02, 60/04 in 64/07) pošilja Državnemu zboru v obravnavo in sprejem. Ker gre pri spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu za spremembe in dopolnitve zakona v zvezi s postopkom pred Ustavnim sodiščem oziroma z odločbo Ustavnega sodišča, se predlaga sprejem tega zakona po skrajšanem postopku (četrta alineja prvega odstavka 142. člena Poslovnika Državnega zbora). Državni svet na podlagi 95. člena Poslovnika Državnega sveta določa državnega svetnika Vincenca Otoničarja za predstavnika Državnega sveta na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih telesih pri obravnavi predloga zakona.
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU (ZDSve-B) - skrajšani postopek I. UVOD Zakon o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 44/92 - v nadaljevanju ZDSve) ureja volitve v Državni svet in organizacijo Državnega sveta. Ureditev materije na zakonski ravni je predvidela Ustava Republike Slovenije v 96. oziroma v 98. členu. Zakon v prvem delu ureja volitve, v drugem delu temeljna vprašanja organizacije in dela Državnega sveta. Pri tem izhaja iz položaja, kot ga ima Državni svet v organizaciji državne oblasti v skladu z Ustavo. Državni svet je drugi dom v sistemu nepopolne dvodomnosti, ki ima v skladu z ustavo določene pristojnosti, s katerimi sodeluje v zakonodajnem postopku. S pristojnostmi, ki so šibkejše od pristojnosti Državnega zbora, Državni svet vpliva na delo in odločitve Državnega zbora. ZDSve je sprejela tridomna Skupščina v letu 1992, ko Državni zbor in Državni svet še nista bila konstituirana. V ZDSve ni urejeno financiranje Državnega sveta in njegovih funkcionarjev. Zakon ne ureja višine dohodka predsednika Državnega sveta. Državni svet se je omenjene pomanjkljivosti zakona zavedal in je v letu 1993 sprejel poslovnik (PoDS - Uradni list RS, št. 44/93), ki v 100. členu določa, da predsednik opravlja svojo funkcijo poklicno. Državni svet je tako v Poslovniku Državnega sveta uredil položaj predsednika. Državni svet se je zavedal, da je takšna ureditev le začasna, zato je v zakonodajni postopek že leta 1994 neuspešno vložil Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Poročevalec DZ Republike Slovenije, št. 17 z dne 5. maja 1994), s katerim je predlagal uzakonitev poklicnega opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta ter poleg tega tudi njegovo plačo in ustrezno ureditev nadomestil svetnic in svetnikov. Državni svet je zopet poskusil dopolniti svoje delovanje na zakonski ravni leta 2003, ko je v zakonodajni postopek vložil Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Poročevalec DZ Republike Slovenije, št. 48/03 z dne 20. 6. 2003). Zaradi končanja mandatne dobe Državnega zbora je vodstvo Državnega zbora na podlagi drugega odstavka 154. člena Poslovnika Državnega zbora dne 15. 11. 2004 štelo, da predlog zakona ni bil vložen. Državni svet Republike Slovenije na 27. seji dne 17. 11. 2004, ponovno potrdil vložitev Predloga zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Poročevalec DZ Republike Slovenije, št. 115/04 z dne 24. 11. 2004). Državni zbor je za predlog zakona sprejel sklep, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Med temi dogodki je Ustavno sodišče s sklepom U-I-428/02-7 z dne 18. 11. 2004 odločilo, da se zahteva Računskega sodišča za oceno zakonitosti prvega odstavka 100. člena Poslovnika Državnega sveta (PoDS) zavrže, ker poslovnik ni pomenil pravne podlage za izplačilo plače predsednika Državnega sveta. Vprašanje zakonitosti izplačil plač predsedniku Državnega sveta ni odvisno od PoDS, temveč so imela izplačila svojo podlago v proračunu (ki ima moč zakona). Državni svet je imel vse od začetka njegovega delovanja pravno podlago za izplačilo plač svojemu predsedniku v proračunu, ki ga je sprejemal Državni zbor. Takšno stanje je veljalo vse do sprejema in uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (ZDSve-A - Ur. l. RS, št. 76/2005), ki je 43. členu ZDSve dodal nov drugi odstavek, ki se določil, da je funkcija predsednika in podpredsednika častna in se opravlja nepoklicno. Državni svet Republike Slovenije je na 6. izredni seji sprejel odložilni veto na Zakon o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (ZDSve-A), ki ga je Državni zbor na 11. izredni seji ponovno sprejel. Državni svet Republike Slovenije na 39. redni seji, dne 7. 12. 2005, sprejel Zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu. Državni svet se ni strinjal s prepovedjo poklicnega opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta in z zakonom izvedenim prenehanjem predsednikovega delovnega razmerja. Takšno stanje je predsedniku onemogočalo, da bi bil stalno na razpolago za opravljanje nalog, ki jih Državnemu svetu nalaga Ustava. S tem nastajajo nepopravljive posledice za Državni svet in posledično za delovanje državne ureditve, določene z Ustavo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v bistvenem delu sledilo zahtevi državnega sveta in je z odločbo U-I-332/05-10 z dne 4. 10. 2007 soglasno odločilo, da sta 1. in 3. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (ZDSve-A) (Ur. l. RS, št. 76/05) v neskladju z Ustavo, kolikor se nanašata na funkcijo predsednika Državnega sveta. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu št. 94, z dne 16. 10. 2007. ZDSve v drugem delu zakona ureja organizacijo Državnega sveta. Predsednik in podpredsednik sta po zakonski umestitvi ločena od drugih članov Državnega sveta; navedena sta v prvem poglavju, ki vsebuje splošne določbe, člani pa v četrtem, ki določa pravice in dolžnosti članov Državnega sveta. Tudi po ugotovitvi Ustavnega sodišča "ima predsednik Državnega sveta po 44., 53. in 55. členu ZDSve posebne naloge povezane z vodenjem in predstavljanjem organa ter s sodelovanjem z Državnim zborom. Njegova vloga in odgovornost sta ob prevladujoče nepoklicnem opravljanju funkcij v Državnem svetu še posebej poudarjeni. Zato je treba pri določitvi načina opravljanja funkcije predsednika Državnega sveta treba dati prednost njegovi tesnejši povezanosti z delovanjem tega organa kot celote v razmerju do njegove siceršnje funkcije člana tega organa" (9. tč. odločbe U-I-332/05-10 z dne 4. 10. 2007). Poklicno opravljanje funkcije predsednika Državnega sveta zahteva količina in narava njegovih nalog in pristojnosti, ki so poleg omenjenih členov ZDSve urejene tudi v 16. členu Poslovnika Državnega sveta (PoDS) (npr. predstavlja Državni svet, pripravlja, sklicuje in vodi seje Državnega sveta ter usklajuje delo Državnega sveta z delom Državnega zbora in drugimi državnimi organi). Naslednji 17. člen PoDS določa, da lahko državni svetniki zahtevajo od predsednika obvestila in pojasnila v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Pomembno je tudi mednarodno sodelovanje Državnega sveta, ki je urejeno v 99. členu PoDS in pri katerem ima glavno vlogo prav predsednik Državnega sveta. Narava dela predsednika zahteva, da predsednik svoj polni dnevni delovni čas porabi za opravljanje svoje funkcije v Državnem svetu, kar so potrdile tudi izkušnje prvih dveh predsednikov Državnega sveta. Poleg omenjenih členov ZDSve in PoDS na stalno sodelovanje z Državnim zborom kažejo tudi določbe Poslovnika Državnega zbora (PoDZ - 15., 154. in 215 - 217. člen), ki se navezujejo na medsebojno komunikacijo predsednikov Državnega zbora in Državnega sveta v zvezi z delom obeh domov. Državni zbor je na seji dne 7. 2. 2008 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-H), v katerem je navedel se v prilogi 3 doda funkcija "predsednik Državnega sveta" pod šifro "A020201". Predsednika se uvrsti v 64. plačni razred. Ta določba pa se začne uporabljati z dnem, ko predsednik Državnega sveta začne svojo funkcijo opravljati poklicno. 2. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona
3. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva Zakon ne določa plače predsednika Državnega sveta, ker je določena v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju. Zakon tudi ne bo imel posledic na druga javno finančna sredstva. 4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenost ureditve pravu EU Republika Slovenija ni zavezana spoštovati pravo EU na notranje zakonodajnem področju urejanja Državnega sveta Republike Slovenije. Poklicnost in plačila predsednikov in članov drugih domov Če Državni svet primerjamo s podobnimi institucijami v tujini, ugotovimo, da noben drugi dom v Evropi (avstrijski Zvezni svet, belgijski Senat, beloruski Svet federacije, češki Senat, francoski Senat, irski Senat, italijanski Senat, nemški Zvezni svet, nizozemski Senat, poljski Senat, romunski Senat, španski Senat, švicarski Stanovski svet in britanski Dom lordov) nima nepoklicnega predsednika. Izjemo predstavlja le slovenski Državni svet, kar kaže na nesmiselnost slovenske ureditve, ki jo je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Glede na to, da smo se pri primerjalnopravnem pregledu osredotočili le na države v Evropi, velja verjetno isto tudi za druge domove na svetu. Predsedniki drugih domov v Evropi so poklicni in imajo poleg tega plačo v enaki višini kot predsedniki prvih domov, ne glede na to, da imajo predsedniki drugih domov v sistemih nepopolne dvodomnosti nedvomno manj dela kot predsedniki prvih domov. Ne samo, da predsedniki drugih domov opravljajo poklicno, tudi za člane drugih domov velja v večini držav enako. Člani drugih domov so v veliki večini drugih domov zaposleni, saj je njihovo delo enako zahtevno kot delo članov prvih domov. Prav zaradi tega tudi člani drugih domov večinoma prejemajo enako plačo kot člani prvih domov. Izjemo predstavljajo nekatere države, kjer člani drugega doma niso zaposleni. Tako npr. večina članov Doma lordov ne prejema plače, ampak samo nekateri člani, ki jih določi Dom lordov. Takšna praksa je posledica tradicije, saj so bili lordi v preteklosti premožni in so bili nagrajeni s funkcijo, ki so jo opravljali v Domu lordov, danes vse več članov prejema plačila, saj si sicer ne bi mogli privoščiti opravljanja te funkcije, preostali prejemajo povračilo stroškov in neke vrste dohodek za opravljanje funkcije. V določenih državah člani drugega doma so zaposleni, vendar pa prejemajo nižjo plačo od članov prvega doma (npr. člani irskega Senata, člani avstrijskega Zveznega sveta). Nemčija Ustava (t.i. temeljni zakon) Zvezne republike Nemčije ureja dva domova, ki delujeta na področju zakonodajne oblasti. Spodnji dom, Zvezni zbor (Bundestag) na zvezni ravni predstavlja vse državljane. Zgornji dom, Zvezni svet (Bundesrat) pa je predstavnik dežel (Länder). Nemška ustava veto obravnava v 77. členu. V primeru, da zakon predlaga Zvezna vlada, ima Zvezni svet pravico dati prvi komentar (Erste Wort) v roku šestih tednov; v določenih primerih v treh oziroma devetih tednih. Mnenje Zveznega sveta, ki lahko obsega tudi amandmaje, na tej stopnji ni zavezujoče za Zvezno vlado, vendar pa je pomemben znak o reakciji Zveznega sveta v času, ko bo odločal o zakonu. Zvezni svet ima po sprejetju zakona v Zveznem zboru možnost proučitve, ali so bile njegove zahteve iz začetne faze zakonodajnega postopka sprejete. V kolikor se Zvezni svet ne strinja z vsebino sprejetega zakona lahko zahteva oblikovanje posredovalne komisije (Vermittlungsausschuss) v roku treh tednov. Dvaintrideset članska komisija je paritetno sestavljena iz članov obeh domov. Njena naloga je razrešiti nesporazum med obema domovoma predstavniškega telesa. Če komisija na osnovi doseženega kompromisa predlaga spremembo zakona – to se zgodi v večini primerov – mora o tem ponovno sklepati Zvezni zbor (četrta faza). Nadaljnji postopek je odvisen od narave zakona, ki se sprejema. V primeru "ugovornih zakonov" (Einspruchsgesetzen), ko soglasje Zveznega sveta ni obligatorno, ima Zvezni svet na voljo suspenzivni veto. Zvezni svet izglasuje suspenzivni veto v roku dveh tednov z absolutno večino svojih članov. Zvezni zbor lahko veto Zveznega sveta v postopku ponovnega glasovanja o zakonu preglasi, vendar samo z absolutno večino. V kolikor je suspenzivni veto Zveznega sveta temeljil na dvotretjinski večini, mora biti veto v Zveznem zboru prav tako preglasovan z dvotretjinsko večino (poleg tega mora glasovati tudi absolutna večina članov Zveznega zbora). Drugačna pa je praksa v primeru "soglasnih zakonov" (Zustimmungsgesetze), saj Zvezni zbor ne more dokončno odločiti o zakonu, ampak mora soglasje nujno doseči preko posredovalne komisije. Ta institut je podoben absolutnemu vetu. Nemčija ima torej v izjemnih primerih pet-fazni zakonodajni postopek. Vsekakor pa je bistveno, da ima – za razrešitev nesoglasja med Zveznim zborom in Zveznim svetom – smiselno četrto fazo, ko posredovalna komisija pripravi kompromisni predlog. Francija Parlament Republike Francije je sestavljen iz dveh zbornic: Narodne skupščine (Assemblee nationale) in Senata (Senate). Zakonodajni postopek v Franciji se lahko začne bodisi v Senatu bodisi v Narodni skupščini, odvisno od tega kdo predlaga zakon oziroma kateremu domu ga predloži Vlada. Izjema so finančni zakoni in zakoni, ki zadevajo financiranje socialne varnosti, ki jih mora najprej sprejeti Narodna skupščina. Vsak zakon mora dobiti podporo v obeh domovih v enakem besedilu. V primeru nesporazuma med obema zbornicama se zakonodajni postopek ponovi. Če tudi v drugo med zbornicama ni soglasja glede besedila zakona lahko ministrski predsednik zahteva sestavo mešane komisije (commission mixte) obeh zbornic, ki je sestavljena iz sedmih članov Narodne skupščine in sedmih članov Senata. Naloga omenjene komisije je, da razreši nesporazum med zbornicama. Besedilo, ki ga sprejme komisija, predloži vlada obema zbornicama v potrditev. Amandmaje k predlogu komisije se lahko v zbornicah dodaja samo s soglasjem Vlade. V primeru, da postopek usklajevanja nesporazuma med obema zbornicama propade, lahko Vlada zahteva od Narodne skupščine, da sama oblikuje končno rešitev. Prvi dom, ki ima na zadnji stopnji zakonodajnega postopka prednost pred Senatom, pri oblikovanju končne solucije ni vezan na besedilo poravnalne komisije. Narodna skupščina lahko tedaj sprejme besedilo, kakor ga je izdelala poravnalna komisija, lahko sprejme zadnje besedilo, ki ga je sama poprej sprejela, lahko pa ga tudi spremeni z enim ali več amandmaji, ki jih je sprejel Senat. Francoski senatorji imajo pravico dodajati amandmaje na zakone. V skladu s 44. členom ustave pripada pravica do amandmiranja zakona članom Parlamenta in Vlade. Člani Parlamenta (tako senatorji kot člani narodne skupščine) pa ne smejo predlagati zakona oziroma amandmaja, ki bi povzročili zmanjšanje javnih virov ali ustanovitev oziroma povečanje javne porabe. Španija Parlament (las Cortes Generales) Kraljevine Španije predstavlja špansko ljudstvo in je sestavljen iz Kongresa (Congreso de los Diputados) in Senata (Senado). Španska ustava ureja pristojnost veta Senata v 90. členu ustave. Španski Senat je primer močnega drugega doma v unitarni ureditvi. Čas, v katerem mora Senat proučiti predlog zakona, je precej daljši kot v primeru slovenskega Državnega sveta in znaša dva meseca. Senat poleg veta, ki učinkuje na celotno zakonsko besedilo, vlaga tudi amandmaje k predlogu zakona. Medtem ko se z vetom zavrne zakon kot celota, se z amandmaji doseže, da se spremenijo le členi, ki jih Senat smatra za sporne. V primeru, da je v poročilu španskega matičnega odbora predložen predlog za veto, je razprava o zakonu kot celoti izključena, ker se o celotnem zakonu razglablja pri predlogu za veto. Ta določba pripomore k ekonomičnosti postopka, da se ne bi podvajalo razpravljanje o zakonu. V primeru sprejetega amandmaja ali veta, za katerega je potrebna absolutna večina senatorjev, se mora zakon poslati s komentarjem nazaj v Kongres. Kongres nato z navadno večino sprejme ali zavrne Senatne amandmaje oziroma lahko preglasi veto z absolutno večino (z navadno večino le v primeru, da je minilo več kot dva meseca od intervencije senata). Poleg možnosti veta in spreminjanja zakonov pa ima španski Senat v določenih primerih še večjo pristojnost v zakonodajnem postopku. Njegov položaj krepi pristojnost soodločanja skupaj s prvim domom, Kongresom. Gre za nekatere pomembne odločitve, ki se veljavno sprejmejo le pod pogojem, da so sprejeti z večino v obeh domovih. Če omenjena večina ni dosežena, mora poskušati doseči skupno rešitev mešana komisija (Comisión Mixta), ki je sestavljena iz enakega števila članov Senata in Kongresa; o njenem predlogu domova ponovno sklepata. Če tudi to ne uspe, odloči dokončno Kongres z absolutno večino.
5. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona Sprejem zakona ne bo imel drugih posledic.
II. BESEDILO ČLENOV ZAKONA 1. člen Drugi odstavek 43. člena Zakona o Državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo) se spremeni tako, da se glasi: "Predsednik Državnega sveta opravlja svojo funkcijo poklicno. Funkcija podpredsednika je častna in se opravlja nepoklicno". Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: "Predsednik Državnega sveta ima pravico do plače. Za druge prejemke in pravice predsednika Državnega sveta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja te pravice za poslance Državnega zbora." 2. člen 3. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 76/05) se črta. 3. člen Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
III. OBRAZLOŽITEV K POSAMEZNIM ČLENOM: K 1. členu Glede na posebne naloge, povezane z vodenjem in predstavljanjem organa ter s sodelovanjem z Državnim zborom, je za predsednika Državnega sveta določeno, da opravlja svojo funkcijo poklicno. Večino dela v zvezi s posebnimi nalogami opravi predsednik sam, zato je funkcija podpredsednika za razliko od predsednika častna in se opravlja nepoklicno. Zaradi poklicnega opravljanja funkcije predsednika člen posledično določa, da ima pravico do plače, za druge prejemke in pravice predsednika Državnega sveta se uporabljajo določbe zakona, ki ureja te pravice za poslance Državnega zbora. Podobno imajo smiselno uporabo določb Zakona o poslancih v primeru drugih prejemkov in pravic urejeno tudi predsednik Vlade, ministri in generalni sekretar Vlade v Zakonu o Vladi. K 2. členu 2. člen Zakona o dopolnitvah Zakona o Državnem svetu (Ur. l. RS, št. 76/05) se črta zaradi ugotovljenega neskladja z ustavo. Člen določa veljavnost zakona - vacatio legis.
IV. BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO 43. člen Državni svet ima predsednika in podpredsednika, ki ju izvoli z večino glasov vseh članov. Funkcija predsednika in podpredsednika je častna in se opravlja nepoklicno. 3. člen ZDSve-A Z dnem uveljavitve tega zakona predsedniku, podpredsedniku in članom Državnega sveta, ki svojo funkcijo opravljajo poklicno, preneha delovno razmerje v Državnem svetu. Svojo funkcijo do izteka mandata opravljajo nepoklicno. Predlagan sklep je bil sprejet (25 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 21 jih je glasovalo za, 2 sta bila proti in 2 sta se glasovanja vzdržala).
Predlog sklepa o imenovanju sekretark in sekretarjev komisij Državnega sveta, so državna svetnica in svetniki prejeli s sklicem 5. seje Državnega sveta in na klop. Stališče Interesne skupine negospodarskih dejavnosti so prejeli na klop. Razpravljala sta Marijan Klemenc in prof. dr, Jože Mencinger. Predsednik je predlagal, da Državni svet sprejme naslednji sklep: Na podlagi 15. in 86. člena Poslovnika Državnega sveta (Poslovnika državnega sveta Ur. l. RS, št. 44/1993, 14/1999, 2/2004, 18/2005 in 86/2007) in 8. točke sklepa o organizaciji in delu službe Državnega sveta Republike Slovenije (040-03/93-2/7 in 040-03/93-2/7-1) je Državni svet na svoji 5. seji, dne 19.3.2008, sprejel naslednji S K L E P o imenovanju sekretark in sekretarjev komisij državnega sveta Namestnik sekretarja državnega sveta Primož HAINZ za sekretarja Mandatno-imunitetne komisije. Svetovalka državnega sveta Sonja URŠIČ za sekretarko Komisije za državno ureditev. Svetovalka državnega sveta Lilijana ŽURMAN za sekretarko Komisije za mednarodne odnose in evropske zadeve. Svetovalec državnega sveta MIRO PODLIPEC za sekretarja Komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance. Svetovalka državnega sveta Marija LONČAR za sekretarko Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Svetovalka državnega sveta Monika BREN za sekretarko Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport. Svetovalec državnega sveta Emil ŽLIČAR za sekretarja Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Predlagan sklep je bil sprejet (21 državnih svetnikov je prijavilo prisotnost, 26 jih je glasovalo za, nihče ni bil proti in nihče se glasovanja ni vzdržal).
Predsednik je zaključil 5. sejo Državnega sveta Republike Slovenije in se državni svetnici in svetnikom ter vsem vabljenim, ki so se seje udeležili, zahvalil za sodelovanje in razpravo. |
|||||||||
| Pripete datoteke | |
 |
zap_5redna.doc (512 kb) |
| Povezane vsebine | |
 |
5. seja Državnega sveta Republike Slovenije |